Iz grafa 5 je razvidno, da 26,3 % anketiranih (41 oseb) poučuje v 1. razredu; 24 anketirancev, kar predstavlja 15,4 %, poučuje v drugem razredu in 29 anketirancev, kar je 18,6 %, poučuje v 3. razredu. Če seštejemo, jih v 1. triletju poučuje 115 in v 2. triletju 50 (17,3 % v 4. razredu in 14,7 % v 5. razredu). 12 anketirancev, kar predstavlja 7,7 %, je odgovorilo drugače.
Odgovori, ki so se pojavljali, so bili:
− podaljšano bivanje,
14,1 % 16 %
24,4 %
17,3 %
12,2 % 16 %
f %
0 do 5 let 6 do 11 let 12 do 17 let 18 do 23 let 24 do 29 let 29 in več let
18,6 %
41,7 %
35,3 %
4,5 % f %
Brez naziva Mentor Svetovalec Svetnik
26,3 %
15,4 % 18,6 % 17,3 %
14,7 %
7,7 %
1. razred 2. razred 3. razred 4. razred 5. razred Drugo
50
− 1.-5. razred,
− 4.-9. razred,
− vsi razredi nižje stopnje,
− 6. razred,
− kombinacija,
− 1. in 2. razred.
5.2 VZOREC SPREMENLJIVK
V raziskavi smo uporabili anonimni anketni vprašalnik (Priloga 1), namenjen učiteljem 1. in 2. triletja osnovne šole, ki poučujejo tudi predmet šport. Sestavljen je bil iz 23 vprašanj, od tega se je prvih 9 vprašanj nanašalo na splošne podatke o anketirancu (spol, kraj poučevanja, tip šole, starost, število let delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju, razred in število učencev, v katerem poučujejo, stopnja izobrazbe, strokovni naziv). Nato so se vprašanja navezovala na usposobljenost za izvajanje učne diferenciacije in individualizacije pri športu, na značilnosti učencev v razredu in na njihove posebne potrebe. Nekaj vprašanj se je nanašalo na načrtovanje in izvedbo ure športa. Učitelji so vrednotili tudi svoje sposobnosti za delo z učenci s posebnimi potrebami.
Vprašanja so bila zaprtega, odprtega in kombiniranega tipa. Od tega je bilo 15 vprašanj zaprtega tipa z enim ali več možnimi odgovori, 2 vprašanji odprtega tipa in 6 vprašanj kombiniranega tipa. Uporabili smo tudi ocenjevalne lestvice in lestvice stališč.
S pomočjo anketnega vprašalnika smo želeli pridobiti mnenje in izkušnje učiteljev o izvajanju učne diferenciacije in individualizacije pri športu. Vprašalnik vsebuje spremenljivke, ki zajemajo sledeča področja:
vrednotenje lastne usposobljenosti za izvajanje učne diferenciacije in individualizacije pri pouku športa,
poznavanje značilnosti in posebnosti učencev,
poznavanje značilnosti učencev s posebnimi potrebami,
poznavanje, načrtovanje in izvedba učne diferenciacije in individualizacije pri urah športa,
pojav težav pri izvajanju učne diferenciacije in individualizacije pri športu,
prilagajanje pouka športa posameznim skupinam učencev s posebnimi potrebami.
5.3 ORGANIZACIJA MERITEV
Zbiranje podatkov je potekalo od februarja 2015 do maja 2015. Po predhodnem dogovoru z učitelji na osnovnih šolah smo anketne vprašalnike osebno odnesli na 20 osnovnih šol na Dolenjskem. Izpolnjene anketne vprašalnike smo prišli iskat osebno ali pa so jih nam učitelji poslali po pošti. Skupno je bilo fizično razdeljenih 200 vprašalnikov, vrnjenih pa 80. Kar kaže na 40-odstotno odzivnost.
Po elektronski pošti smo poslali anketne vprašalnike na 314 slovenskih osnovnih šol.
Dogovorili smo se za čas izpolnjevanja oziroma vračanja anketnih vprašalnikov. Na šole smo poslali spletni naslov, na katerem je bil dosegljiv anketni vprašalnik (https://www.1ka.si/a/56093). Izpolnjevanje je potekalo od 1. februarja do 10. maja 2015.
