UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Grega Krenker
Protiteroristično delovanje slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema med letoma 1945 in 1952
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Grega Krenker
Mentor: prof. dr. Iztok Prezelj Somentor: doc. dr. Damijan Guštin
Protiteroristično delovanje slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema med letoma 1945 in 1952
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala
Hvala vsakemu, ki mi je kakorkoli pomagal, četudi zgolj s prijazno besedo spodbude.
Protiteroristično delovanje slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema med letoma 1945 in 1952
Po koncu 2. svetovne vojne, ko je politično oblast v Jugoslaviji v svoje roke v celoti prevzela Komunistična partija, ki je z avtoritarnimi prijemi izvedla radikalno preobrazbo političnega in gospodarskega sistema, je del jugoslovanske politične in vojaške emigracije ob podpori tujih obveščevalno-varnostnih služb z organiziranjem oziroma s povezovanjem že organiziranih ilegalnih skupin želel z oboroženim prevratom zrušiti novonastali komunistični režim. Na območju Slovenije so bile v obdobju prvih povojnih let med oboroženimi subverzivnimi skupinami najaktivnejše skupine »Matjaževe vojske«, ki so izvedle številne teroristične napade.
V diplomskem delu so prikazane nekatere poglavitne metode, ki se jih je v boju zoper tem skupinam posluževal »Oddelek za zaščito ljudstva« oziroma od leta 1946 naprej »Uprava državne varnosti« kot osrednja služba tedanjega slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema, ki je imela v postopkih zoper osumljence terorističnih kaznivih dejanj absolutno pristojnost ter je pri tem z usmeritvami določala tudi delo ostalih varnostnih organov. To delo je temeljilo na različnih tajnih oblikah delovanja, zlasti na uporabi tajnih sodelavcev.
Ključne besede: protiterorizem, obveščevalno-varnostni sistem, Oddelek za zaščito ljudstva, Uprava državne varnosti.
Counter-terrorism efforts of Slovenian intelligence-security system between 1945 and 1952
After the end of Second World War, when political power in Yugoslavia was completely taken over by the Communist Party, which carried out a radical transformation of the political and economic system with authoritarian approaches, a part of Yugoslav political and military emigration wanted to violently overthrow the newly formed communist regime. With the support of foreign intelligence-security services, they tried to either organize or unite already organized illegal groups for the purpose of an armed coup. Among the most active armed subversive groups in post-war Slovenia there were groups of so-called »Matjaž army«, which carried out numerous terrorist attacks. The diploma thesis presents some of the main methods, used in the fight against those groups by the Department for the Protection of the People and, since 1946, by the State Security Administration, the central service of the Slovenian intelligence-security system at that time. In proceedings against suspects of terrorist offenses, the State Security Administration had absolute jurisdiction and, as such, determined the work of other security bodies. That work was based on various forms of covert activities, particularly in the use of secret collaborators.
Key words: counterterrorism, intelligence-security system, Department for the People's Protection, State Security Administration.
KAZALO
1 UVOD ... 9
1.1 Predmet in cilji preučevanja ... 10
1.2 Raziskovalno vprašanje ... 11
1.3 Metode preučevanja ... 11
2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ... 12
1.1 Terorizem ... 12
2.1 Protiteroristično delovanje ... 13
2.2 Obveščevalna služba ... 13
2.3 Varnostna služba ... 14
2.4 Obveščevalno-varnostni sistem ... 14
3 IZGRADNJA SLOVENSKEGA OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNEGA SISTEMA V OKVIRU AVNOJSKE JUGOSLAVIJE ... 15
3.1 Ozna in KNOJ ... 16
3.2 Transformacija partizanskega gibanja v mirnodobno stanje ... 18
3.3 Reorganizacija v letu 1946: UDV in KOS JA ... 20
4 OBOROŽENE SUBVERZIVNE SKUPINE NA OZEMLJU SLOVENIJE PO OSVOBODITVI ... 22
4.1 Oborožene skupine, ki so delovale takoj po koncu vojne ... 22
4.2 Matjaževa vojska ... 24
4.3 Ostale oborožene skupine in ilegalne organizacije ... 28
5 PROTITERORISTIČNO UKREPANJE OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNIH ORGANOV ... 30
5.1 Pravnoformalni okvir varovanja ustavne ureditve ... 30
5.2 Taktika in metode protiterorističnega delovanja Ozne in UDV ... 32
5.2.1 Organiziranje agenturno-informativne mreže na terenu ... 34
5.2.2 Vrinjenje agenta v teroristično skupino ... 35
5.2.3 Vzpostavitev operativnega centra ... 36
5.2.4 Formiranje posebne lokalne protidiverzantske skupine iz zanesljivih civilistov .. 37
5.2.5 Formiranje lažne provokatorske skupine ... 37
5.2.6 Zaslišanje osumljenca ... 38
6 ZAKLJUČEK ... 40
7 VIRI ... 43
PRILOGE ... 46 Priloga A: Obveščevalno-varnostni sistem slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja pred začetkom sklepnih operacij vojne ... 46 Priloga A.1: Slovenski obveščevalno-varnostni sistem v začetku leta 1946 ... 47 Priloga A.2: Slovenski obveščevalno-varnosti sistem leta 1947 ... 48
Seznam kratic
AVNOJ Antifašističko vijeće narodnog
oslobođenja Jugoslavije Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije CIC Counter Intelligence Corps Protiobveščevalna služba
vojske ZDA DFJ Demokratična federativna Jugoslavija
FLRJ Federativna ljudska republika Jugoslavija
FSS Field Security Sections Varnostna služba znotraj
britanske vojaške policije GOC Glavni obveščevalni center
JA Jugoslovenska armija Jugoslovanska armada
KNOJ Korpus narodne odbrane Jugoslavije Korpus ljudske obrambe Jugoslavije
KOS JA Kontraobaveštajna služba Jugoslovenske
armije Protiobveščevalna služba
Jugoslovanske armade KPS Komunistična partija Slovenije
LRS Ljudska republika Slovenija MLO Ministrstvo za ljudsko obrambo MNZ Ministrstvo za notranje zadeve MZZ Ministrstvo za zunanje zadeve
NKKJ Nacionalni komite Kraljevine Jugoslavije NKOJ Nacionalni komitet oslobođenja
Jugoslavije
Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije
NOB Narodnoosvobodilni boj
NOV in POS Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije
NZ Narodna zaščita
OF Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) ONZ Odsek za notranje zadeve
OZNA Odeljenje za zaštitu naroda Oddelek za zaščito ljudstva SDV Služba državne varnosti
SNOS Slovenski narodnoosvobodilni svet UDV Uprava državne varnosti
VDV Vojska državne varnosti
VOS Varnostno-obveščevalna služba (Osvobodilne fronte)
ZKLD Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo
1 UVOD
Oboroženi konflikti so stalni človekov sopotnik vse od takrat, ko je le ta ugotovil, da lahko orodje za lovljenje in pridelovanje hrane uporabi tudi tako, da z njim hrano in ostale dobrine odvzame drugim ljudem. Prehod iz družbe lovcev-nabiralcev v agrarno družbo je s presežki hrane omogočil vzpostavitev takšne proizvodnje, ki je v vedno večji meri proizvajala za namen menjave in ne za lastno porabo ter je tako oboroženo nasilje, v kolikor se je pred tem v posameznih primerih pojavljalo kot sredstvo za zadovoljevanje fizioloških potreb, spremenil v obliko političnega združevanja. Z razvojem vedno bolj kompleksnih političnih tvorb je povezanost politike z različnimi oblikami oboroženega nasilja postajala vse pomembnejša.
Oboroženo nasilje je dolgo časa veljalo za povsem samoumevno obliko političnega udejstvovanja. Oboroženi spopadi in druga ekstremno nasilna politična dejanja imajo tako zelo dolgo zgodovino. V tej zgodovini oboroženega nasilja v politiki so se vseskozi pojavljala tudi takšna dejanja, ki jih po današnjem razumevanju označujemo za terorizem.
Še posebej pomembno vlogo pri soočanju z varnostnimi grožnjami je vselej imela obveščevalna dejavnost. Vsakršno sprejemanje pomembnejših odločitev namreč vedno spremlja tudi potreba po pridobitvi določenih merodajnih podatkov. O obveščevalni dejavnosti zato številni avtorji govorijo tudi kot o eni izmed najstarejših človekovih obrti. Tudi celotna protiteroristična dejavnost sloni prav na pridobivanju in vrednotenju podatkov o skupinah in posameznikih, ki so, bodo ali pa bi morebiti lahko izvedli teroristični napad.
Čeprav možnosti terorističnega napada nikoli ni mogoče povsem zavreči, velja z vidika teroristične ogroženosti Republika Slovenija danes za relativno varno državo. Četudi na območju Slovenije v času samostojne države še ni prišlo do terorističnega napada, pa je v tem pogledu slovenska zgodovina preteklega stoletja precej bolj nemirna. Nekdanja socialistična Jugoslavija, s tem pa tudi Slovenija kot ena izmed njenih konstitutivnih republik, je bila namreč tarča številnih terorističnih dejanj. Večino teh dejanj oziroma poskusov teh dejanj so v šestdesetih in sedemdesetih letih izvedle ekstremistične skupine hrvaške emigracije. Slovensko ozemlje pa je predvsem v prvih letih po koncu 2. svetovne vojne bilo območje delovanja številnih manjših oboroženih ilegalnih skupin, med katerimi so se nekatere v svojem nasprotovanju komunističnemu režimu posluževale tudi terorističnih dejanj.
