UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Armin Sejarić
Športno izrazje v neposrednem radijskem športnem prenosu (primer drugega programa Radia Slovenija – Val 202)
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Armin Sejarić
Mentorica: doc. dr. Tina Lengar Verovnik
Športno izrazje v neposrednem radijskem športnem prenosu (primer drugega programa Radia Slovenija – Val 202)
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvaljujem se svoji mentorici doc. dr. Tini Lengar Verovnik za vso pomoč, strokovne nasvete, spodbude in veliko mero potrpežljivosti. Zahvala gre tudi ekipi drugega programa Radia Slovenija, Vala 202, še posebej uredniku športnega uredništva Boštjanu Reberšaku za dostop do arhivskih posnetkov in pomoč pri navezovanju stikov s športnimi komentatorji in lektorico.
Posebno zahvalo namenjam svoji družini, ki ji tudi posvečam to magistrsko delo. Zahvaljujem se dekletu Dini, ki me je brezpogojno podpirala in spodbujala tudi v trenutkih, ko mi je
primanjkovalo motivacije. Zahvalil bi se mami Zemiri in sestri Hani, ki sta mi stali ob strani od prvega letnika študija do danes.
Športno izrazje v neposrednem radijskem športnem prenosu (primer drugega programa Radia Slovenija – Val 202)
Športno novinarstvo in poročevalstvo sta se skozi zgodovino soočala s številnimi izzivi. Prvi približek radijskega prenosa, ki je športni dogodek ponesel v domove ljudi, so opravili pred natanko 100 leti. Kljub pojavu televizije in digitalnih medijev je radijsko športno poročevalstvo še vedno prisotno. Za neposredne radijske športne prenose v Sloveniji skrbi drugi program Radia Slovenija, Val 202. V magistrski nalogi se tako posvečamo analizi športnih radijskih prenosov na javni RTV, obravnavamo specifičnost športnega občinstva in ugotavljamo, kakšno izrazje uporabljajo športni komentatorji ter katere usmeritve in premisleki jih pri izbiri izrazja vodijo. V prvem, teoretskem delu naloge, se osredotočamo na vlogo javne RTV, ki mora skrbeti za ohranjanje knjižnega jezika in jezikovno izobraževanje občinstva. V luči tega nas zanima, kako na izbiro izrazja športnih komentatorjev vpliva predpostavka o specifičnosti športnega občinstva. Obravnavamo termine, žargonizme, determinologizirano izrazje in splošno izrazje.
Na zastavljena vprašanja skušamo odgovarjati z analizo besedil dveh radijskih prenosov in polstrukturiranih intervjujev, v katerih svoja mnenja delita športni komentator in lektorica na javni RTV. Na podlagi kritične razprave ugotavljamo, kako zahtevno delo opravljajo športni komentatorji na Valu 202. Hkrati skušamo razkrivati, kako se, ko govorimo o rabi športnega izrazja, komentatorji znajdejo med vsemi formalnimi zahtevami javne radiotelevizije na eni strani in predpostavkami o športnem občinstvu na drugi.
Ključne besede: radio, šport, izrazje, športni komentatorji
Sports expression in live radio sport broadcasting (example of the second channel of Radio Slovenia – Val 202)
Sport journalism and sport broadcast have faced many challenges throughout history. The first attempt to broadcast a sports event on radio and bring it to people's homes happened exactly 100 years ago. Despite the rise of television and social media, radio sport broadcasting is still represented. The second channel of Radio Slovenia, Val 202, is in charge of live radio sport broadcasting in Slovenia. In the master's thesis we focus on the analysis of sports radio broadcasting on public radiotelevision (RTV), discuss the specifics of sport audiences, determine which expressions are used by sport commentators and which guidelines lead them while choosing the expressions. In the first, theoretical part of the thesis, we focus on the role of public RTV, which has to take care of the preservation of the slovenian language and audience education. On the basis of this, we are interested in finding out how is the choice of sport commentators' expressions influenced by the assumption of the specifics of the sports audience. We discuss the terms, jargon, determinologized expressions and general expressions.
We try to answer the questions by analyzing the texts of two radio broadcasts and semi- structured interviews, in which sports commentator and a lecturer on public radio share their opinions.Based on a critical discussion, we find out how difficult is the work done by sport commentators on radio Val 202. At the same time we try to reveal how commentators find themselves among all formal requirements of public service broadcasting on the one hand and assumptions about sport audiences on the other.
Keywords: radio, sport, expressions, sport commentators
5 KAZALO VSEBINE
1 UVOD ... 8
2 ŠPORT IN RADIO ... 12
2.1 Športno novinarstvo nekoč in danes ... 12
2.2 Razvoj in pomen športnega poročevalstva ... 14
2.2.1Pomembni mejniki ... 15
2.3 Radijski športni prenos ... 16
2.3.1Takojšnjost in zdajšnjost ... 17
3 OBJEKTIVNOST ALI NAVIJAŠTVO? ... 19
3.1 Novinarsko poslanstvo ... 19
3.2 Med objektivnostjo in subjektivnostjo ... 20
3.2.1Mit novinarske objektivnosti... 20
3.2.2Suhoparna etiketa komentarja ali navijaštvo? ... 20
3.2.3Objektivnost v jeziku športnega novinarstva ... 21
3.3Športno občinstvo ... 22
3.3.1Identiteta navijača ... 22
3.3.2Mediji in navijači ... 23
4 JEZIK IN STIL ŠPORTNEGA POROČEVALSTVA ... 25
4.1 Radijsko športno komentiranje ... 25
4.1.1Komentatorska vrsta... 26
4.1.2Radijski in televizijski komentatorji ... 27
4.2 Vpliv prostega govora ... 29
4.3 Skrb za jezik na javni RTV – Val 202 ... 31
5 IZRAZJE ... 33
5.1 Termini ... 33
5.2 Žargonizmi... 35
5.3 Determinologirani izrazi ... 37
5.4 Splošno izrazje ... 39
6 GRADIVO IN METODE DELA ... 41
7 ANALIZA PRENOSOV ... 44
6
7.1 Nogometni prenos... 44
7.2 Košarkarski prenos ... 52
8 ANALIZA INTERVJUJEV ... 60
8.1 Radijski športni poročevalec ... 60
8.2 Lektorica na javnem RTV ... 62
9 RAZPRAVA ... 65
10 ZAKLJUČEK ... 73
11VIRI IN LITERATURA ... 75
12 PRILOGE ... 82
Priloga A: Transkript prenosa nogometne tekme ... 82
Priloga B: Transkript prenosa košarkarske tekme ... 92
Priloga C: Polstrukturirani intervju z radijskim športnim komentatorjem ... 102
Priloga Č: Polstrukturirani intervju z lektorico ... 106
7 KAZALO SLIK
Slika 7.1: Analiza športnega izrazja v nogometnem prenosu ... 44
Slika 7.2: Razlaga slovarskega gesla žoga ... 45
Slika 7.3: Razlaga slovarskega gesla kazenski prostor ... 46
Slika 7.4: Razlaga slovarskega gesla branilec ... 47
Slika 7.5: Razlaga slovarskega gesla obramba ... 48
Slika 7.6: Razlaga slovarskega gesla igrišče ... 49
Slika 7.7: Razlaga slovarskega gesla podaja ... 50
Slika 7.8: Razlaga slovarskega gesla nogometaš ... 50
Slika 7.9: Razlaga slovarskega gesla žoga ... 51
Slika 7.10: Analiza športnega izrazja v košarkarskem prenosu ... 52
Slika 7.11: Razlaga slovarskega gesla žoga ... 54
Slika 7.12: Razlaga termina osebna napaka ... 54
Slika 7.13: Razlaga slovarskega gesla klop ... 55
Slika 7.14: Razlaga slovarskega gesla zgrešiti ... 56
Slika 7.15: Razlaga slovarskega gesla srečanje ... 57
Slika 7.16: Razlaga slovarskega gesla reprezentanca ... 58
8
1 UVOD
Masovni podatki, dostopnost do informacij, pojav različnih modelov novinarstva in digitalizacija so sodobno novinarstvo postavili pred veliko izzivov. Mediji, med katerimi sta radio in tisk v zadnjih letih najbolj na udaru, se morajo stalno prilagajati na novo realnost, s katero se soočamo v 21. stoletju. Veliko sprememb so vnesla družbena omrežja, ki sicer lahko olajšajo delo novinarja, lahko pa ga zapeljejo v smer, kjer se pravi pomen novinarstva izgubi.
S prihodom spletnih medijev se je spremenila produkcija in distribucija novic, spremenila se je novinarjeva rutina, pred nove izzive so postavljeni vsi, izjema niso niti športni novinarji. Ti so se sicer v preteklosti morali soočati s številnimi kritiki, ki so se jim posmehovali, trdili so, da je športno novinarstvo zgolj »igračka človeškega življenja« in ne sodi med prestižne vrste novinarstva (Rowe, 2007). Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 174) menita, da je športno novinarstvo ena najhitreje rastočih novinarskih tematskih vrst. Dolgo brado imajo športni radijski prenosi, prvi približek prenosa, ki je v športno novinarstvo vnesel novo dimenzijo, je radijski navdušenec Andrew White opravil že davnega leta 1921. Šlo je za boksarski dvoboj.
Radijska takojšnjost, predvsem pa zmožnost biti na terenu, ob tem pa pripeljati dogodek poslušalcem v dom, je bila novost, ki je spremenila športno novinarstvo.
Misel, da je športno novinarstvo zgolj obskurno in namenjeno tretjerazrednemu razvedrilu, me je preganjala skozi vsa leta študija, razmišljanje v smeri, da s(m)o športni novinarji manjvredni, se je vtisnilo v moj vsakdanjik. In odločil sem se, da bom zadnji korak na svoji študentski poti posvetil prav športnemu novinarstvu. Natančneje, radijskemu športnemu poročevalstvu oz.
komentatorstvu, ki sem mu s srcem, dušo in besedo predan že skoraj polno desetletje.