Na spletni anketi je bilo rešenih 87 anketnih vprašalnikov.
Skupaj je bilo vrnjenih 156 vprašalnikov, ki so bili primerni za obdelavo.
51 5.4 METODE OBDELAVE PODATKOV
Ko smo pridobili izpolnjene anketne vprašalnike, smo podatke ročno vnesli v program Microsoft Excel. Podatke smo nato obdelali s pomočjo programa SPSS (Statistical Package for the Social Sciences). Za analizo anketnega vprašalnika smo uporabili naslednje statistične postopke: frekvenčna in odstotkovna porazdelitev, χ2- preizkus hipoteze neodvisnosti in Kullbackov 2Î preizkus (kadar pogoja za uporabo χ2 - preizkusa hipoteze neodvisnosti nista bila izpolnjena). χ2- preizkus hipoteze neodvisnosti in Kullbackov 2Î preizkus smo uporabili za ugotavljanje razlik med posameznimi spremenljivkami:
− razlike med učitelji glede na triletje, v katerem poučujejo (razvrščanje učencev v skupine, uporaba različnih oblik dela, nadomeščanje primanjkljaja v znanju, poznavanje sposobnosti, talentov in primanjkljajev učencev, pogostost prilagajanja pouka športa),
− razlike med učitelji glede na delovno dobo (pogostost prilagajanja pouka športa, težave pri izvajanju individualizacije in diferenciacije, usposobljenost za delo z različnimi učenci, skrb za lastno usposobljenost),
− razlike v številu učencev v razredu (poznavanje učencev, priprava in izvedba učne diferenciacije in individualizacije),
− razlike med učitelji glede usposobljenosti za izvajanje učne diferenciacije in individualizacije,
− razlike med učitelji glede izvajanja učne diferenciacije in individualizacije,
− razlike med učitelji glede učne stopnje, na kateri uporabljajo učno diferenciacijo in individualizacijo,
− razlike med učitelji glede razvrščanja učencev v skupine.
Podatke smo prikazali v obliki grafov in strukturnih tabel.
52
6 REZULTATI IN RAZLAGA
V nadaljevanju v obliki tabel in grafov predstavljamo pridobljene podatke in analizo posameznih vprašanj anketnega vprašalnika.
6.1 Mnenje učiteljev o ponudbi izobraževanj na temo individualizacije in diferenciacije pri športu ter skrb učiteljev za profesionalni razvoj
Zanimalo nas je, kako učitelji ocenjujejo raznolikost in uporabnost izobraževanj, ki so ponujena na temo individualizacije in diferenciacije pri športu, in kako pri tem skrbijo za svoj profesionalni razvoj.
Tabela 1: Mnenje učiteljev o ponudbi izobraževanj na temo individualizacije in diferenciacije pri športu
Menim, da je ponudba izobraževanj na temo individualizacije in
diferenciacije pri športu dovolj uporabna in raznolika. f f %
Da. 75 48,1
Ne. 81 51,9
Skupaj 156 100
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Iz tabele 1 je razvidno, da so mnenja učiteljev glede ponudbe izobraževanj na temo individualizacije in diferenciacije pri športu zelo deljena. Kar 51,9 % anketirancev meni, da ponudba izobraževanj ni uporabna in raznolika, medtem ko jih 48,1 % vprašanih meni ravno nasprotno. Nekateri učitelji so k trditvi pripisali tudi svoje želje in predloge, kaj bi hoteli še izvedeti na to temo. Odgovori, ki so se pojavljali, so bili:
− Načini prilagoditev za učence avtiste, učence Rome, učence s posebnimi potrebami …
− Kako in na kakšen način omogočiti pouk športa tudi gibalno oviranim učencem, manj spretnim, predebelim učencem, učencem z manjšim mišičnim tonusom itd.
− Kako oceniti šport z ocenami od 1 do 5.
− Kako izvesti pestrost ure športa in diferenciacijo brez rekvizitov?