1.1 Predmet in cilji preučevanja
Diplomsko delo obravnava slovenski obveščevalno-varnostni sistem med letoma 1945 in 1952 ter njegovo delovanje zoper terorizem. Preučevan časovni okvir zaobjema obdobje od konca 2.
svetovne vojne, ko so na območju Slovenije začele delovati različne oborožene subverzivne skupine, do leta 1952, ko so se proti pripadnikom in sodelavcem teh skupin končali še zadnji sodni procesi. Namen diplomske naloge je prikazati vso kompleksnost dojemanja neke dejavnosti kot teroristične grožnje na primeru udejanjanja povojne jugoslovanske percepcije terorizma skozi protiteroristično delovanje takratnih pristojnih varnostnih organov. Pri analizi protiterorističnega delovanja izhajam z vidika učinkovitosti varovanja takratne državne ureditve in ne z vidika presoje spornosti posameznih metod delovanja.
Slovenski obveščevalno-varnostni sistem, ki se je razvil v sklopu obrambno-varnostnega sistema Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ) in Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), je v zgodnjem povojnem obdobju izoblikoval svojo postopkovno in kadrovsko podobo, kakršna je imela nato v naslednjih desetletjih zelo močan vpliv na dogajanje v slovenski družbi. Ta močan vpliv socialistične preteklosti, ki ga je moč zaznati na slovenskem političnem prizorišču še danes, je eden izmed številnih razlogov, zakaj je preučevanje zgodovine obveščevalno-varnostne dejavnosti na Slovenskem med drugim relevantno tudi za razumevanje slovenske politične sedanjosti. Poznavanje lastne zgodovine pa nam navsezadnje pomaga tudi, da v sedanjosti ne ponavljamo napak iz preteklosti. Še posebej pa je preučevanje omenjene teme aktualno z vidika spoznavanja in problematiziranja različnih načinov soočanja s terorizmom, ki tudi v dandanašnjem svetu ostaja ena izmed poglavitnih groženj varnosti kot temeljni prvini človekovega obstoja in razvoja. Metode delovanja obveščevalno-varnostnih služb, tudi na področju protiterorizma, se namreč postopno prilagajajo aktualnim razmeram aktualnega časa, v svojem bistvu pa vseskozi ostajajo enake.
Cilji diplomskega dela so naslednji:
- celostna predstavitev izoblikovanja slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema v njegovi zgodnji fazi prvih let po koncu 2. svetovne vojne,
- preučitev dojemanja in ocenjevanja terorističnih groženj s strani nove povojne jugoslovanske oziroma slovenske oblasti,
- predstavitev delovanja terorističnih in drugih oboroženih subverzivnih skupin, ki so v tem obdobju operirale na slovenskem ozemlju,
- pregled protiterorističnih aktivnosti tedanjega obveščevalno-varnostnega aparata.
1.2 Raziskovalno vprašanje
Glavno smernico diplomske naloge predstavlja sledeče raziskovalno vprašanje: Kakšni so bili cilji, metode delovanja ter narava dela struktur slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema med letoma 1945 in 1952 v postopkih zoper storilce in osumljence terorističnih kaznivih dejanj?
1.3 Metode preučevanja
V diplomski nalogi je uporabljenih več raziskovalnih metod. Z opisno metodo je predstavljena temeljna vsebina, z zgodovinsko metodo je ta vsebina predstavljena v zgodovinskem kontekstu obravnavanega obdobja, z metodo študije primera pa so podrobneje analizirani tudi nekateri konkretnejši primeri, katerih predstavitev pripomore k bolj celostnemu razumevanju vsebine.
Pri preučevanju so bili uporabljeni različni primarni in sekundarni viri. Od primarnih virov je bilo uporabljeno zlasti tisto gradivo, ki je v obliki slikovnega gradiva ali prilog javno objavljeno v različnih strokovnih monografijah. Med sekundarnimi viri so bili uporabljeni različni tiskani in elektronski viri, predvsem strokovni članki in knjige. Poleg pričakovanih ovir in omejitev, na katere naleti vsak preučevalec obveščevalnih služb in so posledica tajnosti delovanja teh služb, je svojevrstno oviro pri pisanju te diplomske naloge predstavljala tudi kontroverznost in posledična atraktivnost preučevane teme, kar se odraža v tem, da zaradi različnih političnih interesov posamezni raziskovalci kljub navedbam istih zgodovinskih podatkov prihajajo do različnih zaključkov.
2 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV
1.1 Terorizem
V zadnjih desetletjih, še posebej pa po terorističnem napadu na stolpnici Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku 11. septembra 2001, je izraz terorizem postal vsesplošno uveljavljen v političnem in akademskem diskurzu v kontekstu soočanja z ekstremno nasilnimi političnimi dejanji. Terorizem kot posebna oblika nasilnega ekstremizma ima zaradi svojih številnih pojavnih oblik posledično tudi zelo pester nabor avtorskih definicij, ki pa so večinoma pod (vsaj posrednim) vplivom različnih poskusov delegitimacije določenih manjšinskih političnih doktrin s strani močnejših političnih akterjev. Izrazito negativna konotacija terorizma vodi med drugim tudi k temu, da se za teroriste pogostokrat neupravičeno označuje kar vse tiste politične nasprotnike, ki prakticirajo katero izmed oblik nasilja, pa čeprav ima to nasilje morda povsem legitimne vzgibe. Pri celostnem preučevanju terorizma je zato pomembno izhajati iz najosnovnejše opredelitve terorizma, ki temelji na vsesplošno prepoznanih skupnih vidikih posameznih definicij. Hkrati pa je pri preučevanju konkretnih primerov potrebno o terorizmu misliti z distance, z ozirom na zgodovinske okoliščine ter z zavedanjem o obstoju in vplivu ideoloških očal žrtev in izvajalcev terorističnih dejanj.
Beseda terorizem je bila v slovenščino prevzeta prek francoščine. Gre za izpeljanko iz latinske besede »terror«, ki pomeni strah oziroma grozo (Snoj, 2015). Čeprav so različne oblike nasilnih političnih dejanj, ki bi jih po današnjem razumevanju opredelili kot (politični) terorizem, v zgodovini prisotne vse od začetkov povezovanja ljudi v organizirane politične skupnosti, se je terorizem kot pojem v političnem izrazju pojavil relativno pozno, in sicer v času francoske revolucije, za označevanje jakobinskega načina vladanja s pomočjo nasilnega ustrahovanja (Smolej, 2003, str. 10–11).
Element nasilja in element strahu kot osnovni lastnosti terorizma upoštevajo danes domala vse slovarske opredelitve terorizma. V okviru raziskovanja s politološkega zornega kota je ob tem pomembno opredeliti še vsaj eno temeljno lastnost terorizma, to je element političnega. Zaradi obstoja raznovrstnih oblik nasilja pa je pri preučevanju terorizma v okviru vojaških ved potrebno nadalje specificirati še eno pomembno značilnost: nasilno dejanje kot ustrahovalno sredstvo za dosego političnega smotra mora imeti za svojo končno težnjo obliko fizične destrukcije. V Razlagalnem vojaškem slovarju (2009) je terorizem opredeljen kot »nezakonita
uporaba ali grožnja uporabe sile ali nasilja proti posameznikom ali premoženju, ki ima za cilj prisiliti ali zastraševati vlade ali družbe za doseganje političnih, verskih in ideoloških ciljev«.
Pestrost različnega dojemanja politike pa posledično vpliva tudi na različne kategorizacije tipov terorizma. Za razliko od posameznih osamljenih teroristov (t. i. osamljenih volkov), katerih motivi, cilji in oblike delovanja so si lahko precej različni, pa imajo po Kruniću (1997, str. 172–
175) vse teroristične organizacije, ne glede na vrsto terorizma, naslednje skupne značilnosti:
politični cilj; uporaba nasilja proti civilnim ciljem; nelegitimnost nasilja; zavestnost dejanj;
izzivanje strahu; težnja po komunikativnosti dejanj; brezobzirnost; organiziranost; izurjenost;
konspirativnost; ter sekundarni učinek - namen je vplivati na čim širšo ciljno skupino.
2.1 Protiteroristično delovanje
Purg (1997, str. 34) razume boj proti terorizmu kot širok nabor različnih aktivnosti, ki v sklopu odzivanja na teroristične grožnje nastopajo kot konstruktivna celota. Bolj operativno razlago pojma ponuja ameriška vojaška terminologija, ki boj proti terorizmu opredeljuje kot dejavnost, ki vsebuje dve ločeni komponenti, in sicer »anti-terrorism« kot skupek preventivnih ukrepov in
»counter-terrorism« kot skupek ofenzivnih ukrepov omejevanja terorističnih groženj. Obe predponi anti- in counter- se v slovenščino prevajata kot proti-, zato se v izogib pojmovni zmedi izraz »counter-terrorism« navadno prevaja kot protiterorizem oziroma protiteroristično delovanje, med tem ko se za izraz »anti-terrorism« navadno uporablja sposojenka antiterorizem (Kosić, 2006, str. 12).
Protiteroristično delovanje obsega različne represivne postopke, ki jih različni specializirani državni organi v okviru svojih pristojnosti usklajeno izvajajo v odgovor na pojav terorizma (Kocjančič, 2017). V Vojaški doktrini (2006, str. 85) je protiteroristično delovanje opredeljeno kot »ofenzivna aktivnost, ki vključuje napade na teroristične organizacije, objekte, morska in zračna plovila ter izoliranje in zajetje teroristov«.
