UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO
PIA ANŢEL
Muzejska pedagogika in druţinske delavnice
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA PEDAGOGIKO IN ANDRAGOGIKO
PIA ANŢEL
Muzejska pedagogika in druţinske delavnice
Magistrsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Andreja Hočevar
Somentorica: red. prof. dr. Mojca Kovač Šebart Pedagogika-E
Ljubljana, 2021
1
1 ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji mentorici izr. prof. dr. Andreja Hočevar in somentorici red. prof. dr.
Mojca Kovač Šebart za strokovno podporo, hitre nasvete in pomoč pri teţavah, ki so se pojavljale ob izdelavi magistrske naloge.
Velika zahvala gre tudi intervjuvanim v muzejski pedagoški sluţbi za čas in vse informacije.
Na koncu pa bi se zahvalila še druţini, fantu in prijateljem, ki so mi stali ob strani in me spodbujali, ko se je delo zataknilo. Prav tako se bi jim rada zahvalila za pozitivno energijo in tudi svetovanje, ko so bili mnenja, da lahko kaj naredim še bolje.
Hvala!
2
2 POVZETEK
V magistrski nalogi obravnavamo problematiko druţinskih delavnic v muzejih in galerijah ter problematiko razumevanja obiskovalcev muzejev in galerij kot potrošnikov njihovih storitev.
V teoretičnem delu smo uvodoma predstavili definicije in vlogo muzejev ter galerij v druţbi.
Osredotočili smo se na muzejsko pedagogiko, njene opredelitve in razvoj skozi čas, s predstavitvijo dela muzejskega pedagoga pa smo obravnavali tudi vlogo, ki jo ima ta v muzejskem in galerijskem svetu pri pripravi programov in drugih dejavnosti za obiskovalce.
V nadaljevanju teoretičnega dela naloge smo predstavili razumevanje obiskovalce muzejev in galerij kot potrošnikov njihovih storitev in načine, s katerimi poskušajo muzeji in galerije pritegniti čim večje število obiskovalcev. Obravnavali smo tudi druţino kot specifično skupino obiskovalcev teh ustanov ter razloge, zaradi katerih različni avtorji in avtorice ugotavljajo, da jim je treba v primerjavi z ostalimi obiskovalci posvetiti dodatno pozornost.
Druţinski člani se v muzeju in galeriji tudi učijo, zato smo predstavili pomen obiskovanja muzejev in galerij za učenje otroke izven formalnega sistema vzgoje in izobraţevanja. V sklepnem delu teoretičnega dela naloge smo predstavili druţinske delavnice, materiale, ki jih muzeji in galerije ponujajo druţinam, in načine, na katere se prilagajajo tej skupini obiskovalcev, hkrati pa smo v bistvenih potezah obravnavali tudi muzeje za otroke.
V empiričnem delu naloge smo predstavili izsledke opravljenih intervjujev s tremi zaposlenimi v muzejski pedagoški sluţbi v dveh ljubljanskih muzejih in galeriji ter analize materialov, ki jih te ustanove ponujajo druţinam prek spleta ali ob obisku v njih. Ugotovili smo, da se v vseh treh ustanovah osredotočajo na druţino kot posebno skupino obiskovalcev.
Zanje ne pripravljajo le druţinskih delavnic, temveč so nanje pozorni tudi pri načrtovanju prostorov, izdelavi materialov in pripravi dejavnosti, s katerimi se lahko zabavajo in učijo tudi izven postavljene razstave. V izbranih muzejih in galerijah se prilagajajo svojemu občinstvu in logiki trga z organizacijo delavnic, drugo ponudbo in ureditvijo prostorov, a preteţno v sklopu njihove vzgojno-izobraţevalne vloge in poslanstva – pripravljajo delavnice, s katerimi ţelijo širiti interes za obravnavano tematiko in vzgojiti občinstvo, ki se bo v muzeje in galerije vračalo vse ţivljenje.
Ključne besede: muzejska pedagogika, druţinske delavnice, prilagoditve muzejev in galerij, obiskovalci kulturnih ustanov kot potrošniki, delo muzejskega pedagoga
3
3 ABSTRACT
In this master's thesis, we explored the issue of family workshops in museums and galleries and understanding museum and gallery visitors as consumers of their services.
In the theoretical part, we introduced the definitions and role of museums and galleries in our society. We focused on museum pedagogy, its definitions and development over the years.
We explored the work of a museum pedagogue and learned about the role it plays in the museum and gallery world in preparing programs and other activities for visitors. In the continuation of the theoretical part of the thesis we dealt with museum and gallery visitors.
We studied the understanding of visitors as consumers of museum and gallery services and the ways in which museums and galleries try to attract as many visitors as possible. We paid a lot of attention to the definition of family as a specific group of visitors of these institutions and the reasons why the authors believe that they should be given extra attention compared to other visitors. We studied the learning process of families in museums and galleries and the importance of visiting museums and galleries for children outside the formal education system. We also discussed family workshops, the materials that museums and galleries offer to families, and the ways in which they adapt to this group of visitors, and addressed broadly museums for children.
In the empirical part of the thesis, we presented the results of interviews with three employees of the museum pedagogical service from two museums and one gallery in Ljubljana and analyses of materials that these institutions offer to families online or when visiting them. We found that all three museums and galleries focus on the family as a special group of visitors.
Not only do they prepare family workshops for them, but they also pay attention to them when planning spaces, preparing materials and activities, offering an opportunity to have fun and learn something new outside the exhibition. In selected museums and galleries, they adapt to their audience and the logic of the market with workshops and other activities as part of their educational role and mission – they prepare workshops to spread interest in the subject and educate the audience to keep returning to museums and galleries throughout their lives.
Key words: museum pedagogy, family worskhops, museum and gallery adaptation, museum and gallery visitors as consumers, work of museum pedagogue
4
4 KAZALO
1 ZAHVALA ... 1
2 POVZETEK ... 2
3 ABSTRACT ... 3
4 KAZALO ... 4
5 UVOD ... 7
6 MUZEJSKA PEDAGOGIKA ... 10
6.1 OPREDELITEV MUZEJEV IN GALERIJ IN NJIHOVA VLOGA V DRUŢBI .... 11
6.2 OPREDELITEV MUZEJSKE PEDAGOGIKE ... 14
6.3 RAZVOJ MUZEJSKE PEDAGOGIKE ... 15
6.4 DELO MUZEJSKEGA PEDAGOGA ... 18
6.5 OBISKOVALCI MUZEJEV IN GALERIJ ... 21
6.5.1 OBISKOVALCI MUZEJEV IN GALERIJ KOT POTROŠNIKI ... 22
6.6 ANALIZA OBISKOVALCEV MUZEJEV IN GALERIJ ... 25
6.6.1 KAKO MUZEJI IN GALERIJE PRITEGNEJO (IN ODVRAČAJO) OBISKOVALCE? ... 27
6.6.2 DRUŢINSKI OBISK MUZEJA ... 29
7 DRUŢINA KOT SPECIFIČNA SKUPINA OBISKOVALCEV MUZEJEV IN GALERIJ ... 32
7.1 POMEN OBISKOVANJA MUZEJEV IN GALERIJ IZVEN SISTEMA FORMALNEGA IZOBRAŢEVANJA ... 34
7.2 UČENJE DRUŢINE V MUZEJU IN GALERIJI ... 36
7.3 PRILAGAJANJE MUZEJEV IN GALERIJ DRUŢINAM ... 40
7.3.1 MUZEJ ZA OTROKE ... 42
7.4 PRIPRAVA PROGRAMOV ZA DRUŢINE ... 45
7.5 EVALVACIJA PROGRAMOV, KI SO NAMENJENI DRUŢINAM ... 48
5
7.6 DRUŢINSKI PROGRAMI V SLOVENSKIH MUZEJIH IN GALERIJAH ... 49
8 EMPIRIČNI DEL ... 51
8.1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 51
8.2 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 51
8.3 OPIS OSNOVNE RAZISKOVALNE METODE ... 52
8.4 OPIS ENOT RAZISKOVANJA ... 52
8.5 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ... 53
8.6 OPIS MERSKEGA INSTRUMENTA ... 53
8.7 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ... 53
9 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 55
9.1 CILJI DRUŢINSKIH DELAVNIC V MUZEJIH IN GALERIJAH, NAČRTOVANJE, IZVAJANJE IN EVALVACIJA ... 55
I. SKLOP ... 55
II. SKLOP: PRILAGAJANJE MUZEJEV IN GALERIJ DRUŢINAM ... 72
10 SKLEP ... 82
11 VIRI IN LITERATURA ... 88
12 PRILOGE ... 93
12.1 PRILOGA 1: INTERVJU ... 93
12.2 PRILOGA 2: KODIRNA TABELA – CILJI DRUŢINSKIH DELAVNIC ... 93
12.3 PRILOGA 3: KODIRNA TABELA – VSEBINE, IZHODIŠČA IN PRILAGAJANJE OBISKOVALCEM ... 95
12.4 PRILOGA 4: KODIRNA TABELA – VKLJUČEVANJE DRUŢIN ... 100
12.5 PRILOGA 5: KODIRNA TABELA – PRIPRAVA IN NAČRTOVANJE DRUŢINSKIH DELAVNIC ... 101
12.6 PRILOGA 6: KODIRNA TABELA – PRITEGNITEV POZORNOSTI OTROK 104 12.7 PRILOGA 7: MATERIALI NA DRUŢINSKIH DELAVNICAH ... 106
6
12.8 PRILOGA 8: KODIRNA TABELA – PRIDOBIVANJE POVRATNIH INFORMACIJ ... 108 12.9 PRILOGA 9: PREGLED SPLETNIH STRANI ... 110 12.10 PRILOGA 10: PREGLED PONUDBE MATERIALOV ZA DRUŢINE ... 113 12.11 PRILOGA 11: KODIRNA TABELA – PRILAGAJANJE MATERIALOV DRUŢINAM ... 115 12.12 PRILOGA 12 TABELA – PRILAGAJANJE PROSTOROV MUZEJEV IN GALERIJ IZVEN RAZSTAVNIH PROSTOROV ... 117 12.13 PRILOGA 13: E-POŠTA, POSLANA MUZEJEM IN GALERIJAM... 120
7
5 UVOD
V nalogi bomo obravnavali problematiko razumevanja obiskovalcev muzejev in galerij kot potrošnikov njihovih storitev. Zanimalo nas bo, ali je tako razumevanje vpeto tudi v koncipiranje in izvajanje druţinskih delavnic v izbranih slovenskih muzejih in galerijah.
