Tivadar (2011, str. 492–494) razlaga, da je danes odnos do govorjenega jezika drugačen, kot je bil v preteklosti. Poznamo več načinov uporabe pisnih predlog, zaradi katerih je tudi prosti oz.
spontani govor veliko bolj nadzorovan in se uveljavlja kot knjižni jezik. Zanimivo vprašanje, na katero bomo skušali odgovoriti skozi intervjuje s športnimi komentatorji, je, koliko prostega govora je sploh prisotnega pri radijskem športnem prenosu.
Besedilo je različno glede na prenosnik, in sicer gre lahko za govorjeno ali pisano besedo. Jezik se na ta način ustvarja glasovno ali pisno, dobiva slušno ali vidno podobo, je torej govorjen oz.
8Krišelj, M. (1994/95). Javna občila in komunikacijska tehnologija – radio. Dodatek k II. Zvezku. Ljubljana:
Oddelek za kulturo govora Radia Slovenija.
30
drugače zapisan. Govorjenega jezika je več vrst, pri čemer je ključno vprašanje, ali je govorjeno besedilo slušna uresničitev danega besedila ali pa neposredna izvirna slušna ubeseditev dane predmetnosti (Toporišič, 2004, str. 32). Toporišič ugotavlja, da je najtežja oblika govorjenega besedila prav neposredno ubesedovalno govorjenje oz. tako imenovani prosti govor. Ker gre za zahtevno obliko govora, se lahko pojavljajo pretrganost, preskakovanje iz ene skladenjske oblike v drugo, značilne so tudi delna nestrnjenost, slabša povezanost nekaterih delov besedila, slabša usklajenost, ponovitve, govor je tudi sicer negladek. Povsem drugačna so pričakovanja pri reproduktivnem govorjenju, ko imamo besedilo že pripravljeno (prav tam).
Po Tatjani Pirc (2005, str. 74) je govor spontan, gre za stvar trenutka, ki ga težko oziroma kar nemogoče predvidimo in računalniško uredimo. Kot še piše, govora nikoli ne bomo mogli povsem načrtovati. Po njenem mnenju je krivec za največje premike v radijskem jeziku splošna demokratizacija medijev, ki je radijsko branje spremenila v govor. Vedno manj je zapletenih in za rabo na radiu neustrezno zapisanih besedil, ki jim večina splošnega poslušalstva težko sledi.
Radijski govorci so radio svojemu naslovniku približali tako, da so tematiko opisovali s svojimi besedami. Poslušalec, ki je prej zgolj molčal, je postal bolj drzen (prav tam).
Tivadar (2011) našteje pet načinov govora, ki imajo pripravljeno predlogo. Prvo je branje, kjer gre za interpretacijo, ki je vezana na zapisano besedo. To so največkrat napovedovalci informativnih radijskih oddaj. Drugi način je polbranje, ki se prav tako opira na zapisano besedilo, največkrat ga uporabljajo napovedovalci določenih prireditev, radijski voditelji. Tretji način je govor na podlagi opornih točk, ki se od prejšnjih dveh razlikuje predvsem v tem, da ni neposredno vezan na pisno predlogo. Lombarjeva (2014, str. 29) ugotavlja, da ta način govora, za katerega so značilne narečne posebnosti okolja govorca, raba besed pa je tudi manj predvidljiva, uporabljajo v športnih prenosih tekem za svetovni pokal v alpskem smučanju.
Zadnji dve stopnji sta prosti govor brez opornih točk (z miselno pripravo) in popolnoma prosti govor.
Lengar Verovnik (2010, str. 21) v svoji doktorski disertaciji piše, da je za opredelitev spontanega govora kot oblike govora potrebno dvoje. Spontanost je nasprotje branega besedila, ki je vnaprej pripravljeno oz. kar v celoti zapisano ter vezano na dvo- ali večgovornost. Drugi, za nas še nekoliko pomembnejši vidik je slušni vtis spontanosti govora, pri čemer za poslušalca ni pomembno, ali poteka prispevek v živo ali je bil v naprej posnet.