2.2 Obveščevalna služba
Obveščevalna služba je organizacija, specializirana za zbiranje, analiziranje in ocenjevanje relevantnih podatkov, ki odločevalcem na višji ravni zagotavljajo ključno podporo pri
presojanju in sprejemanju odločitev. V povezavi z organizirano obveščevalno dejavnostjo na ravni države se obveščevalna služba pojmuje kot posebna organizacija države, zadolžena za zbiranje, analiziranje in ocenjevanje obveščevalnih podatkov, pomembnih za strateško vodenje državne politike. Cilji obveščevalne službe kot državnega organa so praviloma pogojeni s cilji vladne politike ter zajemajo različna področja, ki so neposredno ali potencialno pomembna za zaščito lastnih nacionalnih interesov. Obveščevalne službe se razlikujejo zlasti glede na: svoj položaj v sistemu, ki je posledica različnih področij dela (vojaške in civilne obveščevalne službe, resorne službe, posebne vladne službe); stopnjo ofenzivnosti, ki je predvsem posledica intenzivnosti teženj na zunanjepolitičnem področju (bolj ofenzivne ali bolj defenzivne službe);
in notranjo organiziranost, ki je v veliki meri posledica okolja, v katerem obveščevalna služba deluje. Pri pridobivanju podatkov se obveščevalne službe poslužujejo različnih metod dela, ki vključujejo poleg javnih tudi tajne oblike pridobivanja podatkov (Purg, 1995, str. 30–34).
2.3 Varnostna služba
Varnostna služba je organizacija, specializirana za preprečevanje, preiskovanje in odpravljanje različnih oblik ogrožanja varnosti. V povezavi z organizirano varnostno dejavnostjo na ravni države se varnostna služba pojmuje kot poseben državni organ, ki opravlja naloge uresničevanja varnostne funkcije države. Vsebinsko ožji pojem od varnostne službe je protiobveščevalna služba. Ta je zadolžena za tisti del varnostne dejavnosti, ki obsega odkrivanje, preiskovanje ter onemogočanje delovanja tujih obveščevalnih služb (prav tam, str. 34–35).
2.4 Obveščevalno-varnostni sistem
Obveščevalno-varnostni sistem je enoten sistem vseh posameznih organizacij, ki na ravni določene krovne institucije pod enotnim ciljem opravljajo naloge obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti. Na ravni države se pojem obveščevalno-varnostni sistem nanaša predvsem na organiziranost in soodvisnost vseh specializiranih državnih služb, ki v sklopu nacionalno varnostnega sistema opravljajo naloge zbiranja in analiziranja obveščevalnih podatkov ter protiobveščevalne zaščite. Uporaba tega pojma je najustreznejša zlasti za tiste ureditve, v katerih se obveščevalna in varnostna funkcija medsebojno močno prepletata (prav tam, str. 36).
3 IZGRADNJA SLOVENSKEGA OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNEGA SISTEMA V OKVIRU AVNOJSKE JUGOSLAVIJE
V sklopu oboroženega upora proti okupatorju, ki so ga na pobudo Komunistične partije Slovenije (KPS) vodile v Osvobodilno fronto (OF) združene protifašistične skupine, je vzporedno z razmahom organiziranega odporništva naraščala tudi potreba po organiziranem obveščevalnem delu. Ob boku varnostne organizacije Narodne zaščite (NZ), primarno zadolžene za varovanje prebivalstva pred kriminalom in nasiljem, je zato po navodilih KPS, brez vednosti Izvršnega odbora OF, v avgustu 1941 začela nastajati Varnostno-obveščevalna služba (VOS), namenjena izključno zbiranju in analiziranju obveščevalnih podatkov, boju zoper sovražnikovo obveščevalno dejavnost ter preprečevanju delovanja kolaborantov.
Organizacijsko se je VOS delila na množični obveščevalni del na terenu, obveščevalni del v partizanskih enotah ter varnostni del v obliki specialnih bataljonov in skupin varnostnikov.
Delovala je do februarja 1944, ko so bile z odlokom Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) vse varnostne zadeve združene pod Odsek za notranje zadeve (ONZ) pri Predsedstvu SNOS (Repe, 2015, str. 96–97).
Z ukinitvijo VOS je obveščevalna služba v vojaških enotah Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (NOV in POS) postala ločena v vojaško vejo. Organizirana je bila pod obveščevalni oddelek pri Glavnem štabu NOV in POS, ki so ga sestavljali odsek za obveščevalno službo v vojski, odsek za obveščevalno službo na terenu, odsek za obveščevalno službo v inozemstvu, odsek za zveze, odsek za šolstvo, administracija ter skupina obveščevalnih oficirjev. Obveščevalni aparat podrejenih enot so predstavljali obveščevalni centri pri štabih korpusov in cone ter obveščevalni centri pri štabih divizij, brigad in odredov.
Obveščevalni center so sestavljali šef, pomočnik in administrator ter šest do deset obveščevalnih oficirjev in podoficirjev. Obveščevalnim centrom korpusov in cone so bile podrejene tudi posebne obveščevalne točke, ki jih je sestavljalo do šest obveščevalcev, odgovornih za določeno območje. Skrb za izvidniško dejavnost so z ukinitvijo obveščevalnih čet in vodov jeseni 1944 prevzela posamezna četna in brigadna poveljstva. Z nekaterimi manjšimi spremembami je takšna organiziranost vojaške obveščevalne službe ostala vse do konca vojne (Klanjšček, 1978, str. 830–831).
Iz pripadnikov varnostnega dela ukinjene VOS pa je bila formirana Vojska državne varnosti (VDV) kot oborožena sila za operativno izvrševanje varnostnih nalog Odseka za notranje zadeve. Slednji je imel v svoji sestavi administrativni oddelek, oddelek za NZ, oddelek za inozemstvo ter oddelek državne varnosti, ki se je nadalje delil na obveščevalni oddelek, evidenčni oddelek, kadrovski oddelek, oddelek tajnih agentov in poveljstvo VDV. Na taktični ravni je Odsek za notranje zadeve deloval v obliki usklajenega sodelovanja med okrožnimi izpostavami ONZ ter enotami VDV, in sicer vse do sredine avgusta 1944, ko je bila naposled tudi v Sloveniji v praksi realizirana vzpostavitev sistema, skladnega z direktivami vrhovnega jugoslovanskega vodstva o poenotenju obveščevalno-varnostne dejavnosti na ravni celotne države (Dornik Šubelj, 2013, str. 23–24).
3.1 Ozna in KNOJ
Razvoj narodnoosvobodilnega gibanja po velikih zmagah in krepitvi širom Jugoslavije v obdobju po kapitulaciji Italije je v okviru vzpostavljanja in utrjevanja organov nove ljudske oblasti pripeljal do ustanovitve Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ), nove de facto jugoslovanske vlade. Josip Broz - Tito je kot njen predsednik in poverjenik za ljudsko obrambo izdal 13. maja 1944 odlok o ustanovitvi Oddelka za zaščito ljudstva (OZNA). S tem je bila znotraj odporniškega gibanja prvič vzpostavljena enotna, koordinirano vodena obveščevalno-varnostna služba za celotno Jugoslavijo (Marković, Milovanović in Rebić, 1984, str. 41). Ozna je bila vključena v Poverjeništvo za ljudsko obrambo ter je bila preko načelnika, za katerega je bil imenovan Aleksandar Ranković, neposredno podrejena Titu. Sprva je bila razdeljena na štiri odseke: 1. odsek za ofenzivno obveščevalno delo proti tujini; 2. odsek za protiobveščevalno zaščito osvobojenega ozemlja; 3. odsek za protiobveščevalno zaščito partizanske vojske; ter 4. odsek za statistične in tehnične naloge. Oblikovana je bila kot centralizirana služba z vojaškimi načeli po principu teritorialne razdelitve za vse glavne administrativne enote Jugoslavije, pri čemer je bila organizacijska shema v posameznem teritorialnem oddelku enaka kot v centralnem oddelku Ozne za Jugoslavijo (Dornik Šubelj, 2013, str. 25–27).
15. avgusta 1944 je bil pod Poverjeništvom za ljudsko obrambo NKOJ ustanovljen še Korpus ljudske obrambe Jugoslavije (KNOJ) kot posebna varnostna formacija za varovanje zaledja in osvobojenega ozemlja (Marković in drugi, 1984, str. 42). Ob tem so v sestavo KNOJ prešle tudi
enote slovenske VDV kot 1. slovenska divizija Narodne obrambe, vendar je do reorganizacije in preimenovanja enot prišlo šele decembra 1944 (Vresnik, 1987, str. 247). Naloge enot KNOJ so bile: boj proti vstajam v zaledju; zaščita centralnih organov oblasti; uničevanje ostankov razbitih sovražnikovih enot, vohunov in diverzantov; varovanje pomembnejših objektov, prometnih poti in meja; opravljanje nalog Ozne; in dodatno še kurirska dejavnost (Marković in drugi, 1984, str. 42).