Muzeji in galerije organizirajo razstave, dogodke ter delavnice in posledično vloga muzejskih pedagogov1 ni omejena zgolj na razvrščanje, upravljanje in predstavitve umetniških zbirk, temveč se osredotoča tudi na poglobljeno vzgojno-izobraţevalno delo, upravljanje in izvajanje izobraţevalnih programov ter na razvoj razstav in analizo strukture (starostne, spolne itd.) obiskovalcev (Duh 2015, str. 87; Hooper–Greenhill 1994, str. 3). Kot opozarja Lidija Tavčar (2009, str. 120), pa bolj kot muzeji vidijo svoj cilj v komunikaciji z muzejskimi uporabniki, bolj se obiskovalci v njihovih očeh spreminjajo v potrošnike njihovih storitev in bolj postaja za muzeje in galerije pomembno, da poznajo svojo dejansko in potencialno publiko, njihovo strukturo in značilnosti. V nalogi nas bo zanimalo, ali je ta tendenca vidna tudi pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji druţinskih delavnic v treh muzejih oz. galerijah v Ljubljani.
V besedilu bomo najprej obravnavali razvoj muzejske pedagogike, saj je bil obisk teh ustanov v preteklosti otrokom bolj kot ne prepovedan (Tavčar 1992, str. 3). V času, ko so muzeje in galerije obiskovali le redki poznavalci in izobraţena elita z raziskovalnimi nameni, muzejska pedagogika ni bila potrebna (Tavčar 2009, str. 33). Ko pa so v prvih desetletjih 20. stoletja šolske skupine po svetu začele mnoţično obiskovati muzeje in galerije, se je razmahnila tudi muzejska pedagogika. V Sloveniji so v 90. letih 20. stoletja začeli v muzeje in galerije načrtno vabiti predšolske otroke in mlajše šolarje (Tavčar 1992, str. 3; Tavčar 2009, str. 65–66). V zadnjih desetletjih so muzeji in galerije z večjo interaktivnostjo in vključenostjo obiskovalcev v razstave ţeleli pritegniti tudi skupine, ki prej niso bile ključne obiskovalke razstav ali programov (Dierkling in Falk 2012, str. 149), tako ustvarjajo npr. umetniške razstave, privlačne druţinam, ter interaktivne razstave, ki so primerne za vse starostne skupine (Broadley, Jenkins in Lisk 2001, str. 41). V središču pozornosti tako niso več muzeji in galerije zaradi njih samih oz. vsebin, ki jih predstavljajo, temveč obiskovalci, s tem pa se spreminja tudi vloga izobraţevanja v muzejih, ki je postalo ena izmed središčnih funkcij muzejev in galerij (Tavčar 2009, str. 119).
1 V besedilu bomo za oba spola uporabljali moško obliko pojma.
2 Raziskava je preučevala pedagoški pomen muzejske interpretacije na primeru Moderne galerije, predvsem
8
Predpogoj za uspešno vzgojno in izobraţevalno delo muzejev in galerij je postalo poznavanje občinstva, zato so struktura (starostna, spolna, izobrazbena itd.) in značilnosti muzejske publike v njih postale osrednji predmet preučevanja (prav tam, str. 19). Avtorji (Tavčar 2009, str. 19; Gibbs idr. 2007, str. 37) poudarjajo, da za muzeje in galerije tako postaja pomembna analiza mnenj obiskovalcev o pričakovanjih in zadovoljstvu s ponudbo. Analiza se ukvarja z njihovo motivacijo, vtisi, učenjem itd. ter pomaga identificirati ključne intelektualne in psihološke zahteve in pričakovanja obiskovalcev, z namenom, da bi pridobili čim več znanja o njih in oblikovali zanje relevantno ponudbo programov ter razstav (Gibbs idr. 2007, str. 37).
Kot poudarjajo Kristen Gibbs, Margherita Sani in Jane Thompson (2001, str. 37–38), se v analizi strukture in značilnosti obiskovalcev v povezavi z razstavo ali programom snovalci razstave ali programa ne ukvarjajo toliko z vsebino kot tako, temveč z odnosom obiskovalcev do nje in primernimi načini njene predstavitve. Obiskovalci, njihove značilnosti in potrebe, imajo torej pomembno vlogo pri koncipiranju razstav ali programov v muzejih in galerijah, pri čemer se snovalci razstav ali programov ţelijo osredotočiti na tematike, ki zanimajo trenutno občinstvo in jim bodo tudi v prihodnje zagotovile obisk razstav. Na podlagi poznavanja strukture in značilnosti obiskovalcev, njihovih specifičnih potreb in navad, lahko torej muzeji in galerije izboljšajo, prilagajajo oz. spreminjajo svoje delo in ponudbo, kar je še posebej vidno pri muzejih in galerijah v okoljih, kjer prevladuje trţna miselnost in je število obiskovalcev dejavnik, ki vpliva na njihovo financiranje in delovne razmere (Tavčar 2009, str.
124).
Vloga muzejev in galerij v druţbi se je torej skozi čas spreminjala – če so muzeji in galerije v preteklosti veljali za zakladnice znanja in so predstavljali predmete z zgodovinsko ali umetniško vrednostjo zato, da bi se obiskovalci kaj novega naučili, je dandanes posredovanje znanja podrejeno ustvarjanju privlačnega prostora, ki pritegne obiskovalce, ki ustreza njihovim ţeljam in se jim prilagaja (Johanson in Glow 2012, str. 31–40; Linnemann idr.
2013). Prav tako se je spremenil fokus – včasih so bili to objekti, predstavljeni v muzeju ali galeriji, danes pa ustanove komunicirajo z obiskovalci s številnimi drugimi sredstvi, naj gre za pisano besedo (od letakov do oznak na razstavah) ali interaktivne izkušnje (zvok, video, igre in virtualna resničnost) (Dierking in Falk 2012, str. 109).
Kar zadeva druţine, Lynn D. Dierklin in John H. Falk (prav tam, str. 154–155) poudarjata, da bi se morali muzeji in galerije osredotočati na motivacijo in namere obiska druţine kot socialne skupine in ne samo na namere ustanove, torej muzeja ali galerije. V nasprotju s
9
slednjo namera druţine namreč vključuje njihove lastne ideje in cilje, ki oblikujejo njihovo interpretacijo videnega ter celotno izkušnjo obiska razstave ali programa. Kot poudarja Tavčar (2009, str. 116), pa se druţine odločajo za obisk muzejev in galerij tudi (ali predvsem) zaradi razvedrila. Dierklin in Falk (2012, str. 304–306) poudarjata, da je v tem kontekstu problematična dihotomija med učenjem in zabavo – večina druţin, ki obišče muzej ali galerijo zaradi ţelje po novem znanju, se ob tem ţeli tudi zabavati, za veliko obiskovalcev in druţin pa raziskovanje in odkrivanje novih idej tudi predstavlja zabavo. Hkrati pa izpostavljata, da se morajo muzeji in galerije zavedati svojega namena in ga ne zanemarjati v odnosu do ciljev obiskovalcev. Za doseganje prave vrednosti muzejske ali galerijske izkušnje morajo biti doseţeni tako cilji obiskovalcev kot cilji muzeja ali galerije, med njimi pa je treba poiskati povezave med interesi, ţeljami in potrebami.