− Kako sistematično omogočiti boljši razvoj otrok, ki nimajo dobro razvitih motoričnih sposobnosti.
− Delo v kombiniranih oddelkih.
− Kako učinkovito in čim manj zamudno izvajati diferenciacijo in individualizacijo pri velikem številu otrok ter pri tem skrbeti za varnost vseh.
− Individualizacija in diferenciacija pri gimnastičnih vsebinah.
− Že na fakulteti bi se bilo potrebno o tem več pogovarjati oz. vse skupaj doživeti v praksi (hospitalizacije na šolah). O diferenciaciji in individualizaciji največ izvem od svojih kolegov.
− Več primerov dobre prakse.
Mednarodna empirična raziskava (2005), v kateri so ugotavljali mnenje učiteljev in drugih strokovnih delavcev o pomenu izobraževanja za njihov profesionalni razvoj, je pokazala, da slovenski učitelji menijo, da imajo primeren sistem izobraževanja in nadaljnjega usposabljanja (Devjak, Vogrinc, Repac 2007). Slovensko izobraževalno omrežje trenutno ne razpisuje izobraževanj na temo učne diferenciacije in individualizacije. Tematike, ki so se
53
pojavljale v preteklem letu, so bile: učna diferenciacija in individualizacija; diferenciacija, aktivno učenje in razvijanje samostojnega mišljenja; odkrivanje in vzgojno-izobraževalno delo z nadarjenimi učenci v OŠ in dijaki v SŠ – temeljni seminar za svetovalne delavce in učitelje začetnike; popestritev pouka športa z različnimi rekviziti in vsebinami varnosti itd.
Nismo zasledili izobraževanj, ki bi bila manj teoretično in bolj praktično zasnovana. To primanjkuje tudi učiteljem, kajti tudi v naši raziskavi so bili mnenja, da je premalo praktičnih izvedb, seminarjev in izobraževanj s primeri dobre prakse, uporabljenimi v razredu. Veliko učiteljev ima težave z organizacijo pouka ravno pri športu.
Tabela 2: Skrb učiteljev za profesionalni razvoj
Za svoj profesionalni razvoj skrbim: f f %
z udeležbo na študijskih skupinah. 110 70,5
z udeležbo na aktivih. 124 79,5
z udeležbo na seminarjih. 118 75,6
s prebiranjem strokovne literature. 129 82,7
drugo. 12 7,7
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Pri tem vprašanju so anketiranci lahko izbrali več odgovorov. Iz tabele 2 lahko ugotovimo, da učitelji v največji meri za svoj profesionalni razvoj skrbijo s prebiranjem strokovne literature.
Takega mnenja je 82,7 % anketirancev. Prav tako za svoj profesionalni razvoj skrbijo z udeležbo na aktivih (79,5 %), z udeležbo na seminarjih (75,6 %) ter z udeležbo na študijskih skupinah (70,5 %). Nekaj učiteljev (7,7 %) pa jih za svoj profesionalni razvoj skrbi na drugačne načine, kot so:
− izmenjava pozitivne prakse;
− uporaba interneta;
− udeležba na seminarjih za osebnostno rast;
− pogovor s športnih pedagogom;
− aktivno športno udejstvovanje;
− medsebojne hospitacije.
Mednarodna raziskava poučevanja in učenja TALIS (2007/08, po: Sardoč idr. 2009) prinaša rezultate in informacije o strokovnem izpopolnjevanju učiteljev v osnovnih šolah. Rezultati raziskave kažejo, da so najpogostejše oblike strokovnega izpopolnjevanja neformalne narave (branje strokovne literature in pogovori s sodelavci). Med formalnimi oblikami pa so v ospredju delavnice, seminarji in konference.
»Vseživljenjsko učenje strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju je eden izmed temeljev njihovega profesionalnega razvoja. Za opravljanje vseh nalog, s katerimi se srečajo na svoji profesionalni poti, /…/ se morajo izpopolnjevati v celotni profesionalni karieri.« (Bela knjiga, 2011: 500). V Sloveniji se nadaljnjo izobražuje visok delež učiteljev, vendar je povprečna dolžina trajanja izobraževanja med nižjimi, učniki izobraževanja pa bi bili boljši, če potekajo v daljšem časovnem obdobju (Vršnik Perše idr. 2012).
