4 Rezultati in interpretacija
4.3 Zaključek
Integracija in inkluzija sta pojava, ki se vse pogosteje omenjata in izvajata, saj se velik del populacije oseb s posebnimi potrebami vključuje v redne izobraževalne programe.
Zaradi zagotavljanja enakosti menimo, da je potrebno nameniti posebno skrb ranljivim skupinam, ter čim bolj frekventno spremljati alternativne metode in pristope, ki omogočajo višjo stopnjo vključenosti gibalno oviranih oseb v ožja in širša družbena okolja. Gibalno oviranim osebam bi bilo smiselno omogočiti dostop do več različnih
58
dejavnosti, ki poleg tega, da podpirajo gibalni razvoj, povečujejo zanimanje gibalno oviranih za ustvarjalno izražanje, kreativo, igro itd. Udejstvovanje v dramskih aktivnostih vpliva tudi na zmanjševanje stigmatizacije, ozaveščanje širše javnosti, razvoj novih dejavnosti. Z omogočenim dostopom bi osebe lažje oblikovale lastno identiteto in se začele zavedati vseh svojih zmožnosti, sposobnosti in potencialov, ki jih lahko razvijajo ne glede na stopnjo gibalne oviranosti. V ospredju bi bile želje, volja, hotenje oseb, torej to, kar si v resnici želijo in ne le, kar jim je omogočeno.
Standup sem zaznala kot eno izmed dejavnosti, ki osebam omogoča ravno to, da so svobodne v izražanju, sebi in drugim z nastopi veliko dajo, ter tako ustvarijo nek višji namen in smisel v življenju. Zato me je zanimalo, v kolikšni meri je standup lahko smatran tudi kot rehabilitacijski dejavnik in kot podpora pri celotnem procesu rehabilitacije. Intervjuvanci so o lastnih izkušnjah povedali, da so se s standup komedijo pričeli ukvarjat zaradi drugih reči. Kljub temu pa so se strinjali, da bi lahko standup podprl rehabilitacijo, saj je humor ena glavnih sestavin pozitivnega počutja in pokazatelj sprejemanja. Zelo se me je dotaknilo, ko sem slišala odgovor Anžeta, ki je to potrdil, saj meni, da se lahko dokaže, da je humor (podobno kot šport) neka odskočna deska za življenje, za rehabilitacijo, tako je tudi humor ena izmed teh stvari, na katere se lahko opre. Poudaril je, da se pri športu telo pripravlja, ogreva, trenira in nagradi za dobro opravljen trening. Porodila se mi je misel, da tako kot skrbimo za telo, ga treniramo, da zmore več, bi morali paziti tudi na psihosocialno opremljenost in pri rehabilitaciji narediti korak naprej z novimi inovativnimi in alternativnimi pristopi, metodami in načini spoprijemanja s spremembami v življenju. Ponuditi osebam več možnosti za razvoj in napredek, v samem procesu rehabilitacije pa dati večji poudarek tudi razvoju čustvene inteligence, ustvarjalnosti, osebnostne čvrstosti in rezilientnosti (odpornosti na stisko).
Ko sem začela pisati magistrsko delo in raziskovati literaturo, sem prišla do različnih dilem. Med drugim standup komedije nisem znala opredeliti kot žanr, prepričana sem bila, da je enaka improvizacijski igri. Tekom intervjujev sem ugotovila, da sicer izgleda kot improvizacija, vendar je zelo premišljeno napisan in naučen scenarij. Želela sem se bolj poglobiti v zgodovino standupa, ga razumeti, raziskati, kako poteka v praksi, in kako vpliva na gibalno ovirane nastopajoče, njihovo zavest, samopodobo ter na zavedanje in doživljanje publike ob njihovih nastopih. V ta namen sem izvedla intervjuje s tremi gibalno oviranimi osebami ter z uveljavljenim standup komikom in nekdanjim učiteljem intervjuvanih oseb, Andrejem Težakom - Teškyjem. Ugotovitve so bile zelo zanimive, saj se je večina strinjala, da standup komedijo izvajajo v večji meri za druge in ne zase. Veliko jim pomeni to, kar dajejo občinstvu, pa tudi reakcije in spremembe, ki jih sprožajo v ljudeh.