31 4.3 Skrb za jezik na javni RTV – Val 202
Jezik in kultura sta temelja naše države. Javni servis ima pomembno vlogo pri tem, saj mora ohranjati visok nivo znanja slovenskega jezika, hkrati pa tudi skrbeti za njegov razvoj v programih. Na RTV Slovenija delujejo lektorji, jezikovni svetovalci, prevajalci, del javnega servisa je tudi izobraževalno središče, ki poučuje govorce in voditelje. A ključnega pomena za to, da se znanje širi v javnosti, so določene programske vsebine, ki so namenjene širjenju znanja o slovenskem jeziku (»RTV Slovenija«, b. d.).
Sandra Bašić Hrvatin (2002, str. 6) javni RTV opredeli kot servis, ki mora zagotoviti dostop javnosti do množičnih komunikacijskih kanalov, opravljati mora vlogo službe javnega interesa, ga oblikovati, ob tem pa omogočati javno razpravo. Javni servis, ki ga financirajo ljudje, mora zagotavljati vsebine, ki so v javnem interesu. To je tudi najpomembnejši vidik legitimiranja delovanja takega servisa, ki mora biti odgovoren ljudem, občinstvu in ne oglaševalcem ali politiki (prav tam). Bašić Hrvatin (2002, str. 11–13) naniza devet načel, ki bi morala biti vodilo pri delovanju javnega servisa, a med njimi ne izpostavi skrbi za slovenski jezik.
Je pa ta opredeljena v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija, kjer piše, da mora biti jezik jasen, preprost, jedrnat in nedvoumen. Vsi, ki stopijo pred mikrofon, so dolžni dosledno uporabljati slovenski knjižni jezik. V nekaterih okoliščinah je jezikovno izražanje, ki sicer izziva pritožbe, upravičeno. Pri vodenju pogovorov je dopustno uporabljati tudi splošni pogovorni jezik (Pravilnik o poklicnih standardih, 2000). V Strategiji razvoja RTV Slovenije (2018, str. 6–7) , ki je nastala pred natanko tremi leti, so si zadali številne cilje, veliko jih je usmerjenih tudi v krepitev jezikovne kulture. Kot cilj so si zadali izboljšanje podobe javne ustanove, »ki bo zagotavljala kakovostne, privlačne, raznovrstne in odmevne programske vsebine in bo steber jezikovne kulture, ki ne skrbi samo za uporabljanje knjižne slovenščine, ampak je tudi vodilna sila pri razvoju jezikovnih politik in norm« (prav tam).
V Strategiji so se zavezali tudi k družbeni odgovornosti, med drugim so izpostavili, da bodo vsi sodelavci RTV Slovenije še naprej skrbeli za verodostojno in nepristransko informiranje, razširjanje kulturnih vsebin ter jezik. Izpostaviti moramo tudi glavne programske cilje, in sicer del, kjer je zapisano, da bodo na RTV Slovenija skrbeli za visoko kulturo jezika. Zavezali so se, da bodo visok jezikovni nivo dosegali na vseh področjih: informativnem, kulturno-umetniškem, zabavnem in tudi, kar je ključno za naše raziskovalno delo, na področju športa (Strategija razvoja RTV Slovenije, 2018, str. 8).
32
Na javni RTV so si zadali cilje tudi glede izboljšanja drugega programa, Vala 202, ki je predmet naše analize. Kot poudarjajo, gre za tradicionalno odličen športni radio, katerega program sestavlja ekipa izurjenih športnih novinarjev, reporterjev, komentatorjev in poznavalcev športa, ki so vpeti v vse pomembne športne dogodke in dogajanja. Prisotni so s svojimi komentarji in izjavami. A kljub temu si želijo tudi športno področje na Valu 202 dodelati ter postati boljši, učinkovitejši in racionalnejši (Strategija razvoja RTV Slovenije, 2018, str. 19).
