UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
TJAŠA JARC
SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV Z OTROKOM S SLADKORNO BOLEZNIJO V ODDELKU VRTCA
DIPLOMSKO DELO
LJUBLJANA, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
ŠTUDIJSKI PROGRAM: PREDŠOLSKA VZGOJA
TJAŠA JARC
Mentorica: doc. dr. MARCELA BATISTIČ ZOREC
SOOČANJE STROKOVNIH DELAVCEV Z OTROKOM S SLADKORNO BOLEZNIJO V ODDELKU VRTCA
DIPLOMSKO DELO
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Marceli Batistič Zorec za strokovno usmerjenje in pomoč pri diplomskem delu.
Zahvaljujem se tudi vsem intervjuvancev, še posebej vzgojiteljicama in mami otroka s SBT1, ki so mi pomagali z nasveti in svojimi izkušnjami.
Zahvalila bi se tudi fantu in družini za vso podporo pri pisanju diplomskega dela.
POVZETEK
Ob svoji prvi zaposlitvi kot pomočnica vzgojiteljice in spremljevalka otroka s sladkorno boleznijo (SBT1) sem v praksi izkusila, s kakšnimi izzivi se soočajo strokovni delavci vrtca, kadar je v oddelek v vrtcu vključen otrok s SBT1, zato sem se odločila, da bom v svojem diplomskem delu to podrobneje raziskala.
V diplomskem delu sem predstavila problematiko otrok s posebnimi potrebami, kamor sodijo tudi otroci s sladkorno boleznijo tipa 1 (SBT1). V nadaljevanju sem opredelila zakonske ureditve oz. pravice otrok s SBT1 v Sloveniji in opisala, na kakšen način poteka njihovo vključevanje v redne oddelke vrtca. Prav tako sem podrobneje predstavila, s kom morajo vzgojitelji sodelovati, kadar imajo v oddelku otroka s SBT1, in kako sodelovanja potekajo. Na koncu teoretičnega dela pa sem opisala tudi pomen poznavanja čustev pri otroku, saj le tako lahko pomagamo otroku s SBT1 in vemo, kako in kdaj ostalim otrokom razložiti posebnosti otroka s SBT1.
V empiričnem delu sem s pomočjo polstrukturiranega intervjuja raziskala, kakšne prilagoditve dela so potrebne, ko ima vzgojiteljica v oddelku otroka s SBT1. Predstavila sem, kako potekajo sodelovanja med strokovnimi delavci, ki skrbijo za otroka s SBT1 in kako poteka sodelovanje s starši. Ob tem sem se osredotočila tudi na razumevanje ostalih otrok v oddelku glede otroka s SBT1. Prav tako sem raziskala, kako se je počutil otrok s SBT1 v vrtcu.
Ugotovila sem, da je, kadar je v oddelku otrok s SBT1, potrebnega veliko več sodelovanja med strokovnimi delavci vrtca, kot tudi s starši. Analiza intervjujev je pokazala, da je zelo pomembno, da vzgojitelji znajo prepoznati otrokova čustva, saj mu tako lahko pomagajo pri socializaciji in boljšem razumevanju z drugimi otroki, hkrati pa lahko z opazovanjem njegovega (duševnega) počutja predvidijo raven njegovega sladkorja. Najpomembnejša ugotovitev pa se mi zdi, da otroci pokažejo empatijo in skrb za drugega, če jih strokovni delavci k temu spodbudijo, kot se je iz intervjujev izkazalo, da so ostali otroci pomagali otroku s SBT1.
KLJUČNE BESEDE: sladkorna bolezen tipa 1 (SBT1), otroci s posebnimi potrebami, vrtec, sodelovanje, vzgojitelji, prilagoditev, čustva.
ABSTRACT
During my first employment as an assistant preschool teacher and a companion to a child with type 1 diabetes (T1D), I experienced in practice the challenges preschool workers are confronted with when a child with T1D is integrated in their class in preschool, so for my thesis I decided to explore this in more detail.
In my thesis, I presented the issues concerning children with special needs, including children with T1D. I identified legal regulations and the rights of children with T1D in Slovenia, and described by what means their integration into the regular preschool classes takes place. I also presented in more detail who the preschool teachers must cooperate with when a child with T1D is integrated in their class and how this cooperation should take place. Towards the end of the theoretical part, I also described the importance of understanding emotions of a child, as that is the only way to know how and when to explain the unique characteristics of a child with T1D to other children.
In the empirical part, I conducted semi-structured interviews in order to explore what adjustments to the work are needed when a preschool teacher has a child with T1D in their class. I presented how the cooperation between preschool workers, who take care of a child with T1D takes place, as well as the cooperation with the parents. Additionally, I focused on the understanding of other children in the class about the child with T1D and I researched how a child with T1D felt in preschool.
I found out that when a child with T1D is in the class, much more cooperation is needed between preschool workers and between preschool workers and the child’s parents. The analysis of the interviews showed that it is very important for preschool teachers to understand how to recognize the child's emotions so that they can help the child with socialization and better cooperation with other children. At the same time they can predict the child’s level of sugar by observing his behaviour and psychological well-being. The most important finding coming from the interviews was that children in the class show empathy and care for a child with T1D if they are encouraged to do so by preschool workers.
KEY WORDS: type 1 diabetes (T1D), children with special needs, preschool, cooperation, preschool teachers, adjustment, feelings.
KAZALO
1 UVOD ... 1
2 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI ... 2
2.1 ZAKONODAJA ZA OTROKE S POSEBNIMI POTREBAMI ... 2
2.2 DOLGOTRAJNO BOLNI OTROCI IN OTROCI S SBT1 ... 3
2.3 INKLUZIJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI V VRTCU ... 5
2.4 OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI V VRTCU ... 6
3 SODELOVANJE ODRASLIH PRI OTROKU S SLADKORNO BOLEZNIJO V VRTCU ... 9
3.1 SODELOVANJE VZGOJITELJIC V ODDELKU VRTCA ... 10
3.2 SODELOVANJE VZGOJITELJICE S SPECIALNIM PEDAGOGOM ... 11
3.3 SODELOVANJE S KUHINJO ... 12
3.4 SODELOVANJE VODSTVA VRTCA S STROKOVNIMI DELAVCI ... 12
4 SODELOVANJE STARŠEV OTROKA S SBT1 Z VRTCEM ... 14
4.1 FAZE ČUSTVOVANJA STARŠEV OTROKA S SBT1 ... 14
4.2 SODELOVANJE MED STARŠI IN VZGOJITELJICO ... 15
4.3 SODELOVANJE STARŠEV OTROKA S SBT1 S KUHINJO ... 16
5 POMEN ČUSTEV ... 17
5.1 TEMELJNA ČUSTVA... 17
6 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI ... 20
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 22
8 METODA RAZISKOVANJA ... 23
8.1 RAZISKOVALNI VZOREC ... 23
8.2 TEHNIKE IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 23
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 25
9.1 SOOČANJE Z OTROKOVO SLADKORNO BOLEZNIJO ... 25
9.2 VEDENJE IN ČUSTVENI ODZIVI OTROKA S SBT1 ... 25
9.3 PRILAGAJANJE VZGOJNEGA DELA IN DNEVNE RUTINE AB-JU ... 26
9.4 USKLAJEVANJE DELA V ODDELKU Z AB TER ODZIVI OSTALIH OTROK 27 9.5 ODNOSI MED AB IN DRUGIMI OTROKI ... 28
9.6 SODELOVANJE VSEH VPLETENIH ... 30
9.7 VLOGA SPREMLJEVALKE ... 32
LITERATURA ... 38
PRILOGE ... 42
PRILOGA 1: INTERVJU Z VZGOJITELJICO 1 ... 42
PRILOGA 2: INTERVJU Z VZGOJITELJICO 2 ... 46
PRILOGA 3: INTERVJU Z VODJO KUHINJE VRTCA ... 52
PRILOGA 4: INTERVJU S SPECIALNO PEDAGOGINJO ... 54
PRILOGA 5: INTERVJU Z OTROKI ODDELKA ... 56
PRILOGA 6: INTERVJU Z AB ... 58
PRILOGA 7: INTERVJU Z MAMI AB ... 60
1 UVOD
Stritih (2010, str. 74) pravi, da je komunikacija osnovni sestavni del vsakodnevnega življenja v vseh življenjskih okoljih, kot so družina, vrtec, šola in širši življenjski prostor. Odnosi med ljudmi so vedno bolj zapleteni in raznoliki. Kakovost skupnega življenja in dela je v veliki meri povezana in odvisna od kakovosti medsebojne komunikacije. Spretnosti v komuniciranju z ljudmi se ni mogoče naučiti le z branjem literature, temveč je potrebno izkustveno učenje.
Kadar ima vzgojiteljica v svojem oddelku otroka s sladkorno boleznijo tipa 1 (v nadaljevanju SBT1), je potrebne še več medsebojne komunikacije in sodelovanja s starši in ostalimi strokovnimi delavci.
Ob svoji prvi zaposlitvi sem se srečala z otrokom s SBT1, zato sem se odločila, da bi rada podrobneje raziskala vse prilagoditve, ki so potrebne v oddelku in vrtcu.
Čeprav se ljudje rodimo z določenimi biološkimi zasnovami (genetskimi dispozicijami) za razvoj, svojih prirojenih potencialov ne bi mogli razviti brez spodbudnega delovanja okolja (Smrtnik Vitulić, 2011, str. 4). Zato je vrtec za otrokov razvoj izredno pomemben.
Avbelj Stefanija, Bratina, Kotnik, Žerjav Tanšek, Bratanič, Kržišnik in Battelino (2012, str.
364) pravijo, da je pomembno, da se zavedamo, da živimo v okolju, v katerem blaginja omogoča sredstva za dobro urejenost sladkorne bolezni, potrebni sta le še skrb in disciplina.