Tema o invalidnosti predstavlja pripomoček, s katerim je mogoče izzive gibalno oviranih približati neoviranim, še posebej tistim, ki o nehodečem svetu ne vedo veliko.
Presenetljivo je to, da bližnja okolica gibalno ovirane komike zaznava kot bolj samozavestne, sami sebe pa zaradi udejstvovanja v standupu ne doživljajo drugače.
59 K temu pripomore tudi to, da so imeli ljubeče, skrbne in podporne starše, ki so jih znali zaščititi pred stigmo in jih psihološko dobro opremili za soočanje z drugače mislečimi.
Na tem mestu gre poudariti tudi to, kako zelo družina in bližnji vplivajo na razvoj otroka, potek dogodkov in psihofizično pripravljenost posameznika pri soočanju z življenjskimi izzivi. Intervjuvanci so povedali, da se kot otroci nikoli niso počutili stigmatizirane, in da so starši vedno poskrbeli za udejstvovanje v šolah v naravi, na izletih in vseh dogodkih, kamor so hodili vrstniki. Šokiralo me je tudi dejstvo, da ena od intervjuvanih oseb ne bi želela hodit oziroma ni prepričana, če bi si izbrala drugačno življenje, v kolikor bi imela to možnost.
Vsem udeležencem raziskave se zdi zelo pomembno tudi dejstvo, da s svojim delovanjem ozaveščajo širše kroge ljudi. Na ta način se počutijo koristne, saj s tem pomagajo tudi pri razumevanju različnih problematik, vezanih na področje gibalno oviranih oseb.
Na življenje gibalno oviranih oseb po opravljenem magistrskem delu gledam precej drugače kot prej. Tekom pogovorov sem zaznala motivacijo, zagnanost do dela, sprejemanje izzivov in voljo do življenja, ki jo redko vidiš celo pri osebah brez posebnih potreb. To me je presenetilo in razveselilo, saj je znano, da zaradi prehitrega tempa življenja večkrat delujemo kot na avtopilotu, brez občutka za čas in za soljudi. Morda bi se lahko bolj zavedali minljivosti življenja in čutili več hvaležnosti za sedanji trenutek.
Gibalno ovirani veliko časa potrebujejo za to, da so samostojni, da pridejo do neke željene lokacije, da premagujejo vse ovire, s katerimi se vsakodnevno srečujejo, da se jezijo na neobzirne, da učijo druge, kako ravnati z gibalno oviranimi in ozaveščajo javnost o njihovih potrebah in pravicah in še bi lahko naštevala. Na koncu dneva kljub vsemu trudu in doživetjih še vedno s pozitivno energijo, polni pričakovanj, ležejo k počitku. Hvaležna sem za vsa spoznanja in celoten proces poti raziskovanja.
Življenjska, neprecenljiva in vredna izkušnja.
60
IV Literatura
Andlovic, S., Babnik, T., Logar, S., Filipčič, T., Groleger Sršen, K. in Korošec, B.
(2014) Gibalno ovirani otroci. V: N. Vovk Ornik (ur.) Delo z otroki s posebnimi potrebami, učnimi težavami in posebej nadarjenimi učenci. Maribor: Forum Media.
Barnes, C. (1992). Disabling Imagery and the Media: An Explanation of the Principles for Media Representations of Disabled People. Derby: BCODP.
Bajt, M., Jeriček Klanšček, H., Britovšek, K. in Kranjc, J. (2015). Duševno zdravje na delovnem mestu. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.
Bogataj, M. (2010). Stres in bolezen (Diplomsko delo). Fakulteta za varnostne vede, Maribor.
Bohinc, R. (2016). Improvizacijsko gledališče v Sloveniji (Diplomsko delo). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
Bukovec, A. (2015). Respiratorna fizioterapija pri osebi z okvaro vratne hrbtenjače:
prikaz primera. Rehabilitacija (Ljubljana), 14(1), str. 64-69.