Cilj javnega RTV ostaja skrb za jezik in jezikovno kultiviranost občinstva, ključ za doseganje tega je zagotovo uporaba knjižnega jezika tudi v športnih prenosih. A kot smo ugotovili, je športno občinstvo zelo specifično, zato so tudi predpostavke o tem, kakšno vrsto knjižnega jezika morajo uporabljati komentatorji, drugačne. Kako najti pravo mero med subjektiviziranimi in objektiviziranimi sporočili, je pomembno vprašanje, ki nima enoznačnega odgovora. Športni komentatorji morajo podajati tako objektivizirana sporočila, preverljive informacije, podatke, kot tudi subjektivizirana sporočila, s katerimi orišejo dogajanje, vzdušje.
V pomoč pri iskanju tega odgovora bo nedvomno analiza besedil in mnenj športnega radijskega komentatorja Vala 202.
33
5 IZRAZJE
V tem poglavju bomo opredelili, kaj so termini, žargonizmi, determinologizirani izrazi in izrazi splošnega jezika, vezani na šport. V praktičnem delu bomo analizirano športno izrazje v te štiri skupine tudi uvrstili. Jože Toporišič (2004) piše, da izraz slovenski jezik obsega vse oblike tega jezika, in sicer vsebuje knjižno, narečno, pogovorno, slengovsko, žargonsko, vsakdanjo občevalno, umetnostno, sodobno, preteklo, strokovno in številne druge oblike. Na podlagi tistega, kar smo o smernicah uporabe jezika na javni RTV že ugotovili, lahko trdimo, da vse omenjene oblike niso primerne za jezik na javni radioteleviziji. Kot smo že zapisali, morajo vsi, ki stopijo pred mikrofon, uporabljati slovenski knjižni jezik. Kljub temu obstaja nekaj izjem, denimo, pri intervjujih oz. pogovorih je dovoljeno uporabljati pogovorni jezik.
V našem magistrskem delu se bomo omejili na štiri skupine izrazov, najprej bomo obravnavali termin oziroma strokovni izraz.
5.1 Termini
Toporišič (2004, str. 27–28) piše o funkcijskih zvrsteh, ki služijo različnim uporabnostnim namenom. Kot dodaja, bi jih lahko imenovali tudi področne, saj ubesedujejo predmetnost različnih področij človekovega delovanja. Loči štiri funkcijske zvrsti, in sicer praktičnosporazumevalno, strokovno, publicistično in umetnostno. Tista skupina, ki nas najbolj zanima, je druga. Toporišič tako ponudi razlago podskupin strokovne zvrsti, in sicer govori o praktičnostrokovni, poslovni, poljudnoznanstveni in znanstveni (prav tam). Prva naj bi bila podobna praktičnosporazumevalni. Razlika je v tem, da prva vsebuje več strokovnega izrazja, uporabljajo jo predvsem delavci najrazličnejših strok, in sicer obrtniki, trgovci, kvalificirani in drugi delavci, uradniki, med drugim iz nje črpajo tudi športni komentatorji. Vsi našteti uporabljajo to vrsto jezika pri delu oziroma ko opravljajo svoj poklic. Njegova posebnost je ta, da je v primerjavi z vsakdanjim sporazumevalnim jezikom bolj dodelan in natančnejši, saj si nihče ne želi, da bi si natančno določene pojme razlagal vsak po svoje (prav tam). Podobno razmišlja tudi Skaza (2010, str. 10), ki izpostavi, da se praktičnostrokovni jezik uporablja v različnih strokah, zanj pa je značilna raba tipičnih besed in besednih zvez določene stroke (termini in žargonizmi).
Saša Perko (2016, str. 35) je v svojem diplomskem delu zapisala, da je termin oz. strokovni izraz definiran kot jezikovno poimenovanje posameznega pojma v okviru nekega strokovnega področja. Vintar (2008, str. 14) meni, da se jezik kot sredstvo sporazumevanja razkriva v
34
različnih oblikah. Celoto diskurzov v točno določeni jezikovni skupnosti lahko imenujemo kot splošni jezik, pri čemer strokovni jezik vključuje vse oblike specializiranega izražanja, ki je značilno za stroko, znanost, vedo, področje in tudi za vse dejavnosti, ki zahtevajo posebno znanje. Trebar (2014, str. 107) ob tem opozarja, da je najbolj določujoča lastnost strokovnega jezika strokovno izrazje ali terminologija, ki temelji na pojmovnem svetu različnih strok, pri čemer so strokovni izrazi ali termini, ki jih obravnavamo v tem poglavju, jezikovna poimenovanja za specializirane in natančno določene pojme v strokah. Pomembno je dodati še eno Trebarjevo (prav tam) ugotovitev, in sicer da so lastnosti strokovnega izrazja opredeljene s terminološkimi načeli, ki imajo to funkcijo, da zagotavljajo nedvoumno in zelo učinkovito komunikacijo v strokovnem jeziku. Trebar med najpomembnejša terminološka načela uvršča pojmovno načelo, načelo enoznačnosti in načelo ustaljenosti.