2 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI
Vsi smo že videli koga, ki bi ga označili kot osebo s posebnimi potrebami, če pa nas bi nekdo vprašal, kdo so otroci s posebnimi potrebami, bi to zelo težko pojasnili. Resman (2003) pravi, da so »posebni« vsi tisti otroci oz. skupine otrok, ki se razlikujejo od dominantnih (večinskih) skupin po socialno-kulturnih, telesnih in osebnostnih značilnostih. Pravi, da so v vrtčevskih pogojih to tisti otroci, ki brez dodatne in posebne pomoči, še posebej strokovnjaka, ne bi zmogli sožitja, to je življenja in dela v vrtcu med svojimi vrstniki. 2. člen Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) pa opredeli otroke s posebnimi potrebami kot otroke z motnjami v duševnem razvoju, gluhe in naglušne otroke, slepe in slabovidne otroke oz. otroke z okvaro vidne funkcije, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroke, otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, dolgotrajno bolne otroke, otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami in otroke z avtističnimi motnjami. Otroci s SBT1 sodijo med dolgotrajno bolne otroke, zato se bom v nadaljevanju osredotočila nanje.
2.1 ZAKONODAJA ZA OTROKE S POSEBNIMI POTREBAMI
Šelih (2010, str. 4) pravi, da je delo z otroki s posebnimi potrebami v slovenskih vrtcih zakonsko opredeljeno z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011), ki izhaja iz načela inkluzije, kar pomeni večji poudarek večplastnim vzgojno-izobraževalnim potrebam posameznega otroka.
Zakon o vrtcih (1996) v temeljnih določbah (v 8. členu) opredeljuje, da so otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, otroci z govornimi motnjami, gibalno ovirani otroci ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov za predšolske otroke z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe. V zakonu pa ne zasledimo dolgotrajno bolnih otrok in med njimi otrok s SBT1, čeprav je znano, da vse več otrok že v predšolskem obdobju zboli za SBT1. Zato bi bilo treba v Zakon v vrtcu (prav tam) nujno dodati tudi te.
Podobno kot Zakon o vrtcih (prav tam) Zakon o osnovni šoli (1996, 12. člen) v temeljnih določbah opredeli otroke s posebnimi potrebami na naslednji način: »Učenci s posebnimi potrebami so učenci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov osnovne šole z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe osnovne šole oziroma posebni program vzgoje in
izobraževanja. Ti učenci so glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje opredeljeni v zakonu, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami.«
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011, 2. člen) omenja, da so otroci s posebnimi potrebami tudi dolgotrajno bolni otroci, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oz. posebne programe vzgoje in izobraževanja.
Iz zgoraj navedenih dejstev je tako razvidno, da šele v osnovni šoli najdemo zakonske osnove, ki tudi dolgotrajno bolne otroke opredeljujejo kot otroke s posebnimi potrebami. To pomeni, da so po Zakonu o vrtcu (1996) otroci s SBT1 obravnavani enako kot ostali otroci, čeprav potrebujejo veliko prilagoditev v oddelku. Vzgojitelji, ki imajo v oddelku otroka s SBT1, morajo omogočiti čim kakovostnejše bivanje v oddelku otroku s SBT1 in tudi ostalim otrokom.
Šelih (2010, str. 5) pravi, da vzgojitelji pri svojem vsakodnevnem delu s tovrstnimi otroki raziskovalno in kreativno vzpostavljajo specifične strategije, ki pripomorejo k razvoju in spodbujanju motoričnih, senzornih in intelektualnih potencialov ter nujne specifične dnevne rutine.
Čeprav otroci s SBT1 v vrtcu niso opredeljeni kot otroci s posebnimi potrebami, pa v Pravilniku o dodatni strokovni in fizični pomoči za otroke s posebnimi potrebami (2013, 9. člen) najdemo podatek, da se dolgotrajno bolnemu otroku izjemoma lahko dodeli začasnega spremljevalca, in sicer za pomoč pri vključevanju v posamezne dejavnosti vzgojno-izobraževalnega programa v času poteka vzgojnega dela v vrtcu. Urankar in sodelavci (2012, str. 321) navajajo, da starši pogosto upajo, da ta zakon opredeljuje delo spremljevalca, ki bi z njihovim otrokom v vrtcu preživel osem ur dnevno in pomagal voditi sladkorno bolezen. V resnici omenjeni pravilnik otroku zagotavlja le tri ure dodatne pomoči tedensko. Namen te pomoči je delna razbremenitev vzgojitelja, da se lahko posveti vsem otrokom v oddelku. V tem času ima vzgojiteljica čas, da se individualno posveti tudi ostalim otrokom v oddelku in ji ni treba ves čas nadzorovati otroka s SBT1.
2.2 DOLGOTRAJNO BOLNI OTROCI IN OTROCI S SBT1
Dolgotrajno bolni otroci so tisti, pri katerih njihova bolezen traja dlje časa, lahko tudi vse življenje (Žagar, 2012). Ti otroci so večkrat odsotni iz vrtca in ostajajo doma ali v bolnici.
šolarji nadaljujejo izobraževanje doma, v vrtcu pa se lahko starši z vzgojiteljem dogovorijo, da jih sproti obvešča, kaj so v vrtcu počeli. Dolgotrajna bolezen otroku lahko pusti različne posledice tudi na socialnem področju, zato je zelo pomembno, da ostalim otrokom v oddelku razložimo, kaj je s tem otrokom drugače. Ostali otroci se mogoče s tem otrokom ne bodo želeli igrati, če ima zaradi bolezni ali zdravljenja spremenjen zunanji videz. Ker je otrok veliko odsoten, ima lahko težave tudi na socialnem in čustvenem področju. Zato je komunikacija z vsemi otroki iz oddelka zelo pomembna.
Žagar (2012) pravi, da med dolgotrajno bolne uvrščamo tiste otroke, ki zbolijo za sladkorno boleznijo, dermatološkimi boleznimi, astmo, revmo, imunsko pomanjkljivostjo, Crohnovo boleznijo in ulceroznim kolitisom, dokončno odpovedjo ledvic, rakom, anoreksijo, psihozo ter učence/otroke z nezgodno možgansko poškodbo.
Kot smo že omenili, med dolgotrajno bolne uvrščamo tudi otroke s sladkorno boleznijo. Ločimo dve vrsti sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2. Za prvo zbolijo malčki, otroci ali mladostniki, in sicer za celo življenje. Za sladkorno boleznijo tipa 2 (v nadaljevanju SBT2) pa zbolijo starejši, ki ob pravilnem ravnanju lahko ozdravijo. Mrevlje (1995) pravi, da je SBT1, kot že ime pove, bolezensko stanje, ko telo ne more pravilno presnavljati sestavin hrane. Otroci imajo lahko visoko ali nizko raven sladkorja. Pri nizki ravni sladkorja ima otrok s SBT1 naslednje znake:
lakota, znojenje, tresenje, bledica, hitro utripanje srca, bolečine v trebuhu, glavobol, motnje vida, razdražljivost, utrujenost in nenavadno obnašanje (Oreb, Godina, Gianini, Žnidar in Zupančič, 2012, str. 81). Vzgojitelj mora zato otroku s SBT1 nameniti ogromno časa, da bo znake pravočasno opazil. Vrba (2012, str. 294) omeni, da je otrok s SBT1 ali kakšno drugo kronično boleznijo ali motnjo predvsem otrok. Pri negi in vzgoji otroka moramo zato razumeti predvsem njegov normalni psihofizični razvoj in njegove razvojne potrebe v posameznih življenjskih obdobjih ter cilje, ki jih hočemo z vzgojo doseči. Zaradi visokega krvnega sladkorja se otrok lahko počuti grozno, nizek krvni sladkor pa lahko možganom preprečuje dobro obvladovanje agresivnih občutkov (Emotional Issues for Children with Diabetes, 2019).
Pomembno je, da otroka poskušamo razumeti in mu pomagamo, da bo čim bolje razumel tudi sebe.
S. Klemenčič (2012, str. 300) pravi, da je za otroke s SBT1 še posebej pomembno, da so deležni primerne vzgoje, saj se bo ta kasneje izražala v njihovih navadah in osebnosti ter bo tako bistveno prispevala k temu, kakšna bo urejenost njihove sladkorne bolezni skozi življenje.
Fiziologija diabetesa lahko vpliva na čustva, in če smo sposobni prepoznati težave in pri tem
zagotoviti ravno pravšnjo mero discipline in svobode, lahko pomagamo pri soočanju s kakršnimi koli čustvenimi pretresi (Emotional Issues for Children with Diabetes, 2019).
2.3 INKLUZIJA OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI V VRTCU
V redne oddelke vrtca je vključenih vedno več otrok s posebnimi potrebami, med njimi so tudi otroci s SBT1. Vendar se tu porajajo številna vprašanja, na kakšen način jih pravzaprav vključujemo. Veliko avtorjev pojma integracija in inkluzija ločuje, saj med njima vidijo razliko.
Salend (1998, v Schmid, 2001) pravi, da je integracija skrbno načrtovan in nadzorovan proces vključevanja otrok rednih šol in vrtcev v učne in socialne programe. Drugi avtorji pa opredeljujejo integracijo kot proces, s katerim otroke s posebnimi potrebami vključujemo v redne vrtce in šole, pri tem pa jim nudimo dodatno strokovno pomoč. Zdi se, da dandanes naš izobraževalni sistem temelji predvsem na integraciji, čeprav se v zadnjih dveh desetletjih poudarja pomen inkluzije. Zagovorniki inkluzije poudarjajo, da vključevanje otrok v redne vrtce in nudenje dodatne strokovne pomoči nista dovolj. Cilj inkluzije je nuditi aktivno pomoč, pri čemer je okolje, v katerem se ta pomoč izvaja, redni vrtec (Schmid, 2001). Pri tem je pomembno, da otroke s SBT1 vključujemo v vse dejavnosti in jim znotraj oddelka zagotovimo pomoč, ki jo potrebujejo, hkrati pa ne smemo pozabiti na ostale otroke in njihove potrebe. Opara (2005, str. 18) razlaga, da integracija pomeni, da se mora »prizadeti« otrok prilagajati splošnemu okolju, inkluzija pa, da se mora tudi okolje prilagoditi temu otroku. Po tej definiciji bi lahko rekli, da vrtec vedno bolj stremi k inkluziji, saj se vedno več poudarja pomembnost prilagajanja otroku s posebnimi potrebami v vrtcu, vendar tako, da to ne gre na škodo ostalih otrok. Resman (2003) meni, da bi bila najkrajša, najpreprostejša in zato najohlapnejša označitev, da je integracija bolj organizacijski ukrep, medtem ko je inkluzija pedagoški, socialni in psihološki proces vključevanja kakor koli izključenih otrok in otrok s posebnimi potrebami v običajne razmere vzgojno-izobraževalnega dela. Torej se zdi, da gre za dva pojma, ki pa sta zelo pomembna in ju uporabljamo enega ob drugim. Oba pojma sta pomembna pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne vrtce. Stritih (2010, str. 46) pravi, da mora inkluzivni vrtec prepoznati in odgovoriti na različne potrebe svojih otrok, tako da prilagaja različne učne stile in obseg učenja ter vsem zagotavlja kakovostno izobraževanje z ustreznim kurikulom.
