Antična Celeja Raziskovanje zgodovine rimske Celeje, cestn

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO

GAŠPER ROVŠEK

Antična Celeja

Raziskovanje zgodovine rimske Celeje, cestnega omrežja in mestnih grobišč

Diplomsko delo

Mentor: doc. dr. Milan Lovenjak Univerzitetni študijski program prve stopnje: Enopredmetna zgodovina

Ljubljana, 2021

(2)

1 Zahvala

Rad bi se zahvalil mentorju doc. dr. Milanu Lovenjaku za čas, potrpežljivost in strokovno znanje ter nasvete pri pisanju diplomske naloge. Prav tako bi se rad zahvalil družini za pomoč ter podporo na poti dodiplomskega študija. Posebna zahvala gre Katji, ki me je spodbudila k nadaljevanju študija. Hvala za zaupanje, pomoč, nasvete in predvsem potrpežljivost. Zahvala gre tudi vsem, ki ste sooblikovali mojo študijsko pot.

(3)

2 Izvleček

Antična Celeia: Raziskovanje zgodovine rimske Celeje, cestnega omrežja in mestnih grobišč

Diplomsko delo predstavlja raziskovanje antične Celeje, mestne zgodovine, cestnega omrežja in mestnih grobišč. V uvodnem poglavju je za boljšo predstavo in razumevanje pomena ter lege mesta, preučevanega v nadaljevanju, predstavljen kratek prostorski in zgodovinski oris antične Celeje. V osrednjem delu je najprej opisana zgodovina raziskav skozi čas, in sicer od najzgodnejših omemb mesta v drugi polovici 1. st. n. št., začetka podrobnejših raziskav ter do preloma iz 20. v 21. stoletje. Sledi opis cestnega omrežja Celeje s podrobnejšimi opisi nekaterih miljnikov, ki so bili najdeni v bližini. Osrednji del se zaključi s preučevanjem in opisom štirih mestnih grobišč, kjer je na koncu opisano še najdišče rimske nekropole v Šempetru.

Ključne besede: municipium Claudium Celeia, zgodovina raziskav, cestno omrežje, miljniki, grobišča

Abstract

Ancient Celeia: The history of research of Roman Celeia, the road network and city cemeteries

The diploma thesis presents the research of ancient Celeia through time, which includes a more detailed research of the city's history, its road network and cemeteries. For a better presentation and understanding of the meaning and the location of the studied city, a brief spatial and historical outline of ancient Celeia is presented in the introduction chapter. The central part first describes the history of research through time, from the earliest mentions of the city in the 1st century AD and the beginning of more detailed research until the turn of the 20th into the 21st century. The following chapter is a description of Roman road network of Celeia with more detailed descriptions of some milestones found near the city. The central part concludes with a study and description of the city's four cemeteries. In connection with the road network and cemeteries of Celeia, the last chapter briefly describes the site and findings of the Roman necropolis in Šempeter.

Key words: municipium Claudium Celeia, the history of research, road network, milestones, cemeteries

(4)

3 Kazalo vsebine

1 Uvod ... 5

2 Prostorski in zgodovinski oris antične Celeje ... 6

2. 1 Lokacija in prostor ... 6

2. 2 Predrimska poselitev ... 6

2. 3 Rimska osvojitev ozemlja in Celeja v rimski dobi ... 7

2. 3. 1 Ustanovitev klavdijskega municipija Celeja in razcvet mesta ... 7

2. 3. 2 Markomanska vojna in obnova mesta ... 10

2. 3. 3 Municipium Claudium Céleia v poznorimskem času ... 12

3 Raziskovanje antične Celeje ... 14

3. 1 Prve omembe in raziskovanje v srednjem veku ... 14

3. 2 Obdobje od zgodnjega novega veka do 19. stoletja ... 16

3. 3 Odkrivanje antične Celeje v 19. stoletju ... 17

3. 4 Raziskave v 20. stoletju ... 21

4 Cestno omrežje in miljniki na ozemlju celejanskega municipija ... 24

4. 1 Cestno omrežje ... 24

4. 2 Cestno omrežje municipium Claudium Céleia ... 25

4. 3 Miljniki ... 28

4. 4 Miljniki celejanskega agra ... 29

4. 4. 1 Miljnika iz Škofje vasi pri Celju ... 29

4. 4. 2 Elagabalov miljnik iz Lindeka ... 30

4. 4. 3 Miljniki najdeni v neposredni bližini rimske Celeje ... 32

4. 4. 3. 1 Miljnika iz Masarykovega nabrežja ... 32

4. 4. 3. 2 Miljnik cesarja Karakale z Muzejskega trga ... 33

4. 4. 3. 3 Miljniki iz izkopavanj na Mariborski cesti ... 34

5 Grobišča Celeje in nekropola v Šempetru ... 39

5. 1 Nekropole Celeje ... 39

5. 2 Severna nekropola ... 39

5. 3 Južna nekropola ... 40

5. 4 Vzhodna nekropola ... 41

5. 5 Zahodna nekropola ... 42

5. 6 Rimska nekropola v Šempetru ... 44

5. 6. 1 Rekonstruirane grobnice ... 46

5. 6. 2 Vindonijeva grobnica ... 47

5. 6. 3 Spektacijeva grobnica ... 48

(5)

4

5. 6. 4 Enijeva grobnica ... 48

5. 6. 5 Sekundinova grobnica ... 49

6 Zaključek ... 51

7 Literatura ... 53

Kazalo slik Slika 1: Zemljevid celejanskih cest in grobišč (vir: I. Lazar, Celeia: Arheološka podoba mesta, str. 36). ... 26

Slika 2: Odlično ohranjen odsek rimske ceste, odkrit med izkopavanji v Savinovi ulici leta 1989 (vir: Lazar, Celeia, str. 78). ... 28

Slika 3: Miljniki najdeni v okolici Celja, ki so danes razstavljeni v zunanjem lapidariju Pokrajinskega muzeja Celje (vir: Bausovac, Krajšek, Municipium Claudium Celeia, str. 59). ... 38

(6)

5

1 Uvod

Današnje mesto Celje, ki je srednjeveškega izvora, ima bogato zgodovino. Prva naselbina na tem mestu se je pojavila že v prazgodovini, v času pozne bronaste in starejše železne dobe (9.

– 6. st. pr. n. št.). S prihodom Keltov v 5. st. pr. n. št. je rasla tudi naselbina, ki se je imenovala Kéleia. Okoli leta 15. pr. n. št. so si ozemlje Savinjske doline priključili Rimljani, ki so severneje od keltske Keleje postavili novo mesto. Rimska naselbina je prevzela keltsko ime in se je sprva imenovala civitas Céleia. V času vladavine cesarja Klavdija je mesto dobilo status municipija in se je odtlej imenovalo municipium Claudium Céleia. Pod Rimljani se je Celeja širila in rastla ter postala eno večjih rimskih mest na Slovenskem. Mesto je obstajalo do 6.

stoletja, ko je bilo dokončno opuščeno in pozabljeno, na njenih ostankih je kasneje zraslo Celje.

Zanimanje za antično zgodovino me je spremljalo že od nekdaj, med študijem se je to zanimanje ohranjalo in se krepilo. K izbiri končnega naslova me je prepričalo izjemno bogato zgodovinsko izročilo domačega mesta Celja. Ker menim, da Celjani še vedno premalo poznamo izjemno zgodovino našega mesta, sem v tem delu študija videl priložnost, da na tem področju naredim (majhen) korak.

V diplomski nalogi bom predstavil in opisal zgodovino rimske Celeje, predvsem njeno raziskovanje skozi čas, od srednjega veka do danes. Poleg zgodovinskega in prostorskega orisa mesta se bom podrobneje lotil tudi opisa cestnega omrežja z miljniki ter grobišči, ki so pripadali rimski Celeji. K mestnim grobiščem bom dodal še opis in raziskave rimske nekropole v Šempetru, saj je ta v neposredni povezavi s Celejo ter velja za eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji.

(7)

6

2 Prostorski in zgodovinski oris antične Celeje

2. 1 Lokacija in prostor

Današnje Celje velja za eno večjih mest Slovenije, takoj za Ljubljano in Mariborom. Celje, kot ga poznamo danes, leži na jugovzhodnem delu Savinjske doline ob istoimenski reki. Rodovitna zemlja, poplavna reka, zavetje okoliških hribov in ozko ustje, ki sta ga ustvarili Savinja ter Voglajna s svojim sotočjem, so bili glavni razlog za zgodnjo, prazgodovinsko poselitev tega prostora. Ta ugodna lega Celjske kotline je s svojo odprtostjo proti Panonski nižini predstavljala tudi del najkrajše poti med Italijo in omenjeno nižino. Zato ni presenetljivo, da je preko tega ozemlja nekoč potekala znamenita prazgodovinska trgovska pot, jantarska cesta, ki je bila glavna trgovska povezava med Sredozemljem in Baltikom.¹

Vsi ti dejavniki so bili bistvenega pomena za poselitev in oblikovanje zgodnje naselbine na ozemlju današnjega Celja. Razen ekspanzije mesta in novodobne infrastrukture je Celjska kotlina, kot jo poznamo danes, v veliki meri podobna tisti v času prve naselitve. Največja prostorsko-geografska sprememba, ki se je v tem času zgodila, pa je imela tudi največji vpliv.

