UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Janez Novljan
RABA NAREČNEGA GOVORA V SLOVENSKIH VRTCIH
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za predšolsko vzgojo
Janez Novljan
Mentorica: doc. dr. Darija Skubic
RABA NAREČNEGA GOVORA V SLOVENSKIH VRTCIH DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso pomoč z mentoriranjem mojega diplomskega dela, za strokovno vodenje, prijazno usmerjanje in ne nazadnje izjemno
odzivnost.
Zahvala pritiče tudi vsem vzgojiteljicam in obema vzgojiteljema, ki so si vzeli čas in mi z izpolnjevanjem anketnega vprašalnika pomagali pridobiti potrebne podatke. Hvala tudi vsem ravnateljicam, tajnicam idr., ki so se odzvali na mojo prošnjo in anketo posredovali pedagoškim
delavcem svojega vrtca.
Velika zahvala gre mojim staršem Ivu in Boži, sestri Evelin, bratoma Jonu in Aneju, ker so mi pomagali postati takšen, kot sem.
Hvala ženi Kaji, ki mi pomaga, da vsak dan napredujem v dobrem, tudi pri pisanju tega dela.
Hvala A. H. P., da mi je na preprost način pomagala začeti s pisanjem diplomskega dela.
POVZETEK
Raziskave rabe narečnega govora v slovenskih vrtcih sem se lotil zaradi opažanj med praktičnim pedagoškim usposabljanjem in študentskim delom v različnih vrtcih, da se govor vzgojiteljic oz.
vzgojiteljev zelo razlikuje. Nekje prevladuje knjižni jezik, nekje pa narečje, povsod pa se uporaba teh dveh zvrsti tudi zamenjuje. To je spodbudilo željo raziskati, kakšna so splošna stališča vzgojiteljic oz. vzgojiteljev do rabe narečnega govora v vrtcih, koliko ga pri svojem pedagoškem delu v vrtcu tudi uporabljajo ipd.
V teoretičnem delu svoje diplomskega dela sem predstavil razlike med govorom in jezikom, različne teorije govornega razvoja ter naštel in opisal funkcije oz. vloge slovenskega jezika.
Predstavil sem tudi problematiko internacionalizacije slovenskega visokega šolstva oz. uvedbo angleščine kot učnega jezika. Nato sem naštel različne socialne zvrsti slovenskega jezika s poudarkom na narečjih, kjer sem predstavil vseh 7 slovenskih narečnih skupin, zatem pa še opredelil uporabo knjižnega oz. narečnega govora ter opisal pomen vzgojiteljičine oz.
vzgojiteljeve rabe knjižnega oz. neknjižnega slovenskega jezika v vrtcu.
V empiričnem delu sem predstavil in interpretiral rezultate izvedene raziskave. Z anketnim vprašalnikom sem želel izvedeti, kakšna so vzgojiteljeva stališča do rabe narečnega jezika v vrtcu, kdaj ga v vrtcu uporabljajo, ali je njegova uporaba pogostejša v mestu ali na vasi oz. glede na posamezne narečne skupine. Zanimalo me je tudi, kaj menijo o rabi knjižnega jezika v vrtcu, kako ga spodbujajo in kakšen je njihov govor z otroki in starši.
KLJUČNE BESEDE: govor, izobraževanje, jezik, knjižni jezik, narečje, slovenščina, vrtec
ABSTRACT
Use of dialects in Slovenian kindergartens
I started researching the use of dialect speech in Slovenian kindergartens due to observations between practical pedagogical training and student work in various kindergartens that the speech of preschool teachers vary greatly. Somewhere the literary language predominates, and somewhere the dialect, and everywhere the use of these two genres is also interchanged. This stimulated the desire to explore what are the general views of preschool teachers to the use of dialect in kindergartens, how much they use it in their pedagogical work in kindergarten, etc.
In the theoretical part of my thesis, I presented the differences between speech and language, different theories of speech development and listed and described the functions and roles of the Slovenian language. I also presented the issue of internationalization of Slovenian higher education and introduction of English as a language of instruction. Then I listed different social genres of the Slovene language with an emphasis on dialects, where I presented all 7 Slovene dialect groups, and then defined the use of literary and dialect speech and described the importance of the educator's use of literary or non-literary Slovene language in kindergarten.
In the empirical part, I presented and interpreted the results of the research. With the questionnaire I wanted to find out what are the attitudes of preschool teachers to the use of dialect in kindergarten, when it is used in kindergarten, whether its use is more common in the city or in the village and according to individual dialect groups. I was also interested in what they think about the use of literary language in kindergarten, how they encourage it and what their speech is like with children and parents.
KEYWORDS: speech, education, language, literary language, dialect, Slovenian, kindergarten
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
I. TEORETIČNI DEL ... 2
1 Govor in jezik ... 2
1.1 Teorije govornega razvoja ... 4
1.1.1 Empiristične oz. interakcijske teorije ... 4
1.1.1.1 Vedenjske (behavioristične) teorije ... 5
1.1.1.2 Piagetov pristop ... 5
1.1.1.3 Družbenointerakcijske teorije ... 5
1.1.1.4 Sociolingvistična smer ... 6
1.1.1.5 Slobinov pristop ... 7
1.1.2 Nativistične teorije ... 7
1.1.2.1 Pristop Chomskega ... 8
1.2 Razvoj govora predšolskega otroka ... 8
2 Funkcije slovenskega jezika ... 10
2.1 Prvi oz. materni jezik ... 10
2.2 Drugi jezik ali jezik okolja ... 12
2.3 Tuji jezik ... 13
2.4 Učni jezik ... 13
2.5 Državni jezik ... 13
2.6 Uradni jezik ... 14
2.7 Eden izmed uradnih jezikov Evropske unije ... 15
2.8 Jezikovna raba v šolstvu na narodno mešanih območjih v Sloveniji ... 15
3 Internacionalizacija slovenskega visokega šolstva oz. uvedba angleščine kot učnega jezika ... 16
4 Socialne zvrsti slovenskega jezika ... 18
4.1 Narečja ... 19
4.1.1. Slovenske narečne skupine ... 20
4.1.1.1 Dolenjska narečna skupina ... 20
4.1.1.2 Gorenjska narečna skupina ... 22
4.1.1.3 Koroška narečna skupina ... 23
4.1.1.4 Panonska narečna skupina ... 23
4.1.1.5 Primorska narečna skupina ... 24
4.1.1.6 Rovtarska narečna skupina ... 26
4.1.1.7 Štajerska narečna skupina ... 27
4.1.2 Vzroki za nastanek narečij ... 28
5 O uporabi knjižnega oz. narečnega govora v vrtcu ... 28
6 Pomen vzgojiteljičine oz. vzgojiteljeve rabe knjižnega oz. neknjižnega slovenskega jezika v vrtcu... 32
6.1 Raba socialne zvrsti glede na govorni položaj ... 32
6.2 Spoznavanje knjižnega jezika... 33
6.3 Pomoč odraslega pri otrokovem učenju jezika ... 35
6.4 Odnos študentk oz. študentov Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani do knjižnega jezika ... 36
II. EMPIRIČNI DEL ... 38
7 Opredelitev raziskovalnega problema ... 38
8 Cilji diplomskega dela ... 38
9 Raziskovalna vprašanja ... 39
10 Raziskovalna metodologija ... 40
10.1 Vzorec ... 40
10.2 Opis instrumenta ... 41
10.3 Postopek zbiranja podatkov ... 41
10.4 Postopek obdelave podatkov... 42
11 Rezultati in interpretacija ... 42
11.1 Struktura anketiranih glede na spol, starost in lokacijo vrtca ... 42
11.1.1 Opis vzorca glede na spol ... 43
11.1.2 Opis vzorca glede na starost... 44
11.1.3 Opis vzorca glede na lokacijo vrtca, v katerem delajo anketiranci (v mestu/na vasi)... 45
11.2 Opis vzorca glede na narečno skupino v katero spada kraj vrtca, v katerem so anketiranci zaposleni ... 45
11.2.1 Opis vzorca glede na mnenje anketirancev, ali njihov osebni narečni govor
prihaja iz iste narečne skupine, ki so jo izbrali pri prejšnjem vprašanju ... 46
11.3 Raba narečnega govora v slovenskih vrtcih ... 47
11.3.1 Odgovor na 1. raziskovalno vprašanje... 47
11.3.2 Odgovor na 2. raziskovalno vprašanje... 50
11.3.3 Odgovor na 3. raziskovalno vprašanje... 53
11.3.4 Odgovor na 4. raziskovalno vprašanje... 56
11.3.5 Odgovor na 5. raziskovalno vprašanje... 57
11.3.6 Odgovor na 6. raziskovalno vprašanje... 58
11.3.7 Odgovor na 7. raziskovalno vprašanje... 60
11.3.8 Odgovor na 8. raziskovalno vprašanje... 65
12 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 68
13 LITERATURA ... 71
Priloge ... 75
1 Spremno pismo ... 75
2 Anketni vprašalnik ... 75
1
UVOD
Slovenski jezik se v družbi vsakodnevno uporablja v knjižnih in neknjižnih oblikah. Pri delu v vrtcu sem ugotovil, da med vzgojitelji ni opaziti nekega pravila, katero od teh oblik pri svojem pedagoškem delu po večini uporabljajo. Zanima me, kakšna stališča do uporabe neknjižnih oblik slovenskega jezika imajo vzgojitelji in katero socialno zvrst pri svojem delu tudi najpogosteje uporabljajo.
