UČNO OKOLJE, KI SPODBUJA GIBANJE

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji

Maja Mattiazzi

UČNO OKOLJE, KI SPODBUJA GIBANJE

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji

Maja Mattiazzi

UČNO OKOLJE, KI SPODBUJA GIBANJE

Magistrsko delo

Mentorica:

izr. prof. dr. Vesna Štemberger

Ljubljana, 2021

V ZAHVALO …

Moja študijska pot je podobna vzpenjanju na goro. Njen začetek je bil naporen, saj se je pot vila skozi gozd v strm klanec in ni bila nič kaj zanimiva. Tedni v Ljubljani so bili dolgi in pogosto megleni, vikendi doma pa kratki. Kmalu je prišla nedelja zvečer, ko je bilo treba spet sesti na natlačen avtobus in iz varnega zavetja odpotovati v Ljubljano. Zahvaljujem se svoji družini – mami, tatu in Simonu – da ste me naučili hoditi po tej poti, me učili brati zemljevid, mi pomagali in me spodbujali. Zahvaljujem se noni in nonotu za spodbudo in vsa kosila ob prihodu domov.

Čez čas klanec ni bil več tako strm in monoton. Tomaž, nekje na vrhu prve strmine si se mi pridružil in od takrat greva skupaj po tej poti. Hvala za vse trenutke, ki jih preživiva skupaj. Hvala za pomiritev, ko se ustrašim grmenja – kako vedno veš, da ne bo nevihte? Hvala, ker mi pokažeš, kako se kakšno skalo lažje prepleza.

Višje kot hodim, redkejši postaja gozd, razgled je čedalje lepši, hoja pa postaja bolj smiselna, kot se je sprva zdelo. Zahvaljujem se mentorici dr. Vesni Štemberger, in sicer najprej za vsa predavanja in vaje, na katerih ste pokazali, kakšen mora biti učitelj. Niste le govorili, ampak ste dobrega učitelja tudi udejanjali. Hvala tudi vsem drugim profesoricam in profesorjem, ki ste me poučevali, ter sošolkam in sošolcem, ki ste mi delali družbo.

Pot proti vrhu gore nikakor ni bila dolgočasna. Na vsakem koraku se je kaj zanimivega zgodilo, sploh ker je precejšnji del poti potekal skozi Rožno dolino. Polona, Tina, Dalia in Eva, hvala za nepozabno kafetkanje na klopcah ter druženje v kuhinjah in sobah študentskih domov. Hvala vsem, s katerimi smo skupaj žurali in uživali zamrznjeni trenutek Majskih iger, ko se je svet vrtel okoli nas in naše Rožne – pomlad 2019 je bila nepozabna. Hvala tudi vsem, ki ste me spoznali z gorništvom in športnim plezanjem. Res se mi ni sanjalo, da se bom s tem dejansko ukvarjala.

Pogosto nisem verjela, da se kakšen gib da narediti.

Med hojo obujam spomine in razmišljam, kaj me je sploh pripeljalo do tega, da sem se odločila za vzpon, ki pravzaprav ni tako kratek. Pri tem se zahvaljujem tabornikom – Rodu soških mejašev.

Prav tam sem namreč začela delati z otroki in spoznala, kaj bi v prihodnosti rada počela. Pri tabornikih je vedno dovolj svobode za ustvarjanje, poskuse, uspehe in napake. In za popravljanje napak. To je bistvo. Včasih se spomnim na gimnazijska leta in nasmeh profesoric, ko sem povedala, kaj grem študirat. Sledi srcu!

Zdaj sem že skoraj na vrhu gore. Spoštovana profesorica dr. Vesna Štemberger, ne bom pozabila trenutka, ko sem med plezanjem prebrala vaše sporočilo, da lahko prevzamete mentorstvo moje magistrske naloge. Po tem mi je uspelo splezati balvan, s katerim sem se prej tri tedne borila.

Hvala za usmeritve in pomoč ter neverjetno hitro odzivnost pri pisanju magistrskega dela, zadnjega vzpona do vrha. Poskrbeli ste za to, da so se z okoliših vrhov odvalile še zadnje meglice.

Še enkrat hvala moji družini in Tomažu, ker ste vso to pot hodili z mano.

A tu, na vrhu, se pot še ne konča. Pred menoj je še ves greben. In ti so menda najlepši.

IZVLEČEK

Otroci za primeren vsestranski razvoj dnevno potrebujejo vsaj eno uro gibalne aktivnosti zmerne do visoke intenzivnosti. To je ena njihovih temeljnih potreb, saj ravno z gibanjem odkrivajo okolico, vključujejo se v interakcije z vrstniki, preizkušajo svoje zmožnosti, poleg tega pa redna gibalna dejavnost pozitivno vpliva na njihovo zdravje, počutje, vedenje in tudi učno uspešnost. Na drugi strani dolgo trajajoče vsakodnevno sedenje, v katerega jih potiska sodobni način življenja, lahko povzroči težave s hrbtenico, pomankanje gibanja v kombinaciji z drugimi nezdravimi razvadami pa spremljajo težave s skeletom, debelost, povišan krvni sladkor in holesterol, to pa predstavlja tveganje za različne druge bolezni. Z rednim vnašanjem gibanja v vsakdan otrok ne skrbimo le za njihovo trenutno zdravje in počutje, temveč jih tudi vzgajamo za zdrav življenjski slog, s čimer posredno skrbimo za njihovo zdravje v kasnejšem obdobju. Ker velik del otrokovega sedenja predstavlja ravno čas v šoli, strokovnjaki opozarjajo, da lahko k povečani količini gibanja veliko prispevamo prav v šolskem okolju, in sicer z dodatnimi urami športa, gibalnimi odmori, vključevanjem gibalnih aktivnosti v pouk ter z oblikovanjem fizičnega okolja, ki spodbuja gibanje. Ugotovili so, da prav z dodajanjem različnih prenosljivih in fiksnih pripomočkov ter z barvanjem tal lahko zvečamo čas in intenzivnost gibanja učencev, prav tako pa k temu prispeva igra v naravnem okolju z drevesi, skalami ipd. Eden od načinov za zmanjševanje časa sedenja učencev je uporaba takšnega pohištva ali pripomočkov, ki omogočajo bodisi stoječe delo bodisi premikanje med sedenjem. Cilj empiričnega dela magistrske naloge je bil, ugotoviti, koliko učno okolje učence od 1. do 5. razreda v slovenskih osnovnih šolah spodbuja h gibanju. Spletni anketni vprašalnik je izpolnilo 157 učiteljev, ki poučujejo učence od 1. do 5. razreda.

Ugotovili smo, da se raznolikost pripomočkov med šolami precej razlikuje. Izkazalo se je, da se večinoma v oddelkih, v katerih imajo na voljo več različnih pripomočkov, med poukom ter med odmori in/ali pred poukom zaradi njih giba več učencev kot v oddelkih z manj pripomočki, prav tako tam učitelji nekoliko pogosteje v pouk vključujejo gibalne aktivnosti. Učitelji gibanju učencev v času odmorov in pouka pripisujejo velik pomen in opažajo izboljšanje njihovega počutja in vedenja.

KLJUČNE BESEDE

Gibanje, počutje, šolsko okolje, pouk, dolgotrajno sedenje, spodbujanje gibanja, pripomočki.

ABSTRACT

In order for children to achieve an appropriate universal development, a minimum of one hour of high to medium intensity of physical activity is required. This is one of their fundamental needs, as it allows them to discover their surroundings, engage in interactions with other children, test their abilities and benefit from the positive effects of physical activity on health, well-being, behaviour and learning success. On the other hand, daily routine of long-term sitting, encouraged by modern lifestyle, may lead to backbone-related problems, whereas lack of movement alongside other unhealthy habits is accompanied by skeletal issues, obesity, high blood pressure and cholesterol, leading to increased risk of various other health conditions. By applying regular movement habits into children’s daily routine we care not only for their current well-being and health, but also educate them in leading a healthy lifestyle, thus indirectly taking care of their future health. As much of the sitting occurs during school hours, experts warn that additional physical activities may be added during this very time, implemented in the form of sports lessons and active breaks or by enriching regular lessons with physical activities and creating a movement-encouraging physical environment. It has been discovered that an addition of certain portable or fixed accessories or colouring the floor may increase the time and intensity of pupils’ physical activity, and so does playing in natural environment with trees and rocks et cetera. One of the approaches used to decrease time of sitting is an application of such furniture or accessories that allow either for work in standing position or movement during sitting.

The objective of this Master’s thesis was to determine the degree to which the movement is encouraged by learning environment among Slovenian elementary school pupils from the first to fifth year. An online survey has been carried out with 157 teachers of first to fifth year pupils. We have discovered that the versatility of accessories varies greatly among different schools. Children from the classrooms with somewhat more diverse inventory of accessories have mostly proven to be more likely to move during lessons and breaks, compared to children from less equipped classrooms. And what is more, teachers of these very classes have also been found to include physical activities into lessons more frequently. The teachers attribute a great importance to pupils’ movement during lessons and breaks, as well as they find their behaviour and well-being consequently improved.

KEYWORDS

Physical activities, well-being, school environment, lessons, long-term sitting, encouraging of movement, accessories.