Za načelnika slovenske Ozne je bil imenovan Ivan Maček - Matija, pred tem načelnik Odseka za notranje zadeve. Maček je na dogovorjeni posvet o ustanavljanju Ozne pri Titu v Drvarju prišel ravno v času nemške ofenzive, kar je še dodatno zavleklo njegovo že tako težavno pot v Drvar in nazaj v Slovenijo (Vresnik, 1987, str. 247). Vzpostavljanje organov Ozne je tako v Sloveniji nekoliko zamujalo. Deloma torej zaradi same oddaljenosti od jugoslovanske glavnine partizanskega odpora, deloma pa tudi zaradi specifičnih družbenopolitičnih in okupacijskih razmer v Sloveniji ter posledično drugačnega razvoja in organiziranosti slovenskega odporniškega gibanja. Področje boja zoper vohunstvo in izdajstvo, za kar se je takrat uporabljal uveljavljen izraz »boj proti peti koloni«, je bilo namreč z odlokom o ustanovitvi Ozne izvzeto iz notranjih zadev ter vključeno v vojsko, zaradi česar je bila v Sloveniji potrebna dokaj nesmotrna reorganizacija področja notranjih zadev, ki je bilo dotlej združeno in pravno urejeno kot posebna uprava ljudske oblasti, s čimer je slovenska ureditev notranjih zadev precej prehitevala prakso v ostalih predelih Jugoslavije (Vresnik, 1988, str. 17).
Tudi Ozna v Sloveniji je bila sprva organizirana v štiri odseke (gl. Prilogo A): oddelek za inozemstvo ONZ je bil preoblikovan v 1. odsek Ozne za obveščevalno delo na okupiranem ozemlju in v tujini; obveščevalni oddelek ONZ je bil preoblikovan v 2. odsek Ozne za protiobveščevalno zaščito osvobojenega ozemlja; 3. odsek Ozne za protiobveščevalno zaščito partizanske vojske je bil ustanovljen na novo; evidenčni oddelek ONZ pa je bil preoblikovan v 4. odsek Ozne za statistične in tehnične naloge. Ob tem so bili posebej organizirani še trije odseki za zaledja treh vojaških območij, njihova notranja organiziranost pa je bila enaka kot v Ozni za Slovenijo, le da so bili v vsakem odseku zgolj prvi tri pododseki, ki pa so se imenovali sekcije (Dornik Šubelj, 2003, str. 19). Znotraj Odseka za notranje zadeve je po ustanovitvi Ozne in KNOJ tako ostal zgolj oddelek za NZ, zato so bile avgusta 1944 okrožne izpostave ONZ ukinjene, iz njih pa so bila oblikovana okrožna načelstva NZ ter okrožna pooblaščenstva Ozne (Vresnik, 1987).
1. marca 1945 se je jugoslovanska partizanska vojska, katere glavnina je v veliki meri že bila organizirana kot vojska rednega tipa, v sklopu predpriprav na zaključne operacije vojne preimenovala v Jugoslovansko armado (JA). Vrhovni štab je ob tem postal Generalštab JA, Glavni štab NOV in POS pa je postal Glavni štab JA za Slovenijo. 7. marca je na podlagi sporazuma med NKOJ ter preoblikovano jugoslovansko kraljevsko vlado bila pod Titovim vodstvom ustanovljena mednarodno priznana začasna vlada DFJ, s čimer je jugoslovansko odporniško gibanje poleg v kratkem pričakovane nesporne vojaške zmage doseglo še zelo pomembno zunanjepolitično potrditev k nadaljnjemu utrjevanju atributov državnosti (Klanjšček, 1978, str. 907–908).
Ob bližajočem se koncu vojne je prišlo do novih organizacijskih sprememb tudi znotraj Ozne.
S formiranjem štirih armad JA marca 1945 so bili 3. odseki tistih teritorialnih oddelkov Ozne, ki so pokrivali območja delovanja armad, vključeni neposredno v JA za posamezno armado, pri tem pa so ostali pod vodstvom načelnikov teritorialnih oddelkov. Pred koncem vojne so bili spomladi 1945 v Ozni za Jugoslavijo dodatno ustanovljeni še 5. odsek za nadzor tujih državljanov, 6. odsek za protiobveščevalno zaščito prometa in prometne infrastrukture ter nadalje še šifrantski odsek, radijski odsek in odsek za intendanco (Dornik Šubelj, 2013, str. 25–
26). V Sloveniji je do ustanavljanja novih odsekov Ozne prišlo po koncu vojne, saj dinamika zaključne faze vojne na slovenskem ozemlju ni omogočala izvedbe večjih sprememb v obveščevalno-varnostnih strukturah.
3.2 Transformacija partizanskega gibanja v mirnodobno stanje
S koncem vojnih operacij je politično oblast prevzelo odporniško gibanje. Dotedanjo varnostno funkcijo Odseka za notranje zadeve pri Predsedstvu SNOS je s prisego nove povojne slovenske vlade 5. maja 1945 prevzelo Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) Narodne vlade Slovenije, pod katerim je bila v povojnih mesecih iz pripadnikov NZ in revidiranega starega orožniškega aparata vzpostavljena Narodna (kasneje Ljudska) milica kot služba za opravljanje nalog javne varnosti (Kolenc, 2002, str. 16). Kot taka je milica odigrala pomembno vlogo pri aktivnostih zoper delovanje terorističnih in drugih ilegalnih skupin, ob tem pa je razvila določene segmente obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti.
18. maja 1945 je bil ukinjen Glavni štab JA za Slovenijo, čemur je sledila dokončna transformacija tistih slovenskih partizanskih divizij, ki še niso bile integrirane v armadno
sestavo JA: del enot je bil vključen v KNOJ, 14. divizija je bila premeščena v Vojvodino, del enot pa je bil razpuščen oziroma vključen v 4. armado JA, ki je pokrivala območje Slovenije (Dimitrijević, 2014, str. 25). Obveščevalno delo v vojski je tudi po koncu vojne ostalo organizirano pod poseben štabni organ (oddelek) pri Generalštabu JA. V letu 1947 je bil obveščevalni oddelek preoblikovan v upravo, imenovano II. uprava. Vojaški obveščevalni organi so bili organizirani v oddelke pri vseh poveljstvih šestih armad, poveljstvu KNOJ, poveljstvu vojne mornarice in poveljstvu vojnega letalstva, pri poveljstvih enot nižjega ranga pa so delovali manjši obveščevalni odseki in obveščevalni oficirji (prav tam, str. 22 in 67).
Z reorganizacijo 27. julija 1945 so bili vsi 3. odseki v teritorialnih oddelkih Ozne ukinjeni, celotno protiobveščevalno delo 3. odsekov Ozne v vojski pa je postalo neposredno podrejeno 3. odseku Ozne za Jugoslavijo. 3. odsek Ozne za Slovenijo je bil s tem tudi formalno vključen v 4. armado JA (Dornik Šubelj, 2013). Enote KNOJ so po koncu vojne poleg izvrševanja oboroženih akcij po nalogu Ozne med drugim prevzele tudi nalogo varovanja državne meje. 1.
slovenska divizija Narodne obrambe je bila novembra 1945 preimenovana v 2. divizijo KNOJ.
Divizijo so sestavljale Gubčeva, Ljubljanska in Cankarjeva brigada, skupaj okoli 17.000 vojakov. Aprila 1947 sta bili Gubčeva in Ljubljanska brigada skupaj s štabom divizije razpuščeni. Cankarjeva brigada, ki je varovala mejo z Italijo, ter obmejni odsek KNOJ, ki je varoval mejo z Avstrijo in Madžarsko, pa sta postala podrejena diviziji KNOJ s sedežem v Zagrebu (Premk, 2014, str. 52–53).
Ozna za Slovenijo je tudi po osvoboditvi ostala razdeljena na odseke kot med vojno (gl. Prilogo A.1). Namesto dotedanjega 3. odseka, ki je bil vključen v JA, je bil ustanovljen nov odsek za obdelavo in rekonstrukcijo medvojne nemške obveščevalne mreže. Na novo je bil ustanovljen še 5. odsek za nadzor nad tujimi državljani, avgusta 1945 pa še 6. odsek za protiobveščevalno zaščito prometa in prometne infrastrukture, ki pa je preko podrejenih pooblaščenstev nadziral samo kopenski promet. Zračni promet je namreč začasno ostal pod nadzorom 2. odseka, morski promet pa je ostal pod neposrednim nadzorom 6. odseka Ozne za Jugoslavijo. Z ustanovitvijo Kadrovske komisije pri centrali Ozne za Jugoslavijo jeseni 1945 so bili tudi navzdol v teritorialnih oddelkih organizirani posebni odseki za kadre. Poleg omenjenih odsekov so znotraj Ozne za Slovenijo v tem obdobju delovali še šifrantski odsek, odsek za zveze, sanitetni odsek, štab za repatriacijo vojnih ujetnikov in internirancev, centralni zapori ter šola, ki je bila ustanovljena na podlagi protiobveščevalnih tečajev 2. odseka. Teritorialno je bila slovenska Ozna v tem obdobju razdeljena na pet glavnih okrožij, ta pa nadalje na okraje oziroma na okrajna pooblaščenstva. Vse okrožne Ozne so bila organizirane na odseke tako kot republiška
Ozna. Delo znotraj posameznih odsekov na vseh ravneh je bilo nadalje razdeljeno še na referate za določena področja, pri čemer pa se je delo posameznih referatov in tudi odsekov pogostokrat prekrivalo, kar je od zaposlenih zahtevalo nemalo spretnosti in smisla za sodelovanje (Dornik Šubelj, 2013).
