podatkov in njihovih vezi z drugimi, s a j so m u objekti dostopni. S tem začne dijak aktivno sodelovati v procesu, ki prinaša geografska spoznanja. Ponazar- j a n j e , v n a š a n j e podatkov na karto, n e m a r a sprva le v obliki skice, j e lahko n a j b o l j primerna oblika pouka o značaju in uporabi karte, ker d i j a k a v s a j v generalizirani obliki privede v proces n a s t a j a n j a karte. Poznanje osnovnega znanja o karti pa se m i zdi zelo važen, četudi morda ne bistveni del izobraže- valnega dela geografije na šolah.
Nedavno sem imel priliko spoznati, s kakšnim uspehom uveljavljajo tako aktivno obliko geografskega pouka na angleških srednjih šolah, k j e r sploh polagajo na aktivno, samostojno delo dijakov veliko pažnjo. V geografiji je lokalna g e o g r a f i j a že d a l j časa bistveni sestavni del geografskega pouka.
Aktivno z b i r a n j e podatkov na terenu, n j i h o v o o c e n j e v a n j e in p r i m e r j a n j e , njihovo p o n a z a r j a n j e na karti in interpretacija se je zlasti uveljavila, k a d a r obravnavajo v lokalni geografiji agrarno izrabo tal, funkcijsko strukturo naselij in povezavo urbanskih naselij s podeželjem. Predavatelj je pri vsem tem le vodnik v skupnem delu razrednega kolektiva. Tak način dela pri o b r a v n a v a n j u lokalne geografije pomeni v pouku geografije isto kakor eksperimenti pri p o u k u fizike ali kemije. Kakor so zanimive konkretne metode, tu ni prostora, da bi jih mogel na k r a t k o v podrobnostih posredovati. Poudaril pa bi rad, da taka oblika geografskega pouka, nemara bolje rečeno geografske vzgoje, prispeva k vzgoji samostojnega in kritičnega opazovanja geografskih dejstev več kakor cela po- glavja iz knjig. Ne glede na to primerno vlogo aktivnega šolskega dela na lokalni geografiji p a omogoči zbiranje takega gradiva in k a r t — če so skrbno zbrani in sestavljeni — proučevalcu širše pokrajine neprecenljiv vir za pro- učevanje drugih geografskih vzročnosti med pojavi, onih, ki se pokažejo šele na širšem teritoriju. Tak material šolskega dela je tako lahko tudi neke vrste stranski proizvod. Lahko pa postane dragocena osnova pri sintezah za velike pokrajine. Tako je nehote in brez vsakega dodatnega t r u d a zbiralcev p r a v dragocen prispevek predavatelja in šole h geografskemu proučevanju velikih pokrajin, n. pr. pri nas vse Slovenije, in je tudi prispevek k poznavanju osnov naše stvarnosti nasploh.
Opomba: Članek je nekoliko predelan tekst predavanja, ki ga je imel avtor na terenskem seminarju slovenskih geografov v P o m u r j u avgusta 1956.
P r o b l e m i k r a s a v n o v e j š i g e o m o r f o l o š k i l i t e r a t u r i
I v a n G a m s
Bralce Geografskega vestnika n a m e r a v a m t u k a j seznaniti s tistimi no- vejšimi r a z p r a v a m i iz geografskih revij, k i so važne za teoretsko kraško geomorfologijo.
Med opisi slovenskega krasa, ki jih o b j a v l j a j o v t u j i h poljudnoznanstvenih in znanstvenih r e v i j a h1 po p r e c e j številnih obiskih naših k r a j e v , j e n a j -
1 Ti opisi so koristni tudi zaradi u v e l j a v l j a n j a domačih slovenskih imen kra- jev in jam, ki jih marsikje (tudi še v novejših kraških učbenikih iz slovanske sfere, na primer J. K u n s k ^ , Kras a jeskyné, P r a h a 1950, ali N. A. G v o z d e č k i j , Karst, Geografgiz, Moskva 1954) še vedno imenujejo z italijanskimi ali nem- škimi nazivi.
v a ž n e j š a C o r b e l o v a r a z p r a v a , k i j e izšla v 4. številki Revue de Géographie de Lyon, letnika 1956.2 N a j b o l j ploden k r a š k i morfolog iz vrst francoskih geografov z a d n j i h let Jean Corbel j e v t e j razpravi pregledno opisal geološke, morfološke, hidrološke in k l i m a t s k e r a z m e r e primorskega in n o t r a n j s k e g a krasa. Preseneti n a s s samosvojim pogledom n a morfogenezo k r a š k i h oblik.