KAZALO VSEBINE

1.0 UVOD ... 1

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... 2

Pomen gibanja za otroke ... 2

2.1.1 Vpliv na zdravje ... 2

2.1.2 Zdravje – opredelitev pojma ... 2

2.1.3 Gibalna dejavnost – opredelitev pojma ... 2

2.1.4 Vpliv gibalne dejavnosti na telesno zdravje ... 3

2.1.5 Gibalna dejavnost kot preventiva pred škodljivimi razvadami ... 6

2.1.6 Vpliv gibalne dejavnosti na otrokovo duševnost ... 7

2.1.7 Vpliv gibalne dejavnosti na šolsko uspešnost ... 8

2.1.8 Gibalna dejavnost v sodobnem svetu ... 10

2.1.9 Zdrav življenjski slog ... 11

2.1.10 Prekomerna telesna masa in debelosti pri slovenskih otrocih ... 12

2.1.11 Gibalna aktivnost slovenskih otrok in skrb zanjo ... 13

Kaj spodbudi gibanje otrok? ... 15

2.2.1 Naravno okolje ... 15

2.2.2 Organizirane dejavnosti ... 16

2.2.3 Različne igralne površine in prenosljivi rekviziti ... 16

Ergonomija v šoli ... 19

2.3.1 Problem dolgotrajnega sedenja ... 20

2.3.2 Alternative običajnemu sedenju ... 21

2.3.3 Mize za delo stoje in kinestetične mize ... 21

2.3.4 Ravnotežna/velika žoga in različni stoli ... 22

Raziskovalni problem ... 25

3.0 CILJI RAZISKAVE ... 26

4.0 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 26

5.0 METODE DELA ... 27

Vzorec merjencev... 27

Vzorec spremenljivk ... 28

Postopek zbiranja podatkov ... 28

Metode obdelave podatkov ... 28

6.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 29

Pripomočki, ki spodbujajo gibanje ... 29

Delež učencev, ki se med poukom, med odmori in pred poukom gibajo zaradi pripomočkov 35 Pomen, ki ga učitelji pripisujejo gibanju učencev med poukom in odmori ... 47

Vključevanje gibalnih aktivnosti v pouk ... 53

Povezava med mnenjem učiteljev o pomenu gibanja med poukom in pogostostjo izvajanja le-tega 59 Razlogi za redko vključevanje gibanja in minute za zdravje v pouk ... 61

7.0 SKLEP ... 64

8.0 LITERATURA IN VIRI ... 66

9.0 PRILOGE ... 72

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Število različnih pripomočkov v učilnici ... 31

Graf 2: Število različnih pripomočkov na hodniku in stopnišču ... 33

Graf 3: Skupno število različnih pripomočkov v učilnici, na hodniku in stopnišču ... 34

Graf 4: V kolikšni meri se vam zdi pomembno vključevanje gibanja in minute za zdravje v pouk? ... 47

Graf 5: V kolikšni meri se vam zdi pomembno, da se učenci med odmori gibajo? ... 47

Graf 6: zbranost ... 49

Graf 7: umirjenost ... 49

Graf 8: napake pri nalogah ... 49

Graf 9: veselje, jeza, živčnost ... 49

Graf 10: utrujenost, zaspanost... 49

Graf 11: dolgčas ... 49

Graf 12: Struktura odgovorov o pomenu vključevanja gibanja in minute za zdravje v pouk znotraj posameznih skupin učiteljev ... 51

Graf 13: Struktura odgovorov o pomenu gibanja med odmori znotraj posameznih skupin učiteljev . 52 Graf 14: Pogostost vključevanja gibanja v pouk ... 53

Graf 15: Pogostost vključevanja minute za zdravje v pouk ... 54

Graf 16: Povezava med mnenjem o pomenu vključevanja gibanja in minute za zdravje v pouk ter pogostostjo vključevanja gibanja v pouk ... 59

Graf 17: Povezava med mnenjem o pomenu vključevanja gibanja in minute za zdravje v pouk ter pogostostjo izvajanja minute za zdravje ... 60

Graf 18: Razlogi za redko vključevanje gibanja v pouk ... 61

Graf 19: Razlogi za redko vključevanje minute za zdravje v pouk ... 62

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število učencev v posameznem oddelku ... 27

Preglednica 2: Pripomočki v učilnici ... 29

Preglednica 3: Drugi pripomočki v učilnici ... 30

Preglednica 4: Pripomočki na hodniku in stopnišču ... 31

Preglednica 5: Drugi pripomočki na hodniku in stopnišču ... 32

Preglednica 6: Delež učencev, ki se med poukom gibajo zaradi pripomočkov ... 35

Preglednica 7: Delež učencev, ki se med poukom gibajo zaradi pripomočkov ... 35

Preglednica 8: Delež učencev, ki med poukom uporabljajo posamezni pripomoček ... 36

Preglednica 9: Povezava med številom različnih pripomočkov v učilnici in deležem učencev, ki se navadno zaradi njih med poukom gibajo ... 39

Preglednica 10: Kullbackov 2Î -preizkus za delež gibajočih se učencev med poukom glede na število različnih pripomočkov v učilnici ... 39

Preglednica 11: Delež učencev, ki se med odmori in/ali pred poukom gibajo zaradi pripomočkov .... 41

Preglednica 12: Prikaz deleža učencev, ki se med odmori in/ali pred poukom gibajo zaradi posameznega pripomočka ... 41

Preglednica 13: Povezava med številom različnih pripomočkov in deležem učencev, ki se navadno pred poukom in/ali med odmori gibajo zaradi pripomočkov ... 44

Preglednica 14: Kullbackov 2Î -preizkus za delež gibajočih se učencev pred poukom in/ali med odmori glede na število različnih pripomočkov ... 45

Preglednica 15: Wilcoxonov test... 48

Preglednica 16: Druge razlike v vedenju in počutju učencev, ko se med poukom in/ali med odmori gibajo ... 50

Preglednica 17: Povezava med številom različnih pripomočkov v učilnici in vključevanjem gibanja v pouk ... 55

Preglednica 18: Kullbackov 2Î -preizkus ... 55

Preglednica 19: Povezava med številom različnih pripomočkov v učilnici in vključevanjem minute za zdravje v pouk ... 57

Preglednica 20: Kullbackov 2Î-preizkus ... 57

KAZALO PRILOG

1

1.0 UVOD

Sodobni način življenja, ki je človeku vztrajno utiral pot od fizičnega dela k sedečemu in ki ga je prikoval v navidezno udobni sedeči položaj, je zarisal spremembe tudi v življenje in razvoj otrok in mladostnikov. V šoli učenci preživijo dobršen del dneva, v tem času pa veliko sedijo. Naše in tuje raziskave kažejo, da marsikdo izmed njih ne dosega priporočene dnevne količine gibanja, ki bi jo potreboval za normalen telesni in duševni razvoj. Gibalna aktivnost namreč povečuje psihofizično pripravljenost, ki omili ali celo prepreči nastanek določenih bolezni. Z navajanjem otrok na gibanje jih vzgajamo za zdrav življenjski slog, kar je pomembna popotnica za nadaljnje življenje.

Strokovnjaki so začeli iskati rešitve, s katerimi bi otrokom omogočili večjo dnevno količino gibanja.

Med njimi je tudi oblikovanje takšnega fizičnega šolskega okolja, ki bi otroke samo po sebi spodbujalo h gibanju. V različnih raziskavah so namreč ugotovili, da se otroci odzivajo na pripomočke, ki so v okolju, saj jih s pridom uporabljajo za igro in gibanje, tako pa se zviša tudi njihova dnevna količina nujno potrebne gibalne aktivnosti. Poleg tega predlagajo tudi načrtno vnašanje gibalnih aktivnosti v čas, ki ga učenci preživijo v šoli. Kljub prvotni miselnosti, da slednje motijo zbranost učencev, se je v različnih raziskavah izkazalo, da gibanje povečuje zbranost in učence pripravlja na pouk.

V magistrskem delu smo se osredotočili na to, katere pripomočke, ki naj bi spodbujali gibanje otrok, imajo slovenske osnovne šole (od 1. do 5. razreda) v učilnicah ter na hodnikih in stopniščih. Zanimalo nas je, kolikšen delež učencev v oddelku posamezne pripomočke uporablja med poukom, med odmori in pred poukom ter kolikšen delež učencev se zaradi pripomočkov giba. Ugotavljali smo povezavo med številom različnih pripomočkov, ki jih imajo učenci na voljo, ter njihovo gibalno aktivnostjo. Želeli smo ugotoviti, ali se z vidika vključevanja gibalnih aktivnosti v pouk med učitelji v šolah s h gibanju različno naklonjenim okoljem razlikuje tudi poučevanje. Zanimalo nas je, kako pomembno se učiteljem zdi gibanje učencev med odmori ter vključevanje gibanja in minute za zdravje v pouk. Ugotavljali smo, ali je njihovo mnenje povezano z dejanskim izvajanjem obojega ter s številom različnih pripomočkov, ki jih imajo v učilnici.

2

2.0 PREDMET IN PROBLEM

Pomen gibanja za otroke

Revolucionarna odkritja, ki so človeka prikovala v mirujoči položaj pred različnimi ekrani, njegovo pot pa spremenila od premikanja na lastni pogon do sedenja v motoriziranem vozilu, spremljajo številni negativni vplivi na človekovo življenje. Otroci, ki so se še pred dobrim desetletjem lovili po travnikih in plezali po starih jablanah, so se umaknili za štiri stene in napolnili družbena omrežja, s tem pa je z dnevnega reda skoraj izginila tudi komunikacija med njimi. V svetu, polnem pričakovanj in obveznosti, tako navidezno zmanjkuje časa za sicer zelo pomembno gibalno aktivnost in igro otrok. Prepričanje, da bo otroku zmanjkalo časa za šolske obveznosti, če se bo v prostem ukvarjal z gibalno ali športno aktivnostjo, pa dandanes ni več aktualno; pokazalo se je namreč, da redno gibanje pozitivno vpliva na učenčev učni uspeh ter mu tudi pomaga pri procesu socializacije. Število prekomerno težkih in debelih otrok je previsoko tako v svetu kot tudi v Sloveniji, vendar je jasno, da se s pravilnimi pristopi število teh zmanjša.

