UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
LARA FATUR
Francoska politika na pariški mirovni konferenci 1919–1920 v luči slovenskega časopisja
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
LARA FATUR
Francoska politika na pariški mirovni konferenci 1919–1920 v luči slovenskega časopisja
Diplomsko delo
Mentorja: Dvopredmetni univerzitetni študijski
izr. prof. dr. Kornelija Ajlec, program prve stopnje Zgodovina red. prof. dr. Andrej Rahten
(Univerza v Mariboru)
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Najlepše se zahvaljujem mentorjema prof. dr. Korneliji Ajlec in prof. dr. Andreju Rahtenu za vodstvo in strokovno pomoč.
Hvala družini za neusahljivo podporo,
za vse kave, sladkarije in spodbudne besede med diplomskim ustvarjanjem.
Hvala Mihi, ker je ulovil moje izgubljene vejice.
Hvala prijateljem za vse skupne ure na zgodovinskih hodnikih.
Hvala pariškim mesecem, ker so mi dali navdih za raziskovanje.
Izvleček
Francoska politika na pariški mirovni konferenci 1919–1920 v luči slovenskega časopisja
Diplomska naloga predstavi oceno francoske politike na pariški mirovni konferenci v letu 1919 in v prvi polovici leta 1920, kot sta jo podala časopisa Slovenec in Slovenski narod. V središču zanimanja je analiza vloge francoske diplomacije v italijansko-jugoslovanskem sporu ter ravnanja Francije glede problematike slovenske severne meje. Izpostavljene so tudi določene teme, povezane s Francijo, ki so v dnevnem časopisju v ospredju: predstavitev kulturno- zgodovinskih vezi Slovencev s Francijo ter odnos Slovencev do francoskega tiska. Slovensko časopisje je namreč budno spremljalo in ocenjevalo poročanje francoskega tiska, ki je bil glede jadranskega vprašanja podvržen francoski cenzuri, nanj pa je vplivala tudi italijanska propaganda.
Ključne besede: pariška mirovna konferenca, Francija, slovensko-francoski odnosi, Slovenec, Slovenski narod
Abstract
French politics on the Paris Peace Conference 1919–1920 from the perspective of the Slovene press
The thesis presents the Slovene evaluation of French politics at the Paris Peace Conference as reported by the Slovene newspapers Slovenec and Slovenski narod, published in 1919 and in the first half of 1920. The main focus is on the assessment of the role of French diplomacy in the Italian-Yugoslav conflict and on France's actions regarding the Slovene northern border.
Certain topics related to France, which are in the forefront in the daily newspapers, are also highlighted: the presentation of Slovene cultural and historical ties with France and the Slovene people’s attitude towards the French press. The Slovene newspapers closely monitored and evaluated the reporting of the French press, which was subject to French censorship regarding the Adriatic question and was also influenced by Italian propaganda.
Key words: Paris Peace Conference, France, Slovene-French relations, Slovenec, Slovenski narod
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ... 1
2. ODNOSI MED KRALJEVINO SHS IN FRANCIJO ... 4
2.1. FRANCOZI O SLOVENCIH PRED PARIŠKO MIROVNO KONFERENCO ... 4
2.2. FRANCOSKO SRBOFILSTVO ... 6
2.3. KULTURNO-ZGODOVINSKE VEZI S FRANCIJO ... 8
2.3.1 SPOMIN NA ILIRSKE PROVINCE ... 9
2.3.2 FRANCOSKI KULTURNI VPLIV V DVAJSETIH LETIH ... 9
2.3.3 FRANCOŠČINA NAJ ZAMENJA NEMŠČINO ... 11
3. JUGOSLOVANSKA DELEGACIJA NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI ... 13
3.1. VELESILE IN MALI NARODI NA KONFERENCI ... 13
3.2. SESTAVA JUGOSLOVANSKE DELEGACIJE ... 15
4. VREDNOTENJE FRANCOSKE POLITIKE ... 19
4.1. FRANCOSKA URADNA POLITIKA IN FRANCOSKO JAVNO MNENJE ... 19
4.2. VLOGA KAPITALA ... 20
4.3. GEORGES CLEMENCEAU: »ITALIJA ALI JUGOSLAVIJA? BLONDINKA ALI BRINETKA?« ... 21
5. FRANCOSKA VLOGA PRI RAZMEJITVENIH VPRAŠANJIH ... 25
5.1. JADRANSKO VPRAŠANJE IN FRANCIJA ... 25
5.2. FRANCOSKA VLOGA PRI DOLOČANJU RAZMEJITVE Z AVSTRIJO ... 32
5.2.1 PODONAVSKA ZVEZA ... 34
5.2.2 ANDRÉ TARDIEU ... 36
5.3. MEJA Z MADŽARSKO ... 37
6. VLOGA TISKA ... 39
6.1. POROČANJE O PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI ... 39
6.2. FRANCOSKI TISK IN »LAŠKA AGITACIJA« ... 40
6.3. CENZURA V FRANCOSKEM TISKU ... 43
7. ZAKLJUČEK ... 45
8. VIRI IN LITERATURA ... 47
8.1. ČASOPISNI VIRI ... 47
8.2. ELEKTRONSKI VIRI ... 52
8.3. LITERATURA ... 52
1
1. UVOD
»Gotovo ni pretirano, ako se trdi, da je Pariz danes srce naše zemlje /…/ Tu so se zbrali državniki iz 25 držav, da odločijo usodo narodov in človeštva za stoletja.«1
Januarja 1919 so se v prestolnici razrušene Francije zbrali predstavniki narodov z vsega sveta, da bi na krilih zmage na novo začrtali zemljevid Evrope. Mali narodi, osvobojeni spon večnacionalnih imperijev, so upali, da bodo dosegli samostojnost in da bodo uslišane njihove
»pravične« teritorialne zahteve. Pariz je za približno leto dni postal središče evropske politike, kot je bil leta 1815 Dunaj. Ideali nove dobe, ki jih je poosebljal ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, so napovedovali konec stare diplomacije, ki ni upoštevala malih narodov in je služila interesom velesil. Wilsonove ideje o samoodločbi narodov, zavračanje tajne diplomacije in načela mednarodne solidarnosti so nagovarjale predvsem male narode, kot je bil slovenski, ki je z udeležbo na mirovni konferenci prvič zares vstopal v mednarodno diplomacijo. Konferenca je torej potekala v znamenju dveh nasprotujočih si konceptov – ideje o samoodločbi narodov in tradicionalne politike moči velesil, ki so želele oslabiti vojne poražence in na njihov račun širiti svoje ozemlje in vpliv.2 Slovenec ocenjuje, da je šlo za
»idejni spor, ki ne pozna kompromisa«.3 Pobudo so kmalu prevzele velesile: izvršni organ je postal svet deseterice, sestavljen iz predsednikov in zunanjih ministrov Velike Britanije, Francije, Združenih držav Amerike, Italije in Japonske. Od marca do konca junija 1919 pa so glavne odločitve v resnici sprejemali »veliki štirje«: Thomas Woodrow Wilson, italijanski predsednik vlade Vittorio Orlando, francoski predsednik vlade Georges Clemenceau in predsednik britanske vlade David Lloyd George. »Tam se ti štirje kakor kakšni olimpijski bogovi posvetujejo, kaj bodo ukrenili z nami ubogimi Jugoslovani.«4 Slovenec je zapisal, da so voditelji antante izgubili smisel za realnost, Nemčijo tako ponižali, da »izzivajo na povračilo«, in ignorirali Rusijo, največjo državo v Evropi, brez katere mir ni mogoč.5
Cilj francoske politike na pariški mirovni konferenci je bilo zagotoviti si varnost pred Nemčijo in postati hegemon na evropski celini. Pomembno vodilo francoske povojne politike je bilo tudi omejevanje revolucionarnega vrenja iz boljševiške Rusije. Za dosego teh ciljev je Francija
1 Hacin, Janko. »Pismo iz Pariza.« Slovenski narod, 28. marec 1919, 1.
2 Milza, Pierre. Les relations internationales de 1918 à 1939. Pariz: Armand Colin, 2008, 12.
3 »Razkol v Parizu.« Slovenec, 29. marec 1919, 2.