Predvidevam, da so pridobljeni rezultati raziskave rezultat današnje družbe, saj je današnje stanje v družbi tudi pripeljalo šolstvo do točke, kjer je zelo pomemben finančni vidik. Ker je na trgu izobraževanj zelo malo, se učitelji izobražujejo sami in iščejo tematike, ki jih potrebujejo v razredu in ki jih zanimajo. S prebiranjem strokovne domače in tuje literature tako dobijo rezultate najnovejših raziskav, primere dobre prakse, izvajane v razredu, priporočila in napotke za pripravo ure športa.
54
6.2 Prilagajanje pouka in izvajanje individualizacije in diferenciacije Tabela 3:Izvajanje diferenciacije in individualizacije in prilagajanje pouka
trditve zelo se
55
Nadarjenim učencem ponavadi
dam težje naloge. 46 29,5 90 57,7 10 6,4 6 3,8 4 2,6 156 100
Od športno nadarjenih učencev pričakujem dodatno in poglobljeno znanje.
45 28,8 85 54,5 24 15,4 1 0,6 1 0,6 156 100
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Iz tabele 3 je razvidno, da učitelji v večini dobro poznajo učne sposobnosti, talente in primanjkljaje pri učencih. Vendar se je kljub temu večji odstotek učiteljev strinjal, da pozna primanjkljaje učencev (71,8 %) kot njihove talente (55,8 %) ter učne sposobnosti (57,7 %).
Predvidevamo, da učitelji več pozornosti namenjajo primanjkljajem učencev, saj takšni učenci pri delu ponavadi zaostajajo in ne dohitevajo ostalih v razredu. Učitelji si zato prizadevajo, da učenci, ki imajo kakršnekoli primanjkljaje, karseda dobro sodelujejo z ostalimi učenci in dosegajo minimalne standarde. Učitelji svoja pričakovanja glede učnih dosežkov tudi predstavijo učencem, s tem se je strinjalo 55,8 % anketirancev.
Učitelj bi moral pri načrtovanju ure športne vzgoje delo prilagoditi za vsakega učenca, kar pomeni, da bi moral vedno upoštevati razlike, ki se pojavljajo med posamezniki (Strmčnik 2001). Rezultati naše raziskave kažejo, da si dobra polovica učiteljev vzame čas za pripravo in izvedbo učne diferenciacije in individualizacije. Pri športni vzgoji bi morala biti diferenciacija prisotna že v prvem razredu, saj se razlike med učenci le še povečujejo s starostjo. Učitelji bi morali diferencirati tako cilje, vsebine, oblike in metode ter dejavnosti in učni tempo. Raziskovali smo, ali učitelji v pripravi na posamezno učno uro diferencirajo cilje, vsebine in dejavnosti. Učitelji so se strinjali, da diferencirajo cilje (57,7 %), vsebine (58,3 %) in dejavnosti (66 %). S trditvijo o načrtovanju individualizacije in diferenciacije z ostalimi učitelji se je strinjalo 37,2 %. Pri trditvi, da učitelji evalvirajo svoje delo v obliki sprotnih zapisov k uri, se je strinjalo 59 % anketiranih.
Za kakovostnejši pouk bi morali učitelji zaradi posebnosti v gibalnem razvoju upoštevati načela učne diferenciacije in individualizacije. Učitelji bi morali delo prilagoditi tako nadarjenim (23,7 % učiteljev se strinja, da delo bolj prilagaja nadarjenim učencem) kot učencem s posebnimi potrebami (29,5 % učiteljev se strinja, da delo bolj prilagaja učencem s posebnimi potrebami). S trditvijo o enaki obravnavi vseh učencev v oddelku se je strinjalo 26,3 %. Učitelj bi moral nadarjenim oz. boljšim učencem dati več nalog kot ostalim (s tem se strinja 48,1 % učiteljev) in le-te zahtevnejše (strinja se 57,7% učiteljev). 54,5 % učiteljev od nadarjenih učencev zahteva poglobljeno znanje. Slabšim učencem pa 51,9 % učiteljev nameni lažje naloge.