Deli j i h na take, ki so nastale v topli pliocenski klimi in na oblike iz pleisto- censkega nivalnega p o d n e b j a . Med p r v e šteje h u m e in k r a š k a polja, med d r u g e p a večje k r a š k e j a m e in vrtače. Čeprav Corbel ne n a v a j a virov za te trditve, l a h k o razberemo, da se n a s l a n j a na J. Rogliča in n a R a t h j e n s a , glede n a d a n a š n j e procese pa predvsem n a O e r t l y j e v a m e r j e n j a trdote naših k r a - ških voda.3 Tudi lastnih dokazov n a v a j a zelo malo in še ti niso prepričljivi.
Ker se apniška stena s Predjamskim gradom po srednjem veku ni bistveno spremenila, sklepa Corbel n a to, da se dno Postojnskega p o l j a v s e d a n j e m p o d n e b j u ne širi. N e k a j t r d i t e v sloni na napačno opisanih geoloških in hidro- loških r a z m e r a h . Dno C e r k n i š k e g a p o l j a n a j bi bilo iz dolomita, na k a t e r e m so se ohranili apniški humi kot ostanek odnesene apniške odeje. Y osrednjem delu p o Corbelu nima vodnega odtoka v tla. Resnica j e drugačna. Stare in nove geološke k a r t e povedo, da j e približno t r e t j i n a p o l j s k e g a dna iz apnenca in da na dolomitu ni apniških humov. Ali požiralniki Retja, Vodonosa in Rešeta niso sredi polja? Vtis je, da j e Corbel iskal na našem k r a s u samo potrditve svoje koncepcije o klimatski k r a š k i geomorfologiji, izraženi p r e d - vsem v n j e g o v i razpravi iz leta 1954.4 Na podlagi rezultatov, dobljenih p r i p r o u č e v a n j u francoskega krasa, sklepa, da j e v p o r e č j u N o t r a n j s k e Reke relief na flišu višji kakor na apnencu Tržaškega Krasa predvsem zaradi pre- tekle pliocenske in nivalne glacialne klime. D a n a š n j a klima z mediteranskimi nalivi in poletno sušo teži po n j e g o v e m m n e n j u za tem, da bi to r a z m e r j e spremenila v p r i d apnencu. V n a s p r o t j u s pliocensko in pleistocensko klimo, v k a t e r i j e bil apnenec neodporna, fliš p a odporna kamenina, razdira s e d a n j e p o d n e b j e predvsem fliš. T e j razlagi v prid n a v a j a p o d a t k e tržaške vodne uprave, ki smo jih brali že v drugem članku kot dokaz velike erozije v Škocjanskih jamah,4 a in po katerih prenaša Timav-Reka ob poplavi v enem dnevu 8500 mili j. m3 večinoma flišnega plav ja. Corbelov račun j e n a s l e d n j i : da l a h k o odnese Reka 450 milij. m3 materiala, kolikor ga m a n j k a v n j e n i h dolinah, j e t r e b a 65 takih poplav. Te so se v e r j e t n o zvrstile v z a d n j i h 25.000 letih, po koncu z a d n j e ledene dobe. Doline in Škocjanske j a m e so nastale t o r e j v e r j e t n o v k v a r t a r n i dobi. Naplavine, ki so jih našli v v r h n j i h suhih delih Škocjanskih j a m skupno s paleolitskimi sledovi, so m u dokaz, da je voda pričela votliti Š k o c j a n s k e j a m e v giinzu, morda še v mindelu, n i k a k o r pa ne p r e j .
2 Jean C o r b e l , Le Karst p r o p r e m e n t dit, étude morphologique. Révue de Geographie de Lyon, XXXI, 1956, 4.
3 H. O e r t l y , Karbonathärte von Karstgewässer. Stalactit, Zeitschrift der Schweizerischen Gesellschaft f ü r Höhlenforschung, 1953, 4.