Ozna, v tem obdobju osrednja jugoslovanska obveščevalno-varnostna služba, je opravljala obširen nabor obveščevalnih in varnostnih nalog ter je s širokimi pooblastili pokrivala poleg vojaškega tudi civilno področje, kljub svoji organizacijski umeščenosti v Ministrstvo za ljudsko obrambo (MLO) DFJ. Takšno dvoumno prepletanje pristojnosti ter s tem nejasno razmerje med organi Ozne in ostalimi varnostnimi organi je v začetku leta 1946 vsaj v normativnem smislu odpravila reorganizacija zveznih in republiških ministrstev v skladu z novembra 1945 sprejeto jugoslovansko ustavo.
3.3 Reorganizacija v letu 1946: UDV in KOS JA
Po volitvah v ustavodajno skupščino DFJ so novoizvoljeni poslanci na prvem zasedanju 29.
novembra 1945 razglasili republiko ter spremenili ime jugoslovanske države, 30. januarja 1946 pa je bila sprejeta še ustava FLRJ, ki je na novo konstituirala najvišje organi oblasti (Zakrajšek, 1979). Ker je ustava narekovala združitev zadev notranje varnosti, je bila zato Ozna vključena v MNZ FLRJ ter ob tem preimenovana v Upravo državne varnosti (UDV, po srbohrvaško UDB oziroma Udba). 3. odsek Ozne je ob tej reorganizaciji ostal pod MLO FLRJ ter je bil preoblikovan v Kontraobveščevalno (protiobveščevalno) službo JA (KOS JA) znotraj Politične uprave MLO (Dornik Šubelj, 2013, str. 322).
Organi KOS JA so delovali kot varnostna služba in politična policija znotraj vojske, organizirani pa so bili podobno kot organi vojaške obveščevalne službe: oddelke KOS pri poveljstvih armad, vojne mornarice, vojnega letalstva in KNOJ so sestavljali načelnik s podpornim osebjem in vod vojakov; odseke KOS v divizijah so sestavljali načelnik s podpornim osebjem in deset vojakov; pooblaščenstva KOS v brigadah so sestavljali pooblaščenec s pomočnikom in do pet vojakov; pooblaščenstva KOS v divizijskih in brigadnih šolah in ustanovah pa so imela pooblaščence s pomočniki (Dornik Šubelj, 2013, str. 323). Ob ustanavljanju vojaške policije je bila v letu 1955 KOS reorganizirana in preimenovana v vojaško Varnostno službo znotraj Uprave varnosti MLO. Že pred tem je bil v letu 1953
razpuščen tudi KNOJ, katerega naloge so deloma prevzele na novo formirane obmejne (graničarske) enote ter kasneje še vojaška policija, deloma pa milica (Dimitrijević, 2014).
Pri UDV je bila predpisana organiziranost za posamezne republike tako kot pri Ozni usklajena z organizacijsko shemo na zvezni ravni. Čeprav je UDV za Slovenijo delovala v okviru MNZ Ljudske republike Slovenije (LRS) ter je bil načelnik slovenske UDV hkrati tudi pomočnik republiškega ministra za notranje zadeve, je bila slovenska UDV neposredno podrejena zvezni UDV oziroma ministru za notranje zadeve FLRJ. Za slovensko UDV je ob formiranju veljala naslednja organiziranost: sekretariat s šifrantsko službo; 1. odsek za obveščevalno delo v tujini;
2. odsek za boj proti notranjemu sovražniku; 3. odsek za gospodarstvo; 4. odsek za tiralice, kartoteke, arhiv ipd.; 5. odsek za nadzor nad delovanjem tujih elementov; 6. odsek za promet;
7. odsek za zveze; odsek za kadre; materialno-finančni odsek; saniteta; uprava zapora; ter referat za repatriacijo (Dornik Šubelj, 2013, str. 325–326).
Zaradi potrebe po bolj usklajenem delu je že kmalu prišlo do prve reorganizacije UDV (gl.
Prilogo A.3). Nastalo je osem oddelkov: 1. oddelek za obveščevalno delo v tujini je bil preoblikovan iz dotedanjega prvega odseka ter je temeljil predvsem na delovanju obveščevalcev v diplomatskih predstavništvih - sedež na zvezni ravni je imel v Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ) FLRJ ter je deloval kot njegova civilna obveščevalna služba, kasneje poimenovana Služba za raziskave in dokumentacijo; v 2. oddelek za boj proti notranjemu sovražniku so prešli dotedanji drugi, tretji in šesti odsek; 3. oddelek za protiobveščevalno zaščito pred tujino je nastal iz dotedanjega petega odseka; 4. oddelek za tehnične zadeve je združil delo dotedanjega četrtega in sedmega odseka; 5. oddelek za materialne in finančne zadeve je prevzel delo dotedanjega istonamenskega odseka; 6. oddelek je bil ustanovljen za varovanje najvišjih partijskih in državnih ustanov in funkcionarjev; 7. oddelek je bil namenjen kriptografiji; 8. oddelek pa je bil zadolžen za kadre (Bratuša, 2011, str. 54).
Vsak oddelek UDV se je nadalje delil po področjih na posamezne odseke in znotraj odsekov še na referate, tako kot pri Ozni pa je ostala enaka tudi teritorialna organiziranost UDV. Velikost in notranja organiziranost posameznih oddelkov se je zaradi spreminjajoče se varnostne situacije sicer stalno spreminjala (kot na primer ob informbirojevskem sporu), isti pa so ostajali ključni kadri ter naloge in pristojnosti službe. UDV je delovala do leta 1966, ko je bila zaradi številnih afer preoblikovana in preimenovana v Službo državne varnosti (SDV) (Pučnik, 1996).
4 OBOROŽENE SUBVERZIVNE SKUPINE NA OZEMLJU SLOVENIJE PO OSVOBODITVI
Na nastanek in delovanje različnih oboroženih subverzivnih skupin in organizacij po koncu 2.
svetovne vojne na območju Slovenije je odločilno vplivalo predvsem medvojno dogajanje na jugoslovanskih tleh, posledično pa tudi iz tega izhajajoče povojne spremembe na političnem in gospodarskem področju.
Zlom nacistične Nemčije ter vojaški in moralni poraz protikomunističnega tabora, kompromitiranega s kolaboracijo, je za narodnoosvobodilno gibanje pomenil intenzivnejše nadaljevanje socialne revolucije, ki je na političnem področju privedla do spremembe državne ureditve z vodilno vlogo komunistične partije, na gospodarskem področju pa je privedla do uvedbe planskega gospodarskega sistema z industrializacijo, nacionalizacijo, kolektivizacijo, agrarno reformo in zadružništvom. Kot posledica 2. svetovne vojne je na oblikovanje različnih oboroženih skupin po Jugoslaviji in tudi drugod po Evropi med drugim vplivalo tudi mednarodno politično stanje, zaznamovano z delitvijo Evrope na dva ideološko nasprotna si bloka zmagovalcev ter s številnimi nerešenimi vprašanji glede državnih meja (Premk, 2014).
Glede na značilnosti in obdobje delovanja lahko povojne oborožene subverzivne skupine v Sloveniji razdelimo na: oborožene skupine premagane nemške vojske in različnih kvizlinških formacij, ki so delovale še po uradnem koncu vojne; »Matjaževo vojsko« oziroma teroristične skupine, ki so bile organizirane s strani emigrantskih obveščevalnih centrov ob podpori tujih obveščevalnih služb; ter ostale oborožene skupine in ilegalne organizacije (prav tam, str. 7).
4.1 Oborožene skupine, ki so delovale takoj po koncu vojne
Konec 2. svetovne vojne še ni pomenil tudi konca oboroženih spopadov, saj se je na slovenskem ozemlju po uradnem koncu vojne še vedno nahajalo precej oboroženih skupin različnih premaganih vojska. Medtem ko se je ob koncu vojne glavnina nemške vojske in ostalih kvizlinških formacij skupaj organizirano umikala v Avstrijo in Italijo ter je bil del te vojske med umikanjem zaustavljen s strani partizanov ter po ostrih spopadih del tudi zajet, so se številne manjše organizirane skupine vojakov, pa tudi posamezne manjše vojaške enote v celoti, umikale iz Jugoslavije na lastno pest po manj obljudenih poteh.
Poleg oboroženih skupin vojakov, ki so se še več mesec po koncu vojne preko Slovenije umikale čez jugoslovansko mejo, so se na terenu nahajale tudi skupine t. i. »skrivačev«. V organizirane skrivaške skupine so se združevali tisti, ki so se zaradi različnih razlogov skrivali pred novo oblastjo, to pa so v Sloveniji bili po večini predvsem nekdanji domobranci, njihovi podporniki ter ostali sodelavci okupatorja. Ozemlje Slovenije, zlasti pa Štajerske, je v obdobju takoj po koncu vojne predstavljalo tudi prehodno območje za tiste oborožene skupine ustašev in četnikov, ki so se iz Avstrije vračale nazaj na Hrvaško in v Srbijo, med potjo pa so izvrševale različne diverzije, napade in rope. Predvsem zaradi obsežnih vojaških akcij in razglasitve splošne amnestije v avgustu 1945 se je število različnih oboroženih skupin do konca leta 1945 začelo zmanjševati, nato pa so začeli prevladovati predvsem posamezni skrivači, med njimi tudi dezerterji iz JA, ki so se v glavnem skrivali na svojih domovih ali v njihovi bližini, pobegli vojni ujetniki ter manjše, vojaško neaktivne skupine, ki med seboj večinoma niso bile povezane (Premk, 2014).