V empiričnem delu naloge bomo obravnavali delo muzejske pedagoške sluţbe na področju dela z druţino, pri čemer nas bodo zanimale predvsem druţinske delavnice: katerimi ciljem sledijo muzeji ali galerije, ko jih vključujejo v svoj program, in kako z njimi pritegnejo najrazličnejše generacije. Zanimalo nas bo, ali se prilagajajo povpraševanju in interesom publike tj. otrokom in njihovim staršem, da pridobijo stalno občinstvo, ter ali poskušajo pri njih z organizacijo delavnic vzbuditi interes za teme, ki morda zanje na prvi pogled niso zanimive ter posredovati znanje o njih. Ugotavljali bomo, kako se muzejska oz. galerijska pedagoška sluţba loti priprave in načrtovanja takšnih dejavnosti in kakšne so vloge sodelujočih pri pripravi, predvsem pa nas bo zanimalo, ali pri načrtovanju delavnic dajejo prednost vsebini sami ali odnosu obiskovalcev do nje in primernim načinom njene predstavitve. Preučevali bomo vsebine druţinskih delavnic oz. ponudbo muzejev in galerij na tem področju. Zanimalo nas bo, če in kako pedagoška sluţba pridobiva povratne informacije o uspešnosti ter o strukturi udeleţencev delavnic, vtisih udeleţencev ter če in kako pridobljene informacije izkoristijo pri načrtovanju in izvedbi nadaljnjih druţinskih delavnic.
10
6 MUZEJSKA PEDAGOGIKA
11
6.1 OPREDELITEV MUZEJEV IN GALERIJ IN NJIHOVA VLOGA V DRUŽBI
Mednarodni muzejski svet (International Council of Museums - v nadaljevanju ICOM) muzeje opredeljuje kot za javnost odprte, nepridobitne, stalne ustanove v sluţbi druţbe in njenega razvoja, ki zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila pridobivajo materialne dokaze o ljudeh in njihovem okolju, jih hranijo, raziskujejo, o njih posredujejo informacije in razstavljajo (Icomov kodeks muzejske etike 2005, str. 9). Odgovorni so za materialno in nematerialno naravno in kulturno dediščino. Ustanovitelji in tisti, ki so pristojni za strateško usmeritev muzejev in za nadzor nad njimi, so najbolj odgovorni za varovanje in uveljavljanje dediščine in za razpoloţljive človeške, materialne in finančne vire (prav tam, str. 12).
Dolţnost muzejev je pridobivanje, ohranjanje in uveljavljanje zbirk, s čimer prispevajo k varovanju naravne, kulturne in znanstvene dediščine (prav tam, str. 15), ter da razvijajo vzgojno-izobraţevalno vlogo in pritegnejo širšo javnost iz skupnosti, kraja ali skupine, v kateri delujejo. Sodelovanje s skupnostjo in uveljavljanje njene dediščine sta sestavni del vzgojno-izobraţevalne vloge muzeja (prav tam, str. 22).
Umetnostni muzej ali galerija je prostor, namenjen razstavljanju umetniških del javnostim z namenom boljšega razumevanja in večjega cenjenja umetnosti. Tudi zasebna galerija denimo razstavlja, vendar je njen glavni poudarek lahko komercialni in ne vzgojno-izobraţevalni.
Galerije imajo tudi druge funkcije, kot so zbiranje, ohranjanje in študij umetnin. Nekateri umetnostni muzeji in galerije prikazujejo vrsto umetnostnozgodovinskih in zgodovinskih umetnin skupaj s sodobnimi umetninami, medtem ko se nekatere osredotočijo na določeno obdobje, kot je npr. sodobna umetnost (Visiting an … 2010, str. 2).
Gaea Leinhardt, Kevin Crowley in Karen Knutson (2002) muzeje in galerije opredelijo kot kulturne ustanove, ki so v prvi vrsti namenjene učenju, kljub temu pa so razlogi za njihov obisk raznoliki. Med drugim ponujajo priloţnost za druţenje, preţivljanje časa s prijatelji, odkrivanje lokalne kulture, sproščanje. Ljudje jih obiskujejo sami, z druţino, s prijatelji, s šolo, nekateri jih obiskujejo pogosto, drugi poredko (prav tam, str. 9). Kot so različni razlogi za obisk, pa so raznolike tudi naloge sodobnih muzejev in galerij.
Zbiranje, restavriranje in razstavljanje predmetov ter druge aktivnosti muzejev in galerij so namenjene temu, da svoje znanje in zbirke posredujejo javnostim, ljudem vseh starosti in ţivljenjskih ozadij, ter jim omogočajo sodelovanje v kulturnem ţivljenju in pridobivanje novega znanja. Zato je pomembno, da je vsaka dejavnost muzeja namenjena različnim
12
javnostim in izobraţevanju. Muzeji in galerije so prostori učenja za ljudi vseh starosti.
Vzgojno-izobraţevalne dejavnosti širijo in dopolnjujejo razumevanje in uţivanje obiskovalcev v zbirkah in razstavah (Brüninghaus-Knubel 2001, str. 29). Hkrati se muzeji in galerije zavedajo, da imajo le-ti tudi predznanje, izkušnje in pričakovanja, na katerih gradijo svoje nadaljnje učenje (Paris 2002, str. 222). Zato se te ustanove vedno bolj posvečajo svoji javni podobi, povezovanju z druţbo ter obstoječimi in potencialnimi obiskovalci.
Konstantin Yuryevich Milovanov idr. (2017) kot nujne naloge razvoja sodobnega muzeja in galerije navajajo:
- spodbujanje zanimanja ljudi za zgodovino in kulturo;
- prikazovanje raznolikosti kulturnih predmetov in opozarjanje na zgodovino drţave;
- spodbujanje idej, ki upoštevajo vlogo kulture v osebnem in druţbenem ţivljenju in druţbeno-kulturno vlogo človeka;
- oblikovanje pozitivne podobe znanstvenikov z vzbujanjem zanimanja in spoštovanja do njihovega dela;
- izboljšanje metod preučevanja preteklosti (prav tam, str. 27).
Muzeji in galerije se dandanes osredotočajo na odnos z obiskovalci, tako stalnimi kot potencialnimi, resničnimi in virtualnimi. S svojo javno podobo muzeji in galerije upravičujejo podporo in finančna sredstva, ki jih prejmejo iz najrazličnejših virov (Hooper-Greenhill 1999, str. 3). Povezovanje z druţbenim okoljem vodi do nenehnih sprememb v muzejih in galerijah in do znatne širitve njihove vzgojno-izobraţevalne vloge. Izsledki raziskav (Milovanov idr.
2017; Hookk 2007) so pokazali, da muzeji in galerije postajajo vse bolj priljubljeni po vsem svetu, najpomembnejše pa so spremembe kakovosti v odnosu med muzeji in galerijami ter njihovimi obiskovalci. Povezovanje med njimi je povzročilo intenziven razvoj muzejske pedagogike, ki posebno pozornost namenja ustvarjalnemu sodelovanju med muzejskimi pedagogi in obiskovalci. Muzeji in galerije, v katerih se odraţajo spremembe v druţbi in kulturi, doţivljajo tudi bistvene spremembe v svoji strukturi, vsebini in dejavnosti. Danes je poseben pomen pripisan oblikovanju muzejsko-pedagoških tehnologij, usmerjenih strategij dela z obiskovalci in razvoju različnih dejavnosti (Milovanov idr. 2017, str. 27).
Vloga muzejev in galerij v druţbi se torej s časom spreminja – če so muzeji in galerije v preteklosti veljali za zakladnice znanja in so predstavljali predmete z zgodovinsko ali umetniško vrednostjo zato, da bi se obiskovalci kaj novega naučili, uţivali v lepoti predstavljenega in si ustvarili sliko kulturno-zgodovinskega okolja, je sedaj posredovanje
13
znanja podrejeno ustvarjanju privlačnega prostora, ki pritegne obiskovalce, ki ustreza njihovim ţeljam in potrebam in se jim prilagaja (Johanson in Glow 2012, str. 31–40;
Linnemann idr. 2013, Milovanov idr. 2017, str. 27). Hkrati pa postaja druţbeno-kulturna vloga muzejev in galerij zelo opazna. So motivacijska, ustvarjalna in kulturo oblikovalna sila.
Aktivno povezovanje z druţbenim okoljem vodi do širitve njihove vzgojno-izobraţevalne vloge (Milovanov idr. 2017, str. 27). Ta se močno kaţe v razvoju muzejske pedagogike in delu ter vlogi muzejskih pedagogov.
14 6.2 OPREDELITEV MUZEJSKE PEDAGOGIKE
Večina obiskovalcev obravnava muzeje in galerije kot prostore, kjer se lahko seznanijo s predmetom, zbirko ali razstavo in kjer lahko razširijo svoje znanje. V 20. stoletju se je oblikoval celovit sistem kulturno-izobraţevalne dejavnosti in progresivnega razvoja muzejske pedagogike v njenih teoretičnih in praktičnih vidikih. Metodološki temelji muzejske pedagogike temeljijo na načelih filozofije vzgoje in izobraţevanja ter kulturologije na eni strani ter posebnosti muzejskega in galerijskega izobraţevalnega prostora na drugi. Muzejska pedagogika kot znanstvena disciplina obravnava razvojne posebnosti sodobnega muzeja in galerije (Milovanov idr. 2017, str. 27).
