Delodajalci morajo oceniti in obvladovati tveganja nanomaterialov na delovnem mestu.
V določenih delovnih okoljih je težko opredeliti nanomateriale, vire njihovih emisij in stopnje izpostavljenosti, zato morajo delodajalci sodelovati z delavci pri izbiri preventivnih ukrepov in uporabiti previdnostni pristop k obvladovanju tveganj. Na voljo so številna navodila in orodja za pomoč pri obvladovanju tveganj, ki jih povzročajo nanomateriali na delovnem mestu. Če uporabe in nastanka nanomaterialov ni mogoče odpraviti ali nadomestiti z manj nevarnimi materiali in postopki, je potrebno izpostavljenost delavcev znižati na najnižjo možno raven s preventivnimi ukrepi, pri katerih se upošteva hierarhija nadzora, ki daje prednost:
1. tehničnim nadzornim ukrepom pri viru;
2. organizacijskim ukrepom;
3. osebni varovalni opremi [41].
Uporabi ali proizvodnji nanomaterialov v obliki prahu se je potrebno najbolj izogibati.
Nanomateriale v obliki prahu je potrebno nadomestiti z manj nevarnimi oblikami, kot so tekoče oblike, granulati, paste ali nanomateriali, vezani na trdne snovi.[39] Za proizvodne obrate je treba predvideti tehnične ukrepe in osebno varovalno opremo, skupaj z osebnim nadzorom in zdravniškimi pregledi [33]. Na izbiro nadzora izpostavljenosti nanomaterialov vpliva več dejavnikov, vključno s količino obdelanega ali proizvedenega nanomateriala, fizično obliko in trajanjem naloge. Ko se ena od teh spremenljivk povečuje, postaja tveganje izpostavljenosti večje kot tudi potreba po učinkovitejših ukrepih za nadzor izpostavljenosti [17].
Anja Kočman, Varnost in tveganja pri uporabi nanomaterialov
28
Slika 13: Dejavniki, ki vplivajo na izbiro nadzora [51].
4.9.1 Tehnični ukrepi
Tehnični preventivni ukrepi temeljijo na prezračevanju in čiščenju zraka.
Najučinkovitejši tehnični ukrep je zadrževanje pri viru z uporabo zaprtih strojev in procesov, ki ustvarjajo fizično oviro med človekom in nanomaterialom [6]. Delo z zaprtimi sistemi v določenih primerih ni dovolj, zato mora delodajalec sprejeti dopolnilne nadzorne ukrepe. V primeru, da ni možna nadomestitev ali uporaba zaprtega sistema, se izpostavljenost zmanjšuje s tehničnimi ukrepi kot je npr. lokalno in splošno prezračevanje. S pomočjo lokalnega in splošnega prezračevanja lahko preprečimo disperzijo nanomaterialov v zraku delovnega območja in sosednjih prostorih. Pri tem se za odstranjevanje nanomaterialov iz odsesanega zraka uporabi ustrezen filtrirni sistem, večstopenjski sistem s filtri HEPA ali s filtri ULPA. Nanomateriale prisotne v zraku lahko primerjamo z aerosoli in jih nadziramo s podobnimi ukrepi, kot se uporabljajo za nadzor aerosolov. Nanodelci se zaradi majhne mase in nizke kinetične energije ne obnašajo kot prah, temveč kot plin. Tehnologijo za nadzor izpostavljenosti se izbere glede na obseg izpostavljenosti, kar je povezano s prašenjem in stopnjo emisij nanomateriala.
Izpostavljenost pri procesih se učinkovito zmanjša z enkapsulacijo in prezračevanjem, po potrebi se uporabi kombinacijo ukrepov. Obvladovati je potrebno tako tveganja razsutja kot tudi tveganja pri vzdrževanju, popravilih in čiščenju. Tehnični ukrepi se razlikujejo od zahtev posameznega delovnega mesta, pri tem se mora upoštevati vir emisij, tveganje, količino, fizično obliko nanomaterialov, potrebo po zmanjšanju emisij ter trajanje in pogostost izpostavljenosti [24].
Anja Kočman, Varnost in tveganja pri uporabi nanomaterialov
29
4.9.2 Organizacijski ukrepi
Za obvladovanje možnih tveganj na delovnih mestih je pomembno, da se delavce pouči o varnem ravnanju z nanomateriali, in da se izvaja nadzor nad izpostavljenostjo. V delovnih okoljih, kjer so prisotni nanomateriali, morajo informacije za delavce vključevati podatke o nevarnostih nanomaterialov. Pri tem je potrebno poudariti načelo previdnosti. Z organizacijskimi ukrepi se delavce seznani s tveganji, preventivnimi ukrepi in pravili, ki jih je treba pri delu upoštevati. Z organizacijskimi ukrepi se lahko na delovnih mestih zmanjša število izpostavljenih delavcev z zmanjšanjem delovnih ur [24].
Območja, kjer se nanomateriali proizvajajo ali uporabljajo, bi morala biti ločena od drugih delovnih mest. Ta območja morajo biti jasno označena z ustreznimi znaki, ki kažejo, da je dostop dovoljen samo pooblaščenim in usposobljenim osebam.
