Vpogled v PISNA KULTURNA DEDIŠČINA V KNJIŽNICAH V LUČI AKTUALNIH PREDPISOV

(1)

Written Cultural Heritage in the Context of Adopted Legal Regulations

eva Kodrič-Dačić

Oddano: 7. 9. 2012 – Sprejeto: 5. 10. 2012 1.02 Pregledni znanstveni članek

1.02 Review Article UDK 025.171(091)(497.4)

Izvleček

Namen: Knjižnice hranijo pisno kulturno dediščino, ki ni le najdragocenejši del njihovih fondov, temveč tudi gradivo, za katerega se je v zadnjem desetletju predvsem zaradi digitalizacije moč- no povečalo zanimanje tako med bibliotekarji kot med uporabniki. Študija predstavlja poizkus določitve knjižničnega gradiva, ki ga prepoznavamo za našo kulturno dediščino. S pomočjo definicije osnovnih pojmov poskuša določiti specifične lastnosti, ki izhajajo iz gradiva samega, iz konteksta njegovega nastanka ali njegove poznejše usode. Ob tem kritično analizira veljavne predpise s področja knjižničarstva, ki urejajo varstvo tovrstnega knjižničnega gradiva.

metodologija/pristop: V ta namen so bili pregledani predpisi, ki obravnavajo varstvo kulturne dediščine v evropskih državah, ter slovenski predpisi, ki urejajo področje knjižničarstva in varstva kulturne dediščine.

Omejitve raziskave: Raziskava se je omejila na strokovno literaturo, ki obravnava področje pisne kulturne dediščine s področja knjižničarstva.

Izvirnost/uporabnost raziskave: Zaključki raziskave ponujajo izhodišča za oblikovanje vsebin- skih kriterijev za nacionalno pomembno knjižnično gradivo ter dopolnila in spremembe veljav- nih predpisov, ki urejajo varstvo pisne kulturne dediščine, shranjene v knjižnicah.

Ključne besede: pisna kulturna dediščina, knjižnična kulturna dediščina, terminologija, knjižnična zakonodaja

(2)

Abstract

purpose: Libraries collect written cultural heritage which is not only the most valuable part of their collections but also a part of library materials which is, due to digitalization projects in the last decade, becoming more and more interesting to librarians and library users. The main goal of the study is a theoretical research of library materials acknowledged as Slovenian heritage.

By defining the basic terms it highlights the attributes which are immanent to library materials, derived from the context of their origin or later destiny. Slovenian library legislation concerning protection of written cultural heritage is also critically analysed.

methodology/approach: Comparative analyses of European and Slovenian legislation concern- ing librarianship and written cultural heritage.

Research limitation: Research was mainly limited to professional literature and resources deal- ing with written cultural heritage.

Originality/practical implications: Results of the research serve as formal criteria for definition of library materials as written heritage and suggest how to improve legislation in the field of protection of written heritage in libraries.

Keywords: written cultural heritage, library heritage, terminology, library legislation

1 Uvod

Knjižnice so od nekdaj hranile gradivo, ki je dragoceno in izjemno zaradi svoje vsebine, izvora, načina izdelave ali starosti. Za tako knjižnično gradivo je značilno, da so njegovo izvorno vrednost, ki izhaja iz vsebine, nadomestili atributi, ki pričajo o kulturnozgodovinskem okolju, v katerem je nastalo. Tako gradivo dojemamo bodisi kot artefakt, ki je dragocen zaradi svoje izdelave in redkosti, ali pa kot vir za raziskave na področju pale- ografije, zgodovine knjige, tiskarstva in umetnosti oziroma kot vir za filološke raziskave ter za raziskave razvoja posameznih strok in znanosti. To gradivo daje kulturni prestiž, ki sicer manjka knjižnicam, katerih fonde sestavlja predvsem sodobno gradivo.

Arhivska oziroma muzejska vloga knjižnic se je v preteklem stoletju postopoma umikala v ozadje. Zaradi razvoja tiskarskih tehnik, strojne izdelave papirja in splošne pismenosti so knjige postajale dostopne vedno širšim slojem prebivalstva. Z višanjem naklad in pada- njem cene je knjiga izgubljala status ekskluzivnega predmeta, knjižnice pa so doživljale vedno večji razmah. V ospredje so začele stopati njihove pragmatične naloge, podrejene aktualnim potrebam raziskovanja, izobraževanja in zabave, ki so bile še posebej opazne v revnejših okoljih, kot je slovensko. Že prve zasnove javnega knjižničarstva na Slovenskem so narekovale racionalen odnos do delovanja knjižnic in porabe sredstev. Usmerjene so bile predvsem v uresničevanje namenov, zaradi katerih so bile knjižnice ustanovljene.

(3)

Ob prevzemu knjižnic razpuščenih samostanov v osemdesetih letih osemnajstega stoletja je bilo na primer predpisano, da izdaje iz šestnajstega stoletja ne sodijo v univerzitetne in licejske knjižnice, torej v javne knjižnice. Tovrstno gradivo so morale knjižnice prodati, iztržek pa nameniti nakupu učbenikov in študijske literature. Sočasno so se iz knjižnic umikale tudi zbirke umetniških predmetov ter numizmatične, geološke in bo- tanične zbirke, ki so bile od renesanse naprej pogosto v njihovi sestavi. Uradno predpisana nabavna politika je knjižnicam prepovedovala nakup knjižnih »kuriozitet«, torej gradiva, ki ima potencialno visoko kulturno (praviloma pa tudi tržno) vrednost. Edino področje javnih knjižnic, ki je bilo namenjeno hrambi kulturne dediščine, je bila zbirka patriotike (torej domoznanska zbirka), ki naj bi jo knjižnica trajno hranila.

Med javnimi knjižnicami je nalogo trajnega hranjenja kulturne dediščine prevzela nacionalna knjižnica, druge javne knjižnice pa tako gradivo hranijo le izjemoma v okviru posebnih zbirk. Redko in dragoceno knjižnično gradivo je tako vse bolj postajalo domena zasebnih knjižnic (na Slovenskem večinoma samostanskih knjižnic) in bibliofilov.

Skupaj s starim in redkim gradivom sta izginjali tudi potreba po kustosih (to je bibliote- karjih – skrbnikih fondov ali zbirk, ki jih poleg temeljnih bibliotekarskih veščin odlikuje tudi poglobljeno poznavanje vsebine in vrednosti zbirk) in zavest o pomenu celostnega ohranjanja knjižničnih zbirk in zapuščin zasebnikov. Ta usmeritev se je nadaljevala v dvajsetem stoletju in po drugi svetovni vojni je varovanje kulturne dediščine kot ene izmed temeljnih nalog knjižnic izginilo tako iz knjižnične zakonodaje kot tudi iz zani- manja stroke.

Nerazumevanje arhivske oziroma muzejske vloge knjižnic je bilo v Sloveniji še posebej izrazito. Razloge za to lahko iščemo v relativno majhnem številu izobraženih bibliotekarjev in knjižnic, ki bi to tradicijo ohranjali. Zaradi domnevnega pomanjkanja sredstev v knjižnicah je do danes ostalo neobdelanih veliko darovanih in voljenih fondov (tako zapuščin kot zasebnih knjižnic). Marsikatero tako pridobljeno zbirko so knjižnice raz- delile po vrstah gradiva, jo usmerile v različne zbirke, gradivo, ki ni služilo konkretnim potrebam, pa oddale ali odprodale. Da je bilo tako ravnanje prej posledica nestrokov- nih bibliotekarskih odločitev kot aktualnih strokovnih trendov, dokazujejo sodobne zbirke legat in donacij v nacionalnih knjižnicah nekdanjih jugoslovanskih republik¹ in v Avstriji.²

1 Na primer v Narodni biblioteki Srbije (Mirčov, 2004).

2 Glej Verzeichnis der Künstlerischen, wissenschaftlichen und kulturpolitischen Nachlässe in Österreich.

Dostopno na spletni strani: http://aleph20-prod-acc.obvsg.at/F?CON_LNG=ger&func=find-b-0&local_

base=nlvONB,LC …

(4)

Danes so javne knjižnice pri nas manj kot kdajkoli prej zavezane trajnemu hranjenju gradiva. Ne le zaradi vedno večje odvisnosti od elektronskih virov, ki praviloma niso del njihovih fondov, temveč zaradi hitrega zastarevanja vsebin in doktrine, ki za posamezne vrste knjižnic predvideva obseg letnega izločanja gradiva, enak prirastu. Trajno hranjenje gradiva je postalo domena nacionalne knjižnice, v drugih vrstah knjižnic pa je bilo odvisno predvsem od afinitet in ozaveščenosti bibliotekarjev (na primer hranjenje slovenike v študijskih knjižnicah).

V raziskavi so zato, izhajajoč predvsem iz veljavne zakonodaje, opisane naloge, ki jih imajo javne knjižnice v okviru varstva kulturne dediščine, ter opredeljeni osnovni poj- mi. Pri tem sta v ospredju razlaga in definiranje treh pojmov, in sicer: pisna kulturna de- diščina, kulturni spomenik in nacionalno bogastvo. Članek predstavlja del obsežnejše raziskave problematike kulturne dediščine v slovenskih knjižnicah,³ ki poleg omenjenih vsebin obravnava tudi evidentiranje in odpis kulturnih spomenikov oziroma dedi- ščine ter natančneje določa atribute nacionalno pomembnega knjižničnega gradiva.