Rajka Bračun Sova in Darko Štrajn (2015) definirata muzejsko pedagogiko kot interdisciplinarno znanstveno vedo, ki označuje široko teoretsko polje in velik nabor aplikativnih pristopov, ki se lotevajo vsebinskih, epistemoloških, konceptualnih in metodičnih vprašanj o vlogi oziroma rabi muzeja in galerije v vzgojno-izobraţevalnem kontekstu (prav tam, str. 8).
Izraz se je v zadnjih desetletjih uveljavil v slovenskem prostoru kot splošno sprejet termin, ki označuje prakso in vedno bolj tudi teorijo vzgojno-izobraţevalnega dela v muzejih in galerijah (Kodelja in Tavčar 2008, str. 125). V sintagmi »muzejska pedagogika« je z izrazom
»pedagogika« mišljeno vse, kar se nanaša na vzgojno-izobraţevalno delo v muzejih in galerijah, z izrazom »muzejska« pa to, da je to delo v muzejih in galerijah specifično in torej različno od tistega v šoli, kljub temu, da je pogosto pod vplivom šolske pedagogike. Ta specifičnost pa se kaţe bolj na ravni ciljev kot metod in oblik dela (prav tam, str. 130).
Eva Kocuvan (1989) kot temeljne cilje muzejske pedagogike navaja privabljanje širokega kroga obiskovalcev, izobraţevanje posameznikov in skupin, spodbujanje h kritičnemu mišljenju ter k lastni ustvarjalnosti. Muzejska pedagogika mora vključevati vse vidike muzejskega ali galerijskega dela, obravnavati mora ustanovo kot celoto in se ne sme omejevati le na razstavljene predmete. Le prilagoditev osnovnih konceptov komunikacijske teorije, strategije kulturnega razvoja in vodenja lahko uveljavi muzeje in galerije kot pomembne vzgojno-izobraţevalne ustanove (prav tam, str. 405).
15 6.3 RAZVOJ MUZEJSKE PEDAGOGIKE
V tem delu naloge se bomo v veliki meri opirali na besedili Lidije Tavčar ''Otroci, mladostniki in odrasli v galeriji'' (2001) in ''Uvod v muzejsko pedagogiko'' (2009), v katerih je avtorica preučevala razvoj muzejske pedagogike v svetu in pri nas.
Avtorica poudarja, da dokler so se v muzeje in galerije v študijske in raziskovalne namene odpravljali le poznavalci in izobraţena elita, ki so jih po prostorih vodili tam zaposleni znanstveniki, muzejska pedagogika ni bila potrebna, potrebna je bila le metodologija raziskovalnega dela (Tavčar 2001, str. 10). Progresivna druţbeno-politična gibanja konec 19.
stoletja in zlasti progresivna vzgojno-izobraţevalna prizadevanja ob raziskovanju otroškega razvoja pa so v 20. stoletju privedla do razvoja muzejske pedagogike (Hein 2006, str. 344).
Pomembni premiki v izobraţevalni funkciji muzejev in galerij so se začeli pojavljati ţe v času francoske revolucije, ko so Louvre spremenili iz zasebne kraljevske galerije v javni muzej, ki naj bi sluţil mnoţičnemu izobraţevanju drţavljanov. Skupaj s knjiţnicami in čitalnicami so jih ustanavljali predvsem z namenom, da bi obiskovalcem omogočili dostop do znanja o svetu, v katerem ţivijo. Francoska revolucija je bila tudi ključni razlog, da so zasebne zbirke konec 18. in v začetku 19. stoletja postale javni muzeji (Tavčar 2009, str. 13–14). Ko so muzeji v 19. stoletju odprli vrata širšemu krogu občinstva, se potreba po muzejski pedagogiki v oţjem pomenu besede še ni pojavila, saj so bili obiski predvideni predvsem za odrasle, ki naj bi se v muzeju in galeriji samostojno učili (Tavčar 2001, str. 10). Šele v prvih desetletjih 20. stoletja so muzeje in galerije v svetu začele mnoţično obiskovati šolske skupine, v Sloveniji pa se je to zgodilo dosti kasneje (Tavčar 2001, str. 10). Kljub temu, da vzgojno- izobraţevalna vloga muzejev in galerij obstaja, odkar obstajajo te ustanove, pa lahko govorimo o razvoju muzejske pedagogike na profesionalni ravni šele v obdobju po drugi svetovni vojni (Hein 2006, str. 340–341).
Pomen muzejev in galerij za vzgojo in izobraţevanje otrok sta poudarjali predvsem dve pedagoški smeri: pragmatistična in pozitivistična. Pozitivistična smer, ki je izrazito usmerjena na dejstva in na konkretno, pripisuje velik pomen neposrednemu opazovanju stvari in intuitivni metodi, ki naj omogoči poučevanje s poskusi in uporabo vseh čutil in ne samo besed. V tej perspektivi so bili muzeji in galerije razumljeni kot pomoč pri pouku, ki temelji na neposrednem opazovanju stvari. Začetki muzejske pedagogike, ki se je začela razvijati vzporedno z začetki mnoţičnih obiskov šolskih skupin v muzejih in galerijah, pa so pokazali, da ni dovolj pripeljati otroke v muzej ali galerijo in jih postaviti v neposreden stik z deli,
16
temveč potrebujejo predznanje in vodila (Tavčar 2009, str. 59–60). Na zgodnji razvoj muzejev za otroke je imela velik vpliv tudi teorija aktivnega in neodvisnega učenja Marie Montessori, ki je poudarjala pomen otrokove neodvisnosti pri izbiri aktivnosti (Kuţnik 2009, str. 4).
V Sloveniji je učencem dolgo časa galerijo nadomeščala cerkev, saj se je najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, Jakopičev paviljon, odprlo šele leta 1909. Do takrat v okolici ni bilo primerljivega stalnega umetnostnega razstavnega prostora, a tudi v Jakopičevem paviljonu obisk mlajših oseb ni bil zaţelen (Tavčar 2001, str. 11). V tistem času so ob vsaki pomembnejši razstavi začeli tiskati razstavne kataloge, a vendar se iz tam navedenega »seznama« del obiskovalec ni mogel česa novega naučiti (prav tam, str. 22).
Dokaj nerazvita mreţa muzejev in galerij ter muzealci, ki so za svoje poslanstvo imeli le zbiranje, evidentiranje in klasifikacijo muzealij, so vplivali na pozen razvoj muzejske pedagogike na območju sedanje Slovenije.
Ta se je začela razvijati šele v drugi polovici 20. stoletja, ko so v muzejih in galerijah zaposlili prve kustose pedagoge (prav tam, str. 24). Še v 80. letih prejšnjega stoletja je bila nenavadna misel, da sta muzej in galerija lahko zabavna, nenavadni so bili tudi obiski skupin predšolskih otrok (prav tam, str. 8). Redki muzejski pedagogi, ki so bili na tem področju samouki, so uspeli dvigniti pedagoško dejavnost v muzejih in galerijah na višjo kakovostno raven, na teoretskem področju pa smo ostali v primerjavi z Anglijo in Italijo, ki sta uvedli pedagoško dejavnost v podobnem času, precej v zaostanku (prav tam, str. 24–25). Muzejski pedagogi in kustosi so v začetku devetdesetih let 20. stoletja pričeli sistematično vabiti predšolske otroke in mlajše šolarje v umetnostne muzeje in galerije. Več izkušenj so imeli s starejšimi osnovnošolci, srednješolci in odraslimi, saj so se starejšim osnovnošolcem in srednješolcem načrtno posvetili ţe konec petdesetih let 20. stoletja (Tavčar 2009, str. 65–66).
Vzgojno-izobraţevalna vloga muzejev in galerij se je razvijala od ponujanja vodstev za šolske skupine in odrasle do dogodkov, delavnic, razstav in vodstev za raznoliko publiko, s čimer se je razvila in razširila tudi vloga muzejskega pedagoga, ki vključuje razvoj razstav, raziskovanje ciljnih skupin, upravljanje in izvajanje vzgojno-izobraţevalnih programov (Hooper Greenhill 1999, str. 3). V zadnjih 30 letih so muzejski pedagogi razvijali metode za učenje, tako za učenje v skupini, kot so delavnice, vodstva in dramatizacija vsebin, kot za učenje na daljavo, s čimer se je učenje v muzejih in galerijah premaknilo iz učilnic na celotno ustanovo, razstave, dogodke in publikacije. S širšim pojmom muzejskega in galerijskega
17
izobraţevanja pa so dobili tudi večjo odgovornost in vlogo v širšem druţbeno-kulturnem okolju (prav tam, str. 4). Posledično z leti prihaja do sprememb in napredka v razvoju muzejske pedagogike. Za uspešen razvoj vzgojno-izobraţevalnih procesov v muzeju se mora razvijati tudi muzejska pedagogika in njeni posebni pedagoški pristopi, s katerimi muzejski pedagogi v svoje delo vključujejo najrazličnejše ciljne skupine. Pri delu z npr. predšolskimi in osnovnošolskimi otroki muzejski pedagogi lahko prilagodijo učne oblike in metode, ki so ţe uveljavljene v vrtcih in šolah, muzejskemu in galerijskemu okolju (Duh 2015, str. 97–98).