Oprl sem se na razmišljanja teoretikov, kot sta Oates in Pauly (2007), ki pišeta, da ima danes športno novinarstvo pomembno družbeno vlogo, saj sooblikuje kulturno naracijo sodobne družbe. Šport je množičen, vanj so vključene vse generacije, najmlajši, ki se s športom ukvarjajo rekreativno, tisti, ki so v športu in navijaštvu našli svoj smisel življenja, in starejši, ki si po nedeljskem kosilu in sprehodu privoščijo še tekmo, ki jo ob dobrem komentarju radijskih komentatorskih virtuozov pospremijo kar iz domačega naslonjača. Šport ima posebno težo, športno novinarstvo ima svoje izzive. Tomo Korošec se s tem strinja (2005, str. 260), piše, da je športna javnost specifična, saj je glede vedenja o predmetnosti veliko bolj specializirana kakor glede vedenja o drugih tematikah, kot sta denimo diplomacija ali mednarodni odnosi.
Morda je prav zato delo športnih novinarjev še toliko težje.
9
Drugi program Radia Slovenija (Val 202), ki bo predmet moje analize, je del javnega servisa.
Po Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija mora biti jezik jasen, preprost, jedrnat in nedvoumen. Vsi, ki stopijo pred mikrofon, so dolžni dosledno uporabljati slovenski knjižni jezik. V nekaterih okoliščinah je jezikovno izražanje, ki sicer izziva pritožbe, upravičeno. Pri vodenju pogovorov je dopustno uporabljati tudi splošni pogovorni jezik (Pravilnik o poklicnih standardih, 2000).
Če k zahtevam športnega občinstva dodamo še nujno skrb za slovenski jezik, ki je eno izmed glavnih poslanstev drugega programa Radia Slovenija, Vala 202, ki edini v državi pripravlja športne radijske prenose, je naloga brez dvoma še težja. Sploh če vemo, da se mora javni radio za pozornost svojega občinstva v 21. stoletju boriti s številnimi novimi komercialnimi radijskimi postajami, ki resda ne ponujajo športnih prenosov, a s kratkimi športnimi novicami (v svojem informativnem programu) skrbijo za objavo rezultatov tekem. To je v hitrem načinu življenja, ko ljudje nimajo toliko časa za spremljanje športnih (radijskih) prenosov, dodatna težava. Športni radijski komentatorji so tako postavljeni pred misijo nemogoče. Pa je res tako?
Lombar (2014, str. 23) odgovarja, da morajo radijski športni komentatorji v prenosu poslušalcu pričarati doživetje in biti pripovedovalci zgodbe. Vedeti morajo, kdaj smejo govoriti in kdaj morajo utihniti, da lahko poslušalci začutijo bučnost množice, zvok žoge ipd. (Pirc 2005, str.
221–222). Dejali smo že, da športno občinstvo o športu veliko ve. Že res, da imajo športni poročevalci tako precej ustvarjalnega prostora (Kandare 2015, str. 17), a to prinaša tudi veliko odgovornost, saj športna javnost tematiko dobro pozna, bralci, gledalci in poslušalci so veliki kritiki (Pirc, 2005, str. 217). In Kandare ob tem trdi (2015, str. 17), da je temeljno načelo praktične stilistike, da mora tisti, ki tvori sporočilo, upoštevati svojega naslovnika. S tem se strinja tudi Jože Toporišič (2008, str. 155), ki piše, da ni dovolj, če govorec, ki podaja neko besedilo, pozna stvari, v sporočilu mora vselej upoštevati svojega naslovnika. Kandare še dodaja, da je prav šport obvarovan marsikatere jezikovne slabosti, saj je »po svoji naravi stvarna, konkretna dejavnost, kjer se ni mogoče brez očitne škode spuščati v abstrakcije brez prave vsebine« (2015, str. 17).
Toporišič (2004) v okviru socialne zvrstnosti kot nadzvrst opredeljuje knjižni jezik, kot podzvrst pa neknjižni jezik. Interesne govorice so modifikacije osnovnih socialnih zvrsti, in sicer z besedjem, frazeologemi in še posebej z izraznimi načini, ki so značilni za posamezne ožje interesne govorice. Interesne govorice ljudi, ki jih druži isti poklic, imenujemo žargon.
Strokovni jezik Toporišič uvršča med funkcijske zvrsti. Vrsta strokovnega jezika je po
10
Toporišiču praktičnostrokovni jezik, ki je podoben praktičnosporazumevalnemu, a ima več strokovnega izrazja. Uporabljajo ga delavci najrazličnejših strok ob opravljanju svojega poklicnega dela, med drugim iz njega črpajo tudi športni komentatorji.
Vidovič Muha (1972, str. 180) piše o dveh osnovnih oblikah sporočil v knjižnem jeziku:
subjektiviziranih in objektiviziranih. Pri prvih pride do izraza subjektivni odnos do tega, kar posredujejo, njihov učinek je odvisen od čustvene aktivnosti govorečega na eni in naslovnika na drugi strani. Njihovo nasprotje so objektivizirana sporočila, katerih namen je posredovati kaj objektivno, preverljivo. Športni komentatorji podajajo tako objektivizirana (preverljive informacije, podatki) kot subjektivizirana sporočila (z besedami orišejo dogajanje, vzdušje).
Za našo temo je pomemben tudi pojav determinologizacije. Kromarjeva (2015, str. 22) piše, da gre pri tem za prehod termina iz ozko specializirane terminologije v splošno leksiko, iz znanstvenih besedil, ki so namenjena strokovnjakom, v besedila, ki so namenjena splošni javnosti. Pogosto se ta proces odvija prek množičnih medijev.
V teoretičnem delu magistrske naloge bomo opredelili preučevane pojme. Pri raziskovanju se bomo osredotočili na javni RTV, in sicer na drugi program Radia Slovenija (Val 202), ki edini pripravlja prenose športnih tekem. Pravilnik o poklicnih standardih iz leta 2000 je eno od vodil novinarjev javne RTV (tudi športnih komentatorjev), saj med drugim zahteva skrb za jezik in jezikovno izobraževanje občinstva. A ker gre pri prenosu športnih tekem za drugačne predpostavke (kot je specifičnost občinstva), nas bo zanimalo, kako to vpliva na izbiro športnega izrazja. To bomo sicer razvrstili v štiri skupine: termine, žargonizme, determinologizirane izraze in izraze splošnega jezika, vezane na šport. Odgovarjali bomo na naslednji raziskovalni vprašanji:
RV1: Program javnega servisa je v celoti namenjen vsem poslušalcem, a pri športnih prenosih gre za drugačne predpostavke, saj je športno občinstvo specifično. Katere vrste športnega izrazja – od ozko strokovnih terminov do splošno znanih izrazov, od knjižnega do neknjižnega – uporabljajo športni poročevalci/komentatorji v neposrednih radijskih športnih prenosih na drugem programu Radia Slovenija (Val 202)?
RV2: Radijski športni komentatorji imajo pri komentiranju športnih dogodkov precej ustvarjalnega prostora. Športno izrazje sicer ni edino orodje športnega komentatorja, a je kljub temu eno ključnih. Kakšni premisleki in zunanje usmeritve komentatorje vodijo pri uporabi različnih vrst športnega izrazja?
11
Na zastavljeni raziskovalni vprašanji bomo skušali odgovoriti z metodo analize besedil in metodo polstrukturiranega intervjuja. Na podlagi transkribiranih športnih prenosov bomo ugotavljali, katere vrste športnega izrazja uporabljajo komentatorji/poročevalci na Valu 202 in v kolikšni meri. Analizirali bom košarkarski in nogometni prenos. Ker nas zanima, kakšni premisleki, zunanje usmeritve (jezikovna uredniška politika, lektorji …) idr. vodijo poročevalce pri izbiri izrazja, bomo opravili intervju s športnim radijskim komentatorjem. Prav tako se bomo pogovorili z lektorico na javnem servisu, odgovore pa primerjali z izsledki analize besedil.
12
2 ŠPORT IN RADIO
2.1 Športno novinarstvo nekoč in danes
Športno novinarstvo je pomemben del novinarstva, vendar ne sodi med prestižne vrste. Mnenja športnih in drugih novinarjev se velikokrat prepletajo. S kritiko in strinjanjem akterji mnogokrat poudarjajo, da je športno novinarstvo le »uredništvo za igranje«. Menijo, da gre za prostor, ki je namenjen zabavi, vloge resnega novinarstva, ki bi služil nadzoru oblasti, pa nima. Ameriški novinar Howard Cosell je nekoč dejal, da je šport le »igračka človeškega življenja« (Rowe, 2007). Zabava, lahkomiselnost in igračkanje so sopomenke športnega novinarstva, ki po mnenju kritikov ne izpolnjuje vloge četrte veje oblasti. Tudi na tak način se je športnih novinarjev in športnega novinarstva oprijel stereotip, da gre za uredništvo za igranje (prav tam).
Oates in Pauly (2007) ponujata drugačno opredelitev. Pišeta namreč, da ima športno novinarstvo tudi danes pomembno družbeno vlogo. Strinjata se s tem, da ljudem ne nudi pomembnih informacij za delovanje družbe, a izpostavljata pomembnost sooblikovanja kulturne naracije. Po njunem mnenju športno novinarstvo kaže na razporeditev družbenih sil, ki jih poznamo v sodobni demokratični družbi (prav tam). Tatjana Pirc (2005, str. 215) poudarja, da si športa brez medijev ne moremo predstavljati. Gre za medsebojno odvisnost, saj mediji in šport živijo drug z drugim, na skupno pot so stopili z vzponom kapitalizma, industrializacije in uveljavitvijo sodobnega načina preživljanja prostega časa. Odnosi so kompleksni, temeljijo na spletu kulturnih, družbenih, komercialnih in medijskih sil. Ključno pa je, da je športu človeštvo pripravljeno posvetiti velik kapital, delovno silo, politično obarvano retoriko in družbene napore (prav tam).