4 J. C o r b e l : Les phénomènes karstiques dans le Grand Causses. Révue de Géographie de Lyon, XXIX, 1954, 4.
4 a G. W a g n e r , Der Karst als Musterbeispiel der Verkarstung. Aus der Heimat, Naturwissenschaftliche Monatsschrift des Deutschen N a t u r k u n d e n - Vereins, 1954, 9/10. — Ze ta naslov in naslov Corbelove razprave (»Le Karst pro- prement dit«) pričata, da imajo naš kras še vedno za klasični kras z n a j b o l j razvitimi kraškimi oblikami.
Tudi ta dokaz ni prepričljiv. Nivo R e k e se v Škocjanskih j a m a h ob hudih poplavah še v s e d a n j i dobi dvigne do okrog 70 m. Z a k a j n e bi mogli sklepati, da j e v p r e t e k l i h zgodovinskih dobah nastali podor v podzemeljskih k a n a l i h dvignil vodo še više, do stropa? Vprašamo se tudi, koliko j e ogrom- nemu p l a v j u v poplavni vodi krivo s p r e m e n j e n o p o d n e b j e in koliko človek.
Soliden p r i s p e v e k k p o z n a v a n j u našega k r a s a j e napravil Corbel z m e r - j e n j e m zaobljenosti in zdrobljenosti p e s k a in prodnikov p r i vhodu na sredi in na koncu Jame pod P r e d j a m s k i m gradom. Med prodniki, ki j i h j e tam našel, j e 80% iz zelenega peščenca, ki ga Lokva p r e n a š a s flišnega p o r e č j a , in okrog 10°/o iz kvarcita, ki mu Corbel pogrešno p r i p i s u j e izvor iz moren- skega materiala. Apnenčasti prodniki se r a z k r o j e že po n e k a j kilometrih.
Ker ima voda na našem k r a s u pri vstopu v j a m e navadno večjo trdoto kot pri izstopu, p r i p i s u j e Corbel preoblikovalno moč predvsem tistim vodam, ki p r e n a š a j o pesek in prod. Ta trditev p a j e bila v novejši slovenski speleološki l i t e r a t u r i že o b j a v l j e n a . P r a v zaradi neznatne korozije j a m s k e vode p r i p i s u j e Corbel večjim j a m a m pleistocensko starost.
Poleg že o m e n j e n e Révue de Géographie de Lyon prinaša med franco- skimi r e v i j a m i članke o k r a s u v e č k r a t tudi L'Information Géographique.
Med n j i m i moramo omeniti v s a j p r i s p e v e k srbskega geografa B. Z. M i l o j e - v i c a o geografskih regijah dinarskega krasa.5 Podobno kot že nekoč Cvijić je tudi Milojević razdelil dinarski kras na humine in rudine, na bila in polja ter n a površi in b r d a . P r i razlagi morfogeneze se je naslonil predvsem na s t a r e j š e a v t o r j e , večinoma iz prvih dveh d e s e t l e t i j tega stoletja. Rogliča in drugih modernih k r a š k i h morfologov ne o m e n j a in molče p r e h a j a mimo n j i - hovih teorij.
Vloga, k i j o ima v Sloveniji Inštitut za raziskovanje k r a s a SAZU v Po- stojni, j e v Srbiji n a m e n j e n a »Institutu za p r o u č a v a n j e k r š a J o v a n Cvijić'«, oddelku prirodoslovno-matematične fakultete beograjske univerze, ki je bil ustanovljen leta 1939. Lani smo dobili njegovo prvo publikacijo » Z b o r n i k r a d o v a I«, ki nosi letnico (955. V n j e j j e devet sestavkov inštitutovih raz- iskovalcev in v n a n j i h sodelavcev. Načelno vrednost ima predvsem članek u p r a v n i k a Inštituta Sime M. M i l o j e v i č a z naslovom »Bogaz«. Ker j e bil o b j a v l j e n leta 1938 samo v srbščini in brez povzetka v enem od svetovnih jezikov, j e t u k a j p r e v e d e n v celoti na f r a n c o s k i jezik. Posvečen j e opisu in genezi pri nas malo znane k r a š k e oblike z imenom bogaz. Ta žlebu podobna t v o r b a z več ali m a n j k v a d r a t a s t i m prečnim profilom j e po Milojeviću nastala iz brahiklaze, to j e razpoke, ki p r e l a m l j a apneno plast. Ostali članki so predvsem opisni, p r i morfogenezi p a se o p i r a j o večinoma na klasične k r a š k e morfologe. O b r a v n a v a j o j a m e (Pošničko pečino, D e j a n o v o pečino), hidrološke razmere (»Vpliv padavin na vodnatost izvira Mlave«, »Primeri o d s t o p a n j a hidrološkega in topografskega r a z v o d j a na k r a s u Vzhodne Srbije«), r a v n i k e (»Osredačka površ«), uvalo Dolovi v severozahodni Bosni in dolino desnega pritoka Une z imenom Krka.