Pedagoški delavci se moramo zavedati odgovornosti, ki jo nosimo, saj kot vzgojitelji največkrat sami določamo, kaj in kako bomo otroku neko stvar predstavili, mu razložili, ga naučili, katere teme bomo uporabili in v kakšnem obsegu. Tudi če v oddelku nimamo otroka s posebnimi
njihove interese in potrebe; to še toliko bolj velja za otroka s SBT1. Svoje delo moramo prilagoditi tako, da ne izpostavljamo nobenega od otrok, vključno z otrokom s SBT1, pri tem pa upoštevati, da mora tudi otrok s SBT1 imeti možnost sodelovanja pri dejavnostih.
Usklajevanje in prilagajanje dejavnosti za vzgojitelje predstavljata največji izziv, saj je treba zagotoviti pravico enakih možnosti za vse otroke, hkrati pa zagotavljati pogoje za otroke s posebnimi potrebami za čim boljši razvoj, vzgojo in socialno vključenost. Vzgojitelj naj bi otroka s SBT1 sprejemal, razumel in mu pomagal, da ne bi bil izključen zaradi vidne drugačnosti (črpalka, drugačni obroki v vrtcu).
Inkluzija otrok s posebnimi potrebami v redne oblike vzgoje in izobraževanja je torej vrednota tistih demokratičnih družb, za katere so značilni sprejemanje načel enakih možnosti, pravičnosti, nediskriminiranja ter zagotavljanje in promocija pravic do njihovih boljših razvojnih in edukacijskih možnosti v družbi vrstnikov (Sardoč, 2006 str. 13.). V vrtcu se vsakodnevno srečamo z ljudmi, ki imajo različne ambicije, sposobnosti, primanjkljaje in pričakovanja. Prav tako je tudi pri otrocih, zato moramo sprejeti vsakega otroka, njegove želje in potrebe. Torej, kot pravi Resman (2003, str. 67), ko govorimo o integraciji in inkluziji, si prizadevamo za spoštovanje, upoštevanje in prizadevanje enakopravnosti in individualnosti vsakega posameznega človeka, otroka v vrtcu in skupnosti. Temu bi pravzaprav lahko rekli pluralizem v edukaciji (Schmid, 2001, str. 68.). Inkluzija zahteva visoko specializirane strokovnjake – specialne pedagoge, ki bodo zmožni uporabljati učinkovite, intenzivne, postopke, najboljše metode in pripomočke za delo. Daje možnost, da otroci s posebnimi potrebami niso socialno izključeni, temveč jim da potrebno podporo za čim boljši osebnostni razvoj in s tem čim boljše dosežke.
2.4 OTROK S POSEBNIMI POTREBAMI V VRTCU
Predšolsko obdobje je za vsakega otroka izjemno pomembno. To je čas, ko se razvijejo temeljni procesi in funkcije, ki se pozneje nadgrajujejo (Opara, 2005, str. 28). Kar zamudimo v tem času, kasneje ne moremo nadoknaditi, vsaj ne popolno. Otroci se med seboj razlikujejo, imajo močna in šibka področja, zato je prav, da otroke spodbujamo, da tudi na svojih šibkih področjih čim bolj napredujejo. Vsekakor pa je to težje zagotavljati, če imamo v oddelku otroka, ki ima SBT1, saj moramo poskrbeti tudi za njegov razvoj, pri tem pa ne smemo pozabiti na ostale otroke v oddelku. Vrba (2012, str. 294) pravi, da je za zdravo prilagoditev otroka pomembna stopnja ujemanja – tj. ujemanja otrokovega temperamenta z zahtevami in omejitvami okolja, ki se jim mora podrediti. Če imamo v oddelku otroka s SBT1, ki je veliko časa aktiven in gibalno zelo
spreten, je neodgovorno, da od njega pričakujemo, da sedi (da si ne poškoduje senzorja za raven sladkorja v krvi), medtem ko so drugi gibalno aktivni. Vendar moramo v času gibalne dejavnosti poskrbeti, da se otrok ne poškoduje, prav tako pa moramo spremljati njegovo raven krvnega sladkorja, da ne bi imel prenizke, saj ga s tem lahko ogrožamo. Opara (2005, str. 28) pravi, da je otroka treba vključiti v socialno skupino, kjer bo skozi interakcije, posnemanje, prepoznavanje in drugo dinamiko v skupini hitreje razvijal svoje sposobnosti in se učil nadomeščati svoje primanjkljaje. Vendar pa otroka s SBT1 ne silimo v izvajanje dejavnosti, če se ne počuti dobro. Lahko mu ponudimo možnost izbire, da dejavnost izvede kasneje, ko je njegovo počutje boljše, in takrat k dejavnosti povabimo tudi ostale, ki so jo že izvedli. Ostalim otrokom to razložimo, vendar ne poudarjamo tega na način, da bi otroka s SBT1 izpostavili.
Vsem otrokom, še posebej pa otroku s SBT1, moramo nuditi varno in zanesljivo okolje, omejitve morajo biti ravno pravšnje, da ga ne izpostavljamo pred otroki v oddelku.
Otroka s SBT1 poskušamo dobro spoznati, da znamo že ob pogledu nanj oceniti, kakšno je njegovo počutje. S. Klemenčič (2012, str. 312) pravi, da otrokovo spreminjanje počutja vpliva na odnose z drugimi otroki, hkrati pa se lahko odraža neposredno na vrednosti krvnega sladkorja in urejenosti sladkorne bolezni. Kadar je otrok zaradi svoje bolezni ali drugih stresnih okoliščin v čustveni stiski, ta v telesu povzroči hormonske spremembe, ki lahko privedejo do višjih vrednosti sladkorja. Otroka se moramo naučiti opazovati in povezovati njegovo počutje z dejanji. Smiselno je, da tudi ostalim otrokom v oddelku razložimo, zakaj se otrok s SBT1 včasih bolj agresivno vede, ima včasih manj energije ali je bolj zaspan. Nihanje krvnega sladkorja se največkrat odraža na počutju otroka. Na splošno velja, da so otroci ob nizkih vrednostih krvnega sladkorja bolj negotovi, se radi crkljajo, potrebujejo več podpore in pozornosti drugih oseb, medtem ko so ob povišanih vrednostih krvnega sladkorja razdražljivi, prepirljivi in bolj uporniški (prav tam). Vsekakor moramo pri delu z otrokom s SBT1 znati zelo dobro opazovati, saj še posebej otrok prve starostne skupine s SBT1 sam ne bo znal povedati, kako se počuti in kaj potrebuje. Zato je toliko bolj pomembno, da vzgojitelji prepoznamo otrokovo počutje in sami odločimo, kaj je zanj v tistem trenutku najbolj primerno (npr. ob nizkem sladkorju mu ponudimo kakšen košček sadja, tudi kadar ni čas malice, ob visoki ravni sladkorja pa mu lahko ponudimo različne gibalne dejavnosti). S. Klemenčič (prav tam, str. 312) pravi, da se omenjene spremembe kažejo tudi v otrokovem miselnem funkcioniranju. Ob hipoglikemiji bistveno upadejo sposobnosti pozornosti, osredotočenja in psihomotorična hitrost, otroci porabijo mnogo več časa, da rešijo nalogo, kot bi ga porabili, če bi bil njihov
sladkorja v krvi. V takih primerih bo otrok teže sledil razlagi vzgojitelja ali učitelja in bo moral vložiti bistveno več truda za reševanje problemov. To pa ne pomeni, da moramo biti do otroka popustljivi, ampak moramo biti konsistentni pri postavljanju mej, saj bo otrok le tako lahko vedel, kaj lahko počne in česa ne sme. Otrok bo tako vedel, kašne bodo posledice njegovih dejanj, hkrati pa mu bo to dalo občutek varnosti, ki jo kot vrtčevski otrok potrebuje za psihosocialni razvoj.
Otroku s SBT1 kot tudi ostalim otrokom je treba zagotoviti čim večjo varnost in konsistenco.
Vzgoja otroka s SBT1 se ne razlikuje bistveno od splošnih načel dobre vzgoje (Klemenčič in Rutar, 2012, str. 308), vseeno pa moramo njegovo obnašanje povezovati s počutjem in ravnjo krvnega sladkorja. Tako lažje razumemo njegova dejanja in smo bolj strpni. Avtorici (prav tam) pravita, da so strokovnjaki ugotovili, da je za otroke s SBT1 še posebej učinkovita vzgoja z veliko zahtevami (jasna pravila in doslednost), ki je usmerjena na otroka, kar zagotavlja občutek ljubljenosti in sprejetosti. Tako bo otrok, ko bo večji, sam bolj dosleden pri ravnanju s svojo boleznijo, ker se bo počutil sprejetega, pa mu bo tudi lažje navezovati nove stike z ljudmi in bo brez sramu govoril o svoji bolezni.
3 SODELOVANJE ODRASLIH PRI OTROKU S SLADKORNO BOLEZNIJO V VRTCU
Ker otroci v vrtcu preživijo kar nekaj ur na dan, je pomembno, da tudi osebje vrtca poučimo o sladkorni bolezni in njenem vodenju, v pomoč pa so jim pisna navodila in informacije. Otrok bo v vrtcu varen, če bo osebje sposobno pravilno ukrepati. Zato je smiselno in tudi nujno, da vsi, ki so kakor koli vpleteni pri delu z otrokom s SBT1, med seboj sodelujejo. Le tako se zagotovita najboljši razvoj in obravnava za otroka s SBT1.