Cameron, C. (2009) Tragic but Brave or Just Crips with Chips? Songs and Their Lyrics in the Disability Arts Movement in Britain. Popular Music 28(03): 381-396.
Chamberlain, J. D., Deriaz, O., Hund-Gerogiadis, M., Meier, S., Scheel-Sailer, A., Schubert, M., Stucki, G. in Brinkhof M. WG. (2015). Epidemiology and
contemporary risk profile of traumatic spinal cord injury in Switzerland. Injury Epidemiology 2(1), str. 28.
Chesner, A., Jennings, S., Cattanach, A. in Mitchell, S. (2000). The Handbook of Dramatherapy. London: Routledge
Child Neurol, J. (2007). Consensus statement for standard of care in spinal muscular atrophy. Consensus Development Conference, 22(8), str. 1027-49. V: KO za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo, Pediatrična klinika Ljubljana, 2011. Pridobljeno s: https://www.kclj.si/dokumenti/Smernice-SMA-UKCL-pednevro.pdf#page=1&zoom=auto,-17,505
Chiss, J. (2013). Child's play: Children's Theater in Evanston. Evanston, the City We Love: An Evanston Roundtable Magazine, 3(1), str. 12-17.
Cohen-Cruz, J. (1994): Playing Boal: Theatre, Therapy, Activism. New York:
Routledge
Čigon, T., Kranjc, I. in Vidmar, S. (2011). Gibalno oviran otrok v vzgojno-izobraževalnem procesu. V: E. Žgur (ur.) Kako lahko pomagam:
usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in
mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008-2011. Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje.
61 Čuk, M. (2011). Psihološke lastnosti oseb s posebnimi potrebami. V: E. Žgur (ur.)
Kako lahko pomagam: usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008-2011. Vipava: Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje.
Drake, M. (1999). Crafts in Therapy and Rehabilitation (2. izdaja). Thorofare, New Jersey: Slack Incorporated.
Društvo distrofikov Slovenije (2016). O distrofiji. Pridobljeno s:
http://www.drustvo-distrofikov.si
Dramatherapy (2019). Pridobljeno s: https://www.counselling-directory.org.uk/drama-therapy.html
Fajdiga, K. (1999). Samopodoba pri osebah po poškodbi glave (Diplomsko delo).
Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Filipčič, T. (2008). Igralne značilnosti gibalno oviranih v tenisu na vozičku in njihov vpliv na uspešnost igranja (Doktorska disertacija). Fakulteta za šport, Ljubljana.
Filipčič, T. in Božič, B. (2016). Gibalno-športne aktivnosti za odrasle invalide in invalide starostnike. Ljubljana: Zveza za šport invalidov Slovenije - paraolimpijski komite.
Fisher, B. (1994). Feminisit acts: Women, Pedagogy andTheatre of the Opressed. V:
Cohen-Cruz, J. (ur.) Playing Boal: Theatre, Therapy, Activism. New York:
Routledge.
Folkman, S. in Moskowitz, J. T. (2004). Coping: Pitfalls and Promise. Annual Review of Psychology, 55(1), str. 745-774.
Gledališki terminološki slovar (2007). 2013, 2011, 2007. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Gredlics, B. (2014). Stres v poklicih pomoči in skrb za poklicni razvoj (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Hall, J. in Staheli, L. (2011). A National Support Group for Arthrogryposis Multiplex Congenita: »What it is and how it is treated«. Pridobljeno s:
http://avenuesforamc.com/publications/pamphlet.htm
Haller, B. in Ralph, S. (2003). John Callahan’s Pelswick Cartoon and a New Phase of Disability Humor. Disability Studies Quarterly, 23(3/4).
Harvey, J. H. (ur.) (1998). Perspectives on Loss: A Sourcebook. Philadelphia: Taylor
& Francis.
Hay, J.(1999). Uspešni na delu. Razumevanje naravnanosti in gradnja odnosov.