V avgustu 1945 so varnostne službe na območju Slovenije ujele 625 in ubile 31 članov oboroženih skupin, 1088 ljudi pa se je predalo samih (prav tam, str. 74). Ob koncu meseca septembra, neposredno pred lokalnimi volitvami v narodnoosvobodilne odbore, so obveščevalno-varnostni organi ocenjevali, da na ozemlju Slovenije deluje osemnajst organiziranih oboroženih skupin, od tega osem na Dolenjskem, tri na Notranjskem, ena na Primorskem ter šest na Štajerskem. Še posebej aktivne so bile Kožar-Levstikova skupina1 na območju Dolenjske in Notranjske, Brudermannova skupina2 na Pohorju in Poklačeva skupina3 na širšem območju Paškega Kozjaka (Dornik-Šubelj, 2013, str. 341).
Pred koncem leta 1945 je bila večina pripadnikov oboroženih skupin bodisi že zajeta ali ubita, veliko ljudi se je samih predalo varnostnim organom, predvsem večje in vojaško močnejše skupine pa so se pred zimo umaknile iz Slovenije preko meje v Italijo ali na avstrijsko Koroško.
Decembra 1945 so v Obveščevalnem odseku pri štabu 2. divizije KNOJ ocenjevali, da se na območju celotne Slovenije nahaja še okoli 90 pripadnikov različnih oboroženih skupin ali posameznih skrivačev (Premk, 2014, str. 76).
1 Kožar-Levstikova skupina je obsegala dve skupini bivših domobrancev, ki sta imeli med seboj zvezo in sta občasno delovali združeno. Združena skupina je skupaj štela okrog 40 mož (Premk, 2014, str 85–88).
2 Skupino je vodil Alois Brudermann, četovodja Wehrmannschafta iz Radelj ob Dravi. Štela je okoli 40 mož (prav tam, str. 99).
3 Skupino je vodil Štefan Urh (Poklač), partizanski dezerter, ki je kasneje deloval tudi v Matjaževi vojski. Skupina
4.2 Matjaževa vojska
Po koncu 2. svetovne vojne se je v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji znašlo veliko jugoslovanskih državljanov. Tisti del jugoslovanske vojaške in politične emigracije, ki se je zavzemal za zrušenje komunističnega režima in ob tem za ohranitev Kraljevine Jugoslavije, je kot svoje vodstveno telo že kmalu po koncu vojne v Rimu ustanovil Nacionalni komite Kraljevine Jugoslavije (NKKJ). Poleg centralnega NKKJ, ki je imel povezavo s kraljem Petrom II. Karađorđevićem v Londonu, so bili ustanovljeni še podrejeni komiteji, med katerimi je bil najpomembnejši NKKJ v Salzburgu, ki je bil po odobritvi zavezniških oblasti vzpostavljen septembra 1945. Njegova primarna naloga je bila predvsem registracija jugoslovanskih beguncev v Avstriji ter izboljšanje njihovega socialnega položaja (Premk, 2014, str. 107–108).
Najpomembnejšo prelomnico za delovanje oboroženih subverzivnih skupin na ozemlju Slovenije po osvoboditvi je pomenila ustanovitev Glavnega obveščevalnega centra (GOC) pri salzburškem NKKJ. GOC je bil osnovan oktobra 1945 pod vodstvom srbskega generala Todora Miličevića, po reorganizaciji decembra istega leta pa je njegovo vodenje prevzel Slovenec Andrej Glušič4 (prav tam, str. 108).
GOC je imel sedež sprva v Salzburgu, nato ga je Glušič prestavil v vojaško taborišče St. Johann im Pongau, od spomladi leta 1947 do konca svojega delovanja pa je imel sedež v Hofgasteinu (Marković in drugi, 1984, str. 537).
Naloga GOC je bila organizacija obveščevalne mreže v begunskih taboriščih ter prodor v Jugoslavijo (Slovenijo), tam pa zagotoviti podporo različnim oboroženim ilegalnim skupinam ter poskrbeti za njihovo povezovanje, z organiziranjem kurirskih zvez pa vzpostaviti stik z Dražo Mihailovićem, ki se je ta čas še vedno skrival nekje v Bosni (Čoh, 2010, str. 5–6).
Na podlagi dogovora med rimskim Narodnim odborom za Slovenijo, osrednjo organizacijo slovenske politične emigracije pod vodstvom dr. Mihe Kreka, in glavno komando Jugoslovanske kraljeve vojske, je bil Glušič imenovan še za načelnika štaba t. i. »Slovenske armije« v sestavi Jugoslovanske kraljeve vojske (v domovini in zunaj nje). S tem je Glušič poleg vodenja obveščevalne dejavnosti dobil še pooblastilo za organiziranje slovenskega dela
4 Andrej Glušič (1905-1970) je bil pred vojno geodetski kapetan vojske Kraljevine Jugoslavije. Po vrnitvi iz italijanskega taborišča aprila 1943 je bil imenovan za načelnika slovenskega štaba Jugoslovanske vojske v domovini in hkrati za komandanta četniških odredov vzhodne Slovenije. Kot eden izmed vodilnih pripadnikov slovenske četniške ilegale je bil junija 1944 zaradi povezav z britansko obveščevalno službo aretiran s strani gestapa ter odpeljan v taborišče Dachau, kjer je bil interniran do konca vojne (Čoh, 2011, str. 501).
operativnih vojaških enot za boj proti komunistični Jugoslaviji (Marković in drugi, 1984, str.
537–538).
S prevzemom vodenja GOC je Glušič v celoti reorganiziral obveščevalno delo, k sodelovanju pa je pritegnil več Slovencev. Njegovi najtesnejši sodelavci so bili: medvojni novomeški župan in odvetnik dr. Zdravko Kalan, predstavnik Narodnega odbora, ki je imel funkcijo nekakšnega zveznega oficirja, zadolžen pa je bil tudi za propagandni tisk; bivši domobranski poročnik Marko Penca, Glušičev svak, ki je bil zadolžen za šifrantske zadeve; dr. Hinko Lobe, ki je bil zadolžen za radijsko propagando; Franc Krejči, ki je bil zadolžen za radijske zveze; predvojni mornariški častnik Rudolf Pogačar, ki je bil zadolžen za zbiranje in predelavo člankov iz tujega tiska; in ruski emigrant Aleksander Šengalaja, ki je bil zadolžen za vzdrževanje zvez z zavezniškimi oblastmi ter za dobavo potrebnih legitimacij (Marković in drugi, 1984, str. 540;
Premk, 2014, str. 109–110).
V navodilih o obveščevalni službi (Uput za obaveštajnu službu u pograničnoj zoni) je Glušič podrejene seznanil z metodami zbiranja obveščevalnih podatkov, pridobivanjem sodelavcev, vsebino mesečnih obveščevalnih poročil ter vrsto podatkov, ki naj jih obveščevalci zbirajo. V posebni »Tehnični instrukciji« je Glušič kot osnovno organizacijsko enoto ilegalne mreže protikomunističnega gibanja predvidel tajne krajevne trojke, ki bi se povezovale v tajne odbore, vrhovno vodstvo gibanja pa naj bi predstavljal Narodni odbor za Slovenijo. Ob boku ilegalne terenske organizacije naj bi bila zgrajena vojaška organizacija, ki bi slonela na delovanju manjših udarnih grup (v velikosti do 7 borcev), te pa bi se povezovale v večje vojaške enote.
Po legendi o kralju Matjažu je bilo gibanje poimenovano »Matjažev pokret«, njegove oborožene skupine pa »Slovenska armija Kraljeve jugoslovanske vojske« oziroma »Matjaževa vojska« (Čoh, 2010, str. 53; Premk, 2014, str. 116–120).
Pomembno področje delovanja Matjaževega gibanja je bila propaganda, ki je zajemala izdelavo in distribucijo različnih protikomunističnih letakov ter raznovrstnih emigrantskih časopisov in brošur. Uradno glasilo Matjaževega gibanja je bil časopis »Matjažev glas«, ki so ga pod oznako ljubljanske tiskarne tiskali v Münchnu. Urednik časopisa je bil Glušičev sodelavec iz GOC dr.
Kalan. Izvode Matjaževega glasu so razpečevali v Jugoslavijo predvsem preko pošte kot kuvertirane pakete na vnaprej določene naslove ali pa preko ilegalnih kurirskih kanalov, nato pa so časopis po terenu širile oborožene skupine, podporniki in somišljeniki. Prva številka Matjaževega glasu se je pojavila julija 1947, vsega skupaj je izšlo več kot 20 številk. Članki so po večini vsebovali zelo veliko lažnih novic (Premk, 2014, str. 255).
Z namenom učinkovitejšega obveščevalnega dela je GOC ustanovil številne podrejene obveščevalne centre, med katerimi so najpomembnejši delovali v begunskih taboriščih v Gradcu, Lipnici, Celovcu, Špitalu, Trstu in Gorici (Čoh, 2011, str. 510). Zavezniške okupacijske oblasti v Avstriji in Italiji so za delovanje teh obveščevalnih centrov v begunskih taboriščih vedele in so jih v zameno za informacije po tihem podpirale oziroma vsaj dopuščale.
Dokumenti kažejo, da sta z Glušičevimi obveščevalnimi centri imeli stike tako protiobveščevalna služba ameriške vojske (CIC) kot tudi britanska vojaška varnostna služba (FSS) (prav tam, str. 513).