To je struga reke Savinje, ki je že v pradavnini veliko poplavljala ter tudi danes velja za izjemno poplavno reko, predvsem na območju Celja in Laškega.² Ravno zaradi močnih poplav v času poznorimske Celeje je reka spremenila svojo strugo iz severnega dela takratne naselbine. Struga se je tako prestavila na južni del Celeje, med naselbino in Miklavški hrib. Današnja struga reke Savinje tako teče približno po isti strugi, ki je nastala po povodnji.³

2. 2 Predrimska poselitev

Ugodna, prometna in dobro zavarovana lega kotline je bila tako izrazitega pomena za zgodnjo poselitev. Najzgodnejše najdbe pri Miklavškem hribu postavljajo časovni okvir prve poselitve v obdobje pozne bronaste in starejše železne dobe (9. do 6. st. pr. n. št.). To najstarejšo naselbino je s svojim raziskovanjem časovno opredelil arheolog Lojze Bolta.⁴ Čeprav ni veliko znanega o prvi naselbini pod Miklavškim hribom, ima veliko zaslug za njeno poznavanje ravno Bolta.

Zgodnja naselbina je imela tako dobre obrambne strateške lastnosti, saj jo je na jugovzhodu varoval Miklavški hrib, na severu pa je tekla Savinja, ki je nato s sotočjem Voglajne obrnila

1 Žerič, Damir. Celea Cilli Celje. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 2011, str. 3.

2 Orožen, Janko. Zgodovinski pregled regulacije Savinje in njenih pritokov. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 4, št. 1, Ljubljana: 1956, str. 15−20.

3 Krempuš, Robert, Matjaž Novšak, Simona Tomažič. Nova spoznanja o urbanistični zasnovi rimske Celeje. V:

Mohorjev koledar, 2005, str. 173−177.

4 Bolta, Lojze. Gradišče na Miklavškem hribu nad Celjem. V: Arheološki vestnik, letnik 2, št. 1, 1951, str. 69− 72.

(8)

7 strugo proti jugu. Vmesno ozemlje je tako bilo dobro varovano, rodovitno in z jantarno cesto tudi prometno pomembno, kar je bilo poglavitno tudi pri kasnejšem razvoju ter razcvetu keltske oz. rimske naselbine.

Konec 5. st. pr. n. št. se na območje vzhodnoalpskega prostora priselijo Kelti, ki poselijo tudi območje halštatske naselbine pod Miklavškim hribom. Janko Orožen naselitvi Keltov pripisuje izjemen pomen za celjsko zgodovino, saj »tedaj se mesto prvič sigurno pojavlja kot sklenjeno naselje«.⁵ Zaradi odlične lege je keltsko naselje, ki je nosilo ime Kéleia, raslo in pridobivalo pomen ter tako v 2. in 1. st. pr. n. št. postalo središče keltskega plemena Tavriskov. Ti so sloveli predvsem po svojih kovaških sposobnostih, o čemer pričajo mnoge in bogate najdbe različnih kovinskih predmetov ter noriških srebrnikov. Vendar ne smemo pozabiti, da je takrat Savinja tekla severneje kakor danes in je tako posledično tudi sotočje z Voglajno ležalo drugje ter je bilo potemtakem tudi bolj ostro. Tako je tudi zelo verjetno, da je morebitne ostanke te stare naselbine, že pred stoletji odnesla ali uničila spremenjena struga reke Savinje, ki je s tem preprečila ter onemogočila raziskovanja in določanja obsega prvotne naselbine. Naselbina Keleja pa je v okviru Noriškega kraljestva, do podreditve Rimu, doživljala razcvet in tudi veliko mero samostojnosti, kar med drugim dokazuje lastna kovnica denarja.⁶

2. 3 Rimska osvojitev ozemlja in Celeja v rimski dobi

2. 3. 1 Ustanovitev klavdijskega municipija Celeja in razcvet mesta

Ob ustanovitvi kolonije Akvileje (Aquileia) leta 181 pr. n. št. so Rimljani prišli v stik s keltskimi plemeni in Noriškim kraljestvom. Akvileja je postala strateško in trgovsko pomembno mesto, saj je njena lokacija nudila dostop do jantarne ceste, prav tako pa je bila temelj ter pomembno središče pri kasnejši priključitvi vzhodnoalpskega ozemlja noriških Keltov. Rim in Noriško kraljestvo sta bila v mirnem, vzajemnem sodelovanju, ki je temeljilo na medsebojni vojaški pomoči in trgovini. Keltsko železo, ki je slovelo po svoji kakovosti, je dobilo vstop na obširen in bogat rimski trg, v zameno pa so bili Kelti zaščiteni pred vpadi tujih plemen.⁷

Z izjemo vpada Tavriskov na ozemlje Istre leta 16 pr. n. št., kjer so bili skupaj s Panonci poraženi, naj bi se okoli leta 15 pr. n. št. Noriško kraljestvo na miren način priključilo rimski državi. Tako pod rimsko gospostvo pade tudi ozemlje Keleje oz. Celeje, saj je rimska Celeja

5 Orožen, Janko. Zgodovina Celja, I. del. Prazgodovinska in rimska Celeja z arheološkim vodnikom po muzeju, mestu in okolici. Celje: Goričar & Leskovšek, 1927, str. 12.

6 Lazar, Irena. Celeia. Arheološka podoba mesta / An archeological image of the town. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 2001, str. 10−11.

7 Orožen, Zgodovina Celja, str. 14.

(9)

8 nastala in se izoblikovala na obrobju prejšnje keltske naselbine.⁸ Noriška neodvisnost prej klientelnega kraljestva se je izgubila, a vendar rimska okupacijska oblast ni uničevala in menjala stare družbene ureditve. Ravno ta mirna priključitev je pospešila razvoj in razcvet tega območja, saj se je s tem mirnim prehodom oblasti začel hitreje in intenzivneje povezovati z italskim gospodarskim ozemljem ter trgom.⁹ Ob rimski priključitvi ozemlja je ob keltski naselbini zraslo novo, rimsko mesto, ki pa je prevzelo staro keltsko ime in se imenovalo Céleia.

Norik naj bi najkasneje do časa vladavine cesarja Klavdija (vladal 41−54 n. št.) postal oz. se oblikoval v provinco v okviru rimskega cesarstva. Takrat je Celeja dobila status municipija¹⁰ s polnim imenom municipium Claudium Céleia.¹¹ Novo mesto je dobilo tipično rimsko zasnovo s pravokotno sekajočimi se ulicami.¹² Celejo sta sekali tudi dve glavni cesti, dekuman¹³ in kardo¹⁴, ki sta natančneje opisani v nadaljevanju naloge.

Prebivalstvo rimske Celeje so v večini sprva tvorili keltski staroselci, ti namreč ob rimski priključitvi ozemlja niso izginili, temveč so sobivali skupaj z Rimljani. Njihovo sobivanje dokazujejo tudi razni ohranjeni spomeniki z domačimi imeni, kot je na primer nagrobnik Gaja Julija Vepona, keltskega domačina, ki mu je cesar Avgust, očitno zaradi njegovih zaslug pri romanizaciji tega prostora, podelil rimsko državljanstvo in imuniteto.¹⁵ Med prvimi Rimljani, ki so se začeli naseljevati v nekdanji keltski naselbini, so bili v večini trgovci, veterani in obrtniki, prebivalstvo pa se je počasi začelo romanizirati.¹⁶

Po prejemu municipalnega statusa, se je začela celejanska naselbina v 1. in 2. st. n. št. hitro širiti. K temu je pripomoglo tudi to, da je bila Celeja pomembno upravno središče, ki ni obsegalo samo mesta, temveč je bila tudi upravno-administrativni, ekonomski in kulturni center širšega mestnega zaledja oz. celejanskega agra.¹⁷ Mesto je tako dobro stoletje doživljalo pravi razcvet in zraslo v eno največjih rimskih mest na današnjem slovenskem ozemlju. V publikaciji

8 Šašel Kos, Marjeta. Rimsko osvajanje zahodnega Balkana. Ilirik v Apijanovi Ilirski zgodovini. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2010, str. 244−245.

9 Bratož, Rajko. Rimska zgodovina 1. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Študentska založba, Filozofska fakulteta, 2007, str. 207.

10 Municipium − municipij; mesto pod rimsko oblastjo z lastno upravo.

11 Žerič,Celea Cilli Celje, str. 7.

12 Bausovac, Maja. Vivas Felix: Celeia. Arheološko najdišče Osrednja knjižnica Celje/ The Osrednja knjižnica Celje archaeological site. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 2014, str. 16.

13 Decumanus maximus − glavna mestna vpadnica ali ulica v smeri vzhod−zahod.

14 Cardo maximus − glavna mestna vpadnica ali ulica v smeri sever−jug.

15 Šašel, Jaroslav. C. Iulius Vepo (CIL III 5232 Celeia, NOR). Živa antika 4, 1954, str. 346-363 (= Opera selecta, 1992, str. 31-43).