Standardiziranega pristopa za uporabo varnostnih znakov, za označevanje delovnih mest ali posod z nanomateriali še ni. Priporočljivo je, da se previdnostni pristop izvaja z uporabo obstoječih stavkov o nevarnosti (Evropska uredba (ES) št. 1272/2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi in zmesi) ter opozorilnih znakov, da se zagotovijo ustrezne informacije o vseh dejanskih ali potencialnih zdravstvenih in varnostnih tveganjih zaradi uporabe nanomaterialov. Poleg zmanjšanja števila izpostavljenih delavcev je pomembno tudi spremljanje in nadzor koncentracije nanomaterialov v zraku ter redno čiščenje delovnih območij. Priporoča se čiščenje delovnih površin na koncu vsake delovne izmene z uporabo HEPA filtriranega sesalnika ali mokrega brisanja. Čiščenje je treba izvajati na način, ki preprečuje stik delavcev z odpadki [17]. Delavci, ki obdelujejo potencialno nevarne nanomateriale, bi morali biti vključeni v programe zdravstvenega nadzora, pri čemer bi moralo biti stanje izpostavljenosti dokumentirano [39].
4.9.3 Osebna varovalna oprema
Osebno varovalno opremo se uporabi, ko so že izvedeni predhodni ukrepi iz hierarhije nadzora. Zaščita delov telesa je odvisna od stopnje nevarnosti. Pri delu z nanomateriali se uporabljajo delovna oblačila, zaščita dihal, rokavice in zaščitna očala (slika 14).
Varnostni listi kemičnih izdelkov, ki vsebujejo nanomateriale, morajo vsebovati tudi informacije o priporočeni osebni varovalni opremi [24]. Trenutno ni na voljo smernic, ki bi temeljile na znanstvenih podatkih za izbiro zaščitnih oblačil pred izpostavljenostjo nanomaterialom. To je deloma posledica premalo razpoložljivih podatkov o učinkovitosti obstoječih zaščitnih oblačil, vključno z rokavicami [17].
Anja Kočman, Varnost in tveganja pri uporabi nanomaterialov
30
4.9.3.1 Zaščita kože
Zaščitna oblačila morajo izpolnjevati zahteve glede obrabe, prepustnosti v dejanskih pogojih in preprečevanja prodiranja delcev. Bombažne tkanine niso priporočljive za zaščito delavcev pred izpostavljenostjo nanodelcem. Po odstranitvi zaščitne obleke je nujna osebna higiena. Zaprti čevlji morajo biti izdelani iz materiala z nizko prepustnostjo, kot je usnje. Lahko se uporabijo čevlji za enkratno uporabo [2]. Pri ravnanju z nanomateriali se je izkazalo, da so učinkovite rokavice iz lateksa, nitrila ali neoprena.
Učinkovitost rokavic za določen nanomaterial je odvisna od oblike nanomateriala, ki je prisoten na delovnem mestu (prah, tekočine itd.). Debelina materiala rokavic je glavni dejavnik pri določanju stopnje difuzije nanomateriala, zato je priporočljivo, da se za zagotovitev ustrezne zaščite uporabljata dva para rokavic hkrati. Zaščitna oblačila je treba izbrati v skladu z oceno tveganja. Če se uporablja zaščitna oblačila za večkratno uporabo, je treba poskrbeti za redno pranje in preprečevanje sekundarne izpostavljenosti [26]. Ob možnosti brizganja tekočine se priporoča uporaba zaščitnih očal in ščitnika za obraz.
Samo ščitnik za obraz ne predstavlja zadostne zaščita pred nevezanimi suhimi materiali [40].
4.9.3.2 Zaščita dihal
Evropski standardi (EN 143 in EN 149) uvrščajo filtrirne dihalne maske (FFP) po učinkovitosti med FFP1, FFP2 in FFP3, ki so učinkovite v 80, 94 in 99 odstotkov primerov [9]. Če delo traja več kot dve uri, je treba uporabiti masko z vgrajenim zračnim respiratorjem, medtem ko je sprejemljiva filtrirna maska P3 (EN 143) ali FFP3 (EN 149)/P-100 (USA NIOSH) za krajša delovna obdobja [15]. Kvaliteto filtrov se poda z odstotkom delcev z velikostjo 300 nm, ki pridejo skozi filter. Oznaka P-100 pomeni, da se v filtru zadrži 99,97 odstotkov delcev večjih od 300 nm [34]. Zaščitno opremo za dihala se izbere odvisno od vrste, velikosti in koncentracije nanomateriala v zraku, delovnih pogojev in zaščitnega faktorja, ki vključuje učinkovitost filtriranja in prileganje obrazu.
V laboratoriju se za delo z nanomateriali zahteva uporaba zaščitnih polmask, medtem ko naj bi delavci v industriji pri proizvodnji nanomaterialov uporabljali delovne obleke z nadtlakom, celo-obrazne maske in vir čistega zraka ter dvojne rokavice. Zaščitne maske so lahko pol-obrazne maske ali celo-obrazne maske s filtri P3/FFP3 ali P2/FFP2, naprave za filtriranje delcev z ventilatorjem za zrak in čelado (TH2P ali MH3P) ali naprave za filtriranje delcev z ventilatorjem za zrak in polnimi ali polovičnimi maskami (TM2P in TM3P). Za filtriranje nanodelcev so vlaknasti filtri v primerjavi z elektrostatičnimi filtri učinkovitejši, saj je za slednje značilno, da se zaradi velike nabitosti nanodelcev naboj elektrostatičnega filtra nevtralizira in tako delujejo le kratek čas. Pri obraznih maskah glavna tveganja izvirajo iz nezadostne tesnosti med masko in obrazom, saj se pri vdihu za masko ustvari podtlak, ki je moteč za delavca, prav tako omogoča vdor nanodelcev iz strani. V primerih, ko zaščitne maske ne pokrivajo oči, je treba uporabiti tesno prilegajoča zaščitna očala [34], [39].
Anja Kočman, Varnost in tveganja pri uporabi nanomaterialov
31
Slika 14: Prikaz osebne varovalne opreme za delo z nanomateriali [38].