Osnova za raziskavo je bila domača in tuja zakonodaja, ki ureja varstvo kulturne de- diščine in področje knjižnic. Za dostop do predpisov s področja varstva kulturne de- diščine je služila predvsem podatkovna zbirka UNESCO Database of National Cultural Heritage Laws.⁴

2 Knjižnice in knjižnično gradivo kot kulturna dediščina v zakonodaji evropskih dežel

V evropskih državah obstajajo številne zakonske rešitve, ki pričajo o razumevanju vloge knjižnic kot varuhinj kulturne dediščine. Knjižnice, knjižnične zbirke in knjižnično gradivo so predmeti posebne zaščite tako v zakonodaji s področja knjižničarstva kot v zakonodaji, ki ureja varstvo kulturne dediščine.

V tem kontekstu izstopajo nacionalne knjižnice, katerih delovanje je pogosto urejeno ločeno od drugih javnih knjižnic: bodisi s posebnimi predpisi oziroma v okviru krovnih zakonov, ki se sicer nanašajo na muzeje. Ponekod napeljujejo na to že same naloge nacionalnih knjižnic, ki delujejo kot muzeji knjige, glasbeni arhivi ipd.

3 Knjižnice in kulturna dediščina: problematika strokovnih definicij in aktualnih normativnih rešitev je dostopen na spletni strani: http: http://cezar.nuk.uni-lj.si/common/files/studije/knjiznice_in_kulturna%

20dediscina.pdf

4 Glej http://www.unesco.org/culture/natlaws/index.php?&lng=en

(5)

V Avstriji delovanje nacionalne knjižnice ureja Zakon o zveznih muzejih, ki vključuje še šest največjih muzejev in galerij. Nacionalno knjižnico opredeljuje kot »zvezno znanstveno ustanovo javnega prava, (kot) nepremični in premični spomenik v lasti Zveze … (Knjižnica) predstavlja mesto duhovno-kulturne identitete Avstrije, kraj kulturnega sre- čanja in znanstvenega diskurza, ki hrani v svojih historičnih zbirkah enkratne vire sve- tovne kulturne dediščine. Odgovorna je za 'hrambo, izgradnjo, znanstveno obdelavo in predstavljanje kulturne dediščine, ki ji je zaupana' … « (Bundesmuseen-Gesetz, 2002, Art. 13). V uredbi o nacionalni knjižnici je še posebej poudarjeno, da so objekti zbirk nacionalne knjižnice skladno z Zakonom o spomeniški zaščiti iz leta 1923 pod spomeniškim varstvom.

Tudi status in naloge irske nacionalne knjižnice so določene v Zakonu o nacionalnih kulturnih institucijah, kamor sodita še nacionalni muzej in galerija. O njenih fondih od- loča svet, ki ga sestavljajo člani irske akademije znanosti in umetnosti ter predstavniki organizacije Royal Dublin Society, ki je zavezana vzpodbujanju ekonomskega in kulturnega razvoja Irske.

Tudi druge nacionalne knjižnice poudarjajo svojo vlogo varuhinj kulturne dediščine.

Danska nacionalna knjižnica se predstavlja kot nacionalna institucija, ki upravlja z nacionalno kulturno dediščino, kot muzejska in kot kulturna institucija. Finska nacionalna knjižnica se predstavlja kot knjižnica, ki je odgovorna za zbiranje, popis, ohranjanje in dostop do finske tiskane nacionalne dediščine. V Nemčiji Zakon o nemški nacionalni knjižnici določa, da je to osrednja arhivska knjižnica, ki ima nalogo zbirati in trajno hraniti germaniko.

Več zakonov evropskih držav, ki urejajo področje knjižničarstva, se podrobneje ukvarja s kulturno dediščino v knjižnicah. Češka ima v zakonu o knjižnicah določeno, da nacionalna knjižnica, nacionalna knjižnica za slepe, Moravska pokrajinska knjižnica v Brnu ter druge pokrajinske knjižnice trajno hranijo zbirko obveznega izvoda in zgodovinske zbirke. Te zadnje vsebujejo gradivo, ki je nastalo pred letom 1860, so enkratne ali pa je njihova zgodovinska in kulturna vrednost opredeljena v statutu knjižnice ali v drugem predpisu. Gradivo iz teh zbirk sme biti izločeno iz knjižnice le s soglasjem ministrstva.

Na Slovaškem Zakon o knjižnicah iz leta 2000 ureja ravnanje s pisno kulturno dediščino v javnih knjižnicah in v zasebni lasti. Ureja zaščito, uporabo, obdelavo in dostop do zgodovinskih dokumentov/kulturnih spomenikov in zgodovinskih knjižnic, pri čemer pod tema dvema pojmoma razume kulturnozgodovinsko pomembno gradivo in knji- žnice. Zato je Slovaška nacionalna knjižnica predvsem arhivska knjižnica, ki pridobiva in trajno hrani knjižnično gradivo za prihodnje rodove, in depozitarna knjižnica. Med njenimi nalogami sta upravljanje in zaščita zgodovinskih knjižničnih dokumentov in

(6)

zgodovinskih knjižničnih zbirk ter vzdrževanje njihovega centralnega registra. Naloga Slovaške nacionalne knjižnice je tudi, da pristojnemu ministrstvu predlaga gradivo, ki naj pridobi status kulturnega spomenika.

Knjižničnemu gradivu in knjižnicam kot kulturnim spomenikom je namenjeno celo poglavje zakona, v katerem so predpisani način razglasitve knjižničnega gradiva oziroma zbirk za kulturni spomenik, centralni register pisnih spomenikov, pravice, obveznosti in dolžnosti lastnikov oziroma upravljavcev kulturnih spomenikov (gradiva in zbirk) ter pogoji za njihov izvoz.

Poljska je v svojem Zakonu o knjižnicah leta 1997 določila, da »knjižnice in knjižnične zbirke predstavljajo nacionalne dobrine in prispevajo k ohranjanju kulturne dediščine«

(Ustawa o bibliotekach, 1997, Art. 3). Knjižnične zbirke posebne vrednosti in pomena za nacionalno dediščino predstavljajo (bodisi cele zbirke ali le njihovi deli) nacionalne knjižnične vire. Nacionalni knjižnični viri so posebej zaščiteni. Minister, odgovoren za kulturo in zaščito nacionalne dediščine, je dolžan urediti seznam knjižnic, katerih zbirke predstavljajo nacionalne knjižnične vire, organizacijo teh virov, pa tudi pravila in obseg za njihovo posebno zaščito.

Med državami v naši neposredni bližini imajo prav države s področja nekdanje Ju- goslavije natančno regulirano ravnanje s knjižničnim gradivom, ki ga pojmujejo kot kulturno dediščino. Srbija ureja varovanje kulturnozgodovinsko pomembnega knji- žničnega gradiva v več zakonih. Z Zakonom o starem in redkem knjižničnem gradivu so predpisani hranjenje, urejanje, obdelava ter uporaba gradiva, ki je kulturna dediščina.

Navedene so dejavnosti, ki so v javnem interesu, in knjižnice, ki te dejavnosti izvajajo, so: Narodna biblioteka Srbije, Biblioteka Matice srpske in tiste knjižnice, ki jih na predlog teh dveh knjižnic imenuje minister, pristojen za knjigo. Zakon navaja kriterije za oceno in kategorizacijo takega gradiva, postopek razglasitve knjižničnega gradiva za kulturno dobrino izjemnega in velikega pomena ter register tega gradiva. Gradivo, ki je izjemnega pomena, razglasi Narodna skupščina, medtem ko kulturno dediščino velikega pomena razglasi Narodna biblioteka Srbije (na območju Vojvodine ima enake pristojnosti Biblioteka Matice srpske). Naloge knjižnic v zvezi s kulturno dediščino so v zakonu še posebej določene.

Srbski Zakon o obveznem izvodu publikacij določa, da je obvezni izvod publikacij, ki ga trajno hranita Narodna biblioteka Srbije in Biblioteka Matice srbske, zaščiten kot kulturna dobrina.

Hrvaška ima področje zaščite pisne kulturne dediščine oziroma knjižničnega gradiva kot kulturne dediščine inkorporirano v knjižničarsko regulativo. Urejeno je z vrsto pravilnikov

(7)

in navodil, ki izhajajo iz Zakona o knjižnicah. Postopki so usklajeni s predpisi o varstvu kulturne dediščine. Zakon o zaštiti i očuvanju kulturnih dobara iz leta 1999 navaja knji- žnice kot ustanove, ki hranijo kulturne dobrine. V hrvaškem svetu za kulturno dediščino je med člani tudi direktor Nacionalne i sveučilišne knjižnice. Ta knjižnica med drugim izdaja mnenja o knjižničnem gradivu, ki je kulturna dobrina, ter izvaja in vzpodbuja zaščito tega gradiva. Sicer pa knjižničarska zakonodaja določa varovanje gradiva, ki je kulturna dobrina, kot eno od temeljnih nalog knjižnic.

Ravnanje s tem gradivom je predpisano v vrsti pravilnikov:

Pravilnik o zaštiti knjižnične građe (2005) ureja postopke popisa in vrednotenja gradi- va, za katerega se predpostavlja, da ima lastnosti kulturne dobrine oziroma so zanj že sprejeti postopki zaščite, pogoji in način uporabe, strokovnega vzdrževanja ter zaščite in hranjenja. Predvideva tudi načrt reševanja gradiva v primeru naravnih nesreč.

Knjižnice so dolžne voditi evidence zaščitenega gradiva in jih posredovati ministrstvu za kulturo. Knjižnično gradivo, ki je kulturna dobrina, je treba zaščititi, ne glede na to, kdo je njegov lastnik in kje se hrani. Postopek popisa zaščitenega gradiva je predpisan v posebnem aktu knjižnice, s katerim se urejajo tudi pogoji uporabe tega gradiva.