16 Bausovac, Maja, Jure Krajšek. Municipium Claudium Celeia. Celje: Pokrajinski muzej Celje, 2020, str. 31.

17 Bausovac in Krajšek, Municipium, str. 36.

(10)

9 Municipium Claudium Celeia tako dr. Bausovac in dr. Krajšek opisujeta velikost Celeje, sredi 2. st. n. št.:

Strnjeno poseljeni del Celeje je tako v smeri sever-jug meril več kot 850 metrov, v smeri vzhod-zahod pa približno 550 metrov. Ob primerjavah z drugimi rimskimi mesti, npr.

Emono in Jadrom, in pri običajni gostoti mestne poselitve v rimskem času lahko sklepamo, da je imela Celeja od 12.000 do 15.000 prebivalcev.¹⁸

Prej omenjeni celejanski ager, z upravnim središčem v Celeji, je bilo ozemeljsko veliko in tudi bogato ter gosto poseljeno upravno območje celejanskega municipija. O tem pričajo mnoga bogata najdišča, predvsem po Savinjski kotlini in okoliških hribih, med katera nedvomno spada več najdišč na območju današnje Polzele.¹⁹

Mir, ki je vladal širom rimskega cesarstva še od časa cesarja Avgusta, je dodobra pripomogel k razcvetu in rasti Celeje. Mesto je namreč tudi pod rimsko oblastjo ohranilo pomembno vlogo trgovskega in prometnega križišča. Celejansko cestno križišče je povezovalo tri mesta, v Celejo pa so vodile kar štiri vpadnice. Te mestne vpadnice so bile makadamske, medtem ko so bile glavne mestne ulice iz sivega apnenca. Na zahodnem delu mesta je vstopala cesta iz Emone (Ljubljana), na severu in vzhodu cesti iz Petovione (Ptuj), na jugu pa vpadnica iz Nevioduna (Drnovo na Krškem polju). Z emonsko in petovionsko cesto je Celeja povezovala dve največji ter najstarejši rimski mesti na Slovenskem, medtem ko je preko neviodunske ceste dobila tudi dostop do bogatega trgovskega in pristaniškega središča ob reki Savi, ki ga je nudil Neviodunum.²⁰

Celeja je do srede 2. st. n. št. doživljala razcvet in hitro rast, k čemur je pripomogla odlična lega z dobrimi prometnimi povezavami ter tudi status municipija, ki je mestu omogočal določen del samouprave. Razcvet mesta in njegovo bogatenje dokazujejo tudi najdbe številnih rimskih novcev na območju Celeje, ki so datirani v obdobje 2. st. n. št.²¹ Vendar mesto, ki je bilo sredi 2. stoletja po velikosti skoraj dvakrat večje kot stoletje poprej, kmalu prizadenejo markomanske vojne, ki zadajo mestu močan udarec ter končajo več kot stoletno obdobje razcveta, miru in blaginje.

20 Lazar, Celeia. Arheološka podoba mesta, str. 16.

21 Gubo, Andreas. Geschichte der Stadt Cilli vom Ursprung bis auf die Gegenwart. Graz: Ulrich Mosers Buchhandlung, 1909, str. 47.

(11)

10 2. 3. 2 Markomanska vojna in obnova mesta

V drugi polovici 2. st. n. št. je rimsko cesarstvo na svoji porenski in podonavski meji že čutilo pritisk mnogih germanskih plemen. Za lajšanje teh pritiskov so tako Rimljani že desetletja politično in ekonomsko sodelovali z obmejnimi Germani, vendar so ti zaradi pritiskov drugih barbarskih ljudstev s severa, iskali zaščito na rimskem ozemlju. Neuslišanim prošnjam barbarskih ljudstev je sledila grožnja z vojno. Rimu so največjo nevarnost predstavljali obdonavski sosedje Markomani in Kvadi, od katerih so sploh prvi sloveli po veliki vojaški moči.²²

Rimsko cesarstvo je nekako pričakovalo prihajajočo vojno, zato sta bili na ozemlju severne Italije rekrutirani tudi dve legiji (2. in 3. italska), ki bi okrepili donavsko mejo. Za zgodovino slovenskega prostora je pomembna predvsem 2. italska legija (legio II Italica), ki je bila takrat nameščena v novem legijskem taboru v Ločici ob Savinji.²³ Vojna se je začela z vpadom Langobardov in Obijcev okoli leta 166 n. št., ki pa jih je rimska vojska uspešno zavrnila ter odbila. Temu je sledil napad Markomanov, ki pa ga rimska vojska ni uspela zaustaviti in je pomenil pravo katastrofo. Rimu je vojno z Markomani dodatno oteževalo dejstvo, da je istočasno na drugem koncu cesarstva potekala vojna s Parti, kjer so se nahajale tudi mnoge vojaške čete obdonavskega prostora. Partska vojna je poleg tega tudi dodatno izčrpavala državno blagajno.²⁴

V letu 166 za Langobardi preko Donave vpadejo tudi Markomani. Rimska vojska njihovega vdora ni uspela zajeziti in odbiti, kakor jim je to uspelo proti Langobardom istega leta. Rim je po nekaj uspehih v vojni pravo katastrofo doživel leta 170 n. št., ko so jih Markomani skupaj z drugimi germanskimi plemeni porazili v bitki pri Karnuntu na Donavi (dan. Petronell, Spodnja Avstrija). Po tej zmagi so markomanske čete pustošile in plenile vse do Akvileje v severni Italiji. Céleja je bila med najbolj poškodovanimi mesti vzhodnoalpskega prostora. Vojna se je nadaljevala še v 70. letih 2. stoletja, vendar pa je v tem času Rimljanom uspelo pregnati Germane s svojega ozemlja nazaj čez Donavo. Kljub smrti cesarja Marka Avrelija v Vindoboni (dan. Dunaj) leta 180 n. št. je njegov sin in naslednik Komod končal vojno ter znova vzpostavil mirno stanje na donavski meji.²⁵

24 Bratož, Rimska zgodovina, str. 282.

25 Bratož, Rimska zgodovina, str. 282−284.

(12)

11 Med vojno je bila močno prizadeta Celeja, kar potrjujejo tudi mnoge arheološke raziskave. Te nakazujejo na nasilno prekinitev naseljevanja za obdobje druge polovice 2. st. n. št., kar se vidi predvsem na zunanjih predelih mesta, kjer je bilo ugotovljeno, da so bili mnogi obstoječi objekti požgani, ter nato izravnani in neposeljeni. Pokazatelj prizadetosti mesta je tudi občutno zmanjšanje denarnega obtoka v Celeji, saj je število najdenih novcev, datiranih v čas druge polovice 2. st. n. št., veliko manjše kakor tistih iz časa pred vojno. Celejanski municipij je zaradi teh vpadov in plenjenj doživel hud udarec, od katerega si nikoli ni v celoti opomogel.²⁶

Poleg vojne ter plenjenja je takrat na vzhodnoalpskem prostoru in tudi širše pustošila še ena nesreča, in sicer kuga. Rimski vojaki, ki so se borili na daljnem vzhodu v Perziji s Parti, so bili premeščeni na ozemlje severne Italije ter vzhodnoalpskega prostora za boj zoper Markomane.

Poleg vojaških okrepitev pa je z vojsko prišla tudi kuga, katere se je kasneje prijelo ime antoninska kuga. Po nekaterih podatkih, ki se sklicujejo predvsem na zapise Kasija Diona in grškega zdravnika Galena, naj bi kuga pomorila okoli 5 milijonov prebivalcev.²⁷

Po koncu markomanskih vojn se začne tudi počasna obnova Celeje, ki jo je začel cesar Septimij Sever, ta je postal cesar s pomočjo panonskih legij. Njegova pot v Rim iz Panonije je potekala tudi skozi Celejo, kasneje je na ozemlju celejanskega municipija dal popraviti mnoge poškodovane ceste in mostove, o čemer pričajo ohranjeni miljniki.²⁸ Temeljito obnovo Celeje s konca 2. in začetka 3. stoletja dokazujejo arheološka izkopavanja, ki med najbolj očitne dokaze umeščajo številna nasutja preko porušenih ali zapuščenih objektov. Za te so sprva domnevali, da so posledica hude povodnji v drugi polovici 3. stoletja, vendar se je izkazalo, da to ne drži, saj so ta nasutja človeško delo. Obseg teh nasutij nakazuje tudi na obseg prenove mesta. Glede na veliko število najdenih in ohranjenih ostankov marmornatih plošč, najdenih na območju celejanskega foruma²⁹ ter njegove okolice, strokovnjaki sklepajo, da so bile pomembne javne zgradbe ob obnovi obdane z marmornatimi ploščami in stebrišči. Prenovila se je tudi cestna infrastruktura, saj sta bili glavni mestni ulici kardo (cardo maximus) in dekuman (decumanus maximus) po nasutju dvignjeni na višji nivo ter tlakovani s ploščami iz apnenca. Imena na nagrobnikih nakazujejo sedaj tudi spremembo v etnični sestavi prebivalstva

26 Bausovac in Krajšek, Municipium, str. 42−43.

27 Orožen, Ignacij. Celska kronika. Celje: Julius Jeretin, 1854, str. 8−9.

28 Orožen, Celska kronika, str. 9.

29 Za podroben opis in lokacijo foruma glej: Bausovac, Vivas Felix, str. 17-21; Lazar, Celeia. Arheološka podoba mesta, str. 24-32; Lazar, Celeia, str. 82-86 in Bausovac, Krajšek, Municipium, str. 71-74.