Kalin Golob (2008, str. 31) med osnovna terminološka načela šteje enoumnost, knjižnost, neekspresivnost, kratkost in ustaljenost. Za enoumnost zapiše, da temelji na ujemanju med pojmovnim svetom in poimenovalnim sistemom neke stroke. Za knjižnost je značilno, da se podreja pravilom, ki jih narekuje knjižni jezik, neekspresivnost pomeni čustveno nezaznamovanost izrazov. Ko govorimo o kratkosti strokovnega izraza, stremimo k enobesednosti, ki pa velikokrat ni uresničljiva. Vse, kar smo zapisali, naj bi sledilo načelu ustaljenosti termina, ki naj se ne bi spreminjal (prav tam).
Jože Toporišič (2004, str. 29) piše, da je najvišja vrsta strokovnega jezika tako imenovani znanstveni jezik, ki ga s praktičnostrokovnim jezikom povezuje strokovno izrazje. A znanstveni jezik je precej bolj obširen, hkrati je znan manjšemu krogu ljudi in je tudi bolj abstrakten.
Toporišič za znanstveni jezik še zapiše (prav tam), da sta ključni značilnosti treznost in brezčustvenost, saj ni nikakršnih besednih iger, malo je tropov (metafor in metonimij), ni nenavadnega besednega in stavčnega reda, velja nevtralni besedni red. Avtor v vmesni položaj med praktičnostrokovni in znanstveni jezik postavi navadni strokovni jezik, ki je v pisanju o teoretičnih stvareh poimenovan kot poljudnoznanstveni. Uporabljamo ga takrat, ko želimo vsebino znanstvenih in visokostrokovnih del ponuditi širšemu krogu ljudi, ki jim je znanstveno besedilo zaradi svoje znanstvenosti nedostopno. Pisci se trudijo, da bi zapletene stvari povedali na način, da ga bo razumela množica, saj mora biti beseda preprosta in jasna, ne pa zgolj del strokovnega izrazja (Toporišič, 2004, str. 29).
Po mnenju Korošca (2005, str. 265) morata tako tvorec kot naslovnik poznati specialno besedje posamezne stroke. Tako kot denimo avtor ozko specialistične razprave o konstrukciji jamskega
35
rova v montanistični reviji stavi na to, da njegov naslovnik pozna strokovni izraz stojka ali geološki izraz obrnjena hribina, na to enako računa avtor strokovne razprave v specializirani športni reviji. Avtor (2005, str. 267) izpostavi še en vidik, dejstvo, da športni poročevalci podatke pridobivajo iz neposrednih stikov s športniki, na ta način pa poznajo njihove načine izražanja, ki se gibljejo od terminov do žargona. To vrsto bomo sicer obravnavali v naslednjem poglavju, a še prej bi izpostavili ključno razliko, in sicer gre za knjižnost oziroma neknjižnost.
Ker so žargonizmi neknjižni, moramo za nezaznamovano sporočanje, ki je na javni radioteleviziji, Valu 202 (med drugim to določajo načela o javni RTV) zelo pomembno, uporabljati strokovno izrazje. Tomo Korošec (2005, str. 267) navede nekaj strokovnih izrazov, ki so poimenovanja nekaterih prvin v igrah ali tekmovanjih:
- zaključna žoga, - igra pod košem, - igra ob mreži, - doseči zadetek, - zaustaviti napad,
- predložek v sredino igrišča, - predložek z leve oziroma desne.