2.1.1 Vpliv na zdravje

V sodobnem svetu se ljudje spopadajo z različnimi zdravstvenimi težavami, ki se pojavljajo tako na telesnem kot tudi na duševnem nivoju in vplivajo na človekovo zmožnost delovanja in kakovost njegovega življenja. Sedeči način življenja je v svoje pasti potegnil tudi otroke. Dokazano pa je, da se lahko z zadostno gibalno dejavnostjo izognemo številnim zdravstvenim zapletom ali vsaj omilimo njihov obseg, poleg tega pa zmanjšamo možnost poseganja otrok in mladostnikov po škodljivih substancah. Otrokom moramo omogočiti zadovoljevanje njihove osnovne potrebe po gibanju in jih pri tem spodbujati. Vključevanje otroka v gibalne aktivnosti in igre ga namreč postavlja v situacije, podobne tistim, s katerimi se bo moral soočati ob drugih priložnostih, boljša psihofizična pripravljenost pa se tako otroku kot tudi odraslemu človeku pomaga bolj učinkovito soočati s stresom.

2.1.2 Zdravje – opredelitev pojma

Govoriti o opredelitvi pojma zdravje ni lahko, saj smo bili v zgodovini priča različnim modelom opredelitve, strokovnjaki pa se še danes niso poenotili o njegovem pomenu. Več kot 300 let je prevladoval biomedicinski model, ki je poudarjal dualizem telesa, temu pa je v drugi polovici prejšnjega stoletja stopil nasproti biopsihosocialni model, ki je pri zdravju človeka enotno upošteval biološke, psihološke in socialne dejavnike ter njihovo medsebojno delovanje. Telo in duševnost součinkujeta in vplivata na posameznikovo zdravje oziroma bolezen. Na svoje zdravje/bolezen lahko človek vpliva z zadovoljevanjem bioloških, psiholoških in družbenih potreb. Današnji, socio-ekološki koncept zdravja poudarja povezavo med ljudmi in okoljem: zdravje pojmujemo kot nenehno iskanje odgovora telesa na vplive okolja in izrabo človekovih zmožnosti za to, za kar pa je treba imeti trdno podlago na področju dohodkov, bivališča in hrane.

Vsakdo bi moral že v otroštvu začeti razvijati naklonjenost do ohranjanja zdravja ter skrbi zanj. Na to vplivajo starši, vzgojitelji in učitelji pa tudi širše družbeno in politično okolje (Taylor, 1991, v Škof, Tomori, Stergar, Čuk in Pišot, 2010).

2.1.3 Gibalna dejavnost – opredelitev pojma

Svetovna zdravstvena organizacija (2019) telesno, fizično ali gibalno dejavnost opredeljuje kot dejavnost, ki jo povzročijo skeletne mišice in pri kateri se porabi več energije kot v stanju mirovanja.

Vključuje tudi neorganizirane dejavnosti, ki jih ne imenujemo športne dejavnosti: hoja, delo, transport,

3

gospodinjska opravila, vse to pa ima koristne učinke na zdravje. Škof idr. (2010) temu dodajajo, da vse te dejavnosti zaradi stalnega prilagajanja organizma situaciji povečujejo nivo posameznikove psihofizične pripravljenosti.

Intenzivnost gibalne dejavnosti lahko glede na telesni napor med dejavnostjo opredelimo kot nizko ali sedečo (angl. low ali light), zmerno intenzivno (angl. moderate) ali visoko intenzivno (angl. vigorous ali heavy). Merimo jo z enoto MET (angl. metabolic equivalent). Opredelitev 1 MET = 3,5 ml O2/kg/min predstavlja količino porabljenega kisika pri odrasli osebi z maso 70 kg. Podajamo ga številčno na lestvici od 0 naprej, pri čemer nižje število pomeni manj intenzivno aktivnost. O nizki oz. sedeči aktivnosti govorimo pri vrednostih 0–2,5 MET (npr. ležanje, sedenje, oblačenje), o zmerni med 2,5 in 6,0 MET (npr. zmerna in hitra hoja, igranje tenisa) in o visoko intenzivni pri 6,0–10,0 MET ali več (npr. tek, pohodništvo, igranje košarke). Aktivnost nizke intenzivnosti je aktivnost, pri kateri se znojenje in dihanje malce povišata v primerjavi z mirovanjem. Pri aktivnosti zmerne intenzivnosti sta znojenje in dihanje očitno višja kot pri mirovanju, aktivnost visoke intenzivnosti pa se odraža z zelo povečanim potenjem in hitrim dihanjem. Pri zadnji lahko človek vztraja najmanj časa (Jette, Sidney in Blümchen, 1990; Reframe Health Lab, 2019; Zore in Grm, 2003).

Za vzdrževanje človekove fizične pripravljenosti in kot varovalni dejavnik pred različnimi boleznimi je najboljša telesna dejavnost tista, pri kateri moramo vlagati določen napor in je višje intenzivnosti (Reframe Health Lab, 2019; Zore in Grm, 2003). Tako zmerna kot tudi visoka intenzivnost telesne aktivnosti pozitivno učinkujeta na človekovo zdravje. Svetovna zdravstvena organizacija (2019) priporoča, da bi morali biti otroci in mladostniki, stari od 5 do 17 let, za ohranjanje zdravja gibalno aktivni 60 minut na dan, pri čemer bi morala biti intenzivnost aktivnosti zmerna do visoka. Dlje trajajoča gibalna aktivnost pa prinaša dodatne pozitivne učinke na zdravje.

2.1.4 Vpliv gibalne dejavnosti na telesno zdravje

Dokazano je, da gibalna nedejavnost vpliva na pojav ter potek nekaterih kroničnih bolezni in dejavnikov tveganja zanje, in to že v otroštvu in mladosti. Med pogostejše prištevamo bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen tipa 2, astmo, debelost ter skeletne bolezni. Z redno gibalno dejavnostjo lahko preprečimo ali vsaj omilimo njihov razvoj. Ta prav tako lahko pripomore k odrekanju nekaterih škodljivih življenjskih razvad, kajenja in uživanja alkohola (Breslin, Morton in Rudisill, 2008; Luznar, 2003; Škof idr., 2010; WHO, 2019; Zaletel, 2003; Zore in Grm, 2003).

Dejavniki tveganja za razvoj nekaterih bolezni, kot so srčno-žilne bolezni, bolezni jeter in ledvic, sladkorna bolezen tipa 2 ter rak, se združujejo v skupni pojem metabolični (ali metabolni) sindrom in so: telesna neaktivnost, nezdrava prehrana, genetska zasnova in življenjsko okolje. Dejavniki tveganja za razvoj metaboličnega sindroma so visok krvni tlak, povišan HDL-holesterol, visoke vrednosti glukoze v krvi, visoke vrednosti trigliceridov, prevelik obseg pasu. Nezdrav življenjski slog s prevelikim vnosom kalorij, premalo gibanja ter nizke aerobne sposobnosti lahko močno vplivajo na razvoj metaboličnega sindroma. Slednje opažamo tudi pri otrocih.

Ker posameznik gradi življenjski slog že od otroštva dalje, se procesi različnih bolezni začnejo že v otroštvu in se gradijo v mladosti in odraslosti. Človek namreč že zgodaj oblikuje svoje prehranjevalne navade ter »urnik« gibalnih dejavnosti, oblikuje vrednotni sistem ter odnos do alkohola, kajenja in drog. Vse našteto prenese v poznejša leta življenja, kar je pa kasneje težko odpraviti (Škof idr., 2010;

Zaletel, 2003). Zato je nujno pravočasno ukrepanje in približevanje zdravega življenjskega sloga otrokom. V razvitem svetu se delež otrok s povišanim krvnim tlakom in povišano vrednostjo

4

holesterola v krvi povečuje. Še posebej so ogroženi debeli otroci in otroci s prekomerno telesno težo (Škof idr., 2010; Weiss idr., 2004).

Posamezni dejavniki metaboličnega sindroma se v poznejša obdobja življenja prenašajo različno pogosto; iz mladostništva se v zgodnjo odraslost najpogosteje prenašajo ravno »prekomerna telesna teža, količina maščobnega tkiva, povišan krvni tlak in znižana vrednost holesterola HDL« (Škof idr., 2010, 65).

Redna športna vadba ima pozitiven vpliv na maščobni profil odraslih, kar potrjujejo številne študije. O njenem vplivu na maščobni profil otrok pa rezultati niso tako enoglasni. Nekatere raziskave kažejo, da imajo otroci in mladostniki, ki so redno gibalno aktivni, nižjo vrednost inzulina in trigliceridov v krvi, povečano vrednost koristnega holesterola HDL in manj maščobnega tkiva. Glede na našteto so ugotovili, da telesna vadba pri otrocih pozitivno vpliva njihov na zdravstveni status. Številne študije kažejo, da so otroci in mladostniki, ki so redko gibalno aktivni in imajo nizke aerobne sposobnosti, podvrženi višjemu tveganju za razvoj metaboličnega sindroma. Čeprav rezultati o vplivu vadbe na maščobni profil pri otrocih niso enotne, zaključujejo, da ima gibalna aktivnost nanj pozitiven vpliv (Škof idr., 2010).

Ugotovljeno je, da redna telesna dejavnost pozitivno vpliva tudi na sladkorno bolezen. Med ljudmi s sladkorno boleznijo tipa 2 je čedalje več otrok, kar je povezano z epidemijo debelosti. Zmerna aerobna vadba zmanjša tveganje za nastanek bolezni, k čemur pripomore že 30-minutna vsakodnevna hoja (Riddell in Iscoe, 2006; Škof, 2010), Medvešček (2003) pa ugotavlja, da je pri osebah s povečanim tveganjem za nastanek bolezni to možno z zdravim življenjskim slogom, katerega posledica je znižanje telesne mase, celo preprečiti. Mišice lahko pri svojem delovanju povečajo porabo glukoze; redna in dolgotrajna ter ustrezno intenzivna aerobna vadba vpliva na izboljšanje inzulinske občutljivosti, znižanje nihanja glikemičnega indeksa po zaužitem obroku ter znižanje glukozne odpornosti.