(13)

12 Celeje; avtohtoni keltski del prebivalstva se je očitno precej zmanjšal, prevladujejo pa v veliki meri prebivalci z značilnimi italskimi imeni.³⁰

2. 3. 3 Municipium Claudium Céleia v poznorimskem času

Notranji nemiri in neprestani boji za oblast so močno zaznamovali rimsko državo v večjem delu 3. stoletja. Če temu dodamo še pritiske in vpade tujih ljudstev na ozemlje cesarstva, lahko trdimo, da je bila država v globoki krizi. Rimsko cesarstvo je bilo v krizi večji del 3. stoletja, do nastopa cesarja Dioklecijana leta 284 n. št. (vladal 284−305), ki je uspel stabilizirati in umiriti dogajanje v državi.

Dioklecijanova vladavina na prelomu 3. v 4. stoletje je pomenila popolno preureditev in organizacijo cesarstva. Za ozemlje celejanskega municipija je pomembna predvsem upravna preureditev na ravni provincionalne uprave. Celeja s svojim agrom je dotlej namreč ozemeljsko spadala pod provinco Norik (Noricum). Po Dioklecijanovi reorganizaciji so se province razdelile na manjše enote. Provinca Norik je s tem razpadla na dve enoti, in sicer na Obrežni Norik (Noricum Ripense) ter Mediteranski Norik (Noricum Mediterraneum). Slednji je obsegal ozemlje današnje Štajerske do Trojan in reke Save, s tem pa je to ozemlje obsegalo tudi celejanski municipij.³¹ V političnoupravnem smislu je tako noriška provinca v času Dioklecijana spadala pod Panonsko diecezo. Takšna ureditev je ostala v veljavi do reform cesarja Konstantina Velikega (vladal 306−337). Po Konstantinovih reformah je ves Norik spadal pod Ilirsko diecezo ter pod pretorijansko prefekturo v Italiji. Celeja je predstavljala tudi eno najpomembnejših mest Mediteranskega Norika in naj bi bila celo središče oziroma prestolnica te province.³² To dokazuje tudi napis, ki ga je cesarju Konstansu (vladal 337−350) posvetil cesarjev namestnik Martinijan:

D(omino) n(ostro) Fl(avio) Constanti clementissimo atque

victori(osissimo) semper?) Augusto.

Martinianus v(ir) p(erfectissimus), praeses, provinciae Norici Medit(eranei).

D(evotus) n(umini) m(aiestatique) eius.³³

30 Bausovac in Krajšek, Municipium, str. 43−45.

32 Gubo,Geschichte der Stadt Cilli, str. 49.

33 Visočnik, The Roman inscriptions, str. 213.

(14)

13 Prevod: Našemu gospodu Flaviju Konstansu, najmilostljivejšemu in najzmagovitejšemu Avgustu. Martinijan, najodličnejši mož, namestnik v provinci Mediteranski Norik. Vdan njegovemu božanstvu in veličanstvu.

Samo Celejo je v kriznem obdobju cesarstva in še pred nastopom cesarja Dioklecijana, prizadela tudi huda naravna nesreča. Celeja je v 3. stoletju ležala na južnem delu reke Savinje oziroma na otočku, ki sta ga ustvarila rokava reke. Nekje po letu 268 je prišlo do katastrofalnih poplav Savinje, ki je slovela kot izjemno poplavna reka. Te poplave so bile tako močne in obsežne, da se je struga reke Savinje spremenila ter prestavila veliko južneje, pri tem pa je uničila velik del južnega dela mesta.³⁴

Celeja je bila dolgo brez obzidja, zato je bila tudi med vpadi Markomanov zelo prizadeta, saj mesto dejansko ni imelo zaščite pred napadalci, razen kakšne palisade ali nasipa.³⁵ Sredi 4.

stoletja pride do izgradnje in postavitve velikega obzidja, ki je merilo okrog 6 metrov v širino ter okoli 10 metrov v višino.³⁶ V poznorimskem obdobju je bilo krščanstvo državna vera, posledično so bila mesta tudi zgodnjekrščanska verska središča. Celeja je bila v tem obdobju škofija, njen zavetnik pa Sveti Maksimilijan, nekdanji škof, ki je bil konec 3. stoletja obglavljen v Celeji. Kdaj naj bi Celeja postala škofija, ni ugotovljeno, znano pa je, da se je leta 381 cerkvenega zbora v Ogleju udeležil celejanski škof.³⁷

S smrtjo cesarja Konstantina Velikega leta 337, s selitvijo moči ter sedeža cesarstva na vzhod v Konstantinopel in notranjimi spori, so začela nestabilno stanje cesarstva izkoriščati mnoga germanska ljudstva. Slednje je mikalo predvsem bogastvo in ozemlje v zahodnem delu cesarstva, ter njegova lahka dostopnost. Mnogo teh vpadov in premikov je potekalo ravno preko današnjega slovenskega ozemlja, saj je bila to najhitrejša pot v severno Italijo. Vpad Gotov (leta 378), spopadi med Teodozijem in Evgenijem (bitka pri Frigidu leta 394) ter pohod Gotov pod poveljstvom Alarika v severno Italijo, so močno prizadeli vzhodnoalpski prostor, vključno s Celejo. Hunski pohod leta 452 je močno opustošil Celejo, Odoakrove čete so nedolgo zatem, okoli leta 475, oplenile in porušile mesto. Celeja po teh vpadih ni več zaživela in tudi v mestu samem je ostalo malo prebivalcev.³⁸

37 Orožen, Celska kronika, str. 10−12.

38 Orožen, Celska kronika, str. 11−12.

(15)

14 Zaradi izčrpavanja in nenehnega strahu pred napadi so razmere v mestih kmalu postale nevzdržne, zato se je mnogo ljudi začelo izseljevati na višje ležeča območja, kjer so bili varni pred napadi. Mesto je izgubilo pomen in je bilo le še bleda senca nekdanjega slovesa, čeprav je še imela nekaj prebivalcev v 6. stoletju, o čemer nam pričajo novci iz dobe vzhodnorimskega cesarja Justinijana (vladal 516−527).³⁹

Konec 6. stoletja so na območje vzhodnoalpskega prostora vdrli Avari, ki so uničili še preostale ostanke rimske kulture na noriškem ozemlju. V tem času je bila tudi Celeja dokončno uničena, malokateri preostali rimski prebivalci so se pomešali predvsem s slovanskimi prišleki.⁴⁰ Celeja je bila tako po več stoletnem obstoju izbrisana in porušena, čeprav zasledimo, da se v 70. letih 6. stoletja omenja škof Janez iz Celeje, ki na sinodi leta 590 v Maranu, nima pripadajoče škofije.

Iz tega lahko sklepamo, da je izginilo ali bilo uničeno versko škofijsko središče v Celeji.⁴¹

Mesto je bilo uničeno, pozabljeno in prepuščeno stoletnemu propadanju. Na ozemlju nekdanje Celeje in nad njenimi ruševinami, se je šele čez čas začela razvijati nova naselbina, poseljena s Slovani. Ti so preko redkega rimskega prebivalstva prevzeli ime stare naselbine in tako se je ime Celeja ohranilo v slovanskem jeziku kot Celje.⁴²

3 Raziskovanje antične Celeje

3. 1 Prve omembe in raziskovanje v srednjem veku

Ime Celeja se je skozi čas ohranilo na mnogih spomenikih in napisih, tudi v kasnejšem srednjeveškem Celju, ki je stalo na mestu nekdanje rimske naselbine.⁴³ Najzgodnejša znana omemba Celeje v virih je v znamenitem delu rimskega pisca in učenjaka Plinija Starejšega, Naturalis Historia., kjer je omenjena skupaj z drugimi avtonomnimi noriškimi mesti (NH III.

146):

A tergo Carnorum et Iapudum, qua se fert magnus Hister, Raetis iunguntur Norici. Oppida eorum Virunum, Celeia, Teurnia, Aguntum, Iuvavum, omnia Claudia, Flavium Solvense…

40 Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, str. 52.

41 Žerič, Celea Cilli Celje, str. 15.