Danes se skupaj z naraščajočo literaturo na tem področju uveljavlja študij muzejske pedagogike, strokovna delovna mesta za muzejske pedagoge, muzejske organizacije in časopisi, namenjeni muzejski pedagogiki (Hein 2006, str. 340–341).
18 6.4 DELO MUZEJSKEGA PEDAGOGA
Vloga muzejskih pedagogov ni omejena le na razvrščanje, dokumentiranje, upravljanje in predstavitve zbirk, temveč se osredotočajo na poglobljeno vzgojno-izobraţevalno delo (Duh 2015, str. 89). Nalogo muzejskega pedagoga Eva Kocuvan (1989) opredeli kot vzgajanje in spoznavanje z naravno in kulturno dediščino. S tem obiskovalcu omogočimo razumevanje določene razstave, razstavljenega predmeta, primerjavo z lastno ţivljenjsko situacijo ali pa uporabo muzejske in galerijske izkušnje za lastni osebni razvoj (prav tam, str. 405).
Muzejski pedagog oz. kustos pedagog je posrednik med obiskovalci in razstavljenimi deli (umetninami, kulturnozgodovinskimi, arheološkimi, etnološkimi in prirodoslovnimi eksponati). Vloga muzejskega pedagoga in animatorja je ključna pri oblikovanju vedenj o razstavljenih predmetih, na celotno izkušnjo pa vplivajo znanje, doţiveta razlaga in primerna spodbuda. Vsaka skupina ali posameznik, ki obišče muzej oz. galerijo, ima drugačne interese, zato je naloga muzejskega pedagoga, da razvija različne metode in oblike dela, s katerimi bo dosegel ţeleni rezultat (Tavčar 2001, str. 8). Muzejski pedagog ima tudi pomembno vlogo pri oblikovanju temeljnih aktov, izjave o poslanstvu, politiki in programu muzeja in galerije (Brüninghaus-Knubel 2012, str. 30).
Muzejski pedagog povezuje ustanove, skupine in posameznike. V vlogi strokovnjaka za javnosti, ki razume potrebe in ţelje različnih skupin obiskovalcev, mora muzejski pedagog prispevati svoje znanje k skupnemu upravljanju muzeja, na primer pri obravnavi novih razstav. Kot del tima naj bi bil sposoben prispevati ključne podatke o razumevanju in interesih različnih skupin obiskovalcev, ciljne skupine pa naj bi vključeval kot partnerje v učnem procesu. Cilj muzejskega pedagoga je torej, da posreduje vidike kulturne zgodovine, naravoslovja, umetnosti ali znanosti na način, da jih bodo obiskovalci razumeli in jih primerjali z lastnimi izkušnjami na teh področjih (prav tam, str. 30–31). Tavčar (2001, str. 8) poudarja, da mora biti odnos med obiskovalcem in muzejskim pedagogom čim bolj dejaven, dinamičen in fleksibilen ter da morajo muzeji in galerije obiskovalcem ponuditi dejavnosti, ki trajno izobraţujejo obiskovalce vseh starostnih obdobij na inovativne in interdisciplinarne načine.
Muzejske in galerijske pedagoške sluţbe ustvarjajo programe tako za tiste, ki prihajajo v muzej in galerijo organizirano (vrtci, šole, odrasli, turisti), kot tudi za posameznike, otroke in druţine. Znotraj tega so tudi tako imenovani popularizacijski programi, kot so sobotni
19
programi ali pa programi ob dnevih odprtih vrat. Pedagoško-andragoško delo v muzeju in galeriji ni več le tradicionalno vodenje obiskovalcev po razstavah, temveč so to programi, ki so jih zasnovali v povezavi z raznolikim muzejskim občinstvom, ciljnimi skupinami in temami (Kogej Rus 2017 v Findeisen 2017, str. 122). Vidimo lahko, da imajo muzejski pedagogi in posledično pedagoška sluţba pomembno vlogo pri snovanju dejavnosti in s tem uresničevanju ciljev muzejev in galerij. Kakšen pa je ugled in poloţaj pedagoške sluţbe v primerjavi z drugimi oddelki muzejev in galerij?
Cornelia Brüninghaus-Knubel (2012) izpostavlja, da sta v mnogo muzejih in galerijah tudi dandanes vzgoja in izobraţevanje zgolj sekundarnega pomena. Celo tam, kjer ima muzej specializiran oddelek za izobraţevanje, ima ta pogosto nizek ugled in status v hierarhiji oddelkov. Najboljši primeri muzejev in galerij, ki se odzivajo na obiskovalce, imajo ţe dolgo pred uradnim odprtjem zaposlene muzejske pedagoge, ki sodelujejo v razvojni skupini muzeja. Kljub temu pa je še veliko muzejev in galerij, ki preţivijo brez oddelka za izobraţevanje, mnogi pa se odločijo za samo eno osebo, od katere se potem pričakuje, da opravlja vse naloge v povezavi z muzejsko pedagogiko, vendar ena oseba ne zmore opraviti vseh potrebnih nalog, zlasti ne več takrat, ko vrtci, šole, fakultete, starši in širša javnost prepoznajo vrednost vzgojno-izobraţevalnih programov, ki jih nudi muzej ali galerija.
Povpraševanje vrtcev in šol in širše javnosti po vzgojno-izobraţevalnih dejavnostih v muzejih in galerijah zahteva zaposlitev dodatnih specializiranih kadrov za vodenje ogledov eksponatov, načrtovanje in vodenje vzgojno-izobraţevalnih delavnic ter drugih dejavnosti.
Samostojni sodelavci ali zaposleni za krajši delovni čas lahko po ustreznih pogodbah in pod nadzorom opravljajo mnogo teh funkcij, vendar mora te delavce usposobiti muzejski pedagog ali drugi strokovnjaki (prav tam, str. 29–30).
Tako kot delo muzejskih pedagogov velikokrat ni jasno določeno, obstajajo tudi razlike v mnenju zaposlenih o najboljših načinih vključevanja vzgojno-izobraţevalnih delavnic ter njihovih izvedbah v program muzeja in galerije, kar kot ugotavlja Lynn Uyen Tran in Heather King (2007, str. 131) izhaja iz pomanjkanja enotnega izobraţevanja muzejskih pedagogov. V večini evropskih drţav namreč ni posebnih študijskih programov, ki bi študente pripravili za poklic muzejskega pedagoga, zato je veliko muzejskih pedagogov študiralo znanstveno stroko, ki je tema muzeja, za katerega delajo (arheologija, biologija, zgodovina ipd.) ali pa so zaključili študij pedagogike oziroma psihologije (Brüninghaus–Knubel 2012, str. 30). Z izrazom muzejski pedagogi tako nekaterim neupravičeno pripisujemo specifično pedagoško
20
znanje in kompetence, ki jih samouki, ki niso študirali pedagogike, marsikdaj nimajo (Kodelja in Tavčar 2008, str. 130).
Lynn Uyen Tran in Heather King (2007) trdita, da imajo muzejski pedagogi širok razpon spretnosti, s katerimi ţelijo določeno tematiko pribliţati obiskovalcem, razlikujejo pa se v interpretaciji svoje vloge v muzejskem ali galerijskem okolju, prav tako različne pedagoške pristope vpeljujejo na različne načine. Z vzpostavljanjem teoretske osnove znanja in definiranega profesionalnega usposabljanja bi lahko zagotovili večjo konsistenco njihovih pedagoških pristopov, odločanje na podlagi strokovnih rešitev in vzpostavili kredibilnost poklica v javnosti, hkrati pa bi laţje en z drugim zgradili profesionalni dialog o učenju v muzejih in galerijah (prav tam, str. 134–135). Podobne teţave, s katerimi se srečujejo muzejski pedagogi v svetu, se pojavljajo tudi v Sloveniji.