6.3 Uporaba individualizacije in diferenciacije pri pouku športa
Zanimala nas je uporaba in izvedba individualizacije in diferenciacije pri športu, deli učne ure, ko učitelji izvajajo individualizacijo in diferenciacijo, učne stopnje, pri katerih prilagajajo pouk, metodične strani izobraževalnega procesa, ki jih učitelji individualizirajo in diferencirajo, načini razvrščanja učencev v skupine ter uporaba učnih oblik dela.
Tabela 4: Del učne ure, v katerem učitelji prilagajajo pouk športa.
V katerem delu učne ure športa izvajate diferenciacijo ali
individualizacijo? f f %
V uvodnem delu (uvodna igra). 16 10,3
V uvodnem delu (specialno ogrevanje). 46 29,5
56
V osrednjem delu (obravnava nove snovi, ponavljanje, utrjevanje,
urjenje …). 146 93,6
V zaključnem delu. 25 16,0
Ne prilagajam pouka. 6 3,8
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Pri tem vprašanju so anketiranci lahko izbrali več odgovorov. Iz tabele 4 lahko razberemo, da največ učiteljev izvaja diferenciacijo in individualizacijo v osrednjem delu učne ure, ko poteka obravnava nove snovi, ponavljanje, utrjevanje, urjenje idr. Tako je odgovorilo 146 anketirancev, kar predstavlja 93,6 % vseh vprašanih. 29,5 % vprašanih jih je odgovorilo, da diferenciacijo in individualizacijo izvajajo v uvodnem delu pri specialnem ogrevanju, 10,3 % vprašanih jih je odgovorilo, da diferenciacijo in individualizacijo prav tako izvajajo v uvodnem delu ure, vendar pri uvodni igri. 16 % vprašanih je odgovorilo, da jih izvaja diferenciacijo in individualizacijo v zaključnem delu ure. Le 3,8 % ali 6 anketiranih je odgovorilo, da pouka ne prilagaja.
Obravnava učne snovi je etapa učnega procesa, od katere je odvisen učni uspeh posameznika.
Pridobivanje znanja je ena izmed osnovnih nalog pouka in z njo so povezane vzgojne in izobraževalne naloge. Ponavljanje, utrjevanje in urjenje pa so etape, ki so pomembne pri pomnjenju usvojene snovi. Te stopnje so namenjene trajni usvojitvi znanja. Utrjevanje le še poglobi naučeno snov. Pomembno je, da motiviramo učence za ponavljanje in pri tem upoštevamo sodobna didaktična načela, ki so: individualizacija pouka, sistematičnost in postopnost (Kubale 1999).
Tabela 5: Učne stopnje, pri katerih učitelji prilagajajo pouk
Kdaj diferencirate ali individualizirate pouk? f f %
Pri obravnavi nove snovi. 29 18,6
Pri utrjevanju oziroma ponavljanju usvojene tematike. 101 64,7
Pri preverjanju in ocenjevanju znanja. 23 14,7
Ne prilagajam pouka. 3 1,9
Skupaj 156 100
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Iz rezultatov v tabeli 5 je razvidno, da največ učiteljev, to je 64,7 % anketiranih, pouk diferencira ali individualizira pri utrjevanju oziroma ponavljanju usvojene tematike. Ta podatek se ujema s podatkom iz prejšnje tabele (tabela 3). 18, 6 % vprašanih jih pouk diferencira ali individualizira pri obravnavi nove snovi, 14,7 % pa pri preverjanju in ocenjevanju znanja. Trije vprašani, kar predstavlja 1,9 % anketiranih, so odgovorili, da pouka ne prilagajajo.
Rezultati so pričakovani, saj ima učitelj največ možnosti za prilagajanje pouka, diferenciacijo in individualizacijo, ravno pri utrjevanju oziroma ponavljanju usvojene tehnike. Lahko se posveti slabšim učencem, ki kakorkoli zaostajajo v usvajanju določenih znanj. Pri tem lahko za različno zmožne učence pripravi različne naloge različnih zahtevnosti. Učence lahko razvrsti v skupine po sposobnostih ali pripravi uro medsebojne pomoči. Tako ima učitelj pri ponavljanju in utrjevanju največ možnosti, da individualizira in diferencira pouk športa.