Knjižnice so dolžne hraniti tudi vso dokumentacijo, povezano z odločbami o zaščiti gradiva in o vpisu v Register kulturnega dobra ter drugo dokumentacijo o takem gradivu. Knjižnice so dolžne zaščiteno gradivo posneti na mikrofilm v dveh kopijah. Tega gradiva ne smejo dajati v uporabo, niti posojati ali pošiljati po medbibliotečni izposoji.

Uporabljati se sme le v raziskovalne namene. O možnosti uporabe gradiva odloča ravnatelj knjižnice po obveznem posvetovanju z restavratorjem ali restavratorskim od- delkom ministrstva, pristojnega za kulturo. Gradivo se sme reproducirati, vendar le s tehničnimi pripomočki, ki so namenjeni za reproduciranje starega gradiva, nikakor pa ne z aparati za suho kopiranje. Knjižnica sme gradivo pod določenimi pogoji razstaviti ali ga posoditi za razstave, vendar ga je treba pred tem posneti na mikrofilm in ga dokumentirati. O tovrstni izposoji odloča strokovna komisija, ki jo imenuje ravnatelj knjižnice in katere član mora biti tudi restavrator. Pravilnik predpisuje tudi postopke izposoje gradiva in pogoje za njegovo razstavljanje.

Pravilnik o reviziji i odpisu knjižnične građe (2002) na primer predpisuje, da je treba revi- zijo fonda pripraviti ob prevzemu gradiva, ki ima lastnosti kulturnega dobra. Pravilnik o matičnoj djelatnosti knjižnica u Republici Hrvatskoj (2001) predpisuje, da matično de- javnost za knjižnice, katerih zbirke ali njihovi deli so registrirani kot kulturne dobrine, opravljajo univerzitetne matične knjižnice univerz v Osijeku, na Reki, v Splitu in Za- grebu. Županijske matične splošne knjižnice pa spodbujajo in sodelujejo pri zaščiti tovrstnega gradiva v splošnih in šolskih knjižnicah županij. V navodilih za ugotavljanje lastnosti knjižničnega gradiva kot kulturne dobrine Naputak za utvrdjivanje svojstva

(8)

kulturnog dobra za knjižničnu građu je predpisan postopek, po katerem se knjižnično gradivo razglasi za kulturno dobrino. Matične knjižnice so po službeni dolžnosti dol- žne prijaviti gradivo s takimi lastnostmi restavratorskemu oddelku, ki je pristojen za določeno knjižnico. Prijavi mora biti priložena ustrezna dokumentacija, pripravljena po merilih knjižničarske stroke, ki vsebuje osnovne identifikacijske podatke, opis, oceno vrednosti, ki jo izdajo pristojne knjižnice, podatke o zaščitnih ukrepih in fotodoku- mentacijo za posamezne enote. Ko gre za knjižnične zbirke, mora biti priložena tudi digitalna kopija inventarne knjige in/ali kataloga.

Knjižnice morajo hraniti odločbe o vpisu gradiva v register kulturnih dobrin. Matične knjižnice morajo spremljati stanje kulturnih dobrin in najmanj vsakih pet let preverjati pogoje, v katerih se tako gradivo hrani.

3 poskus definicije pojmov

V Sloveniji so teoretična bibliotekarska dela, ki bi obravnavala problematiko kulturne dediščine v knjižnicah ter pisno kulturno dediščino nasploh, zelo redka. Le izjemoma zasledimo članke s področja starih tiskov, predstavitve posameznih kolekcij in popisov zbirk, medtem ko teoretičnih študij o obdelavi celotnih zbirk sploh ni. Najdlje je v svojih razmišljanjih o tej temi segel dr. Mihael Glavan, ki je v več prispevkih (Glavan, 1985, 1996, 2006) opozoril na problematiko pisne oziroma knjižnične kulturne dediščine, jo definiral ter predlagal ustanovitev muzeja knjige in tiska oziroma muzeja slovenskega jezika in slovstva.

Strokovna problematika se odraža tudi v knjižničarski zakonodaji. Zakon o knjižničar- stvu (2001) se je varstva knjižničnega gradiva kot kulturne dediščine le površno dota- knil. Konkretnejše so določbe Zakona o obveznem izvodu publikacij (2006), ki slovenske publikacije že v osnovi razume kot kulturno dediščino in temu primerno neposredno ali v okviru pravilnikov ureja način njihovega trajnega hranjenja, varovanja in uporabe.

3.1 Kulturna dediščina

Kulturna dediščina je pojem z neštetimi definicijami, katerih skupna lastnost je, da do- ločajo formalne okvire in področja manifestacije dediščine, konkretno vsebino pojma pa prepuščajo specifiki posamične (nacionalne) kulture. Skladno z Unescovo deklara- cijo o kulturnih politikah (1982) zajema kulturna dediščina »dela umetnikov, arhitek- tov, glasbenikov, pisateljev in znanstvenikov ter dela anonimnih avtorjev, izraze člove- ške duhovnosti in celoten skupek vrednot, ki dajejo pomen našemu življenju. Vključuje materialna in nematerialna dela, v katerih se izraža ljudska kreativnost: (to so) jeziki,

(9)

obredi, verovanja, zgodovinska mesta in spomeniki, leposlovje, umetniška dela, arhivi in knjižnice.

Zato je pravica in dolžnost vsakega ljudstva, da ščiti in ohranja svojo kulturno dedi- ščino, saj se družbe prepoznavajo v njenih vrednotah in iz njih črpajo vir navdiha.«

(Mexico City Declaration on Cultural Policies. Mexico, 1982, Art. 23, 24)

Izraz kulturna dediščina zaobjema celostno pojmovanje kulture v vseh njenih oblikah, ki vključuje umetniške, znanstvene, etnološke in religiozne manifestacije.

V tem smislu tudi slovenski Zakon o varstvu kulturne dediščine (2008) v 1. členu opredeljuje kulturno dediščino kot »dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij …«

Zakon deli dediščino na materialno in živo dediščino. Materialno dediščino sestavljata premična in nepremična dediščina. Premična dediščina je opredeljena kot premičnina ali zbirka premičnin z vrednotami dediščine. Med gradivom, ki predstavlja kulturno dedi- ščino, je posebno varstvo namenjeno kulturnim spomenikom in kulturnemu bogastvu.

Premično kulturno dediščino hranijo predvsem (javni) muzeji, arhivi in knjižnice. Gra- divo, ki ga hranijo te ustanove, s stališča varstva kulturne dediščine nima enakega sta- tusa. Vpis v inventarno knjigo javnega muzeja oziroma v inventar arhiva pomeni, da gradivo predstavlja kulturno dediščino oziroma kulturni spomenik in da je skladno s poslanstvom teh ustanov namenjeno trajnemu hranjenju. Nasprotno pa je večina knji- žničnega gradiva v večini javnih knjižnic namenjena predvsem izposoji in pričakovati je, da ga bodo knjižnice prej ali slej odpisale. Med knjižnicami le nacionalne knjižnice trajno hranijo zbrano gradivo, medtem ko imajo v drugih vrstah knjižnic tak status le posamezne zbirke oziroma deli zbirk. Postopki izločanja in odpisa gradiva iz fondov knjižnic so urejeni s strokovnimi navodili in priporočili ter prepuščeni strokovni pre- soji knjižničarjev in odločitvam direktorjev knjižnic oziroma ustanov, v okviru katerih knjižnice delujejo. Izjema je le gradivo, ki ga knjižnice prejemajo na osnovi Zakona o obveznem izvodu publikacij in katerega hranjenje ureja poseben pravilnik.

3.2 Kako imenovati kulturno dediščino, ki jo hranijo knjižnice

Normativni dokumenti s področja varstva kulturne dediščine uporabljajo različne, za knjižnice ne vedno ustrezne izraze. Izraz knjižna dediščina je uporabljen v povezavi s

(10)

pojmom knjižnično, arhivsko in muzejsko gradivo.⁵ V konkretnem kontekstu ga torej ne gre razumeti kot bibliotekarski termin, ki obsega le knjižno gradivo (se pravi knjige, serijske publikacije in drugo publicirano gradivo, pri katerem kot nosilec zapisa nasto- pa papir), temveč v pomenu knjižnične dediščine po analogiji z arhivsko in muzejsko dediščino, kot celotne fonde, ki jih hranijo knjižnice.

Skladno z Zakonom o varstvu kulturne dediščine (2008, 43., 46., 70. člen) je lahko (spet po analogiji z muzejskim in arhivskim gradivom) kot predmet varstva opredeljeno knjižnično gradivo. V resnici tudi zakonodaja s področja varstva kulturne dediščine med varstvenimi skupinami,⁶ ki jih obravnavajo temeljne stroke, navaja knjižnično gradivo. Izraz vključuje vrste predmetov, ki praviloma tvorijo javne in zasebne zbirke oziroma knjižnice, ki pa so lahko hranjeni tudi sami zase ali vključeni v raznovrstne kolekcije, v muzejske in v arhivske zbirke. Vendar knjižnično gradivo ne vključuje vseh elementov, ki so na področju knjižnic deležni zaščite in varstva, saj ne vključuje pojma zbirke. Zbirka je na področju varstva kulturne dediščine definirana kot skupina pre- mičnin s sorodnimi vrednotami dediščine, ki jo lahko povezuje skupen zgodovinski ali prostorski kontekst.⁷ V ta kontekst brez dvoma sodijo celotni fondi oziroma posamezni fondi knjižnice, to pa seveda prerašča pojem knjižničnega gradiva.

Tudi izraz knjižnična kulturna dediščina, ki ga uporabljajo nekateri bibliotekarji (M.