Načela k r a š k e morfologije zadeva tematika, ki jo o b r a v n a v a t a dva članka v i. številki G l a s n i k a S r p s k o g G e o g r a f s k o g d r u š t v a iz leta 1955. Prof. dr. P. S. J o v a n o v i e in n j e g o v a geomorfološka šola že d e s e t l e t j a
5 B. Z. M i l o j e v i ć , Sur les régions géographiques du Karst Dinarique.
L'Information Géographique, XVIII, 1954, 5.
izpopolnjuje s teoretskimi in terenskimi študijami shemo posebnega kraškega tipa, ki ga Cvijić ni ločil pri občekraškem procesu ukraševanja in ki ga i m e n u j e j o zajezeni (»zagadjeni«) kras. Pogosto nastopa predvsem v Vzhodni in mestoma v Zahodni Srbiji, k j e r je debelina in površinska obsežnost apnen- cev m a j h n a , nekraških okolnih sedimentov pa obilo. Po Jovanovićevi shemi z a j e z u j e j o nepropustni sedimenti vodni pretok v apnencih in tako regulirajo proces ukraševanja, ker se voda pod nivojem »jezu« ne more obnavljati.
Mladega asistenta Jovana B. P e t r o v i č a pa ta shema pri terenskih kraških študijah ni zadovoljila. Ponovno se je lotil hidrološkega študija gorovja Ozren in Devica, k j e r je svoj čas P. S. Jovanović našel kraške izvire v dveh etažah, od katerih je spodnja v višini nepropustnega obrobja ter s temi po- datki podkrepil svojo tezo o zajezenem krasu. Novejše topografske k a r t e so Petroviču pokazale, da kraški izviri niso razvrščeni v nobene nivoje, nove geološke k a r t e pa kažejo, da na obodu ni nepropustnih kamenin, na katere se sklicuje P. S. Jovanović. V razpravi z naslovom »Pripombe na teorijo o zajezenem krasu« pobija Jovanovićeve podatke s terena in njegove trditve, da se pod nivojem nepropustnega okolja v zajezenem apnencu voda ne pre- taka. V nasprotju z Jovanovićevim mišljenjem, da je nivo kraške vode v apnencih odvisen od nekraškega okolja, meni Petrovič, da so kraški izviri tisti, ki določajo višino nepropustnega »jeza«, ker si kraške vode lahko v a n j vrežejo struge in nekraške sedimente znižajo.
Prof. Jovanović se je k l j u b neugodnemu občutku (»nelagodnosti«), da mora razpravljati z »nekim mlajšim članom svoje katedre«, odločil za odgo- vor, ker misli, da bo to r a z p r a v l j a n j e koristno za znanosti. Tako namreč p o j a s n j u j e svoj korak pod črto na prvi strani razprave, ki sledi t a k o j Petro- vičevim Pripombam v isti številki in ima značilen naslov: »Zajezeni k r a s vseeno obstaja — odgovor J. B. Petroviču«. Glavni moto polemičnega odgo- vora je tale: podrobni podatki z Ozrena in Device morda res ne držijo več, ostajajo pa pravilne teoretske postavke o zajezenem krasu, ki jih je J. B. Pe- trovič iz njegovih (t. j. P. Jovanovićevih) razprav napak razumel in zato v članku pobija lastne izmišljotine.
T u k a j ne kaže n a v a j a t i vseh argumentov, ki se jih poslužujeta oba pisca.