Tavčar (2015) poudarja, da imajo področja, preden si izborijo svoje mesto delovanja, pogosto teţave s tradicionalnimi, ţe uveljavljenimi strokami. Kljub petdesetletnemu razvoju področja je prezrta pomembna naloga muzejske pedagogike – popularizacija dognanj in izsledkov različnih strok, ki jih kustosi pedagogi predstavljajo različnim starostnim skupinam obiskovalcev (prav tam, str. 18). Ker kustosi pedagogi niso imeli ustreznega študija, je bilo pričakovati, da se bo v Sloveniji v novo oblikovani študij Muzejska pedagogika vpisalo največ tistih kustosov pedagogov, ki so se na tem področju v muzejih in galerijah zaposlili pred kratkim, ob začetku zaposlitve pa vpisa in posledično izvedbe študija ni bilo (prav tam, str. 22). Kot poudarja Tavčar (prav tam, str. 23–25) so moţni razlogi za manjhno število vpisanih na program, kljub pričakovanemu vpisu ţe delujočih v tej stroki:
- plačljivost študija;
- teţave z zaposlovanjem v muzejih in galerijah;
- nezaupljivost muzejskih in galerijskih ustanov do študijskega programa;
- konflikti snovalcev študijskega programa z muzealci;
- pasivnost ţe zaposlenih muzejskih pedagogov, ki niso uvideli, da bi z uspešno zaključenim študijem pridobili zaţeleno kompetentnost in suverenost na svojem delovnem področju.
21 6.5 OBISKOVALCI MUZEJEV IN GALERIJ
Muzeji in galerije so v 21. stoletju soočeni s številnimi druţbenimi in kulturnimi izzivi ter bojem za finančno preţivetje. Svetovni splet in nove tehnologije ter tehnološke obdelave predmetov in podatkov na novo kontekstualizirajo in konstruirajo dostop do informacij, kar spreminja okolja, v katerih danes delujejo muzeji in galerije, zato se te ustanove osredotočajo na vprašanja, kako naj izraţajo in predstavljajo predmete in podatke in s tem identitetne, druţbene, politične in kulturne razlike. Danes je vedno bolj izraţena nuja muzejev in galerij, da se različne ljudi in skupnosti aktivno vključuje v druţbeni dialog, da skupaj raziskujejo, zbirajo in ustvarjajo, ponekod ljudje tudi sami pristopajo do njih z ţeljo po sodelovanju (Kordiš 2019, str. 4). Dvosmerna komunikacija, ki se vzpostavlja med muzeji in galerijami ter širšo druţbo, torej njihovimi obiskovalci, mora biti zaţelena na obeh straneh.
V zadnjih letih je v literaturi, ki obravnava muzeje in galerije, vedno več zapisov o vlogi teh ustanov v odnosu do skupnosti. Prizadevanja, da bi muzeji in galerije postali pomembni za skupnost, so se hitro preusmerila v ukvarjanje muzejev in galerij z različnimi vprašanji socialne politike, kot so izključenost posameznih druţbenih skupin, izgradnao kohezivnih skupnosti in regeneracija skupnosti. Odnos, ki se razvija med skupnostjo in muzeji ter galerijami, bodisi s strani ustanov, ki se poskušajo bolje povezati s svojim okoljem, bodisi s skupnostmi, ki se bolj aktivno zanimajo za kulturno dediščino in umetnost, spodbuja k premisleku o vlogi muzejev in galerij dandanes (Crooke 2006, str. 170). Primere povezovanja muzejev in galerij s skupnostjo lahko razdelimo v dve smeri: prvo, ki ustanove spodbuja, naj prepoznajo raznolikost skupnosti, ki ji morajo 'sluţiti', in drugo, ki ustanove vzpostavlja kot posrednike, ki lahko prispevajo k lajšanju socialnih teţav v druţbi. Prva smer je povezana s širjenjem reprezentativnih zbirk in programov, s katerimi naj bi pridobili novo publiko, druga pa z odpiranjem ustanov v okolje z namenom pomoči skupnosti. Obe smeri delovanja pa se ukvarjata s finančnim preţivetjem ustanov, ugotavljanjem, ali muzeji in galerije sluţijo svojemu namenu, ter z ugotavljanjem njihove ustreznosti za skupnost (prav tam, str. 181).
Sodelovanje s skupnostjo je sredstvo za pridobivanje novega občinstva, krepitev zaupanja v muzeje in galerije in vzpostavitev vloge muzejev in galerij v sodobni druţbi, hkrati pa spodbuja k ponovnemu pregledu vloge muzejev in galerij in za preizpraševanje o druţbeni vrednosti ustanov (prav tam, str. 183–184).
Muzejski pedagogi se danes ne ukvarjajo le z vrtci in šolami, ki obiščejo muzeje in galerije.
Medtem ko so v nekaterih ustanovah javni programi ločeni od šolskih, pa se zaposleni
22
ukvarjajo z različnimi skupinami obiskovalcev, pripravljajo programe za predšolske otroke, osnovnošolce, srednješolce, odrasle posameznike ali skupine odraslih in druţine. To so programi, ki privabljajo ljudi v muzeje in galerije, zato npr. druţinske in počitniške programe muzeji in galerije obravnavajo zelo resno in jih ustrezno financirajo (Griffin 2011). Kocuvan (1989) izpostavlja, da morajo muzeji in galerije oblikovati privlačne načine komuniciranja z obiskovalci, tudi z najmlajšimi, saj je to zelo pomembno za vzgojo kasnejših rednih muzejskih in galerijskih obiskovalcev (prav tam, str. 405). Muzejski pedagogi morajo prav tako upoštevati različne značilnosti in zmoţnosti obiskovalcev, denimo starost, druţbeni status, način ţivljenja in vrednostni sistem (Kogej Rus v Findeisen 2017, str. 124).
6.5.1 Obiskovalci muzejev in galerij kot potrošniki
S tem ko muzeji in galerije vidijo svoj cilj v komunikaciji s publiko, se obiskovalci pretvorijo v potrošnike njihovih storitev, zato je za uspeh muzejev in galerij pomembno, da poznajo svojo dejansko in potencialno publiko, njihovo strukturo in značilnosti (Tavčar 2009, str. 120, več o tem v nadaljevanju). Število obiskovalcev se je povečalo v ZDA in Evropi, saj so obiski muzejev in galerij postali ena izmed najbolj priljubljenih prostočasnih dejavnosti in turistična zanimivost. Obiskovalci po vsem svetu za kulturo porabijo bistveno več denarja kot kadarkoli prej. Muzejski in galerijski svet se je v zadnjih letih bistveno spremenil in pridobil več pomembnosti v gospodarskem smislu (Frey in Meier 2006, str. 398).
Ker se v zadnjih desetletjih muzeji in galerije posvečajo tudi temu, kako pritegniti pozornost javnosti, je trţenje postalo eno izmed bistvenih orodij upravljanja muzeja ali galerije. Paal Mork (2001) izpostavi dva razloga za takšno spremembo:
- zniţanje deleţa javnih sredstev, namenjenih muzejem ali galerijam, in
- konkurenca ponudbe na trgu prostočasnih dejavnosti (povečanje števila ponudnikov in raznolikost ponudbe) (prav tam, str. 100–102; Frey in Meier 2006, str. 398).
Bruno Frey in Stephan Meier (2006) izpostavljata, da se veliko muzejev in galerij bori za preţivetje, saj jim primanjkuje finančnih sredstev. Prizadevanja muzejev in galerij za povečanje prihodkov se lahko kaţejo kot reakcija na ostrejše tekmovanje za financiranje (prav tam, str. 398). Muzeji in galerije med sabo tekmujejo na treh ravneh: za obiskovalce, za javnofinančna sredstva in za donacije (prav tam, str. 410).
Povpraševanje po »ponudbi« muzejev in galerij lahko razdelimo na dva dela:
23 - zasebno povpraševanje obiskovalcev;
- povpraševanje oseb in organizacij, ki ne plačujejo ustanovi, a imajo kljub temu od ustanove koristi (prav tam, str. 401–402).
Poleg lastniške strukture (javna in zasebna) je konkurenca pomembna za povečanje ekonomske učinkovitosti muzejev in galerij. Frey in Meier (2006) se sprašujeta, ali konkurenca resnično vodi do boljših dejavnosti za uporabnike ali pa bo konkurenčna situacija prinesla le več koristi ustanovam (prav tam, str. 410). Prizadevanje za povpraševanje po
»ponudbi« muzejev in galerij torej ne izhaja nujno le iz ţelje po širjenju vzgojno- izobraţevalne dejavnosti, temveč je v ozadju tudi ekonomska logika in iskanje ekonomskih koristi ustanove.
V mnogo muzejih in galerijah o vsebini razstav še vedno odločajo izključno kustosi na osnovi lastnih interesov in tem raziskovanja, zanemarjajo pa dejavnosti za obiskovalce, saj z njimi le poredko pridejo v stik. Če pri zasnovi programov upoštevajo zgolj interese kustosov, jih obišče vse manj obiskovalcev, zato poiščejo rešitev v trţenju ţe obstoječih razstav v skladu s pristopom prodajne usmeritve, zanemarijo pa pravi problem, tj. pomanjkanje zanimivih razstav in druge ponudbe za obiskovalce (Mork 2001, str. 101–102).