Glavan, 1996), je razumljiv v kontekstu varstva kulturne dediščine in v povezavi z muzejsko in arhivsko kulturno dediščino. Zunaj tega konteksta ga lahko interpretiramo še v drugih pomenih: tako ga lahko razumemo v ožjem pomenu, ki se veže izključno na knjižnice, knjižnične stavbe, opremo knjižnic, zgodovinske kataloge in podobno, ne pa na knjižnično gradivo. Ker izhaja iz pojma knjižnice, je zavajajoč, saj navaja na misel, da ne vključuje knjižničnega gradiva, ki se nahaja zunaj knjižnic.

Zato se zdi ustreznejša izbira pojem pisna kulturna dediščina, v pomenu »zapisane kulturne dediščine«. Izraz je sicer udomačen na nemškem govornem področju kot schriftlichen Kulturerbes, redkeje ga zasledimo v angleški različici written cultural heri- tage. Na hrvaškem uporabljajo izraz pisana kulturna baština, ko gre za tiskano gradivo.

V povezavi z varstvom knjižničnega gradiva izraz pri nas zasledimo v Pravilniku o se- znamih zvrsti dediščine in varstvenih usmeritvah (2010, 1. člen), ki kot pisno dediščino navaja arhivsko in knjižnično gradivo.

5 Glej Zakon o varstvu kulturne dediščine (2008), Uradni list RS, 70. člen, Pravilnik o registru kulturne dediščine (2009), Uradni list RS, 1. člen.

6 Terminološki slovar, varstvena skupina. Dostopno na spletni strani: http://www.zvkds.si/sl/

varstvo-kulturne-dediscine/o-kulturni-dediscini/terminoloski-slovar/

7 Glej Zakon o varstvu kulturne dediščine (2008), Uradni list RS, 3. člen.

(11)

Izraz je ustrezen, saj vključuje tako celotne knjižnične zbirke in dele zbirk kot tudi po- samično knjižnično gradivo, ki se nahaja v javnih knjižnicah in pri zasebnikih, pa tudi táko, ki ni del knjižnične zbirke. Vključuje arhivsko in knjižnično gradivo, zato z njegovo uporabo izgine potreba po natančnejši ločnici med njima, ki je lahko nejasna, ko gre za rokopisno gradivo, osebne zapuščine in osebne arhive. Po analogiji z definicijo kulturne dediščine lahko pisna kulturna dediščina opredeli na naslednji način:

med pisno kulturno dediščino sodijo predmeti, podedovani iz preteklosti, z zapisanimi informacijami, ki se dojemajo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. To so arhivske listine in dokumenti, rokopisi, zapisi na kateremkoli nosilcu (pergament, papir, vinilske plošče, magnetni trakovi, filmski trakovi, cederomi in podobno …), razmnoženi v kakršnihkoli razmnoževalnih tehnikah (rokopis, tisk, tipkopis, magnetni zapis, digitalni zapis itd. …) ter zbirke tega gradiva, ki so jih oblikovali posamezniki ali institucije.

Predmete pisne kulturne dediščine hranijo predvsem arhivi in knjižnice.

4 Knjižnično gradivo, zbirke in knjižnice kot kulturna dediščina

4.1 Knjižnično gradivo kot kulturna dediščina v normativnih dokumentih Poleg tradicionalnega knjižničnega gradiva, to je tiskanih publikacij, ki še danes predstavljajo največji del fondov knjižnic, hranijo knjižnice raznovrstno gradivo in predmete: od rokopisnih kodeksov in osebnih dokumentov do elektronskih publikacij in igrač.

Knjižnično gradivo tudi ni vezano le na knjižnice, saj ga v svojih fondih lahko hranijo arhivi, muzeji, galerije in zasebni zbiratelji, posamično ali v zbirkah. Knjižnično gradivo, kot ga razume knjižničarska stroka in kot ga definira Zakon o knjižničarstvu (2001), zajema »objavljene tiskane, zvočne, slikovne, elektronske ali kako drugače tehnično izdelane zapise, ki jih zbirajo in javnosti posredujejo knjižnice ter rokopise in drugo neobjavljeno gradivo (tipkopisi, elektronski zapisi in podobno), ki so namenjeni za potrebe kulture, izobraževanja, raziskovanja in informiranja«.⁸ Zakon posebej omenja zbiranje slovenike in zbiranje domoznanskega gradiva.⁹ Medtem ko zakon navaja atribute, ki jih mora imeti gradivo, da postane del »temeljne nacionalne zbirke«, ne da bi tej zbirki določil poseben pomen in varstvo, pa pri domoznanskem gradivu poudarja tisto gradivo, ki je »nacionalno pomembno«, vendar ne določi posebej, katere so spe- cifične lastnosti tega gradiva.

8 Glej Zakon o knjižničarstvu (2001), Uradni list RS, 3. člen.

9 Glej Zakon o knjižničarstvu (2001), Uradni list RS, 33. člen in 16. člen.

(12)

Bolj konkreten je, seveda le glede publikacij, Zakon o obveznem izvodu publikacij (2006). V 4. členu so opredeljene kot »zapis informacije na kateremkoli nosilcu, ki je izdan, založen, izdelan, prirejen ali fizično ali elektronsko distribuiran za uporabo v javnosti«, predvsem pa so to »tiski v vseh tiskarskih in razmnoževalnih tehnikah ali na kateremkoli mediju, kakršni so: knjige, brošure, serijske publikacije, separati, muzikali- je, kartografsko gradivo in drobni tisk, skupaj z dodatki ali prilogami; zvočni zapisi na raznih nosilcih; slikovni zapisi na raznih nosilcih; elektronske publikacije, distribuirane na fizičnih nosilcih in elektronske publikacije, dostopne na računalniških omrežjih ali svetovnem spletu, če so objavljene v Republiki Sloveniji ali namenjene za pretežno dostopnost v Republiki Sloveniji; publikacije, ki so kombinacija vrst zapisov iz prejšnjih alinej (ter) publikacije na nosilcih zapisov, ki se bodo pojavili z nadaljnjim razvojem«.

To gradivo je že prepoznano za slovensko kulturno dediščino, saj veljavni zakon v 3.

členu eksplicitno določa, da je »namen obveznega izvoda zagotoviti ohranjanje in dostopnost določenega števila izvodov vseh publikacij (…) kot nacionalne kulturne dediščine …«. Na osnovi tega tudi Pravilnik o obveznem izvodu publikacij Univerze v Mariboru (2010, 2. člen) vse publikacije, ki jih na osnovi 29. člena Zakona o knjižničar- stvu zbere univerzitetna knjižnica (»publikacije: ki so bile izdane, založene, objavljene, izdelane ali razmnožene na Univerzi v Mariboru in ki jih je Univerza v Mariboru izdala v soizdajateljstvu«), opredeli kot nacionalno kulturno in znanstveno dediščino Univerze v Mariboru.

Podobne odločbe se pojavljajo vse od leta 1965, ko je jugoslovanski Zakon o pošiljanju tiskov določenim zavodom (1965) med razlogi za uvedbo obveznega izvoda prvič nave- del ohranitev tiskov »kot kulturnih vrednosti«.

Tudi evropske uredbe in direktive, na katere se sklicuje slovenska zakonodaja, ki ureja področje varstva kulturne dediščine, eksplicitno navajajo premično kulturno dedi- ščino, ki jo hranijo javne knjižnice. Uredba Sveta (EGS) (1992), ki ureja izvoz kulturnih dobrin, in Direktiva Sveta (v nadaljevanju Direktiva Sveta (EGS)) o vračanju predmetov kulturne dediščine (1993), ki so bili protipravno odstranjeni iz ozemlja države članice, navajata vrste knjižničnega gradiva, ki jim je namenjena posebna zaščita. Med drugim so to »grafike in slike, ki so izključno ročne izdelave, na kateremkoli nosilcu in v kateremkoli materialu; originalna grafična dela, odtisi, sitotiski in litografije z original- nimi ploščami in plakati; fotografije, filmi in njihovi negativi; inkunabule in rokopisi, vključno z zemljevidi in partiturami, posamezno ali v zbirkah; knjige, starejše od 100 let, posamično ali v zbirkah; (ter) tiskani zemljevidi, starejši od 200 let« (Direktiva Sveta (EGS),1993, Priloga).

(13)

Direktiva Sveta (EGS) (1993, 1. člen) še posebej poudarja, da so posebne obravnave deležni predmeti, ki so sestavni deli »javnih zbirk, evidentiranih v inventarjih muzejev, v arhivih ali v zaščitenih zbirkah knjižnic«. Pri tem so javne zbirke opredeljene kot »zbirke, ki so last države članice, lokalnih ali regionalnih organov oblasti na ozemlju države članice ali ustanove na ozemlju države članice, ki je po zakonodaji te države članice opredeljena kot javna ustanova ter je last te države članice ali lokalnih oz. regionalnih organov oblasti ali pa jo ti v večji meri financirajo«. To so skratka pri nas zbirke knjižnic, ki izvajajo knjižnično dejavnost kot javno službo.

Na osnovi obravnavanih dokumentov sledi zaključek, da se kot pisno kulturno dedi- ščino, ki jo hranijo knjižnice, razume predvsem publikacije, ki jih pridobijo knjižnice kot obvezni izvod, knjižnično gradivo, ki izpolnjuje lastnosti kulturnega spomenika, sloveniko, nacionalno pomembno domoznansko gradivo ter zaščitene zbirke knjižnic.

Starost posameznih publikacij (oziroma letnica izdaje dela) pri tem ni odločilnega pomena, saj so publikacije, ki izidejo danes, lahko že jutri nenadomestljiva dragocenost.