57
Tabela 6: Metodične strani izobraževalnega procesa, ki jih učitelji diferencirajo in individualizirajo pri pouku športa
Kaj diferencirate ali individualizirate pri pouku športa? f f %
cilje 53 34,0
vsebine 78 50,0
oblike 68 43,6
metode 78 50,0
pripomočke 65 41,7
metodične postopke (npr. preval nazaj po strmini) 111 71,2
drugo 1 0,6
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Pri tem vprašanju so anketiranci lahko izbrali več odgovorov. Iz tabele 6 je razvidno, da ni velikih odstopanj pri diferenciaciji in individualizaciji različnih metodičnih strani pri pouku športa. Kljub temu je največ anketirancev obkrožilo, da diferencira ali individualizira metodične postopke (71,2 %), medtem ko 50 % vprašanih prilagaja vsebine in 50 % vprašanih metode dela. 43,6 % anketirancev diferencira ali individualizira oblike dela, 41,7 % pa pripomočke, ki jih uporablja pri urah športa. 31 % vprašanih jih diferencira ali individualizira učne cilje. Eden od anketirancev je odgovoril, da se prilagaja od ure do ure, včasih pa ne prilagodi ničesar.
Rezultati, ki smo jih pridobili z vprašalnikom, se razlikujejo od pričakovanih rezultatov.
Predvidevali smo, da bodo učitelji poleg metodičnih postopkov pri pouku športa diferencirali ali individualizirali vsaj še pripomočke, ki jih uporabljajo, saj lahko z različnimi pripomočki pridemo do podobnih rezultatov ter ravno tako dosežemo določene cilje in standarde znanja.
Vodilo za učiteljevo načrtovanje ur športa je učni načrt, zato smo predvidevali, da bodo učitelji v najmanjšem odstotku prilagajali učne cilje. To so pokazali tudi rezultati naše raziskave.
Tabela 7: Razvrščanje učencev v skupine
Razvrščanje učencev v skupine: f f %
subjektivno (po opazovanju) 135 86,5
objektivno (merjenje srčnega utripa, test gibalnih znanj,
športno-vzgojni karton, sociogram itd.) 21 13,5
Skupaj 156 100
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
V tabeli 7 so prikazani odgovori anketirancev na vprašanje o načinu razvrščanja učencev v skupine. Velika večina vprašanih, 86,5 % (135 anketirancev), je odgovorilo, da učence razvršča v skupine subjektivno, torej po opazovanju. Le 21 anketirancev, kar predstavlja 13,5
% vseh vprašanih, pa je odgovorilo, da učence razvršča v skupine objektivno, in sicer na različne načine, kot so merjenje srčnega utripa, test gibalnih znanj, športno-vzgojni karton, sociogram itd.
Rezultat vprašanja je pričakovan. Tudi mi smo bili mnenja, da malo učiteljev objektivno razvršča učence v skupine. To lahko povežemo z neustreznimi pogoji po šolah in s
58
pomanjkanjem časa pri urah športa. Predvidevamo, da šole nimajo ustreznih pripomočkov za merjenje srčnega utripa itd. Poleg tega je takšno razvrščanje zahtevnejše in zamudno za učitelja.
Tabela 8: Učne oblike dela pri športu
učne oblike: pogosto redko nikoli ne poznam Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Iz tabele 8 je razvidno, da anketiranci pogosto uporabljajo individualno delo – delo, prilagojeno učencu glede na njegove sposobnosti (61,5 %), delo v homogenih skupinah (55,8
%), delo v heterogenih skupinah (74,4 %), delo z dodatnimi nalogami (51,3 %), igralne skupine (73,7 %), delo v parih (85,3 %) in frontalno delo (49,4 %). Anketiranci redko uporabljajo učno obliko dela z dopolnilnimi nalogami (51,9 %), organizacijske/vsebinske kartone (46,8 %) in osebne kartone (46,2 %). Učno obliko dela z merilci srčne frekvence nikoli ne uporablja 67,3 % anketirancev, ne pozna pa je 11,5 %.