4 Fabjančič, Vladislav. »Mir narodov.« Slovenski narod, 24. april 1919, 1.
5 Alré. »Profil ''štirih''.« Slovenec, 1. april 1920, 1–2.
2 nastopala kot zaščitnica novonastalih držav centralne Evrope: Češkoslovaške, Poljske, Romunije ter Kraljevine SHS. Njen cilj je bil te države politično, ekonomsko in kulturno navezati nase in preprečiti, da bi prišle pod nemški vpliv.6 Poslanec Edouard Daladier7 je v Agence énomique et financière zapisal, da je francosko-slovanska politika nujna za vzdrževanje miru v Evropi. Prepričan je bil, da je »slovanska solidarnost« nujna za uspešno obrambo pred Nemčijo, zato jo mora Francija še posebej spodbujati.8 Francoski publicist André Cheradame je opozarjal na soodvisnost držav male antante: »Brez neodvisne Poljske ni in ne more biti svobodne Romunije, niti Češke in Jugoslavije, a brez teh držav bodo Nemci opet zagospodovali nad srednjo Evropo.«9 Zavzemal se je za to, da Francija vstopi v zvezo s Kraljevino SHS in nekaterimi drugimi državami, saj bi ji te povezave zagotavljale obrambo pred pangermanizmom in boljševizmom.10 Na pomen mladih slovanskih držav je opozarjal tudi član jugoslovanske delegacije in pomemben slovenski politik Ivan Švegel.11 V svojem prispevku za Slovenski narod je poudaril, da bodo Poljska, Češkoslovaška in Jugoslavija zasedle nekdanje mesto Rusije kot vzdrževalke evropskega ravnotežja.12 Predsednik francoske vlade Clemenceau je 17. julija 1919 ponosno izjavil, da je Nemčijo obkolil s pasom slovanskih držav (la ceinture d'états slaves).13
Kot je zaznavalo že dnevno časopisje, je Kraljevina SHS zasedala »izredno važno pozicijo« za francoske geostrateške interese. Odpirala je prehod na Balkan in bila prek slovenskih in hrvaških dežel povezana s podonavskim prostorom in Srednjo Evropo. Razpad Avstro-Ogrske je pomenil novo priložnost za pridobivanje vpliva nad tem območjem, ki je mejilo na nemške dežele in skupaj z drugimi novonastalimi slovanskimi državami služilo kot pas za omejitev boljševiškega vpliva (cordon sanitaire).14 Po oceni časopisja je Slovence s Francijo družil strah pred vzponom militarizma v Nemčiji. Najdemo tudi nasprotne ocene – Francozi so
6 Sretenović, Stanislav. Francuska i Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca 1918–1929. Beograd: Institut za savremenu istoriju, 2008, 15–16.
7 Edouard Daladier (1884–1970) je bil francoski politik, poslanec radikalov od leta 1919 do druge svetovne vojne.
8 »Francosko-slovanska politika.« Slovenski narod, 29. maj 1920, 2.
9 »Poljska.«Slovenski narod, 7. marec 1920, 1–2.
10 »Za zvezo z Jugoslavijo.« Slovenski narod, 16. januar 1920, 4.
11 V diplomski nalogi uporabljam zapis »Švegel«, saj je po razpadu Avstro-Ogrske sam postopoma začel zapisovati svoje ime v tej obliki. V časopisju se pojavljata različici »Shvegel« in »Schvegel«. Za več o zapisovanju imena glej: Rahten, Andrej. Med Kakanijo in Wilsonio: poklicne in politične preizkušnje Hansa Schwegla alias Ivana Švegla. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2018, 10–11.
12 Shvegel, I. »Na poti do miru II.« Slovenski narod, 28. maj 1919, 1.
13 Vinaver, Vuk. Jugoslavija i Francuska između dva svetska rata: da li je Jugoslavija bila francuski ''satelit''.«
Beograd: Institut za savremenu istoriju, 1985, 14.
14 Nećak, Dušan, Božo Repe. Oris sodobne obče in slovenske zgodovine: učbenik za študente 4. letnika.
Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003, 26.
3 predstavljeni kot vročekrvni nacionalisti, ki zavirajo konsolidacijo Nemčije in na tak način ogrožajo mir v Evropi.
Vloga Velike Britanije in predvsem Wilsona je v slovenski historiografiji precej bolje raziskana kot francoska.15 Vlogi Francije, svoje »tradicionalne zaveznice«, so več pozornosti namenili srbski raziskovalci.16 Slovensko časopisje je daleč največ pozornosti namenilo Italiji, ki v slovenski zavesti nastopa kot okupatorska sila. Slovenci so morali iskati zaveznike, ki bi nastopili proti italijanskemu imperializmu in podprli slovenske zahteve. V prvi vrsti je bil očitna izbira ameriški predsednik Wilson, ki je s predlogi o samoodločbi narodov in z zavračanjem tajne diplomacije (med katero so Slovenci seveda prištevali Londonski pakt17 iz leta 1915) nastopil proti imperializmu velesil. Ameriška podpora je postala bolj negotova po umiku Wilsona s konference junija 1919 in z novembrsko novico, da ameriški kongres ne bo ratificiral Versajske pogodbe. Slovenci so morali tako iskati zaveznike drugod, podobno pa je veljalo tudi za Francijo, ki se je ob odsotnosti ameriške podpore zopet počutila ogrožena.
Glavni vir za diplomsko nalogo je študija časopisnih virov od začetka leta 1919 do konca junija 1920, ko je bila jugoslovanska delegacija razrešena in je kmalu zatem zapustila Pariz. Vodilna časopisa tega obdobja na slovenskih tleh sta bila Slovenec in Slovenski narod, ki sta prinašala tako kratke, informativne članke o dogajanju kot daljše, za zgodovinarje zanimivejše zapise oseb, ki so bile povezane s pariško mirovno konferenco (pri tem so mišljeni predvsem delegati in eksperti). Diplomska naloga po tematskih sklopih osvetljuje slovensko oceno francoske politike na konferenci kot tudi sorodne teme, povezane s Francijo, ki so v tem obdobju obravnavane v slovenskem časopisju (predvsem analiza poročanja francoskega tiska in pozivi h kulturnim navezavam na Francijo).
15 Petrič, Ernest, ur. Slovenci v očeh Imperija: priročniki britanskih diplomatov na pariški mirovni konferenci leta 1919 = The Slovenes in the eyes of the Empire : handbooks of the British diplomats attending the Paris Peace Conference 1919. Mengeš: Ustanova Center za evropsko prihodnost, 2007; Lipušček, Uroš. Ave Wilson:
ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-1920. Ljubljana: Sophia, 2003; Rahten, Med Kakanijo in Wilsonio.
16 Vinaver, Jugoslavija; Sretenović, Francuska.
17 V diplomski nalogi uporabljam izraz Londonski pakt, ki se največkrat pojavlja v časopisju. Zasledimo tudi izraza Londonski dogovor in Londonska pogodba, vendar precej redkeje. V strokovni literaturi se v zadnjem času uveljavlja tudi izraz Londonski memorandum.
4
2. ODNOSI MED KRALJEVINO SHS IN FRANCIJO
2.1. FRANCOZI O SLOVENCIH PRED PARIŠKO MIROVNO KONFERENCO
Francoski politiki o Slovencih niso vedeli veliko, saj se je »v diplomaciji računalo z državami, a ne z narodi«.18 S problematiko narodov Avstro-Ogrske, še posebej južnoslovanskih, so se v Franciji ukvarjali le posamezni strokovnjaki. Francoski slavisti, denimo Ernest Denis, Emile Hautman in Louis Leger, so izdajali knjige ter obiskovali avstro-ogrske dežele, kjer so se podrobneje seznanili z jugoslovanskim vprašanjem in s tedanjimi trialističnimi idejami povezovanja Južnih Slovanov znotraj monarhije. Priznani francoski zgodovinar in strokovnjak za mednarodne odnose Georges-Henri Soutou opozarja, da se je v Franciji v letih pred začetkom prve svetovne vojne problematiko narodnosti obravnavalo le z vidika evropskega ravnotežja in francoskih interesov. Zagovarja tezo, da Francija ni sistematično podpirala emancipacije narodov Vzhodne in Srednje Evrope in ugotavlja, da se s samo notranjo ureditvijo Avstro-Ogrske v Franciji v tistem obdobju niso poglobljeno ukvarjali; zanimalo jih je le, kaj bi z morebitnim razpadom monarhije lahko pridobili.19 René Gonnard je leta 1912 v Revue politique et parlementaire objavil obsežnejšo študijo o trializmu, ki mu pripisuje velik pomen za ohranjanje evropskega ravnotežja. Gonnard opaža, da so Francozi slabo seznanjeni s trializmom, še posebej pa je to nesprejemljivo za francoske poslance, saj je to gibanje in reševanje nacionalnih vprašanj Avstro-Ogrske na splošno pomembno za usodo Srednje Evrope.20 Ernest Denis je leta 1914 britanskemu publicistu in poznavalcu Južnih Slovanov Robertu Williamu Seton-Watsonu predstavil svoj načrt reforme notranje ureditve Avstro- Ogrske. Zamislil si je konfederativno Avstro-Ogrsko, v kateri bi bili Južni Slovani združeni v posebni enoti, že leto pozneje pa se je zavzel za to, da bi se Južni Slovani iz monarhije združili s Srbijo. Denisove izjave dokazujejo, da ustrezno poznavanje jugoslovanske problematike ni pomenilo tudi enako dobrega poznavanja položaja Slovencev. Leta 1917 je namreč zapisal, da je slovenščina nekakšno hrvaško narečje.21 Louis Leger, ki velja za očeta slavistike v Franciji,22
18 »Kako stoji naša stvar pri francoskem svetu? I.« Slovenski narod, 1. februar 1919, 1.
