Uporaba radiofrekvenčne identifikacije

Jeff Maree (2015) pravi, da prvi korak k zmanjšanju stroškov naredimo s pomočjo tehnologije, ki nam je v danem trenutku na voljo. Na tem mestu velja omeniti radiofrekvenčno identifikacijo (RFID). Po besedah Bajec (UL FPP, 2021) gre pri tej tehnologiji za označevanje izdelkov s čipi oziroma oznakami in ne s črtnimi kodami, ki skladišču omogočajo brezžično komunikacijo oziroma prenos podatkov o nekem izdelku (identifikacijo izdelka) med elektronsko oznako in sprejemnikom. Označevanje izdelkov s črtnimi kodami je cenejše kot označevanje s pomočjo RFID oznak, vendar pa nam RFID oznaka za razliko od črtnih kod omogoča večkratno uporabo, zapis večjega števila podatkov, spreminjanje podatkov, ne da bi bilo potrebno nalepiti novo RFID oznako, ter hitrejšo identifikacijo izdelkov.

Primeri uporabe RFID (Wikipedija, 2020):

 na blagajni v trgovini se nakupovalna košara postavi na ustrezno mesto, nato pa RFID sprejemnik v trenutku ugotovi celoten seznam artiklov, ki se nahajajo v njej. Račun se izpiše, brez da bi se blagajničar oziroma blagajničarka dotaknila enega samega artikla.

Na ta način se v trgovinah skrajšajo čakalne vrste in poveča pretok blaga, kupcem pa na ta način skrajšamo čas nakupa;

 z vpeljavo RFID tehnologije veliko pridobijo tudi večja skladišča, ki delujejo po sistemu palet, zloženih ena na drugo. Oddajne oznake RFID so nalepljene na paleto, lahko pa so nalepljene tudi na posamezen artikel znotraj palete. Oznake morajo sprejemniki zaznati na vseh položajih v prostoru. To pa zahteva ustrezno oziroma pravilno razporejenost sprejemnikov teh oznak po skladiščnem prostoru. Največja prednost uporabe RFID oznak pred uporabo črtne kode je možnost implementacije oznak v notranjost embalaže, s čimer je omogočena sledljivost enotam znotraj palete.

Za razliko morajo biti črtne kode vidne in fizično dostopne čitalcem in tako omogočajo sledenje le celi skupini izdelkov na nivoju palete. S pomočjo te tehnologije (RFID) je v skladiščih omogočeno konsistentno vodenje evidence zalog v vsakem trenutku.

Skladišča pa pridobijo na zmanjšanju stroškov poslovanja in večjem nadzoru nad zalogami;

7

 igralnice na srečo imajo pogosto opravka z nepridipravi, ki bi radi prišli do denarja na nepošten način, tako da poskušajo unovčiti ponarejene igralne žetone. S pomočjo RFID igralnih žetonov, ki imajo vgrajeno posebno mikrovezje za oddajanje identifikacijske številke, do takih dogodkov ne prihaja. Vsak žeton ima svojo oznako, identifikacijska številka žetona pa je lastna le za specifično igralnico. Žetone je možno izslediti z uporabo v osrednji računalniški sistem povezanih RFID sprejemnikov, nameščenih na igralnih mizah po celi igralnici. Tako lahko sistem hitro prepozna tiste žetone, ki bi bili ponarejeni (ne oddajajo pravega signala);

 knjižnice prav tako predstavljajo dober primer za implementacijo RFID tehnologije. Za razliko od črtne kode je z RFID tehnologijo mogoče voditi precej bolj konsistentno evidenco knjig ter ostalega gradiva. Potrebna je le RFID oznaka, ki je nameščena na vsak kos gradiva. Inventuro po policah se z uporabo tehnologije RFID izvede veliko hitreje kot s črtno kodo, saj knjig ni treba jemati s polic, temveč se delavec le sprehodi s sprejemnikom med njimi. Stranke si lahko ob implementaciji RFID tehnologije gradivo izposojajo in vračajo same, sortirni sistemi pa na podlagi podatkov, ki se nahajajo na oznaki, sortirajo knjige po oddelkih in nadstropjih. Na ta način je omogočeno avtomatizirano delovanje celotne knjižnice, s tem pa se zmanjša obremenitev zaposlenih.