Menimo, da so ravno oblike dela, ki jih učitelji redko uporabljajo, tiste, ki bi morale biti uporabljene pogosteje, saj pripomorejo k bolj pestri učni uri ter zagotavljajo večjo individualizacijo in diferenciacijo. Razlog za redko uporabo kartonov in dopolnilnih nalog je v tem, da učitelju vzamejo preveč časa, saj jih mora pripraviti sam, kar zahteva več časa za pripravo. Raziskava je pokazala tudi, da je individualna oblika dela zelo pogosta oblika, ki jo uporabljajo učitelji. Je hkrati tudi zelo zaželena oblika dela, še posebej je primerna za učence z nizkimi gibalnimi sposobnostmi. Pri tej obliki v ospredje pride učenčeva samostojnost in kreativnost, saj se učenec z nalogo spopada sam (Kubale 1999).
Pomembna je kombinacija učnih oblik, saj pripomore k dinamičnosti in zanimivosti pouka ter hkrati upošteva individualne značilnosti posameznikov. Določene oblike dela dajejo učitelju možnosti za večjo individualizacijo in diferenciacijo pouka (npr. skupinsko delo, delo v paru, individualizirano delo), medtem ko frontalno delo nudi manj možnosti za individualizacijo in diferenciacijo. Pomembno je, da uporabljamo več učnih oblik, kajti s tem prispevamo h kakovostnejšemu pouku, k pouku, prilagojenem posamezniku in optimalnem doseganju ciljev. Pri kombinaciji učnih oblik dela so ključni dejavniki: značilnosti učencev, število
59
učencev v razredu, pripomočki, učiteljeva usposobljenost, znanje in izkušnje. Hkrati pa mora učitelj dobro poznati učno vsebino in njen obseg ter biti zelo fleksibilen glede prilagajanja pouka posameznikom (Cotič, Medved Udovič, Cenčič 2009).
Podobne rezultate uporabe učnih oblik pri pouku športa je pridobila že V. Štemberger (2003, 2004b). Prav tako so v njeni raziskavi učiteljice najmanj uporabljale delo z dopolnilnimi nalogami in delo s kartoni. Avtorica (2004b) je razloge v redki uporabi kartonov našla v tem, da je na tržišču malo kartonov, učitelji pa jih redko pripravljajo sami.
6.4 Načini nadomeščanja primanjkljaja v znanju pri določenih vsebinah pri športu Zanimalo nas je, na kakšne načine učitelji nadomeščajo primanjkljaj v znanju določenih vsebin pri športu.
Tabela 9: Načini nadomeščanja primanjkljaja v znanju določenih vsebin pri športu Nadomeščanje primanjkljaja v znanju določenih vsebin pri
športu: f f %
dopolnilni pouk 14 9
medsebojna pomoč boljših učencev, ki vsebine obvladajo 125 80,1
navodila za vajo doma 106 67,9
ne naredim ničesar 8 5,1
drugo 12 7,7
Legenda: f (frekvenca) – število vrednosti; f % (delež vrednosti)
Pri tem vprašanju so anketiranci lahko izbrali več odgovorov. V tabeli 9 lahko opazimo, da se učitelji v največji meri poslužujejo načinov, kot sta medsebojna pomoč boljših učencev, ki vsebine obvladajo (80,1 %), in navodila za vajo doma (67,9 %). Za dopolnilni pouk se je odločilo 9 % anketirancev, 5,1 % anketiranih pa je odgovorilo, da ob opaženem primanjkljaju
Pri tem vprašanju so anketiranci lahko izbrali več odgovorov. V tabeli 9 lahko opazimo, da se učitelji v največji meri poslužujejo načinov, kot sta medsebojna pomoč boljših učencev, ki vsebine obvladajo (80,1 %), in navodila za vajo doma (67,9 %). Za dopolnilni pouk se je odločilo 9 % anketirancev, 5,1 % anketiranih pa je odgovorilo, da ob opaženem primanjkljaju