2 Umetniško vrednotenje digitalnega dela s polireprodukcijsko zmožnostjo
2.1 Vpliv digitalne tehnologije na produkcijo in mišljenje o likovni umetnosti
Očitno je, da je digitalna tehnologija spremenila aktivnosti, kot je slikanje, risanje, kiparjenje, filmsko umetnost in umetnost zvoka. Pojavile so se tudi nove oblike umetnosti, kot so internetna umetnost, umetnost digitalnih instalacij in virtualna resničnost, ki so postale priznane umetniške prakse. Izraz digitalni umetnik se v splošnem uporablja za opis umetnika, ki uporablja digitalno tehnologijo za proizvodnjo umetnosti. Široko gledano pa se pojem digitalna umetnost uporablja za sodobno umetnost, ki se opira na metode množične proizvodnje ali digitalne medije.32
Izhajamo iz predpostavke, da so nove tehnologije in z njimi generirane digitalne podobe prinesle spremembe v miselnosti ter v relacijah med človekom in podobami, ki jih ustvarja.
Digitalna podoba ne vsebuje fizične, analogne akcije, ki preko človeške geste posreduje nastajajo s pomočjo uporabniku prijaznega programa, ki uporabniku ponuja sicer zelo veliko določenih možnosti izbire, a ker so te omejene znotraj zaprtokodnega programa, privedejo do že predvidenega in zato znanega rezultata.34
Ko govorimo o umetnosti, se zdi ta trditev malce suhoparna in morda celo dolgočasna. Bi umetniki računalniško ustvarjali, če bi digitalni proces vedno privedel do znanih rezultatov?
Kje je nota presenečenja in eksperimentiranja? Je morda eksperimentiranje možno le v procesu učenja? Mar poznavalsko obvladovanje orodja oropa umetnika možnosti izumljanja novih načinov izražanja? Ali umetnike žene naprej ideja? V nekem smislu se generiranje podobe oblikuje v že miselnem procesu ustvarjalca kot mentalni konstrukt in tako sama ideja postane gonilna sila, ki žene ustvarjalca k realizaciji z uporabo izbranega orodja. Pomislimo na umetnika, ki pri izražanju uporablja zapisovalnik besedila kot je program Microsoft Word
32 http://en.wikipedia.org/wiki/Digital_art (2. 3. 2013).
33 Bovcon, N. (2009) Umetnost v svetu pametnih strojev. Ljubljana: Raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, str. 35.
34 Bovcon,N. (2009) Umetnost v svetu pametnih strojev. Ljubljana: Raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, str. 36.
Office. V optimalnih okoliščinah lahko z gotovostjo predvidimo rezultat, ki ga dobimo s pritiskom določenega simbola na tipkovnici. Takoj za tem se na zaslonu računalnika enostavno prikaže predviden digitalni simbol, ki nam je znan, saj smo dali ukaz računalniku.
Kot zanimivost naj omenim enega izmed vtičnikov za Photoshop, proizvajalca TopazLabs ki vsebuje funkcijo imenovano Počutim se srečen (I feell lucky). Pritisk na srečni gumb sproži samodejni izbor med integriranimi funkcijami, ki tako uporabniku ponudijo nepredviden rezultat. A ni vse tako preprosto. Zaprtokodni35 programi lahko sprejemajo in manipulirajo tudi z eksternimi viri informacij, kot so digitalne fotografije. Za najbolj znan zaprtokodni program za procesiranje, analizo in obdelavo slik velja Adobe Photoshop. V praksi kmalu ugotovimo, da ni mogoče povsem predvideti rezultatov, ki jih dobimo z uporabo določenega programskega orodja, saj omejitve zaprtokodnega programa in v njem omejenih funkcij omogočajo omejen nabor možnosti, ki nujno ne privedejo do željnega rezultata. Z matematičnega stališča so zaprtokodni programi teoretično determinirani, saj obstaja točno določeno število funkcij ter omejeno število možnih kombinacij. Kompleksni program za modeliranje, animiranje, video igrice, kot je npr. AutodeskMaya, ki uporablja programski jezik imenovan MEL script omogoča, da lahko uporabnik preko odprtokodnega sistema s predpogojem poznavanja programskega jezika dodaja programsko kodo, jo spreminja ter tako nadgrajuje program.36 A je že zaradi večstranske namembnosti, ki se kaže v kompleksnosti programa malo verjetno, da bi uporabnik poznal vse možne rezultate mnogih ukazov ter njihovih kombinacij. K temu dodamo še dejstvo, da pri ustvarjanju programa kot je AutodeskMaya sodeluje velika ekipa strokovnjakov z različnih področij. S praktičnega stališča ni mogoče, da bi en sam uporabnik dodobra poznal celoten nabor možnosti.
Tehnike digitalne umetnosti se v veliki meri uporabljajo pri mainstrem medijih v oglaševanju in pri filmskih ustvarjalcih za izdelavo posebnih učinkov (Special Effects). Tradicionalni in digitalni umetniki uporabljajo številne vire elektronskih informacij ter programov, s katerimi ustvarjajo svoja dela.
V digitalni umetnosti vizualna pismenost ni več omejena na predmet, temveč mora sprejeti nenehno spreminjajoče se okolje računalniških orodij. Še pred kratkim se je za vse tipe digitalne umetnosti uporabljal termin interaktivna umetnost. Danes je vse manj v uporabi, saj
35 Zaprtokodni programi so tisti pri katerih uporabnik nima vpogleda v izvorno kodo, kar pomeni, da lahko uporablja funkcionalnosti programa, nemore pa dodajati novih oziroma spreminjati obstoječih funkcij. Izjemoma lahko uporabnik dodatno funkcionalnost poveča z uporabo vtičnikov, če jih program omogoča.
36 Bovcon,N.(2009)Umetnost v svetu pametnih strojev. Ljubljana: Raziskovalni inštitut Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, str. 36.
je samo po sebi umevno, da so računalnik in z njim povezana orodja v svoji naravi interaktivni. Interaktivnost umetniškega dela se lahko nanaša tudi na njegovo močno soodvisnost od vključevanja gledalca, ki dokonča koncept in tako zaključi umetniško delo.37 Ko je Duchamp na začetku devetnajstega stoletja poimenoval pisoar Vodnjak in ga ovrednotil kot umetnost, je šokiral svet. Njegova ideja je bila, da pod vprašanje postavi pojem umetnosti in čaščenje umetnosti, ki je bilo zanj nepotrebno. Ni pa vedel, da bodo do konca stoletja nekatere umetnine, kot so interaktivni filmi ali video igrice, povsem odvisni od gledalca, ne le v smislu dokončanja dela, temveč tudi v smislu prispevanja pri podajanju vsebine.
37 Rush, M. (2005). New Media in Art, newedition. London: Thamesand Hudson, str. 183.