Opara (2005) meni, da je program predšolske vzgoje s prilagojenim izvajanjem in z dodatno strokovno pomočjo najmanjša stopnja prilaganja otrokom s posebnimi potrebami. To pomeni, da se uporablja Kurikulum za vrtce, prilagodi pa se njegovo izvajanje in zagotovi dodatna strokovna pomoč. Kot strokovni delavci torej sledimo nacionalnemu kurikulu, kadar imamo v oddelku otroka s SBT1, pa izvajanje in potek dejavnosti prilagodimo temu otroku; nikakor pa ni sprejemljivo, da določenih dejavnost otroku s SBT1 ne dovolimo izvajati. Velikokrat je pri izvedbi dejavnosti, posebej če je ta gibalna, potreben večji nadzor tega otroka, pri čemer sta pomembna sodelovanje in dogovarjanje strokovnih delavk v oddelku, kako in kdaj je primerno izvesti dejavnost. Pomemben del dogovarjanja so tudi starši, ki nam iz izkušenj lahko povedo, kakšne prilagoditve za otroka s SBT1 moramo upoštevati ob posamezni dejavnosti. Tako bo otrok varen ob izvajanju vsake dejavnosti.
Friend in Cook (1996, v Schmid, 2001, str. 59) naštevata nekaj karakteristik uspešnega sodelovanja:
− udeleženci imajo skupni cilj,
− v aktivnostih sodelujejo prostovoljno,
− s svojimi strokovnimi in osebnimi kvalitetami prispevajo k skupnemu uspehu,
− skupaj delijo ali izmenjujejo učne pripomočke in učna sredstva in so odgovorni za rezultate svojega dela.
Za spodbujanje otrokovega razvoja je torej potrebnega veliko sodelovanja z različnimi strokovnimi delavci in starši, še posebej, če imamo v oddelku otroka s SBT1. Le s skupnim ciljem otroku omogočimo varno, zanesljivo okolje, kjer bo postopoma postal vedno bolj odgovoren zase. Sladkorna bolezen za otroke in malčke pomeni vsakodnevno prilagajanje na
različnih življenjskih področjih. Predvsem otroci v vrtcu niso kos vsem zahtevam, zato potrebujejo pomoč odraslih pri spoprijemanju z boleznijo (Klemenčič, 2012, str. 312.).
3.1 SODELOVANJE VZGOJITELJIC V ODDELKU VRTCA
Otroci niso dovolj zreli, da bi sami ravnali s senzorjem, zato je potrebno sodelovanje (Logar Dolinšek idr., 2012, str. 72). Če ima otrok v vrtcu spremljevalca, je za vzgojitelje nekoliko lažje, saj ta nenehno spremlja raven otrokovega sladkorja. Vseeno mora tudi vzgojitelj znati upravljati z otrokovo črpalko v primeru, da z otrokom ostane sam (npr. odsotnost spremljevalca).
Prav tako se je smiselno med strokovnimi delavci v oddelku pogovarjati o ravnanju in ukrepanju, kadar se pojavijo težave, le tako se vsi naučijo, kako ravnati v določeni situaciji. V času bivanja otrok v vrtcu vzgojitelj vsaj delno prevzema starševsko vlogo in z njo delež odgovornosti za urejenost otrokove SBT1. Težko je najti ravnovesje med tem, koliko otroku dopustiti in koliko odgovornosti naložiti na njegova ramena (Klemenčič, 2012, str. 313).
Seveda je smiselno, da se pogovarjamo tudi z otrokom in poskušamo, da nam pove o svojem počutju, saj le tako lahko približno ocenimo njegovo raven sladkorja. Otrok mora odgovornost za svojo bolezen prevzemati postopoma glede na njegovo starost, navade in zmožnosti. Od predšolskega otroka ne smemo pričakovati preveč in tudi ne premalo. Zavedati se moramo, da predšolski otrok še vedno potrebuje nadzor, tudi če se morda zdi dovolj zrel za opravljanje s SBT1. Še posebno naporno je takrat, ko je otrok še premajhen, da bi lahko povedal, kako se počuti (Klemenčič, 2012, str. 308). Če je le mogoče, je zelo pomembno, da se delo v oddelku razporedi tako, da vsak strokovni delavec v oddelku (vzgojiteljica, pomočnica vzgojiteljice) občasno prevzame odgovornost za otroka s SBT1. Delo se tako porazdeli in s tem preprečimo izgorelost in izčrpanost strokovnih delavcev, ki bi bili v nasprotnem primeru preveč obremenjeni.
S. Klemenčič (2012, str. 314) pravi, da je realna ocena otrokovih sposobnosti pogosto precejšen izziv, tako za starše kot tudi za zdravstveni tim in še toliko bolj za vzgojitelja, pomagajo pa nam konkretni otrokovi predlogi ter pogovor s starši. Zato pomembno je, da otroka dobro poznamo, saj le tako lahko ocenimo, koliko nadzora mu bomo pustili. Kot vzgojitelji pa moramo biti prisotni tudi, kadar otroku prepustimo nadzor, saj le tako zagotavljamo varnost. Pomemben je tudi pogovor s starši, da nam zaupajo, koliko nadzora mu pustijo doma in kje mu je treba še priskočiti na pomoč. V primeru, da otrok nepravilno vodi svojo bolezen, kot vzgojitelji priskočimo na pomoč s svetovanjem in demonstracijo, nikakor ga zaradi nepravilnosti ne
kaznujemo. Veliko bolj konstruktivno je, da se pri vzgoji osredotočimo na krepitev otrokovih močnih točk, s pohvalami, spodbudnimi besedami, izražanjem empatije in pogovorom o dilemah (prav tam).
3.2 SODELOVANJE VZGOJITELJICE S SPECIALNIM PEDAGOGOM
Ko ima vzgojitelj v svojem oddelku otroka s posebnimi potrebami, ki mu pripada specialni pedagog, je pomembno, da z njim sodeluje. Da bi lahko specialni pedagogi in vzgojitelji uresničevali edukacijske in psihosocialne potrebe otrok in s tem pripomogli k njihovi osebni in socialni integraciji, morajo biti njihove vloge dobro definirane (Schmid, 2001, str. 62).
Vzgojitelju specialni pedagog lahko svetuje, kako ravnati in na kaj paziti pri otroku s SB, prav tako lahko skupaj otroka opazujeta in se dogovarjata, kako bosta krepila otrokova močna področja in kako ga bosta spodbujala za krepitev šibkih področij. Vzgojitelj je tisti, ki specialnemu pedagogu poda informacije, kaj se je dogajalo znotraj oddelka, saj specialni pedagog ni ves čas prisoten v oddelku. Stritih (2010, str. 48) omenja, da zakon daje vrtcu, ravnatelju ter imenovani strokovni skupini odgovornosti in obveze do ustrezne podpore otroku.
Strokovni tim ima nalogo, da pripravi, izvaja, spremlja in ovrednoti individualni program (IP) za posameznega otroka s posebnimi potrebami. Sodelovanje je zaradi uresničevanja programa pomembno, saj specialni pedagog ni ves čas ob otroku, ki potrebuje pomoč. Pri pripravi individualnega programa je treba upoštevati tudi razvijanje lastnega občutka uspešnosti otroka pri dejavnostih z ostalimi otroki. Oba – vzgojitelj in specialni pedagog – imata tako pomembno vlogo za spodbujanje razvoja otroka. Pri pripravi IP v rednem oddelku se mora zato poleg izvajanja programa zunaj oddelka upoštevati tudi čas, ko je otrok v oddelku skupaj z drugimi in se pogovoriti, kakšen program pripraviti. Po mnenju Stritih (2010, str. 53) v oddelku, kjer je 17 ali več otrok, vzgojiteljica težko načrtuje čas za individualno delo s tem otrokom, ker dejansko takih pričakovanj ne more uresničiti. Lahko pa se dejavnost, ki jo načrtuje z vsemi otroki v oddelku, prilagodi otroku s SBT1. Če vzgojitelj in specialni pedagog med seboj sodelujeta, si pomagata in skupaj odločata, bo imel otrok s SBT1 največjo možnost za svoj razvoj. Če specialni pedagog otroka s SBT1 vzame iz oddelka in z njim dela individualno, potem mora biti vzgojitelj, če specialni pedagog ni poučen o SBT1, ves čas nekje v bližini, da priskoči na pomoč, če je potrebno. Če se ima specialni pedagog interes naučiti več o SBT1, pa je poleg staršev ravno vzgojitelj tisti, ki mu pri tem lahko pomaga in svetuje. Sodelovanje je tako potrebno z več vidikov, da otrok dobi pomoč in podporo, ki jo potrebuje.
3.3 SODELOVANJE S KUHINJO
Za otroke s SBT1 je zelo pomembno, da pri zanje pravilno načrtujejo prehrano in upoštevajo priporočila za zdravo prehrano (Širca Čampa, 2012, str. 132). Doma starši poskrbijo za otrokovo prehrano, v vrtcu pa moramo imeti osebo, ki se je izobraževala na tem področju.
Ravno zaradi prehrane morajo vzgojiteljice velikokrat sodelovati s kuhinjo. Včasih se lahko zgodi, da otrok česa ne želi pojesti. Takrat vzgojiteljica oz. spremljevalka, če jo ima, otroka ne sili, ampak se poskuša s kuhinjo dogovoriti, da mu ponudi kakšno drugo enakovredno jed. Ko je otrok starejši, lahko sam sodeluje pri pripravi jedilnika, tako da sam pove kuharici, kaj ima rad in česa ne mara. Če v kuhinji želijo otroku ponuditi novo jed, je smiselno, da se z otrokom pred tem posvetujejo, hkrati pa je priporočljivo, da imajo pripravljen nadomestek za primer, če otrok jedi oz. živila ne bi želel pojesti. Prehrana je zelo pomembna pri uravnavanju ravni krvnega sladkorja, zato je potrebno čim boljše komuniciranje med kuhinjo in vzgojiteljico, ki ima v oddelku otroka s SBT1. Za primer, ko ima otrok nizek sladkor, se je treba že naprej dogovoriti s kuhinjo, da pripravi lončke z različnimi trajnimi živili, ki jih imamo lahko ves čas pri sebi (v igralnici, na igrišču, na sprehodu).
A. Širca Čampa (2012, str. 154) pravi, da so dojenčki in malčki edinstveni v mnogih pogledih.
So v obdobju hitre rasti in razvoja. Zdrava in hranilno uravnotežena prehrana ima v tem obdobju največjo težo, ne le z vidika hitre rasti in razvoja, temveč z vidika vzgoje pravilnih prehranjevalnih navad za kasnejša življenjska obdobja.