Poznamo različne tipe RFID sistemov (Wikipedija, 2020):

 aktivni RFID - aktivni oddajniki poleg oznake in antene vsebujejo tudi baterijo, s pomočjo katere se napaja vezje oddajnika. Zaradi tega se oddajnikom poveča moč in podaljša domet, bolj pa so zanesljivi pri delovanju v neprijaznem okolju (v bližini tekočine ali kovine). Se pa zaradi dodane baterije poveča cena in dimenzija samega oddajnika;

 pasivni RFID - pasivni oddajniki energijo za delovanje dobijo neposredno od signala, induciranega v anteni. Ta signal se usmeri in dovede do oznake (čipa), ki prične z delovanjem. Za razliko od aktivnih oddajnikov torej nimajo lastnega napajanja. Prav zaradi odsotnosti lastnega napajanja (baterije) je cena pasivnih oddajnikov precej nižja, manjše pa so tudi dimenzije oddajnika. Slabost pomanjkanja baterije pa je manjša odpornost na napake in krajši domet;

 induktivni RFID - induktivni sistem uporablja princip magnetne indukcije za prenos podatkov. Ko magnetni pretok, povzročen zaradi toka prve tuljave, doseže drugo tuljavo in na njenih priključnih sponkah inducira napetost, se dve bližnji tuljavi

8

izklopita. Komunikacija je prisotna v bližnjem polju (okoli 0,16 valovne dolžine).

Domet induktivnih sistemov pada z naraščanjem frekvence (valovna dolžina se krajša) in znaša le nekaj deset centimetrov. Oddajnik s pomočjo uporabe bremenske modulacije informacijo prenese sprejemniku;

 elektromagnetni RFID - elektromagnetni sistem deluje s pomočjo uporabe elektromagnetnih (kratica EM) valov. Sprejemnik te valove oddaja, ti pa se odbijejo od oddajnika, ko ga dosežejo. Odboj se nato izkorišča za prenos informacij. V trenutku vzbuditve oddajnika ta začne spreminjati svojo oscilacijsko frekvenco s pomočjo spreminjanja svoje lastne impedance v ritmu podatkov. Ta pojav imenujemo modulacijski odboj, signal, ki se odbije, pa je moduliran.

RFID sistemi se lahko delijo tudi glede na dolžino radio valov (Identiks, 2021):

 LF – low frequency (nizkofrekvenčni) – ta pokriva frekvence med 30 KHz in 300 KHz in omogoča le kratke bralne razdalje (nekje do 10 centimetrov), branje pa poteka počasneje. Vendar pa je ravno zaradi te kratke razdalje najbolj imuna za razne motnje;

 HF – high frequency (visokofrekvenčni) – pokriva frekvence med 3 in 30 MHz in omogoča bralne razdalje med 10 in 100 centimetrov. Ta tehnika se uporablja za branje vstopnic, plačil in pri aplikacijah za prenos podatkov;

 UHF – ultra high frequency (ultra visokofrekvenčni) – pokriva frekvence med 300 MHz in 3 GHz. Podatke lahko beremo z razdalje 12 metrov. UHF je najbolj občutljiv za motnje iz okolja. Kljub temu so številni proizvajalci iznašli načine za izdelavo čipov in anten, ki omogočajo boljšo učinkovitost branja teh frekvenc.

RFID sistem sestavljajo RFID oznaka, RFID sprejemnik in RFID antene. Vse skupaj je povezano z računalnikom oziroma strežnikom (Slika 1). Ko RFID odzivnik vstopi v območje čitalnika, ta s pomočjo radijskih valov preko ustrezne antene prebere podatke, ki so zapisani v odzivniku. Vanj lahko vpiše tudi nove podatke. Čitalnik lahko v kratkem času identificira večje število odzivnikov. Odzivniki so sestavljeni iz manjših integriranih elektronskih vezij (čipov) in RF antene. Če vsebujejo baterijo, govorimo o aktivnih odzivnikih, drugače pa o pasivnih (LEOSS, 2015).

9

Vir: (https://www.simptom.eu/rfid-nadzor-osnovnih-sredstev/)

Slika 1: Delovanje RFID sistema

Prednost RFID pred črtno kodo je tudi ta, da lahko podatke pridobimo z večje razdalje, kar pomeni, da vidno polje ni nujno potrebno. Podatki, pridobljeni z RFID, nam lahko pomagajo usmerjati pot izdelka z večjo učinkovitostjo. Sistem pa nam pomaga tudi pri lažji sledljivosti materiala oziroma izdelkov. RFID nam omogoča, da preko branja podatkov na oznaki dobimo različne informacije, npr. tudi to, kdaj določenemu izdelku poteče rok trajanja (Maree, 2015).