Dejstvo je, da je športno novinarstvo ena najhitreje rastočih novinarskih tematskih vrst (Poler Kovačič in Erjavec 2011, str. 174). A če želimo razumeti, zakaj je danes športno novinarstvo v vzponu, moramo poznati zgodovinske okvire in družbeno vlogo športa v preteklosti. Kot je ugotavljal že Dorscher1 (2009, str. 1326, v Poler Kovačič in Erjavec, 2011) je šport nudil možnost zaposlitve za (brezdelne) člane višjega razreda, možnost pobega iz krute realnosti za tiste, ki so bili del srednjega razreda, za oba razreda pa je v skupni točki predstavljal razvedrilni spektakel. Pomembnost družbene vloge športa Dorscher vidi (prav tam) v tesni povezanosti s pojavom prostega časa in oblikovanjem različnih načinov življenja. Če je bil šport v času
1Dorscher, M. (2009). Sport Jounalism. V C. H. Sterling (ur), Encyclopedia of Journalism (1326–1333). Los Angeles, London, New Delhi, Singapore, Washington DC: Sage.
13
imperializma rezerviran samo za pripadnike višjega sloja, pa so športne panoge z razvojem množične proizvodnje postale dostopne tudi drugim, povprečnim posameznikom. Šaver (2009) ponudi primer slovitega teniškega turnirja Wimbledon, ki je bil nekoč rezerviran za belopolte pripadnike višjih britanskih slojev, zdaj pa na njem nastopajo tudi temnopolti športniki, ki so velikokrat primeri dobrih zgodb o uspehu in vzponu. Dorscher2 (2009, v Poler Kovačič in Erjavec, 2011, str. 175) dodaja, da je z razvojem športa novinarstvo postalo sredstvo spremljanja rekreacijskega športa, hkrati pa se je vedno bolj usmerjalo v profesionalni šport.
Če povzamemo, lahko zametke profesionalizacije športnega novinarstva povežemo s profesionalizacijo različnih športnih panog.
Začetki športnega novinarstva so po Dorscherju (prav tam) povezani s pojavom t. i. rumenega novinarstva. Joseph Pulitzer je v časniku New York World v osemdesetih letih devetnajstega stoletja ustanovil prvo športno uredništvo. Pet let po ustanovitvi je njegov tekmec William R.
Hearst v New York Journalu začel z izdajo prvih športnih strani. V začetku so bile te prepolne čustvenega pisanja, prispodob in pretiravanj. Winer (2003) se s tem strinja, piše, da je bila takrat naloga novinarjev izražati razvedrilne vrednote športa in hvaliti domače ekipe.
Pomembno vlogo pri razvoju športnega novinarstva je sprva imel telegraf, saj so lahko novinarji nemudoma prejeli informacije o športnih rezultatih. Kasneje se je pojavila še fotografija, ki je vizualizirala športne junake, v ospredju je bila nacionalna pripadnost, pojasnjuje Šaver 3(2009, v Poler Kovačič in Erjavec, 2011, str. 175). Sledila sta še radio in televizija, ki sta v športno novinarstvo vnesla dodatno dimenzijo. O teh dveh pomembnih mejnikih v športnem poročevalstvu bomo več povedali v naslednjem poglavju.
Športno novinarstvo je danes precej drugačno kot nekoč. Tako kot sta v svojem času preskok naredila najprej radio, zatem še televizija, je tudi pojav digitalizacije prinesel vrsto novosti.
Novinarstvo je v digitalni dobi odvisno od takojšnjosti in zdajšnjosti. Danes novinarji producirajo vsebine za splet, ki jih nato le še nadgrajujejo. Daum in Scherer (2018, str. 557), ki sta raziskavo opravljala na primeru športnih novinarjev kanadskega medija Postmedia, ugotavljata, da novinarji danes pišejo veliko več kot v preteklosti. Delavniki so daljši, veliko več je vsebin, ki se potem lahko objavijo tudi na spletu (pa naj bodo to radijske, časopisne ali televizijske vsebine). Ne glede na to, za kateri medij novinar dela, mora vsebino v veliki večini
2 Dorscher, M. (2009). Sport Jounalism. V C. H. Sterling (ur), Encyclopedia of Journalism (str. 1326–1333). Los
Angeles, London, New Delhi, Singapore, Washington DC: Sage.
3 Šaver, B. (2009). Družbena invencija in ideološka konstrukcija modernega športa. V M. Velikonja, P. Stanković
in G. Starc (ur), Kalejdoskop športa (str. 13–132). Maribor: Aristej.
14
primerov prilagoditi spletnemu mediju. Cohen (2015, str. 110) opozori na »multiskilling«, izraz, ki povzema današnjo usposobljenost novinarjev. Novinar mora biti poleg poročanja, pisanja in intervjuvanja tudi multimedijsko usposobljen.
V zadnjih dveh desetletjih je transformacija novinarstva s pojavom digitalizacije in družbenih medijev vplivala predvsem na časopisne hiše. Uredniki so morali zmanjšati število strani, manjša je bila tudi naklada, prišlo je do množičnih odpuščanj novinarjev (Daum in Scherer, 2018, str. 553). A Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 177) ugotavljata, da televizija, radio in internet niso ukinili športnega novinarstva v tisku. Športni novinarji, ki delujejo v tisku, se srečujejo s težavami, a kljub vsemu se športno novinarstvo tudi danes pojavlja tako v splošnem dnevnem tisku kot tudi v specializiranih športnih dnevnikih in revijah.
2.2 Razvoj in pomen športnega poročevalstva
Ugotovili smo že, da je športno novinarstvo področje sodobnega novinarstva, ki se razvija hitro.
Športno poročevalstvo, ki je tako tematsko kot sporočanjsko specializirana novinarska dejavnost, ima s splošnim poročevalstvom precej skupnih točk. Po jezikovni plati ga uvrščamo v publicistično funkcijsko zvrst. Korošec piše (2005, str. 260), da sta športni jezik, ki je rdeča nit našega magistrskega dela in se mu bomo posvetili proti koncu prvega ter še posebej v drugem, analitičnem sklopu, in športno poročevalstvo res nekaj posebnega. Gre za preplet na stvarni, predmetni in sporočanjski ravni. To sicer ne velja za celotno področje športa, je pa bolj izrazito pri množičnih in bolj popularnih športih (ti bodo predmet naše analize). V Sloveniji se veliko ljudi ukvarja s športom. S tem, ko prakticirajo različne športe in govorijo o njih, več vedo. Hkrati svoj čas namenjajo branju in poslušanju komentarjev, nasvetov in priporočil stroke, h kateri štejemo tudi komentatorje. V drugih delovnih in družbenih dejavnostih, kot so denimo kultura, znanost, gospodarstvo in mednarodna politika, takega trodimenzionalnega povezovanja ne poznamo. Dejstvo je, da so športne discipline in igre tekmovanja, ki so prireditve za gledalce, javnost. Ta javnost je specifična (gl. poglavje 3.3), saj je glede vedenja o predmetnosti veliko bolj specializirana kakor glede vedenja o npr. diplomaciji ali mednarodnih odnosih (Korošec, 2005).
Tomo Korošec (2005) še piše, da športni poročevalci v svojih besedilih uporabljajo slovenski knjižni jezik. Tako kot v splošnem poročevalstvu tudi v športnem poznamo pisana in govorjena besedila. Dodaja tudi opredelitev treh sestavin športnega poročevalstva, ki se prepletajo. Gre za športno dejavnost širokega kroga ljudi, športne igre in športna tekmovanja ter vedo, teorijo, ki
15
se nanaša na prvi dve sestavini. Kako se je športno poročevalstvo razvijalo skozi zgodovino, bomo spoznali v naslednjem podpoglavju.
2.2.1 Pomembni mejniki
Radio in televizija sta zagotovo dva pomembna temeljna kamna, ki sta odločilno vplivala na razvoj športnega poročevalstva. Prvi se je pojavil v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, poskrbel je za transformacijo športnega novinarstva, kot smo ga poznali do takrat. Boyle in Haynes (2009) tako izpostavita ključne prednosti radia pred tiskom, radijsko takojšnjost, predvsem pa zmožnost biti na terenu, ob tem pa pripeljati dogodek poslušalcem v dom, kar je bila novost, ki je poskrbela, da se je moral tisk na vse skupaj močno prilagoditi.
Prvi približek radijskemu športnemu prenosu je leta 1921 pripravil ameriški poslovnež in radijski navdušenec Andrew White. Verjel je, da je dogodek – takrat je šlo za boksarski dvoboj – mogoče prenašati tudi na radijskih valovih. Ob ringu je postavil svojo oddajno postajo, po telegrafu pošiljal opis dvoboja, radijski napovedovalec pa je njegove povedi prebiral poslušalcem. Prenos »iz druge roke« je takrat slišalo tristo tisoč ljudi (Pirc, 2005, str. 218). Za prvi pravi radijski športni prenos štejemo prenos nogometne tekme, za katerega je leta 1927 poskrbel BBC. Šlo je za pomemben korak v razvoju športnega poročevalstva, ki se je iz tiskanega medija preselilo na radio (prav tam). Boyle in Haynes (2009) pišeta o vlogi BBC-ja, ki je v naslednjih letih vzpostavljal sistem športnih prenosov skladno z zimsko in poletno sezono. Od takrat naprej so radijski delavci začeli prenašati tekme, sporočati rezultate, vse to pa je pomenilo, da je radio še pridobil moč in prednost pred drugimi, zlasti tiskanimi mediji, ki so bili pred tem v ospredju. Kot ugotavlja Pirčeva (2005, str. 218), je bil šport v zgodovini najcenejša in najboljša vsebina, s katero so lahko polnili ure in ure radijskega programa. V Sloveniji so sicer prvi radijski športni radijski prenos izvedli leta 1929. Šlo je za prenos nogometne tekme med Primorjem in Ilirijo (Brojan, 1999, str. 79–80).