Čeprav slovenski jezik glede na število govorcev velja za enega najmanjših slovanskih jezikov, je z vidika narečij najbolj razčlenjen med njimi (Logar, 1975, str. 5). Ramovš (1936, v Logar, 1975, str. 5) prepozna več kot 40 narečij slovenskega jezika in jih razdeli v 7 narečnih skupin: dolenjska, gorenjska, koroška, panonska, primorska, rovtarska in štajerska. Želel sem raziskati stališča vzgojiteljev iz vseh teh 7 narečnih skupin.
Odrasli (doma in v vrtcu) imajo na otrokov govorni razvoj izjemno velik vpliv, zato je pomembno, da mu nudijo dovolj dober jezikovni model, ter mu preko različnih situacij v vsakdanji komunikaciji predstavijo primernost posamezne govorne zvrsti (knjižnega pogovornega oz.
narečja). Otrok na tak način ohranja kulturo bogastvo narečne besede, obenem pa se uči in postopoma osvoji tudi knjižni jezik.
2
I. TEORETIČNI DEL
1 Govor in jezik
Potrebno je ločevanje med govorom in jezikom. Jezik je dogovorjen sestav slušnih in pisnih znamenj različnih vrst. Je obči in je lasten vsem govorcem istega jezika. Govor pa je oblika tvorjenja besedila, ki je lastna vsakemu posameznemu pripadniku posamezne jezikovne skupnosti (Toporišič, 1995, str. 9). Osnovna naloga jezika je komunikacija, torej oblikovanje in prenašanje sporočil, bodisi informacije bodisi svoje interpretacije pomenov in namenov (Kranjc, 2006, str.
57). Govor je najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema, ki je lastna samo nam ljudem. Je osnovno sredstvo medčloveške komunikacije, torej označuje, oblikuje, spopolnjuje in navsezadnje dela človeške (Žnidarič, 1993, str. 13).
De Saussure (1997, str. 25) razmejitev med jezikom in govorom opiše takole:
“Ko ločimo jezik od govora, hkrati ločimo družbeno od individualnega, bistveno od drugotnega in bolj ali manj naključnega. Jezik ni funkcija govorca, temveč je proizvod, ki ga posameznik pasivno sprejme ter nikoli ne zahteva vnaprejšnjega premisleka, razmišljanje pa posega vanj le pri urejevalni dejavnosti. Govor pa je v nasprotju z jezikom individualno dejanje volje in razuma, v katerem moramo razlikovati:
1. kombinacije, s katerimi govorec uporablja jezikovni kod, da bi izrazil svojo misel;
2. psihofizični mehanizem, ki mu omogoča, da te kombinacije povnanji.”
Značilnosti jezika po de Saussurju (1997, str. 26):
1. “Jezik je jasno definiran predmet v množici različnih dejstev govorice. Lahko ga umestimo v tisti del krožnega toka, kjer se slušna podoba poveže s konceptom. Je družbeni del govorice, zunaj posameznika, ta ga sam ne more niti ustvariti niti spreminjati; obstaja samo po nekakšni pogodbi med člani skupnosti. Po drugi strani pa se ga mora posameznik priučiti, da bi spoznal njegovo delovanje; otrok si ga prisvaja le postopno. Jezik je nekaj samostojnega, tako da celo človek, ki mu je bila odvzeta raba govora, ohrani jezik, če le razume glasovne znake, ki jih sliši.
3
2. Jezik je nekaj drugega kakor govor in je predmet, ki ga je mogoče proučevati ločeno.
Mrtvih jezikov ne govorimo več, kaj dobro pa si lahko prisvojimo njihov jezikovni organizem. Ne le, da znanost o jeziku zmore brez drugih prvin govorice, temveč je možna edinole, če se te druge prvine ne mešajo z jezikom.
3. Medtem ko je govorica heterogena, je jezik, razmejen na ta način, homogene narave: je sistem znakov, kjer je bistvena samo zveza med smislom in slušno podobo in kjer sta oba dela znaka enako psihične narave.
4. Jezik ni nič manj kot govor predmet konkretne narave, in to je velika prednost pri proučevanju. Jezikovni znaki so sicer v bistvu psihični, a vseeno niso abstrakcije; zveze, ki jih je potrdil kolektivni konsenz in katerih množica tvori jezik, so realnosti s sedežem v možganih. Vrhu tega so jezikovni znaki tako rekoč otipljivi; pisava jih lahko utrdi v konvencionalnih podobah, medtem ko govornih dejanj v vseh podrobnostih ne bi bilo mogoče posneti; izgovor besede, naj bo še tako drobna, zahteva neskončno množico mišičnih gibov, ki jih je izjemno težko spoznati in ponazoriti. V nasprotju s tem pa je v jeziku le še slušna podoba, to pa je mogoče prevesti v nespremenljivo vidno podobo. Če namreč odmislimo tisto množico gibov, ki je potrebna, da slušno podobo uresničimo v govoru, je vsaka slušna podoba, kakor bomo videli, zgolj vsota omejenega števila sestavin ali fonemov, ki jih je mogoče prikazati z ustreznim številom znamenj v pisavi. Prav zato, ker je stvari, ki zadevajo jezik, mogoče trdno določiti, sta lahko slovar in slovnica njegova zvesta predstavitev, saj je jezik skladišče slušnih podob, pisava pa njihova otipljiva oblika.”
Jezik je družbena institucija. Kljub temu da smo ga v celoti dejstev govorice tako omejili, ga je namreč mogoče uvrstiti med človeška dejanja, pri govorici pa to ni mogoče. To lahko vidimo iz zgoraj navedenih značilnosti jezika (de Saussure, 1997, str. 27).
“Jezik je sistem znakov, ki izražajo ideje, zato ga je mogoče primerjati s pisavo, abecedo gluhonemih, simboličnimi obredi, oblikami vljudnosti, vojaškimi signali itd. Le da je med vsemi temi sistemi najpomembnejši.” (de Saussure, 1997, str. 27)
4
1.1 Teorije govornega razvoja
Pri starosti dveh let otroci povsod po svetu že govorijo. Na vprašanje, ali se otrok jezika nauči pri vzgoji odraslih in z učenjem ali se z njim že rodi – ima prirojeno sposobnost komuniciranja, ni preprostih odgovorov (Marjanovič Umek, 1990, str. 11). Udejanjanje jezikovne zmožnosti je proces, ki pri posamezniku večinoma poteka nezavedno. Govorec mora za enakovredno vključevanje v komunikacijski proces obvladati pragmatična načela, osnovna slovnična pravila, v glasovnem nizu prepoznati posamezne jezikovne enote, odnose med njimi ipd. Glede na zapletenost tega procesa je povsem na mestu vprašanje, kako se človek vsega tega lahko nauči.
Opravljene so bile raziskave Golda s sodelavci (Kranjc, 2006, str. 22), ki so želele računalniško prikazati proces učenja jezika in s tem preizkusiti, kakšen bi bil proces učenja jezika, če bi potekal v izolaciji in brez prirojenih mehanizmov za učenje. Rezultati kažejo, da bi tak proces potekal približno 75 let, kar razblini vse dileme o tem, ali je za razvoj jezika dovolj samo pridobljena vzgoja in učenje (Kranjc, 2006, str. 22).
Različni raziskovalci so pri iskanju odgovorov glede razvoja otroškega govora uporabljali različne pristope. Teorije tistih, ki so kot glavne upoštevali predvsem notranje dejavnike (biološko- fiziološke in psihološke), spadajo v skupino t. i. nativističnih teorij. Na drugem polu pa so raziskovalci, ki so na prvo mesto postavili zunanje dejavnike v vzgoji (sociološke in socialne), govorimo o t. i. empirističnih oz. interakcijskih teorijah (Skubic, 2004, str. 32). Strokovnjaki se torej strinjajo, da je jezik produkt tako prirojenega kot vzgoje. Razlika med pristopi je predvsem v deležu ene ali druge sestavine ter kako se ti obnašata v procesu izoblikovanja jezikovne zmožnosti (Kranjc, 1999, str. 25). Različno domnevajo, “kaj otrok ob rojstvu prinese s seboj, kateri mehanizmi vodijo učenje in kateri vhodni podatki pri tem sodelujejo” (Kranjc, 2006, str. 24).
Razlika je predvsem v poudarku, ki ga teoretiki pripisujejo eni ali drugi vrsti dejavnikov (Kranjc, 2006, str. 24).
1.1.1 Empiristične oz. interakcijske teorije
5
Empiristične oz. interakcijske teorije trdijo, da otroci pri učenju jezika dobijo jezikovno strukturo iz okolja – od zunaj. Otrokove jezikovne predpostavke jemljejo kot nezadostne, vendar potrebne, saj na njihovih temeljih otroci z opazovanjem predmetov, dejanj in dogodkov okoli sebe tvorijo jezik (Kranjc, 2006, str. 22). Poudarjajo “razvoj, spremembe in kulturo, ter hipotezo, da se socialne in spoznavne kategorije pojavijo pred jezikom” (Kranjc, 2006, str. 24).
1.1.1.1 Vedenjske (behavioristične) teorije
Za predstavnike vedenjske teorije je govor le ena od motoričnih reakcij. Učenje govora poteka po modelu: “dražljaj – odgovor – okrepitev (pri govoru je okrepitev vedno socialne narave) – posplošitev” (Marjanovič Umek, 1990, str. 12). Otrok začne posnemati besede, ki jih sliši iz okolja.