Najprimernejše gibalne aktivnosti za otroke s sladkorno boleznijo tipa 2 so aerobne aktivnost, kot sta tek in kolesarjenje, saj pri njih nivo glukoze v krvi enakomerno pada. Že nekajdnevna prekinitev deluje škodljivo. Športna dejavnost zadržuje razvoj sladkorne bolezni tipa 1 in – če je pravilno načrtovana – bolnike ohranja v boljšem stanju (Riddell in Iscoe, 2006; Škof idr., 2010).

V sodobnem svetu, predvsem v razvitih državah veliko ljudi prizadenejo bolezni srca in ožilja, katerih najpogostejša vzroka sta ateroskleroza in visok krvni tlak. Gre za medsebojno povezani bolezni, ki poškodujeta žile in posledično tudi organe. Ateroskleroza lahko vodi do možganske kapi, srčnega infarkta ali gangrene (Škof idr., 2010). Na pojav in razvoj obeh bolezni lahko vplivamo z zdravim načinom življenja, saj so vzroki za nastanek bolezni pogosto povezani z debelostjo, nezdravo prehrano, kajenjem ter uživanjem prevelikih količin alkohola. V Sloveniji so bile ob koncu prejšnjega stoletja bolezni srca in ožilja eden od poglavitnih razlogov smrti moških, starejših od 45 let, in deset let starejših žensk. Zdravstveni pristopi, s katerimi sistematično znižujemo možnosti za nastanek tovrstnih zapletov, so usmerjeni v zdravo prehrano in telesno vadbo za zvišanje telesne zmogljivosti, pri čemer izpostavljajo aerobno vadbo, saj ta znižuje krvni tlak (Govc-Eržen, 2003; Luznar, 2002).

Velik zdravstveni problem razvitih držav 21. stoletja predstavlja debelost, ki jo Svetovna zdravstvena organizacija uvršča na seznam bolezni ter celo med najhujših deset zdravstvenih problemov razvitih držav; debelost in prekomerna telesna teža ogrožata 50–75 % odraslih. Pri debelosti gre za pozitivno energijsko bilanco, torej da oseba s hrano vnese v telo več energije, kot je porabi. Najpreprostejši in pogosto uporabljen način za določanje prekomerne telesne teže ali debelosti je izračun ITM-ja, ki predstavlja količnik med telesno maso (kg) in kvadratom telesne višine (m²). Posplošeno rečeno za

5

odraslo populacijo velja, da če ta presega 25, gre za prekomerno telesno težo, če pa presega vrednost 30, gre za debelost. Upoštevajoč določene izračune lahko ugotovimo vrednosti za določeno starost in spol (Škof idr., 2010; WHO, 2019).

Otrokom s prekomerno telesno težo ali debelostjo je treba posvečati posebno pozornost, saj je debelost – poleg tega, da je to samostojna bolezen – vzrok ali vsaj doprinos za številne druge bolezni razvitih družb sodobnega sveta: sladkorno bolezen, povišan krvni tlak, nekatere vrste raka, astmo, poleg tega pa je velikokrat povezana z debelostjo v odraslosti. Pri debelih ljudeh se pogosto pojavita depresija in anksioznost. Med ljudmi z visokim ITM-jem je tudi stopnja umrljivosti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni višja. Če debelosti ne pravočasno začnejo zdraviti, se ta še poveča (Lobstein, Baur, in Uauy, 2004; Škof idr., 2010; Zore in Grm, 2003; Koblar in Grm, 2003).

Poleg zdravstvenih zapletov, ki jih prinaša debelost, otroke s prekomerno telesno težo ali debelostjo vrstniki izločajo iz socialnih skupin, saj današnja družba posameznikom sporoča, da je telesni videz glavni element identitete, povečana telesna masa pa velja za skoraj nesprejemljivo, kar se dotakne tudi mlajših otrok. Odrivanje od skupine vrstnikov vodi posameznika k oblikovanju še slabšega samospoštovanja in samopodobe (Lobstein idr., 2004; Škof idr., 2010). Debelost in nedejavnost se pojavljata v »začaranem krogu«: zaradi strahu pred posmehovanjem, neuspehom in občutki stresa se debeli otrok odmika od gibalne dejavnosti, kar še slabše vpliva na njegov položaj. Debeli ljudje kakovost svojega življenja pogosto ocenjujejo nižje kot ljudje z normalno telesno težo (Škof idr., 2010).

Zaradi predsodkov drugih so lahko zaznamovani od otroštva do odraslosti, kar lahko vpliva na njihovo čustveno in duševno zdravje (Koblar in Grm, 2003).

Dokazano je, da obstaja povezava med gledanjem komercialnih TV-oddaj, ki na skrivaj vsiljujejo nezdrav življenjski slog, in previsokim indeksom telesne mase. Prav tako k temu pripomore igranje računalniških igric (Zurc, 2011).

Pri spopadanju s prekomerno telesno težo najpogosteje uporabljamo dva načina, in sicer kombinacijo različnih diet in gibalne dejavnosti. Pri dietah moramo biti posebno previdni, saj nekatere oz. njihovo napačno izvajanje vodi zgolj v pogosto nihanje telesne mase in t. i. »jojo učinka«, kar pa je po mnenju nekaterih zdravju še bolj škodljivo kot debelost sama, ali pa v debelost. Nepravilno izvajanje diete lahko vodi v anoreksijo in bulimijo, ki sta sami po sebi nevarni bolezni in večinoma prizadeneta ženske (moški niso povsem izključeni). Pri prekomerno težkih osebah pa zgolj telesna dejavnost ne more zagotoviti zadostne izgube kilogramov (Koblar in Grm, 2003; Škof idr., 2010). Različne študije so pokazale, da ima telesna dejavnost omejeno moč pri nižanju telesne mase debelih posameznikov in se ne nujno zniža, vendar pa ugodno vpliva na telesno sestavo – delež maščobnega tkiva se zniža, delež kostne in mišične mase pa se zviša. Na zdravljenje debelosti najbolj vplivamo s primerno prehrano in redno telesno dejavnostjo (Škof idr., 2010).

Astma je najpogostejša kronična bolezen pri otrocih. Nekoč je veljalo prepričanje, da se morajo astmatični bolniki izogibati gibalne aktivnosti, danes pa na podlagi številnih raziskav trdimo, da ta pozitivno vpliva na bolnike, saj omili simptome bolezni. Redni vadbeni programi lahko izboljšajo aerobno kapaciteto ter srčno-žilno vzdržljivost in zmanjšajo težave z dihanjem. Astmatikom je treba zagotoviti okolje, ki deluje blagodejno na njihovo bolezen, tj. izogibanje suhemu in mrzlemu zraku ter alergenom.

Gibalna dejavnost je poleg zdrave prehrane najvplivnejši zunanji dejavnik izgradnje kostne mase oz.

kostnega tkiva in skeleta. To se lahko najbolj razvija v štirih letih v času pospešene rasti, tj. od dveh

6

let pred časom največjega prirastka kosti, ki je pri dekletih okrog starosti 12,5 let in pri dečkih pri starosti 14 let, in do dveh let po njem. Kostno tkivo se odziva na spremembe mišičnih sil, ki delujejo na skelet. Če nanj delujejo večje sile, se jim prilagodi – kostna masa se poveča (kostno tkivo postane gostejše) in tako se skelet okrepi. Ker se približno četrtina celotne človekove kostne mase akumulira ravno v omenjenem obdobju, je redna gibalna dejavnost takrat še kako pomembna. Višjo kostno gostoto kot posameznik doseže do 20. leta starosti, dalj časa bo imel trdne kosti (Škof idr., 2010). K izgradnji gostejšega kostnega tkiva pripomorejo predvsem športi oziroma aktivnosti, pri katerih ima vadeči veliko stika s podlago, npr. skoki, doskoki, tek ipd. Bolezen osteoporoza, ki se pojavlja v odraslosti, pomeni zmanjšanje gostote kosti in s tem večjo krhkost, česar posledica so pogostejši zlomi.

Z gibalno aktivnostjo v mladosti zmanjšamo tveganje za nastanek te bolezni (Kasović, Moršić in Medved, 2005; Škof idr., 2010).

V novodobnem svetu je pogosta zdravstvena težava tudi bolečina v križu. Hlebš in Gorjanc (2013) ugotavljata, da je bila leta 2007 v Sloveniji pri osebah, starih 15 let in več, to najpogostejša bolezen.

Lahko je posledica telesnih dejavnikov, življenjskega sloga ter s šolo povezanih dejavnikov. K življenjskemu slogu prištevajo prehrano in telesno aktivnost, za katero pa ni enoznačnih odgovorov o vplivu na bolečino v križu. V adolescenci lahko ima preventivno vlogo, hkrati pa opozarjajo, da je njen vpliv odvisen od vrste športa, s katerim se posameznik ukvarja. Znano je, da je tovrstnih težav več pri otrocih, ki tedensko sedijo pred televizijo in računalnikom več kot 15 ur. Pri dekletih je potrjen tudi vpliv rednega kajenja na njen pojav. Pri otrocih in mladostnikih gre posebej poudariti s šolo povezane dejavnike tveganja. Rezultati raziskav kažejo na velik vpliv mase šolske torbe, ki je v večini primerov težja od priporočenih 10 % telesne mase otroka, na bolečine v križu. Obstaja tudi povezanost med učencem ergonomsko neprilagojenemu pohištvu in bolečino v križu, saj slednje otroka sili v neprimeren položaj pri statičnem sedenju. Ko so v eni šoli uvedli »šolo v gibanju«, ki je zajemala statično sedenje z dinamičnim, hojo po razredu in stojo, se je telesna drža učencev pozitivno spremenila, a to ni vplivalo na zmanjšanje pojavnosti bolečine v križu. Vseeno pa ostaja prepričanje nekaterih preučevalcev, da je najučinkovitejša borba proti bolečini v križu pri otrocih in mladostnikih pravilna skrb za hrbtenico in telesna aktivnost (Cardon in Balague, 2004, v Hlebš in Gorjanc, 2013).