42 Gubo, Geschichte der Stadt Cilli, str. 51.

43 Za omembe v pisnih in epigrafskih virih gl. Šašel, Celeia, st. 139-143.

(16)

15 V ozadju Karnov in Japudov, koder teče veliki Hister, se z Reti povezujejo Noriki.

Njihova mesta so Virun, Celeja, teurnija, Aguntum in Juvavum, ki so vsa klavdijska mesta, ter flavijski municipij Solva….⁴⁴

Celejo omenja tudi grško-rimski geograf Klavdij Ptolemaj v delu Geographike Hyphegesis (latinski naslov Geographia), nastopa pa tudi v dveh potopisih, t. i. itinerarijih, ki navajata postaje ob rimskih cestah, in sicer v antoninskem itinerariju (Itinerarium Antonini) in itinerariju iz Burdigale, današnjega Bordeauxa (Itinerarium Burdigalense).⁴⁵

Skozi srednji vek so ljudje s pridom uporabljali ostanke Celeje kot gradbeni material, zato jim tudi ni bilo tuje, da je na mestu Celja nekoč stala starejša naselbina. Sami začetki zgodovine raziskav rimske Celeje segajo nekje v obdobje 15. stoletja. Začetno vlogo naj bi pri tem odigrali prav Grofje celjski, ki so v duhu renesanse in ponovnega odkrivanja antičnega sveta, kipu rimske boginje uredili polkrožno nišo v zidu na Knežjem dvoru. O ostankih stavb in številnih kamnitih spomenikih pišeta tudi koroški kronist 15. stoletja Jakob Unrest in Enea Silvio Piccolomini, kasnejši papež Pij II.⁴⁶ Unrest omenja celejanske ostanke v svoji kroniki Chronicon carinthiacum et austriacum, Piccolomini pa v svojem zgodovinskem spisu o cesarju Frideriku III., ki ga naslovi Historia Friderici III. Imperatoris,⁴⁷ obširnejši in natančnejši zapis ter poročilo o rimskih ostankih in spomenikih pa je napisal Paolo Santonino.

Paolo Santonino je bil v drugi polovici 15. stoletja tajnik oglejskega patriarhata. Popotni dnevniki, ki jih je napisal med potovanjem po Štajerskem, Kranjskem in Koroškem med leti 1485−1487, opisujejo tudi njegov obisk Celja. Med samim obiskom Celja poleg zapisov takratnega Celja poda tudi poročila o nekaterih rimskih napisih in reliefih, ki so bili vzidani v hiše. Santonino že ob samem začetku opisa obiska Celja omeni rimsko Celejo: »Mesto Celje, ki se je nekoč imenovalo Celeia, kakor sem našel napisano na starih kamnih …«.⁴⁸ Nadaljuje z omembo reliefov: »V njem najdeš razne s starimi črkami popisane kamne in mnogo reliefov ter fino klesanih kipov; tu je bil nekoč rimski municipij: meščani mu pravijo tudi Mala Troja.«⁴⁹ Santonino nato v dnevniku tudi opiše ter prepiše nekaj nagrobnih kamnov in sicer pri južnih mestnih vratih, nad vrati pokopališča v glavni cerkvi, pri severnih mestnih vratih ter dva napisa

44 Prevod M. Hriberšek (cit. po: Bausovac in Krajšek, Municipium str. 29).

45 Lazar, Irena. Celeia, str. 72−73.

47 Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice, I. del. Od začetka do leta 1848. Celje: 1971, str. 96.

48 Santonino, Paolo. Popotni dnevniki. 1485‒1487. Prevedel Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana:

Mohorjeva založba, 1991, str. 88.

49 Santonino, Popotni dnevniki, str. 88.

(17)

16 v hiši nekega meščana.⁵⁰ Srednjeveški prebivalci Celja naj bi ravno zaradi bogatih najdb antičnih ostankov mestu nadeli vzdevek Mala Troja (Troia Secunda), kar je v svojem opisu omenil tudi Santonino.⁵¹

V obdobju 15. stoletja se začnejo prvi natančnejši opisi in raziskave rimske Celeje. Njeni ostanki in odkrivanje ter preučevanje le-teh se v nadaljnjih stoletjih ob rasti mesta Celja samo še stopnjujejo.

3. 2 Obdobje od zgodnjega novega veka do 19. stoletja

Rast, širjenje ter razvoj srednjeveškega Celja so v naslednjih stoletjih omogočili mnoga odkritja in najdbe rimske Celeje. V prvi vrsti pod to spadajo kamniti spomeniki in napisi. Pojavili so se tudi prvi prepisovalci napisov, ki so znali latinsko in so pripravili več ali manj verodostojne prepise. Tako so za obdobje do srede 16. stoletja znani: Augustinus Tyffernus (1507), Petrus Apianus in Bartholomaeus Amantius (1534) ter Wolfgang Lazius (1551), ki so poleg lastnih zbirk popisali tudi tiste napise, ki so jih najditelji pogosto vgradili in vzidali v sama hišna pročelja.⁵² Apianus in Amantius sta svoje popise celejanskih napisov izdala leta 1534 v Inscriptiones sacrosanctae vetustatis. Lazius je svoje delo objavil leta 1551 pod naslovom Commentariorum rei publicae Romanae in exteris provinciis bello acquisitis constitutae libri duodecim.⁵³

Kot obsežen ter natančen vir za datacijo in odkritja ostankov stavb ter številnih kamnitih spomenikov v Celju je pomembna predvsem Celska kronika, ki jo je v 19. stoletju napisal celjski duhovnik in zgodovinar Ignacij Orožen. Celska kronika nam tako poroča tudi o prvi najdbi celejanskih mozaikov v Celju, leta 1572. Jurij Gaisberg je namreč našel na svojem posestvu mozaik, kar Orožen opisuje tako: »Je Jur Gaisberg mlajši, na svojem dvoru, ki je slišal h njegovi hiši »in der Schullgasse,«7 lahtov pod zemloj rimski mozaik najšel.«⁵⁴ Poleg tega je bil nedaleč stran najden še en mozaik, oba mozaika pa sta locirana na severovzhodnem delu trga, pred današnjim Knežjim dvorom, v starem delu Celja.⁵⁵

V drugi polovici 17. stoletja je Janus Gruter objavil rimske napise iz Celja, katere prav tako omenja Raymundus Duellius v svojem delu z začetka 18. stoletja.⁵⁶ Gruter je celejanske antične

50 Santonino, Popotni dnevniki, str. 88‒89.

52 Lazar, Celeia, str. 74.

53 Bolta, Lojze. Arheološka bibliografija Celja- Celeiae. V: Celjski zbornik 1982‒1983, Celje: 1983, str. 176.

(18)

17 zapise objavil v sklopu dela z naslovom Inscriptiones antiquae totius romani in corpus absolutissimum redactae, Duellius pa v De variis rebus lucubratio epistolaris ad Joannem Antonium de Boxadors.⁵⁷ Iz začetka 18. stoletja imamo tudi prve zapise o pošiljanju celjskih spomenikov v nekdanjo dvorno, danes Avstrijsko nacionalno knjižnico na Dunaju. Leta 1727 so namreč pri gradnji ceste, zunaj mesta Celja našli tri kamnite stebre z latinskimi napisi, ki so jih takrat shranili v spodnji grad. Le leto kasneje je Celje obiskal cesar Karl VI., ki »je dal gori imenovane tri kamnite stebre ino velko černo kamnito mizo, ki je v svetovavnici vzidana bila, na Dunaj prepeljati ino jih v c. k. dvorno knigarnico vzidati.«⁵⁸ Cesar Karl VI. (vladal 1711- 1740) je tako kot prvi premestil in odposlal ostanke oz. zapuščino rimske Celeje. Cesarjeva pošiljka naj bi obsegala 13 rimskih napisov, med katerimi naj bi bilo tudi 5 miljnikov. Poleg celejanskih miljnikov so bili na Dunaj poslani tudi miljniki iz Ivence pri Vojniku.⁵⁹

Do 19. stoletja je bilo v veliki meri preučevanje antične Celeje omejeno predvsem na zbiranje in popisovanje kamnitih spomenikov. V tem primeru je prelomnica 19. stoletje, saj so ob izraziti rasti mesta ter njegovem širjenju, ravno takrat omenjena in zabeležena prva prava arheološka izkopavanja.

3. 3 Odkrivanje antične Celeje v 19. stoletju

Intenzivna gradnja in prenova mesta v 19. stoletju je posegla globoko v stare ostanke rimske Celeje, ki so tako po več stoletjih zopet prišli na površje. Poleg mnogih arheoloških izkopavanj in raziskav so bila v 19. stoletju objavljena tudi številna poročila o rimski arhitekturi, ki je bila odkrita med gradnjo in prenovo mesta.⁶⁰ Kljub vsemu so pogosto posegi v te antične kulturne ostanke ostali nedokumentirani in izgubljeni. Za to obdobje so najbolj značilni predvsem kamniti spomeniki in drobne najdbe, medtem ko so ostale najdbe fresk, zidov, mozaikov, cest ali kanalov zgolj zabeležene v poročilih.⁶¹

Tudi v 19. stoletju so z ohranjevanjem antične dediščine nadaljevali mnogi posamezniki. Tukaj je tako nujno potrebno omeniti profesorja Ivana Küttla. Profesor Küttel je bil vnet ljubitelj in zbiratelj antičnih starin. Tako je v zid na dvorišču lastne hiše dal vzidati mnoge rimske spomenike, nad vrati je stala velika kamnita podoba glave boginje Diane ter na straneh več reliefov in nagrobnikov. Vrata so se imenovala »Vrata z antikami« (Antikentohr), stala so na

57 Bolta, Arheološka bibliografija, str. 176.

(19)

18 mestu, kjer je Gosposka ulica prehajala v Zagato. Ohranila so se vse tja do druge svetovne vojne. Takrat je hišo ter njeno pročelje uničila bomba, preostanke reliefov in spomenikov so nato odpeljali v muzejski lapidarij.⁶² Podroben opis napisov, reliefov in nagrobnikov, ki so bili vzidani v ta vrata, nam podaja Janko Orožen v svoji Zgodovini Celja. Čeprav je Zgodovina Celja izdana leta 1927, so »Vrata z antikami« takrat še stala, zato je lahko Orožen podal natančne opise teh antičnih napisov, reliefov in spomenikov, ki so bili vzidani v vrata.⁶³

Z rastjo in širitvijo mesta se je večalo tudi mestno prebivalstvo, s tem pa tudi njegove potrebe.