Bitno za sporni problem se mi zdi vprašanje, kako je s kraško vodo, ki pride pod nivo nepropustnega okolja, ali se pretaka odnosno ali ima morfogenetsko sposobnost. J. B. Petrovič trdi, da se voda v zajezeni kraški hidroconi6 pre- taka pod pritiskom. Za to n a v a j a do več deset metrov globoka kraška vrela, v katerih se voda na stiku z nepropustnimi sedimenti dviga do njihovega nivoja. Za to trditev bi lahko našel Petrovič v t u j i speleološki literaturi še veliko značilnejših dokazov, žal pa srbski kraški morfologi izvensrbske, posebno izvenjugoslovanske kraške literature pogosto ne u p o r a b l j a j o in j e ne citirajo. Primeri dviganja vode v kraških izvirih, ki jih n a v a j a Petrovič iz Srbije, niso v skladu z njegovo postavko, da kraški hidrografski nivo ni odvisen od vodonepropustnega jezu. Z a k a j se potem voda v kraških izvirih dviguje?
6 Po Jovanovićevi terminologiji, ponovno obrazloženi v tej razpravi, se imenuje podzemeljska voda, ki se nahaja v skalnih razpokah za nepropustnim obrobjem, »zajezena kraška hidrocona«, njen gornji nivo, pogojen po ne- propustnem »jezu« na robu apnencev, pa »kraški hidrografski nivo«.
M i š l j e n j e prof. P. S. Jovanovića o tem, ali se voda v »zajezeni k r a š k i hidroconi« p r e t a k a ali stagnira, ni jasno. Potem ko n a v a j a , da n j e g o v a
»kraška hidrocona« n i istovetna z G r u n d o v o Karstwasser, p r a v i n a str. 49:
»Medjutim, s h v a t a n j e o z a g a d j e n o j k r a š k o j hidrozoni, ne i s k l j u č u j u ć i spo- jenost pukotina i d i s p e r z i j u vode u krasu, uzima da se s t a g n a n t n a voda j a v l j a samo u onim p u k o t i n a m a k o j e su z a g a d j e n e i u k o j i m a se voda sliva p r e m a zagatu.« N a s l e d n j i odstavek p r i č n e : »Isto tako bi se moglo misliti, da j e z a g a d j e n a k r a š k a hidrozona identična sa Cvijićevom zonom kroz k o j u n e p r e k i d n o protiče voda. Medjutim ona se r a z l i k u j e od n j e , prvo time što se u C v i j i ć e v o j stalno ovlaženoj zoni voda stalno kreče, silazi u dubinu i iz n j e ističe, dok iz z a g a d j e n e k r a š k e hidrocone ona n e ističe.« Na p r e d z a d n j i strani razprave Jovanović obnovi debato o p r e t o k u in pravi, da se v k a n a l i h pod ni rojem izvirov p r e t a k a voda samo k a d a r se od sifonskega rova, ki p e l j e navzdol, ne cepi a o b e n a višja razpoka in ga ne povezuje z dvigajočim se delom rova. »Kad se ipak ima n a umu da j e k r e č n j a č k a masa po p r a v i l u j a k o ispresecana pukotinama, onda se t a k v i uslovi mogu javiti samo kao veoma r e d a k izuzetak« (str. 54). Iz prvega citiranega stavka sledi, da se voda v zajezeni k r a š k i hidroconi »sliva p r e m a zagatu«, iz drugega, da »iz za- g a d j e n e k r a š k e hidrocone ona ne ističe«, iz z a d n j e g a citiranega stavka pa, da se ta voda p r e t a k a , toda samo v r e d k i h izjemah.
O tem, ali j e voda v »zajezeni k r a š k i hidroconi« sposobna preoblikovati strugo, se je izjasnil samo Petrovič, in sicer pritrdilno.
Oba članka v z b u j a t a vtis, da bo t r e b a podrobno določiti vlogo n e k r a š k e g a oboda za pretok vode v krasu. To delo se mi zdi važno, k e r se vedno na novo obnavlja diskusija o n a s t a j a n j u dna k r a š k i h p o l j in k r a š k i h r a v n i k o v na vodnem nivoju, čeprav ta n a k r a s u ni s k l e n j e n .