2.1.5 Gibalna dejavnost kot preventiva pred škodljivimi razvadami

Dostopnost zdravju škodljivih substanc je v razvitem svetu velika. Tržišče ponuja alkohol, cigarete in nevarnejše droge, in na žalost po vsem naštetem posegajo tudi mladoletne osebe in otroci. To odraža tudi podatek, da je v letu 2004 v Sloveniji vsakodnevno kadilo več kot 20 % 15-letnic in 15-letnikov.

Svojo prvo cigareto je takrat v evropskih državah, v ZDA ter ponekod drugod mladostnik/-ca poskušal/-a že okrog 12. leta starosti (Škof idr., 2010). Kajenje povečuje možnost nastanka raka, rane na želodcu, ateroskleroze ter krvnih strdkov, kar lahko vodi v srčni infarkt. Ta je še pogostejši, če ima oseba povišan holesterol in krvni tlak. Svetovno gledano je tobak povzročitelj največjega števila prezgodnjih smrti, poleg tega pa cigaretni dim močno onesnažuje okolje (NIJZ, 2019; Škof idr., 2010;

Zidarn, 2004). Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (2019) v Sloveniji vsako leto zaradi posledic kajenja umre okrog 3600 oseb, od tega četrtina pred 60. letom.

Raziskave kažejo, da je med osebami, ki se ukvarjajo s športom, manjši odstotek kadilcev kot sicer v družbi. Razlika je še najbolj očitna pri tistih, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi športi, pri čemer se odraža visoka stopnja samodiscipline. Velik odstotek oseb, ki se po tem, ko že kadijo, začno ukvarjati s športom, kajenje opustijo (Škof idr., 2010).

7

Strah vzbujajoče stanje je tudi na področju poseganja mladine po alkoholu. Po rezultatih študije Svetovne zdravstvene organizacije iz leta 2002 je bilo v Sloveniji 15-letnih mladostnikov, ki redno vsak teden zaužijejo alkohol, kar 41,5 %, mladostnic pa 26,4 % (Škof idr., 2010). Športna vadba nekoliko pripomore k zmanjšanju poseganja po alkoholnih pijačah. Prav tako zavira škodljivo in neprimerno vedenje, kot so nasilje, uživanje nezdrave hrane ter kajenje (Zurc, Umek in Planinšec, 2008). Brown idr. (2009) trdijo, da lahko s pravilno aerobno vadbo znižamo količine zaužitega alkohola; pri 12 tednov trajajoči raziskavi se je pokazalo, da so osebe, ki so sicer vsakodnevno uživale prevelike količine alkohola, slednje drastično znižale.

2.1.6 Vpliv gibalne dejavnosti na otrokovo duševnost

Gibanje otroku omogoča, da se aktivno vključuje v fizično okolje okrog sebe, z dotikom začuti predmete in z njimi rokuje, sam izbira sebi privlačne stvari, manj privlačne odriva proč od sebe in tako oblikuje varen prostor ter ga nadzira. S tem otrok pridobiva izkušnje ter predstavo o svojih zmožnostih (NCBI, 2019; Tomori, 2010; Zurc idr., 2008). Gibalne spretnosti, ki jih majhen otrok hitro usvaja, mu odpirajo nove možnosti udejstvovanja, s tem pa lahko še bolj nadzira svoje telo. Med gibalno igro, ki je pri otrocih posebno pogosta, otroci navezujejo stike z vrstniki. Tako dobi pomen gibanja novo dimenzijo – socializacijo. Otrok se med igro navaja na pravila in komunikacijo z drugimi, pomembno pa je tudi, da je v obdobju poznega otroštva veliko otrok vključenih v športne skupine (krožke, klube), v katerih navezujejo prijateljstva. Otrokove gibalne težnje bi morali odrasli (starši, učitelji …) smiselno spodbujati in ponujati primerno okolje, v katerem bi jih otrok lahko čim bolj uresničeval ter tako razvijal gibalne sposobnosti in spretnosti (Tomori, 2010; Zurc idr., 2008).

Ker z gibanjem otrok dosega cilje, se mora potruditi, sicer jih ne bo dosegel. Občutek, da mu je nekaj uspelo, pozitivno vpliva na samozavest, otrok zaupa vase ter ve, da se ciljev ne da doseči brez truda.

Vztrajnost, ki mu jo gibanje na ta način privzgoji, je pomemben gradnik njegovega značaja. Na splošno se kaže, da ljudje, ki se ukvarjajo z gibalno aktivnostjo, tudi v drugih (ne-športnih) življenjskih situacijah sebe pojmujejo kot aktivni lik in ne kot pasivni objekt, ki nima vpliva nad situacijo. Razmere skušajo z lastno dejavnostjo in trudom oblikovati tako, da bodo v njih lahko dosegli zastavljene cilje in želje.

Občutek nadzora nad situacijo otroku zvišuje samozavest (Tomori, 2010). Po drugi strani pa avtorji pregledne študije ugotavljajo, da vpliv gibalne aktivnosti na samozavest pri otrocih in mladostnikih ni tako enoznačen, saj gre za zelo širok spekter človekove duševnosti. Ker lahko telesni videz močno vpliva na samozavest, lahko gibalna aktivnost odigra pomembno vlogo, ki pa je lahko pozitivna ali pa izrazito negativna (Biddle, Ciaccioni, Thomas in Vergeer, 2018).

Samozavest se pokaže tudi pri obvladovanju stresa. Prilagodljivi ljudje, ki vedo, da so že marsikaj zmogli in se učinkovito soočili z neko oviro, imajo dobro odskočno desko za premagovanje nadaljnjih težav, kar velja tudi za otroke. Redna gibalna dejavnost, pri kateri posameznik premaguje izzive z lastnim naporom, ohranja njegovo telo in duševne potenciale v pripravljenosti, zaradi česar se problemov manj ustraši in ima občutek boljšega nadzora nad njimi. Takšen posameznik je manj dovzeten za vplive različnih stresorjev, ki bi sicer ogrozili njegovo osebnost. Nedejavno spopadanje z njimi lahko namreč prinese različne bolezni in psihosomatske motnje (Tomori, 2010; Zurc idr., 2008).

Gibalna dejavnost v človeku krepi zavest, da je kos preizkušnjam, zato se tudi na stresne dogodke odziva bolj aktivno in jih zato lažje premaga. Nasprotno se lahko v primeru slabih izkušenj iz preteklosti otrok izogibal gibalni dejavnosti, občutek nesposobnosti premagati oviro pa ga bo spremljal pri različnih opravilih (Biddle idr., 2018; Tomori, 2010; Zurc idr., 2008).

8

Tomori (2010) pravi, da se med gibalno dejavnostjo sproščajo endorfini, zaradi česar ta neposredno vpliva na dobro počutje in razpoloženje, poleg tega pa je med gibanjem otrok pogosto obkrožen s sebi podobnimi, ki se ravno tako kot on trudijo in delajo nekaj koristnega zase, kar blagodejno vpliva na otrokovo počutje. Oba mehanizma pri otroku lajšata ali odpravljata občutja tesnobe in celo depresivnosti, ki je žal tudi pri mlajših pogost pojav. Biddle idr. (2018) ugotavljajo, da tudi o vplivu gibalne dejavnosti na počutje otrok in mladostnikov ni enoglasnih odgovorov, saj je z raziskavami težko določiti, kaj je otrokovo negativno razpoloženje ali celo depresijo v resnici olajšalo – gibalna aktivnost ali druga strokovna pomoč – vseeno pa povzemajo, da deluje antidepresivno ter omili občutek tesnobe in zaskrbljenosti, ki sta tudi otrokom dobro poznana, in jo zato priporočajo otrokom in mladostnikom s tovrstnimi simptomi. Pri odraslih osebah gibalna aktivnost lajša simptome depresije in izboljšuje počutje tudi zato, ker se zavedajo, da so storili nekaj koristnega zase, med dejavnostjo pa lahko odmislijo negativne misli.

Otroci že zgodaj doživljajo občutja napetosti in težijo k temu, da bi se sprostili. To počno na različne načine, zanje najbolj naraven način pa je gotovo gibanje. Zato jim moramo dati dovolj priložnosti, da lahko svojo napetost izrazijo na zdrav in neškodljiv način. Gibalna dejavnost jim mora dopuščati dovolj igre in zabave, prilagojena mora biti njihovim interesom in starosti. Na ta način se otrok lahko sprosti in je zato bolj zbran pri miselnih in sedečih opravilih, pri katerih je zahtevana določena stopnja pozornosti, potrpežljivosti in vztrajnosti (Tomori, 2010; Zelenik, 2002). V že tako storilnostno usmerjeni šoli, kakršna je današnja, lahko športna oziroma gibalna dejavnost otroke obvaruje pred stresom, ki ga doživljajo v šoli (Zelenik, 2002).

Vsak človek potrebuje določeno mero vznemirjenja, kar velja tudi za otroke. Gibalna dejavnost je zdrav način zadovoljevanja te potrebe pri otrocih. Kot odgovor na pomanjkanje vznemirjenja otroci najdejo lastne načine, s katerimi zadovoljijo to potrebo: pojavi se nasilno vedenje, usmerjeno vase ali v druge, ter prepogosto gledanje videovsebin ter igranje računalniških igric. Ob tem je treba izpostaviti še agresivnost, ki človeku omogoča dejavno vključevanje v družbo ali prostor in mu pomaga postaviti se zase. Otrok, ki ima razvito zdravo obliko agresivnosti, se ne boji upreti se vrstnikom in se tako boriti za lastne pravice, s tem pa uresničuje svoje potenciale. Otroci, ki se ne morejo dokazati na tak način, se poslužujejo razdiralne oblike agresivnosti, ki se kaže v nadvladovanju drugim, ustrahovanju, izkazovanju pretirane fizične ali verbalne moči ter nespoštovanja. Gibalna dejavnost že sama po sebi predstavlja način za razvijanje zdrave agresivnosti, saj otroku daje zelo jasno sporočilo, da bo le z lastnim trudom dosegal neki cilj in da lahko na to sam vpliva – doseganje cilja ni prepuščeno drugim.