Na začetku 19. stoletja tako pride do potrebe po izgradnji kanalizacije v Celju, saj ga mesto že vse od rimskih časov ni imelo. Pri gradnji nove mestne kanalizacije so v velikem obsegu odkrili ostanke rimskih kanalov oz. kanalizacije ali kloake. Prvo najdbo rimskih kanalov Ignacij Orožen postavlja v leto 1821, naslednjo najdbo rimskega vodovoda pa v leto 1826. Leta 1826 so našli tudi rimski mozaik, ki so ga kasneje vložili v podnožje oltarja minoritske cerkve.⁶⁴ Te kloake so potekale pod velikim delom starega dela Celja, saj je ta del stal v osrčju nekdanje rimske Celeje. Mnoge kanale so raziskali in prenovili ter ponovno uporabili kot sestavni del nove kanalizacije mesta.⁶⁵

Andrej Zorzini je na podlagi teh najdb iz let 1821 in 1826, leta 1827 narisal najstarejši načrt celjske kanalizacijske mreže, kamor so bili poleg novih kanalov vrisani tudi rimski. Načrtu je dodal tudi potek domnevnih, a še neodkritih rimskih kanalov. Poleg Zorzinija je v 20. letih 19.

stoletja rimske ostanke sistematično preučeval tudi okrožni inženir Friderik Byloff, ki je sestavil mestni načrt Celja, ki mu je poleg mreže kanalov dodal podatke o najdbah mozaikov, novcev in arhitekturnih ostankov. Načrt je tako vseboval lokacije pomembnih arheoloških odkritij rimske Celeje po letu 1810 in njihove opise.⁶⁶

Pomemben raziskovalec antične Celeje, ki je v Celju deloval v prvi polovici 19. stoletja, je Johann Gabriel Seidl. Avstrijski arheolog, učitelj in poet je v Celju deloval več kot desetletje.

Leta 1829 je postal profesor na celjski gimnaziji, kjer je ostal do leta 1840, ko so ga premestili na Dunaj. V Celski kroniki je tudi zapisana najdba rimskih novcev, ob kateri je leta 1836 sodeloval Seidl.⁶⁷ V svojem času, ki ga je preživel v Celju, je Seidl zbiral podatke o različnih arheoloških najdbah. V obsežnih študijah je preučeval predvsem napise na kamnitih

63 Orožen, Zgodovina Celja, str. 120‒122.

64 Orožen, Celska kronika, str. 191‒193.

66 Basuovac in Krajšek, Municipium, str. 13.

67 Orožen, Celska kronika, str. 193‒196.

(20)

19 spomenikih. Te antične spomenike je sistematično objavljal in historično ter topografsko ovrednotil.⁶⁸ Študije je izdal po vrnitvi na Dunaj in so izšle med leti 1843‒1846, pod naslovom Epigraphische Excurse: Monumenta Celejana.⁶⁹

Najdba lepo ohranjenega mozaika leta 1854 je bila zasenčena s številnimi najdbami kamnov prokuratorskih in konzularnih beneficiarjev. V letih 1853, 1854, 1859 in 1863 so ob Stanetovi ulici odkrili 28 votivnih ar, ki so jih darovali prokuratorski (beneficiarii procuratoris) in konzularni beneficiarji (beneficiarii consularis). Darovani oltarji so v svojih napisih vseskozi posvečeni vrhovnemu rimskemu bogu Jupitru, saj na večini piše »I(ovi) O(ptimo) M(aximo)«, kar v prevodu pomeni »Jupitru, Najboljšemu, Največjemu«.⁷⁰ Poleg obsežnosti najdbe so te votivne are velikega zgodovinskega pomena, saj imensko navajajo prokuratorje. Glede na datacijo spadajo oltarji v obdobje 2. st. n. št. Številne prokuratorske kamne natančno opiše in obrazloži Janko Orožen v Zgodovini Celja.⁷¹ Zaradi obsežnosti najdb teh prokuratorskih kamnov se je postavilo vprašanje in dilema o zaščiti ter hrambi najdenih spomenikov. Zato je celjsko župnišče odstopilo prostor ob farni cerkvi, kamor so premestili spomenike in jih zaščitili z mrežo. S tem je bil v Celju postavljen prvi lapidarij (lapidarium), ki je bil tudi osnova kasneje ustanovljenega muzeja.⁷²

Vedno večje število kamnitih rimskih spomenikov, celjski lapidarij ter želja po zadržanju in prekinitvi izvoza arheoloških eksponatov iz Celja, so privedli leta 1882 do ustanovitve Mestnega muzeja Celje. V sklopu novoustanovljenega muzeja kasneje istega leta ustanovijo tudi muzejsko društvo, ki nato upravlja Mestni muzej.⁷³ Muzej je nastal v prostorih današnje glasbene šole pri Slomškovem trgu in je poleg hranjenja prej omenjenega lapidarija, prejemal tudi mnoge donacije iz privatnih zbirk. Z ustanovitvijo muzeja in muzejskega društva se začnejo tudi prve načrtne ter sistematizirane arheološke raziskave mesta. Predsednik muzejskega društva je bil takrat Emanuel Riedl, rudarski inženir in konservator Cesarsko kraljeve centralne komisije za raziskovanje ter ohranitev umetniških ter historičnih spomenikov. Prav tako je bil tudi prvi muzejski kustos in je vodil mnoga arheološka raziskovanja v mestu, o katerih poteku ter najdbah je tudi redno poročal.⁷⁴

69 Bolta, Arheološka bibliografija, str. 176.

73 Žerič, Celea Cilli Celje, str. 45.

(21)

20 Riedl je sodeloval tudi pri obsežnih arheoloških raziskavah v Cankarjevi ulici leta 1889, kjer so našli del starega rimskega kopališča. Nedaleč stran od tega najdišča, so ob gradnji nove pošte leta 1897 potekala nova večja izkopavanja. Tam so odkrili zgodnjekrščansko baziliko z bogatimi barvnimi mozaiki. Istega leta so ob gradnji Narodnega doma na današnjem Trgu celjskih knezov odkrili del zahodnega celejanskega obzidja, ostanke bogate stanovanjske hiše in del osrednjega mestnega svetišča.⁷⁵

Emanuel Riedl je konec 19., začetek 20. stoletja izdal tudi študije in poročila o Celeji in njenih arheoloških raziskavah ter najdbah. Svoje prispevke je objavljal v MZK- Mittheilungen der K.

K. Zentral- Kommission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst und Historischen Denkmale.

Tako na primer Riedl v svojem delu z naslovom Reste einer alt-christlichen Basilica im Boden Celeja's opisuje izkopavanje in najdbo prej omenjene bazilike. Poleg tega je spisal še mnoga druga dela o Celeji in njenih arheoloških ostankih ter najdbah, prav tako je sodeloval tudi pri prvem vodniku po zbirkah Mestnega muzeja. Vodnik po Mestnem muzeju Celje je bil izdan leta 1889 pod naslovom Führer durch die Sammlungen des Lokalmuseums der Stadt Cilli.⁷⁶ Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ni prihajalo več do velikih izkopavanj ter raziskav.

Vendar se je kljub vsemu muzejska zbirka širila, saj so jo bogatila mnoge posamezne najdbe.

Mednje šteje najdba bronastega kipca boginje na prestolu, ki so ga našli pri Marijini cerkvi na križišču Prešernove in Savinove ulice. Kipec so poimenovali Sveta Celeja (Celeia Sancta), zaščitnica mesta, ki so ji posvečeni mnogi antični napisi.⁷⁷

Poleg kipca Svete Celeje je potrebno omeniti še kip »Noriškega vojaka«, ki je bil najden v stari strugi Voglajne pred cerkvijo sv. Maksimiljana in je bil Mestnemu muzeju podarjen leta 1883.