Muzeji in galerije, ki se pri svojem delovanju osredotočajo na javnosti, imajo boljše moţnosti, da postanejo bolj obiskani. Muzejski marketing je opredeljen kot managerski proces, ki potrjuje poslanstvo muzeja in identificira, predvideva in zadovoljuje potrebe njegovih uporabnikov (Rojc Parditey 2013, str. 37). Uspešni muzeji in galerije bodo z javnostjo vzpostavili dvosmerno komunikacijo, od obiskovalcev bodo prejemali tudi povratne informacije in jih uporabili zato, da se bodo v razvojnih programih prilagodili njihovim potrebam in ţeljam, hkrati pa bodo trţenje vključili v proces strateškega načrtovanja in proračuna ustanove. Prizadevanja muzeja in galerije, usmerjenih v trţenje razstav, programov in delavnic, upoštevajo obiskovalce, redno spremljajo njihove ţelje, potrebe in znanje ter razvijajo programe v skladu z ugotovitvami (Mork 2001, str. 100–102).
Petra Rojc Parditey (2013) meni, da slovenski muzeji in galerije razumejo marketing predvsem kot stike z javnostmi, v prvi vrsti z obiskovalci, ter oglaševanje, prodajo in pridobivanje finančnih sredstev. Muzejski marketing predstavlja vse, kar pripomore k prepoznavnosti muzeja. Je eno izmed orodij privabljanja obiskovalcev, njegov cilj pa je povečati kakovost, dostopnost in odzivnost, hkrati pa ne more obstajati sam zase, temveč je
24
pomembno sodelovanje med vsemi, ki v muzeju in galeriji opravljajo različne dejavnosti, tudi vzgojno-izobraţevalne (prav tam, str. 63–65).
Vzgoja in izobraţevanje sta ključni del skupnih nalog muzejev in galerij, zato moramo nanju gledati kot na eno glavnih nalog, ki si ju mora zastaviti politike muzeja. Brez zavezanosti politiki tej nalogi je vzgoja in izobraţevanje zgolj marketinški trik za povečanje števila obiskovalcev (Brüninghaus–Knubel 2012, str. 29). Brigita Strnad (2015) izpostavlja, da z oblikovanjem vzgojno-izobraţevalnih dejavnosti za otroke spodbujamo ţelje po določenem predmetu ali dejavnosti za vse ţivljenje. Zato se tako starše kot vzgojitelje in učitelje dandanes obsipava z raznovrstnimi ponudbami za otroke, ki se posledično udeleţujejo različnih dejavnosti, ki naj bi bile ključne za njihov razvoj. Ţal pa mnoge izmed teh ponudb sledijo zgolj ideji potrošništva in zasluţka, njihov vzgojno-izobraţevalni učinek pa je le površinski. Če si muzej in galerija prizadeva za vsako ceno pridobiti čim več obiskovalcev, izgubi na področju upoštevanja različnosti in svobodne izbire in dogaja se, da lahko zaide na področje všečnosti in površinskosti (prav tam, str. 115–116).
25
6.6 ANALIZA OBISKOVALCEV MUZEJEV IN GALERIJ
Zapisali smo ţe, da je za uspeh muzejev in galerij pomembno, da poznajo svojo dejanske in potencialne obiskovalce, njihovo strukturo in značilnosti. Od konca 20. stoletja so na muzejske študije vplivale pomembne novosti. Poudarili smo, da se je razvilo novo razumevanje muzejev in galerij, ki ustanove spodbuja k ustreznosti in odzivnosti na druţbeno okolje, v katerem se nahajajo. Tako se muzeji in galerije soočajo s socialnimi spremembami, skušajo pritegniti in zadovoljiti potrebe novih obiskovalcev, zato v njih razmišljajo o druţbeni vlogi kulture in o odnosu do obiskovalcev. Posledično so obiskovalci v razmislekih osebja zaposlenega v muzejih in glerijah dobili osrednjo vlogo, hkrati pa se je razvijal teoretični pristop k analizi obiskovalcev (Ellenbogen, Luke in Dierking 2007, str. 17; Hooper-Greenhill 2006, str. 362). Osredotočenost na obiskovalce muzejev in galerij je privedel do njihovega načrtnega in strukturiranega preučevanja njihovih izkušenj in s tem povezanih interesov ter vzorcev vedenja. Razmahnile so se študije obiskovalcev – demografske analize na večjih vzorcih, usmerjene v število obiskovalcev in analiziranje njihovih značilnosti na eni ter opazovanje in intervjuvanje obiskovalcev v muzejskih in galerijskih prostorih na drugi strani (Bračun Sova in Kemperl 2015, str. 78). Evalvacija razstav in vzgojno-izobraţevalne ponudbe je tako prepozna kot pomembno področje muzejske in galerijske prakse (Hooper-Greenhill 2006, str. 362).
Da bi ustvarili za obiskovalce uporabno muzejsko in galerijsko izkušnjo, morajo biti ustvarjalci, kustosi in muzejski pedagogi seznanjeni s ciljno skupino. Brez razumevanja ciljne skupine je komunikacija z obiskovalci slabša in teţko zbudi njihov interes za predstavljeno tematiko (Najbrt in Kapaunova 2014, str. 18–19). Strokovno besedilo, ki spremlja razstavo, je v veliko primerih namenjeno izobraţenim odraslim in ni primerno za otroke. Skupine turistov morda obiščejo muzej in galerijo za kratek čas, posameznik pa lahko tam preţivi ure (Mork 2001, str. 107). Za boljše razumevanje ciljne skupine obiskovalcev torej muzeji in galerije spremljajo svoje obiskovalce in preučujejo njihove značilnosti.
Obiskovalci muzejev in galerij imajo različne lastnosti, ki jih lahko razdelimo v naslednje skupine:
- sociodemografske značilnosti (starost, spol, poklic, stopnja izobrazbe, prebivališče);
- muzeološke značilnosti (razlog za obisk, predhodno znanje, vključenost v obisk);
26
- psihološke značilnosti (spomin, inteligenca, domišljija, motorične, vizualne, slušne lastnosti);
- druge lastnosti (velikost skupine, frekvenca obiska, trajanje obiska) (Najbrt in Kapaunova 2014, str. 18–19).
Kako pa je z upoštevanjem lastnosti obiskovalcev v praksi? Tavčar (2009) poudarja, da je pogoj za uspešno vzgojno-izobraţevalno delo muzejev in galerij dandanes poznavanje obiskovalcev (prav tam, str. 19). Muzejem in galerijam je pomembna analiza njihovih mnenj o pričakovanjih in zadovoljstvu s ponudbo, o njihovi motivaciji in vtisih, saj s pomočjo te pridobijo znanje o obiskovalcih in oblikujejo relevantno ponudbo programov ter razstav (prav tam; Gibbs idr. 2007, str. 37–38). Mnenja avtorjev glede upoštevanja izsledkov raziskav ciljnih skupin obiskovalcev pa se razlikujejo. Hooper Greenhill (2006) izpostavlja problem, ki zadeva ključne značilnosti obiskovalcev, ki so pomembne za muzeje in galerije. Najpogosteje raziskave obiskovalcev muzejev in galerij temeljijo na demografskih spremenljivkah, kot so druţbeni razred, izobrazba, dohodek, poklic, starost, narodnost in vera; študije so pokazale, da imajo te spremenljivke močan vpliv na odnos in vedenje obiskovalcev muzejev in galerij (prav tam, str. 368). Toda demografske študije ponujajo le nekatere vrste informacij.
Ustvarjanje zemljevida z bolj in manj obiskanimi točkami muzejev in galerij ne omogoča razumevanja individualne vrednosti te izkušnje za obiskovalce, strukturirani vprašalniki pa le v omejenem obsegu prispevajo k razvoju poglobljenega znanja o znanju, stališčih, vrednotah in občutkih obiskovalcev (prav tam, str. 371).
Kot so se muzeji in galerije spreminjali v preteklosti, se bodo zagotovo tudi v prihodnosti. Če ţelijo uspešno delovati in biti v koraku s časom, morajo tudi predvidevati, kako bodo zdaj in kasneje pritegnili obiskovalce. Kirsten M. Ellenbogen, Jessica J. Luke in Lynn D. Dierking (2007) navedejo naslednje napotke za razvoj muzejev in galerij v prihodnosti:
- veliko več pozornosti bi bilo treba nameniti multikulturni sestavi druţbe;
- analizo obiskovalcev bi morali teoretično poenotiti, poglobiti bi bilo treba raziskovanje potreb različnih skupin obiskovalcev muzejev in galerij;
- morali bi oblikovati nove strategije vključevanja obiskovalcev v proces zasnove razstav in programov, ki ne bi smele zanemariti novih tehnologij in komunikacijskih kanalov;
- osrednjo vlogo pri izboljšanju kakovosti dejavnosti v muzejih in galerijah in privabljanju nove publike bi morale dobiti digitalne tehnologije;
27
- izboljšati bi bilo treba raziskave, ki obravnavajo obiskovalce in komunikacijo z njimi (prav tam, str. 17).