Če jih okolje (npr. starši) prepoznajo kot dovolj podobne prvotnemu dražljaju, jih nagradijo. Otrok prve besede izgovori naključno, te pa izzovejo odgovor staršev. Če ta reakcija (nagrada) otroka zadovolji, bo besedo še naprej ponavljal. Otrok se nauči ob določenem dražljaju izgovoriti določeno besedo. Kasneje bo ob ponovitvi prvotnega dražljaja ponovil tudi to besedo (Marjanovič Umek, 1990, str. 12). Po tej teoriji se otroci s posnemanjem okolja naučijo določene navade, ki jih nato ponavljajo. Jezik je le zbirka teh navad, vedenje o jeziku je izključeno (Skubic, 2004, str. 36).
1.1.1.2 Piagetov pristop
Po Piagetu je jezikovni razvoj le del splošnega kognitivnega razvoja. Za govorni razvoj torej niso potrebni nikakršni drugi mehanizmi, razen tistih, ki so že tako potrebni za druge vidike intelektualnega razvoja. To so senzomotorični mehanizmi, čutila za vid, dotik, voh in okus. Z raziskovanjem uporabe teh mehanizmov otrok izdela posebne in konkretne posplošitve o delovanju sveta. Te se nato prevedejo v abstraktno vedenje s serijami miselnih reorganizacij (Kranjc, 1999, str. 26).
1.1.1.3 Družbenointerakcijske teorije
6
Glavna predpostavka družbenointerakcijskih teorij je, da otroci svoj jezik oblikujejo v procesu interakcijske izmenjave. Njihove podpornike ne zanimajo notranji dejavniki, ki jih otrok v interakcijo prinese s seboj, ampak možnost sodelovanja in pridobivanja izkušenj ter znanja v taki situaciji (Skubic, 2004). “Predpostavljamo, da ima otrok ob rojstvu malo posebnega jezikovnega znanja, ki mu pomaga pri učenju jezika. Verjetno pa mu njegova socialna kognicija omogoča interpretacijo družbenih interakcij in nekaterih splošnih odnosov med vhodnimi jezikovnimi podatki in predstavljenim pomenom ter razpoznavanje popravkov, ki jih sogovorci, odrasli in otroci, na različne načine posredujejo v interakciji. Otrok torej začne odkrivati in oblikovati svoj jezik kot socialni partner v procesu. Njegova interpretacija družbene interakcije se z razvojem spoznavnih sposobnosti in z rastjo besedilnega sveta (ali referenčnega potenciala) spreminja. In ravno ta sprememba v besedilnem svetu je tista, ki poganja naprej sistem učenja jezika.” (Kranjc, 2006, str. 24)
Dva vidnejša predstavnika družbenointerakcijske teorije sta Bruner in Vigotski. Bruner je trdil,
“da je mogoče strukturo družbene interakcije neposredno prevesti v jezikovno strukturo. V vlogi učenja jezika torej nastopajo že prve igrice in pesmice, kot na primer Biba leze, v katerih je otrok le oseba, na katero je akcija usmerjena” (Kranjc, 2006, str. 24). Kasneje se je osredotočil predvsem na način, kako družbeno okolje vpliva in vodi učenje jezika (Kranjc, 2006, str. 24). Vigotski pa je v svoji sociokulturni teoriji o odnosu med razvojem mišljenja in govora izpostavil predvsem vpliv otrokovega socialnega okolja. Kognitivne sposobnosti, tudi govor, definira kot rezultat aktivnosti posameznika v družbenem okolju, v katerem odrašča. Govor je na začetku večfunkcijski, nato z diferenciacijo otrok razvije egocentrični in sporazumevalni govor. Iz egocentričnega se nato razvije notranji govor, ki je tudi osnova mišljenja. Egocentrični govor postane najpomembnejši dejavnik prehoda od zunanjega k notranjemu govoru (Skubic, 2004).
1.1.1.4 Sociolingvistična smer
Sociolingvistična smer je metodološka kritika teorije Chomskega, ki odklanja možnost merjenja splošne jezikovne kompetence le v testnih situacijah. Teoretiki te smeri menijo, da jezik ni monolitičen, temveč ga sestavljajo različni sistemi, ki jih rabimo glede na okoliščine, in ga zato ne
7
moremo omejiti zgolj na sistem pravil. Eden vidnejših predstavnikov te ameriške smeri Labov
“poudarja pomen in vpliv socialnih in socioloških dejavnikov (družina, družba) na otrokovo besedno izražanje” (Skubic, 2004, str. 39).
1.1.1.5 Slobinov pristop
T. i. Slobinova šola raziskovalcev trdi, “da se otroci ne učijo jezika le s pomočjo prirojenega jezikovnega vedenja, ampak za postopno posploševanje na zahtevnejših ravneh detajlov (torej ne le pri učenju besed, marveč tudi na primer na skladenjski ravnini) uporabljajo strategije” (Kranjc, 1999, str. 28). Zagovarjajo sposobnost tvorjenja jezika, ki jo sestavlja serija delujočih strategij, ki jih ima otrok še pred njegovo prvo izkušnjo z jezikom. V zahtevi po strategijah, “ker zgolj prirojeno vedenje ne razloži učenja v celoti”, si ta pristop in nativističen pristop Chomskega nista v popolnem nasprotju (Kranjc, 1999, str. 28).
1.1.2 Nativistične teorije
Za nativistične teorije je osnovna predpostavka, da je otrokova govorna struktura prirojena.
Razvojne oblike spoznavanja in govora določa biološka osnova. Ob tem je zrelost živčnega sistema nujen, a ne tudi zadosten pogoj za razvoj govora (Marjanovič Umek, 1990). Glavna razlika v primerjavi z empirističnimi teorijami je v tem, da nativistične teorije svoje razpravljanje začnejo
“z aksiomom, da celovitost jezika ne bi bila mogoča brez prirojenega posebnega vedenja” (Kranjc, 2006, str. 30). Slovnica se po njihovi teoriji ne oblikuje, ampak odkriva. Za otroka naj bi bilo nemogoče, da bi se naučil nečesa, česar v površinski strukturi ni, prisotno pa je le na abstraktni ravni. Empirističnim teorijam odgovarja, da otrokovega učenja slovnice ne more pospešiti še tako velik obseg izrekov, saj mora biti otrok spoznavno pripravljen za prepoznavanje praznih kategorij kot slovničnih elementov (Kranjc, 2006, str. 30).
8 1.1.2.1 Pristop Chomskega
Chomsky je avtor generativno-transformacijske teorije, ki je splošna jezikovna teorija. Po njej naj bi bila globinska struktura in pravila, ki generirajo gramatiko, splošna. Človeški razum vsem jezikom, ne glede na njihove različne površinske strukture, opredeljuje podobno formalno organizacijo (Marjanovič Umek, 1990, str. 13).
Njegova teorija pravi, da je prirojeno vedenje o jeziku shranjeno v otrokovem spominu, v t. i. “črni skrinjici”. Jezikovne posplošitve naj bi bilo nemogoče razložiti z jezikovno izkušnjo, zato te prihajajo iz spomina, iz te črne skrinjice, ki jo imenuje tudi sredstvo za usvajanje jezika (Kranjc, 2006, str. 30). Okolje jezik samo pomaga aktivirati, zato mora otrok slišati govor v svojem okolju (Marjanovič Umek, 1990, str. 13). Chomsky in njegovi privrženci ne trdijo, da je človekova jezikovna zmožnost v celoti prirojena, ampak “le tisti vidiki, ki so podobni oziroma enaki za vse jezike in posebni za jezik (v nasprotju s tistimi vidiki, ki so skupni z ostalimi tipi človekovega delovanja). Te so razglasili za osrednje in najpomembnejše v razvoju jezika” (Kranjc, 1999, str.
27). Chomsky loči dve vrsti slovnic: univerzalno in slovnico posameznih jezikov. Univerzalna je torej prirojena, slovnico posameznega jezika pa otrok pridobi z izkušnjami v svojem govornem okolju (Skubic, 2004, str. 33).
Dilem na račun teorije Chomskega je veliko, to lahko vidimo po številnih nasprotnih interacijskih teorijah. Bugarovski (1979, v Marjanovič Umek, 1990, str. 13) sprašuje: “Če človeški um daje vsem jezikom tolikšno mero istovetne formalne organizacije, zakaj se po svetu govori več tisoč površinsko zelo različnih jezikov?”
1.2 Razvoj govora predšolskega otroka
V predšolskem obdobju otroka se skriva mnogo kritičnih obdobij za otrokov razvoj in učenje. Še posebej moramo imeti v mislih, da je eno od teh obdobij tudi optimalno obdobje za razvoj govora in komunikacijskih spretnosti v otrokovih prvih 3 letih življenja (Marjanovič Umek, 2001, str. 30).
9
“V zgodnjem otroštvu je ena izmed osnovnih nalog za otroka, da razvije jezikovno zmožnost, torej zmožnost tvorjenja in razumevanja besedil v različnih govornih položajih in za različne potrebe.”
(Kranjc, 2009, str. 80) Tako praktično uporabo govora v komunikaciji imenujemo pragmatičnost govora.
Razvoj govora predšolskega otroka poteka v dveh fazah: predjezikovni in jezikovni. Prva se konča kmalu po vstopu otroka v vrtcu, ko ta še ne obvlada uporabe verbalnih sredstev (Kranjc, 2009, str.
79). Značilno glasovno sporazumevanje v tej fazi so jok, gruljenje, vokalizacija in bebljanje oz.