Vsaka publikacija ne glede na avtorja, obseg ali vsebino namreč predstavlja element, brez katerega bo v prihodnosti nemogoče rekonstruirati celostno podobo življenja Slovencev v določenem zgodovinskem trenutku. Visoke naklade posameznih del, ce- nena izdelava in trivialna vsebina sicer dajejo varljiv vtis, da je posebna skrb za njihovo dolgotrajno hranjenje odveč. Vendar morajo biti varstva deležne tudi tovrstne publikacije. Da relativno visoke naklade niso jamstvo pred izgubo, dokazujejo stare mašne knjige, ki so se, čeprav številne in v vsakodnevni uporabi, slabo ohranile.

4.2 Zbirka in knjižnica kot enota kulturne dediščine

Predpisi s področja varstva kulturne dediščine kot enoto kulturne dediščine vključujejo tudi zbirko. Ta je definirana kot »skupina premičnin s sorodnimi vrednotami dediščine, ki jo lahko povezuje skupen zgodovinski ali prostorski kontekst« (Zakon o varstvu kulturne dediščine, 2008, 3. člen). Problematika zbirk predstavlja v slovenskem knjižničarstvu veliko strokovno vrzel in obravnava zbirk kot vsebinskih, ne le formalnih elementov knjižničnih fondov, je šele v povojih. Posebne knjižnične zbirke, ki jih gradijo slovenske knjižnice, so večinoma utemeljene na formalnih značilnostih knjižničnega gradiva (slikovna, kartografska, glasbena, rokopisna zbirka, zbirka periodičnega tiska …), od zbirk, ki so utemeljene na vsebinskih atributih gradiva, pa je poleg slovenike znana le domoznanska zbirka. Prav zadnja je dober dokaz strokovne brezbrižnosti. Čeprav je zbiranje domoznanskega gradiva obvezno za vse splošne knjižnice, na tem področju ni bilo kvalitativnega preskoka od zbiranja in obdelave gradiva do celostnega upravljanja z zbirko. Domoznanskim »zbirkam« manjkajo namreč vsi temeljni elementi: zbirke praviloma niso poimenovane (knjižnice jih označujejo kar z generičnim pojmom!)

(14)

in nimajo jasno določene nabavne politike. Knjižnice ne izdelujejo domoznanskih bibliografij, če pa popisujejo članke, praviloma ne razkrijejo kriterijev za zajem niti nabora periodičnih publikacij, iz katerih jih črpajo.

Legati (volila) in druge zapuščine so v naših knjižnicah tradicionalno obravnavane ne- prizanesljivo pragmatično in še danes jih (razen konkretne uporabne vrednosti posameznih del) ne znamo ustrezno vrednotiti. Knjižnice njihovega pomena praviloma ne ocenjujejo v kulturnozgodovinskem kontekstu in ne prepoznajo dodatne vrednosti, ki jo predstavljajo zbirke knjižničnega gradiva. Neodvisno od posebnosti ali vrednosti posameznih elementov zbirke kažejo intelektualno obzorje osebnosti, ki je knjižnico zbra- la, na pretok idej in kulturne vplive. Ali, kakor preprosto odgovori filozof Frane Jerman na vprašanje, v čem je dragocenost osebne, v konkretnem primeru Meinongove, knji- žnice: »Prvič že v tem, da je to bila zasebna Meinongova knjižnica in že ob površnem brskanju po katalogu opazimo, da je bil knjižno povsem na tekočem z njemu sodobno filozofijo.«(Jerman, 1998, str. 8)

Zapuščine so praviloma konglomerati rokopisnega gradiva, korespondenc, dnevni- kov, rokopisov avtorskih del, osebnih listin in dokumentov, skratka drobcev vsakdanje- ga življenja ter osebnih knjižnic. Zaradi prislovičnega pomanjkanja prostora knjižnice gradivo iz zapuščin izločijo ali odpišejo (če gre za duplikate del, ki jih že imajo v svojih fondih, oziroma za dela, ki niso skladna z njihovo nabavno politiko). To jim omogoča tudi Zakon o knjižničarstvu (2001, 14. člen), saj naj bi knjižnica donacije prevzemala

»po merilih knjižnične stroke«. Gradivo, ki ga ohranijo, glede na tipološke značilnosti usmerjajo v posebne zbirke oziroma skladišča, tako da je zbirko praviloma nemogoče rekonstruirati v izvorni obliki. Načelo celovitosti zbirke, po katerem naj zbirka ohrani svojo avtentičnost, prvotno ureditev ter informacijo o izvoru, ki je eno od temeljnih načel arhivistike, je v knjižničarstvu tako rekoč neznano in delitvi niso ušle niti zašči- tene knjižnice (primer sta knjižnica in zapuščina Otona Župančiča, glej Glavan, 1985).

Deloma mu knjižnice sledijo le pri obravnavi rokopisnih zbirk.

5 Kulturni spomenik

5.1 Kulturni spomenik v kontekstu varstva kulturne dediščine

Kulturna dediščina, ki ima poseben status, je kulturni spomenik. Zakon o varstvu kultur- ne dediščine (2008) opredeljuje kulturni spomenik kot dediščino (premično ali nepre- mično), ki je bodisi razglašena za spomenik ali pa je vpisana v inventarno knjigo poo- blaščenega muzeja. Za spomenik (17. člen) je lahko razglašen posamičen predmet ali pa zbirka predmetov kulturne dediščine, če »predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti,

(15)

dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti in je pomemben del življenja na območju Republike Slovenije ali njenih regij oziroma predstavlja pomemben vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo«.

Predlog za razglasitev pripravi državni oziroma pooblaščeni muzej na lastno iniciativo oziroma na predlog pobudnika. Muzej mora o pripravi predloga za razglasitev seznani- ti lastnika premične dediščine ter pridobiti soglasje za razglasitev. Premične dediščine brez soglasja lastnika ni mogoče razglasiti za spomenik, razen če lastnik dediščine ni znan. Lastnik mora s spomenikom ravnati kot dober gospodar, tako da se dosledno upoštevajo in ohranjajo njegove kulturne vrednote in družbeni pomen. Sorazmerno z možnostmi lastnika oziroma posestnika morajo biti spomeniki dostopni javnosti. Zbir- ka je lahko razglašena za spomeniško zbirko le, če so vsi njeni deli vpisani v inventarno knjigo po predpisanih merilih.

Spomenik državnega pomena s posebnim aktom razglasi vlada, spomenik lokalnega pomena pa predstavniški organ pokrajine ali občine z odlokom. Isti predmet je lahko razglašen tako za spomenik državnega kot tudi lokalnega pomena. Akt o razglasitvi vsebuje podatke o identifikaciji spomenika, vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, in določila o varstvenem režimu spomenika. Z izrazom »varstveni režim«

označujemo skupek pravil, ki določajo omejitve lastninske pravice in ukrepe za izved- bo varstva.

Spomenik, ki je v lasti države, pokrajine ali občine, se sme le izjemoma odtujiti. Odlo- čitev o tem sprejmejo isti organi, ki so sprejeli odločitev o razglasitvi spomenika. Pri prodaji spomenika državnega pomena ima predkupno pravico država, pri spomenikih lokalnega pomena pa pokrajina oziroma občina.

Sredstva, dosežena s prodajo dediščine ali spomenika v lasti države, pokrajine ali ob- čine, se lahko namenijo le za ohranitev, vzdrževanje, oživljanje ali nakup dediščine ali spomenika.

Status spomenika lahko tudi preneha. O tem odloča organ, ki je pristojen za njegovo razglasitev. Status spomenika, ki je v upravljanju državnega ali pooblaščenega muzeja, preneha z izbrisom iz inventarne knjige. Ta se načeloma izvede na podlagi sklepa strokovnega sveta muzeja.

Pri ugotavljanju kulturnih spomenikov pisne kulturne dediščine se pojavi vrsta pro- blemov, ki so tako formalni kot vsebinski, saj je med zakonodajo s področja varstva in knjižnično zakonodajo opazno neskladje. 5. člen Zakona o knjižničarstvu (2001) na- mreč določa, da je »vse knjižnično gradivo, ki ima lastnosti kulturnega spomenika iz

(16)

zakona o varstvu kulturne dediščine, kulturni spomenik brez posebnega postopka razglasitve«. Zakon se nanaša na izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe, zato so kot kulturni spomeniki razglašeni le primerki iz tistih knjižnic, ki knjižnično dejavnost opravljajo kot javno službo, ne pa primerki dragocenih del, ki so v zasebni lasti. Te bi bilo treba za kulturne spomenike razglasiti posamično.

5.2 Knjižnično gradivo kot kulturni spomenik

Na področju aktualne zakonodaje, ki določa delovanje javnih knjižnic, ni predpisov, ki bi določali atribute knjižničnega gradiva kot kulturne dediščine. Bolj jasne pa so do- ločbe, ki se nanašajo na kulturne spomenike. V veljavi je več aktov, s katerimi so bile posamezne knjižnice oziroma knjižne zbirke razglašene za kulturne spomenike držav- nega pomena, ter Zakon o knjižničarstvu, ki kot kulturne spomenike določa nekatere enote knjižničnega gradiva iz fondov knjižnic, ki opravljajo knjižnično dejavnost kot javno službo.

5.2.1 Knjižnice oziroma zbirke, razglašene za kulturni spomenik

Že leta 1951 je bilo z Odločbo o zavarovanju kulturnozgodovinsko pomembnih knji- žnic za kulturne spomenike razglašenih 12 knjižnic: frančiškanske knjižnice v Ljubljani, Kamniku in v Novem mestu, kapucinski knjižnici v Krškem in v Škofji Loki, kartuzijan- ska knjižnica v Pleterjah, Semeniška knjižnica v Ljubljani, škofijska knjižnica v Ljublja- ni, minoritska knjižnica na Ptuju, knjižnica Petra Pavla Glavarja v Komendi, knjižnica ljubljanskega župana in politika Ivana Hribarja in knjižnica dr. Ivana Vidica v Kamniku.