3.4 SODELOVANJE VODSTVA VRTCA S STROKOVNIMI DELAVCI
Pomembno sodelovanje poteka tudi med ravnateljem in ostalimi strokovnimi delavci, saj ravnatelj organizira potek dela v vrtcu. Ravnatelj je tudi tisti, ki ima prvi kontakt s starši otroka s SBT1 in se z njimi dogovarja o vsej potrebni organizaciji dela in življenja v vrtcu glede na otroka s SBT1. Strokovni delavci pa so tisti, ki se v primeru kakršnih koli vprašanj ali težav lahko obrnejo na ravnatelja. Ta mora biti obveščen o vseh spremembah in težavah glede otroka s SBT1. Otroci in starši ne glede na poučenost osebja v vrtcu o SBT1 veliko pridobijo že z občutkom, da jih osebje želi razumeti in jim je pripravljeno nuditi ustrezno podporo, kadar jo potrebujejo (Klemenčič, 2012, str. 314). S. Klemenčič (2012, str. 314) tudi pravi, da osebje vrtca prispeva k dobremu vodenju sladkorne bolezni, kadar:
− pomaga pri meritvah krvnega sladkorja,
− pomaga pri prepoznavanju in zdravljenju hipoglikemije (nizka raven sladkorja),
− pomaga pri prepoznavanju in zdravljenju hiperglikemije (visoka raven sladkorja),
− nadzira in pomaga pri injiciranju inzulina,
− omogoča ustrezno varovalno prehrano,
− omogoči redno športno aktivnost,
− enakovredno vključi otroke v vse dejavnosti vrtca, vključno z izleti, tabori,
− lahko igra ključno vlogo pri preprečevanju nastanka čustvenih in socialnih težav, ki jih s seboj prinaša kronična bolezen.
Da vrtec vse to lahko omogoči, poleg zanesljivih strokovnih delavcev potrebuje tudi dobro vodjo, ki vse to organizira in nadzoruje, da ne pride do težav. Vodja je tudi tisti, ki razporeja delo med strokovnimi delavci, določa naloge in obveznosti vsakega zaposlenega v vrtcu. Tako vodja lahko veliko pripomore k temu, da zaposleni niso preveč preobremenjeni in izčrpani, ampak delo porazdeli med vse zaposlene. Če bodo zaposleni kos svojim obveznostim, bodo tako bolj sproščeni in bodo več prispevali k dobremu delovanju vrtca. Takrat bodo tudi starši otrok zadovoljni in bodo otroka brez večjih težav zaupali vrtcu. Ob dobri organizaciji pa bo poskrbljeno tudi za otroke, posebno otroke s SBT1, ki potrebujejo še nekoliko več strukture.
Ravnatelji so po navadi tisti, ki odločajo o nakupu potrebnih igrač in pripomočkov za otroke.
Sodelovanje z ravnateljem je pomembno tudi, ko predlagamo nakup pripomočkov, ki bi bili primerni za otroke s posebnimi potrebami, sladkorne bolnike, ali kadar želimo prostor razporediti drugače, da ga prilagodimo otroku s sladkorno boleznijo (da imamo ves čas na voljo kotiček za šport). Vloga vodstva je torej nedvomno pomembna pri načrtovanju dela oz.
dejavnosti v vrtcu za dobro počutje vseh vpletenih.
4 SODELOVANJE STARŠEV OTROKA S SBT1 Z VRTCEM
4.1 FAZE ČUSTVOVANJA STARŠEV OTROKA S SBT1
Ob diagnosticiranju bolezni gredo otroci s SBT1 in njihovi starši skozi različne faze čustev.
Strokovni delavci so tisti, ki bi morali njihova čustva razumeti, če lahko, pa tudi pomagati pri njihovem premagovanju. S. Klemenčič (2012, str. 303) pravi, da se pojavijo naslednje faze, ki niso nujno v tem vrstnem redu, čas trajanja faz pa je zelo različen: šok, zanikanje, strah in tesnoba, krivda, jeza, žalost in depresija, na koncu pa sprejetje bolezni.
− ŠOK: je prva faza, ko otrok in starši izvejo za bolezen. V tej fazi, pravi S. Klemenčič (prav tam), je težko dobro slišati in trezno razmišljati. Starši doživljajo občutek zmede in se sprašujejo, ali je sploh mogoče, da se je to zgodilo.
− ZANIKANJE: v tej fazi starši in otrok zanikajo bolezen, morda zanemarjajo dejstva o bolezni. Obnašajo se, kot da otrok ni zbolel in da najverjetneje postavljena diagnoza ni pravilna.
− STRAH IN TESNOBA: v primeru SBT1 mora biti vsak posameznik zelo natančen pri pravilnem ravnanju z boleznijo, večina staršev in otrok se z boleznijo še ni srečala, zato je normalno, da je prisoten strah. Še posebej doživljajo strah starši v času, ko je otrok v vrtcu, saj je prepuščen nekomu drugemu.
− KRIVDA: starši se počutijo krive, da je njihov otrok zbolel za SBT1. Zato je pomembno (prav tam), da se dobro seznanijo z doslej znanim vedenjem o nastanku SBT1.
− JEZA: marsikdo doživlja jezo ob misli, da je on ali njegov otrok zbolel za SBT1 in se sprašuje, zakaj ravno on oz. njegov otrok.
− ŽALOST IN DEPRESIJA: ko se nekdo začne soočati z boleznijo, se pojavljajo predvsem žalost, občutki negotovosti, občutki nepoznanega. V tem času so lahko starši razdražljivi in nezainteresirani.
− SPREJETJE BOLEZNI: ko bolezen sprejmejo starši, jo lažje sprejme tudi otrok (posebej mlajši). V družini je vedno več veselja in zadovoljstva. Starši gledajo na prednosti, ki jih je prinesla SBT1 (npr. bolj zdravo prehranjevanje cele družine …). V tej fazi so starši pripravljeni poslušati in otroka zaupati tudi drugim osebam. S. Klemenčič (prav tam) pravi, da konec koncev nenehna skrb za urejen krvni sladkor bolnika in starše neprestano opominja, da ni povsem zdrav. Vendar večina bolnikov in staršev bolezen prej ali slej
sprejme in si na novo organizira življenje, težki trenutki pa postanejo redki in lažje obvladljivi.
Ko po diagnozi otrok pride v vrtec, mora vzgojitelj dobro opazovati, v kateri fazi so starši in otrok (če je seveda dovolj star, da se s svojo boleznijo že sooča), saj jih lahko tako veliko bolje razume. Starši so lahko ob začetku diagnoze do otroka zelo zaščitniški in popustljivi, zato je dobro, da se z njimi pogovorimo in jim pomagamo. Kadar so slabe volje in razdražljivi, jih poskušamo razumeti in poslušati. Tako bomo v največjo pomoč otroku in staršem.
4.2 SODELOVANJE MED STARŠI IN VZGOJITELJICO
S. Klemenčič in M. Rutar (2012, str. 308) menita, da pri predšolskem otroku skoraj vso odgovornost in skrb za vodenje SBT1 prevzemajo starši, saj je otrok premajhen, da bi sam razumel in urejal zahteve bolezni. V času, ko je otrok v vrtcu, vso to odgovornost prevzamejo zaposleni tam. Ravno v vrtcu mora zato potekati veliko sodelovanja in pogovarjanja med strokovnimi delavci in starši. Sodelovanje s starši je proces, ki je največkrat dolgotrajen, včasih tudi težaven. Zavedati se moramo, da se učijo tako starši kot vzgojitelji, vse pa je za dobrobit otroka. Vzgojitelj se od starša lahko nauči, kakšen je otrok doma, kako funkcionirajo kot družina, kaj otrok potrebuje, kaj ima rad, česa ne, starši pa se lahko naučijo, kako otroku lahko še bolj pomagajo pri razvijanju močnih in šibkih področij, kako se otrok odziva v oddelku, kako ga sprejemajo ostali otroci in on njih. Stritih (2010, str. 74) omenja, da je zgodnje otroštvo obdobje človekovega življenja, v katerem pridobi temelje za samostojnost na vseh področjih, začenja razumevati sebe in svet okoli sebe. Za marsikaterega starša je ločitev od otroka težka, čeprav gre le za nekaj ur na dan, ko je v vrtcu. Toliko bolj težko pa je staršem, ki imajo otroka s SBT1, saj jih skrbi, kako bo otrok preživel ta čas brez njih. Kotnik in sodelavci (2012, str.
354) menijo, da je največji strah staršev nizek sladkor, še posebej pri majhnih otrocih, starih od 1 do 3 let. Starši imajo glavno vlogo pri urejanju sladkorne bolezni, ko njih ni, pa to vlogo prevzema vzgojitelj oz. spremljevalec. Otroci pri tej starosti nam še ne znajo povedati, kaj je narobe in kako se počutijo, zato sta naše prepoznavanje znakov in poznavanje SBT1 še toliko pomembnejša. Nekoliko lažje je pri otrocih druge starostne skupine, ki že sami povedo staršem, kako se počutijo, kakšen je bil njihov dan v vrtcu, da so starši bolj mirni. Pri starših z otrokom s SBT1 največkrat poteka sodelovanje na neformalni ravni, vsakodnevno ob prihodu in odhodu iz vrtca, kjer vzgojiteljica pove bistvene informacije tistega dne. Starše večkrat povabimo tudi
vzgojiteljevi najstrožji sodelavci pri vzgoji. Med njimi mora vladati odnos sodelovanja in medsebojnega spoštovanja (Ule, 2010, str. 67).
4.3 SODELOVANJE STARŠEV OTROKA S SBT1 S KUHINJO
Poleg sodelovanja vzgojiteljev s kuhinjo je pomembno tudi sodelovanje med kuhinjo in starši.