čebljanje (Kranjc, 2009, str. 79). V drugi fazi pa otrok postopoma že usvaja prve besede, slovnična pravila, pravila tvorjenja izrekov in besedil – slovnično zmožnost. Ko otrok usvaja slovnično zmožnost, pa postopoma spoznava tudi pravila, kdaj in kako uporabiti govor, ki ga usvaja, in se tako uči tudi sporazumevalne zmožnosti (Kranjc, 2009, str. 79). Pomembno mesto pri usvajanju govora ima tudi dejavnik govora odraslih, tako da “mora vzgojiteljica dobro poznati in paziti tudi na svoj stil komunikacije” (Kranjc, 2009, str. 79). V predšolskem obdobju namreč govorimo tudi o t. i. porajajoči se pismenosti, ki jo lahko spodbuja primerno okolje otroka tako v vrtcu kot tudi doma (Haramija, 2018).
Med otrokovim učenjem rabe govora se ta spreminja v notranji proces in kot tak sestavlja oz.
podpira otrokovo miselno dejavnost. Govor otroka je v začetku socialni, nato pa se v fazi egocentričnega govora razvija njegov notranji govor. To počasi pripelje do diferenciacije egocentričnega govora in socialnega govora, ki omogoča uspešno sporazumevanje z drugimi (Marjanovič Umek idr., 2012, str. 10). Da pa bi se lahko otrok uspešno prebil skozi vse te faze govornega razvoja, je potrebno, da se v govoru počuti sproščeno in domače.
Otroci usvojijo zavedanje, da različne situacije zahtevajo različne načine komunikacije, npr. v različnih odgovorih, intonaciji glasu, poudarkih ipd. (Kranjc, 2009, str. 105). Socialna interakcija je proces, kjer so naše dejavnosti v prvi vrsti usmerjene k drugim ljudem in obratno (Kranjc, 2006, str. 57), zato je bistvenega pomena, da se otrok nauči prilagajati svoj govor tudi sogovorcu.
10
2 Funkcije slovenskega jezika
2.1 Prvi oz. materni jezik
Prvi oz. materni jezik je tisti jezik, ki se ga posameznik nauči kot prvega, preden se začne učiti kakšnega drugega. Je jezik v katerem otrok spregovori, ljudje pa se ga učimo vse življenje (Pirih Svetina, 2005, str. 9). V njem po navadi najlažje razmišljamo, čustvujemo, doživljamo, pišemo in se sporazumevamo z družbeno okolico. Prav tako v njem najlažje razumemo sebe in druge (Križaj Ortar idr., 2010, str. 13). “Materni jezik je za večino ljudi osnova za nemoten razvoj osebnosti in lastnega miselnega sveta. Redki lahko v tujem jeziku izrazijo svoja najgloblja občutja, fantazije, doživetja in predstave. Jezik leposlovja je materinščina.” (Gosar, 2014, str. 18) “/.../ kdor ima težave pri sporazumevanju v materinščini, ima po navadi težave tudi pri vključevanju v družbo, pri delovanju v vsakdanjem življenju pa tudi pri učenju tujih jezikov. /.../ Materni jezik ni pomemben samo za človekov osebni razvoj, temveč tudi za razvoj narodne zavesti, saj se z maternim jezikom ukoreninjamo v kulturo lastnega naroda.” (Križaj Ortar idr., 2010, str. 13) Slovenščina je materni jezik 2,4 milijona ljudi, od tega jih 1,85 milijona živi v Sloveniji (Uradni jezik, 2021). Pripadniki slovenske jezikovne skupnosti torej ne živijo le v Republiki Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu. Slovence, ki živijo na obmejnih območjih v Italiji, Avstriji, na Madžarskem in na več območjih Hrvaške, imenujemo zamejski slovenci in predstavljajo avtohtone slovenske narodne skupnosti. Ocenjujejo, da jih je skupaj med 100.000 in 130.000. Največ jih živi v Italiji, najmanj pa na Madžarskem. Njihov položaj in status nista enaka v vseh državah, ampak se od države do države in od območja do območja razlikujeta (Jezikovna Slovenija, 2021).
11
Slika 1: Zemljevid območji zamejskih slovencev izven meja Slovenije (Slovenščina 1: i-učbenik za slovenščino v 1. letniku gimnazij, 2015, str. 8)
Pripadnike slovenske jezikovne skupnosti pa najdemo tudi drugod po Evropi in svetu. “Dinamika izseljevanja in začasnega zdomstva je bila v različnih obdobjih različna, pogojena predvsem z družbenimi, političnimi in gospodarskimi razmerami.” (Jezikovna Slovenija, 2021)
12
Slika 2: Število slovenskih izseljencev po posameznih državah sveta (Založba Modrijan, 2010)
2.2 Drugi jezik ali jezik okolja
Slovenščina predstavlja drugi jezik oz. jezik okolja za različne skupine ljudi, ki imajo stalno bivališče v Sloveniji. To velja za priseljence, Rome in pripadnike italijanske oz. madžarske narodne manjšine. Zanje velja, da se v svojem domačem okolju sporazumevajo v lastnem maternem jeziku, v javnosti (v šoli, službi, pri urejanje uradnih zadev ipd.) pa se morajo kot enakopravni člani družbe sporazumevati v slovenskem jeziku. Podobno se morajo tudi zamejski slovenci naučiti tamkajšnega uradnega in državnega jezika (zanje drugi jezik ali jezik okolja) (Podvršnik idr., 2015).
Vloga maternega jezika pri usvajanju drugega jezika je lahko različna, odvisno od okoliščin, v katerih otrok usvaja jezik. “Kadar otrok usvaja jezik v družini, v kateri samo en član, npr. oče ali mati, govori drugi jezik, življenje pa teče sredi kulture maternega jezika, bo vpliv maternega jezika večji, kot če je otrok v deželi, v kateri se drugi jezik govori kot materni in v kateri vsak dan prebije nekaj ur v ustanovi, v kateri tako vzgojitelj kot njegovi tovariši govore tuji jezik. /.../ Situacija je
13
bistveno drugačna tedaj, ko so otroci v tuji deželi /.../, v katero je bila družina prisiljena, zato odrasli člani družine vztrajajo pri svojih etničnih skupnostih, v katerih govorijo materni jezik (otroški vrtci, društva itn.), pa tudi v družini se pogovarjajo izključno v maternem jeziku. Ker tudi družina otroka ne motivira, bo vpliv maternega jezika zaviral usvajanje drugega jezika.” (Prebeg Vilke, 1995, str. 69–70)
2.3 Tuji jezik
Tuji jezik je jezik, ki se ga nekdo po navadi uči v okolju, kjer ta jezik ni v uporabi. Z njim poseže v komunikacijo zunaj lastne jezikovne skupnosti (Podvršnik idr., 2015). Za večino učencev v Sloveniji je tuji jezik angleščina, pogosto pa tudi španščina, nemščina, francoščina ipd.
Slovenščino se navadno učijo ljudje, ki nameravajo priti v Republiko Slovenijo za krajši ali daljši čas z različnimi nameni. To je lahko npr. daljši turistični obisk, začasno delo, študentska izmenjava, upravljanje tujih družb s sedežem v Sloveniji … (Podvršnik idr., 2015). Slovenščino se lahko naučijo na različnih tečajih oz. pri študiju na tujih univerzah ali v naši državi ipd. (Križaj Ortar idr, 2010, str. 15). Slovenščina tam nastopa tudi kot učni predmet.
2.4 Učni jezik
Slovenščina je učni jezik v slovenskem javnem vzgojno-izobraževalnem sistemu. To velja za celotno trajanje procesa vzgoje in izobraževanja od predšolskega obdobja do univerze (Zakon o javni rabi slovenščine – ZJRS, 2004, 12. člen). Bela knjiga (2011, str. 16) predvideva, da vzgojno- izobraževalne ustanove v Sloveniji pripomorejo k razvijanju “komunikacijskih zmožnosti v slovenskem, na narodno mešanih območjih v italijanskem in madžarskem jeziku”.
2.5 Državni jezik
“Slovenščina je državni jezik Republike Slovenije; to pomeni, da predstavlja celotno Slovenijo kot samostojno državo. Pri ustnem in pisnem sporazumevanju jo uporabljajo državni organi (predsednik republike, vlada, parlament, sodišče, vojska, policija idr.), zapisana je na evrskih kovancih in tudi državna himna se poje v slovenščini.” (Križaj Ortar idr., 2010, str. 15)
14
2.6 Uradni jezik
“Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.” (Ustava RS, 2011, 11. člen) V slovenščini kot uradnem jeziku “poteka govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja v Republiki Sloveniji, razen kadar je v skladu z Ustavo Republike Slovenije poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina in kadar določbe mednarodnih pogodb, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, posebej dopuščajo tudi rabo drugih jezikov” (ZJRS, 1. člen). V delu slovenske Istre ter v delu Prekmurja, kjer je zaradi tujih narodnih manjšin poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina oz. madžarščina, je dvojezičnost
“izpričana z enakopravno rabo obeh jezikov v javnosti” (Križaj Ortar idr., 2010, str. 15).
Slovenščino kot uradni jezik uporabljati državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter izvajalci javnih služb. “Javni opozorilni napisi, pisna ali govorna navodila, informacije in razglasi v Republiki Sloveniji so v slovenščini; kjer je to potrebno ali običajno, pa tudi v drugih jezikih.” (ZJRS, 20. člen) “Poimenovanje, napovedovanje in predstavljanje kulturnih, strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih, športnih, zabavnih in drugih javnih prireditev ali posameznih delov njihovega sporeda je v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujem jeziku, če gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim udeležencem.” (ZJRS, 24. člen) To pomeni, da morajo biti tudi npr. krajevne in ulične oznake napisi na lokalih, imena podjetij, javni oglasi, množična občila, športni rezultati, šolske ocene, znanstveni članki ipd. zapisani v slovenščini (Križaj Ortar idr., 2010, str. 15).