Med nemškimi geografskimi revijami, ki p r i n a š a j o z a d n j i čas načelno n a j v a ž n e j š e članke iz k r a š k e morfologije, j e na p r v e m mestu Erdkunde. Kot smo že poročali v z a d n j i številki »Geografskega vestnika«, Nemci močno po- u d a r j a j o pomen klimatske kraške morfologije. Pri proučevanju krasa v raznih klimah j i h finančno p o d p i r a tudi Nemška raziskovalna skupnost (»Deutsche Forschungsgemeinschaft«). Z n j e n o podporo se j e jeseni 1955 mudila skupina k r a š k i h raziskovalcev n a zahodni Kubi v g o r o v j u Sierra de los Organos v provinci Pinar del Rio. V n j e j j e bil tudi geomorfolog H e r b e r t L e h m a n n (univ. prof. iz F r a n k f u r t a n. M.). V razpravi, o b j a v l j e n i v 3. zv. »Erdkunde«
za leto 1956,7 beremo poleg geološkega in botaničnega poročila tudi rezultate njegovega geomorfološkega študija.
• Proučevani k r a s j e razvit na k r e d n i h in j u r s k i h apnencih, k i j i h pre- k i n j a j o pasovi nepropustnih, največ p e š č e n j a k o v i h in skrilavih sedimentov.
T a m k a j š n j i Regelbarst (tako i m e n u j e j o n e k a t e r i tropski k r a s vobče) k a r a k t e - r i z i r a j o sredi ravnice stoječe, od strani i z p o d j e d e n e a p n e n e kope, ki jih domačini i m e n u j e j o mogote. Y skrilavcih j e relief n a v a d n o gričevnat, v apnencu pa sta razviti obe skrajnosti, nizki ravniki, dna dolin in k r a š k i h polj, p a tudi n a j v i š j a gorovja, sierre, k i se d v i g u j e j o n a j v i š e tudi tam, k j e r ne pomenijo r a z v o d j a . Corbelovega m i š l j e n j a , da j e apnenec v vročem pod-
7 L e h m a n n H . - K r ö m m e l b e i n K . - L ö t s c h e r t W., Karstmorphologi- sche, geologische u n d botanische Studien in der Sierra de los Organos auf Cuba. Erdkunde, X, 3, Bonn 1956.
n e b j u neodporna kamenina, r a z m e r e na Kubi ne p o t r j u j e j o . Relief j e doživel t r i u r a v n a v e , n a j v i š j o k a ž e j o vrbovi sierr (Gipfelflur), s r e d n j o n e k r a š k o gri- čevje, n a j n i ž j o pa robni ravniki, dna dolin in k r a š k i h polj. Razen enega so vsa p o l j a na stiku apnenega in n e k r a š k e g a sveta. Voda, ki p r i t e k a s sled- n j e g a , s korozijo r a z š i r j a r a v n o dno polja v s k l e n j e n e apnence in p r e i d e na d r u g e m koncu p o l j a v podzemeljski tok. Po zelo m a j h n e m padcu se onstran gorske p r e g r a j e spet p o j a v i n a dan in teče po k r a š k i h r a v n i k i h v višini, ki jo v z d r ž u j e j o n e k r a š k e r e k e (Forfluter). Za k r a š k a p o l j a in r a v n i k e n a stiku m e d k r a š k i m i in n e k r a š k i m i k a m e n i n a m i p r e d l a g a L e h m a n n poseben naziv
»robno polje« (Randpolje) in »robni ravnik« (Randebene). T e nazive j e upo- r a b l j a l n a dinarskem krasu že Katzer, le s to razliko, da je višino dna vezal na morsko ali jezersko gladino.
Novejše t u j e morfološke r a z p r a v e pogosto iščejo opore za svoje trditve v m e r j e n j u trdote in agresivnosti k r a š k i h voda na različnih mestih. Tudi iz Lehmannove š t u d i j e j e razvidno, da v s e b u j e na Kubi m e r j e n a dežnica 2,5—3,5 mg CO2, voda, tekoča po skalnem površju, poraslem z mikroorga- nizmi, p a do 21 mg v enem litru. Voda, k i na k r a t k o r a z d a l j o pronica skozi apnenec, ima do 157 СаСОз/l. L e h m a n n pravi, da j e ta trdota večja kot v Evropi. S tem se v s a j za naš k r a s ne moremo s t r i n j a t i , s a j j e že O e r t l y v ci- tirani r a z p r a v i navedel z n o t r a n j s k e g a k r a s a trdoto do 26 f r a n c o s k i h trdotnili s t o p e n j .