19 Soutou, Georges-Henri. »Les grandes puissances et la question des nationalités en Europe centrale et orientale pendant et après la Première Guerre mondiale : actualité du passé ?« Politique étrangère, 58 (1993), 701.
20 Gonnard, René. »Le trialisme: Le point de vue slave et le point de vue autrichien.« Revue politique et parlementaire : questions politiques, sociales et législatives, 10/oktober (1912), 223–224.
21 Vodopivec, Peter. »Slovenci v francoskih očeh.« Zgodovinski časopis, 44/1 (1990), 41.
22 »Francoski gost.« Slovenec, 12. april 1919, 3.; Grumel-Jacquignon, François. La Yougoslavie dans la stratégie française de l'Entre-deux-Guerres (1918-1935): aux origines du mythe serbe en France. Bern, Berlin, Bruselj, Frankfurt, New York, Dunaj: Peter Lang, 1999, 36.
5 je bil precej bolje seznanjen s specifikami Slovencev ̶ je namreč eden redkih Francozov tistega obdobja, ki je poudarjal, da Južni Slovani govorijo dva jezika, slovenskega in srbohrvaškega, torej da je slovenščina svoj jezik in ne le narečje. Leger je ocenil, da Slovenci spadajo med južnoslovanske narode, ki jih Francozi najslabše poznajo ̶ omenjeni namreč niso bili niti v Veliki enciklopediji (La Grande Encyclopédie). V svojem delu La Liquidation de l'Autriche- Hongrie je predvidel razpad monarhije in napovedal, da se bodo Slovenci združili z Južnimi Slovani, saj so prešibki, da bi živeli v neodvisni državi.23 Legerjeva knjiga L'Autriche-Hongrie je med drugim služila kot vir za pripravo priročnikov britanskim diplomatom na pariški mirovni konferenci.24
Med prvo svetovno vojno so že tako skromni stiki med Slovenci in Francozi skoraj zamrli, saj sta se državi znašli na nasprotnih straneh. Francija je bila kritična do tega, da so Južni Slovani Avstro-Ogrske izkazovali zvestobo monarhiji in se goreče borili na njeni strani. Pozornost Francozov je pritegnila Majniška deklaracija, ki pa se ni skladala z njihovo vizijo, da bi Srbija postala Piemont, okrog katere bi se v eno državo združili jugoslovanski narodi.25 V medvojnem obdobju je izšlo še nekaj pomembnih strokovnih publikacij, med katerimi je vredno omeniti delo Bertranda Auerbacha Les Races et les Nationalités en Autriche-Hongrie in francoski prevod knjige Janeza Evangelista Kreka Les Slovènes. Obe publikaciji so uporabili britanski diplomati v pripravah na pariško mirovno konferenco.26 Francozi so torej z redkimi izjemami o Slovencih vedeli res malo. Tudi francoski tisk je Slovence le izjemoma omenjal. Krivdo slabega poznavanja je po mnenju avtorja prispevka v Slovenskem narodu (verjetno Vladoslav Fabjančič) iskati tudi pri Slovencih, saj se niso dovolj izpostavili, kar bi bilo glede na maloštevilnost slovenskega naroda nujno. Po njegovi oceni so le redki Slovenci obvladali francoski jezik, še posebej pa je to znanje manjkalo politikom. Odsotnost slovenske propagande je nenazadnje botrovala tudi k podpisu Londonskega pakta: »kdo od diplomatov je vedel, da ta pakt zadene neke Slovence.«27
Slovenski politiki so po razpadu Avstro-Ogrske in z nastankom Države SHS navezali stik s francosko diplomacijo, ki pa je bila že odločena, da bo podprla le združitev s Srbijo. Ko je
23 Leger, Louis. La liquidation de l'Autriche-Hongrie. Pariz: Félix Alcan, 1915, 30–33.
24 Petrič, Slovenci v očeh imperija, 61.
25 Grumel-Jacquignon, La Yougoslavie, 16–17.
26 Petrič, Slovenci v očeh imperija, 62.
27 »Kako stoji naša stvar pri francoskem svetu? I.«, 1.
6 francoski general Louis Franchet D'Espèrey28 v telegramu navdušeno pozdravil nastanek Narodnega veča (Narodno vijeće) v Zagrebu, je vznejevoljil Clemenceauja, ki mu je zabičal, naj se ukvarja z vojaškimi zadevami in se ne vmešava v že sprejete obveznosti, ki jih ima Francija do Italije in do Jugoslovanov.29 Delegacija Narodnega veča pod vodstvom Antona Korošca se je oktobra v Ženevi srečala s francoskim odposlancem Émilom Hagueninom, mesec pozneje pa je odpotovala v Pariz, kjer so se sestali z zunanjim ministrom Stephenom Pichonom,30 s Clemenceaujem in francoskim predsednikom Raymondom Poincaréjem.31 Na tem srečanju so jim Francozi svetovali, naj se Država SHS čimprej združi s Kraljevino Srbijo.
Kljub temu da na srečanju predstavniki Narodnega veča niso dobili nikakršnih obljub podpore s francoske strani, je med Slovenci prevladalo mnenje, da bodo Francozi na pariški mirovni konferenci podprli slovenske mejne zahteve.32
2.2. FRANCOSKO SRBOFILSTVO
Francija je že med vojno gojila prijateljske odnose s Srbijo, svojo vojno zaveznico. Srbski vojski so poveljevali francoski generali, državi sta sodelovali pri skupnih vojaških operacijah, še posebej na solunski fronti. Revolucija v Rusiji leta 1917 je tako za Srbijo kot za Francijo pomenila izgubo glavnega zaveznika, zato so se vezi med tema državama posledično še dodatno okrepile. Na drugi strani so bili francoski odnosi z Južnimi Slovani tedanje Avstro- Ogrske skoraj neobstoječi. Njihova zvestoba monarhiji v Franciji ni bila dobro sprejeta.
Francija sicer ni bila naklonjena razpadu monarhije in nastanku nacionalnih držav, saj je Avstro-Ogrska veljala za temeljni element ravnotežja v Srednji Evropi. Razpravljanje o morebitnem razpadu Avstro-Ogrske se je v Franciji zares začelo šele sredi leta 1918, ko se v Franciji prvič omenja morebitna »jugoslovanska država«.33
28 Louis Félix Franchet D'Espèrey (1856–1942) je bil poveljnik zavezniške vojske, znan predvsem po zmagah na Balkanu leta 1918. Leta 1921 je bil povišan v maršala.
29 Sretenović, Stanislav. »Francija in ustanovitev Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.« V: Velikih pet in nastanek Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev = Les cinq grands et la création du Royaume des Serbes, Croates et Slovènes, ur. Andrej Rahten in Janez Šumrada, 30. Loka pri Mengšu: Center za evropsko prihodnost, Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 2011.
30 Stephen Pichon (1857–1933) je bil francoski zunanji minister med 1906 in 1911, leta 1913 in med 1917 in 1920.
31 Raymond Poincaré (1860–1934), predstavnik francoskih konservativcev, je leta 1912 postal francoski predsednik vlade, od leta 1913 do 1920 pa je bil predsednik republike. Kot predsednik vlade je ponovno deloval med 1922 in 1924 ter med 1926 in 1929.