Kot piše Vidovič Muha (1972, str. 184), moramo ločevati med ozko strokovnimi izrazi (značilni so za posebej strokovna, znanstvena besedila) in širše znanimi izrazi (sem sodijo poljudnejša objektivizirana besedila). Erjavec (1998, str. 84) poudarja, da so za poročevalce primerni samo širše znani izrazi, saj mora novinar bralcu/poslušalcu informacije predstaviti na tak način, da jih bo ta razumel. To razmišljanje je skladno s politiko javne RTV, ki je ne spremlja zgolj ozko usmerjeno (športno) občinstvo, ampak vsa Slovenija. Toporišič (2004, str. 128) izpostavi še en zelo pomemben vidik, in sicer dejstvo, da strokovno izrazje neprestano prehaja v jedrno splošno znano besedje. Navede tudi primere, kot so radio, atom in centrala. Hkrati še dodaja, da tudi posebno neknjižno besedje vdira v žargone (prav tam).
Pri analizi in iskanju terminov se bomo oprli na Športni terminološki slovar, ki je delo Silva Kristana (iz leta 2012).
5.2 Žargonizmi
Ko slišimo besedno zvezo športno izrazje, se nam velikokrat utrne beseda žargon. Jože Toporišič (2008, str. 227) o žargonu piše, da je to različica knjižnega oziroma drugega narečja, v katerem je precej besed in izraznih načinov, ki so značilni izključno za določene poklice. Svoj
36
žargon imajo zdravniki, ki uporabljajo besede oziroma besedne zveze, kot so delati glave, želodce, slepa črevesa itd. Posebno govorico, žargon, imajo tudi vojaki, dijaki, tatovi in gangsterji, še piše Toporišič (prav tam) in izpostavlja dejstvo, da dokler žargon uporabljajo tam, kjer je tudi nastal, težav ni. Drugače je, ko ljudje žargonske izraze uporabljajo v nepoklicnem okolju. Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika žargon opredeljuje kot govorico posameznih poklicev in skupin. Med temi izpostavi tri, in sicer šolskega, vojaškega in tistega, ki je za nas najbolj zanimiv, športnega. SSKJ9 razlaga tudi žargonizme, ki so za žargon značilne besede.
Športni novinarji pogosto iščejo ekskluzivne zakulisne zgodbe, poslušalce skušajo pridobiti na svojo stran z atraktivnim načinom pisanja/govorjenja, ki je polno prispodob, fraz in žargonskih izrazov. Gre torej za individualno ustvarjanje privlačnega novinarskega stila, ki ga javnost sprejme. Korošec (1998, str. 8) se sklicuje na SSKJ, kjer je stil definiran kot »tipični izbor jezikovnih prvin v besedilu«. Športni novinar mora s pomočjo jezikovnih prvin v besedilu privabiti naslovnika in čim dlje obdržati njegovo pozornost. To lahko doseže z najrazličnejšimi jezikovnimi sredstvi, na športnem področju so posebej izraziti prav žargonizmi.
Korošec (1965, str. 202) je že v preteklosti ugotavljal, da tudi šport potrebuje svojo terminologijo. Ugotovili smo sicer že, da je šport v medijih manj pomemben, kot so pravne, medicinske ali gospodarske teme, a kljub temu ni za kulturo jezika, natančnost in uspešno jezikovno izražanje nič manj pomembno kot izrazi drugih področji oz. prej omenjenih strok.
Dejali smo že, da ima šport (športno izražanje) veliko težo predvsem zato, ker se z njim ukvarja veliko število ljudi, nemalo je tudi takih, ki ga radi spremljajo. Če smo prej pisali o terminih, ki morajo biti enoumni, knjižni, čustveno nezaznamovani in kratki ter jedrnati, so žargonizmi drugačni. Kot ugotavlja Rajgljeva (2004, str. 41), se žargonizmi pojavijo, ko določena stroka nima natančno določene terminologije. Žargonski izrazi so velikokrat neknjižni, težava je predvsem v tem, da jih ljudje, ki niso del določene stroke, ne razumejo. In to je lahko problematično tudi za javno radiotelevizijo (konkretno za drugi program Radia Slovenija, Val 202), ki bi morala opravljati osnovno poslanstvo, in sicer biti namenjena vsem. Razumeti jo morajo vsi.