Glušič je najaktivneje sodeloval predvsem z organi CIC, poročila z obveščevalnimi podatki pa je redno dostavljal tudi štabu 42. ameriške pehotne divizije. Še posebej dobre odnose je Glušič imel z ameriškim majorjem srbskega porekla Georgom Milovanovićem, ki je v štabu CIC v Salzburgu vodil posle v zvezi z jugoslovansko emigracijo v Avstriji. Ameriški in britanski vojaškopolicijski organi so Glušičeve sodelavce in kurirje nemalokrat oskrbovali z orožjem, strelivom, radijskimi postajami in ostalo opremo ter s prepustnicami in potnimi listi za neovirano gibanje. Glušiču so na osebno razpolago dodelili tudi vojaški džip, ki ga je ta uporabljal za potovanja in prevoze propagandnega tiska (Marković in drugi, 1984, str. 546).
Med lokalnimi člani in podporniki Matjaževega gibanja so glede na socialni status prevladovali kmetje, a vzroki za njihovo nasprotovanje novi oblasti so bili zelo različni. Med njimi so tako velikokrat prevladovali mladi fantje, ki so se na ta način želeli izogniti služenju dvoletnega vojaškega roka. Med organizatorji obveščevalne dejavnosti so po drugi strani prevladovali predvsem nekdanji častniki in podčastniki kraljeve jugoslovanske vojske, ki so že med 2.
svetovno vojno bili aktivni pripadniki protirevolucionarnega tabora. Predvsem med tistimi pripadniki oboroženih skupin, ki so bili poslani iz Avstrije oziroma so skrbeli za vzdrževanje kurirskih zvez z obveščevalnimi centri v tujini, pa so najpogosteje prevladovali različni medvojni sodelavci okupatorja, partizanski dezerterji in nekdanji nemški vojaki, med njimi pa tudi raznovrstni kriminalci in razbojniki (Premk, 2014, str. 314–315).
Največ oboroženih skupin Matjaževe vojske je delovalo v Prekmurju, Slovenskih goricah in vzhodnem delu Štajerske, in sicer zlasti zaradi šibke medvojne prisotnosti narodnoosvobodilnega gibanja na tem območju, kjer je bilo organiziranje OF zaradi nasilnejšega okupacijskega sistema in odločnejših protiuporniških ukrepov precej oteženo.
Zaradi oslabljene partijske organizacije je tako bila povojna konsolidacija nove ljudske oblasti v teh krajih precej težavnejša. Tudi sicer je prebivalstvo tega izrazito kmečkega okolja bilo
tradicionalno bolj naklonjeno krščanskokonservativni politiki. Na nastanek in delovanje oboroženih subverzivnih skupin v tem delu Slovenije pa je vsekakor ugodno vplivala tudi bližina meje s primernim terenom za njeno ilegalno prehajanje (Čoh in Žužek, 2011).
Med oboroženimi subverzivnimi skupinami, ki so v Sloveniji delovale med letoma 1945 in 1952, lahko kot del Matjaževe vojske obravnavamo tiste skupine, ki so bodisi imele povezavo z emigrantskimi obveščevalnimi centri v tujini bodisi so to povezavo želele vzpostaviti oziroma so pod vplivom propagande "posvojile" Matjaževo gibanje kot okvir lastnega načina delovanja.
Takšnih oboroženih skupin, večinoma manjše velikosti, je bilo nekaj čez dvajset. Najbolj znane skupine Matjaževe vojske so bile: Škamljičeva skupina (okrog 18 mož) v Slovenskih goricah;
skupina Ignaca Škete in »Jugoslovanski osvobodilni pokret«; »Slovenjegoriška udarna grupa«
(24 mož v štirih skupinah); Sernečeva skupina (okrog 20-30 mož) na Pohorju in Kobanskem;
Šajnovičeva skupina (nekaj čez 10 mož), Markojeva skupina (okrog 5-10 mož) in Kreslinova skupina (5 mož) v Prekmurju; Poklačeva skupina (3 stalni člani) na mislinjsko-šaleškem območju; organizacija »GROM« (9 članov) in Palčkova skupina (5 mož) v okolici Celja; ter diverzantske trojke Jagodic-Rijavec na Gorenjskem (Premk, 2014).
Skupinam Matjaževe vojske nikoli ni uspelo razviti široko razvejane in efektivne vojaške organizacije. Poleg obveščevalne dejavnosti in akcij propagandne narave je subverzivna dejavnost Matjaževe vojske obsegala predvsem roparske akcije ter manjše diverzantske in teroristične napade. Oboroženi napadi so vključevali zlasti napade na patrulje in straže obmejnih in drugih enot JA, napade na postaje Narodne milice in posamezne pripadnike varnostnih služb, umore članov in simpatizerjev KPS in OF, nasilno poniževanje in ustrahovanje podpornikov oblasti ter razbojniške napade na posamezne kmetije, zadruge, krajevne ljudske odbore, trgovine, pošte in druge državne ustanove, ki so s simbolnega vidika predstavljale osovraženo komunistično oblast (prav tam).
Nekateri najbolj odmevni zločini Matjaževe vojske so bili: 19. marca 1946 je Škamljičeva skupina v Kraljevcih umorila Jakoba Njivarja in Franca Zvera, zato ker sta med vojno bila partizana; 13. februarja 1947 je Sernečeva skupina na avstrijski meji z zvijačo zajela dva vojaka KNOJ ter ju odpeljala v Grosswalz, kjer je enega vojaka ubila, drugemu pa je nato uspelo pobegniti; 24. junija 1947 je Sernečeva skupina v Lehnu na Pohorju vdrla na sestanek krajevnega ljudskega odbora, odpeljala člana okrajnega odbora OF Franca Marčiča ter ga naslednji dan v bližini Rogle umorila s strelom v tilnik; 28. aprila 1948 je diverzantska trojka
pod vodstvom Franca Jagodica v Bizoviku pri Ljubljani umorila poslanca skupščine LRS Franca Mojškerca (Marković in drugi, 1984).
Delovanje Matjaževe vojske je doseglo vrh v letu 1947, nato pa so tudi po zaslugi učinkovitih protiterorističnih ukrepov do leta 1950 prevladovale zgolj manjše skupine diverzantov in kurirjev. Število in delovanje povojnih oboroženih subverzivnih skupin je zatem skoraj povsem upadlo, in sicer zaradi spremenjenega odnosa med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo po sporu z informbirojem in posledično izboljšanega odnosa Jugoslavije z zahodnimi velesilami.
Ameriške in britanske vojaške oblasti so tako prenehale podpirati in dovoljevati Matjaževo gibanje, večina vpletenih vojaških in političnih predstavnikov, med njimi tudi člani GOC5, pa se je začela izseljevati v Severno in Južno Ameriko ter Avstralijo. Po statistiki UDV, v katero niso vključeni padli vojaki, so pripadniki Matjaževe vojske (in ostalih oboroženih skupin) ubili štiriindvajset ljudi. Med letoma 1945 in 1950 so slovenski varnostni organi ujeli 512 in ubili 114 dejanskih in domnevnih pripadnikov Matjaževe vojske, v sodnih procesih, ki so se nadaljevali do leta 1952, pa je bilo obravnavanih tudi 1325 njihovih podpornikov (Premk, 2014, str. 314–318).
4.3 Ostale oborožene skupine in ilegalne organizacije
Poleg terorističnih skupin Matjaževe vojske so delovale tudi številne druge oborožene skupine in ilegalne organizacije, ki sicer niso imele povezave z emigrantskimi obveščevalnimi centri, vendar pa so se njihove metode delovanja ali politične težnje v marsičem skladale s subverzivnim delovanjem Matjaževega gibanja. Ravno zaradi tega so organi takratnega slovenskega obveščevalno-varnostnega sistema proti tem skupinam ukrepali na enak način kot zoper »križarje«, kakor so takrat po hrvaškem zgledu zaradi sklicevanja na krščansko vero pogostokrat imenovali pripadnike Matjaževe vojske. Raznovrstne oborožene skupine in ilegalne organizacije so nastajale iz različnih razlogov, od političnih do osebnih. Nekatere od teh skupin so delovale po navodilih tujih obveščevalnih služb, večinoma pa so kot lažne križarske skupine delovale zgolj zaradi kriminala (Premk, 2014, str. 316).
Med kriminalnimi združbami, ki so z izdajanjem za »križarje« izkoriščale nestabilne varnostne razmere povojnega obdobja, je bila še posebej zloglasna skupina Milana Danka, ki je med
5 Glušič je decembra 1949 preko Nemčije odšel v Združene države Amerike, kjer je bil kot strokovnjak za merjenje in izdelavo vojaških zemljevidov sprejet v ameriško vojsko (Čoh, 2011, str. 518).
majem in julijem 1946 v Mariboru in njegovi okolici izvršila 116 vlomov, ropov, posilstev in drugih zločinov. Konec leta 1947 se je v okolici Krškega pojavila kriminalna skupina
»Balkanska straža«, ki je poleg ropov in vlomov pošiljala še grozilna pisma politične vsebine.