Starši lahko veliko pripomorejo pri načrtovanju prehrane v vrtcu, saj lahko povedo, kaj otrok rad je in česa ne mara, kar je še posebej pomembno, kadar otrok sam tega ne zna povedati ali pokazati. A. Širca Čampa (2012, str. 157) meni, da je nemalo staršev strah prvega dne, ko bo moral njihov otrok s SBT1 v vrtec. To zanje pomeni manj nadzora nad otrokovimi prigrizki in obroki. Toda ima lahko otrok ob pravilnem načrtovanju, izobraževanju in sodelovanju zdravo in varno prehrano tudi v vrtcu. Kuhinja vrtca, vzgojiteljice in starši se lahko dogovorijo, da starši posredujejo pomembne informacije o primernih živilih in sami pomagajo pri sestavi otrokovega jedilnika, hkrati lahko opozorijo tudi na ostale posebnosti, na katere morajo biti pozorni. Tako bodo starši lažje zaupali otroka v vrtec, kuhinja in vzgojiteljice pa bodo seznanjene z vsemi potrebnimi informacijami o otroku in njegovih posebnostih.
5 POMEN ČUSTEV
Poznavanje razvoja čustev pri otrocih je pomembno, če želimo bolje razumeti posameznega otroka. V primeru, da imamo v oddelku otroka s SBT1, pa je še toliko bolj pomembno, da spremljamo čustveni razvoj tega otroka, saj ga le tako lahko razumemo in mu pomagamo. Če ga dobro poznamo, mu laže razložimo njegovo bolezen, kot tudi njegovim sovrstnikom. Kovač (1993, v Smrtnik Vitulić, 2007) pravi, da je posameznikovo izražanje čustev pogosto nezavedne narave, zato so elementi čustvenih izrazov dokaj zanesljivi kazalci čustvenih stanj. S prepoznavanjem izrazov lahko prepoznavamo čustva v vsakodnevnih življenjskih situacijah.
Posameznik s čustvenim izražanjem sporoča svojo vpletenost v določeno situacijo (prav tam).
Tako lahko otrok hitro vidi, ali smo zanj zaskrbljeni in kaj v določenih situacijah občutimo.
Vendar pa je treba vedeti, da se različni avtorji ne strinjajo povsem, kdaj v razvoju se določeno čustvo razvije. H. Smrtnik Vitulić (2011, str. 16.) pravi, da če čustveni izraz poimenujemo kot bistveni sestavni del čustev, potem lahko rečemo, da otroci izražajo čustva že kmalu po rojstvu.
Če pa čustva razumemo tudi kot psihični fenomen, ki poleg fizioloških sprememb, telesnih izrazov, delovanja ali potrebe za delovanjem vključuje tudi kognitivne procese, potem so v razvoju mogoča »šele«, ko otrok doseže določeno stopnjo kognitivnega razvoja in oblikuje določena spoznanja o sebi in svetu.
Otrokom so pomembne druge stvari kot odraslim, čustva izražajo pogosteje, hitreje prihajajo iz enega skrajnega doživljanja k drugemu, predvsem pa jih ne zmorejo ustrezno nadzorovati (Smrtnik Vitulić, 2007, str. 73). Otroci torej čustva razumejo drugače kot odrasli, zato moramo otroka dobro poznati, da lahko ob pogledu nanj vemo, kako se počuti; to je še posebej pomembno, kadar je v oddelku otrok s SBT1, saj po njegovem vedenju in izražanju čustev sklepamo na raven sladkorja v njegovi krvi, še posebej kadar je otrok mlajši in nam svojega počutja še ne zna opisati. H. Smrtnik Vitulić (2011, str. 18) pravi, da se z razvojem spreminja tudi intenzivnost posameznih čustev, tako da nekatera postanejo bolj, druga pa manj intenzivna.
Tudi kompleksnost in razumevanja čustev se razvijajo z otrokovo starostjo. H. Smrtnik Vitulić (2007, str. 56) pravi, da v zgodnjem otroštvu večinoma uporabljajo manj kompleksne situacijske, vedenjske in telesne razlage čustev.
5.1 TEMELJNA ČUSTVA
Osnovna temeljna čustva so veselje, strah, jeza in žalost (Smrtnik Vitulić, 2011, str. 19).
− VESELJE: Iz otrokovega vedenja lahko ugotovimo, kaj je nekomu pomembno. H. Smrtnik Vitulić (2007, str. 31) pravi, da veselje spremlja doživljanje prijetnosti, veselje pa je namenjeno utrjevanju tistega vedenja, ki je prispevalo k doseganju te želje.
− STRAH: Je čustvo, ki nas povezuje z nečim neznanim, pri otrocih se to lahko zgodi pogosteje, saj se velikokrat znajdejo v neznani situaciji. Ljudje doživljajo strah, kadar verjamejo, da niso dovolj sposobni, da bi se spoprijeli z nastalo situacijo (Milivojević, 1999, v Smrtnik Vitulić, 2007, str. 31).
− JEZA: Jezo izražamo, kadar želimo nekoga spremeniti ali kadar nečesa ne moremo doseči.
H. Smrtnik Vitulić (2011, str. 22) pravi, da je pri otrocih jeza pogostejše čustvo kot strah, saj je dražljajev, ki jo sprožajo, več. Otrok se v zgodnjem otroštvu razjezi, kadar mu vzamemo lastnino ali se vmešamo v njegovo igro. Za otroka s SBT1 je značilno, da se večkrat razjezi, še posebej kadar mora prekiniti igro, da preverimo črpalko, ali kadar mora pred ostalimi otroki na kosilo. Lahko se tudi zgodi, da se bo otrok, kadar je jezen, vedel agresivno do ostalih otrok.
− ŽALOST: H. Smrtnik Vitulič (2007, str. 33) pravi, da se pri žalosti posameznik spoprijema z dogajanjem, ki ga je sprožilo in ga v nasprotju z jezo ne želi spremeniti. Posameznik, ki je žalosten, usmerja pozornost nase in ne na svoje doživljanje. Otroci s SBT1 se lahko večkrat počutijo žalostne in se sprašujejo, zakaj so ravno oni zboleli. Zaradi svoje bolezni je lahko tak otrok slabše vključen med vrstnike in se počuti osamljenega. Pomembno je, da se zavedamo, kot pravi H. Smrtnik Vitulič (2011, str. 23), da bodo osamljeni otroci žalovali bolj kot aktivni in v družbi sprejeti otroci. Ravno zato moramo otroku, ki se sam ne zna vključiti v družbo ostalih otrok, pomagati.
Pomembno pa ni samo, da otrokova čustva prepoznamo, ampak se moramo nanje tudi ustrezno odzvati. Damon (v Shapiro, 1999, str. 47), meni, da moramo stremeti k razvijanju čustvenih in družbenih veščin pri vseh otrocih, če želimo, da odrastejo v moralne ljudi.
Postopoma morajo sprejeti in razumeti, kaj ločuje »dobro« vedenje od »slabega« in razviti vedenjske navade, skladne s tistim, kar zaznavajo kot »dobro« (prav tam).
Razviti morajo skrb, spoštovanja in občutek odgovornosti do sreče in pravic drugih ljudi. Skrb izražajo s prijaznostjo, z usmiljenjem, dobrodelnostjo in s pazljivostjo (prav tam). Čeprav se predšolski otroci še razvijajo in ne zmorejo vseh naštetih odzivov, je pomembno, da vrstnikom razložimo posebnosti otroka s SBT1 in kako mu lahko pomagajo, na kaj morajo biti pazljivi.
Pokazati jim moramo, da smo vsi v oddelku pomembni za dobro počutje ostalih. Tako se bo
otrok s SBT1 počutil enakovrednega ostalim. Otrokom moramo dovoliti, da svoja čustva izrazijo in se o njih pogovarjajo. Tako bomo lažje razumeli, kako se počutijo, hkrati pa jim bomo tako lahko razložili, zakaj se je mogoče otrok s SBT1 odzval z agresivnim vedenjem.
Če se z otroki veliko pogovarjamo, če jim dopuščamo, da na sprejemljiv način izrazijo svoja čustva, bodo o lažje razumeli tudi ostale otroke. Zavedati se moramo, da se čustvene in vedenjske težave pri otrocih pogosto pojavijo tudi skupaj z drugimi telesnimi in duševnimi motnjami (težavami, boleznimi, okvarami), na primer ob različnih kroničnih telesnih boleznih (Smrtnik Vitulić, 2007, str. 72). Tako je zelo verjetno, da bodo imeli otroci s SBT1 večje čustvene težave, da bodo svoja čustva težje izrazili in težje prepoznali. Hkrati pa zaradi visoke oz. nizke ravni sladkorja svoja čustva tudi težje kontrolirajo kot ostali otroci.
6 OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI
V vrtcu, kjer delam, že več kot dve leti opravljam delo pomočnice vzgojiteljice predšolskih otrok in spremljevalke otroka s SBT1. Ker se pri svojem delu vsakodnevno soočam z nenehnimi izzivi prilagoditve dela med otrokom s SBT1 in ostalimi otroki, bom v diplomskem delu predstavila in raziskala problematiko dela s takšnim otrokom v vrtcu.
Zakon o vrtcih (1996) navaja šest skupin otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP) v vrtcu. Med temi šestimi skupinami ne najdemo dolgotrajno bolnih otrok, kar pa ne pomeni, da jih v vrtcu ni. Drugače pa je zapisano v Zakonu o osnovni šoli (1996), ki navaja deset skupin OPP in med njimi tudi dolgotrajno bolne otroke, med katere sodijo tudi otroci s sladkorno boleznijo, ki bodo predmet obravnave v diplomskem delu.
Zveza društev diabetikov Slovenije (2020) pravi, da ima v Sloveniji SBT1 že okoli 300 ljudi, med njimi pa so tudi otroci, ki obiskujejo vrtec. Zato je veliko možnosti, da se kot vzgojitelj pri svojem delu lahko srečamo z otrokom s SBT1. Sladkorna bolezen je stanje stalno zvišanega sladkorja v krvi, ki nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali odpora proti njegovemu delovanju (Kaloper, 2002, str. 19). Kadar ima v oddelku otrok sladkorno bolezen, se moramo zavedati, da ta otrok potrebuje precej prilagoditev tudi v vrtcu. Pred vključitvijo otroka v vrtec morajo vsi strokovni delavci vrtca, ki bodo v stiku z otrokom, obiskati izobraževanje, ki v Ljubljani poteka na pediatrični kliniki. Tam jih seznanijo s priporočljivo prehrano sladkornih bolnikov, z rokovanjem s črpalko ter s simptomi in ukrepi ob hiperglikemiji ali hipoglikemiji.