32 Vodopivec, »Slovenci v francoskih očeh«, 44.
33 Grumel-Jacquignon, La Yougoslavie, 10.
7 Po razpadu Avstro-Ogrske je Francija nadaljevala izrazito prosrbsko politiko. Posledično je zaradi nasprotovanja Srbije zavračala priznavanje Jugoslovanskega odbora in Narodnega veča novonastale Države SHS. Francoski načrt je zajemal močno Srbijo, ki bi z Nikolo Pašićem na čelu vodila jugoslovansko gibanje in prispevala k nastanku močne, centralizirane države na Balkanu, ki bi bila »popolnoma podrejena Franciji«.34 Avtor pomembnega dela o francoski politiki do Balkana med obema vojnama, François Grumel-Jacquignon, trdi, da je imela Francija ključno vlogo pri združevanju Države SHS s Kraljevino Srbijo. Podobno kot Stanislav Sretenović izpostavlja delovanje francoskega ambasadorja pri srbski vladi Josepha de Fontenaya, ki se je zavzemal za to, da bi Pašić, srbska opozicija in Jugoslovanski odbor dosegli dogovor. Pod francoskim vplivom je Italija 29. septembra 1918 priznala »jugoslovansko gibanje za samostojno državo«. Po uspešni francosko-srbski ofenzivi na solunski fronti septembra 1918 je v začetku novembra predsednik francoske vlade Georges Clemenceau ukazal, da se čete usmerijo proti Salzburgu (s ciljem priti do Münchna), vmes pa lahko zasedejo
»vse južnoslovanske regije, ki so politično in vojaško v interesu Srbije«.35 Grumel-Jacquignon zaključuje, da so imele tovrstne francosko-srbske akcije ter načrtno zavračanje priznanja Države SHS ̶ poleg nekaterih drugih dejavnikov (italijanskega prodiranja na ozemlje Londonskega pakta, pozivov Srbov znotraj Države SHS) ̶ pomembno vlogo pri destabilizaciji te države. Tovrstno politiko sile je francoska diplomacija prikrivala z organiziranjem konferenc, na primer v Ženevi 1. novembra 1918, ki se je je udeležil tudi Anton Korošec.
Obljube o konfederativni državi, v kateri bi v enaki meri odločali Slovenci, Hrvati in Srbi, so bile hitro pozabljene.36 Tudi Božo Repe ocenjuje, da je bila Francija v prvi vrsti naklonjena širjenju Srbije in srbskemu primatu v novi državi.37 Kljub temu Andrej Mitrović opozarja, da francoska podpora Srbom in njihovi novi državi ni bila samoumevna: francosko-srbsko zavezništvo namreč ni imelo dolge tradicije, poleg tega je Francijo po vojni bolj zanimalo nemško vprašanje in nevarnosti socialističnih revolucij. Nenazadnje pa je Francija na mirovni konferenci vodila politiko, ki se je minimalno opirala na načelo narodnosti, Kraljevina SHS pa je koncept narodnosti vzela za svoje glavno vodilo in podporo svojim zahtevam.38
34 Sretenović, Francuska, 96.
35 Grumel-Jacquignon, La Yougoslavie, 29.
36 Prav tam, 31–32.
37 Repe, Božo. »"Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke": odnos velikih sil do Slovencev med prvo svetovno vojno in ob njenem koncu.« Studia historica slovenica, 15/2 (2015), 345.
38 Mitrović, Andrej. Jugoslavija na konferenciji mira : 1919–1920. Beograd: Zavod za izdavanje udžbenika Socijalističke Republike Srbije, 1969, 110.
8 Kljub podpori nastanka Kraljevine SHS je Francija odlašala z mednarodnim priznanjem, ki ga je pogojevala z rešitvijo mejnih vprašanj na pariški mirovni konferenci. Francoski novinar Auguste Gauvain je kritiziral Francijo in zaveznike, ker so priznali Češkoslovaško in Poljsko, Kraljevino SHS pa šele precej pozneje. Zaveznike je obtožil, da ne spoštujejo demokratičnih vrednot in svojega lastnega programa.39 Francoski ambasador v Beogradu Fontenay je opozarjal, da zavezniki z odlašanjem priznanja tvegajo razpad Kraljevine SHS in delajo geostrateško napako. Kraljevina SHS je imela po njegovem mnenju ključno vlogo pri zadrževanju nemškega dostopa do Jadranskega morja, zato bi se morala Francija zavzemati za to, da se na konferenci ugodi njenim zahtevam v čim večji meri. Februarja 1919 je Fontenay v pismu opozoril, da med Slovenci in Hrvati vlada nezaupanje do Francije in da mora ta zato razširiti svojo propagando na tem ozemlju. Francija je z odlašanjem priznanja in s podporo Italiji izgubila zaupanje Jugoslovanov. Fontenay je aprila 1919 poročal, da so morali na Hrvaškem v strahu pred protifrancoskimi demonstracijami odpovedati francosko literarno konferenco.40 Zaradi razočaranja nad francosko politiko glede jadranskega vprašanja je članstvo v francoskem krožku v Ljubljani, ki ga je organiziral Francoz L. C. Meurville, v petih mesecih po ustanovitvi upadlo s 600 na 250 članov.41
Francija je v določeni meri vplivala tudi na jugoslovansko notranjo ureditev z naklonjenostjo centralizirani Kraljevini SHS pod oblastjo Srbov. Slovani, ki so živeli pod Avstro-Ogrsko (torej tudi Slovenci), v francoskem imaginariju niso nastopali kot politični subjekt. Francozi so bili prepričani, da so ti »germanizirani Slovani« bolj naklonjeni boljševizmu in morajo zato biti pod oblastjo Srbov, ki jih Francija lažje nadzira. Clemenceau je politiko Kraljevine SHS imenoval kar »diplomacija z dvema obrazoma« (diplomatie à double face), saj so se zahteve Srbov in preostalih narodov razlikovale v tako veliki meri. Grumel-Jacquignon pomanjkanje francoskega sodelovanja z Južnimi Slovani iz nekdanje Avstro-Ogrske, predvsem s Slovenci in Hrvati, dojema kot strateško napako Francije, saj so bili ti narodi usmerjeni k Srednji Evropi, medtem ko so bili Srbi vezani izključno na Balkan. 42
2.3. KULTURNO-ZGODOVINSKE VEZI S FRANCIJO
39 J-Č, J. »Važen članek Francoza o nas.« Slovenski narod, 6. februar 1919, 3.
40 Grumel-Jacquignon, La Yougoslavie, 40–42.
41 Prav tam, 163.
42 Prav tam, 45–46.
9 2.3.1 SPOMIN NA ILIRSKE PROVINCE
Francozi so v slovenski zavesti nastopali kot osvoboditelji, kot narod, ki je Slovencem
»prvikrat dal okusiti politično samostojnost«43 in mu prinesel svobodo44 v času Ilirskih provinc.
Že v letu 1909 so slovenski politiki liberalne struje obeležili stoto obletnico Ilirskih provinc, istega leta pa je začelo delovati tudi francosko-ilirsko društvo (cercle franco-illyrien). Ob sprejemu francoskih gostov v Ljubljani februarja 1919 so Slovenci v govorih poveličevali čas Ilirskih provinc in vlogo Francozov. Anton Korošec je ob obisku francoskih gostov, ki ga je organizirala francosko-slovenska organizacija, nagovoril zbrane z naslednjimi besedami:
»Francoski narod je bil izredno naklonjen Jugoslovanom v njih boju za svobodo in ujedinjenje, tudi sedaj pri mirovnih pogajanjih nam nudi zaščito.«45 Kult Francozov kot rešiteljev se je razvijal skupaj z upanjem, da bodo Francozi na mirovni konferenci Slovencem ponovno
»prinesli svobodo«. Zdi se, da poudarjanje skupne zgodovine poraja upanje na prihodnje sodelovanje dveh narodov, ki sta že bila povezana v preteklosti. Spomine na čas Ilirskih provinc so gojili tudi nekateri Francozi. Henri grof Begouen, urednik časopisa Journal des débats, ki je že leta 1887 obiskal Ljubljano, je izjavil, da so bili Ilirci in Francozi bratje pred 100 leti.46 Navduševal se je nad slovensko frankofilijo ̶ Slovenci se po njegovih besedah »ne spominjajo francoskih vojakov kot osvajalcev, ampak kot dobrotnikov«.47 Božo Repe trdi, da so med velesilami Francozi še najbolje poznali Slovence, saj je »nekaj diplomatskega spomina ostalo še iz Ilirskih provinc«. Boljša seznanjenost s Slovenci je bila sicer prisotna v ožjih krogih, v povezavi z razmejitvenimi vprašanji, ki so jih francoski odposlanci proučevali na terenu na Koroškem in v Prekmurju in o njih poročali.48
2.3.2 FRANCOSKI KULTURNI VPLIV V DVAJSETIH LETIH
Francija je želela novonastale slovanske države kulturno in ekonomsko navezati nase. V Srbiji in Romuniji je bila prisotna že pred vojno, zato je pri širjenju svojega vpliva računala na
43 »Kako Italijani informirajo javnost.« Slovenec, 24. januar 1919, 6.
44 »Francosko-jugoslovanski dan v Ljubljani.« Slovenski narod, 17. februar 1919, 1–2.
45 »Francozi v Ljubljani.« Slovenec, 18. februar 1919, 3.