D r u g i nemški morfolog, k i ga j e finančno podprla Deutsche Forschungs- gemeinschaft p r i raziskavi izvenevropskega k r a s a in ki je objavil poročilo v lanskoletni Erdkunde, j e miinchenski univ. prof. H. L o u i s .8 Raziskoval j e k r a s v zahodnem delu S r e d n j e g a T a u r u s a v Anatoliji, nedaleč od medi- t e r a n s k e obale, t o r e j v klimi, ki j e podobna k a k o r n a naših dinarskih k r a š k i h poljih, čeprav j e t a u r i j s k i k r a s v celem nekoliko višji in se d v i g u j e j o go- r o v j a do 2500 m in več, vmesna p o l j a in doline pa so poglobljene n a j v e č k r a t do okrog 1000 m n. v. Kot kaže že naslov, j e r a z p r a v a predvsem teoretska.
Avtor o p i s u j e k r a s na T a u r u s u predvsem zato, da bi podkrepil svoje teze o osnovnem vzroku n a s t a j a n j a k r a š k i h polj, če že ne vseh, pa v s a j tistih v zmerno toplem p o d n e b j u s suhim poletjem. Zato že uvodoma p o d a j a važ- n e j š e k r a š k e t e o r i j e o n a s t a n k u k r a š k i h p o l j in ravnikov. Izrazi soglasje z Rogličevim n a z i r a n j e m , po k a t e r e m se r a z š i r j a j o p o l j a s pospešeno korozijo na robu aluvialnih naplavin, in s tem, da na k r a s u n a s t a j a n j e ravnega dna ni vezano na gladino k r a š k e vode. H. Louis j e res našel na dnu k r a š k i h p o l j v T a u r u s u aluvialne vršaje, ki jim j e posvetil posebno pozornost. I z v i r a j o večinoma iz flišnih sedimentov, r a z g a l j e n i h na v i š j e m obrobju p o l j a ali iz sedimentov, ki so zgneteni med apnenec. Aluvialni vršaji so več ali m a n j n e p r o p u s t n i ; po n j i h se podaljša n a d z e m e l j s k i vodni p r e t o k z nepropustnega sveta do nasprotnega roba polja, k j e r voda ponika v tla, izpodjeda in odmika n a s p r o t n o pobočje in s tem r a z š i r j a polje. Ne s t r i n j a pa se Louis z Rogličem in R a t h j e n s o m v tem, da bi bila p o l j a delo pliocenske ali pleisto- censke klime in zato fosilne oblike. Razžrto in prevotleno apniško s k a l o v j e 11a robu v r š a j e v j e Louisu pokazalo, da t r a j a proces š i r j e n j a p o l j a še danes.
Kraško p o l j e mu ni z a k l j u č e n a oblika; ko bo čelno pobočje povsem odstra-
8 Herbert L o u i s , Die Entstehung der Poljen u n d ihre Stellung in der Karstabtragung. Erdkunde, X, 1956, zv. 1.
n j e n o , bo ravno dno prešlo v kraški ravnik. Po Louisu so nastala k r a š k a p o l j a iz n e k d a n j i h normalnih dolin. P r i t e j razlagi o m e n j a skupno potezo k r a š k i h p o l j na T a u r u s u , da vodi v s a j na eni strani p o l j a p r e k o višjega oboda dolinasta vrzel, k i se odpira zelo nizko, redko više kot 50—60 m nad nivojem polja. Ta poteza j e skupna tudi našim k r a š k i m poljem. Ko pa se j e k r a š k i pretok usmeril v tla, to je, ko so postale vodno aktivne p r i m a r n e k r a š k e votlinice,9 so pričele odlagati d o t e k a j o č e vode aluvialni v r š a j , ki j e po Louisu bistven za tvorbo k r a š k e k o t a n j e .