Še večji preskok je naredila televizija, ki je še preoblikovala sodobni pogled na šport.
Pomembna sestavina, ki jo je prispevala televizija, je vizualnost. Britanski BBC je prvi televizijski športni prenos pripravil leta 1937, desetletje po prvem radijskem prenosu. Šlo je za neposredni teniški prenos iz Wimbledona. Televizija Ljubljana je prvi športni prenos opravila 23 let kasneje, ko je prenašala smučarske skoke iz Planice (Poler Kovačič in Erjavec, 2011, str.
175). Boyle in Haynes (2009) pišeta, da športno zgodovino v veliki večini primerov označujemo s tistim, kar je zabeležila televizija. Zlati trenutki športnega poročevalstva in športa nasploh naj bi bili ujeti prav v objektiv televizijske kamere. Televizijske produkcije imajo moč,
16
da te trenutke dodelajo na tak način, da se jih spominjamo kot zgodovinskih. Avtorja kljub temu ne oporekata dejstvom, ki opozarjajo na to, da je šport obstajal tudi pred pojavom televizije (prav tam). Glavne zasluge za to moramo pripisati tisku in radiu.
Raymond Boyle (2006, str. 9–12) piše, da se je športno poročevalstvo ob koncu prejšnjega stoletja srečalo s pojmom tabloidizacije. Za to je najbolj odgovorna popularizacija izjemnih športnikov, ki več niso bili samo športniki, ampak že kar zvezdniki. Podobno razmišlja tudi Robertsova (2015, str. 105), ki izpostavi medijski interes za zasebno in javno življenje tistih akterjev, ki dosegajo več zadetkov kot drugi, tečejo hitreje, skačejo višje in na koncu osvajajo lovorike, medalje. Skozi športno poročanje so športniki gradili svoj kult osebnosti, hkrati so na ta račun tudi obogateli.
Boyle (2006) meni, da imajo dela športnega poročevalstva (med vsemi publicističnimi besedili) precej bolj ceneno vlogo, predvsem če jih primerjamo z besedili, ki vsebujejo politične, gospodarske in kulturne teme. Trivialnost športnega poročevalstva se kaže v tem, da ga številni avtorji (med njimi tudi on sam) uvrščajo med teme, ki mejijo na informiranje na eni strani in zabavo na drugi. A kot še dodaja avtor (2006, str. 14), je šport resda včasih nepomemben, a hkrati se moramo strinjati s tem, da je velikokrat tudi ogledalo trenutne razporeditve družbenih in kulturnih sil.
2.3 Radijski športni prenos
Po Gajšku (1999), ki se je oprl na definicije M. Košir, je radijski športni prenos mešanica reporterskega in komentatorskega poročila. Koširjeva (1988, str. 77) v svoji definiciji reporterskega poročila piše, da je to žanr, ki je najbolj pogost na radiu in televiziji. Avtorica za reportersko poročilo ugotavlja, da so njegove glavne značilnosti reporterjevo opisovanje dogajanja, ki je živopisno, ter posvečanje časa podrobnostim in opisu vzdušja. Da reporter pripelje naslovnika na kraj dogajanja (kar je tudi bistvo reporterskega poročila), mora uporabiti jezikovna sredstva, ki so značilna samo za ta žanr in ne za druge poročevalske žanre. To so ekspresivni izrazi, slikoviti opisi, žargonske besede in podobno. Enakega mnenja sta tudi Poler Kovačič in Erjavec (2011), ki izpostavita dejstvo, da komentatorji v športnem prenosu uporabljajo različno izrazje, ki je velikokrat ekspresivno. Pirc (2005, str. 222–223) razmišlja nasprotno, piše namreč, da je jezik v živih komentarjih velikokrat zelo mrtev. Kot dodaja, so ljudje občutljivi na vsako besedo, ki jo izreče komentator, naj bo to tehnična napaka, spodrsljaj ali kaj drugega (prav tam).
17
Komentatorsko poročilo se od navadnega razlikuje po komentatorski funkciji, ki jo opravlja.
Poleg poročanja o dogajanju (informativna funkcija) obenem komentira, pojasnjuje vzroke in posledice. Zanimiva je tudi naslednja ugotovitev Gajška (1999), ki določi mejo oz. ločnico med radijskim in televizijskim športnim prenosom. Poudari, da radijski komentator prenos ustvarja, medtem ko ga televizijski reporter s pomočjo slike le komentira. O razliki med televizijskim in radijskim komentatorjem bomo spregovorili v naslednjih poglavjih.
Ugotovili smo, da je športni prenos v športno novinarstvo prinesel posebne prvine. Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 176–177) pišeta, da ima športni prenos poleg informativne tudi interpretativno in razvedrilno funkcijo. Ker je dogodek predvidljiv (časovnica športnega dogodka je znana vnaprej), se lahko poročevalci pripravijo na prenos. Še preden se športni prenos prične, lahko poiščejo podatke o športnikih in drugih akterjih, ki jih potem predstavijo gledalcem in poslušalcem. Danes je način pridobivanja različnih informacij lažji kot v preteklosti. Doba digitalizacije in posledično številne spletne strani, ki so polne različnih podatkov in informacij, so novinarjem omogočile rutinizacijo zbiranja informacij. Neprestano so lahko na sledi za dogodki, informacije lahko pridobivajo z vseh strani (prav tam).
Hachiagan in Hallahan (2003, str. 45) ob tem izpostavljata pomembno orodje, ki ga morajo imeti športni novinarji in poročevalci, če želijo splet uporabiti v svojo korist in ubežati pastem lažnih novic. To so izjemne analitične sposobnosti in računalniška pismenost. Splet in družbena omrežja so nedvomno spremenili produkcijo novic, kot smo jo poznali pred prehodom v digitalno dobo. Že samo pojav interneta je spremenil oblikovanje novinarskih vsebin, popoln zasuk smo doživeli z družbenimi omrežji. Izbira in preverba informacij poteka predvsem na družbenih omrežij, ustvarjalci vsebin so dejavni na digitalnih platformah. Prav zato, ker sta so dejstva in zgodbe dostopni na internetu, živimo in brskamo v morju lažnih novic. Delo novinarjev se je spremenilo do te mere, da so redakcije odprte za javnost, v zgodbah množičnih medijev velikokrat nastopajo vsebine, ki jih sooblikujejo državljani. Ker so te velikokrat podane kot nepreverjene in neresnične, novinarji padajo v pasti lažnih novic (Levi, 2012, str. 1533).
2.3.1 Takojšnjost in zdajšnjost
Radijski športni prenos se je s pojavom tehnologije in kamere sprva umaknil v ozadje, potem pa se je zaradi zavedanja pomena avtentičnosti ponovno tudi vrnil (Tivadar, 2003). Tatjana Pirc (2005, str. 220) ugotavlja, da je spremljanje športa za nivo priljubljenosti radijskega programa še vedno ključno. Že res, da se je, kot smo že ugotovili, s pojavom televizije in spleta veliko spremenilo, a radio še naprej ostaja medij takojšnjosti in zdajšnjosti. Kot dodaja Pirčeva (prav
18
tam), od radia še vedno pričakujemo, da nam bo prvi sporočil aktualni rezultat s tekme in podal podrobnosti o dogajanju na tekmi, ki si je ne moremo ogledati doma (na televiziji) oziroma v živo, saj smo v avtomobilu ali na delovnem mestu. To so dejstva, ki radijskemu športnemu prenosu omogočajo, da kljub hudi konkurenci (vizualnost televizije, razširjenost spleta, pojav družbenih omrežij) ostaja eden pomembnejših akterjev na področju športnega poročevalstva.
19
3 OBJEKTIVNOST ALI NAVIJAŠTVO?
3.1 Novinarsko poslanstvo
Kaj sploh je poslanstvo novinarja, razmišljajo številni novinarji, večina jih novinarsko poslanstvo vidi v obliki profesionalnih novinarskih norm, kot so kodeksi in dokumenti (Poler Kovačič in Erjavec, 2011, str. 17). Enoznačnega odgovora o tem, kaj je poslanstvo novinarja, ni. Novinarji, uredniki, fotografi, snemalci in vsi drugi, ki sodelujejo pri pripravi novinarskih prispevkov v različnih množičnih medijih, imajo deljena mnenja. Teoretiki, univerzitetni učitelji, medijski lastniki, oglaševalci, direktorji in politiki imajo svoja mnenja, ki pa niso nujno enaka. Tudi mnenja akterjev, ki se pojavljajo v novinarskih prispevkih (športniki, umetniki, znane osebnosti idr.), so različna (prav tam). Dejstvo je, da je soglasno definicijo o tem, kaj je novinarsko poslanstvo, težko podati.