Posledice svojega dela/truda otrok lahko vidi in tako sčasoma oblikuje zavest o tem, da lahko samostojno vpliva na situacije (Tomori, 2010).

Pri tem pa ne smemo zanemariti pomena prilagojenosti telesne dejavnosti otrokovim zmožnostim, potrebam in interesom; zgolj v vseh pogledih ustrezna bo otroka spodbujala pri dejavnosti in posledično vplivala na njegov vsestranski kakovostni razvoj (Biddle, 2018; Tomori, 2010).

2.1.7 Vpliv gibalne dejavnosti na šolsko uspešnost

Razvoj otrok je sestavljen iz različnih med seboj povezanih področij: telesnega, gibalnega, kognitivnega, socialnega in čustvenega, in vsa vplivajo na šolsko uspešnost. Dejavnike, ki vplivajo na razvoj na posameznih področjih, v grobem delimo na dejavnike dednosti in dejavnike okolja.

Najvplivnejši dejavnik okolja pa je gibalna dejavnost. Ko se otrok znajde v šolskem polju, je naenkrat bombardiran s številnimi dotlej slabo poznanimi ali nepoznanimi situacijami: prilagoditi se mora družbi

9

vrstnikov in med njimi najti svoje mesto, vztrajno mora slediti pouku in nalogam, ki jih postavlja učitelj, snov pa se mora tudi kakovostno naučiti.

Čeprav je dolgo veljalo prepričanje, da športna dejavnost v prostem času odvzema možnost za učenje in pripravo na šolo, danes številne raziskave kažejo ravno obratno. Ker razvoj otrok poteka celostno in so njegova posamezna področja zelo prepletena, učinki na enem področju vplivajo na drugo področje.

Tako na primer učenje neke gibalne spretnosti oziroma opravljanje gibalne naloge, ki je otrok ne pozna in mu predstavlja svojevrsten izziv, zahteva tudi zadostno intelektualno in socialno razvitost (Zurc idr., 2008).

Biddle idr. (2018) v pregledni študiji ugotavljajo, da je med gibalno aktivnostjo in kognitivnim razvojem otrok velika povezanost. Za izvedbo gibalne naloge se morajo informacije hitro prenašati po živčnih poteh, kar vpliva na kognitivni razvoj, v nekaterih primerih tudi na izboljšavo spomina. Zurc idr. (2008) pravijo, da ukvarjanje z gibalno ali športno aktivnostjo posredno preko zvišanja ravni energije, višje kondicije in vzdržljivosti ter daljše koncentracije pri umskem delu, boljših kognitivnih sposobnosti ter ustvarjalnosti na eni strani in boljšimi socialnimi veščinami, kot so pozitivno vrednotenje sebe ter boljša spretnost sodelovanja z vrstniki, vpliva na učno uspešnost osnovnošolcev. Prav tako Mehta, Shortz in Benden (2015) ugotavljajo visoko povezanost med stanjem med poukom (namesto sedenja) in izboljšanim delovnim spominom pri študentih ter posledično izboljšano njihovo učno uspešnostjo.

Ker se med gibalno dejavnostjo pospeši krvni obtok, tudi v možgane priteka več krvi, dvigne pa se tudi nivo endorfinov in norepinefrina, zato se znižata nivoja anksioznosti in stresa, posledično pa to pozitivno vpliva na razpoloženje in samopodobo, ki vplivata na uspeh (Matejek in Planinšec, 2015).

Bolj kot so otroci udeleženi pri gibalnih aktivnostih, bolj se izboljša njihovo mentalno zdravje, česar rezultati se odražajo v učni uspešnosti in šolskih ocenah (Biddle idr., 2018; NCBI, 2019; Planinšec, 2006, v Matejek in Planinšec, 2015).

Štirinajst raziskav, narejenih v Ameriki in Afriki, je pokazalo, da obstaja povezava med gibalno aktivnostjo in šolskimi predmeti matematiko, angleščino in branjem. Med gibalno aktivnostjo se po žilah kri hitreje pretaka in do možganov pride več kisika kot sicer, tudi izločanje hormona endorfina je večje, zaradi tega pa je človeško telo bolje pripravljeno in doživlja manj stresa, kar se odraža tudi v povezavi s šolskimi obveznostmi (VOA Learning English, 2019). Ko so v eni od ameriških zveznih držav uvedli gibalne odmore, med katerimi so učenci uporabljali šolsko igrišče ter različne rekvizite, se je njihovo sledenje pri naslednjih urah pouka izboljšalo. Otroci so postali bolj zbrani in začeli so boljše razmišljati, tudi vedenjskih težav je bilo manj, bolj so pomagali drug drugemu (KATC, 2019).

Ob otrokovem udejstvovanju v gibalni igri ali skupini zaradi interakcije z drugimi poteka razvoj na socialnem področju. Otrok navezuje stike z vrstniki, rešuje spore, ki nastajajo med igro, in se identificira s skupino (Zurc idr., 2008).

Ugotovljeno je tudi, da imajo otroci z debelostjo nižji učni uspeh od otrok z normalno telesno težo. Ker je znano, da gibalna aktivnost pripomore k zniževanju maščevja, torej posredno preko tega vpliva tudi na učni uspeh učencev.

Udejstvovanje bodisi pri gibalni bodisi pri športni aktivnosti je že samo po sebi priprava na šolo, saj otroke postavlja v podobne situacije, kot so jih deležni v šoli. Zato otrokom ne bi smeli omejevati gibalnih aktivnosti v prostem času v »korist« časa, ki naj bi ga ti morali posvetiti popoldanskemu učenju in pripravi na pouk (Zurc idr., 2008).

10

Poleg tega preveč sedenja predvsem na ergonomsko neprilagojenih stolih in klopeh povzroča pretirano naprezanje nekaterih mišic in bolečine v mišicah, temu sledi slaba telesna drža in napačno ukrivljanje hrbtenice ter preobremenjenost nekaterih organov. Zaradi vsega tega otrok pri pouku težje sedi, se težje koncentrira in pri delu za šolo zmore vztrajati manj časa (Fedewa in Erwin, 2011; Schilling, Washington Billingsley in Deitz, 2003; Zurc, 2008).

Tudi v Sloveniji je več raziskav potrdilo pozitiven vpliv gibalne aktivnosti na učno uspešnost otrok in mladostnikov. Otroci, ki so imeli višji učni uspeh, so bili v prostem času pogosteje in dlje gibalno aktivni kot otroci, ki so imeli nižji in nizek učni uspeh. Velja pa tudi obratno: otroci, ki so se več gibali, so imeli višji učni uspeh kot otroci, ki so se gibali manj ali nič. Otroci, ki se v prostem času niso gibali nič, so imeli najnižji učni uspeh (Planinšec, 2006, v Matejek in Planinšec, 2015). Posebej je bila ugotovljena tudi povezava med oceno pri matematiki v prvi polovici osnovne šole in rezultati pri testiranju za športnovzgojni karton: nadpovprečni rezultati pri testiranju so bili povezani z boljšimi ocenami pri matematiki in učenci z boljšimi ocenami pri matematiki so imeli boljše rezultate pri testiranju.

Raziskava o povezanosti gibalne in športne aktivnosti v prostem času in učno uspešnostjo odraža podobne ugotovitve. Otroci, ki se v prostem času več ukvarjajo z gibalno ali športno aktivnostjo, imajo večinoma boljši učni uspeh kot otroci, ki so v prostem času manj ali nič gibalno aktivni. Med otroki, ki so veliko gibalno aktivni, je najmanj takih z nizkimi ocenami. Največ odličnih je gibalno aktivnih vsakodnevno ali pa dva- do trikrat tedensko.

Glede na vse našteto lahko zaključimo, da ima gibalna aktivnost zelo pomembno vlogo pri šolski uspešnosti otroka in posledično tudi v njegovem celotnem razvoju. Je zunanji dejavnik šolske uspešnosti, ki pa močno vpliva na notranje ter jih preoblikuje (Zurc idr., 2008).

2.1.8 Gibalna dejavnost v sodobnem svetu

Zaradi industrializacije in mehanizacije sta se v modernem svetu obseg gibalne aktivnosti in nivo razvitosti gibalnih sposobnosti pri ljudeh drastično zmanjšala. Zaradi številnih tehnoloških odkritij današnjega sveta postaja človek čedalje bolj mirujoče bitje. Velik del prebivalstva razvitega sveta velik del dneva sedi bodisi v službi bodisi v šoli, temu pa sledijo še prostočasne popoldanske in večerne sedeče aktivnosti. To prinaša enostranske telesne obremenitve. Gibalna aktivnost vpliva tako na telesno kot tudi na psihološko zdravje otrok, kljub poznavanju teh dejstev pa se gibajo premalo. Človek še nikoli ni bil tako gibalno neučinkovit, kot je danes, kar pa v sodobni svet prinaša številne negativne posledice. Posledica pomanjkanja gibalne dejavnosti so epidemije nenalezljivih bolezni, povezanih s prenizko stopnjo gibanja. Ta problem je viden že pri otrocih in mladostnikih, ki so usmerjeni k sedečemu načinu življenja. Ergonomska neprilagojenost pohištva šolskih prostorov otrokom problem prevelike količine sedenja še poslabša (Šimunič, Volmut in Pišot, 2010; Škof idr., 2010; Verstraete, Cardon, De Clercq in De Bourdeaudhuij, 2006; WHO, 2019). Po drugi strani pa nam rezultati slovenskih raziskav SLOFit kažejo na dvig gibalnih sposobnosti slovenskih otrok v zadnjih slabih tridesetih letih (Starc, Strel, Kovač, Leskošek, Sorić, Jurak, 2018). Šole stremijo k temu, da bi učenci pridobili akademske veščine in veščine za delovanje v družbi, zato oblikujejo takšno okolje, v katerem bi lahko ta cilj kar čim bolje dosegli – torej da bi bilo otrokom udobno in bi zato razvili pozitiven odnos do učenja. Fizično in socialno okolje tako proizvajata sedentarno šolsko kulturo (Chen, 2015). V različnih državah sveta se navedenim razlogom za prenizko gibalno aktivnost pridružujejo še nasilje na ulicah, ki ljudi odvrača od rekreacije, gost promet, onesnažen zrak in pomanjkanje površin, primernih za rekreacijo (WHO, 2019).