L e h m a n n u in Louisu j e skupno m i š l j e n j e , da j e pospešena k o r o z i j a n a p r e h o d u iz n e k r a š k i h v k r a š k a tla osnovni vzrok n a s t a j a n j a k r a š k i h p o l j in ravnikov. V stalno ali periodično vlažnih tropih, v stalno vlažnem sub- tropskem p o d n e b j u in tropski klimi brez vročega p o d n e b j a n a j bi se vršilo u r a v n a v a n j e k r a s a na n i v o j u hidrografskega pretoka, v zmerno toplem pasu s suhim p o l e t j e m pa n a j bi bil glavni p o g o j u r a v n a v e a l u v i j na dnu p o l j a , k a t e r e g a u r a v n a v a n j e n a j ne bi bilo navezano na vodni nivo.
H. Louis aplicira svoje ugotovitve tudi n a dinarski kras. Pri nas p a številna k r a š k a p o l j a n i m a j o nepropustnega v r š a j a .
N a j v e č j e naplavine v tistih poljih, pri k a t e r i h se dviguje obod n a j - više (Pivka nad Knežakom, Ravna Gora v Gorskem Kotaru, Nikšičko P o l j e itd.) in k j e r j e nekraških, n a v a d n o nekompaktnih sedimentov n a o b r o b j u n a j v e č . V Sloveniji,10 pa tudi drugod po Jugoslaviji,1 1 so ugotovili, da je ta n a p l a v i n a n a j v e č k r a t k v a r t a r n e starosti. Po Louisu t a k a p o l j a ne bi imela pogojev za n a s t a n e k v p r e d k v a r t a r n i dobi odnosno p r e d sedimentacijo se- d a n j e naplavine. Louis tudi ni razčistil v p r a š a n j a , ali j e k r a š k a k o t a n j a nastala zaradi naplavine ali pa j e prišlo do sedimentacije naplavine zakadi k r a š k e k o t a n j e . N e k a t e r a k r a š k a p o l j a na dinarskem k r a s u tudi ne k a ž e j o osnovnega pogoja, ki j e Louisu potreben za n a s t a n e k površinskega vodnega p r i t o k a (n. pr. Globodol, Planinsko polje).
P o s t a v l j a se v p r a š a n j e , ali ni mogoče spraviti na skupni imenovalec osnovne vzroke n a s t a j a n j a k r a š k i h polj, kot j i h za razna p o d n e b j a n a v a j a t a IL Lehmann in H. Louis ter n e k a t e r i drugi zagovorniki korozijskih teorij.
Ta skupni imenovalec bi bil v n a s l e d n j e m . Ker j e podzemeljski p r e t o k izredno počasen, le n e k a j centimetrov na sekundo,1 2 p r i h a j a na stiku med h i t r e j š o n a d z e m e l j s k o in počasnejšo podzemeljsko hidrografsko mrežo, odnosno med b o l j in m a n j propustnimi sedimenti v podzemeljski hidro- grafski mreži do k o p i č e n j a in z a s t a j a n j a vode. Samo k o p i č e n j e in pa p l a v j e , ki se zaradi tega useda, dovede do pospešene korozije.
Že p r i m e r j a v a Corbelovega in Louisovega n a z i r a n j a o fosilnosti in re- centnosti n a s t a j a n j a k r a š k i h p o l j z a d o s t u j e za spoznanje, k a k o različna m i š l j e n j a o osnovah k r a š k e morfogeneze še v l a d a j o po svetu.
• Važnost teh votlinic za proces u k r a š e v a n j a j e poudaril Tržačan W. M a u c c i , ki n a v a j a za dokaz r a z m e r e n a Tržaškem Krasu (L'ipotesi del
»Erosione inversa«, come contributo allo studio della speleogenesi, Bolletino della Società Adriatica di Scienze Naturali, Trieste XLVI, 1951—1953.
10 A. M e l i k , K r a š k a p o l j a v pleistocenu. Inštitut za geografijo SAZU, L j u b l j a n a 1955.
11 B. R a d o j č i ć , Nikšičko Polje. Geomorfološko promatranje. Geografski Glasnik XIV-XV, Zagreb 1952/1953.
12 A. S e r k o , B a r v a n j e ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik, L j u b - l j a n a 1946, str. 135.
