I. TEORETIČNI DEL
4.1 Narečja
4.1.2 Vzroki za nastanek narečij
Za raznovrstnost narečij v slovenskem jeziku je zaslužnih več dejavnikov. Logar (1975, str. 5) med njimi izpostavlja zgodovinsko naseljevanje slovenskega območja iz več različnih smeri, pretok znanja in inovacij iz območja srbohrvaškega jezikovnega ozemlja, ki so v zgodovini večinoma zajele le jugozahodni del Slovenije, zemljepisne razmere in ovire (gorovja, hribovja, doline, reke, prometne poti, gozdovi ipd.), politična in cerkvena upravna ureditev na manjše enote (okraji, občine, škofije, župnije – fare) skozi zgodovino ter navsezadnje dejavnik sosedstva z drugimi jeziki, še posebej neslovanskimi (italijanščina, nemščina, madžarščina).
5 O uporabi knjižnega oz. narečnega govora v vrtcu
29
Slovenski jezik je kot uradni jezik Republike Slovenije po zakonu (ZJRS, 1. člen) določen za govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja, torej tudi v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, kamor uvrščamo večino slovenskih vrtcev. Narečja pa so del neknjižnega jezika, ki naj ne bi bil v uporabi pri delu na javnih funkcijah. Zakon o vrtcih (2005) v 5. členu določa, da delo v vrtcih poteka v slovenščini. Izjema so območja italijanskih in madžarskih narodnih manjšin, kjer “se v skladu s posebnim zakonom v vrtcih, v katerih poteka vzgojno delo v slovenskem jeziku, otroci seznanjajo z italijanskim jezikom, v vrtcih, v katerih poteka vzgojno delo v italijanskem jeziku, pa s slovenskim jezikom. Na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in madžarske narodne skupnosti in so opredeljena kot narodno mešana območja, poteka vzgojno delo v skladu s posebnim zakonom dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku” (ZVRT, 2005, 5. člen).
Zakon o vrtcih (ZVRT, 2005) v četrtem členu med cilje predšolske vzgoje uvršča tudi
“spodbujanje jezikovnega razvoja za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje pa tudi branja in pisanja”. Bela knjiga (2011, str. 71) izpostavlja, da je pri razvoju govora v zgodnjem razvoju otroka izjemno pomembno zagotoviti spodbudno simbolno okolje ter kvalitetne socialne interakcije. Pri tem opozarja, da je tako okolje še posebej pomembno pri otrocih, ki prihajajo iz manj spodbudnega družinskega okolja, kjer kakovostno okolje vrtca deluje kot varovalni dejavnik pri razvoju govora otroka (Bela knjiga, 2011, str. 72).
Eno od načel predšolske vzgoje v vrtcih je tudi t. i. načelo sodelovanja z okoljem, ki spodbuja k vpetosti vrtca v njegovo neposredno okolje pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti (Bela knjiga, 2011, str 75). Kurikulum za vrtce (2000, str. 8) je tukaj bolj specifičen, saj izpostavlja “upoštevanje naravnih in družbeno-kulturnih specifičnosti okolij, iz katerih prihajajo otroci”. Iz tega lahko sklepamo, da naj bi bila uporaba narečnega govora specifičnega okolja v vrtcu dobrodošla. Za razliko od šole cilj učenja v vrtcu niso pravilni in napačni odgovori, ampak je v ospredju sam proces učenja, v katerem naj bi spodbujali otroku lastne strategije dojemanja, izražanja in razmišljanja (Kurikulum za vrtce, str. 9), pri katerih pa je uporaba spontanega “domačega”
narečnega govora spodbudnejša.
30
Kurikulum za vrtce (2000, str. 10) poudarja, da je “predšolsko vzgojo potrebno razumeti kot pomembno za predšolskega otroka (potrebna je ‘izraba’ vsakega razvojnega obdobja takega, kot je) in ne kot pripravo na neko naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja”.
Pri tem bi bilo napačno sklepati, da knjižni pogovorni jezik torej še ne spada v vrtec, saj Kurikulum za vrtce (2000, str. 19) poudarja, da moramo otrokom v vrtcu predstaviti razlike med posameznimi socialnimi zvrstmi ali registri jezika (knjižno: neknjižno). Otrokom moramo ponuditi obilo priložnosti spoznavanja s knjižnim jezikom, npr. pri branju, dramatizaciji, pripovedovanju (Kurikulum za vrtce, 2000, str. 19), ne pa tudi pri vseh delih prikritega kurikuluma, ko naj bi domačnost narečnega/pogovornega jezika okolja spodbujala otrokov pozitivni emocionalni razvoj.
Otrok naj bi doživljal verbalno komunikacijo kot zabavno, kot vir ugodja in reševanja problemov (Kurikulum za vrtce, 2000, str. 20), v katerem naj bi se počutil domače in sproščeno.