Živimo v času množičnih občil, v katerem imajo mediji, posledično tudi novinarji, osrednje vloge pri sooblikovanju globalnega družbenega in našega vsakdanjega življenja. Novinarsko dejavnost in naloge novinarjev opredeljujejo številni dokumenti (Košir, 2003, str. 60–61). Tako je v Deklaraciji o množičnih medijih in človekovih pravicah (1970)4 v prvem odstavku poglavja o neodvisnosti tiska ter ostalih množičnih občil zapisano, da čeprav slednja niso javne ustanove, imajo izjemno pomembno vlogo v interesu javnosti. Mednarodna Münchenska deklaracija o dolžnostih in pravicah novinarjev (1971)5 poudarja odgovornost časnikarjev do javnosti, prav ta odgovornost pa ima prednost pred katerokoli drugo odgovornostjo.
Koširjeva (2003, str. 61) se opre na številne domače in mednarodne dokumente in piše, da je beseda teh dokumentov jasna; novinarstvo je dejavnost, ki je to, kar je, prav zaradi javnosti.
Novinar namenja informacije in mnenja, ki jih zbira in oblikuje, drugim (prav tam). Melita Poler Kovačič (2002, str. 779) se strinja in piše, da naj bi bilo novinarstvo dejavnost za obče dobro. Zagotavljati mora poštena in uravnotežena sporočila. Novinar zasleduje cilje, in sicer si želi razkritja ter javnega razširjanja koristnih in pomembnih informacij.
Hass in Steiner (2006, str. 239) izpostavljata javno novinarstvo kot nasprotje, hkrati pa tudi izziv ustaljenega novinarstva. Kot pišeta, javni novinarji prisluhnejo državljanom in skušajo ugotoviti, o čem bi želeli biti obveščeni. Pri tem veliko bolj upoštevajo perspektivo državljanov
4 Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. (1970). Declaration on mass communication media and Human Rights – Deklaracija o množičnih medijih in človekovih pravicah, 428 (1970), sprejeta 23. januarja 1970.
5 Munich Declaration of the Duties and Rights of Journalists – Münchenska deklaracija o dolžnostih in pravicah
novinarjev. (1971), sprejeta 23. - 24. novembra 1971.
20
in ne politikov, strokovnjakov ali kakšnih drugih elit. Nekateri kritiki javnega novinarstva, kot je denimo Hanno Hardt (1999), so mnenja, da je javno novinarstvo precej naivno, saj da njegov fokus po zadovoljevanju potreb občinstva služi zahtevam lastnikov medijev (posledično oglaševalcem) v želji po večji nakladi in profitu, ne pa demokratičnim potrebam državljanov.
Dilem o tem, kaj je novinarsko poslanstvo, je precej.
V naslednjem poglavju bomo kontekst javnega novinarstva prepletli tudi z objektivnostjo (tudi na ravni jezika), ki je velikokrat del novinarske ideologije, za katero so značilne nepristranskost, neopredeljenost, poštenost in verodostojnost (Doupona Topič, 2010, str. 27).
3.2 Med objektivnostjo in subjektivnostjo 3.2.1 Mit novinarske objektivnosti
Soglasja o tem, kako je vzniknil pojem objektivnosti v novinarstvu, ni. Se pa teoretiki strinjajo, da je bila novinarska objektivnost (in še vedno je) eno glavnih zanimanj medijskih in novinarskih študij. Mit novinarske objektivnosti je ključen za ločevanje novinarstva od ostalih diskurzov, ki so del sodobnega množičnega komuniciranja, piše Vobič (2008, str. 107–108). A objektivnost ni bila vedno norma, denimo v ameriškem novinarstvu se je v zgodovini (pred letom 1830) pričakovalo, da so časopisi opredeljeni do posamezne stranke. V ZDA se ta začne pojavljati v obdobju t. i. »penny press«, množičnega števila časopisov, ki so bili politično nevtralni. Posamezni avtorji so mnenja, da je objektivnost postala norma takrat, ko so lastniki časopisov uvideli, da bi lahko bila to priložnost za poslovni uspeh. Poslovili so se od piscev, ki so bili glas politike in političnih strank (Doupona Topič, 2010, str. 32–33).
3.2.2 Suhoparna etiketa komentarja ali navijaštvo?
Anderson (2001, str. 356) ponudi primer bejzbola, ki je eden najbolj popularnih športov v Združenih državah Amerike. Piše, da imajo športne tematike veliko bralstva, poslušalstva in gledalstva, na ta način tudi polnijo blagajne medijev. Kljub tej vlogi, ki jo ima šport, ga veliko opazovalcev dojema kot precej manj pomembno tematiko od drugih. Kot piše Anderson, so kritike športne medijske srenje uperjene v to, da športni novinarji in komentatorji opravljajo zgolj vlogo navijačev klubov. Očitki, ki so jih deležni, so pomanjkanje objektivnosti in kritičnosti. Na drugi strani so zagovorniki športnega novinarstva mnenja, da so časi, ko so športni poročevalci častili domače športnike kot junake, minili. Zdaj naj bi bilo novinarsko poročanje objektivno, resno, kritično in temeljito (prav tam).
21
Weedon in Wilson (2020, str. 1384–1386) se sprašujeta, ali je navijaštvo res težava in ne sodi v novinarske žanre in ali morajo športni komentatorji svoje emocije zatreti ter svojim komentarjem nadeti profesionalno, a hkrati suhoparno etiketo. V svojem pisanju razmišljata o tem, ali je v športnem poročevalstvu sploh mogoče slediti objektivnosti, saj ne gre samo za preprosto opravljanje službe, kjer si lahko objektiven in nepristranski. Pa je res tako? Svoje razmišljanje podkrepita s pomislekom, da takega športnega novinarja ali komentatorja, ki bi bil hladnokrven, najverjetneje ne bi zaposlil noben urednik. Delita tudi mnenje, da je v 21. stoletju vedno več športnih novinarjev, ki skupaj z mlajšimi generacijami (npr. študenti novinarstva) v en glas zatrjujejo, da načela objektivnosti ni možno aplicirati v vsakem žanru. To še posebej velja za športne tematike, saj šport velikokrat temelji na nacionalni in kulturni identiteti, kjer pa objektivnost pogosto ni prisotna (prav tam).
3.2.3 Objektivnost v jeziku športnega novinarstva
Schudson (1999) je mnenja, da objektivnost temelji na ločitvi dejstev, ki so preverljiva, in subjektivnih ocen. Harcup (2004) zapiše, da je pojem objektivnosti veliko bolj kompleksen.
Zavrača naivni empiricizem, ki zagovarja trditev, da obstaja ena sama resnica, ki jo je samo treba odkriti.
Doupona Topič (2010, str. 56) piše, da so pravila pisanja, pa tudi poročanja in oblike sporočanja odvisne od funkcije, ki jo novinarsko besedilo želi izpolniti. Funkcija je lahko informativna oz.
interpretativna. Ločuje ju dejstvo, ali je avtor v besedilu prisoten (mnenje, ocene, interpretacije, subjektivni pogled) ali pa poroča objektivno, je v nevtralnem položaju in se ne vpleta. Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 121) trdita, da je pri oblikovanju določenega novinarskega besedila ena od funkcij prevladujoča (dominanta), na ta način jo lahko razberemo iz besedila.
Informativno funkcijo avtorici (prav tam) opredelita kot poročevalno in obveščevalno.
Objektivnost v novinarstvu dojemamo kot pozitivno vrednoto, saj novinarji trdno verjamejo, da je njihova naloga pridobiti take informacije, na podlagi katerih bodo ljudje sami oblikovali mnenje (Erjavec, 1998).
Športno novinarstvo je v kontekstu jezika precej specifično. Doupona Topič (2010, str. 55) ugotavlja, da športni novinarji ne pišejo samo suhoparnih poročil, v katerih izpostavljajo rezultat in potek tekme, ampak vključujejo osebni pogled in svoj komentar. Na ta način vrednotijo in ocenjujejo dogajanje na igrišču ali v dvorani. Težava se pojavi, ko so novinarjeva pričakovanja višja, kot so dosežki športnika ali ekipe ali obratno, ko športniki ne dosežejo pričakovanih rezultatov. V teh primerih so novinarjeva mnenja polna čustev, velikokrat je
22
prisotno razočaranje. Primeri, ki nemalokrat kažejo na novinarsko subjektivnost, so tekme državnih reprezentanc oziroma športnikov, ki zastopajo barve svoje države v mednarodnem merilu. Takrat športni novinarji oz. komentatorji spodbujajo čustva med prebivalci oziroma državljani (prav tam).
Vpliv športnih poročevalcev in novinarjev se kaže v najmanj dveh točkah. Doupona Topič piše (2010), da je ena izmed teh že prej omenjeno ustvarjanje gledalčevega referenčnega okvira (»naši in nenaši«). Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 178) se strinjata s tem, poudarjata, da novinarji »pogosto pretirano izražajo občutke pripadnosti naciji in ustvarjajo dihotomijo med nami in njimi. Tekmec je prikazan kot utelešenje druge nacije in naš sovražnik«. Kot drugi, za naše delo še pomembnejši vidik Doupona Topič (2010) izpostavi izbor besednjaka. Zapiše, da je pomembno poznavanje pravil pisanja; ta so odvisna funkcije, ki jo ima besedilo, torej ali gre za informativno ali interpretativno. Ločnica je odsotnost (objektivno poročanje, nevtralen položaj) ali prisotnost (ocenjevanje, mnenje, subjektivni pogled) poročevalca. Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 178) ugotavljata, da so v športnih žanrih pogosto uporabljena določena jezikovna sredstva, ki se odmikajo od objektivnosti, veliko je naboja ter posledično vojne metaforike in elementov nasilja (spopad, boj, bitka, ofenziva).