Med bolj razvpitimi oboroženimi skupinami z bolj kriminalnim značajem je bila tudi skupina, ki je delovala na širšem območju Šoštanja in je bila deležna večje pozornosti zlasti zaradi tega, ker se ji je pridružil nekdanji partizanski poveljnik Franc Požar. Z vodenjem ilegalnih prehodov meje so na delovanje povojnih oboroženih subverzivnih skupin na območju Slovenije pomembno vplivale tudi razne tihotapske skupine, še posebej tiste ob zahodni meji. Med ilegalnimi protikomunističnimi organizacijami, ki so bile z namenom oboroženega prevrata ustanovljene spontano, brez pobude iz tujine, je največ vznemirjenja povzročila desetčlanska
»Slovenska antikomunistična organizacija« z napadom na krajevni ljudski odbor na Prevaljah v začetku leta 1947. Brez povezave z emigrantskimi obveščevalnimi centri je bila jeseni 1948 ustanovljena tudi šestčlanska ilegalna organizacija »Slovenska prostovoljna armada« v Lovrencu na Pohorju. Po navodilih iz tujine pa je na širšem območju Tržiča delovala manjša skupina pod vodstvom Franca Ahačiča, katerega je v sodelovanje prisilila britanska FSS. Na območju Izole pa je po navodilih italijanskih nacionalistov iz Trsta delovala oborožena skupina
»Gruppo resistenza Istriana - Domenico Lovisato«, ki se je zavzemala za priključitev Istre Italiji. Pripadniki te skupine so 2. julija 1947 izvedli neuspešen poskus miniranja radijskega oddajnika na Belem Križu nad Piranom (prav tam, str. 265–306).
5 PROTITERORISTIČNO UKREPANJE OBVEŠČEVALNO-VARNOSTNIH ORGANOV
Na to, kako so povojni slovenski politični organi dojemali terorizem ter kako so nato službe obveščevalno-varnostnega sistema ukrepale proti skupinam, ki so bile v skladu s to percepcijo prepoznane kot teroristične, je bistveno vplivalo medvojno dogajanje s svojim značajem državljanske vojne. Z vidika takratne nove oblasti je najodločilnejši vzgib v ukrepih za zaščito ustavne ureditve predstavljala ideološko pogojena relacija napram političnim nasprotnikom komunistične partije, pomembno vlogo pa je odigrala tudi medvojna kolaboracija teh političnih nasprotnikov. Sklicevanje na obračun z nekdanjimi sodelavci okupatorja namreč ni vedno služilo zgolj kot nekakšno moralno manj sporno sredstvo za zatiranje domnevne in dejanske opozicije, ampak je pogostokrat imelo tudi povsem realno osnovo. Tako je v zgodnjem povojnem obdobju, v fazi utrjevanja oblasti, bila pozornost obveščevalno-varnostnih organov na področju varovanja ustavne ureditve skoncentrirana zlasti na delovanje t. i. notranjih sovražnikov. Tudi kadar so obveščevalno-varnostni organi pri svojem protiterorističnem delovanju zaznali vpletenost tujine, so to vpletenost večinoma razumeli kot posledico sovražnega angažiranja jugoslovanske emigracije.
5.1 Pravnoformalni okvir varovanja ustavne ureditve
Vzpostavljanje socialističnega družbenoekonomskega sistema je v Sloveniji po koncu 2.
svetovne vojne vključevalo tudi izpeljavo sprememb v kazenski zakonodaji in pravosodju, ki je kot podaljšana roka politike postalo eden izmed ključnih vzvodov utrjevanja nove revolucionarne oblasti. Pri izgrajevanju pravnega sistema je nova povojna oblast izhajala iz marksistične ideje o diskontinuiteti pravnega reda po zmagi v revoluciji, kar pomeni odpravo vseh pravnih predpisov, v katerih se odraža dediščina prejšnjega kapitalističnega sistema, ter vzpostavitev popolnoma novega aparata države (Kobe, 1990a, str. 91).
Predsedstvo Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ), vrhovno zakonodajno telo partizanskega gibanja, je takšen koncept upoštevalo že v odloku, ki ga je sprejelo še pred koncem vojne 3. februarja 1945 in ki je določal odpravo in razveljavitev vseh pravnih predpisov, ki so jih med okupacijo izdali okupatorji in njihovi domači sodelavci. To
področje je kasneje urejal v letu 1946 sprejet zakon, ki je vseboval tudi odpravo tistih pravnih predpisov, ki so veljali pred 6. aprilom 1941 in so imeli politični značaj oziroma so nasprotovali pridobitvam narodnoosvobodilnega boja (Bavcon, 1990, str. 118).
25. avgusta 1945 je začasna Ljudska skupščina DFJ sprejela Zakon o kaznivih dejanjih zoper državo, ki je bil nato julija 1946 usklajen z novo ustavo FLRJ ter preimenovan v Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo6 (ZKLD), pri čemer pa ni bil bistveno spremenjen (Bavcon, 1990, str. 119). Na podlagi tega zakona so civilna in vojaška sodišča sodila članom in podpornikom terorističnih in drugih subverzivnih skupin.
2. člen ZKLD je kot kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo opredelil »vsako dejanje, katerega cilj je, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratične, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne« (ZKLD, 1946, 2. člen). Po 3. členu ZKLD so kazniva dejanja obsegala: pripravljanje dejanja za zrušenje vrhovnih organov državne oblasti; načrtno škodljivost, s katero se prizadene škoda vojaški sili, obrambni sposobnosti ali gospodarski moči države; vojno zločinstvo; politično in vojaško sodelovanje s sovražnikom v času vojne; oborožen upor; združevanje z namenom sovražnega delovanja; ščuvanje tuje države proti FLRJ; vohunstvo; uničenje vojaških objektov med vojno; politični umor; diverzijo; ter pomoč storilcem navedenih kaznivih dejanj (ZKLD, 1946, 3. člen). ZKLD je kot kaznivo dejanje določal tudi sovražno propagando ali agitacijo, ki vsebujeta poziv na nasilno zrušenje državne ureditve (ZKLD, 1946, 9. člen). Predvidene kazni za kaznivo dejanje po ZKLD so bile smrtna kazen z obešanjem ali ustrelitvijo, odvzem prostosti s prisilnim delom, zaplemba premoženja, izgon iz kraja bivanja ter izguba političnih in državljanskih pravic (Čoh, 2008, str.
106).
Preiskovanje kaznivih dejanj po ZKLD je bilo izključno v pristojnosti Ozne oziroma kasneje UDV. Ker v tem času ni bil sprejet še noben nov zakonski predpis o poteku kazenskega postopka, so to področje urejala posebna interna navodila. Zvezna UDV je junija 1947 izdala
»Navodila za delo poizvedovalnih organov UDV« (Upustva za rad islednih organa UDB), ki so izšla v obliki žepne knjižice. V skladu s temi navodili, ki so podrobneje določala način vodenja postopkov in njihov vrstni red, so pristojnosti organov UDV bile zelo podobne pristojnostim javnega tožilstva. Pripadniki UDV so opravljali tako poizvedovalne kot tudi
6 Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo – ZKLD. (1946). Sprejet v Ljudski skupščini FLRJ, v veljavi
preiskovalne naloge v zvezi z osumljenci terorističnih in drugih kaznivih dejanj, milica in njena kriminalistična služba pa sta pri tem lahko zagotavljali zgolj pomoč, saj sta lahko samostojno opravljali zgolj poizvedbe (Čelik, 2003, str. 24).
Konec leta 1948 je bil sprejet Zakon o kazenskem postopku, ki je zakonsko uredil razmerje med javnim tožilstvom ter UDV in ostalimi organi za notranje zadeve. Čeprav so bili po tem zakonu organi državne varnosti podrejeni javnemu tožilstvu oziroma postavljeni pod nadzorstvo javnega tožilstva, se slednje ni smelo vmešavati v njihovo operativno delo na taktični ravni. Na področju protiterorističnega delovanja je bila vloga javnega tožilstva v formalnem smislu najpomembnejša pri potrjevanju tistih ukrepov, ki so pomenili poseg v z zvezno in republiško ustavo7 zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer v pravico do osebne nedotakljivosti (Ustava LRS, 1947, 27. člen), v pravico do nedotakljivosti stanovanja (Ustava LRS, 1947, 28. člen) ter v pravico do tajnosti pisem in drugih občevalnih sredstev (Ustava LRS, 1947, 29. člen). Te pravice so lahko bile med kazenskim postopkom oziroma pri opravljanju obveščevalno-varnostne dejavnosti podvržene prisilnim ali omejevalnim ukrepom. Javno tožilstvo je lahko po predlogu UDV s pisno obrazložitvijo odredilo pripor ali preiskovalni zapor, hišno preiskavo ter zaseg in pregled pisemskih pošiljk. V praksi pa se je velikokrat javno tožilstvo v kazenski postopek v večji meri vključilo šele zatem, ko je UDV po končanem preiskovalnem postopku po lastni presoji podala pristojnemu tožilcu predlog za obtožbo (Kobe, 1990a).
Do združitve različnih specialnih kazenskih zakonov je prišlo leta 1951, ko je bil sprejet Kazenski zakonik FLRJ, ki je v določeni meri odražal odmik od dotedanje povsem stalinistične prakse v pravosodju in ki je v celoti zamenjal kazensko pravo iz časa Kraljevine Jugoslavije, ki je za področje klasičnih kaznivih dejanj do tedaj še vedno veljalo (Čepič, 2013, str. 307–308).
5.2 Taktika in metode protiterorističnega delovanja Ozne in UDV
Zaradi pojavljanja številnih oboroženih subverzivnih skupin oziroma »band«, kot so jugoslovanske obveščevalne in varnostne službe v svojem žargonu imenovale različne protidržavne skupine, je bil jeseni 1945 pri 2. odseku Ozne ustanovljen poseben referat za oborožene bande, enaki referati pa so bili ustanovljeni tudi pri okrožnih pooblaščenstvih. Po
7 Ustava Ljudske republike Slovenije (1947). Uradni list LRS št. 4.A/47. 24. januar.