Ljubljana: Potrditev, d.n.o
62
Herman, S. in Vesel, M. (2016). Poškodbe hrbtenice. Pridobljeno s:
https://dokumen.tips/documents/poskodbe-hrbtenice-simon-herman-milos-vesel-hrbtenica-je-.html
Horvat, Z. (2003). Paradigma vseživljenjskega razvoja in spoprijemanje s spremembami. Socialna pedagogika 7(3): 275–314.
Jerković, P. (2012). Razvoj stand-up komedije drugod in pri nas. Življenje na dotik, 1(5), str. 40-41.
Jones, P. (1996). Drama as Therapy: Theatre as Living. London in New York:
Routledge.
Jones, P. (2007). Drama as Therapy: Theory, Practice and Research. London in New York: Routledge.
Kelc, R. in Kljaič, N. (2012) Funkcionalna anatomija hrbtenice. V: Vogrin M., Krajnc Z., Kelc R (ur.). Hrbtenica v ortopediji: zbornik predavanj / VIII. mariborsko ortopedsko srečanje, interdisciplinarno strokovno srečanje in učne delavnice.
Maribor: Univerzitetni klinični center, Oddelek za ortopedijo, 2012, str. 13-24.
Kesič Dimic, K. (2009). Spinalna mišična atrofija. Pridobljeno s:
http://www.viva.si/Otro%C5%A1ke-bolezni-Pediatrija/1762/Spinalna-mi%C5%A1i%C4%8Dna-atrofija
Klanjšček Nardin, U. (2016). Stand-up komedija s stališča javnega nastopanja (Diplomsko delo). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T. in Curk, J. (2009). Uvod v psihologijo.
Učbenik za psihologijo v 2. letniku gimnazijskega in srednje tehniškega oz.
strokovnega izobraževanja. Ljubljana: DZS.
Kordeš, U. in Smrdu, M. (2015). Osnove kvalitativnega raziskovanja. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
Korošec, H. (2007). Gledališče – medij za učenje in poučevanje ter otrokov celostni razvoj. Sodobna pedagogika, 58(3), str. 110-127.
Kovač, J. (2013). Supervizija, stres in poklicna izgorelost šolskih svetovalnih delavcev. Maribor: Mednarodna založba.
Kovač, P. (2016). Analiza pripovedovanja v šalah slovenskih stand-up komedij (Diplomsko delo). Filozofska fakulteta, Maribor.
Kralj, V. (1984). Dramaturški vademekum. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Krnc, H. (2016). Gledališče v prvem in drugem triletju osnovne šole (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Krušec, K. (2011). Gibanje. V: E. Žgur (ur.) Kako lahko pomagam: usposabljanje strokovnih delavcev za uspešno vključevanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v vzgojo in izobraževanje v letih 2008-2011. Vipava:
Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje.
63 Krušec, K., Princes, T. (b.d.). Pomen povezovanja strokovnih delavcev in staršev pri
delu z gibalno oviranimi učenci. Pridobljeno s:
http://www.pef.unilj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/GIBALNA_OVIRANOST/CLA NKI/Krusec_Princes_Povezovanje-str-delavcev-in-starsev.pdf
KUD Transformator (b.d.). Gledališče zatiranih. Pridobljeno s:
http://kudtransformator.com/gledalisce-zatiranih/
Lamovec, I. (2000). Prilagojena športna vzgoja za gibalno ovirane učence.
Pridobljeno s:
http://www.pef.uni-lj.si/didaktikasv/zaposleni/OPP/GIBALNA_OVIRANOST/CLANKI/Lamovec_%2 0Prilagojena-SV-za-go.pdf
Lamovec, T. (1990). Načini spoprijemanja s stresom (»coping«). Anthropos (Ljubljana), 22(5/6), str. 217-230.
Lamovec, T. (1994). Psihodiagnostika osebnosti 1. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete.
Lampič, K. (2014). Gledališče zatiranih: študentski raziskovalni projekt na Fakulteti za socialno delo (Diplomsko delo). Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
Landy, R. J. (1994). Drama Therapy: Concepts, Theories and Practices. Springfield:
Charles C. Thomas Publisher.