3.3 Športno občinstvo 3.3.1 Identiteta navijača
Radijsko občinstvo je specifično, saj poslušalci zahtevajo veliko več kot le puste opise športnih srečanj. Športni navijači med spremljanjem športnega dogodka doživljajo najrazličnejša čustva, ki so osebna ali skupna (Duquin, 2000, str. 477). Milijoni navijačev po vsem svetu vlagajo veliko časa in energije ter namenjajo svoj denar v podporo najljubšim športnim ekipam in športnikom. Navijači so si različni, njihovo obnašanje prav tako. Nekateri so veliko bolj prilagodljivi, spodbujajo svojo ekipo in jo ženejo zmagam naproti, njihovo navijaštvo temelji na pozitivnih odnosih in interakciji z navijači drugih ekip. Na drugi strani poznamo tudi navijače, katerih vedenja so bolj odstopajoča, saj se vključujejo v burne debate in razprave o tekmah in ekipah, nekateri izmed teh lahko postanejo tudi agresivni (Vallerand in drugi, 2008).
Vprašati se moramo, kaj je tisto, kar žene navijače, da se na tak način organizirajo, angažirajo in podpirajo športnike. Vallerand in drugi (2008) iščejo odgovor v strasti, ki je največja posebnost športnega občinstva. Je prav strast tisti dejavnik, ki pomembno vpliva na odnos navijačev do športnih komentatorjev?
23
Da bi lahko bolje razumeli to vprašanje, moramo najprej opredeliti pojma navijaštvo in športno občinstvo. Zakrajšek (2014, str.18–20) ugotavlja, da ljudje skozi vse življenje iščejo nekaj, kar bi lahko določilo njihovo identiteto, iščejo skupine, kjer bi jih sprejeli, skupnosti, v katerih bi se počutili varne. Posameznik je velikokrat na dveh bregovih; razpet je med željo po pripadnosti in občutkom ogroženosti. V športnem svetu je močno prisotna socialna identifikacija, posamezniki svoje osebne, psihološke težave povežejo z usodo ekipe, za katero navijajo (prav tam). Crisp in drugi (2007, str. 11) dodajajo, da so navijači, ki se povsem identificirajo s svojim ljubljenim klubom, tudi bolj sovražno nastrojeni in agresivni. Izjava avstralskega medijskega mogotca Ruperta Murdocha iz leta 1996, ki je izpostavil, da je na področju zabavne industrije šport močnejši tako od filma kot od drugih panog, je dovolj zgovorna. Ne moremo mimo tega, da lahko pred televizijske zaslone ali radijske sprejemnike tako veliko občinstvo kot šport privabi le malokateri svetovni dogodek. Zato imajo pri oblikovanju občinstva veliko vlogo tudi mediji.
3.3.2 Mediji in navijači
Leonard (1998, str. 402) piše o štirih funkcijah medijskega športa, in sicer funkciji informacije, pri čemer gre za podatke in znanje o športu, ki ga novinarji predajajo občinstvu, funkciji integracije, ki ponazarja ponotranjanje skupnih pravil, vrednot, tradicije in izkušenj, funkciji vzburjenja, ki ga navijači čutijo ob spremljanju tekem, in funkciji pobega. Ta pobeg se lahko zgodi na stadionu, v dvorani, pred televizijskim zaslonom ali kar pred radijskim sprejemnikom.
Navijači niso in nikoli ne bodo le pasivni opazovalci dogajanja.
Mediji so imeli od nekdaj velik pomen pri oblikovanju občinstva. S tem, ko dvigujejo napetost pred športnimi tekmami in dogodki, skrbijo za vroče ozračje in vzdušje (Duh, 2009, str. 6).
Ugotovili smo že, da so navijači veliki podporniki svojih klubov, hkrati se z njimi identificirajo, njihove poraze enačijo s svojimi osebnimi. Tako se počutijo ne glede na to, ali športno tekmo spremljajo na prizorišču ali doma. Verjamejo, da imajo velik vpliv na ekipo, za katero stiskajo pesti. Če k temu dodamo še dejstvo, da za to zapravijo veliko denarja (nakupe sezonskih vstopnic, navijaških artiklov, potovanja na različne tekem), lahko razumemo, zakaj gojijo tak odnos do ljubljenega kluba.
Kot ugotavlja Pirčeva (2005, str. 222), imajo mediji, še posebno športni komentatorji, izjemno težko delo. Spoznati se morajo na šport, biti morajo prave športne enciklopedije, športno občinstvo jim redkokdaj oprošča napake. Pozorni so na vsako malenkost, vsako izrečeno besedo. Jurjevec (2016, str. 21) izpostavi pričakovanja občinstva, ki si želi ažurnega in
24
objektivnega medijskega poročanja. To je sicer odvisno od dostopa do informacij in relevantnosti. Velikokrat se zgodi, da športne organizacije same določajo stopnjo informiranosti občinstva.
Pirčeva (2005, str. 223) predstavi tudi mnenje zdaj že nekdanjega športnega komentatorja formule ena Mirana Ališiča, ki se je po prebranih komentarjih o svoji komentatorski predstavi na enem izmed navijaških forumov spraševal, ali je res možno, da toliko ljudem njegovo komentiranje ni všeč. Začudenje je bilo še toliko večje, saj kot pravi, v komentiranje tekem vlaga ves čas, energijo in glasilke, neprestano išče najbolj zanimive in aktualne informacije, da jih naposled lahko ponudi poslušalcu in gledalcu. A tudi to velikokrat ni dovolj, saj so mnogi športni navijači in fanatiki mnenja, da bi bilo za številne športne novinarje bolje, če bi poiskali kakšno drugo delo (prav tam).
25
4 JEZIK IN STIL ŠPORTNEGA POROČEVALSTVA
Ugotovili smo, da je novinarstvo že skozi zgodovino povezovalo šport in družbo. Športno novinarstvo še danes nagovarja naslovnike in jih obvešča, hkrati pa tudi spodbuja razvoj dialoga in razprave o športnikih, njihovih moštvih in rezultatih ter skrbi za zabavo. Korošec (1998, str.
10–12) piše, da novinarska dejavnost nima stila, stil imajo besedila, ki so proizvod te dejavnosti.
Med poročevalska besedila uvrščamo tista besedila, ki so ustvarjena, da bi informirala naslovnika, ter tista besedila, ki naslovnika ne samo informirajo, ampak nanj tudi vplivajo (prav tam). Po Korošcu (2005, str. 261) je razmerje v osnovni sporočanjski triadi – tvorec, sporočilo in naslovnik – učinkovito zasnovano na znanju o športu (tvorec in naslovnik), hkrati je tudi v sporočilu vidno skupno poznavanje jezikovnih sredstev.
Po Rajgljevi (2004, str. 27) ima novinarski jezik velik pomen za splošno jezikovno rabo. To potrjuje tudi Gradišnik (1986, str. 72), ki pravi, da bi morali biti športni poročevalci izbrana druščina z zanesljivo jezikovno izobrazbo, ki jih krasi močna jezikovna zavest. Na ta način ne bi bilo napačne rabe, ki bi se po njihovi krivdi širila. Kot izpostavi, je ključnega pomena, da so novinarji jezikovno kultivirani oziroma da jezik ustrezno uporabljajo, saj te jezikovne prvine in konstrukte njihovi naslovniki berejo ali poslušajo vsakodnevno, hitro pa tudi prevladujejo v njihovem govoru. Športno poročevalstvo ima eno od ključnih vlog pri jezikovnokulturnem delovanju, in sicer zato, ker zaradi svoje priljubljenosti obsega velik del poročevalstva v splošnem, pa tudi zato, ker se športnega poročevalstva drži sloves nekultiviranosti (Rajgelj, 2004, str. 27).
4.1 Radijsko športno komentiranje
Pirčeva (2005, str. 219) piše, da se ob pojavu radijskega športnega poročanja navdušenci niso zadovoljili samo z rezultatom tekem, želeli so vedeti, kako je tekma potekala in kaj se je na tekmi dogajalo. Prav zato je radio športnemu občinstvu zelo zgodaj prinesel tri oblike informacij, ki so med seboj še kako povezane. Nudil je ekspresno hitro poročanje o rezultatih, podrobno opisovanje dogodkov in v splošnem prenose, ki so poslušalca prepričali, da je del dogodka.
A delo športnega radijskega komentatorja je zahtevno predvsem zato, ker so si poslušalci vselej želeli več. Kandare v svojem delu povzema besede Rowa6 (1999, v Kandare, 2016, str. 17), ki
6 Rowe, D. (1999). Sport, culture, and the media: the unruly trinity. Buckingham, Philadelphia: Open University
Press.
26
govori o različnih možnostih, kako lahko športni komentatorji oz. poročevalci izboljšajo izkušnjo spremljanja športnega dogodka. A ob tem dodaja, da so v veliki večini primerov ti načini velikokrat deležni močnih kritik. Omeni poetični opisni slog, ki je že v začetku označen za pretenciozno govoričenje in nepotrebno nizanje informacij, izpostavi tudi vlogo strokovnih komentatorjev, nekdanjih športnikov, ki pa jim poslušalci očitajo, da so neprofesionalni, njihov govor neartikuliran, sami pa neprimerni za to delovno mesto (prav tam). S tem se strinja tudi Pirčeva (2005, str. 223), ki poudarja, da so ljudje občutljivi na vsako izrečeno besedo, saj pričakujejo, da bo športni komentator superioren, da bo obvladal temo, hkrati pa poslušalcev ali gledalcev ne bo zasuval s podatki, ki jih ti že poznajo.
Jože Toporišič (2008, str. 155) trdi, da ni dovolj, če se govorec, ki podaja neko besedilo, spozna na določeno tematiko, v sporočilu mora vselej upoštevati svojega naslovnika, tistega, ki ga bo poslušal ali besedo bral. Da je podajanje besede zares zahtevno, podkrepi s tem, ko izpostavi, da moramo govoriti in pisati primerno izobrazbi, življenjski izkušenosti in starosti naslovnika.