Zaščitene knjižnice so še vedno v lasti prvotnih lastnikov, razen Hribarjeve knjižnice, ki jo je v preteklem desetletju prevzela Narodna in univerzitetna knjižnica (knjižne omare je prevzel Narodni muzej) ter knjižnice dr. Ivana Vidica, za katero se je izgubila vsaka sled.¹⁰

Istega leta je bila s posebno odločbo (skupaj z rojstno hišo, spomenikom in delovno sobo) zaščitena tudi Župančičeva knjižnica, ki jo danes hranita NUK (prevzel je rokopisno gradivo) in Mestna knjižnica Ljubljana (prevzela je pohištvo in knjižno zbirko).

Leta 2002 je bila kot del Farmacevtsko-medicinske zbirke Bohuslava Lavičke za kulturni spomenik razglašena tudi njegova knjižnica, ki je v lasti farmacevtskega podjetja Lek.

10 Podatke o morebitnih lastnikih oziroma dedičih knjižnice je posredovala mag. Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Matične knjižnice Kamnik, za kar se ji na tem mestu lepo zahvaljujem.

(17)

Odlok iz leta 2008 je za spomenik državnega pomena razglasil posestvo gradu Brdo pri Kranju. Med lastnostmi, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik državnega pomena, je tudi bogata knjižnica, v kateri je med drugim izvod Dalmatinove Biblije.

Podatke o knjižnicah oziroma o knjižničnem gradivu, ki je bilo razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, bi bilo treba še zbrati.

Večina omenjenih knjižnic, razglašenih za kulturni spomenik, je v zasebni lasti.

5.2.2 Knjižnično gradivo, ki je z zakonom razglašeno za kulturni spomenik

Zakon o knjižničarstvu (2001, 5. člen) za kulturni spomenik (brez posebnega postopka razglasitve) določa gradivo, ki se nahaja v javnih knjižnicah. Gradivo naj ima lastnosti kulturnega spomenika skladno z zakonom, ki ureja varstvo kulturne dediščine, torej gre za knjižnično gradivo, ki

• »predstavlja izrazit dosežek ustvarjalnosti, dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti in je pomemben del življenja na območju Republike Slovenije ali njenih regij oziroma predstavlja pomemben vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo« (Zakon o varstvu kulturne dedi- ščine, 2008, 17. člen).

V nadaljevanju 5. člen Zakona o knjižničarstvu določa, da so ne glede na to kulturni spomeniki tudi:

• »kodeksi, listine in drugo rokopisno gradivo ter knjižno, kartografsko, notno ipd.

gradivo, nastalo pred 1800,

• arhivski izvodi vseh publikacij, ki imajo značaj slovenike iz prve alineje 33. člena Zakona o knjižničarstvu (temeljna nacionalna zbirka vsega knjižničnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih založb, pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjšinskih skupnosti v Sloveniji) ali pa so kot taki določeni s predpisi o obveznem izvodu«.

NUK je dolžan izdelati strokovna navodila, po katerih bodo druge knjižnice prepozna- vale kulturne spomenike v svojem fondu. Vendar zakon knjižnic ne obvezuje, da morajo začeti postopek za razglasitev gradiva za kulturni spomenik, niti ne določi subjektov in postopkov v tem procesu. Pač pa mora knjižnica, ki hrani kulturne spomenike, voditi seznam enot takega gradiva. Seznam naj bi bil po Zakonu o knjižničarstvu del registra dediščine iz zakona, ki ureja varstvo kulturne dediščine.

(18)

Minister, ki je pristojen za kulturo, lahko izjemoma dovoli izvoz ali izmenjavo knjižnič- nega gradiva, ki je kulturni spomenik. Pred tem mora pridobiti mnenje nacionalne knjižnice.

Zakon o knjižničarstvu ne opredeli eksplicitno, za katero vrsto kulturnih spomenikov pri knjižničnem gradivu z omenjenimi atributi sploh gre – domneva se lahko, da je knjižnično gradivo z omenjenimi atributi spomenik državnega pomena. Prav tako ne določa, katera vrsta knjižnic oziroma katera knjižnica je posebej odgovorna za njihovo varstvo, saj je varovanje knjižničnega gradiva, ki je kulturni spomenik, naloga vseh knjižnic, ki opravljajo javno službo. Bolj ekspliciten je Pravilnik o osrednjih območnih knjižnicah (2003), ki v 18. členu določa, da je območna knjižnica »dolžna hraniti gradi- vo, ki ima status kulturnega spomenika regionalnega (sic!) pomena«, pa tudi spomenike lokalnega pomena, »če jo za to pooblasti lokalna skupnost, ki hranjenja takega gradiva ne more zagotoviti v svoji splošni knjižnici«.

Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003) v 5. členu določa, da »nacionalna in območne knjižnice poleg aktualnega gradiva pridobivajo in hranijo tudi gradivo, ki je kulturna dediščina ali kulturni spomenik. Nacionalna knji- žnica med drugim hrani gradivo, ki ima status arhivskega knjižničnega gradiva.¹¹ Te knjižnice takega gradiva praviloma ne izločajo in ne odpisujejo. Tako gradivo lahko pridobivajo in hranijo tudi druge knjižnice v soglasju s svojim ustanoviteljem.« Če knji- žnice gradivo, ki je kulturni spomenik, odpišejo, morajo skladno z Navodili za izločanje in odpis knjižničnega gradiva, ki jih je leta 2001 izdal NUK, na seznamu odpisanega gradiva to posebej označiti.

Kljub navidezni natančnosti so vsa določila Zakona o knjižničarstvu (2001), ki se na- našajo na identifikacijo in evidenco kulturnih spomenikov, problematična ali nejasna:

Prvi stavek 5. člena, določa, da je »Knjižnično gradivo, ki ima lastnosti kulturnega spomenika v skladu z zakonom, ki ureja varstvo kulturne dediščine, (je) kulturni spomenik po zakonu brez posebnega postopka razglasitve«. V praksi takšna določba verjetno ni niti mogoča niti smiselna. Lastnosti kulturnega spomenika so določene zelo na splo- šno in vsaj enega od atributov bi verjetno lahko pripisali večini slovenskih publikacij, ki se hranijo v javnih knjižnicah. Poleg tega v predpisih manjka določilo, koliko izvodov posamezne publikacije pridobi tak status (v javnih knjižnicah je lahko sočasno več sto izvodov določenega dela) oziroma za katere izvode konkretno gre (katera knjižnica jih hrani). Prav tako ni jasno, ali gre za spomenike nacionalnega ali lokalnega pomena,

11 Kaj se razume z izrazom arhivsko knjižnično gradivo, v pravilniku ni pojasnjeno. Domnevamo lahko, da gre za arhivske izvode gradiva.

(19)

kar ni brez pomena, saj ima subjekt, ki razglasi spomenik, tudi obveznosti, povezane z njegovim varstvom.

V tem smislu je problematičen tudi drugi odstavek 5. člena Zakona o knjižničarstvu, ki kot kulturne spomenike razglaša kodekse, listine in drugo rokopisno gradivo ter knji- žno, kartografsko notno in podobno gradivo, nastalo pred letom 1800, ter arhivske izvode vseh publikacij, ki imajo značaj slovenike iz prve alineje 33. člena tega zakona ali pa so kot taki določeni s predpisi o obveznem izvodu.

Število kulturnih spomenikov, razglašenih po tem zakonu, je izredno veliko, prav tako tudi število knjižnic, v katerih se ti spomeniki hranijo. Grobo oceno da hitra poizvedba v OPAC-u, kjer je bilo na začetku julija 2012 v lokalni bazi NUK-a več kot 16.000 biblio- grafskih opisov knjig, ki so bile natisnjene do leta 1800. V vzajemni bibliografski bazi COBIB (ki vključuje tudi dela, ki jih hrani NUK) je bilo v istem času evidentiranih skoraj 24.000 knjig, nastalih do vključno leta 1800. Te številke ne kažejo števila izvodov teh del, ki mora biti znatno višje, saj je malo verjetno, da bi bila vsa ta dela v slovenskih knjižnicah zastopana le z enim samim primerkom. Tej oceni je treba prišteti še kulturne spomenike, ki se hranijo v zasebnih, predvsem samostanskih knjižnicah, pa niso obdelani v vzajemnem katalogu. V teh knjižnicah naj bi bilo še 133.010 enot gradiva (Bahor, 2006), ki izpolnjuje pogoje za kulturni spomenik.

Tudi fonde rokopisnega gradiva v knjižničnih zbirkah lahko ocenimo le približno. Po- leg nacionalne knjižnice hranijo obsežnejše rokopisne zbirke gradiva tudi druge javne knjižnice: rokopisna zbirka v okviru domoznanskega oddelka v Univerzitetni knjižni- ci Maribor, rokopisna zbirka v Osrednji knjižnici Celje, knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani ter osrednje območne knjižnice v Novem mestu, Novi Gorici in Ravnah na Koroškem.