Znanje slovenščine kot uradnega in državnega jezika Slovenije je zato nujno potrebno pri pridobivanju slovenskega državljanstva. “V postopku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije se znanje slovenščine ugotavlja na način, določen s področnim zakonom.” (ZJRS, 8.
člen)
15
2.7 Eden izmed uradnih jezikov Evropske unije
Slovenščina je od leta 1. maja 2004, ko se je priključila Evropski uniji (v nadaljevanju: EU), eden od 24 uradnih jezikov EU. Večjezičnost je namreč eno temeljnih načel EU kot demokratične mednarodne organizacije, katere cilj je zaščititi bogato jezikovno različnost Evrope. Kot državljani EU se lahko na institucije EU obrnemo v slovenščini, te pa nam morajo tudi odgovoriti v slovenščini. Prav tako morajo biti vsa zakonodajna besedila objavljena v vseh uradnih jezikih, ob zasedanjih Evropskega sveta in Sveta Evropske unije mora biti poskrbljeno za tolmačenje v vseh 24 uradnih jezikov. Slovenski poslanci pa lahko slovenščino uporabljajo tudi med zasedanjem Evropskega parlamenta (Uradno spletišče Evropske unije, 2021).
EU ima zastavljen ambiciozen cilj omogočiti, da se bo vsak državljan EU poleg v maternem jeziku lahko sporazumeval še v dveh drugih jezikih. To želi uresničiti z različnimi pobudami za učenje jezikov. S tem bi:
1. “več ljudem omogočila študij in delo v tujini,
2. pomagala, da se pripadniki različnih kultur med sabo laže razumejo, 3. omogočila uspešno poslovanje po vsej Evropi,
4. spodbudila jezikovni sektor (prevajanje in tolmačenje, poučevanje jezikov, jezikovne tehnologije itd.)” (Uradno spletišče Evropske unije, 2021).
2.8 Jezikovna raba v šolstvu na narodno mešanih območjih v Sloveniji
Na narodno mešanem območju v Prekmurju in slovenski Istri si prizadevamo za uresničevanje enakopravnega položaja madžarske in italijanske narodne skupnosti, njunega jezika in kulture.
Model vzgoje in izobraževanja na teh področjih je lahko za doseganje tega dobra podlaga (Bela knjiga, 2011, str. 349). Obstajata dva modela, ki predstavljata dve izvedbeni različici dvojezičnega izobraževalnega procesa. Pouk v slovenski Istri poteka v enem jeziku, “in sicer na šoli s slovenskim učnim jezikom v slovenskem, na šoli z italijanskim učnim jezikom pa v italijanskem”
(Bela knjiga, 2011, str. 349), kjer je slovenščina obvezni učni predmet. Šole v Prekmurju so na narodno mešanih področjih dvojezične, “to pomeni, da pouk poteka v dveh jezikih, slovenščini in madžarščini. Poleg tega učenci iz obeh jezikovnih skupnosti, slovenske in madžarske,
16
prisostvujejo dvojezičnemu pouku v jezikovno heterogenih oddelkih” (Bela knjiga, 2011, str. 349).
Poleg razvijanja jezikovnih zmožnosti v enem oz. dveh jezikih si vzgojno-izobraževalni sistem na teh področji prizadeva za ohranjanje in razvijanje zavesti o pripadnosti narodni skupnosti, razvijanje vedenja o zgodovini, kulturni in naravni dediščini, za vzgojo spoštovanja in razumevanja narodne ter kulturne drugačnosti in za vzpostavljanje vezi in sodelovanje z narodnimi skupnostmi v sosednjih državah (Bela knjiga, 2011, str. 349).
3 Internacionalizacija slovenskega visokega šolstva oz. uvedba angleščine kot učnega jezika
Slovenija je deležna očitkov OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), da ima zaradi ekskluzivne rabe slovenščine kot jezika poučevanja nizko privlačnost kot mednarodna raziskovalna dežela. Da bi se to spremenilo, naši vladi priporoča, da iz Zakona o visokem šolstvu umakne člen o učnem jeziku. Na splošno je delež tujih študentov na slovenskih univerzah v primerjavi z drugimi državami Evropske unije manjši. Tudi na splošno se vpis na fakultete manjša, kar lahko opravičujemo tudi z razlogom, da vse več mladih odhaja na študij v tujino. Število tujih študentov na univerzi pa se ne tiče zgolj dobička, ampak univerzi prinaša tudi določeno mednarodno čast (Bajd, 2014, str. 11).
Ustava Republike Slovenije in Zakon o visokem šolstvu določata slovenščino kot uradni učni jezik na vseh stopnjah slovenskega izobraževalnega sistema, tudi na univerzah in ostalih visokošolskih zavodih. Pri določenih izjemah je mogoče študijski program delno ali v celoti izvesti tudi v tujem jeziku, npr. v angleščini (Šabec, 2016, str. 74). “Gre za študijske programe tujih jezikov, za gostujoče predavatelje, za (so)mentorstva tujih profesorjev in njihova članstva v komisijah za zagovor diplomskih, magistrskih in doktorskih del, skratka za primere, kjer je raba tujega jezika neizogibno potrebna in/ali strokovno utemeljena.” (Šabec, 2016, str. 73)
Novela Zakona o visokem šolstvu (ZViS) Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport je vsebovala nekaj spornih točk, ki posegajo v to avtonomno pravico do slovenskega jezika kot
17
primarnega učnega jezika na univerzah (Erzetič, 2016, str. 29). Zagovorniki internacionalizacije slovenskega visokega šolstva menijo, “da bi z zrahljanjem zakonskih okvirov za rabo slovenščine in z uzakonitvijo večje prisotnosti angleščine na univerzi dosegli večjo stopnjo njene internacionalizacije in s tem prispevali k višji kakovosti poučevanja” (Šabec, 2016, str. 74). V ozadju priprave spremenjenega zakona pa se lahko skrivajo interesi določenih skupin in delovnih teles, ki želijo večjo avtonomijo univerz, kar pa prinaša tudi določene težave. Ena od njih je tudi možnost, da bomo lahko kmalu soočeni z internacionalnim študijskim doplačevanjem. Če namreč pogledamo na tematiko večje kakovosti, kjer je program v slovenskem jeziku opredeljen kot standardni, programi z dodatnimi ekskluzivnimi predavanji v angleškem jeziku pa nadstandardni, hitro pride do vzročno posledične reakcije in tako programi v slovenskem jeziku počasi postajajo podstandardni programi (Erzetič, 2016, str. 29).
Univerza v Ljubljani sicer želi ohraniti in še naprej razvijati slovenščino kot učni jezik visokošolskega izobraževanja, seveda pa si kot sodobna univerza hkrati želi tudi zagotoviti nemoteno mednarodno razsežnost svojega delovanja (Kalin Golob in Stabej, 2007, str. 90).
Internacionalizacijski razvoj v slovenskem visokošolskem prostoru se tudi brez uvedbe proste izbire jezika predavanj sicer dogaja že sedaj. Študenti in profesorji imajo na voljo številne možnosti mednarodnih izmenjav in drugih oblik študija (Erzetič, 2016, str. 29). Za doseg internacionalizacije univerz bi v veliki meri lahko pomagala priprava učnega gradiva, tako v maternem kot tudi v tujem jeziku (Bajd, 2004, str. 11). Tudi to se v praksi slovenskega akademskega sveta že uresničuje, saj je angleščina “tako rekoč nepogrešljiv del znanstvenoraziskovalnega dela visokošolskih učiteljev, ki redno spremljajo tujo literaturo, sodelujejo v mednarodnih projektih, objavljajo v mednarodnih znanstvenih in strokovnih publikacijah in podobno” (Šabec, 2016, str. 73). Uporaba slovenskega jezik v znanstvenih panogah je sorazmerno dobro zagotovljena, če in ko bi pri njej začeli popuščati (češ, pri tako specifični znanosti si pa s slovenščino ne moremo veliko pomagati), pa lahko nastane “ozonska luknja”, ki pa se počasi in vztrajno širi in generira še v ostale znanstvene panoge (Korošec, 2007, str. 93).
“Za ohranjanje samobitnosti, kulture in jezika je med ostalimi dejavniki odločilna tudi mednarodna konkurenčnost domačega gospodarstva. To lahko zagotovijo le mednarodno konkurenčni in kakovostni vodilni kadri. Da bi lahko dosegli (nad)povprečnost naših kadrov in gospodarstva s
18
primerljivimi globalnimi konkurenti, bi morali ustrezno začrtati vizijo, izoblikovati strategijo in zagotoviti mednarodno konkurenčnost našega nacionalnega izobraževalnega sistema. /.../
Tehnološki napredek, globalizacija, internacionalizacija, prepočasno prilagajanje in zaradi tega upadajoča gospodarska moč našega gospodarstva direktno in indirektno vodijo v vse večje in težje civilizacijske, nacionalne in socialne izzive, s katerimi se spopadata naša nacionalna kultura in jezik.” (Kralj, 2014, str. 25, 2014). Internacionalizacija se kot pojem navezuje na vse oblike mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Problematika je v tem, da se pri internacionalizaciji slovenskega visokega šolstva lahko skriva glavni namen, tj. pospeševanje gospodarske dejavnosti, ki pa jo nasprotniki uvedbe visokošolskega izobraževanja v tujih jezikih označujejo kot “glede svojih ciljev in namer nedoločena in indiferentna do oblikovanja vrednost vednosti, znanosti in znanja, kaj šele jezika” (Erzetič, 2016, str. 32).