Lazarus, R. S. in Folkman, S. (1984). Stress appraisal and coping. New York:
Springer Publishing Company.
Lazić, A. (2014). Vpliv športnorekreativne vadbe na gibljivost in moč gibalno oviranega otroka (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana.
Lipec Stopar, M., Bračun Sova, R., Vodeb, V. (2009). Dostopen muzej: smernice za dobro prakso. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije.
Lockyer, S. (2015). From comedy targets to comedy-makers: disability and comedy in live performance. Disability & Discourse, 30(9), str. 1397-1412.
Logar, S., Jones, D., Žgur, E., Andlovic, S. in Groleger Sršen, K. (2015). Gibalno ovirani otroci. V: N. Vovk-Ornik (ur.). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2. izdaja).
Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Lunaček, M. (2012). O humorju in smehu. Predstavljeno na mednarodni delavnici skupinske analize v Ribnem leta 2009. Pridobljeno s:
http://www.isal.si/sl/matjaz-lunacek-o-humorju-in-smehu
Malchiodi, C. A. (2007). Expressive therapies: History, Theory and Practice. New York in London: The Guilford Press.
Mead, G. H. (1997). Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina.
Meznarič, M. (2016). Standardi za obravnavo spinalne mišične atrofije: vodnik za družine obolelih s spinalno mišično atrofijo. Ljubljana: Društvo distrofikov Slovenije.
64
Močnik, N. (2014). Raziskovalec kot aktivist in angažirane metodološke prakse.
Teorija in praksa, 51(2-3), str. 348-364.
Neuman, Z. (1984). Ljudje z zlomljeno hrbtenico: psihološko, socialno in poklicno prilagajanje. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Nicholson, H. (2005). Applied Drama: Gift of Theatre. New York: Palgrave Macmillan.
Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah. Ljubljana:
Centerkontura.
Peljhan, M. (2004 a). Gibalna oviranost in šport. Vzgoja in izobraževanje, 35(6), str.
57-60.
Peljhan, M. (2004 b). Mobilna služba za gibalno ovirane. Kamnik: ZUIM.
Petkovšek, M. (2009). Predstavitev centra za izobraževanje, rehabilitacijo in
usposabljanje Kamnik - Cirius Kamnik. V: A. Črnetič, I. Keršič in G. Rožman Celostna in varna obravnava otroka in mladostnika z gibalno oviranostjo v Cirius Kamnik: zbornik predavanj. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in
zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v pediatriji.
Pierse, L. (1995). Improvisation, the guide. Sydney: Improcorp Australia.
Podpečan, K.(2012). Dostopnost šolskih športnih prostorov za učence z gibalnimi ovirami na področju savinjske, zasavske in spodnjeposavske regije
(Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Polajnar, B. (2014). Gledališče zatiranih kot orodje za opolnomočenje žensk (Magistrsko delo). Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.
Prša, S. (2016). Ocenjevanje znanja učenca z gibalno oviranostjo pri predmetu šport (Diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Puzić, N. (2016). Ocenjevanje bolnikov po okvari hrbtenjače od poškodbe do popolne reintegracije. Rehabilitacija (Ljubljana), 15(1), str. 120-126.
Rakovec-Felser, Z. (1991). Človek v stiski, stres in tesnoba. Maribor: Založba Obzorja Maribor.
Reason, P. in Bradbury, H. (2001). Handbook of action research: Participative inquiry and practice. London: Sage Publications.
Reberšak, I. (2005). Dolgotrajna rehabilitacija in zagotavljanje kvalitete življenja po nezgodni možganski poškodbi. V: V. Košorok in K. Grabljevec (ur.). Poškodbe glave – vpliv celovite nevrorehabilitacijske obravnave na funkcijski izid: 16.
dnevi rehabilitacijske medicine, 18. in 19. marec 2005. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, str. 271-278.
Reid, K. D., Hammond Stoughton, E. in Smith, R. M. (2006). The Humorous Construction of Disability: Stand-up Comedians in the United States.