To je v 21. stoletju, ko radio in televizijo spremljajo množice ljudi različnih starostnih skupin, izobrazb in ekonomskega statusa, zares težko. Posebej zanimiva je naslednja Toporišičeva misel: »Tuja učenost je res tuja, izposojevalcu nejasna, in le umetniki se znajo vživeti v doživljanje sočloveka tako dobro, da ga znajo podati kot svoje.« (Toporišič, 2008, str. 155).
Komentator, ki pozna in čuti svojega poslušalca, mu uspe predati točno tisto, kar ta potrebuje in kar si želi, je na nek način pravi umetnik.
Po Korošcu (2005, str. 260) gre za naslovnike, bralce in poslušalce poročil o športnih igrah, oz.
kot jih sam poimenuje, za »odjemalce športnosporočevalske dejavnosti«. So nepoklicni poznavalci pravil tekmovalnih iger, hkrati pa tudi uporabniki knjižnega (žargonskega, velikokrat tudi tujejezičnega) izrazja. Jezik in izrazje, ki sta rdeča nit naše naloge, bomo posebej obravnavali v zadnjih poglavjih teoretskega dela.
4.1.1 Komentatorska vrsta
Kaj sploh je komentar in za kakšno besedilno vrsto gre, razlaga Koširjeva (1988, str. 83–84), ki pravi, da gre za vrsto novinarskega sporočanja, ki jo umeščamo med interpretativne zvrsti.
Kot poudarjata Poler Kovačič in Erjavec (2011, str. 176), je podobno pri športnih prenosih, kjer je komentar (poleg reportaže) ena glavnih oblik. Prenosi, ki so v smislu določitve dogodka, ne pa samega poteka, natančno predvidljivi, imajo poleg informativne tudi interpretativno in razvedrilno funkcijo.
27
Ozadje nekega dogodka, o katerem je javnost že obveščena, komentar pojasnjuje z večjim številom prvin, raziskuje razmerja med dogodki in vzpostavlja vzročno-posledično povezavo.
Za komentatorsko vrsto je zato ključno, da naslovniku, ki iz vesti ni dobil dovolj informacij, ampak zgolj tiste osnovne in suhoparne, pojasni, zakaj se je nekaj zgodilo, mora pa biti tudi ažurna. Koširjeva poudari, da naslovnik pričakuje hitro pojasnilo, ki dogajanje, ki je naslovnika presenetilo, pojasni tako, da ga razume in ni več presenečen (Košir, 1988, str. 83–84).
S tem se strinja tudi Tatjana Pirc (2005, str. 167–168), ki pravi, da komentar nastaja na podlagi povoda, ki je aktualen in družbeno pomemben. Lahko je začetek, posledica ali konec nekega dogodka. Komentar se na radiu lahko pojavlja pred nekim dogodkom, ga napoveduje in govori o njem ali pa se pojavi po zaključku dogodka. Takrat s komentarjem razčlenimo dogajanje in ocenimo sam dogodek. Pirčeva (2005, str. 168) ugotavlja, da so komentarji aktivni elementi programa, njihova naloga je razlaga vprašanja ali v našem primeru, ko govorimo o športnem radijskem komentiranju, osvetljevanje športne tekme. Komentator pričakuje, da bodo poslušalci vsaj nekoliko poznali temo, je pa to hkrati tudi največja umetnost komentatorja.
Vsebino mora namenjati tako splošni javnosti kot tudi največjim specialistom (prav tam). Prav to je tudi eno ključnih vprašanj našega dela, saj želimo ugotoviti, kako se to odraža na programu javnega servisa (Val 202), ki je namenjen vsem poslušalcem.
Športno radijsko komentiranje je eno najtežjih izvedb komentarja. Reporter, ki spremlja dogajanje na nekem prizorišču, mora to prenesti (tako slikovno kot opisno) poslušalcu, ki radio največkrat posluša v različnih situacijah, npr. ko vozi avtomobil ali je aktiven pri domačih opravilih. Pomembno je, da se komentator dobro počuti v knjižnem jeziku,saj bo le tako lahko prenesel dogajanje s prizorišča v dnevno sobo ali avtomobil poslušalca. In prav dobro počutje v javni rabi knjižnega jezika, ob pravi meri čustvenega, ekspresivnega izražanja, je najtežja naloga radijskega komentatorja (Čobec, 2013).
4.1.2 Radijski in televizijski komentatorji
»Športno novinarstvo je drugačno, posebno področje, športni navdušenci ne prenesejo bedakov.
Vedeti moraš, kaj govoriš, zato športa ne more spremljati kar vsak novinar. Biti mora fanatik, s športom mora živeti in dihati in imeti zelo veliko znanja,« je besede britanskega športnega novinarja Alana povzela Tatjana Pirc (2005, str. 218). Z njo se moramo, predvsem zaradi vseh dejstev, ki smo jih o odnosu športnega občinstva do komentatorjev že spoznali, strinjati.
Občinstvo si želi komentatorja, ki obvlada tematiko in ima več informacij, kot jih imajo sami.
28
Radio in televizija imata skupne stične točke, dejstvo je, da je za športno poročevalstvo ključna prav vzpostavitev teh dveh medijev. Skozi leta sta tako radio kot televizija dosegla to, da je postalo spremljanje športnega dogodka prek medija veliko bolj zanimivo kot obisk športne prireditve v živo. Svoje je dodala televizijska tehnologija, ki je omogočila visoko kakovost slike, veliko posnetkov, tudi novodobni mikrofoni so v domove ljudi prinesli novo razsežnost (Poler Kovačič in Erjavec, 2011, str. 176).
O tem, kakšni elementi sestavljajo govor televizijskega in radijskega komentatorja, piše Goldlust (1987, str. 92–96). Omeni tri elemente, in sicer opisnega, vrednostnega in dramatičnega. Prvi sestavlja opise dogodka, taktik in konceptov, pri čemer komentatorji uporabljajo posebne terminološke in žargonske izraze. Po mnenju Goldlusta je lahko to tudi dvorezen meč, saj je lahko uporaba takega jezika gledalcem in poslušalcem nerazumljiva. V elementu opisovanja, kjer lahko zasledimo razlago dogodkov na prizorišču, se velikokrat skriva tudi vrednostni element, in sicer gre za oceno, ki je lahko kvalitativna in razjezi navijača, lahko pa je tudi podprta s statističnimi podatki. Lombarjeva (2014, str. 22) razlaga Goldlustovo opredelitev vrednostnega elementa, dodaja, da režiserji velikokrat uporabijo bližnje kadre, s tem pa komentatorju omogočijo, da govori o psihološkem stanju športnika (jeza, žalost, sreča, veselje ipd.). Komentatorji ocenjujejo, kako so se športniki odrezali, napovedujejo njihove možnosti za nove uspehe ter razpravljajo o strategijah in ciljih. Po Lombarjevi (prav tam) si pomagajo z dramatičnimi elementi, na ta način skrbijo, da je prenos pester in zanimiv. V nasprotnem primeru lahko nepredvidljivi dogodki, kot so prekinitve zaradi vdora navijačev, poškodb sodnika ali vremenskih nevšečnosti, dajejo vtis, da je dogajanje nezanimivo. Čeprav je morda to res, so komentatorji tisti, ki morajo naslovnika prepričati, da ni tako. Whannel (1992, str. 26–27) piše, da mora biti komentator pripovedovalec zgodbe in umetnik, ki sliko slika z besedami. Barve, ki jih ima na platnu, so dogodek, ki mu je priča, čopič predstavlja njegov jezik. Na eni strani opisuje dogajanje, na drugi vanj vključuje naslovnika.
Omenili smo že Gajškovo (1999) razlago ločnice med radijskim in televizijskim športnim prenosom, ki poudarja, da prvi prenos ustvarja, drugi ga s pomočjo slike le komentira, spremlja.
Pokojni radijski novinar in nekdanji urednik na Radiu Slovenija Marijan Krišelj7 (1994/95, str.
171, v Kladnik, 2007, str. 24) je razmišljal, da so radijski komentatorji tisti novinarji, ki bi morali še posebej obvladati to zahtevno novinarsko zvrst. Pirčeva (2005, str. 168) izpostavlja, da komentar ni solistična akcija radijskega komentatorja, v kateri bi lahko prosto izražal mnenja
7Krišelj, M. (1994/95). Javna občila in komunikacijska tehnologija – radio. Dodatek k II. Zvezku. Ljubljana:
Oddelek za kulturo govora Radia Slovenija.
29
in delil stališča, ki jih ne bi argumentiral. Res pa je tudi, da mora zgodbi dati svoj osebni pečat;
ta je odvisen od njegovega stila pisanja, govora in angažirane interpretacije. Krišelj8 (1994, str.
9, v Kladnik, 2007, str. 23–24) še razlaga, da mora biti med komentatorjem in poslušalcem vzpostavljen odnos, ki izhaja iz spoštljivosti. Komentator se mora zavedati dejstva, da ima na drugi strani radijske zveze enakovrednega sogovornika, čigar vedenje je enako njegovemu.
Komentator s svojim komentarjem nekega športnega dogodka to vedenje zgolj poglablja.
Pirčeva (2005, str. 170) izpostavi pasti, v katere se lahko ujamejo radijski komentatorji. Ena izmed teh je izrazito uradniški pristop, brez osebnega pečata. Tukaj velja vključiti tudi razmišljanje, da lahko v nasprotnem primeru, ko je navdušenja, ekspresije več, kritičnodiskurzivni analitiki športnim komentatorjem očitajo preveliko navdušenje in navijanje za določene tekmovalce (Čobec, 2013). Zagotovo je ta premislek na mestu, saj je težko določiti mejo, ki je velikokrat tenka. Kako o tem razmišljajo komentatorji, kaj jih vodi pri izbiri izrazov, ki so lahko bolj ali manj ekspresivni, bomo skušali ugotoviti tudi skozi pogovor z radijskim športnim komentatorjem. Pirčeva (2005, str. 170) napake, ki jih lahko zasledimo pri radijskih komentatorjih, vidi v pretiranem argumentiranju na eni strani in pomanjkanju argumentov na drugi. Komentator, ki mora po besedah teoretikov v prenos vključiti svoje občutke, meje, ki jo sicer težko določamo, ne sme preseči in pasti v luknjo pretiranega osebnega tona (prav tam).