A to še zdaleč ni dovolj, saj morajo kot strokovni delavci skrbeti tudi za otrokovo aktivnost, ki je mora biti ob hiperglikemiji veliko, ob hipoglikemiji pa zelo malo. Hkrati morajo vzgojitelji ves čas preverjati raven sladkorja pri tem otroku. Tu se strokovni delavci soočijo z izzivom, kako kljub dodatni pomoči uskladiti vse dejavnosti v oddelku, jih prilagoditi otroku s sladkorno boleznijo, hkrati pa upoštevati potrebe vseh drugih otrok. V primeru, da otrok nima spremljevalca, je vse navedeno še toliko bolj zahtevno. Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014, 23. člen) namreč pravi, da otrok dobi spremljevalca na podlagi odločbe o usmeritvi, če se ne more zagotoviti izvajanje odločbe o usmeritvi z že sistemiziranimi delovnimi mesti. V praksi je skoraj nemogoče, da ravnatelji poiščejo spremljevalca znotraj kadra v vrtcu, ki ga že tako največkrat primanjkuje. Zato je pomembno, da vsi strokovni delavci med seboj sodelujejo in se zavedajo pomena načela enakih možnosti in upoštevanja različnosti med otroki (Kurikulum za vrtce, 1996). Še posebej pomembno je, da strokovni delavci otroku razložijo njegovo bolezen. Kot pravi K. Miller (1996), otrok lahko
misli, da je sam povzročil bolezen. Otrok morda meni, da je zbolel, ker ni bil priden, zato mu je treba razložiti posebnosti. Hkrati ne smemo pozabiti na druge otroke v oddelku, saj je tudi njim treba razložiti posebnosti otroka. Otroci lahko mislijo, da se bodo bolezni nalezli in tudi oni zboleli, ali pa si ne upajo igrati z njim zaradi oglašanja črpalke, zato je treba razložiti tudi, zakaj ima ta otrok posebno hrano oz. da to ni privilegij. Vsi otroci v oddelku morajo biti enakovredni. Če bi posameznikom priznali več pravic zgolj zaradi osebnih okoliščin, potem bi bila to diskriminacija, ki pa ni dovoljena (Otrokove pravice, 2010). A obstaja tudi pozitivna diskriminacija, kjer nekaterim osebam damo prednost zaradi njihovih posebnosti. Tako v vrtcu damo prednost otroku s sladkorno boleznijo, posebej kadar je njegovo zdravje ogroženo. V takih primerih pa moramo ostalim razložiti, zakaj smo otroka s sladkorno boleznijo obravnavali drugače in mu dovolili nekaj, kar ostalim nismo.
Strokovni delavci vrtca torej lahko v taki situaciji otroke naučimo, da smo vsi različni, torej drugačni od drugih, spoštovati in ceniti pa moramo tako sebe kot druge. Biti drugačen od drugih je namreč prednost. Eden od pomembnejših ciljev predšolske vzgoje je ravno razvijanje sposobnosti razumevanja in sprejemanja sebe in drugih (Zakon o vrtcih, 1996).
Ker je v Sloveniji zelo malo literature s področja vključevanja in ravnanja z otroki s sladkorno boleznijo v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, sem se odločila raziskati to problematiko s pomočjo intervjujev z različnimi strokovnimi delavkami, starši in otroki, ki so vpleteni v proces.
Osredotočila se bom predvsem na prilagoditve, ki jih moramo uvesti v oddelku, če imamo otroka s SBT1, in hkrati zagotoviti, da ostali otroci niso zapostavljeni. Zavedati se moramo, da otrok z diabetesom potrebuje drugačno obravnavo od ostalih, vendar ga moramo v največji možni meri vključevati v vse dejavnosti.
Cilj diplomskega dela je proučiti primer otroka s SBT1 v vrtcu, pri čemer me zanimajo vedenje in čustveni odzivi tega otroka in tudi ostalih otrok, ki spremljajo nujne prilagoditve temu otroku pri pedagoškem delu. Raziskala bom tudi, kako se s tem izzivom soočajo strokovne delavke, ki so delale s tem otrokom, ter otrokovi starši.
7 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
RV 1: Kakšni so vedenje in čustveni odzivi otroka s SBT1 pred in po odkriti bolezni? Ali in kako se vedenje in čustva tega otroka razlikujejo od ostalih otrok?
RV 2: V katerih primerih in kako mora vzgojiteljica vzgojno delo posebej prilagoditi otroku s SBT1?
RV 3: Kako vzgojiteljica usklajuje delo s sladkornim bolnikom s potrebami ostalih otrok v skupini?
RV 4: Ali in kako vzgojiteljica ostalim otrokom v oddelku razloži posebnosti otroka s SBT1?
Kako se na to in v odnosu do tega otroka odzivajo ostali otroci? Ali in kako to vpliva na socialno dinamiko v oddelku?
RV 5: Kaj doživlja vzgojiteljica, ki ima v oddelku otroka s SBT1?
RV 6: Kateri strokovni delavci poleg vzgojiteljic v oddelku so vključeni v proces dela z otrokom s SBT1? Kako in na kakšen način med seboj sodelujejo?
RV 7: Kako vzgojiteljica in ostale strokovne delavke sodelujejo s starši otroka s SBT1 in kakšno mnenje o sodelovanju z vrtcem imajo starši?
RV 8: Kakšna je bila moja vloga spremljevalke tega otroka in pomočnice vzgojiteljice v oddelku?
8 METODA RAZISKOVANJA
V diplomskem delu sem uporabila deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja. Primer otroka s SBT1 sem proučevala posredno s pomočjo intervjujev s strokovnimi delavkami, ki so delale s tem otrokom, otroki in staršem otroka ter nekaj otroki v oddelku. Predstavila in reflektirala sem tudi svoje izkušnje z delom z otrokom s SBT1.
8.1 RAZISKOVALNI VZOREC V raziskavo (intervju) bodo vključeni:
− dve vzgojiteljici, in sicer vzgojiteljica, ki je imela otroka s SBT1 od prihoda v vrtec, ter vzgojiteljica, ki je bila z otrokom zadnje šolsko leto;
− vodja prehrane v vrtcu, ki je kuhala obroke posebej za otroka s SBT1;
− specialna pedagoginja, ki je izvajala dodatno strokovno pomoč (DSP) za tega otroka;
− pet otrok iz oddelka, v katerega je bil vključen otrok s SBT1;
− otrok s SBT1 (v nadaljevanju AB namesto njegovega imena);
− eden od staršev otroka s SBT1.
8.2 TEHNIKE IN POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Uporabila sem tehniko polstrukturiranega intervjuja, kar pomeni, da sem imela v naprej pripravljena vprašanja, ki pa sem jih po potrebi spreminjala oz. jim dodajala dodatna vprašanja.
Pri vseh intervjujih sem anonimnost intervjuvancev zagotovila tako, da njihovi osebni podatki in podatki o vrtcu, kjer delajo, ne bodo objavljeni. Otroka s SBT1 zato v diplomskem delu omenjam kot AB. Vsi intervjuji so potekali brez prisotnosti drugih oseb. Posamezni intervjuji so trajali od 20 do 60 minut.
Intervjuje sem najprej opravila s strokovnimi delavci v prostorih vrtca, v času odmora strokovnih delavcev. Za intervjuje z otroki sem izbrala pet otrok, ki so bili z AB v oddelku že dlje časa in so me vsi dobro poznali. Podobno kot pri intervjujih s strokovnimi delavci sem tudi te izvedla v prostorih vrtca, tako da sem vsakemu izmed otrok posebej zastavila vprašanja, na katera so odgovarjali. Intervju z mamo AB sem izvedla pri njih doma. Intervju z AB pa sem izvedla že v času epidemije Covida, zato sem ga zaradi varnosti naju obeh, izvedla preko Skypa.
Podatke sem kvalitativno, kjer je mogoče, pa tudi kvantitativno analizirala.
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
9.1 SOOČANJE Z OTROKOVO SLADKORNO BOLEZNIJO
Večina intervjuvancev se je na otroka s SBT1 pripravila. Vzgojiteljica 1, ki je bila z otrokom od samega začetka postavljene diagnoze, prav tako tudi vodja kuhinje, sta imeli pred prihodom otroka v vrtcu izobraževanje o SBT1 in primernih obrokih. Vzgojiteljica 2, ki je bila v oddelku z otrokom kasneje, pa je takrat odšla na krajše izobraževanje na Pediatrično kliniko. Starši otroka so se ob diagnosticiranju bolezni v bolnici v enem tednu naučili ravnanja z bolnikom s SBT1. Le specialna pedagoginja ni opravila nobenega predhodnega izobraževanja.
Vse strokovne delavke v vrtcu so bile na začetku, ob prihodu otroka s SBT1 v oddelek, zaskrbljene iz različnih razlogov. Vzgojiteljica 1 se s SBT1 še nikoli prej ni srečala. Povedala je, da si ni niti predstavljala, kakšne oz. če sploh katere prilagoditve bodo v oddelku potrebne.
Bila je zelo negotova. Najtežje ji je bilo ob naglih spremembah nihanja sladkorja, saj je morala zaradi tega spremeniti dejavnost. Hkrati je bila obremenjena z vsakodnevnim soočanjem s starši, ki so imeli ob postavljeni diagnozi prav tako čustveno stisko. Tudi druga vzgojiteljica, ki se je že pred tem srečala s SBT1, je bila zaskrbljena za varnost otroka in glede poteka dejavnosti v oddelku, saj je bila leto prej v sosednji skupini, kjer je velikokrat opazila, da je sodelavka dnevno rutino spremenila zaradi AB. Enako sta razmišljali tudi specialna pedagoginja in vodja kuhinje, saj je obe skrbelo, kako bodo stvari potekale. Vodjo kuhinje je predvsem skrbelo, da otroku hrana ne bo ugajala.
Mami otroka s SBT1 je bilo najtežje ob misli na menjavanje seta in bolečini, ki bi jo AB imel zaradi vboda igle. Ob prihodu v vrtec pa jo je najbolj skrbelo, da otrok ne bi dobil primernih obrokov in da bi bil obravnavan drugače od ostalih. AB pa je povedal, da mu je bilo na začetku čudno, da je imel črpalko in je piskala, ko se je kasneje tega navadil, pa se je počutil bolje.