Problematično in skoraj nerazumljivo je tudi določilo, ki se nanaša na arhivske izvode slovenike in obveznega izvoda tiskov oziroma publikacij.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da zbirka slovenike in zbirka obveznih izvodov publikacij nista identični. Obvezni izvod tiska je pravni mehanizem, ki je bil na Sloven- skem prvič uveljavljen leta 1807 in v obliki različnih predpisov nepretrgoma obstaja vse do danes. Glede na različne državne tvorbe (in njihovo notranjo geografsko-admi- nistrativno delitev), v katerih smo od tega leta dalje živeli Slovenci, se je spreminjalo tudi geografsko območje, iz katerega se je obvezni izvod stekal v posamezne vrste knjižnic. Administrativna območja, na katere se je vezal obvezni izvod, praviloma niso pokrivala celotnega slovenskega etničnega ozemlja. Največji del tega področja je pokrivala zakonodaja iz obdobja 1808–1918, ki je predhodnici današnje Österreichische

(20)

Nationalbibliothek (ÖNB) dajala privilegij obveznega izvoda iz vseh dežel, v katerih so živeli Slovenci. Od študijskih knjižnic, ki so delovale na slovenskem ozemlju (Ljubljana, Celovec, Gradec, Gorica in Trst) in ki so prejemale obvezne izvode iz svojih pokrajin, je Slovencem po letu 1918 ostala le zbirka obveznega izvoda dežele Kranjske v študijski knjižnici v Ljubljani, medtem ko so obvezni izvodi slovenskih publikacij, izdanih na Koroškem, Štajerskem, Goriškem, na Primorskem in v Istri, ostali knjižnicam v glavnih mestih teh pokrajin. Ljubljanska študijska knjižnica je po letu 1921 pridobila privilegij obveznega izvoda tiska s področja cele Jugoslavije (v času med obema vojnama je predpis veljal le za periodiko), ki ga je obdržala vse do njenega razpada, oziroma do srede devetdesetih let, ko je izmenjava obveznega izvoda med nacionalnimi knjižnica- mi nekdanjih jugoslovanskih republik presahnila.

Pojasnilo si zasluži tudi termin »arhivski izvod«. Ta terminus technicus označuje izvod del, ki jih knjižnica ne daje v uporabo in jih trajno hrani. Sam izraz ni vezan na način pridobitve gradiva. Zakon o knjižničarstvu (2001) termina arhivski izvod ne določa posebej, pač pa je njegova definicija podana v leta 2006 sprejetem Zakonu o obveznem izvodu publikacij (2006, 2. člen). »Arhivski izvod« je opredeljen kot tisti izvod publika- cije v okviru obveznega izvoda, ki ga depozitarna organizacija po določbah zakona trajno hrani.

Arhivski izvod je bil kot del obveznega izvoda prvič formalno predpisan leta 1945 z uredbo Narodne vlade Slovenije o obveznem pošiljanju tiskanih stvari, s katero je NUK dobil pravico do dveh izvodov vseh publikacij, natisnjenih v Sloveniji. Leta 1971 sta bila predpisana tudi dva obvezna izvoda za visokošolsko in študijsko knjižnico v Mariboru, od katerih naj bi se en hranil kot arhivski primerek.

Tako stanje je uzakonil tudi Zakon o obveznem izvodu tiskov iz leta 1972. Kot razlog za uvedbo obveznega izvoda je zakon na prvem mestu navedel »ohranitev vseh tiskov kot narodnih kulturnih vrednot«. Še posebej je temu služil arhivski primerek, ali kot eksplicitno določa prvi odstavek 10. člena: »Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani in Visokošolska in študijska knjižnica v Mariboru sta dolžni po 1 obvezni izvod hraniti kot arhivski primerek, da je zagotovljena ohranitev vseh tiskov kot narodnih kulturnih vrednot.«

Veljavni Zakon o obveznem izvodu publikacij (2006, 18. člen) predpisuje, da NUK in Uni- verzitetna knjižnica Maribor (UKM) obvezne izvode trajno hranita v svojih zbirkah, pri čemer mora biti en primerek obveznega izvoda (t. i. postavitveni izvod) dostopen javnosti vsaj za raziskovalne namene. V Sloveniji naj bi torej po že obstoječi zakonodaji hranili dva izvoda vsakega v državi založenega dela (razen v primerih, ko zakon predvideva znižano število obveznih izvodov, ki jih prejme le NUK, kar določa 6. člen zakona).

(21)

Obe depozitarni organizaciji morata poskrbeti za dolgotrajno hranjenje arhivskih izvodov, njihova uporaba je mogoča le, če v javni knjižnični mreži ni dostopen noben drug izvod iste publikacije. Arhivski izvod se lahko kot kulturni spomenik uporablja v predstavitvene namene ter za potrebe reproduciranja, če ni za potrebe splošne dosto- pnosti zagotovljenega drugega izvoda.

Praksa žal nekoliko odstopa od predpisov. V primeru, da prejmeta le en izvod namesto predpisanih dveh, tako NUK kot UKM edini izvod postavita kot »postavitveni izvod«, torej izvod, ki je na voljo uporabnikom. Zbirka arhivskih izvodov torej ne vsebuje vseh publikacij, ki so bile kot obvezni izvod dostavljene knjižnicam, in je manj popolna kot zbirka postavitvenih izvodov.

Arhivski izvod je bil od leta 1945 do leta 1991 vezan le na slovenski obvezni izvod. Ju- goslovanski obvezni izvod, ki so ga NUK-u pošiljale nacionalne knjižnice drugih republik in pokrajin Jugoslavije, pa je prejemala le v enem izvodu. Ta izjemna zbirka zato ne uživa posebnega varstva in bi jo bilo treba, glede na pomen teh publikacij za raziskavo naše zgodovine in dejstvo, da gre za v Sloveniji unikatne fonde, ustrezno zaščititi.

Z izrazom slovenika na področju knjižničarstva označujemo gradivo, ki je nastalo na ozemlju Slovenije, ki so ga ustvarili slovenski avtorji, ki je napisano v slovenskem jeziku ali se po svoji vsebini nanaša na Slovenijo in Slovence. Zbirka slovenike ni identična z zbirko obveznega izvoda: zbirka obveznega izvoda je v primerjavi z zbirko slovenike prikrajšana za publikacije, ki so izšle zunaj administrativnega območja uveljavljenega zakona o obveznem izvodu, ter širša v primeru, ko je knjižnica kot obvezni izvod prevzemala publikacije, nastale zunaj slovenskega etničnega ozemlja (obvezni izvod iz nekdanjih jugoslovanskih republik), seveda z izjemo prevodov slovenskih avtorjev in tistih del, ki so obravnavali Slovenijo in Slovence. Skladno z veljavnim Zakonom o knjižničarstvu (2001, 33. člen) je zbirka slovenike sicer temeljni del zbirke nacionalne knjižnice, vendar ni razloga, da istovrstnega gradiva ne bi zbirale tudi druge javne knjižnice.

Zbirka slovenike je začela nastajati v nacionalni knjižnici v prvi polovici devetnajste- ga stoletja (Kodrič-Dačić, 2002). Največji del te zbirke je knjižnica pridobila na osnovi predpisov o obveznem izvodu publikacij. Gradivo, ki je nastalo zunaj dežele oziroma države, je morala knjižnica pridobiti na druge načine: z zamenjavo, nakupom ali kot dar. Vse do leta 1945 je praviloma pridobivala gradivo le v enem izvodu, vključno z obveznim izvodom. Zbiranje slovenike v dveh izvodih je postalo pravilo šele po drugi svetovni vojni. To nam dokazujejo vpisi v signaturni knjigi iz obdobja med obema vojnama in po drugi svetovni vojni ter vpisi v inventarne knjige po letu 1945. Knjižnica si je po vojni prizadevala nadomestiti leta 1944 v požaru izgubljeno gradivo, saj je v veliki čitalnici pogorel prav obvezni izvod publikacij, ki so izšle v obdobju med obema

(22)

vojnama, ter dopolniti zbirko slovenike z arhivskim izvodom. Kot lahko sklepamo po kartoteki arhivov, ji je to v veliki meri uspelo. Vendar je politika NUK-a pri kompletiranju zbirke slovenike enaka načinu postavitve obveznega izvoda: edini izvod dela je vedno postavitveni izvod, šele drugi izvod je postavljen kot arhivski izvod.

5.3 Število izvodov del, razglašenih za kulturni spomenik

Evidentiranje knjižničnih zbirk, ki imajo kulturno vrednost, je problematično, po drugi strani pa je treba določiti tudi pravila, po katerih lahko razglasimo posamezno delo kot kulturni spomenik. Zakon o knjižničarstvu opredeljuje lastnosti, ki naj jih ima določeno delo, če naj postane kulturni spomenik. Ker pa naj bi za spomenik razglasili konkretno knjižnično gradivo, torej konkreten izvod dela, moramo določiti število izvodov, ki naj dobijo tak status, saj verjetno ni smiselno ščititi več deset identičnih izvodov istega dela. Zaradi relativno visokih naklad je lahko ohranjenih veliko izvodov del, ki izpolnjujejo kriterije za kulturni spomenik. Naklade so od konca petnajstega stoletja skokovito rasle: tako naj bi bila dela v šestnajstem stoletju povprečno natisnjena v 1000 izvodih, v naslednjih stoletjih, v času do uvedbe strojnega tiska sredi osemnajstega stoletja, pa v 2–3000 izvodih. Zato je več kot sprejemljiva hipoteza, da imamo v Sloveniji lahko ohranjenih tudi več 10 izvodov dela, ki ima lastnosti kulturnega spomenika. Toliko izvodov gradiva pa, razen v primeru, ko gre za izjemne dragocenosti ali edine izvode v svetovnem merilu, verjetno ni smiselno zaščititi.