4 Socialne zvrsti slovenskega jezika
V slovenskem jeziku najdemo več sklopov zvrsti. Toporišič (1995, str. 47) jih deli na socialne, funkcijske, časovne, mernostne in prenosniške zvrsti. Socialne zvrsti, tj. pojavne oblike, se naprej delijo na knjižni in neknjižni jezik. Knjižni jezik se nato razdeli na knjižno zborno zvrst in knjižno pogovorno zvrst, neknjižni jezik pa na neknjižni pogovorni jezik, mestne govorice in narečja. Kot socialne podzvrsti Toporišič (1995, str. 47) določa še t. i. interesne govorice: sleng, argo in žargon.
Knjižna pogovorna zvrst prevladuje v pisni in bralni podobi ter javnem ustnem sporočanju, pri katerem je besedilo pripravljeno vnaprej (predavanje, slovesni govor, televizijsko poročanje ipd.).
Pri knjižni pogovorni zvrsti pa je značilno, da se besedilo tvori sproti, v navzočnosti naslovnika, zaradi tega je ta zvrst posledično manj stroga. Knjižna pogovorna oblika se uporablja npr. pri radijskem intervjuju, televizijski okrogli mizi, uradovanje s strankami, predavanju v manjši skupini ... (prav tam, str. 47).
Neknjižni pogovorni jezik večinoma ni narečen, je pa blizu jeziku večjih pokrajinskih narečnih skupin. Ta se uporablja predvsem v govoru v sproti nastajajočih govornih položajih (npr. na cesti,
19
v družabnih stikih, na delovnem mestu ipd.). Mestne govorice so različice jezika, ki so nastale v večinskem delu iz narečji v večjih mestih (prav tam, str. 47).
4.1 Narečja
Narečja imenujemo posebne oblike jezika na določenem manjšem zemljepisnem področju (Toporišič, 1995, str. 51). Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika (1992, str. 122) narečje opredeli kot “socialno zemljepisno zvrst z razmeroma velikim številom samosvojih lastnosti na vseh (ali zlasti na nekaterih) jezikovnih ravninah, posebno v glasoslovju, tipu naglasa, stavčni fonetiki, naglasnem mestu, posebnih oblikah in do neke mere tudi besedah in skladnji”.
Čeprav slovenski jezik glede na število govorcev velja za enega najmanjših slovanskih jezikov, je z vidika narečij najbolj razčlenjen med njimi (Logar, 1975, str. 5). Ramovš (1936, v Logar, 1975, str. 5) prepozna več kot 40 narečij slovenskega jezika in jih razdeli v 7 narečnih skupin: dolenjska, gorenjska, koroška, panonska, primorska, rovtarska in štajerska.
20
Slika 3: Zemljevid slovenskih narečnih skupin (Križaj Ortar idr., 1999, str. 19)
Meje narečij, še posebej med glavnimi narečnimi skupinami, se določijo glede na terensko razprostranost in narečne neenakosti (Toporišič, 1992, str. 122). Vsaka narečna skupina je nadalje razdeljena na več glavnih enot, te pa so sestavljene iz še manjših enot, t. i. govorov oz. podnarečij.
Govori pa niso zaključna skupina narečij, saj se ti lahko delijo še na manjše enote, npr. govorni odtenki posameznih okrajev, občin, vasi in celo družin (Toporišič, 1995, str. 51).
4.1.1. Slovenske narečne skupine 4.1.1.1 Dolenjska narečna skupina
“Dolenjščina je eno od obeh slovenskih osrednjih narečij. Je prvotna podstava slovenskega knjižnega jezika (v njej je pisal Primož Trubar, op. a.); ta ima osnovo v govoru Ljubljane, v 16.
21
stol. nekoliko že od gorenjščine vplivanega. Ima pretežno tonemski naglas in nekako lagoden izgovor. Značilna zanj je obsežna dvoglasniškost tipa ei (za jat in prvotno tudi za dolgi etimološki o) in ie uo za druge e-jevske in o-jevske dolge samoglasnike (kolikor o ni izkazan kot u), deloma tudi a-jevsko obarvan polglasnik. Soglasniški sestav ima ohranjevalen. Pozna o-jevsko u-kanje (bug, dobru), delno a-kanje in ü-kanje; ima sorazmerno visoko stopnjo samoglasniškega upada, preglaševalen vpliv mehkih soglasnikov na samoglasnike, naglašene kračine v zadnjem zlogu za polglasnikom v osnovi (məgl-) in v drugih znanih primerih (začnèm, vodàm, odpad, fantèk); kratki nedoločnik; sorazmerno dobro ohranjeno kolikostno nasprotje med dolgimi in kratkimi zlogi, krepkejšo rabo opisnega prihodnjika (bom prišel), deležnike tipa pal, plel; deloma samosvoje besedje.” (Toporišič, 1995, str. 61)
– Posebnosti pri soglasnikih: “Posamezni primeri: ø < r: ankat; k < tj: ke < tja; ø < di:
pojmo < pojdimo. Sicer pa n iz mehkega n: nim (njim); l < mehkega 1: plunu.”
(Toporišič, 1995, str. 62)
– Za razliko od gorenjskega sistema dolgih samoglasnikov, ki je monoftoničen, je dolenjski monoftongično-diftongičen. Nekateri dolenjski dolgi samoglasniki se glede na različne dolenjske govore razlikujejo, drugi pa so lastni skoraj vsem (Logar, 1975, str. 94–95). Posebnosti samoglasnikov: “a < e: ankat, pajmo (osamljeno); ai < ě:
nedailah, naiso. vaim, rais, imailə; ia < e: noniasla, miane; ie < e: zbieralə, nariedlə, zmiert, žie: ə < i, a: kə (ker)- nəvada; o < a: koku, tȍkle; uo < o: muoglə, buomo, Antuon; u < o, -iu̯: koku̯, must, dobru, nuge - plunu.
– Naglas je tonemski.
– Samoglasniški upad: bla, poprimte (bila, poprimite) – mašə, vəsok, zmainət, bə – Ribənca; vidlə (viděli). Kratki nedoločnik: zmáinət. Naglas tudi neumaknjen (pajmȍ).
– Oblikoglasje in oblikoslovje je odvisno od razlik v glasovju.
– Skladnja je brez posebnosti.
– Besedje: navadno; prevzeto iz nemščine (pogruntal, rekəlce, matra), maša pač iz romanščine” (Toporišič, 1995, str. 62).
22 4.1.1.2 Gorenjska narečna skupina
“To narečje je drugo od dveh osrednjih slovenskih narečij. Ima več izrazitih govorov, npr.
bohinjsko-blejskega, kranjsko-jeseniškega in zlasti vzhodnega. Zemljepisno se ne ujema povsem z gorenjskim delom Kranjske. Gorenjščina je v osnovi izrazilo največjega slovenskega pesnika – Prešerna.” (Toporišič, 1995, str. 59)
Jezikovne posebnosti v gorenjski narečni skupini:
– “Naglaševanje je tonemsko na dolgih naglašenih samoglasnikih in jakostno na kratkih naglašenih samoglasnikih. Opazni so predvsem kratki naglasi na končnem samoglasniku zaradi poenoglašanja deležnika na -l.” (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 59) Naglašeni samoglasniki so dolgi in kratki. Ožine in širine e-jev in o-jev so enake knjižnim. Kratki naglašeni samoglasniki so doživeli upad do stopnje naglašenega polglasnika: a > ə, nenaglašeni samoglasniki so doživeli močan samoglasniški upad do stopnje polglasnika: a > ə, e > ə, i > ə, o > ə, posebej je upad močen ob zvočniku m in zvočniku r. Pogosto se pojavlja popolna izguba nenaglašenega samoglasnika: e > ø, i
> ø, u > ø. V prednaglasnem položaju večzložnih besed in mestoma tudi v eno zložnicah se pojavlja ukanje. Glasovni sklop aj prehaja v ej, sklop aj v e, glasovni sklop au v ou, končni glasovni sklop ou v u, naglašena ali nenaglašena -el in -il deležnika na -l prehajata v -u, zveneči nezvočniki se pred nezvenečimi nezvočniki ali premorom izgovarjajo nezveneče, soglasniki se lahko popolnoma reducirajo, predložni in predponski v se izgovarja kot u, pojavlja se švapanje (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 59–60).
– V nedoločniku, opisnem deležniku na -l ter v velelniku se i-jevska končnica popolnoma reducira, prav tako tudi pri pridevnikih in samostalnikih moškega spola v imenovalniku ednine ter pri samostalniških osebnih zaimkih v dajalniški prvi osebi ednine. Posebej izstopajoče je lastno poimenovanje osebe ženskega spola z moško obliko (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60).
– Pri besedju je posebnost, da najdemo veliko prevzetih izrazov večinoma nemškega izvora (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60).
23 4.1.1.3 Koroška narečna skupina
“Koroška narečja so se razvila iz koroške narečne podstave (baze), so pa: ziljsko, rožansko, podjunsko, obirsko (vsa v Avstriji, ziljsko deloma v Italiji), mežiško in remšniško. Ziljskemu narečju pripisujemo še rateški govor. Do vključno podjunskega so ta narečja naglasno tonemska, dalje na vzhod pa jakostna. Zahodna koroška narečja se vežejo na gorenjščino in savinjščino (v zgodnjem razdobju so vplivala tudi na rezijanščino), vzhodna na štajerščino. Tesen stik imajo z nemščino.” (Toporišič, 1995, str. 52)
Jezikovne posebnosti v koroški narečni skupini:
– “Naglaševanje je jakostno. Opazen je umik naglasa za zlog proti začetku besede po izvedenem samoglasniškem upadu.” (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60) Naglašeni samoglasniki so dolgi in kratki, s tem da kratki naglašeni a pogosto prehaja v ǝ, kratki naglašeni a v e, kratki naglašeni a prehaja mestoma v o, nenaglašena a in o se reducirata v ǝ, končni -o in -i ter vzglasni i- se pogosto popolnoma reducirajo, nenaglašeni e se premenjuje z i, pri soglasnikih je najočitnejša značilnost švapanje, predlog v se pred nezvenečimi nezvočniki izgovarja kot ʍ, prihaja do izpustov končnih ali sredinskih soglasnikov (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60).
