Umetnost v vrtcu

»Z umetnostjo se otrok izraža in komunicira, s čimer razvija svojo sposobnost uporabljanja simbolov, ko v risbi, plesu, glasbi ustvari nekaj, kar predstavlja nekaj drugega« (Bahovec et al., 1999, str. 38). Za predšolskega otroka zaradi skromnejše sposobnosti verbalne komunikacije ali zaradi omejene verbalne artikulacije svojega pogleda predstavlja komunikacija preko simbolnega jezika s pomočjo umetnosti polje povezovanja z drugimi ljudmi ter nasploh povezovanja stvari ter kot tako predstavlja usvajanje in tolmačenje sveta, ki otroka obdaja« (Kroflič, 2011).

»Umetnost otroku omogoča udejanjanje ustvarjalnih potencialov, ki se kažejo že v otrokovem igrivem raziskovanju in spoznavanju sveta, ki je zanj neizčrpen vir inspiracije, motivacije in vsebin na vseh področjih dejavnosti« (Bahovec et al., 1999, str. 37). Otrokov izrazni svet je bogat, raznolik. Po Lorisu Malaguzziju (1929–1994), utemeljitelju koncepta Reggio Emilia, je otrok bogat posameznik, izrazno kompetenten, obdarjen s »sto jeziki« izražanja in umevanja sveta, delček v mozaiku, ki v odnosu z drugimi dopolnjuje družbo in je njen potencial.

Med številnimi pedagoškimi koncepti in praktičnimi rešitvami, ki jih je v predšolsko pedagogiko vnesel koncept Reggio Emilia (spremenjena podoba otroka kot bogatega bitja in njegova aktivna participacija v procesih učenja, demokratična organizacijska zasnova vodenja vrtca, kakovostna pedagoška dokumentacija, metodični poudarek na projektnem delu v majhnih skupinah in raziskovalnem učenju, pogajalski kurikulum), želim izpostaviti univerzalen teoretski pomen dveh, med seboj prepletenih pedagoških inovacij:

1. zavedanja pomena umetniškega doživetja in rabe umetniških jezikov kot orodja spodbujanja celovitega otrokovega razvoja;

2. razvoj ideje pedagogike poslušanja, ki v svoji večplastnosti (ontološka, epistemološka, etična, politična in razvojnopsihološka dimenzija) ponuja enega najprepričljivejših vzgojno-teoretskih konceptov, ki so nastali na podlagi dialoških etik postmoderne (Kroflič, 2011).

Kroflič ugotavlja, da umetniško ustvarjanje po Aristotelu zajema dimenzije, ki so odločilne za humanistični razvoj vsakega posameznika: željo po ustvarjanju lepega, sposobnost ustvarjalnega mimetičnega upodabljanja stvarnosti, sočutno imaginacijo in katarzo (prav tam).

Pomemben dejavnik pri udejanjanju raznolikih jezikov umetnosti je spodbudno in odzivno okolje, ki otroku omogoča svobodo pri izražanju svoje neposrednosti in edinstvenosti. Za to

pa je potreben odrasel sopotnik, ki proučuje in se smiselno odziva na različne jezike umetnosti, preko katerih se otrok izraža.

Kot ugotavlja tudi Vecchijeva (2010), je poznavanje jezikov umetnosti poleg značilnih materialov, ki jih uporabljamo v upodabljajočih (mimetičnih) dejavnostih, in poznavanja temeljnih strategij otrokovega mišljenja temelj predšolske vzgoje, ki poteka preko umetniških praks (Kroflič, 2011).

Globalni cilji, ki naj bi jih zasledovali in uresničevali kompetentni, odgovorni odrasli, ki so udeleženi pri vzgojno-izobraževalnem delu v vrtcu v slovenskem prostoru na področju umetnosti, so zapisani v Kurikulumu za vrtce (1999) in so:

- doživljanje, spoznavanje in uživanje v umetnosti,

- razvijanje estetskega zaznavanja in umetniške predstavljivosti, - spoznavanje posameznih umetnostnih zvrsti,

- razvijanje izražanja in komuniciranja z umetnostjo,

- razvijanje ustvarjalnosti in specifičnih umetniških sposobnosti.

Osrednji ideji, ki pripomoreta k udejanjanju nove podobe otroka v predšolskem obdobju in vzgoji na načelih odnosne etike, pa sta:

- ideja vzgojiteljice, ki mora prisluhniti otrokovim implicitnim teorijam in z aktivnim poslušanjem spodbuditi deljenje idej ter

- vzgoja preko umetniških ekspresivnih jezikov, ki lahko nadomestijo otrokovo šibko matematično – logično – in verbalno inteligenco v najzgodnejšem obdobju (Kroflič, 2011).