Dela, ki izpolnjujejo kriterije za razglasitev za kulturni spomenik, je zato smiselno raz- deliti v dve kategoriji. V prvo sodijo dela, pri katerih je treba zaradi njihove redkosti, dragocenosti oziroma pomena, ki ga imajo za Slovence (na primer inkunabule, slovenska protestantika …), za kulturni spomenik razglasiti vse ohranjene izvode. V drugo kategorijo pa sodijo dela, od katerih bi zaščitili le določeno število identičnih izvodov.

Z izrazom »identični izvod« označujemo primerke iste naklade ali natisa, pri katerih se vsebina in sestava knjižnega bloka med seboj v ničemer ne razlikujeta, prav tako pa ne vsebujejo oziroma ne izkazujejo nobenih dodatnih elementov in informacij, ki bi jih lahko obravnavali kot posebnosti izvoda oziroma primerka (vključno s knjižnimi vezavami).¹² Po analogiji z Zakonom o obveznem izvodu bi se bilo smiselno odločati med dvema in štirimi primerki.

12 Definicijo identičnega izvoda je oblikovala dr. Sonja Svoljšak.

(23)

6 Nacionalno bogastvo

6.1 Nacionalno bogastvo: kriteriji

Nacionalno bogastvo je kategorija, ki na področju knjižničarstva ni poznana in je do zdaj niti niso poskušali določiti. Zakon o varstvu kulturne dediščine (2008, 10. člen) jo opredeljuje kot premičnino (ki sodi v eno izmed zvrsti kulturne dediščine, ki je nave- dena v prilogi uredbe 3911/92/EGS), katere iznos ali izvoz iz Republike Slovenije je omejen zaradi njene posebne vrednosti. V zvezi s tem so določeni tudi ukrepi, poveza- ni s trgovanjem ter prevozom in hranjenjem. Tako mora na primer lastnik ali posestnik zagotoviti ustrezne klimatske pogoje ter zavarovanje, poskrbeti za zaščito prostorov, v katerih tako premičnino hrani itd.¹³

Premičnina kot nacionalno bogastvo mora izpolnjevati enega izmed naslednjih kriterijev: imeti mora status spomenika; biti mora inventarizirana kot del zbirke muzeja, vpi- sanega v razvid iz 87. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine, kot del zbirke javnega arhiva ali javne knjižnice ali kot pritiklina ali del zbirke cerkve ali druge verske skupnosti oziroma imeti za Republiko Slovenijo kulturno vrednost zaradi svojega pomena.

O tem, ali ima premičnina kulturno vrednost za Republiko Slovenijo, odloča pristojni minister na podlagi v zakonu določenih meril. Ta poudarjajo dela avtorjev, pomembnih za določeno področje kulture v Sloveniji, izdelke domače ustvarjalnosti oziroma znanja; dela, ki so značilna s stališča dediščine Republike Slovenije in njenih regij, ki so povezana z osebnostjo, pojavom ali dogajanjem, pomembnim za slovensko zgodovino oziroma za zgodovino v Republiki Sloveniji; dela, povezana s spomenikom ali drugim pomembnim kulturnim okoljem; oziroma dela, ki so v Sloveniji redka, ogrožena ali bodo postala redka.

6.2 Knjižnično gradivo, zbirke in knjižnice kot nacionalno bogastvo Z apliciranjem teh kriterijev na knjižnično gradivo, zbirke in knjižnice se lahko izdela jasnejša slika nacionalnega bogastva, ki ga hranijo knjižnice.

Nacionalno bogastvo so lahko skladno s prilogo uredbe 3911/92/EGS vse vrste gradiva, predvsem pa inkunabule in rokopisi, vključno z zemljevidi in partiturami, posamezno ali v zbirkah; knjige, starejše od 100 let, posamično ali v zbirkah; tiskani zemljevidi,

13 Glej Pravilnik o varovanju in hranjenju nacionalnega bogastva in muzejskega gradiva, o vpisu v razvid muzejev in o podelitvi pooblastila za opravljanje državne javne službe muzejev. Uradni list RS, št. 47 (2012), 6.–7. člen.

(24)

starejši od 200 let, in njihove zbirke, ki so za Slovenijo nenadomestljivi (edini izvod je v Sloveniji) in nepogrešljivi, ker so bodisi kulturni spomenik nacionalnega ali lokalnega pomena, ker so vpisani v inventarno knjigo javne knjižnice oziroma so posebnega pomena za Slovenijo (glede na merila, ki so določena v zakonu).

Takšna določitev knjižničnega gradiva kot nacionalnega bogastva žal vsebuje neja- snosti, ki se nanašajo na identificiranje kulturnih spomenikov v knjižnicah in so bile opisane v prejšnjem poglavju, kriterij vključenosti gradiva v zbirko javne knjižnice pa definicijo še dodatno zaplete. Direktiva Sveta (EGS) (1993, 1. člen) namreč opredeljuje

»javne zbirke« kot zbirke, ki so last države, lokalnih ali regionalnih organov oblasti ali institucije, ki je po zakonodaji opredeljena kot javna institucija in je last države, lokalnih ali regionalnih organov oblasti, ali pa jo te v večji meri financirajo. Iz te določbe torej izhaja, da so nacionalno bogastvo vse knjige, starejše od 100 let, ki so vpisane v inventarne knjige javnih knjižnic, kar iz razlogov, ki so bili v članku že pojasnjeni, ni niti racionalno niti sprejemljivo.

7 sklep

Temu kratkemu pregledu zakonskih rešitev, ki se nanašajo na področje knjižničnega gradiva, ki predstavlja slovensko kulturno dediščino, sledi sklep, da se bibliotekarska stroka v Sloveniji vse premalo teoretično ukvarja z najdragocenejšim delom fondov slovenskih knjižnic. Če bi namreč stroka na tem področju razvila potrebne rešitve, bi bili ustreznejši tudi zakonski predpisi. Ugotovitev je pravzaprav presenetljiva, saj bi bilo glede na pogosto poudarjanje kulturnozgodovinsko pomembnega gradiva kot proritete pri digitalizaciji pričakovati, da so vsebinska izhodišča razjasnjena. Posebej zato, ker ima na tem področju od sprejema veljavnega Zakona o knjižničarstvu poleg NUK-a in UKM-a določene obveznosti še 10 osrednjih območnih knjižnic.

Varstvo knjižničnega gradiva kot kulturne dediščine postavlja pred bibliotekarje vrsto izzivov. Med njimi je prva naloga podrobneje določiti lastnosti, zaradi katerih je knji- žnično gradivo tako pomembno, da se mu lahko prizna posebna kulturna vrednost.

Šele na osnovi izdelanih izhodišč bo mogoče evidentirati nacionalno bogastvo ter razglasiti kulturne spomenike. Kakšne bodo potem naloge javnih knjižnic pri postopkih evidentiranja, razglasitve in varstva ter njihov strokovni vložek, pa je bolj ali manj teh- nično vprašanje.

(25)

viri in literatura

Mednarodni predpisi in deklaracije

UNESCO (1982). Mexico City Declaration on Cultural Policies. Mexico, 6. avgust 1982.

Pridobljeno 19. januarja 2012 s spletne strani: http://portal.unesco.org/culture/en/

files/35197/11919410061mexico_en.pdf/mexico_en.pdf

Convention on the means of prohibiting and preventing the illicit import, export and transfer of ownership of cultural property (1970). Pariz: UNESCO.

Convention concerning the protection of the world cultural and natural heritage (1972). Paris:

UNESCO. Pridobljeno 28. novembra 2011 s spletne strani: http://portal.unesco.org/en/

ev.php-URL_ID=13055&URL_DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201.html

Convetion for the protection of cultural property in the event of armed conflict (1954). Haag:

UNESCO. Pridobljeno 28. novembra 2011 s spletne strani: http://portal.unesco.org/en/

ev.php-URL_ID=13637&URL_DO=DO_TOPIC&URL_SECTION=201.html

Charter on the preservation of digital heritage (2003). [Pariz]: UNESCO. Pridobljeno 28. novembra 2011 s spletne strani: http://portal.unesco.org/en/ev.php-URL_ID=17721&URL_DO=DO_

TOPIC&URL_SECTION=201.html

Uredba Sveta (EGS) št. 3911/92 z dne 9. decembra 1992 o izvozu predmetov kulturne dediščine (1992, 2001, 2003). Pridobljeno 15. februarja 2012 s spletne strani: http://eur-lex.europa.eu/

LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1992R3911:20030605:SL:PDF

Direktiva Sveta 93/7/EGS z dne 15. marca 1993 o vračanju predmetov kulturne dediščine, ki so bili nezakonito odstranjeni z ozemlja države članice (1993, 1997, 2001). Pridobljeno 15. februarja 2012 s spletne strani: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CONSLEG:1993 L0007:20010730:sl:PDF

Tuji predpisi

Act on libraires, on the supplements of Act No. 27: 1987 of the Slovak National Council on the state care of historical monuments and the amendments and supplements of Act No. 68:1997 (Coll.) on Matica slovenska (2000). UNESCO cultural heritage laws database. Pridobljeno 15.

februarja 2012 s spletne strani: http://www.unesco.org/culture/natlaws/index.php?&lng=en Act on library services (1996). Swedish code of statutes, 1596/1996. Pridobljeno 12. marca 2012 s

spletne strani: http://archive.ifla.org/V/cdoc/swedish.htm

Act on library services (2000). Danish Ministry of culture, 340/2000. Pridobljeno 12. marca 2012 s spletne strani: http://archive.ifla.org/V/cdoc/danish.htm

Änderung des Denkmalschutzgesetzes. Bundesgezetsblatt, 170/1999. Pridobljeno 30. januarja 2012 s spletne strani: http://www.ris.bka.gv.at/Dokumente/BgblPdf/1999_170_1/1999_

170_1.pdf