11

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je bilo leta 2010 okrog 23 % oseb, starejših od 18 let, premalo gibalno aktivnih, v istem letu je bilo 81 % mladostnikov, starih 11–17 let, premalo gibalno aktivnih, njihov odstotek pa se še povečuje. Takšne osebe imajo 20–30 % večjo možnost prezgodnje smrti zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni. 3,2 milijona smrti letno lahko pripišemo pomanjkanju gibalne aktivnosti (WHO, 2019).

Zaradi vseh pozitivnih učinkov gibalne aktivnosti in negativnih posledic pomanjkanja le-te je Svetovna zdravstvena skupščina sprejela načrt sistematičnega vnašanja več gibalne aktivnosti v življenje ljudi.

Globalna strategija o prehrani, telesni dejavnosti in zdravju (angl. Global Strategy on Diet, Physical Activity and Health) je bila sprejeta leta 2004 in opisuje ukrepe za dvig gibalne aktivnosti, ki bi se morali zgoditi na državni ravni, prav tako je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2010 izdala priporočila o dvigu gibalne aktivnosti, s katerimi priporoča uporabo aktivnega transporta ter omogočanje le-tega, možnost gibanja na delovnem mestu, šolske prostore, namenjene aktivnemu preživljanju prostega časa šolarjev, kakovosten pouk športa v šolah, saj ta lahko dolgoročno prispeva k oblikovanju otrokovega življenjskega sloga, ter dostopnost športnorekreacijskih površin vsem ljudem. Organizacija je razvila standardiziran vprašalnik, s katerim meri gibalno aktivnost mladostnikov, z namenom znižanja smrtnosti zaradi nenalezljivih kroničnih bolezni. Sprejela je načrt, s katerim bi med letoma 2013 in 2025 za 25 % znižali smrtnost zaradi kroničnih nenalezljivih bolezni in za 10 % znižali prenizko gibalno aktivnost (WHO, 2019).

2.1.9 Zdrav življenjski slog

Življenjski slog je »značilen način življenja, ki ga določa skupina izrazitih vzorčnih vedenj, ki se pri posamezniku pojavljajo konsistentno v nekem časovnem obdobju« (Elliot, 1993, v Škof idr., 2010, 27).

Kot najpomembnejšo nalogo izpostavljajo vpliv na »osebni razvoj človeka, ohranjanje posameznikove kompetentnosti, izraznosti in identitete« (Brettschneider in Naul, 2004, v Škof idr., 2010, 29). Svetovna zdravstvena organizacija (1999) zdrav življenjski slog opredeljuje kot način življenja, s katerim se v največji možni meri izognemo bolezni in smrti zaradi bolezni. Dodaja, da gre tudi za način življenja, pri katerem posameznik uživa splošno blagostanje na telesnem, mentalnem in socialnem področju.

Vzorci z zdravjem povezanega vedenja, ki tvori življenjski slog, so: prehrana, telesna dejavnost, obvladovanje stresa, uporaba drog, spolnost, spanje, ustna higiena in skrb za varnost. Glede na našteto lahko življenjski slog delimo na zdravju naklonjen in zdravju škodljiv/nenaklonjen življenjski slog. O tem, kaj točno je zdrav življenjski slog, si strokovnjaki niso enotni, velja pa, da problematično vedenje vodi v škodljiv življenjski slog in tudi, da so nekatera z zdravjem povezana vedenja, ki tvorijo škodljiv življenjski slog, med sabo povezana (Škof idr., 2010).

Svetovna zdravstvena organizacija je leta 1986 izdala listino, s katero predlaga načine promoviranja skrbi za zdravje in zdrav življenjski slog. Ta vključujejo izobraževanje o zdravem življenjskem slogu in razvijanje osebnih veščin, ki bi posamezniku omogočale živeti v skladu z njim, ustvarjanje primernih okolij, krepitev skrbi za zdravje na ravni politike in družbe ter preusmeritev iz zdravstvene kurative v preventivo (Kuhar, 2015)

Haveman‐Nies, De Groot in Van Staveren (2003) so v evropski raziskavi ugotovili, da med nezdrav življenjski slog spadajo: premalo gibalne aktivnosti, kajenje in nezdrava prehrana. Opažajo, da so razlogi za izbiro življenjskega sloga različni; v nekaterih primerih gre za značajske lastnosti, v drugih za vplive socialnega in družbenega okolja, zato poudarjajo, da bi bilo nujno uvesti programe na državni ravni, s katerimi bi ljudi ozaveščali o pomenu zdravega življenjskega sloga ter jih spodbujali k temu.

12

Zore in Grm (2003) trdita, da je zdrav življenjski slog, h kateremu prištevata redno gibalno aktivnost in zdravo prehranjevanje, bistveni dejavnik za ohranjanje zdravja in z njim povezane kakovosti življenja.

Ljudje, ki v odraslosti izboljšajo svoj življenjski slog, poročajo o večjem splošnem zadovoljstvu in boljšem prenašanju duševnih obremenitev, poleg tega pa znatno znižajo možnosti nastanka srčno-žilnih bolezni. Govc-Eržen (2003) poudarja pomen pomoči, ki jo osebe z zdravju ogrožajočim življenjskim slogom potrebujejo. V Sloveniji znotraj zdravstvenih ustanov potekajo različni programi, katerih cilj je s takšnimi spremembami znižati število s srčno-žilnimi boleznimi ogroženih odraslih oseb.

Pri skrbi za zadostno gibanje otrok ima športna vzgoja v šoli zelo pomembno nalogo, in sicer da učence ozavešča o pomenu redne gibalne dejavnosti in jim hkrati ponuja dovolj pester in intenziven program za razvoj zadostne aerobne vzdržljivosti ter splošne kondicije. Vplivati mora na vedenjske vzorce otrok in mladine ter jih spodbujati k redni gibalni dejavnosti v prostem času. Ukvarjanje s športno ali gibalno aktivnostjo v otroštvu in mladosti pomeni tudi večjo spodbudo za ohranjanje te navade v odraslosti.

Tako življenjski slog v otroštvu posredno vpliva na zdravje v poznejših življenjskih obdobjih, predvsem pa se skozi različna obdobja življenja prenašajo aerobne aktivnosti v naravi. Osebe, ki imajo zaradi previsoke telesne mase in prenizke stopnje gibalne aktivnosti že v otroštvu večje možnosti za nastanek srčno-žilnih bolezni, so zanje bolj ogrožene tudi v odraslosti. Veliko študij je pokazalo, da bolj gibalno aktivni otroci ostanejo bolj aktivni v vseh obdobjih življenja kot manj aktivni otroci (Škof idr., 2010;

Zurc idr., 2008).

Različne zdravstvene in športne organizacije so začele seznanjati množico z negativnimi vplivi sodobnega načina življenja ter promovirati gibalno aktivnost, ta pa je začela postajati vrednota. Tako se začno razvijati institucije, ki ponujajo moderne vadbene programe. V Evropski uniji se veliko denarja investira v različne športne objekte in programe, raziskav o tem, koliko to ljudi spodbudi k uporabi le-teh, pa ni veliko (Limstrand, 2008; Škof in Šarabon, 2007; Škof idr., 2010).

2.1.10 Prekomerna telesna masa in debelosti pri slovenskih otrocih

Debelost je svetovni problem in povzročitelj nenalezljivih bolezni, ki so tudi največji vzrok smrti v razvitem svetu (WHO, 2019), iz tega pa ni izvzeta niti Slovenija. V začetku 21. stoletja je bilo v Sloveniji 15–20 % otrok s prekomerno telesno težo ali debelostjo, kar je približno v povprečju evropskih držav.

Prenizka količina gibanja in preveč sedenja v kombinaciji z nepravilno prehrano močno vplivata na zdravje otrok (Šimunič idr., 2010).

Vsakoletne meritve slovenske raziskave SLOfit, ki potekajo od leta 1989 dalje in vsako leto zajamejo okrog 90 % otrok in mladostnikov, starih 6–19 let, kažejo, da se je pri fantih v otroštvu med letoma 1989 in 2008 telesna masa povečevala (povečevala se je tudi telesna višina, vendar povečanje mase ni le posledica tega), po letu 2011 pa začela upadati. Upad telesne mase pri adolescentih sicer je, vendar je manj očiten. Pri dekletih je leta 2011 ravno tako viden upad telesne mase, vendar se ta v zadnjih treh letih spet povečuje. Pri adolescentkah telesna masa že od leta 1989 narašča, sicer z rahlim vmesnim upadom. Soglasno s tem se je med letoma 1997 in 2008 izrazito poviševala kožna guba nadlahti; ta se pri dekletih od takrat znižuje, pri dečkih pa se v zadnjih štirih letih spet zvišuje (Starc idr., 2018). Podobno ugotavlja tudi Jerič Klanšček (2015; v Korošec, Gabrijelčič Blenkuš in Robnik, 2018) v mednarodni raziskavi Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju, in sicer da se delež prekomerno prehranjenih in debelih otrok in mladostnikov postopoma znižuje.