Tatjana Pirc (2005, str. 171) o radijskih komentatorjih še piše, da morajo biti najboljši radijski novinarji, veliki poznavalci problematike in izjemni interpreti, ki imajo razvito sposobnost za predvidevanje razvoja nekega dogodka. Komentatorjev osebni slog mora biti prepoznaven, pomemben je radijski glas, biti pa mora tudi izobražena in odprta oseba, ki razume razmere in jih zna umestiti v širši okvir (prav tam).
4.2 Vpliv prostega govora
Tivadar (2011, str. 492–494) razlaga, da je danes odnos do govorjenega jezika drugačen, kot je bil v preteklosti. Poznamo več načinov uporabe pisnih predlog, zaradi katerih je tudi prosti oz.
spontani govor veliko bolj nadzorovan in se uveljavlja kot knjižni jezik. Zanimivo vprašanje, na katero bomo skušali odgovoriti skozi intervjuje s športnimi komentatorji, je, koliko prostega govora je sploh prisotnega pri radijskem športnem prenosu.
Besedilo je različno glede na prenosnik, in sicer gre lahko za govorjeno ali pisano besedo. Jezik se na ta način ustvarja glasovno ali pisno, dobiva slušno ali vidno podobo, je torej govorjen oz.
8Krišelj, M. (1994/95). Javna občila in komunikacijska tehnologija – radio. Dodatek k II. Zvezku. Ljubljana:
Oddelek za kulturo govora Radia Slovenija.
30
drugače zapisan. Govorjenega jezika je več vrst, pri čemer je ključno vprašanje, ali je govorjeno besedilo slušna uresničitev danega besedila ali pa neposredna izvirna slušna ubeseditev dane predmetnosti (Toporišič, 2004, str. 32). Toporišič ugotavlja, da je najtežja oblika govorjenega besedila prav neposredno ubesedovalno govorjenje oz. tako imenovani prosti govor. Ker gre za zahtevno obliko govora, se lahko pojavljajo pretrganost, preskakovanje iz ene skladenjske oblike v drugo, značilne so tudi delna nestrnjenost, slabša povezanost nekaterih delov besedila, slabša usklajenost, ponovitve, govor je tudi sicer negladek. Povsem drugačna so pričakovanja pri reproduktivnem govorjenju, ko imamo besedilo že pripravljeno (prav tam).
Po Tatjani Pirc (2005, str. 74) je govor spontan, gre za stvar trenutka, ki ga težko oziroma kar nemogoče predvidimo in računalniško uredimo. Kot še piše, govora nikoli ne bomo mogli povsem načrtovati. Po njenem mnenju je krivec za največje premike v radijskem jeziku splošna demokratizacija medijev, ki je radijsko branje spremenila v govor. Vedno manj je zapletenih in za rabo na radiu neustrezno zapisanih besedil, ki jim večina splošnega poslušalstva težko sledi.
Radijski govorci so radio svojemu naslovniku približali tako, da so tematiko opisovali s svojimi besedami. Poslušalec, ki je prej zgolj molčal, je postal bolj drzen (prav tam).
Tivadar (2011) našteje pet načinov govora, ki imajo pripravljeno predlogo. Prvo je branje, kjer gre za interpretacijo, ki je vezana na zapisano besedo. To so največkrat napovedovalci informativnih radijskih oddaj. Drugi način je polbranje, ki se prav tako opira na zapisano besedilo, največkrat ga uporabljajo napovedovalci določenih prireditev, radijski voditelji. Tretji način je govor na podlagi opornih točk, ki se od prejšnjih dveh razlikuje predvsem v tem, da ni neposredno vezan na pisno predlogo. Lombarjeva (2014, str. 29) ugotavlja, da ta način govora, za katerega so značilne narečne posebnosti okolja govorca, raba besed pa je tudi manj predvidljiva, uporabljajo v športnih prenosih tekem za svetovni pokal v alpskem smučanju.
Zadnji dve stopnji sta prosti govor brez opornih točk (z miselno pripravo) in popolnoma prosti govor.
Lengar Verovnik (2010, str. 21) v svoji doktorski disertaciji piše, da je za opredelitev spontanega govora kot oblike govora potrebno dvoje. Spontanost je nasprotje branega besedila, ki je vnaprej pripravljeno oz. kar v celoti zapisano ter vezano na dvo- ali večgovornost. Drugi, za nas še nekoliko pomembnejši vidik je slušni vtis spontanosti govora, pri čemer za poslušalca ni pomembno, ali poteka prispevek v živo ali je bil v naprej posnet.
31 4.3 Skrb za jezik na javni RTV – Val 202
Jezik in kultura sta temelja naše države. Javni servis ima pomembno vlogo pri tem, saj mora ohranjati visok nivo znanja slovenskega jezika, hkrati pa tudi skrbeti za njegov razvoj v programih. Na RTV Slovenija delujejo lektorji, jezikovni svetovalci, prevajalci, del javnega servisa je tudi izobraževalno središče, ki poučuje govorce in voditelje. A ključnega pomena za to, da se znanje širi v javnosti, so določene programske vsebine, ki so namenjene širjenju znanja o slovenskem jeziku (»RTV Slovenija«, b. d.).
Sandra Bašić Hrvatin (2002, str. 6) javni RTV opredeli kot servis, ki mora zagotoviti dostop javnosti do množičnih komunikacijskih kanalov, opravljati mora vlogo službe javnega interesa, ga oblikovati, ob tem pa omogočati javno razpravo. Javni servis, ki ga financirajo ljudje, mora zagotavljati vsebine, ki so v javnem interesu. To je tudi najpomembnejši vidik legitimiranja delovanja takega servisa, ki mora biti odgovoren ljudem, občinstvu in ne oglaševalcem ali politiki (prav tam). Bašić Hrvatin (2002, str. 11–13) naniza devet načel, ki bi morala biti vodilo pri delovanju javnega servisa, a med njimi ne izpostavi skrbi za slovenski jezik.
Je pa ta opredeljena v Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija, kjer piše, da mora biti jezik jasen, preprost, jedrnat in nedvoumen. Vsi, ki stopijo pred mikrofon, so dolžni dosledno uporabljati slovenski knjižni jezik. V nekaterih okoliščinah je jezikovno izražanje, ki sicer izziva pritožbe, upravičeno. Pri vodenju pogovorov je dopustno uporabljati tudi splošni pogovorni jezik (Pravilnik o poklicnih standardih, 2000). V Strategiji razvoja RTV Slovenije (2018, str. 6–7) , ki je nastala pred natanko tremi leti, so si zadali številne cilje, veliko jih je usmerjenih tudi v krepitev jezikovne kulture. Kot cilj so si zadali izboljšanje podobe javne ustanove, »ki bo zagotavljala kakovostne, privlačne, raznovrstne in odmevne programske vsebine in bo steber jezikovne kulture, ki ne skrbi samo za uporabljanje knjižne slovenščine, ampak je tudi vodilna sila pri razvoju jezikovnih politik in norm« (prav tam).
V Strategiji so se zavezali tudi k družbeni odgovornosti, med drugim so izpostavili, da bodo vsi sodelavci RTV Slovenije še naprej skrbeli za verodostojno in nepristransko informiranje, razširjanje kulturnih vsebin ter jezik. Izpostaviti moramo tudi glavne programske cilje, in sicer del, kjer je zapisano, da bodo na RTV Slovenija skrbeli za visoko kulturo jezika. Zavezali so se, da bodo visok jezikovni nivo dosegali na vseh področjih: informativnem, kulturno- umetniškem, zabavnem in tudi, kar je ključno za naše raziskovalno delo, na področju športa (Strategija razvoja RTV Slovenije, 2018, str. 8).
32
Na javni RTV so si zadali cilje tudi glede izboljšanja drugega programa, Vala 202, ki je predmet naše analize. Kot poudarjajo, gre za tradicionalno odličen športni radio, katerega program sestavlja ekipa izurjenih športnih novinarjev, reporterjev, komentatorjev in poznavalcev športa, ki so vpeti v vse pomembne športne dogodke in dogajanja. Prisotni so s svojimi komentarji in izjavami. A kljub temu si želijo tudi športno področje na Valu 202 dodelati ter postati boljši, učinkovitejši in racionalnejši (Strategija razvoja RTV Slovenije, 2018, str. 19).
Cilj javnega RTV ostaja skrb za jezik in jezikovno kultiviranost občinstva, ključ za doseganje tega je zagotovo uporaba knjižnega jezika tudi v športnih prenosih. A kot smo ugotovili, je športno občinstvo zelo specifično, zato so tudi predpostavke o tem, kakšno vrsto knjižnega jezika morajo uporabljati komentatorji, drugačne. Kako najti pravo mero med subjektiviziranimi in objektiviziranimi sporočili, je pomembno vprašanje, ki nima enoznačnega odgovora. Športni komentatorji morajo podajati tako objektivizirana sporočila, preverljive informacije, podatke, kot tudi subjektivizirana sporočila, s katerimi orišejo dogajanje, vzdušje.
V pomoč pri iskanju tega odgovora bo nedvomno analiza besedil in mnenj športnega radijskega komentatorja Vala 202.