Disability & Society 21(6): 629-643.
65 Reid-Hresko, J. in Reid, K. D. (2005). Deconstructing Disability: Three Episodes of
South Park. Disability Studies Quarterly, 25(4).
Remič, M. (2014). Avtonomno potapljanje ljudi s posebnimi potrebami (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana.
Rener-Primec, Z. (2014). Nevrološke bolezni in razvojne motnje. V: C. Kržišnik (ur.) Pediatrija (visokošolski učbenik pediatrije za študente medicine in
stomatologije). Ljubljana: DZS.
Restoux, P. (2010). Življenje z drugačnim otrokom: za vse, ki bi radi bolje razumeli starše otrok s posebnimi potrebami in jim znali svetovati. Radovljica: Didakta.
Roberts, B. (2008). Performative Social Science: A consideration of Skills, Purpose and Context. Historical Social Research, 34(1), str. 307-353.
Rosenberg, M. (1965). Society and the adolescent self-image. New Jersey: Princeton University Press.
Rubin, A. J. (2010). Introduction to art therapy: Sources & Resources. New York:
London: Routledge.
Shakespeare, T. (1999). Joking a Part. Body & Society 5(4): 47-52.
Slivar, B. (2013). Na poti k dobremu počutju. Obvladovanje stresa v šoli – teoretični vidik: knjiga za ravnatelje in učitelje o obvladovanju stresa na ravni šole in na ravni posameznika. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Slovar slovenskega knjižnega jezika. (2014), 1970-1991, 1994, 1997, 1998, 2000, 2008, 2010, 2014, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.
Slovenski medicinski slovar. (2012). 2012–2019 Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta.
Spolin, V. (1986). Theater Games For The Classroom. A Teacher’s handbook.
Evanston, Illinois: Northwestern University Press.
Stebbins, R. A. (1990). The Laugh-makers: Stand-up Comedy as Art, Business, and Life-style. Montreal: McGill-Queen's University Press.
Strelec, I. (2014) Improvizacija kot medij doseganja socialno-integracijskih ciljev socialne krepitve ranljivih skupin (Doktorsko delo). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Sugarman, L. (1986). Life Span Development, Concept, Theories and Interventions.
London: Methuen.
Šavrin, R. (2014). Klinične smernice za rehabilitacijo bolnikov po okvari hrbtenjače.
Rehabilitacija (Ljubljana), 13(1), str. 69-76.
Šavrin, R. in Škorjanc, T. (1998). Epidemiologija in kompleksna rehabilitacij bolnikov z okvaro hrbtenjače v Sloveniji. V: Č. Marinček (ur.) Rehabilitacija bolnikov z okvaro hrbtenjače: zbornik predavanj, IX. rehabilitacijski dnevi, 20. in 21.
marec. Ljubljana: Inštitut republike Slovenije za rehabilitacijo.
66
Šilc, M. (2015). Poučevanje z lutko v prvem in drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju osnovne šole (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Šosterič, M. (2010). Vključevanje otrok s težjo motorično motnjo v programe športne vzgoje (Diplomsko delo). Fakulteta za šport, Ljubljana.
Taylor, B. (2015). Music, Art and Drama in the Classroom: An Essential Part of learning. Pridobljeno s:
http://www.brighthubeducation.com/teaching-elementary-school/12890-importance-of-teaching-arts-music-art-and-drama/
Taylor, P. (2003). Applied Theatre: Creating Transformative Encounters in the Community. New York: Heinemann Drama.
Tischer Gregorič, K. (2012). Osveščanje okolja kot temeljni dejavnik inkluzije oseb s posebnimi potrebami (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Koper.
Turk, Z. (2003). Rehabilitacija bolnikov z okvaro hrbtenjače. V: M. Štefančič (ur).
Osnove fizikalne medicine in rehabilitacije gibalnega sistema. Ljubljana: DZS.