Izračuni ITM-ja kažejo, da se je ta od leta 1989 povečeval in v letu 2010 dosegel najvišjo točko. Tega leta so namreč v osnovnih šolah pričeli izvajati program Zdrav življenjski slog, ki je otrokom prinesel

13

dve uri športa več na teden. Viden je upad ITM-ja do leta 2015; takrat je bil program izveden v manjših razsežnostih, kar se odraža na povišanju ITM-ja osnovnošolcev. Kljub ponovni vzpostavitvi programa na prejšnji nivo, se ITM do leta 2018 še vedno viša. To dejstvo nas opozarja na škodo, ki jo eno leto zmanjšane gibalne aktivnosti povzroči pri otrocih.

Od leta 1989 se je povečal tudi delež prekomerno prehranjenih in debelih otrok; delež prekomerno prehranjenih fantov se je do leta 2010 skoraj podvojil in je predstavljal dobrih 20 % vseh merjencev, nato pa se je do leta 2018 postopno nižal in takrat znašal dobrih 18 %. Delež debelih fantov je bil v letu 2010 6,3 %, kar je več kot trikrat več kot v prvem letu meritev, do leta 2018 pa rahlo pada. Delež morbidno debelih se je povečal več kot štirikrat in v letu 2018 dosega maksimum. Pri dekletih se je delež prekomerno prehranjenih od leta 1989 z dobrih 11 % postopno poviševal in dosegel maksimum leta 2011 (17,3 %) in do leta 2018 nekoliko upadel. Delež debelih je z začetnih 1,7 % narastel na 4,8 % v letu 2011 ter do leta 2018 rahlo upadel, medtem ko deleža morbidne debelosti, ki je pri dekletih dosegel maksimum leta 2011, nismo uspeli znižati.

Rezultati glasno sporočajo pomen uvedbe dodatnih dveh ur športa v osnovni šoli leta 2010/11, s katerimi smo uspeli v Sloveniji ustaviti trend povečevanja deleža prekomerno težkih in debelih otrok ter rast ITM-ja (Starc idr., 2018). Škof idr. (2010) pa ugotavljajo, da je prenizka poraba kalorij, ki je posledica premalo telesne aktivnosti mladih, v obdobju 80 let pripeljala do velikih razlik v telesni teži:

v tem času se je v Sloveniji telesna teža enako starih mladostnic povečala za okrog 10 kg in za 19 kg pri fantih, razlika v telesni višini pa je bistveno manjša.

Korošec idr. (2018) poudarjajo pomen pomoči prekomerno težkemu ali debelemu otroku na področju zdravega življenjskega sloga. V veliko primerih se namreč izkaže, da debeli otrok izhaja iz družine, v kateri so vsi člani prekomerno težki ali debeli, in če se ne celotna družina spopade s takšnim projektom, otrok težko uspe.

2.1.11 Gibalna aktivnost slovenskih otrok in skrb zanjo

Skrb za zdrav življenjski slog je v Sloveniji zelo razširjena. Za spodbujanje zdravega načina življenja in gibalne aktivnosti skrbijo šole s poukom športne vzgoje, državni programi, kot so Krpan, Zlati sonček in drugi, različna športna društva, zavodi za zdravstveno varstvo, zavodi za šport ter lokalne skupnosti.

Povečuje se število športnih programov ter prireditev, skladno s tem tudi število ljudi, ki se vsakodnevno ukvarjajo s telesno dejavnostjo in ki jim ta pomeni način življenja. S tem smo Slovenci v samem evropskem vrhu ozaveščenosti o zdravem življenjskem slogu. Žal pa se, kot pravita Škof in Šarabon (2007), otroci in mladostniki še vedno premalo gibalno udejstvujejo, pa tudi športnih programov v društvih in klubih, namenjenih otrokom, je premalo, in propaganda zanje je premalo odmevna. Prav tako okolje, v katerem živijo, ni dovolj stimulativno in je v njem še veliko prostora za izboljšave, ki bi jih morali storiti starši, vzgojitelji, učitelji in širša družba, in sicer predvsem s ponudbo programov, v katere bi se lahko vključevale celotne družine in udeležba ne bi bila velik finančni zalogaj, saj lahko na stališča in vrednote otrok in mladine o gibanju vplivamo predvsem z zgledom.

Nasprotno trdita Završnik in Pišot (2005), in sicer da daje slovenska javnost ravno športu otrok in mladostnikov največ podpore. Otroci in starši šolsko športno vzgojo vrednotijo visoko, kar je lahko posledica kvalitetno izpeljanih učnih ur. Starc idr. (2018) in Zavod za šport RS Planica (2018) pravijo, da je bil v Sloveniji v šolskem letu 2010/11 uveden program Zdrav življenjski slog, s katerim so z dvema dodatnima urama športa na teden uspeli zaustaviti že zakoreninjen trend upadanja gibalne učinkovitosti slovenskih otrok in mladostnikov. Cilj je bil pomagati predvsem otrokom iz socialno bolj

14

ogroženih okolij, prekomerno težkim in debelim otrokom, da se dejavno in prostovoljno vključijo v brezplačne gibalne aktivnosti ter tako izboljšajo svoj življenjski slog.

Otroci in mladostniki veliko prostega časa presedijo pri televiziji in računalniku. Slovenija se s tem sicer uvršča na zadnji del lestvice 35 preučevanih držav. Obojega se bolj poslužujejo dečki kot deklice, s starostjo pa uporaba obojega pada (Zurc idr., 2008). Rezultati slovenske raziskave SLOfit kažejo, da se je gibalna učinkovitost fantov drastično poslabšala v letih, ko sta računalnik in internet zapolnila slovenske domove in tako dečkom odvzela čas, ki so ga sicer porabili za gibalno udejstvovanje (Starc idr., 2018). Ker gibalna dejavnost v obdobju otroštva pomeni spodbudo za razvoj gibalnih sposobnosti ter ohranjanje aktivnega življenjskega sloga in zdravja v mladostništvu in odraslosti, je zelo pomembno, da otrokom ponujamo dovolj primernih gibalnih dejavnosti (Šimunič idr., 2010; Škof idr., 2010). To se odraža pri porastu gibalne učinkovitosti med slovenskimi dekleti, ki je viden po letu 2005.

Avtorji raziskave sklepajo, da gre za dostopnost športnih aktivnosti, ki so bližje dekletom. Pomenljivo je dejstvo, da njihova gibalna učinkovitost še kar narašča; v slovenski zgodovini še nismo imeli tako gibalno učinkovitih generacij deklet. Tudi gibalni razvoj fantov narašča, vendar ne tako intenzivno (Starc idr., 2018).

Strm upad gibanja je viden predvsem pri prehodu v adolescenco. Slovenski otroci in mladostniki so sicer v primerjavi z drugimi evropskimi državami precej na vrhu, a daleč pod priporočeno količino gibanja. V povprečju so dečki bolj gibalno aktivni kot dekleta. Mlade tako v šoli kot tudi doma v prostem času ogroža sedeči način življenja, kar se pozna pri razvoju njihovih gibalnih sposobnosti. Iz leta v leto je opazen upad aerobnih sposobnosti in posledično vzdržljivosti, kar kažejo rezultati teka na 600 m ter rezultati Cooperjevega testa, če primerjamo posamezne generacije med seboj (Škof idr., 2010). Tudi Završnik in Pišot (2005) in Starc idr. (2018) ugotavljajo, da se je vzdržljivost šolarjev v zadnjih štiridesetih letih poslabšala, to pa odražajo rezultati teka na 600 m; povprečno so rezultati slabši za 13 sekund. Aerobne sposobnosti slovenskih šolarjev se po dolgoletnem trendu upadanja po letu 2011 spet dvigujejo.

Završnik in Pišot (2005) ugotavljata, da je opazno poslabšanje hitrosti, nasprotno pa trdijo Starc idr.

(2018) na podlagi rezultatov teka na 60 m; ti se namreč iz leta v leto izboljšujejo, opažajo pa slabšanje rezultatov pri skoku v daljino z mesta; očitno je, da pri slovenskih šolarjih pada eksplozivna moč nog, saj se rezultati slabšajo. Završnik in Pišot (2005) ugotavljata znižanje gibljivosti, medtem ko novejše raziskave (Starc idr., 2018) kažejo, da so današnja dekleta najbolj gibljiva, fantje pa so bili v preteklosti precej boljši kot danes. Oboji se strinjajo, da je bila moč ramenskega obroča in rok v preteklosti višja kot je danes, viden pa je trend ponovnega naraščanja. Moč trebušnih mišic pa se je malo povečala in zdaj dosega maksimum (Završnik in Pišot, 2005; Starc idr., 2018). Opazno je izrazito izboljšanje koordinacije pri dekletih, medtem ko so bili fantje v preteklosti boljši kot danes, podobno velja tudi za test dotikanja plošče z roko (Starc idr., 2018).

Kljub ugotovitvam, da so dečki bolj gibalno aktivni kot deklice, pa SLOfit raziskava pri dečkih ugotavlja, da s starostjo pada število visoko gibalno učinkovitih in narašča število nizko gibalno učinkovitih, medtem ko delež visoko gibalno učinkovitih deklet narašča, delež nizko gibalno učinkovitih pa se zmanjšuje (Starc idr., 2018).

Raziskava, izvedena z vprašalnikom med letoma 2007 in 2008 med skoraj 1700 otroki v Sloveniji, pa je pokazala, da se slaba polovica otrok giba vsak dan vsaj eno uro. Za neredno gibalno aktivne se je opredelilo 9 % otrok, za gibalno neaktivne pa slaba 2 %. Polovica otrok je gibalno aktivnih v organiziranih oblikah vadb, kot so razni krožki in klubi, med neorganiziranimi oblikami pa so otroci