»Noriški vojak« je kip rimskega vojaka iz 3. stoletja in velja za enega najbolj zanimivih spomenikov v lapidariju današnjega Pokrajinskega muzeja Celje. Sam izgled kipa natančno opiše Orožen v Zgodovini Celja:

Nekoliko naprej vzproženo telo predstavlja krepkega moškega v naravni velikosti;

pokrito je z do kolen segajočo srajco (tunica), preko katere se nahaja oklep (lorica), obdan na doljni strani z usnjatim robom, ki kakor pas nad njim (cingulum) priča o oficirskem činu s kipom počeščenega. Preko desnega ramena in poševno preko prsi gredoč jermen (balteus) je nosil nekdaj meč, ki manjka zdaj prav kakor sulica. S šlemom

76 Bolta, Arheološka bibliografija, str. 175‒178.

(22)

21 pokrita glava ima barbarski- keltski obraz s košatimi obrvmi in močnimi brki. Značilen je položaj desne roke: skrčena na prsi in s prsti kot za prisego kaže na poveljnika, navdušujočega svoje vojake.⁷⁸

19. stoletje je bilo prelomno tako v okviru obsega antičnih najdb kakor tudi sistematiziranega in načrtnega raziskovanja ter poročanja in študiranja antične kulturne zapuščine. Velikega pomena je zagotovo tudi ustanovitev Mestnega muzeja in Muzejskega društva. Razvoj na arheološkem ter raziskovalnem področju v Celju v 19. stoletju je postavil temelje za kasnejša in obširnejša raziskovanja rimske Celeje.

3. 4 Raziskave v 20. stoletju

Na začetku 20. stoletja se raziskovanje močno umiri, zmanjša se mestna gradbena dejavnost, kar je posledično zmanjšalo tudi arheološka raziskovanja, muzej je dobival predvsem naključne najdbe. V letu 1903 je bil na današnji Stanetovi ulici v Celju, pri nekdanjem hotelu Beli vol, odkrit delno ohranjen mozaik, ki je bil po odkritju zasut. Odkopan je bil konec 20. stoletja, ko so ga tudi prenesli v depo Pokrajinskega muzeja Celje. Edino večje arheološko izkopavanje v prvi polovici 20. stoletja, je potekalo na Rožnem griču pri Teharjih. Tam je bila pri arheološkem izkopavanju, ki ga je vodil arheolog Fran Lorger, leta 1907 odkrita rimska vila. Poleg rimske vile je Lorger v tem času odkril tudi rimsko legijsko taborišče v Ločici.⁷⁹

Do prve svetovne vojne je Mestni muzej Celje obsegal bogato in dragoceno zbirko muzejskih predmetov. Med prvo svetovno vojno je bila vsa predmetna zbirka muzeja hranjena v dvorani, kjer je bil nastanjen sam muzej, saj je dve tretjini muzejskih prostorov prevzela vojska. Preostali kamniti spomeniki so bili nakopičeni in neurejeno razmetani po dvorišču pred muzejem. Med vojnama ni prišlo do večjih raziskav, saj so se te razmahnile šele po drugi svetovni vojni.⁸⁰ Muzejsko društvo je v obdobju prve svetovne vojne ter dogodkih, ki so sledili njenemu koncu, prenehalo z delovanjem. Ponovno je bilo obnovljeno leta 1922, vendar tokrat kot slovensko društvo. Do takrat je muzejske zbirke vodil profesor Franc Mravljak, ki je nato postal tudi predsednik društva. Mravljak je na tej poziciji ostal do leta 1925, ko je njegovo vlogo prevzel Janko Orožen.⁸¹

79 Bausovac in Krajšek, Municipium. str. 17.

80 Orožen, Janko. Oris sodobne zgodovine Celja in okolice, 1941‒1979. Celje: 1980, str. 463.

81 Orožen, Oris zgodovine Celja, str. 463.

(23)

22 Med obema vojnama je bilo delovanje muzeja in muzejskega društva okrnjeno, vendar je kljub vsemu prišlo do novih arheološko-zgodovinskih najdb, do nekaterih povsem po naključju. Zdrs podpornega zidu nad mestnim parkom je odkril mnoge plasti rimske kulturne zapuščine, kar je bilo natančneje preučevano in raziskano po drugi svetovni vojni. Kasnejše raziskave so tam odkrile, danes znamenito, Herkulovo svetišče. Največje ter najpomembnejše delo in izkopavanje, pri katerem je sodeloval Mestni muzej pred drugo svetovno vojno, so bila arheološka izkopavanja na Potočki zijalki, ki jih je vodil Srečko Brodar. Čeprav izkopavanja niso v kakršnikoli vezavi z antičnimi celejanskimi ostanki, so dognanja in najdbe tega izkopavanja še danes pomemben del muzejske zbirke.⁸²

Že pred drugo svetovno vojno so obstajali načrti in ideja preselitve Mestnega muzeja v prostore Stare grofije, vendar je vojna selitev preprečila. V letu 1946 je Mestni muzej postal samostojna ustanova, prevzel zbirko Muzejskega društva in se preselil v deloma obnovljeno Staro grofijo.

Vendar selitev muzeja in njegove zbirke ni bila popolna, saj lapidarij zaradi pomanjkanja prostora ni bil preseljen vse do leta 1962. Po preselitvi lapidarija, le-tega leta 1963 odprejo za obiskovalce. Med leti 1946‒1955 so bili v sklopu muzeja ustanovljeni novi oddelki: oddelek za arheologijo, oddelek za umetnostno in kulturno zgodovino ter oddelek za etnologijo.⁸³ Prvotni Mestni muzej Celje se v letu 1965 preimenuje v Pokrajinski muzej Celje. Pokrajinski muzej je imel (in ima še danes), veliko širše pristojnosti kakor jih je imel nekdanji Mestni muzej, saj poleg celjske občine pod pristojnosti Pokrajinskega muzeja Celje spada širše območje z drugimi okoliškimi občinami.⁸⁴

Takoj po vojni so na območju zemeljskega plazu nad mestnim parkom pod Miklavškim hribom začeli z arheološkimi izkopavanji. Ta so potekala v letih 1946-1950 in so bila izjemno pomembna. Odkrili so namreč velik kompleks svetišča, ki so ga časovno umestili v obdobje 2.

st. n. št., za časa vladavine cesarja Anonina Pija (vladal 138‒161 n. št.). Glede na najdbo dveh ostankov velikega kipa ‒ palca in roke s kijem, je dr. Josip Klemenc, ki je vodil izkopavanje v zadnjem letu (1950), svetišče označil kot Herkulovo svetišče. Po končanem izkopavanju so pustili svetišče nepokrito in ob njem postavili tri stebre, ki ponazarjajo prvotno višino svetišča.

S tem je bilo Herkulovo svetišče tudi prva prezentacija arheološkega najdišča in njegovih ostankov v prvotni legi (in situ).⁸⁵

82 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, str. 104.

83 Orožen, Oris sodobne, str. 463.

(24)

23 Kljub obširnim arheološkim izkopavanjem, potekajo prva zaščitna izkopavanja v Celju šele leta 1968. Takrat so ob mnogih gradbenih dejavnostih v različnih delih mestnega jedra naleteli na ostanke številnih antičnih celejanskih objektov. Izkopavanje v centru mesta je v naslednjih letih sprožilo mnoga izkopavanja, med katerimi so odkrili ostanke zahodne celejanske nekropole, rimskih ulic s stanovanjskimi objekti, odlično ohranjene zidane odtočne kanale ‒ kloake, številne zgradbe s freskami in ostanke poznorimskega obzidja na obrobju mesta. Vsa ta odkritja so, poleg bogatih najdišč in artefaktov, začrtala tudi območje rimskega mesta Celeje ter omogočila določitev njenega urbanističnega načrta.⁸⁶

Obsežna in številna arheološka izkopavanja ter raziskave, predvsem v devetdesetih letih 20.

stoletja, so z veliko najdbami ter na novo pridobljenim gradivom, zapolnili muzejski depo.

Zaradi pomanjkanja časa in obsega dela, ki se je nabralo od vseh izkopavanj, je posledično prihajalo do počasnejše obdelave ter objave rezultatov raziskav. Zadeve olajša ustanovitev Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (ZVKND), ki prevzame del bremena in leta 1984 v celjski enoti zaposli prvo arheologinjo. Na takšen način je bila porazdeljena skrb za antično dediščino Celeje med Pokrajinski muzej Celje in ZVNKD. Poleg ustanovitve ZVNKD in njegovega delovanja velik ter hiter napredek omogočita tudi razvoj arheologije in uporaba novih tehnologij. To je omogočilo hitrejšo obdelavo in tudi nadgradnjo rezultatov dolgoletnih del ter raziskav antične celejanske zapuščine.⁸⁷

V 21. stoletju se vrstijo izkopavanja ostankov antične Celeje. Arheološka izkopavanja so potekala v veliki meri v centru mesta, saj je mnogo gradbenih in renovacijskih posegov v mestu omogočilo raziskovanje. Med največje in natančnejše raziskave v tem času spadajo nedvomno območje na katerem danes stoji novo oziroma prenovljeno poslopje Osrednje knjižnice Celje, bogata najdišča pri Narodnem domu na Trgu celjskih knezov ter arheološka izkopavanja po trasi Mariborske ceste. Poleg samega območja današnjega Celja, so potekale mnoge raziskave drugod po ozemlju nekdanjega celejanskega agra, ki so obrodile bogate najdbe. Semkaj od večjih in bogatejših najdišč med drugim spadajo znana ter izvrstno ohranjena grobišča v Šempetru, ter arheološko najdišče Rifnik pri Šentjurju. Obe najdišči sta danes urejeni v arheološki park, rimske izkopanine v Šempetru so obširneje in podrobneje opisane v nadaljevanju diplomske naloge.