46 Begouen. »Francoz Slovencem.« Slovenec, 26. april 1919, 3.; »Francoski gost.« Slovenec, 12. april 1919, 3.
47 Sabotič, Ines. »Henri Bégouen, la Croatie et les "Yougoslaves.« Pilar, VI/ 11(1) (2011), 78.
48 Repe, Božo. »Med starim in novim redom: Slovenci, Evropa in svet po prvi svetovni vojni.« V: »Mi vsi živeti ščemo« : Prekmurje 1919: okoliščine, dogajanje, posledice : zbornik prispevkov mednarodnega in
interdisciplinarnega posveta na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, Ljubljana, 29.–30. maj 2019, ur.
Peter Štih, Kornelija Ajlec in Attila Kovács, 12. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2020;
Repe, »Osvobajate nas«, 344.
10 podporo frankofilskih in frankofonskih elit. Ekonomski prijemi so bili v Kraljevini SHS bolj neuspešni zaradi geografske razdalje in pomanjkanja sredstev. Francija je namreč v vojni utrpela velike demografske izgube, njen teritorij je bil razrušen in potreben temeljite obnove, bila je zadolžena v tujini (zlasti v Veliki Britaniji in ZDA). Ker ji ekonomska prevlada ni uspela, se je usmerila v politiko kulturnega vpliva z ustanavljanjem francoskih inštitutov, francoskih šol, s spodbujanjem nastanka kateder za francoski jezik na univerzah itd. Francoska diplomacija je v jugoslovanski centralizaciji videla možnost za uspešen prodor tudi na kulturnem področju, ki bi se izvajal centralno iz Beograda na obrobje. Od začetka študijskega leta 1920 naprej so bili v Beograd, Zagreb in Ljubljano napoteni francoski univerzitetni profesorji, ki so pripomogli k ustanovitvi francoskih inštitutov v teh krajih. Na voljo so bile tudi štipendije za jugoslovanske študente, ki so se želeli izobraževati v Franciji. Od petnajstih je bila večina štipendij (šest) namenjena študentom francoščine, ki naj bi po povratku v domovino poučevali ta jezik. Dve od teh štipendij sta pripadali slovenskim študentom v Ljubljani.49
Februarja 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena francosko-slovenska organizacija, ki naj bi med Slovenci širila francoski jezik, pospeševala trgovske povezave med Slovenci in Francozi, dijakom svetovala glede študija v Franciji, pripomogla k poznavanju francoske umetnosti, predvsem pa širila slovensko narodno propagando med Francozi. Za predsednika organizacije je bil takrat izvoljen Korošec, med aktivnimi člani odbora pa najdemo tudi Franjo Tavčar in idejnega vodjo organizacije Francoza Meurvilla. 50 Novice o organizaciji in njenih aktivnostih so se od ustanovitve redno pojavljale tako v Slovencu kot v Slovenskem narodu. Člani organizacije so organizirali izobraževanja, na voljo so imeli knjižnico, organizirali pa so tudi obiske vidnejših Francozov. Leta 1921 je bil ustanovljen Francoski inštitut v Ljubljani, ki je združeval slovenske navdušence nad francosko kulturo.51
Dvajseta leta zaznamujejo tudi razvoj romanistike na Univerzi v Ljubljani. Oddelek je privabil tudi francoske lektorje, med drugimi Luciena Tesnièra, ki je pozneje postal pomemben slovničar. Kot prevajalec je sodeloval pri francoskem zastopstvu v medzavezniški plebiscitni komisiji na Koroškem, leta 1920 pa je v Ljubljani pomagal pri ustanavljanju Francoskega inštituta in postal njegov prvi ravnatelj.52 Tesnière se je ukvarjal s proučevanjem dvojine v
49 Sretenović, Francuska, 113–114, 155, 158–159.
50 »Organisation franco-slovène.« Slovenski narod, 10. februar 1919, 1.
51 Vodopivec, Peter. Francoski inštitut v Ljubljani 1921-1947 = L’institut français de Ljubljana 1921–1947.
Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2013, 18.
52 Prav tam, 17–19.
11 slovenščini, bil je v rednih stikih s slovensko intelektualno elito. Navduševal se je predvsem nad poetiko Otona Župančiča, o katerem je pozneje napisal obsežnejšo knjigo, ki je močno odmevala v slovenskem prostoru in je še danes predmet raziskav literarnih zgodovinarjev.53 O njegovih predavanjih je pisal tudi njegov tedanji študent Srečko Kosovel. Razvoj romanistike na filozofski fakulteti je vplival na obračanje znanstvene elite od nemškega proti francoskemu vplivu.
2.3.3 FRANCOŠČINA NAJ ZAMENJA NEMŠČINO
Slovenci so se po razpadu Avstro-Ogrske želeli distancirati od nemškega vpliva. Znaten del slovenske javnosti je želel prekiniti jezikovne in kulturne, nekateri celo gospodarske stike z nemško govorečim prostorom.54 Priznani geograf Anton Melik je pod psevdonimom Anton Loboda v Ljubljanski zvon zapisal, da bo politični prevrat pustil velike posledice tudi na ravni jezika, saj je bila do takrat nemščina tista, ki je Slovencem »posredovala domala vso civilizacijo.« V prihodnje pa naj bi nekdanje mesto nemščine zavzela francoščina. »Po sedanji in dosedanji kulturno-civilizacijski konstelaciji nam pri izbiri odločitev, sodim, ne bo težka.
Francoščina igra še danes v vsem mednarodnem občevanju — vsaj v Evropi — domala prvo vlogo, poleg tega nam odpre prost dostop do vsebinsko in po množini bogate originalne kulture; tako skoro ne dvomim, da si bomo ta jezik izvolili v očrtane svrhe.«55 V dvajsetih letih se je nemščina tudi v šolah postopoma opuščala. Nemški učitelji so bili odpuščeni, namesto njih so zaposlovali slovenske, ukinjali so srednješolske razrede z nemškim učnim jezikom (zadnji razred je bil ukinjen leta 1923); kot tuja jezika sta nemščino v šolah začeli zamenjevati srbohrvaščina in francoščina.56 Tudi v časopisju so množično pozivali k uporabi francoščine namesto nemščine: »Včeraj so nam še vsiljevali blaženo nemščino za »kulturni« jezik, danes je že zdavnaj prevzela francoščina njeno mesto. Če hočete držati korak z razvojem, učite se francoščine!«57 Spodbujanje rabe francoščine je bilo tako intenzivno, da se je v Slovenskem narodu oglasil dr. Stanko Škerlj, doktor romanske filologije, v tistem času gimnazijski profesor,58 in nasprotoval »forsirani gojitvi enega jezika«, ki ga spodbujajo »ekstremni
53 Smolej, Tone. Lucien Tesnière in slovenska primerjalna književnost. Ljubljana: ZRC SAZU, 2008; Mahnič, Joža. »Lucien Tesniere : critique et traducteur de Župančič.« Linguistica, 34/1 (1994), 251–273.
54 Štih, Peter, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec. Slovenska zgodovina: Od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2016, 543.
55 Loboda, Anton (Melik, Anton). »Narodno osvobojenje in naša civilizacija.« Ljubljanski zvon, 39/2, 1919, 150.
56 Štih, Simoniti in Vodopivec, Slovenska zgodovina, 544.
57 »Včeraj.« Slovenec, 30. avgust 1919, 4.
58 Orešnik, Janez. »Stanko Škerlj«.
12 propagatorji francoščine«.59 Trdil je, da poučevanje nemščine in italijanščine ne bi smelo biti povsem prekinjeno zaradi teritorialnih sporov. Anton Korošec je bil prepričan, da se morata v šolstvu uveljaviti francoščina in angleščina, »da se bomo mogli naslanjati na zapad kulturno in gospodarsko, kakor se sedaj že politično«.60 Učenje jezikov – nemščine ali francoščine – je bilo pri Slovencih v resnici politično vprašanje.
Zaključimo lahko, da se je francoski vpliv v slovenskem delu Kraljevine SHS povečal delno zaradi francoske kulturne politike v Kraljevini SHS (ki pa je na Hrvaškem in Slovenskem kljub vsemu ostala precej bolj omejena kot v Srbiji), delno pa zaradi želje Slovencev, da se »končno«
otresejo nemškega vpliva in s pomočjo znanja francoščine ohranjajo kulturno navezanost na Zahodno Evropo.
59 Škerlj, Stanko. »Kateri jeziki naj se poučujejo na slovenskih srednjih šolah?« Slovenski narod, 11. februar 1919, 2; Škerlj, Stanko. »Kateri jeziki naj se poučujejo na slovenskih srednjih šolah?« Slovenski narod, 12.
februar 1919, 2–3.
60 »Dr. Korošec o ureditvi šolstva.« Slovenec, 27. marec 1919, 2.