– Kaže se izguba končaja -la in poenoglašanje končaja -aj (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60).
– Pri besedju je posebnost, da najdemo prevzete slengizme in prevzete izraze (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60).
4.1.1.4 Panonska narečna skupina
“To so prekmursko, goričansko, prleško in haloško narečje. Prekmurščina je dve stoletji imela svoj knjižni jezik. Prekmursko narečje se širi do konca lendavskega kota, goričansko se na
24
severovzhodu razširja do čez Radence, tako da se stika s prekmurskim, od tam pa gre njegova meja v ravni črti do nad Zlatoličjem, od koder v črti vzhodno od Maribora na Šentilj, ki pa je na kozjaški strani.” (Toporišič, 1995, str. 64).
Jezikovne posebnosti v panonski narečni skupini:
– “Naglaševanje je jakostno. Opazen je umik naglasa za zlog proti začetku besede, tudi po redukciji dveh zlogov druge besede.” (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 60) Naglašeni samoglasniki so dolgi in kratki, s tem da se dvoglasniško izgovorjena pojavljata le e:i̯ in o:u̯ , in sicer v prekmurskem in haloškem narečju, ostali so izgovorjeni enoglasniško. Kratki naglašeni a se pri vseh govorcih izgovarja zaokroženo, v haloškem narečju se pojavlja kratki široki ä, haloški kratki naglašeni o prehaja v u, v vseh narečjih panonske narečne skupine se izgovarja ü za izvorni u.
Samoglasniški upad nenaglašenih samoglasnikov je redek, pojavlja se večinoma v besednem vzglasju: i->ø-, ob zvočniku: -i->-ø-. V haloškem narečju je slišati trdi t:
stari t je dal odraz u, v prehaja v ʄ pred nezvenečimi nezvočniki, v haloškem in prleškem narečju se izgublja končni -j, v prekmurskem narečju pa še končni -x, končni -m se premenjuje z -n (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
– Kaže se narečna raba glagolskih pripon, dajalniška končnica moškega spola ednine je diftongirana v -ou̯, deležnik -l izkazuje v prekmurskem narečju obliko -o (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
– v besednih zvezah je opaziti zamenjavo predvidenega knjižnega mesta jedra in prilastkov (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
– Pri besedju je posebnost, da se pojavljajo panonizmi, slengizmi in prevzeto izrazje iz nemščine (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
4.1.1.5 Primorska narečna skupina
“Primorska narečja v širšem smislu obsegajo tri beneške govore in še severnejšo rezijanščino ter zahodno obsoško narečje; pa področje Krasa in slovensko Istro. Vanje se od črte, ki poteka
25
vzhodno od Ilirske Bistrice in Postojne, od tu pa na zahod do Vipavskega Križa ter nato v topem klinu čez Trst in njegovo najbližje obmorsko okolje, vriva notranjsko narečje, nekoč del dolenjskega, ki pa ima sedaj pretežno primorske stavčnofonetične in nekatere druge značilnosti.”
(Toporišič, 1995, str. 53)
Severozahodna primorska narečja imenujemo beneškoslovenska narečja, to so briško (predvsem v Sloveniji), nadiško in tersko (predvsem v Italiji). Na svoj način pa vanje spada tudi rezijansko narečje (Toporišič, 1995, str. 54). Jezikovne posebnosti v beneškoslovenskih narečjih so naslednje:
“Tersko in nadiško narečje naglašujeta tonemsko (kakor tudi še naše zgornjeobsoško narečje).
Narečja imajo a-jevski odraz za ǝ (sierak), ɣ iz g (ɣa), pred kratkim osnovnim zlogom je v terskem in nadiškem narečju ohranjen naglas na zadnjem zlogu (njegaȁ); za tersko narečje je značilen naglasni umik okô > ȍko (enako za Rezijo). Značilnost je razlika med trdimi in mehkimi soglasniki:
č - ć /šć/, n - ń, l - ľ. Pri samoglasnikih so zlitja tipa ma iz moja; -m na koncu besede je -n (vidin), cre daje cere. Poznajo dolgi nedoločnik, 3. os. mn. tipa ležó, spójo ter prihodnjik s ćo (prim. čem
= hočem), pogojnik z be. Veliko je prevzetih besed iz romanščine (furlanščine, italijanščine), precejšen je romanski vpliv tudi v sklad nji. Zlasti nadiško narečje vzdržuje nekak pokrajinski tip knjižnega jezika (časopisa Dom, Novi Matajur).” (Toporišič, 1995, str. 54). Nekaj značilnega besedja prevzetega iz nemščine: žaki (vrečo), lon (plačilo), ter iz romanščine: športu (ročno torbo), beveron (napoj za živino) (Toporišič, 1995, str. 55).
Meja kraškega narečja “na zahodu poteka od Kanala prek Gorice do Proseka, od vzhoda pa proti severu zajema še Štanjel in Vrtovin v Vipavski dolini. Glavni kraji od severa proti jugu: Deskle, Grgar, Lokve, (Nova) Gorica, Miren, Prvačina, Doberdob, Branik, Devin, Gorjansko, Komen, Štanjel, Nabrežina, Prosek” (Toporišič, 1995, str. 55). Kraško narečje “je netonemsko. Zahodni njegov del je bolj ohranjevalen (enoglasniški, z več ohranjene mehkosti soglasnikov, s širokim odrazom za nosna ę (ɣra = ɣre) in ǫ, nima prehoda dolgega o-ja v u), sicer rad dvoglasniški tipa ie (ciesta) in uo (muost) (tudi za jat (lievi)), z ɣ za g (ɣrad) in tretjim naglasnim umikom (uòjske), z bolj a-jevskim polglasnikom. Dolgi nekdanji u je ü-jevski. Značilni needninski osebili sta -sta - ste. Narečje ima kratki nedoločnik, dolgi ł je dal u, deloma je dan dvojni polglasnik. Nastalo je s prekrivanjem prvotno beneškoslovenske podstave z notranjskimi značilnostmi zaradi selitve notranjskega prebivalstva” (Toporišič, 1995, str. 55–56).
26
Notranjsko narečje je veliko narečno področje prvotno dolenjske podstave (must, meistu), zahodno od dolenjščine vse do Trsta. Na severu meji na črnovrško narečje, na severozahodu na kraško, na jugozahodu pa meji na istrski rižanski govor. Notranjsko narečje je netonemsko, danes po slušnem vtisu blizu kraškemu. Kratke zloge ima večkrat že podaljšane. Pozna srednjesprednji y za ü (myha), ou za ł (pou̯ ž), e oz. o za mladonaglašena e in o (žêna, nôga), večinoma ohranja šč (kleišče). Stari in novi polglasnik se ločita, značilne so poenostavitve mesta naglasa (mlátli nam. mlatíli), nedovršniki k dovršnikom se radi tvorijo na -áva- (zatajawa); prim. še -eva- (gonjevati). So precej vplivani od romanščine (Toporišič, 1995, str. 56–57).
Istrsko narečje je večini poznano predvsem kot govorica prebivalcev slovenskih obalnih krajev.
To narečje “je netonemsko, nedvoglasniško, z zaokroženim dolgim a (å: påla), pogost je sprednji a, tudi za e in prvotni polglasnik, ima mehka l (zåmľa) in n (uoɣəń), ć (ćon = hočem), šć (təšće), pogojnik na bin, ļ je dal u; v spregatvi je narečje izgubilo dvojino. Vpliva na srbohrvaščino v okolici Buzeta in v severni Čičariji” (Toporišič, 1995, str. 57).
4.1.1.6 Rovtarska narečna skupina
“Rovtarska narečja v porečjih Sore do Reteč pod Škofjo Loko, Idrijce. zgornjega toka Ljubljanice.
V glavnem so se izoblikovala z mešanjem slovenskega in nemškega kolonizacijskega prebivalstva.
Od teh narečij sta pretežno tonemski selško (kolikor ga nimamo za gorenjskega) in horjulsko (Polhov Gradec. Vrhnika, Logatec), ki sta jima za sosedi gorenjščina in dolenjščina, pa še zgornjesoško (če bi ga šteli sem). Netonemska narečja so škofjeloško (od Bitenj do Reteč na vzhodu), poljansko (razen deloma pri Žireh), črnovrško, cerkljansko, tolminsko (z baškim govorom).” (Toporišič, 1995, str. 58)
Jezikovne značilnosti v rovtarski narečni skupini:
27
– “Soglasniki: ɣ < g: oɣlar; w: weč, wile; wərha, prowzaprow; ł (trdi l): składat, łukne; n, l < mehkih n, l: lukne, zemle; j < vi, i: poprajt, praj - jən, jemt: ro < r: drov; m < vn:
zram; š < šč: kapiš; šk<čk: neške.” (Toporišič, 1995, str. 59)
– V rovtarskih govorih povečini uporabljajo le kratke naglašene samoglasnike, saj ne ločijo dolgih in kratkih (Vogel idr., 2007, str. 122). “Samoglasniki: a < o, e: pakrije, kopa - anm; ə < i: pərprawn; e < a, o: tukej, zdej spravle - zemle; ie < e: naciep; o <
a: prowzaprow; u < o: zɣuri: us < o: aruǝdje.