Ada Vidovič Muha (1972, str. 184) piše o terminološki leksiki objektiviziranih sporočil, ki razpada na tri dele. Med temi tremi je za nas pomembna tretja točka, in sicer gre za termine, ki
9 V analizi (poglavje 7) smo črpali iz spletišča, portala Fran, ki združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ter slovarje, ki so v okviru dela na tem inštitutu dobili digitalno obliko. Tu je objavljena tudi druga, dopolnjena in prenovljena izdaja SSKJ2.
37
so nastali iz žargonskega poimenovanja. Taki termini so skoraj v celoti vezani na poljudnejša objektivizirana sporočila. Žargonski izraz ljudje začnejo uporabljati kot termin iz več razlogov.
Prvi je večja ekonomičnost žargonizma napram terminološkem poimenovanju (torej gre za krajšo besedo), druga je ta, da je žargonski izraz, ki je bil kot poimenovanje neke novosti prej vpeljan kot termin, velikokrat vcepljen v misli ljudi in ga je težko izriniti iz spontanega ustnega sporočanja. V veliki večini primerov ga največkrat nadomestimo samo v zapisani obliki (prav tam). Zadnji razlog se skriva v dejstvu, da v določenih primerih, ko gre za specifična poimenovanja aktualnih dejavnosti (to je šport), obstaja za posamezne akcije dogajanja zgolj in samo žargonski izraz. Vidovič Muha (prav tam) navede tudi nekatere primere iz iger z žogo (špička, petka, glavca, lobati žogo), ki jih bomo v praktičnem delu analizirali. Težava je v tem, da športni komentator z drugim izrazom ne more natančno opisati dogajanja.
Če povzamemo še Toma Korošca (2005, str. 267–268), poznavanje žargona športnikov prinaša v športno poročevalstvo številne žargonizme. Poročevalec oziroma komentator na ta način svoje besedilo (najsi bo govorjeno ali pisano) aktualizira v smislu vidika žargonskosti. Korošec (1998, str. 69) se naveže tudi na anglizme, ki smo jih nadomestili predvsem v knjižnih besedilih, a so vseeno ostali v športnem žargonu. Kljub temu meni, da bodo tudi športniki počasi začeli bolj dosledno nadomeščati žargonizme s knjižnimi izrazi. Vnukova (2004, str. 28–29) je skozi intervju z dolgoletnim športnim novinarjem in komentatorjem na Televiziji Slovenija Tomažem Lajevcem ugotovila, da se vseh tujk nikakor ne da posloveniti.
Manca Košir (1988, str. 77) piše o poročevalski vrsti in se osredotoča na reportersko poročilo, s katerim reporter opisuje dogodke na igrišču (v živo), čas posveča podrobnostim in z besedami opisuje vzdušje. Vse to počne na tak način, da uporablja jezikovna sredstva, med katera štejemo tudi žargonske besede. Koširjeva poudarja, da je tak način značilen predvsem za televizijo in radio.
5.3 Determinologirani izrazi
O tem, kaj so termini in kam uvrščamo terminologijo, smo že nekaj zapisali. Nekaj odstavkov moramo nameniti pojmu determinologizacije. Kromarjeva (2015, str. 22) piše, da gre pri tem procesu za prehod termina iz ozko specializirane terminologije v splošno leksiko, in sicer iz znanstvenih besedil, ki so namenjena strokovnjakom, v besedila, ki so namenjena splošni javnosti. Pogosto se ta proces odvija prek množičnih medijev: radia, televizije in tiska.
Mojca Žagar (2007, str. 599–600) razlaga, da tako kot smo ljudje različni, tako tudi razumemo razmerje med splošno in terminološko leksiko. Kljub temu poudarja, da se velika večina ljudi
38
strinja s tem, da terminološke, ozko specializirane slovarje sestavlja terminološka leksika,
strinja s tem, da terminološke, ozko specializirane slovarje sestavlja terminološka leksika,