13
3. JUGOSLOVANSKA DELEGACIJA NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI
3.1. VELESILE IN MALI NARODI NA KONFERENCI
»Velike so bile nade, katere je polagal jugoslovanski narod na mirovno konferenco. Brezmejno zaupanje v predsednika velike severoameriške republike, Woodrowa Wilsona, kakor tudi v zaveznike /.../ Mirovna konferenca, ki bi imela biti vrhovno in nepristransko razsodišče o pravicah in potrebah vseh narodov, malih in velikih, izpremenila se je v vojni tribunal zmagovalcev, kjer krojijo velike države usodo narodov po svojih interesih in simpatijah.«61
Wilsonova načela o samoodločbi narodov so malim narodom vlila upanje, da bo pariška mirovna konferenca potekala drugače, kot so konference v preteklosti, ter da bodo imeli v duhu nove diplomacije tudi mali narodi pravico do soodločanja. Kljub visokim pričakovanjem so na pariški mirovni konferenci kmalu začela stopati v ospredje načela stare diplomacije, saj se velesile niso želele odpovedati svojemu primatu; mali narodi pa so bili zopet potisnjeni v ozadje. Clemenceau, predstavnik stare diplomacije par excellence, je oznanil, da so imele velesile največje izgube in so tako edine upravičene, da odločajo o usodi sveta. Izjavil je, da ga njegove parlamentarne izkušnje učijo, da z naraščajočim številom članov komisij upada upanje na uspeh in da zato nasprotuje velikemu število zastopnikov.62 Clemenceau je po poročanju Slovenskega naroda storil vse, da bi na konferenci zmanjšal vpliv malih držav.63
Kljub splošnem dvigu zavesti o malih narodih jih je svet še vedno presojal zgolj po njihovi številčni moči in njihovih vidnih institucijah. To je Slovencem, maloštevilnemu narodu, ki »ni imel svojih univerz, ne dovolj svojih srednjih šol, in ustanov velikega štila«, v škodo.64 Male države so se na konferenci težko uveljavile – nastopile so lahko le takrat, ko so jim »veliki« to dovolili.65 Dr. Milko Brezigar, član gospodarsko-finančne sekcije delegacije Kraljestva SHS,66 je obžaloval, da so male države slepo zaupale v Wilsonova načela in se prepričevale, da bodo velesile pravično ustvarjale nov svetovni red, namesto da bi takoj zavrnile pogajanja, ki jih
61 »Jugoslovanskemu narodu.« Slovenski narod, 15. april 1919, 1.
62 »Zveza narodov.« Slovenec, 28. januar 1919, 2.
63 V., B. »Zavezniki, mi in bodočnost.« Slovenski narod, 6. avgust 1919, 1.
64 »Dr. Seton Watson v Ljubljani.« Slovenec, 8. junij 1920, 2.
65 Lipušček, Ave Wilson, 94.
66 Slovenska biografija. »Brezigar, Milko (1886–1958).« Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU, 2013.
14 usmerjajo izključno velesile.67 Predsednik jugoslovanske delegacije Nikola Pašić je v intervjuju v Slovencu dejal, da je antanta zmagala z idejami popolne osvoboditve in enakopravnosti malih narodov, ko pa so se začela mirovna pogajanja, je na te ideje pozabila;
prevladali so interesi posameznih velikih držav.68
Male države so imele nekoliko več možnosti, da uveljavijo svoja stališča v komisijah in podkomisijah, vendar pa, kot je poudaril Ivan Tavčar v svojem govoru, objavljenem v Slovenskem narodu, upoštevanje sklepov teh komisij za svet četverice ni bilo obvezno.
Poudaril je, da v Parizu jugoslovansko delegacijo »veliki« »pokličejo na zaslišanje,« delegati pa morajo odgovarjati na njihova vprašanja, ne da bi lahko zares soodločali.69 Francoski novinar Gauvain je v Journal des débats ogorčeno zapisal, da bodo mali narodi delovali samo kot nekakšni posvetovalci, ne pa pravi zastopniki, kar je v nasprotju z načeli Francije, ki si »po tradiciji smatra za čast, da varuje male sile.«70 Predstavniki malih sil so imeli minimalno možnost soodločanja – jugoslovanska in češka delegacija sta možnost vpogleda v pogodbo z Nemško Avstrijo dobili le dve uri preden je bila izročena kanclerju Karlu Rennerju v Saint- Germainu, pa še to izključno zaradi energičnega nastopa jugoslovanskega in češkega sekretariata.71 Pravica odobritve ali odklonitve je bila za male države le navidezna.
Mali narodi so se poskušali povezati, da bi tako lahko lažje uveljavljali svoje interese. Primer takšnega sodelovanja je zasedanje predstavnikov malih držav, ki je potekalo 28. maja 1919 pri jugoslovanski delegaciji. Razpravljali so o tem, zakaj so vpogled v mirovne pogoje dobili le dan pred avstrijsko delegacijo. Odločili so se, da bodo poslali noto svetu četverice, da delegati teh držav ne bodo sodelovali pri predaji mirovne pogodbe avstrijski delegaciji, če le-ta prej ne bo dostopna njim, vendar se je večina delegacij naslednji dan premislila, češ da gre za preveč radikalen korak.72
67 Brezigar, Milko. »Pred odločitvijo in po njej.« Slovenski narod, 3. junij 1919, 1.
68 »Pri Pašiču.« Slovenec, 24. september 1919, 3.
69 »Mirovna konferenca in ''mali narodi''.« Slovenski narod, 11. junij 1919, 1.
70 Jurkovič, Joso. »Mir in male države.« Slovenski narod, 12. februar 1919, 4.
71 V., B. »Zavezniki, mi in bodočnost«, 1.
72 Krizman, Bogdan, Bogumil Hrabak, ur. Zapisnici sa sednica delegacije Kraljevine SHS na mirovnoj konferenciji u Parizu 1919–1920. Beograd: Inštitut društvenih nauka, 1960, 134.
15
3.2. SESTAVA JUGOSLOVANSKE DELEGACIJE
Velikost in pomembnost države sta bila kriterija, ki sta vplivala na število delegatov, ki so zastopali delegacijo na plenarnem delu konference. Velesile so imele po pet delegatov, manjše tri (Srbija) ali le dva (Poljska, Češkoslovaška). Slovenski predstavniki so delovali v okviru delegacije Kraljevine Srbije, saj Kraljevina SHS še ni bila uradno priznana. Jugoslovanska delegacija je bila med večjimi, četrta po velikosti, imela je okoli sto članov. Njena sestava je jasno izražala verske, kulturne in politične razlike med balkanskimi narodi. Kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan ugotavlja, da je bila jugoslovanska delegacija neenotna, nekateri člani so se med sabo slabo poznali, kot državljani dveh različnih držav (Avstro-Ogrske in Srbije) so se v vojni celo borili na nasprotujočih si straneh. Vsa ta dejstva so vplivala na mestoma neenoten nastop, predvsem pa na različne prioritete glede oblikovanja mej nove države. Tisti, ki so prihajali iz nekdanjih dežel Avstro-Ogrske, so se zavzemali predvsem za zahodno mejo proti Kraljevini Italiji in severno mejo proti Avstriji, Srbe pa so bolj zanimale vzhodne meje in so bili v zameno za ugodno razmejitev na vzhodu pripravljeni sprejemati kompromise glede jadranskega mejnega vprašanja.73 Te očitke je zavračal vodja jugoslovanske delegacije Nikola Pašić, ki je trdil, da »brani delegacija z isto vnemo zadnje slovensko selo na Koroškem in Primorskem, kakor srbsko mejo na Banatu in Makedoniji.«74
Jugoslovanska delegacija ni imela skupnih priprav na konferenco, komunikacija z vlado je bila zamudna, nekateri delegati in eksperti so na konferenco prišli pozno, ko je bilo zahteve že treba oblikovati.75 Poleg tega delegacija ni imela definiranih minimalnih in maksimalnih zahtev, še v drugi polovici leta 1919 so vladi pošiljali depeše, kaj lahko sprejmejo kot minimalno zahtevo nasproti Italiji.76 Nesoglasja znotraj delegacije nam najbolj slikovito prikaže branje zapisnikov z zasedanj delegacije. 2. marca 1919 se je na primer vnel spor med Josipom Smodlako in Matejo Boškovićem glede tega, ali se sme uporabljati izraz jugoslovanski namesto slovenski, hrvaški in srbski.77 Smodlaka je v svojem zapisu hvalil slovenski del delegacije in celo trdil, da so tako dobro organizirani, da vzbujajo videz, da pripadajo samostojni državi pod protektoratom Jugoslavije.78 Andrej Mitrović v svojem klasičnem delu o mirovni konferenci