Za izvajanje dejavnosti s področja umetnosti pa je treba zagotoviti ustrezne pogoje, ki omogočajo sproščeno in razgibano izvajanje dejavnosti (likovni materiali in prostor). Znotraj koncepta Reggio Emilia je ustvarjanje pojmovano kot »orodje za konstruiranje mišljenja in čustvovanja«. Likovni atelje je prostor, v katerem imajo odrasli priložnost spoznavati otrokove procese učenja, medtem ko otrokom omogoča učenje in izražanje s pomočjo simbolnih jezikov (Kroflič, 2011).

Glavno metodično vprašanje tako ni, kako otroku približati pomembne umetnostne vsebine in veščine, ampak kako se otrok lahko ekspresivno izraža s pomočjo različnih umetniških sredstev in pri tem poglablja znanje in vrednotenje dogodkov, ki jih proučuje v okviru izbranega projekta (Kroflič, 2011). Pri tem je pomen povezovanja umetniškega, ustvarjalnega doživljanja in globljega razumevanja zakonitosti obdajajočega sveta močan zaščitni faktor za spoštljiv odnos do stvarnosti (prav tam).

Liora Bresler (1998) ugotavlja, da so opredelitve poimenovanja določene s predmetom:

vizualna umetnost, glasba, ples, drama. Sama predstavi tri pojmovanja umetnosti znotraj šolskega sistema glede na to, kakšna je vloga umetnosti v pedagoškem procesu, in sicer

»umetnost otrok«, »fina umetnost« in »umetnost za otroke«. Njen predlog temelji na dveh znanstvenih študijah, ki ju je izvedla s pomočjo kvalitativnih metod raziskovanja. »Umetnost otrok« avtorica pojmuje kot originalne stvaritve otrok v plesu, drami, vizualni umetnosti in glasbi. Kot »fino umetnost« avtorica pojmuje kakovostna klasična dela v različnih umetniških jezikih priznanih umetnikov. »Umetnost za otroke« pa po mnenju avtorice predstavlja umetnost, ki jo ustvarijo odrasli za otroke. Običajno ima taka umetnost didaktični namen.

Breslerjeva poudari, da je »umetnost otrok« že več kot pred stoletjem zaslediti kot pojem, ki ima temelj v Rousseaujevem pojmovanju sveta (prav tam). Zasledujoč odličnost, pridobiti znanje s področja kulture, s kritičnimi, izkustvenimi in miselnimi pristopi. Zajema iz umetnostne zgodovine, umetnostne kritike in redkeje tudi iz estetike. »Umetnost za otroke« ni v šolskem okviru. Služi praktičnim namenom in zagotavlja materiale, ki so razvojno primerni, dostopni otroškemu dojemanju. V članku avtorica opiše tudi vsakega od omenjenih področij in njegovo manifestacijo (udejanjanje) v operativnem kurikulumu osnovne šole.

The Role of Interactive Visual Art Learning in Development of Young Children’s Creativity je študija Stavridijeve (2015) in je namenjena predstavitvi različnih digitalnih orodij, spletnih aplikacij, programski opremi, ki podpirajo prednosti sodobnega aktivnega učenja in se razlikujejo od tradicionalnih metod. Interaktivne metode s področja umetnosti omogočajo, da otroci, ki so vključeni kot aktivni udeleženci pri učenju in razumevanju konceptov različnih področij znanosti, matematike, tehnologije ob tem ohranjajo živo otroško ustvarjalnost.

Vizualna umetnost, interaktivnost, ustvarjalnost tvorijo skupne nove priložnosti za izboljšave v spreminjajočem se okolju. Avtorica raziskuje različne digitalne platforme, orodja, umetniške tehnologije, programsko opremo in spletne aplikacije, ki podpirajo prednosti inovativnega aktivnega učenja in ki se razlikujejo od metod poučevanja v tradicionalnih skupinah. Avtorica pravi, da je integrirano digitalno estetsko učenje pomembno tako v izpolnjevanju obstoječega izobraževalnega sistema in prispeva tudi k razvoju usmerjenega, novega, interaktivnega in okolju prijaznega izobraževanja. Vzgojitelji in učenci so preko tovrstnega učenja spodbujeni k oblikovanju in ustvarjanju kreativnega digitalnega učnega načrta na konstruktiven način, tako formalno kot neformalno. Ob tem avtorica predstavi tudi, kako umetnost in humanistične pobude zavzemajo vidno mesto v integriranih učnih sistemih zasebnih osnovnih šol v Aleksandriji. Članek se zaključi s poudarkom na ključno in učinkovito uporabo digitalnih tehnologij skozi osnovnošolsko izobraževanje kot orodje za

ustvarjanje in izvajanje umetniške dejavnosti, da bi pomagali izboljšati učenje otrok v ustvarjalnem procesu. Kljub temu da je študija narejena na populaciji osnovnošolcev, so določene značilnosti tovrstnega učenja prenosljive tudi na nivo predšolske vzgoje.