Uršič, C. (2005). Med teorijo in prakso (Razmišljanja ob pripravi delovnih tez zakona o izenačevanju možnosti za invalide). V: A. Tabaj in C. Uršič (ur.) Nacionalni informativni dnevi 2005 - Nediskriminacija in enake pravice invalidov v zakonodaji: zbornik predavanj. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Vertot, P. (ur.) (2007). Invalidi, starejši in druge osebe s posebnimi potrebami v Sloveniji. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije.
Vidrih, A. (2007). Na stičišču umetnosti, izobraževanja in terapije: komunikacijski trening po dramski metodi AV. HRM 5(20), str. 49-50.
Vidrih, A. (2008a). Dramske delavnice (kot preventivna oblika podpore in pomoči pri ustreznem oblikovanju ter razreševanju medosebnih odnosov) v javnih, državnih, korporativnih in zasebnih organizacijah. V B. Caf in B. Cajnko (ur.), Oblike in metode dela v umetnostni terapiji: zbornik prispevkov. Maribor:
Slovensko združenje umetnostnih terapevtov.
Vidrih, A. (2008b). Dramske delavnice kot pot osebnostnega razvoja. Andragoška spoznanja: Prva slovenska revija za izobraževanje odraslih, 14(3-4), str. 116-126.
Vidrih, A. (2009). The Only Thing Better Than Playing on Stage is Playing at the Heart of Life. V: Jennings, S. (ur.). Dramatherapy and social theatre:
Necessary Dialogues. London: Routledge, str.149-156.
Vidrih, A. (2015). Vpliv dramske dejavnosti na zmožnost sporazumevanja in raven osebnega zadovoljstva (Specialistično delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Vidrih, A. (2016). Dramski performativni metod AV – ARS VITAE u razvoju komunikacionih kompetencija. Čačak: Regionalni centar za profesionalni razvoj zaposlenih u obrazovanju.
Virant, T. (2013). Samostojno življenje gibalno oviranih ljudi (Diplomsko delo).
Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.
67 Vodeb, R. (2005). Sigmund Freud: Vic in njegov odnos do nezavednega. Ljubljana:
Društvo za teoretsko psihoanalizo, zbirka Analecta.
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Vovk-Ornik, N. (ur.) (2015). Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami (2. izdaja). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Vute, R. (1999). Izziv drugačnosti v športu. Ljubljana: Debora.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami – ZUOPP-1: Uradni list RS, št.
58/2011 z dne 22. 7. 2011.
Zakon o invalidskih organizacijah – ZInvO: Uradni list RS, št. 108/2002 z dne 12.12.
2002.
Zaviršek, D. (2000). Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba cf.
Zupančič, R. (2007). Invalidi in invalidske organizacije. V: B. Babič (ur.), Mala dežela velike diskriminacije. Ljubljana: KUD Priložnost.
Žen Jurančič, M., Erjavec, T. in Šavrin, R. (2012). Obremenitveno testiranje pri osebah z okvaro hrbtenjače. Rehabilitacija (Ljubljana), 11(1), str. 28-33.
68
V Priloge
PRILOGA 1: PRIMER KODIRANJA - ODSEK IZ INTERVJUJA NIKA
Besedilo intervjuja Kode 1. reda Kode 2.reda
oz. kategorije
stara sem dvaindvajset let starost Objektivni podatki študiram fotografijo in ukvarjam
se z raznoraznimi zadevami, kot je stand-up, ples, fotografiranje, snemanje, montaža in tako.
Osebni razvoj, ustvarjalno
izražanje Področja zanimanja.
Imam pa od rojstva prirojeno spinalno mišično atrofijo, tip 2, kar pomeni, da so v bistvu moje mišice na nek način oslabljene in ne morejo opravljat polne funkcije, ampak še zmeraj so toliko, da lahko funkcionirajo.
Prirojena spinalna mišična atrofija tipa 2 (oslabljenost mišic).
Oviranost/poškodba.
Ja. Vse delam na vozičku. Samostojna, a na vozičku od tretjega leta starosti.
Samostojnost, skrb
Samostojnost, skrb