73 MacMillan, Margaret. Peacemakers: Six months that changed the world. London: John Murray Publishers, 2002, 119.
74 Triller, Karel. »V Parizu.« Slovenski narod, 10. junij 1919, 1.
75 Mitrović, Jugoslavija, 42.
76 Krizman in Hrabak, Zapisnici sa sednica, 154–155.
77 Prav tam, 65.
78 Lipušček, Ave Wilson, 314.
16 navaja, da sta v jugoslovanski delegaciji zastopani dve struji: profrancoska, ki je imela podporo predvsem med Srbi, in proameriška, ki so jo zastopali Slovenci in Hrvati.79
Politični del delegacije je sestavljalo sedem delegatov. Vodil jih je medvojni predsednik srbske vlade Nikola Pašić, ki je užival velik ugled v zavezniških državah. Nekateri avtorji menijo, da se razlog, da je bil izbran za vodenje delegacije, skriva v tem, da ga je kralj želel poslati stran od Beograda.80 Imel je osnovno znanje francoščine in nemščine, angleško ni razumel. Užival je spoštovanje med voditelji tujih delegacij, še posebej mu je bil naklonjen Lloyd George, ki ga je označil za enega najbolj iznajdljivih in vztrajnih voditeljev Jugovzhodne Evrope.81 Hrvat dr. Ante Trumbić, nekdanji predsednik Jugoslovanskega odbora, v času konference pa zunanji minister, je bil edini aktivni član vlade med jugoslovanskimi delegati. To je bilo sicer nenavadno, saj so imele ostale delegacije med člani več predstavnikov vlade.82 Srb dr. Milenko Vesnić je bil veleposlanik v Parizu, ki je jugoslovanske delegate sprejel ob njihovem prihodu v mesto.83 V delegaciji je kot politični delegat deloval tudi Srb Mateja Bošković.
Najpomembnejši Slovenec v delegaciji je bil dr. Ivan Žolger, pravnik in univerzitetni profesor.
Žolger je bil pooblaščeni delegat (plénipotentiaire) in tako edini Slovenec, ki je smel podpisati mirovne sporazume in sodelovati na plenumu konference.84 Politični del delegacije sta sestavljala še Dalmatinec Josip Smodlaka ter Tržačan Otokar Rybář, ki je bil sicer odvetnik in predsednik društva Edinost v Trstu. Pomembnejšo vlogo je imel tudi Bogumil Vošnjak, ki je postal generalni sekretar delegacije. Vošnjak je kot član Jugoslovanskega odbora stike s Francozi navezal že prej. Leta 1915 se je sestal s Pichonom in Clemenceaujem, s podporo že omenjenega Ernesta Denisa pa je naslednje leto na Sorboni predaval o Ilirskih provincah.85
Dejstvo, da je bil Žolger nekdanji minister v avstrijski vladi, je bilo na konferenci večkrat sprejeto z neodobravanjem, saj pripadniki centralnih sil na konferenci niso sodelovali.86 Italijani so to s pridom izkoriščali in poudarjali, da so se Slovenci v vojni borili proti njim, zaradi česar je imela Italija ogromne izgube. Italijanski predsednik Vittorio Orlando je izjavil,
79 Mitrović, Jugoslavija, 113.
80 MacMillan, Peacemakers, 123.
81 MacMillan, Peacemakers, 123.
82 Rahten, Med Kakanijo in Wilsonio, 500.
83 Čok, Ivan M. »Potovanje naše delegacije na mirovno konferenco v Pariz.« Slovenski narod, 26. februar 1919, 1–2.
84 Lipušček, Ave Wilson, 309–310.
85 Vodopivec, »Slovenci v francoskih očeh«, 42.
86 Lipušček, Ave Wilson, 110.
17 da se ne bo pogajal z delegacijo, v kateri deluje minister cesarja Karla.87 Italijani pa niso bili edini, ki jih je motila Žolgerjeva prisotnost ̶ nad njim so se pritoževali tudi Čehi, sprožal pa je polemike celo znotraj jugoslovanske delegacije.88 Na svetu deseterice 11. marca se je govorilo tudi o Žolgerju, saj sta italijanski predsednik Orlando in zunanji minister Sidney baron Sonnino zavrnila sodelovanje s Slovenci in Hrvati in sta bila pripravljena sodelovati le s Srbi. Med razpravo o mednarodnem priznanju Kraljevine SHS so Italijani spraševali, ali se kraljevina sploh lahko šteje kot zavezniška država. Žolger je sicer dobro govoril francosko, navezal je stike s francosko aristokracijo ter z Emilom Haumontem, ki je svetoval Clemenceauju. Kot številni drugi Slovenci je preveč upanja polagal v posameznike, vojaške strokovnjake, kot je bil maršal Ferdinand Foch,89 ki pa na diplomatske odločitve niso bistveno vplivali. Žolger je med drugim tudi organiziral srečanje Focha in ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča maja 1919, ko je Pariz obiskala slovenska deputacija.90 Žolger je v očeh sodobnikov veljal za zelo delavnega, spisal je veliko memorandumov, vendar pa je za razliko od rojaka Ivana Švegla podcenjeval pomembnost družabnih srečanj z odločevalci in moči osebnih poznanstev.91 V primerjavi z Žolgerjem se je Rybář veliko več oglašal v dnevnem časopisju, kjer v letih 1919 in 1920 zasledimo več njegovih prispevkov. Z izjemo objave njegovega ekspozeja v Slovencu pa Žolgerjevih prispevkov ni zaslediti.92
Med eksperti je pomembnejšo vlogo igral geograf Jovan Cvijić, član komisije za romunske in jugoslovanske zadeve, ki je bil v Franciji zelo spoštovan. Francozi so ocenjevali, da jugoslovanske zahteve predstavlja utemeljeno in zmerno.93 Cvijić je bil mednarodno priznan strokovnjak in profesor na univerzi v Beogradu. Med vojno je bil zahvaljujoč prijatelju Paul Vidal de la Blanchu in rektorju Louisu Liardu povabljen, da predava na Sorboni. Cvijić je avtor dela La péninsule balkanique, geographie humaine, ki je leta 1918 izšlo pri prestižni francoski založbi Armand Colin.94 Med slovenskimi eksperti velja omeniti Ivana Švegla, člana tiskovne
87 Mitrović, Jugoslavija, 105.
88 Rahten, Med Kakanijo in Wilsonio, 118.
89 Ferdinand Foch (1851–1929) je bil francoski general in maršal. V zadnjem letu prve svetovne vojne je bil
poveljnik zavezniških čet na Zahodni fronti.
90 Lipušček, Ave Wilson, 111, 311.
91 Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države: slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020, 156.
92 »Naša severna meja na mirovni konferenci: ekspoze delegata dr. Žolgerja.« Slovenec, 30. marec 1919, 1.
93 Grumel-Jacquignon, La Yougoslavie, 49.
94 Sretenović, Francuska, 100; Cvijić, Jovan. La Péninsule balkanique : géographie humaine. Pariz: Armand Colin, 1918.
18 sekcije, ki je s svojo diplomatsko spretnostjo Slovencem priskrbel kar dve avdienci pri Wilsonu.
Mirovna konferenca se je v sredini januarja 1920 zaključila, vendar pa se je delo v zmanjšanem obsegu nadaljevalo v okviru t. i. konference ambasadorjev. Delovanje jugoslovanske delegacije se je v letu 1920 precej razlikovalo od prejšnjega leta: zmanjšalo se je število članov delegacije, politični delegati so bili le še redko vsi hkrati v Parizu. Jugoslovanska vlada je 30.