– Naglas je netonemski; tretji naglasni umik: začne, zaže, nèške, kadar.
– Samoglasniški upad: dost (dosti) itd. zelo dosledno; sam (samo), kuhan (kuhano); anm (enemu); konc (koncu).
– Oblikoglasje: ɣlidu (glidov), nartaprej (najprej); drow (drv).
– Oblikoslovje: Spremenjeno le z razvojem glasovja in oblikoglasno.
– Skladnja: Brez posebnosti.
– Besedje: Prevzete besede ɣlidu (plasti), ahtat (paziti), žakle (vreče), zabasat (zadelati) so iz nemščine, le bajta je romanska.” (Toporišič, 1995, str. 59)
4.1.1.7 Štajerska narečna skupina
“To so narečja Štajerske, vendar brez Slovenskih goric vzhodno od ceste Maribor spodnje Dravsko polje, brez Obdravja zahodno od Selnice in od Fale (kjer se že začenjajo koroška narečja), medtem ko na jugu štajerska narečja od dolenjščine loči na tri govore razdeljeno posavsko narečje (od Trbovelj, Laškega, Sevnice pa do Zdol pri Brežicah, od Brežic do Hrvaške meja poteka po Savi).
Prej so Laško in ozemlje proti Sevnici prištevali štajerščini in prav tako mokriški kot ter severno Pohorje. Sredi tega področja je srednještajersko narečje, jugovzhodno od njega kozjansko bizeljsko, zahodno srednje- in še dalj na zahod zgornjesavinjsko narečje (s solčavskim govorom čisto na zahodu), severno je južnopohorsko narečje in še severneje kozjaški govor.” (Toporišič, 1995, str. 63)
Jezikovne posebnosti v štajerski narečni skupini:
28
– “Naglaševanje je jakostno. Opazen je umik naglasa za zlog proti začetku besede po izvedenem samoglasniškem upadu.” (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61)
– Štajerska narečja ne ločijo dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov, uporabljajo samo dolge naglašene samoglasnike (Vogel idr., 2007, str. 122). Pojavljajo se tipične značilnosti mariborske mestne govorice. Nenaglašeni samoglasniki se večinoma reducirajo v besednem vzglasju: i->ø- ali v besednem izglasju: -o>-ø, ob zvočniku: -i-
>-ø-. Izgublja se končni -j, v pred nezvenečimi nezvočniki prehaja v ʄ (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
– Štajerska narečja uporabljajo posebno obliko zanikanja: 'nea/'naa 'ne' (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
– Izkazana je spremenjena raba besednega reda ob zaimkih: Pag'do: te 'to: 'je? (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str. 61).
– Pri besedju najdemo privzete izraze iz nemščine (Pulko in Zemljak Jontes, 2015, str.
62).
4.1.2 Vzroki za nastanek narečij
Za raznovrstnost narečij v slovenskem jeziku je zaslužnih več dejavnikov. Logar (1975, str. 5) med njimi izpostavlja zgodovinsko naseljevanje slovenskega območja iz več različnih smeri, pretok znanja in inovacij iz območja srbohrvaškega jezikovnega ozemlja, ki so v zgodovini večinoma zajele le jugozahodni del Slovenije, zemljepisne razmere in ovire (gorovja, hribovja, doline, reke, prometne poti, gozdovi ipd.), politična in cerkvena upravna ureditev na manjše enote (okraji, občine, škofije, župnije – fare) skozi zgodovino ter navsezadnje dejavnik sosedstva z drugimi jeziki, še posebej neslovanskimi (italijanščina, nemščina, madžarščina).
5 O uporabi knjižnega oz. narečnega govora v vrtcu
29
Slovenski jezik je kot uradni jezik Republike Slovenije po zakonu (ZJRS, 1. člen) določen za govorno in pisno sporazumevanje na vseh področjih javnega življenja, torej tudi v javnih vzgojno- izobraževalnih ustanovah, kamor uvrščamo večino slovenskih vrtcev. Narečja pa so del neknjižnega jezika, ki naj ne bi bil v uporabi pri delu na javnih funkcijah. Zakon o vrtcih (2005) v 5. členu določa, da delo v vrtcih poteka v slovenščini. Izjema so območja italijanskih in madžarskih narodnih manjšin, kjer “se v skladu s posebnim zakonom v vrtcih, v katerih poteka vzgojno delo v slovenskem jeziku, otroci seznanjajo z italijanskim jezikom, v vrtcih, v katerih poteka vzgojno delo v italijanskem jeziku, pa s slovenskim jezikom. Na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in madžarske narodne skupnosti in so opredeljena kot narodno mešana območja, poteka vzgojno delo v skladu s posebnim zakonom dvojezično, v slovenskem in madžarskem jeziku” (ZVRT, 2005, 5. člen).
Zakon o vrtcih (ZVRT, 2005) v četrtem členu med cilje predšolske vzgoje uvršča tudi
“spodbujanje jezikovnega razvoja za učinkovito in ustvarjalno uporabo govora, kasneje pa tudi branja in pisanja”. Bela knjiga (2011, str. 71) izpostavlja, da je pri razvoju govora v zgodnjem razvoju otroka izjemno pomembno zagotoviti spodbudno simbolno okolje ter kvalitetne socialne interakcije. Pri tem opozarja, da je tako okolje še posebej pomembno pri otrocih, ki prihajajo iz manj spodbudnega družinskega okolja, kjer kakovostno okolje vrtca deluje kot varovalni dejavnik pri razvoju govora otroka (Bela knjiga, 2011, str. 72).
Eno od načel predšolske vzgoje v vrtcih je tudi t. i. načelo sodelovanja z okoljem, ki spodbuja k vpetosti vrtca v njegovo neposredno okolje pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti (Bela knjiga, 2011, str 75). Kurikulum za vrtce (2000, str. 8) je tukaj bolj specifičen, saj izpostavlja “upoštevanje naravnih in družbeno-kulturnih specifičnosti okolij, iz katerih prihajajo otroci”. Iz tega lahko sklepamo, da naj bi bila uporaba narečnega govora specifičnega okolja v vrtcu dobrodošla. Za razliko od šole cilj učenja v vrtcu niso pravilni in napačni odgovori, ampak je v ospredju sam proces učenja, v katerem naj bi spodbujali otroku lastne strategije dojemanja, izražanja in razmišljanja (Kurikulum za vrtce, str. 9), pri katerih pa je uporaba spontanega “domačega”
narečnega govora spodbudnejša.
30
Kurikulum za vrtce (2000, str. 10) poudarja, da je “predšolsko vzgojo potrebno razumeti kot pomembno za predšolskega otroka (potrebna je ‘izraba’ vsakega razvojnega obdobja takega, kot je) in ne kot pripravo na neko naslednjo stopnjo vzgoje in izobraževanja”.
Pri tem bi bilo napačno sklepati, da knjižni pogovorni jezik torej še ne spada v vrtec, saj Kurikulum za vrtce (2000, str. 19) poudarja, da moramo otrokom v vrtcu predstaviti razlike med posameznimi socialnimi zvrstmi ali registri jezika (knjižno: neknjižno). Otrokom moramo ponuditi obilo priložnosti spoznavanja s knjižnim jezikom, npr. pri branju, dramatizaciji, pripovedovanju (Kurikulum za vrtce, 2000, str. 19), ne pa tudi pri vseh delih prikritega kurikuluma, ko naj bi domačnost narečnega/pogovornega jezika okolja spodbujala otrokov pozitivni emocionalni razvoj.
Otrok naj bi doživljal verbalno komunikacijo kot zabavno, kot vir ugodja in reševanja problemov (Kurikulum za vrtce, 2000, str. 20), v katerem naj bi se počutil domače in sproščeno.
V Beli knjigi (2011, str. 74–76) najdemo tudi ključna načela in cilje predšolske vzgoje v vrtcih, ki so usklajena s splošnimi načeli celotne vzgoje in izobraževanja. Med njimi je tudi cilj: “spodbujati razvoj in učenje govora za učinkovito sporazumevanje, ustvarjalno rabo govora in fleksibilno mišljenje”. Pomembno je, da otrok v vsakdanji komunikaciji posluša jezik in je tudi sam aktivno vključen v komunikacijo s sovrstniki in odraslim; in to z bogato paleto spodbud na več področjih:
verbalna in neverbalna komunikacija, stili, kultura komunikacije. Tako otrok postopoma razvija zmožnost ločevanja med narečjem/pogovornim jezikom in knjižnim pogovornim jezikom (Kurikulum za vrtce, 2000, str. 19). Zato so toliko pomembnejše spodbude v vzgojno- izobraževalnem procesu, saj naj otrok z igro, in v procesih dejavnosti spozna čim bolj različne vloge, pri katerih je pomembno zgoraj omenjena izbira med uporabo narečnega oz. knjižnega pogovornega jezika.
Primeri dejavnosti Kurikuluma za vrtce (2000, str. 21) za otroke drugega starostnega obdobja:
− “Otrok je v vsakdanji komunikaciji priča različnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot državni jezik, hkrati pa dobi tudi informacijo o tem, da na drugih področjih obstajajo drugi jeziki.
− Otrok razlikuje med govornimi zvrstmi, ki se primerne za konkretni govorni položaj (knjižni govorjeni jezik: narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju.