V Beli knjigi (2011, str. 74–76) najdemo tudi ključna načela in cilje predšolske vzgoje v vrtcih, ki so usklajena s splošnimi načeli celotne vzgoje in izobraževanja. Med njimi je tudi cilj: “spodbujati razvoj in učenje govora za učinkovito sporazumevanje, ustvarjalno rabo govora in fleksibilno mišljenje”. Pomembno je, da otrok v vsakdanji komunikaciji posluša jezik in je tudi sam aktivno vključen v komunikacijo s sovrstniki in odraslim; in to z bogato paleto spodbud na več področjih:
verbalna in neverbalna komunikacija, stili, kultura komunikacije. Tako otrok postopoma razvija zmožnost ločevanja med narečjem/pogovornim jezikom in knjižnim pogovornim jezikom (Kurikulum za vrtce, 2000, str. 19). Zato so toliko pomembnejše spodbude v vzgojno-izobraževalnem procesu, saj naj otrok z igro, in v procesih dejavnosti spozna čim bolj različne vloge, pri katerih je pomembno zgoraj omenjena izbira med uporabo narečnega oz. knjižnega pogovornega jezika.
Primeri dejavnosti Kurikuluma za vrtce (2000, str. 21) za otroke drugega starostnega obdobja:
− “Otrok je v vsakdanji komunikaciji priča različnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot državni jezik, hkrati pa dobi tudi informacijo o tem, da na drugih področjih obstajajo drugi jeziki.
− Otrok razlikuje med govornimi zvrstmi, ki se primerne za konkretni govorni položaj (knjižni govorjeni jezik: narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju.
31
− Otrok v vsakdanji komunikaciji je priča razširitvi uporabe knjižnega jezika na večje število govornih položajev.
− Otrok v vsakdanji komunikaciji spoznava razlike med knjižnim jezikom in narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji.”
Nacionalna dokumenta torej ne dajeta končnega odgovora, kako naj bi vzgojiteljev govor v vrtcu potekal, ampak le orišeta iztočnice, ki naj bi jih ta v svojem pedagoškem govoru upošteval.
Konkretno izpolnjevanje kurikuluma pa je odvisno od mnogih drugih dejavnikov: neposrednega pedagoškega dela posamezne vzgojiteljice oz. pomočnice vzgojiteljice, dnevne rutine vrtca, pedagoškega vodje, svetovalne službe itn. (Kroflič, 2001, str. 9). V grobem naj bi vzgojiteljice v formalnem govornem položaju uporabljale knjižno slovenščino, to je npr. pri vodenih dejavnostih.
Pri neformalnem govornem položaju pa se lahko sproščeno uporablja tudi narečje, npr. pri igri, individualnem klepetu z otrokom ...
Pred kurikulumom je bil vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih opredeljeno v Vzgojnem programu za vzgojo in varstvo predšolskih otrok Zavoda RS za šolstvo in šport iz leta 1979. Ta je pri govornem razvoju otrok preveč poudarjal poučevanje in odpravljanje napak ter pomanjkljivosti v govoru otroka (Kranjc, 1996/97). Težava so tudi predsodki odraslih, da morajo realnost v vsem prilagajati otroku. Posledica tega je tudi pootročeni govor odraslih v komunikaciji z otrokom.
Odrasli govor prilagodijo tako, da otroke oponašajo v izreki, oblikoslovju, se jim prilagajajo v besedišču (pretirana raba pomanjševalnice) in skladnji (kratke in preproste povedi). Ta predsodek se izraža tudi v Vzgojnem programu, ki kot cilj za otroke od petega leta starosti navaja govorjenje v kratkih in pravilnih stavkih, modernejše raziskave pa kažejo, da so otroci zmožni tvoriti daljše povedi že od tretjega leta starosti. Taka zahteva pa je neprimerna tudi zato, ker je izbira stavčnega vzorca odvisna od vrste drugih elementov (in ne le od otrokove starosti), npr. otrokove individualne sposobnosti uporabe nekega stavčnega vzorca, vsebine, govornega položaja govorca, sogovorcev ipd. (Kranjc, 1996/97).
Cilj je zagotoviti otroku aktivno udeležbo v sporazumevalnem procesu, spoznavanje in učenje strategij tvorjenja besedila v različnih govornih položajih in “možnost spoznanja, da je vloga, ki jo opravlja neka jezikovna oblika, odvisna od mnogih dejavnikov” (Kranjc, 1996/97, str. 136).
32
Prav tako pa je bila z uvedbo devetletke poudarjena kontinuiteta med osnovno šolo in vrtcev, kar pomeni, da so cilji jezikovnega področja v vrtcih zasnovani kot osnova za uresničevanje ciljev pouka slovenščine v prvih treh razredih osnovne šole. Pri tem je potrebno biti pozoren, da se jezikovne vzgoje ne razume samo v ožjem smislu (spodbujanje slovnične zmožnosti), ampak tudi v širšem (knjižna/književna vzgoja, predopismenjevanje in informacijsko predopismenjevanje).
Zato naj bodo standardni govor odraslih, izbira tem pogovorov (otrokovo soodločanje, pravica do zasebnosti), ponudba pravljic, zgodbic, pesmi, knjig, revij, časopisov itn. dobro premišljeni, saj imajo velik in pomemben vpliv pri razvoju govora predšolskih otrok (Kranjc, 1996/97).