junija 1920 dokončno razpustila delegacijo. Kljub temu da so bili nekateri delegati (predvsem oba Slovenca in Trumbić) prepričani, da bi delegacija zaradi nerešenih vprašanj morala nadaljevati z delom, je bila odločitev vlade nepreklicna.95
95 Mitrović, Jugoslavija, 208–209.
19
4. VREDNOTENJE FRANCOSKE POLITIKE
4.1. FRANCOSKA URADNA POLITIKA IN FRANCOSKO JAVNO MNENJE
Slovensko časopisje opozarja, da je treba razlikovati med francosko uradno politiko in francoskim javnim mnenjem: »Francozi zasebno simpatizirajo z nami, a javno se smatrajo vezani na londonski dogovor.«96 Razširjeno je prepričanje, da je francoski narod Jugoslovanom naklonjen, francoska uradna politika pa sprejema odločitve, ki Jugoslovanom škodujejo:
»Ljubezen gine iz srca našega naroda, ko vidi, kako francoski politiki, ki so odgovorni – ne francosko ljudstvo – z nami delajo. Nas to boli, ker hočemo vedno imeti zvezo s francoskim narodom.«97 Največje žrtve svojih politikov so v resnici prav Francozi: »Pametni Francozje trepetajo za usodo svoje dežele radi norosti njenih vlastodržcev in s strahom čimdalje večje mase uvidevajo, da tiger Clémenceau vodi Francijo v prepad /…/ Francoski vlastodržci iščejo zaveznikov po celem svetu. Ali oni jih ne iščejo za francoski narod, ki zasluži simpatije, temveč za francosko vladajočo kasto.«98 Francoska vlada sprejema odločitve, ki služijo le višjim družbenim razredom in deluje »proti domačemu proletarijatu.«99 Francoski socialisti naj bi nasprotovali zatiranju narodov Avstro-Ogrske in bili posledično naklonjeni jugoslovanskim zahtevam. Stalno se poudarja tudi, da so francoski vojaki naklonjeni Jugoslovanom, predvsem Srbom.100 Francozi so med narodi Kraljevine SHS poznali Srbe, ki »so junaki in da so veliko trpeli«, izrazi Jugoslovan, Hrvat in Slovenec pa so jim bili tuji.101
Kljub nezaupanju v francosko politiko tistega časa so Slovenci polagali velike upe v Francoze in v slovensko-francosko prijateljstvo.102 Vladislav Fabjančič103 opozarja, da se ne sme enačiti naklonjenosti posameznikov (novinarjev, oficirjev) z uradno držo francoske vlade: »privatnim izjavam francoskega žurnalista ali oficirja ne smemo pridevati važnosti uradne izjave francoske vlade.«104 Ocenil je, da je francosko javno mnenje Jugoslovanom naklonjeno, kar pa
96 »Vtisi iz Pariza.« Slovenec, 30. marec 1919, 3–4.
97 »Prvi slovenski govor v jugoslovanski zbornici.« Slovenec, 28. marec 1919, 1–2.
98 Fabjančič, »Mir narodov«, 1.
99 Prav tam.
100 »Amerika odločno proti Italiji.« Slovenec, 29. april 1920, 4.
101 »Novice iz Pariza.« Slovenec, 24. junij 1919, 1.
102 »Francozi proti nemškemu nasilju na Koroškem in Štajerskem: Francoski in jugoslovanski narod v nerazdružnem prijateljstvu.« Slovenec, 23. februar 1919, 1–2.
103 Vladislav Fabjančič je bil v začetku leta 1919 suplent na ljubljanski realki, potem pa odposlanec pisarne za zasedeno ozemlje pri jugoslovanski delegaciji v Parizu. Med februarjem in aprilom je objavil več člankov za Slovenski narod. Vir: Slovenska biografija. »Vladislav Fabjančič (1894–1950).« Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU, 2013.
104 Fabjančič, Vladislav. »Kaj mislijo Francozi o nas II.« Slovenski narod, 7. februar 1919, 1.
20 še ne pomeni, da Francozi podpirajo vse jugoslovanske zahteve.105 Slovenci so bili prepričani, da bodo Francozi razumeli trpljenje razdeljenega naroda, saj so tudi sami doživeli takšne izgube: »Francoski narod, ki ima svojo Alzacijo in Loreno, bo razumel trpljenje Slovencev.«
V reportaži za Slovenski narod je slovenski delegat Otokar Rybář analiziral francosko javno mnenje o Slovencih oz. Jugoslovanih. Rybář je ocenil, da je bilo francosko javno mnenje glede jadranskega vprašanja deljeno: nekateri so menili, da je Francija vezana na Londonski pakt, drugi so verjeli, da je slednji s propadom Avstro-Ogrske prenehal veljati in da je nezdružljiv z Wilsonovimi načeli. V vojaških krogih je bilo po njegovi oceni več zaupanja v Jugoslovane, kar pa ni veljalo za francoski tisk, ki je bil pod vplivom italijanske propagande in v katerem niso nikoli poročali o preganjanju Slovencev v Italiji.106
4.2. VLOGA KAPITALA
Pričakovanje, da bo Francija nosilka pravičnosti in zagovornica Wilsonovih načel, se ni uresničilo. Država je namreč pod vplivom vojnih dobičkarjev, vlada pa ji kapital, je poročal Slovenec. Francoski kapitalisti so zahtevali previsoko odškodnino od Nemčije, njihove ozemeljske zahteve so kršile načelo samoodločbe narodov. Zvezo narodov so si Francozi predstavljali kot podaljšek antante, kot povezavo, ki bi omogočala zaščito proti Nemčiji s posebno armado, ki bi zastražila renski teritorij. Predlagali so celo ustanovitev nekakšne nad- države (sur-Etat), tako da bi morebitni nemški napad na Francijo pomenil hkrati tudi napad na vse druge države, Francija pa bi si na ta način zagotovila zaščito. Predlagali so tudi finančno komisijo, ki bi skrbela za to, da bi Nemčija plačala vojno odškodnino. Slovenec je povzel, da kapitalistična Francija ni sposobna sprejeti Wilsonovih idealov.107
Slovensko časopisje je opozarjalo na slab položaj nižjih slojev v Franciji – francoske politične odločitve so namreč služile le višjim družbenim razredom.108 Francoska politika je »v rokah velikega bančnega in industrijskega kapitala«. Premožni Francozi, ki imajo velik del svojega premoženja v delnicah, zahtevajo čim večje reparacije, da Francija ne bi sama nosila vojnih stroškov in bi tako izgubili svoj denar.109 Bogumil Vošnjak je poudaril vlogo francoskih
105 Prav tam.
106 Rybař, Otokar. »Med vojno in mirom.« Slovenski narod, 22. februar 1919, 2.
107 »Wilsonova načela in Francija.« Slovenec, 18. april 1919, 1.
108 Fabjančič, »Mir narodov«, 1.
109 Prav tam.
21 delavcev, ki so za razliko od »onega buržoaznega francoskega novinarskega« nasprotniki imperializma velesil in podporniki evropske demokracije.110
4.3. GEORGES CLEMENCEAU: »ITALIJA ALI JUGOSLAVIJA?
BLONDINKA ALI BRINETKA?«
Vrednotenje francoske politike v času mirovne konference se kristalizira v oceni osebe, ki je v tem obdobju v največji meri zaznamovala francosko politiko – predsednika francoske vlade Georgesa Clemenceauja. Podobno kot v Franciji so tudi slovenski časopisi različno ocenjevali vlogo »očeta zmage« (père de la victoire). Nekateri so mu bili naklonjeni in mu izražali hvaležnost, da je z zmago Francije pripomogel k osamosvajanju narodov, drugi so kritizirali njegovo zaverovanost v francoske interese. Vsi pa so mu pripisovali odločnost in mu priznavali odločilen vpliv na konferenci. Ko je izgubil volitve, so se spraševali, kakšna bodo nadaljnja stališča in delo Francije na konferenci. Večina je ocenila, da se bo vloga Francije zmanjšala.
Georges Clemenceau je bil po oceni Slovencev mož stare dobe, pripadal je nekemu drugemu času, ne temu, ki opeva besedo samoodločba.111 Vodil je samovoljno politiko, večino odločitev je sprejemal sam, svoje ministre je preziral. V želji, da oslabi Nemčijo, je »v svoji mrki trmi in v težnji, da iz premaganca napravi sužnja in mu naloži neznosna bremena, pritiral ves svet iznova na rob propada.«112 Slovenci so bili prepričani, da bi kot predsednik mirovne konference Clemenceau moral zavzeti nevtralnejši položaj, ne le zasledovati francoskih interesov.113Slovenski narod je zatrjeval, da Clemenceau v vodilni vlogi na mirovni konferenci ni bil uspešen, »preveč je bil vročekrven Francoz, ki je imel pred očmi samo rensko mejo«.114 Ivan Švegel je v Slovencu ostro zapisal, da Clemenceau, ki je omogočil prevlado francoskih in italijanskih interesov, osebno nosi krivdo, da se svet ni uredil na pravičnejši način.115 Utelešal je prepričanje francoske politike, da morajo imeti velesile odločilno besedo pri pogajanjih, saj so delovale kot rešiteljice podjarmljenih narodov. Tako je menil tudi André Tardieu, predsednik teritorialne komisije, ki ga je Clemenceau zelo cenil: »med zmagovalkami so
110 Vošnjak, Bogumil. »Glave kvišku.« Slovenski narod, 3. maj 1919, 2.
111 J. J. »Clemenceau.« Slovenski narod, 21. februar 1919, 1.
112 »Usodne ure.« Slovenski narod, 21. junij 1919, 1.
113 P. P. »Koroški plebiscit.« Slovenski narod, 28. julij 1919, 2.
114 »Zavezniki, mi in bodočnost.« Slovenec, 5. avgust 1919, 1.
115 Shvegel, Ivan. »Jadransko vprašanje na pariški konferenci.« Slovenec, 17. februar 1920, 1–2.