9.2 VEDENJE IN ČUSTVENI ODZIVI OTROKA S SBT1
Pri prvem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, kakšni so bili vedenje in čustveni odzivi otroka s SBT1, pred in po odkriti bolezni, in v čem so se razlikovali od vedenja in čustev ostalih otrok. Vzgojiteljica 1 in mama otroka s SBT1 sta povedali, da se je otrok po vedenju razlikoval od ostalih otrok. Otrokovo vedenje je bilo bolj agresivno, hitreje je bil utrujen, ničesar ni želel
pedagoginja je potrdila, da je imel težave z govorom in socialnimi veščinami, vendar je otrok po diagnozi hitro napredoval in v razvoju ujel vrstnike. Vzgojiteljici sta bili enakega mnenja, da se njegovo vedenje kasneje ni razlikovalo od ostalih otrok, razen občasno, ko je imel hitra nihanja sladkorja. Tudi AB je sam povedal, da se ob visoki in nizki ravni sladkorja ni počutil najbolje in je postal hud oz. jezen. Kot pravi H. Smrtnik Vitulić (2011, str. 27), je zato poleg ozaveščanja pomena doživljanja jeze posebno skrb treba nameniti predvsem načinom izražanja jeze. Mama otroka je prav tako povedala, da je otrok od postavljene diagnoze hitro napredoval v govoru in začel bolje kontrolirati svoja čustva.
9.3 PRILAGAJANJE VZGOJNEGA DELA IN DNEVNE RUTINE AB-JU
Na drugo raziskovalno vprašanje o prilagoditvi vzgojnega dela otroku s SBT1 sta obe vzgojiteljici odgovorili, da je bilo delo v oddelku nekoliko spremenjeno zaradi otroka s SBT1.
Vzgojiteljica 1 je omenila, da je bilo po diagnozi, ob prihodu otroka nazaj v vrtec, potrebnih največ prilagoditev. Na začetku je prakticirala, da je z otrokom s SBT1 delala spremljevalka, ona pa se bolj osredotočila na izvajanje dejavnosti in ostale otroke v oddelku. Izkazalo se je, da je vseeno bolje, da vse strokovne delavke v oddelku znajo ravnati z otrokom s SBT1, zato je delo spremenila tako, da so se v oddelku posvetovale o odločitvah glede otroka s SBT1.
Vzgojiteljica 1 je morala prav tako zaradi otroka s SBT1 dejavnost velikokrat prekiniti in jo prilagoditi njemu, največkrat za cel oddelek. Vzgojiteljica 2 pa je omenila, da se je velikokrat spremenil kar del dneva ali načrtovanih dejavnosti, npr. ko so zaradi slabšega počutja otroka namesto na sprehod odšli zgolj na igrišče. Omenila je tudi prilagoditev glede prehrane, ki se je razlikovala od ostalih otrok, kar je potrdila tudi vodja kuhinje.
V kuhinji je bilo poleg nenehnega izobraževanja na temo prehrane za SBT1 treba izvesti kar nekaj prilagoditev, predvsem pa je bil čas priprave obroka za SBT1 mnogo daljši od ostalih diet.
Tudi specialna pedagoginja je opazila, da sta vzgojiteljici velikokrat spremenili časovni potek dejavnosti zaradi AB. Otrokova mama pa je kot prilagoditev omenila tudi njegovo torbico, ki jo je bilo treba ves čas nositi s seboj, kamor koli so odšli. Po njenem mnenju je bila, podobno kot doma, tudi v vrtcu potrebna nenehna zbranost, najtežje prilagoditve pa so se ji zdele glede prehrane, tako doma kot v vrtcu. Otroci, ki so bili v oddelku skupaj z AB, so največkrat omenili, da so velikokrat vsi skupaj tekli zaradi AB in da je imel večinoma drugačno prehrano kot oni
ter jo je moral v celoti pojesti. AB pa je povedal, da mu je bilo všeč, kadar je začel jesti pred ostalimi, še posebej pa, ko je imel nizek sladkor in so mu vzgojiteljice dale kaj sladkega.
Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je bilo zaradi prisotnosti otroka s SBT1 v oddelku vzgojno delo v veliki meri prilagojeno AB-ju in njegovim potrebam, pri čemer pa so bile po mnenju strokovnih delavk hkrati upoštevane tudi potrebe ostalih otrok.
9.4 USKLAJEVANJE DELA V ODDELKU Z AB TER ODZIVI OSTALIH OTROK Na raziskovalno vprašanje, kako vzgojiteljica usklajuje delo v oddelku z otrokom s SBT1 z delom z ostalimi otroki, sta vzgojiteljici odgovorili, da sta otroka vključevali v vse dejavnosti.
Dejavnosti sta velikokrat prilagodili otroku s SBT1, vendar so v dejavnostih sodelovali vsi otroci. Vzgojiteljica 2 je omenila, da je v času skupnih vodenih dejavnosti za otroka s SBT1 največkrat poskrbela spremljevalka, če je takrat ni bilo, pa ena od vzgojiteljic. Veliko usklajevanja je potekalo tudi pri gibalnih dejavnostih, kjer je bilo treba paziti na otrokovo črpalko in njene dele, pri daljših sprehodih pa so morali vedno paziti, da so se pravočasno vrnili na malico ali kosilo. Specialna pedagoginja je prav tako opazila, posebej na začetku postavljene diagnoze, da je vzgojiteljica dejavnost prekinila in ostalim otrokom dovolila igro, vzgojiteljice pa so medtem pomagale AB. Z dejavnostjo so nadaljevali kasneje, ko se je stanje AB umirilo.
Iz odgovora AB pa je razbrati, da sam ni opazil, da bi bil iz katere dejavnosti izvzet, saj je sam povedal, da je lahko počel vse kot ostali otroci.
Pri četrtem raziskovalnem vprašanju me je zanimalo, ali in kako je vzgojiteljica ostalim otrokom v oddelku razložila posebnosti otroka s SBT1. Vzgojiteljica 1 je omenila, da je ob prihodu AB nazaj v vrtec po postavljeni diagnozi otrokom najprej na preprost način razložila njegovo zdravstveno stanje, z demonstracijo je pokazala črpalko in njene sestavne dele na AB, zakaj se uporabljajo in z uporabo rekvizita (torzo z deli telesa) razložila, zakaj pride do SBT1.
Velikokrat je z igro vlog otrokom pokazala tudi, na kaj morajo biti pozorni, kadar so v bližini AB. Otroci so bili takrat stari od 2 do 4 let. Velik poudarek je bil tudi na njegovi prehrani, ki se je razlikovala od prehrane ostalih. Zdelo se ji je veliko lažje, da so v kuhinji obrok AB servirali na pladenj. Tako so vsi otroci vedeli, da je to samo njegovo in da mora vse pojesti. Velikokrat so mu priskočili na pomoč pri nošenju pladnja na njegovo mizo. Otroci so z zanimanjem poslušali razlago o SBT1, vendar so pozneje kljub temu še vedno postavljali ista vprašanja.
Vzgojiteljica 2 je povedala, da je večina otrok že bila seznanjena z otrokovo boleznijo, ko je
da je treba preveriti stanje sladkorja. Otrokom, ki z boleznijo niso bili seznanjeni, pa sta s sodelavko ob pogovoru razložili vse pomembne informacije. Tudi vodja kuhinje je potrdila, da so vzgojiteljice ostalim otrokom razložile osnove o SBT1.
Vzgojiteljica 1 je povedala, da so se otroci odzvali z zanimanjem in so sami večkrat spraševali o SB. Otroci so na vprašanja o SBT1 odgovorili, da je SBT1 to, kar ima AB in da to pomeni, da ima drugačne obroke in da včasih črpalka opozarja, če je z njegovim sladkorjem kaj narobe.
Ob določenih situacijah so tudi spraševali glede SBT1. Vzgojiteljica 2 pa je omenila, da sta morali jim vzgojiteljici večkrat razložiti, kakšno bolezen ima otrok, saj so bili otroci med igro kdaj pa kdaj nepazljivi in so pozabili na pravila. Tudi AB je omenil, da je večkrat slišal, ko je katera od vzgojiteljic razlagala o njegovi bolezni.
Vzgojiteljica 1 je otrokom želela prikazati, da so vsi pomembni za zdravje AB in dobro počutje vseh v oddelku. Pri tem otroka ni izpostavljala in poudarjala njegove bolezni ali ga predstavila kot drugačnega, zato so ga otroci sprejeli za sebi enakega. Tudi otroci so potrdili, da se je AB lahko igral na enak način kot oni, jasno pa jim je bilo, da je v določenih primerih potreboval nekaj prilagoditev, npr. da je imel črpalko, ki mu je pomagala paziti na sladkor, da je ob opozarjanju črpalke AB igro prekinil in z vzgojiteljico preveril stanje sladkorja, da je moral včasih jesti prej kot oni in se je njegova hrana velikokrat razlikovala od njihove. To je potrdila tudi vodja kuhinje, saj so ji otroci ob različnih priložnostih omenili, da bi tudi oni jedli enako hrano kot AB. Specialna pedagoginja pa je povedala, da je otroke zanimalo, zakaj AB hodi z njo iz oddelka, zato je dovolila, da si je AB vsakič izbral enega od otrok, ki je šel z njim, da je na ta način krepil svoje socialne veščine.
9.5 ODNOSI MED AB IN DRUGIMI OTROKI
S. Klemenčič (2012, str. 312) omeni, da otrokovo spremenjeno počutje vpliva na odnose z drugimi otroki. Vzgojiteljici 1 se je zdel AB karizmatičen otrok, ki se je razumel z vsemi otroki iz oddelka. Čeprav se je zaradi nihanja sladkorja kdaj bolj agresivno vedel in je koga udaril, so otroci razumeli, zakaj je to storil in so bili do njega strpni. Vzgojiteljica 2 je omenila, da je imel AB enega ali dva zelo dobra prijatelja, ki sta zanj tudi ves čas skrbela in mu pomagala. Podobno kot vzgojiteljica 1 je omenila, da se je ob nihanjih sladkorja večkrat s kom sporekel in prišel do vzgojiteljice objokan, ker se mu je zdelo, da se mu je zgodila krivica. Specialna pedagoginja je opazila, da se je na začetku AB igral bolj sam, kmalu pa je navezal stike z ostalimi otroki, ki so zanj zelo skrbeli.