(25)

24

4 Cestno omrežje in miljniki na ozemlju celejanskega municipija 4. 1 Cestno omrežje

Antično rimsko cestno omrežje in infrastruktura sta bila dobro organizirana, kakovostna ter dodelana, ponekod so rimske ceste še vedno v uporabi, skoraj dva tisoč let po izgradnji. Razlog za tako izpopolnjen sistem leži v tem, da so bile ceste državne in s strani države ali lokalnih skupnosti redno vzdrževane, saj so dobre ceste omogočale delovanje ogromnega rimskega upravnega aparata. Ceste so tako povezovale pomembna središča širom rimskega imperija, omogočale hitre in strateške premike vojsk ter odpirale trgovske poti, s čimer se je razvijala trgovina ter posledično državna ekonomija.⁸⁸ Glavni viri in zapisi, ki omenjajo potek rimskih cest preko slovenskega ozemlja, so predvsem Tabula Peutingeriana, itinerariji (Itinerarium Antonini in Itinerarium Burdigalense), zgodovinarji in drugi antični pisci, kot Plinij Starejši, Strabon, Klavdij Ptolemaj, Tacit, Festus, Kasiodor ter anonimni geograf iz Ravene. Poleg omenjenih virov so velikega pomena pri raziskovanju in odkrivanju cestnega omrežja ter s tem povezane zgodovine tudi miljniki.⁸⁹

Gradnja rimskih cest ni bila povsod enaka, saj je nanjo vplivalo več dejavnikov. Enotnih načel in napotkov gradnje namreč ni bilo, gradnja je bila odvisna predvsem od značilnosti terena ter sposobnosti in izkušenj graditeljev. Poleg tega so pri gradnji poskušali postaviti ceste čim bolj ravne in ležeče pri prečkanju vzpetin, da so bile povezave med kraji čim krajše.⁹⁰ V kontekstu rimskih cest moramo ločiti ceste po njihovi pomembnosti, saj se le-te razlikujejo.

Najpomembnejši tip ceste v rimskem času so bile državne ceste (viae publicae), ki so povezovale večja mestna središča in province. Druge, manjše ceste (viae rusticae ‒ podeželske ceste ali viae privatae ‒ zasebne ceste) so povezovale mesta s podeželjem in njegovim zaledjem, zanje pa je skrbela lokalna skupnost. Viae publicae so bile državne ceste, ki jih je dal postaviti poseben urad (cura viarum), ki ga je okoli leta 20 pr. n. št. prevzel in reformiral Avgust. Cura viarum je bil neposredno podrejen vladarju oz. vladarski administraciji.⁹¹ Državne ceste so bile vzdrževane s strani države in označene z miljniki (ti so stali izključno ob viae publicae), na poti med večjimi mesti ali mejami provinc, so stale cestne ter mejne postojanke (mansiones⁹² ali

88 Bausovac in Krajšek, Municipium, str. 57-58.

89 Šašel, Jaroslav. Rimske ceste v Sloveniji. V: Arheološka najdišča Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975, str. 75‒83.

90 Šašel Rimske ceste, str. 75.

91 Kolb, Anne. Communications and Mobility in the Roman Empire. V: The Oxford Handbook of Roman Epigraphy, 2014, str. 658.

92 mansio, onis, f ‒ ostajanje; bivanje; prenočišče; odpočitek.

(26)

25 mutationes⁹³). Te so služile kot počivališča in nudila možnost menjave vpreg oz. konjev ter bile poglavitne za delovanje rimskega poštnega sistema (cursus publicus). Mansiones so bile poštne postojanke, ki so nudila prenočišče, stale pa so na razdalji, ki jo je bilo možno prepotovati v enem dnevu, kar je približno 25 milj oz. 37 km. Mutationes so bile prav tako poštne postojanke kakor mansiones, vendar je bila bistvena razlika v tem, da so nudila zamenjavo vprege oz.

jezdnih živali. Tudi medsebojna razdalja med postojankami mutationes je bistveno krajša, saj stojijo na razdalji približno 6‒12 milj oz. 8,7‒17,4 km.⁹⁴ Celeji najpomembnejša takšna postojanka je bila na današnjem območju Trojan in se je imenovala Atrans. Preko celejanskega agra je nedvomno najpomembnejšo vlogo imela ravno ta cesta, ki je povezovala Akvilejo oz.

Italijo z limesom na Donavi. Poleg postojank so rimske ceste dopolnjevali miljniki. To so bili masivni kamniti stebri, ki so označevali razdaljo, ki se je merila v dolžini rimskih milj.⁹⁵ Miljniki so poleg označevanja razdalje do mesta, ki je imelo upravni nadzor na določenem ozemlju (v tej diplomski nalogi torej celejanski ager), nosili tudi zapise o gradnji in popravilu ceste.⁹⁶

4. 2 Cestno omrežje municipium Claudium Céleia

Rimska Céleja je bila pomembno prometno križišče, ki je povezovalo Emono in Poetoviono.

Zato ni presenetljivo, da je bila cestna infrastruktura zelo obširna in dobro urejena, o čemer nam danes pričajo mnogi ostanki dobro ohranjenih cest ter prenekateri miljniki. Po osamosvojitvi Slovenije so v devetdesetih letih 20. stoletja potekala mnoga izkopavanja, saj je poleg zaščitnih gradbenih in arheoloških del v mestu, potekala tudi hitra urbanizacija Celja izven starega mestnega središča. Najdenih je bilo tudi nekaj rimskih miljnikov, nekateri pa so bili znani že prej. Tako na primer miljnike odkrite pri Zidanem Mostu, Stranicah in Ivenci pri Vojniku omenja že Janko Orožen v Zgodovina Celja iz leta 1927. Med drugim omeni, da so v Ivenci našli kar osem miljnikov, med katerimi najstarejši sodi v obdobje vladavine cesarja Trajana (vladal 98‒117 n.).⁹⁷

93 mutatio, onis, f – sprememba; izmenjava.

94 Šašel Kos, Marjeta. Pošta v antiki, str. 24. V: Pošta na slovenskih tleh, Maribor: Pošta Slovenije, 1997, str. 18‒

43. 95 Rimska milja (mille passus) meri približno 1480 metrov razdalje oz. tisoč rimskih korakov.

96 Bausovac in Krajšek, Municipium. str. 58‒59. Podrobneje o rimskih cestah na slovenskem: J. Šašel: Rimske ceste v Sloveniji (v: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 1975, str. 74‒99), M. Šašel Kos: Pošta v antiki (v:

Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 1997, str. 18‒43) in Ž. Zwitter: Doba Rimljanov in preseljevanje ljudstev na Slovenskem (v: Ceste na Slovenskem skozi čas, Ljubljana, 2014, str. 51‒86).

(27)

26 Kot omenjeno že zgoraj, je imelo mesto Celeja štiri mestne vpadnice, ki so preko celejanskega municipija povezovale Emono (Ljubljana), Poetoviono (Ptuj) in Neviodunum (Drnovo na Krškem polju). Emonska cesta, katere smer in potek sta bila potrjena ter dokumentirana ob najdbi pri Levcu izven Celja, je v mesto vstopila na zahodu, skozi zahodna mestna vrata na mestu, kjer danes stoji Knežji dvor. Danes si lahko ostanek mestnih vrat in del ceste ogledamo v razstavišču Celeia ‒ mesto pod mestom. V mestu se je nadaljevala kot glavni mestni dekuman (decumanus maximus). Glavni dekuman je potekal preko mesta v smeri vzhoda in se je po približno 250 metrih sekal z glavnim mestnim kardom (danes približno na mestu Gosposke ulice 10). Kje natančno je na vzhodnem delu glavni dekuman zapustil mesto, ni znano, vendar je velika verjetnost, da bi naj to bilo preko današnje Kocenove ulice in Ulice XIV. divizije.⁹⁸ Izven mesta se je vzhodna vpadnica verjetno razdelila, saj do sedaj še niso našli južnih rimskih mestnih vrat, tako da se je južna vpadnica priključila na vzhodno vpadnico oz. glavni mestni dekuman. Del ceste glavnega dekumana se je nadaljeval ob Voglajni na vzhod, proti Šentjurju ter Grobelnem in je predstavljal drugo, alternativno pot proti Poetovioni. Drugi del ceste oz.

priključena južna vpadnica, se je nadaljevala po Bregu ob Savinji na jug, proti Neviodunu.

Neviodunsko cesto so našli leta 1956 med poglabljanjem struge Savinje med Zagradom in Bregom, lokacija ter potek cestnih ostankov pa nakazujeta domnevo, da se je nekdanja južna

98 Bausovac in Krajšek, Municipium, str. 59‒60.

Slika 1: Zemljevid celejanskih cest in grobišč (vir: I. Lazar, Celeia: Arheološka podoba mesta, str. 36).