6.6.1 Kako muzeji in galerije pritegnejo (in odvračajo) obiskovalce?
Muzeji in galerije so v preteklosti predstavljali predmete z zgodovinsko ali umetniško vrednostjo zato, da bi širili znanje in prestavili druţbeno ter estetsko vrednost razstavljenih predmetov (Johanson in Glow 2012, str. 31–40; Linnemann idr. 2013). Kot poudarja Gary Edson (2011), pa so »dandanes tako mladi kot odrasli izbirčni v prostočasnih aktivnostih, iščejo prijetne in zanimive načine, kako preţiveti prosti čas« (prav tam, str. 19). Muzeji in galerije pa so sposobni ustreči takim potrebam skozi aktivno učenje, zato morajo muzejski pedagogi oblikovati širok izbor formalnih in neformalnih programov, ki so smiselni in hkrati zabavni, tako da ljudem tudi po celem dnevu preţivetem v šoli ali sluţbi sodelovanje v delavnicah, na tečajih ali prireditvah pomeni prijetno doţivetje (prav tam, str. 19). Muzeji in galerije zato za obiskovalce pripravljajo dneve odprtih vrat, povezujejo se z različnimi skupinami, kot so starejši, mladi, azilanti, brezdomci, druţine. Ljudi ţelijo navduševati, povezovati, z njimi ustvariti oseben stik, kar dosegajo z razstavami, razpravami, delavnicami, skupnostnimi stvaritvami in podobnim (Kogej Rus 2017 v Findeisen 2017, str. 124).
Edson (2011) poudarja, da so muzeji in galerije tudi prostori za zabavo. Muzejske stavbe so lahko zelo zanimive ţe same po sebi. Zbirke in razstave ustvarjajo vzdušje, v katerem obiskovalci uţivajo. V programe vključujejo različne kulturne in zabavne prireditve ter aktivnosti, kot so branje poezije, glasbene prireditve in plesi. Drugo sredstvo za privabljanje novih obiskovalcev so nastopi umetnikov, ki pritegnejo njihove oboţevalce (prav tam, str.
19).
Sherene Suchy (2006) izpostavlja zanesljivost, fleksibilnost, resnicoljubnost, hitrost, zabavo in znanje kot glavne vrednote in značilnosti dejavnosti muzejev in galerij, za katere obiskovalci muzejev menijo, da so ključne za povezovanje s skupnostjo (prav tam, str. 9).
Tavčar (2001) našteva nekatere probleme, ki delajo muzeje in galerije manj privlačne širši javnosti, med njimi tudi:
- nezadostno ogrevanje prostorov v zimskih mesecih, - odpiralni čas muzeja v času, ko je večina ljudi v sluţbi,
28
- pomanjkanje sedeţev, blazin in prostorov za počitek, kot so avdiovizualni prostor, kavarna ali knjigarna,
- nečitljivost napisov in slaba postavitev teh, - slaba osvetljenost prostorov,
- odnos zaposlenih v muzeju in galeriji do obiskovalcev in - oblikovanje primernih prostorov za druţine (prav tam, str. 8).
Od muzejev in galerij kot javnih kulturnih ustanov z vzgojno-izobraţevalno vlogo, katerih zbirke so vir znanja, se pričakuje, da predmetov ne postavijo samo na ogled, ampak jih obiskovalcem posamično ter v medsebojnih zgodovinskih, slogovnih in še kakšnih povezavah tudi interpretirajo (Bračun Sova 2016, str. 163).
Bračun Sova (2016) predstavi izsledke študije primera, opravljene v Moderni galeriji2 v Ljubljani, ki kaţejo, da umetnostni muzej ni najbolj dostopen, čeprav njegova politika vključuje diskurz o dostopnosti. Muzej kljub izkazani skrbi za obiskovalce, udejanjeni v različnih oblikah interpretacije (knjiţni vodnik, vodeni ogledi, prikrita interpretacija v razstavnem prostoru), nagovarja predvsem strokovno javnost. To se kaţe zlasti v tem, da muzej eksponatov ne interpretira, zato obiskovalec ob neposrednem stiku z umetnino zaman išče informacije o njej (prav tam, str. 163).
Ob pregledu literature lahko sklenemo, da so si avtorji enotni glede tega, da muzeji in galerije v zadnjih desetletjih postavljajo v središče pozornosti svoje obiskovalce in načine, kako jih pritegniti k obisku. Če so muzeji in galerije v preteklosti veljali za posrednike kulturne dediščine, so dandanes dobili številne druge vloge in naloge, med katerimi je ena najpomembnejših posredovanje znanja. Muzeji in galerije naj bi z vsemi dejavnostmi sledili svojemu osnovnemu poslanstvu, ki je po ICOM–ovi opredelitvi pridobivanje, hranjenje, raziskovanje in razstavljanje materialnih dokazov o ljudeh in njihovem okolju zaradi preučevanja, vzgoje in razvedrila (prim. Icomov kodeks muzejske etike 2005). S tem pridobijo tudi obiskovalci, ki muzeje obiščejo zaradi zabave, pridobivanja novega znanja in prijetnega preţivljanja prostega časa. Pri tem, kako se muzeji in galerije lotevajo problema pridobivanja obiskovalcev, pa so si mnenja različna. Na eni strani so muzeji in galerije, ki obiskovalce postavljajo v središče pozornosti, jih preučujejo in se ukvarjajo z njihovim
2 Raziskava je preučevala pedagoški pomen muzejske interpretacije na primeru Moderne galerije, predvsem problem načina zasnove interpretativnih gradiv, da bodo ta razumljiva in uporabna za obiskovalce, še posebej za nestrokovnjake, ki nimajo strokovnega, umetnostnozgodovinskega pristopa k razumevanju umetnosti (Bračun Sova 2016, str. 16)
29
mnenjem ter ţeljami. Vzgojno-izobraţevalne dejavnosti so namenjene tako posredovanju znanja kot ustvarjanju občinstva, ki se vrača, različnim skupinam so prilagojeni tudi materiali, napisi na razstavi in spremljevalno gradivo, pozornost posvečajo tudi ureditvi prostorov. Na drugi strani pa so muzeji in galerije, ki se drţijo svoje tradicionalne funkcije in se namesto obiskovalcem bolj posvečajo ohranjanju in razstavljanju dediščine, čeprav ta ni vedno prilagojena obiskovalcem različnih starosti, stopenj izobrazbe in interesov. Te ustanove tudi pripravljajo vzgojno-izobraţevalne dejavnosti, a z manj izrazito osredotočenostjo na obiskovalce. Muzeji in galerije se torej prilagajajo potrebam trga, v kolikšni meri in na kakšen način se tega lotijo, pa je odvisno od politike ustanove in pojmovanja vloge obiskovalca v njej.
6.6.2 Družinski obisk muzeja
Lea Kuţnik (2009) izpostavlja pomen priprave druţine ţe pred obiskom muzeja in galerije, saj bo otroke obisk bolj navdušil, če bodo lahko sodelovali pri načrtovanju in pripravah.
Primeri takšnih priprav so:
- pogovor o tem, kaj bodo videli v muzeju in galeriji;
- osnovne informacije o muzejih in galerijah, kako pridejo predmeti tja in zakaj jih ljudje sploh zbirajo;
- seznanjanje z osebno varnostjo in pravili vedenja (npr. načrt za primer, če se otrok med mnoţico obiskovalcev izgubi) (prav tam, str. 101–104).
Člani druţine se med obiskom muzeja in galerije pogovarjajo o tem, kaj vidijo, slišijo, preberejo in naredijo povezavo z njihovim znanjem, izkušnjami in spomini. S pogovori hkrati utrjujejo pretekle izkušnje in razvijejo skupno razumevanje in znanje (Ellenbogen, Luke in Dierking 2007, str. 25).
V časopisju ali na spletnih straneh muzejev pogosto objavljajo informacije o razstavah, dogodkih in programih, ki so posebej namenjeni otrokom. Na začetku obiska druţina ob informacijskem pultu pridobi vse informacije o razstavah in dogajanju v muzeju in galeriji. Za otroke in starše so ponekod na voljo različne brošure, ki so v pomoč pri ogledu razstav, avdio vodstva s slušalkami, posebni delovni listi, prilagojeni starosti in razvojni stopnji otrok, ter različne ustvarjalne delavnice za otroke in starše (Kuţnik 2009, str. 101–104). Kakšno vlogo imajo pri tem muzejski pedagogi?
30
Muzejski pedagogi se soočajo z izzivi pri ustvarjanju izkušenj, ki obiskovalcem pomagajo:
- oblikovati vprašanja o predmetih,
- uporabljati sredstva za raziskovanje objektov, - povezati objekte z obstoječimi sredstvi,
- uporabljati muzejska sredstva z njihovim raziskovanjem področja (Paris 2002, str.
147).
Black (2012, str. 179–183) predstavlja načine, s katerimi lahko muzeji in galerije naredijo obisk druţini bolj prijazen. Zelo priljubljen način za ustvarjanje ugodne druţinske izkušnje so raziskovalne poti, ki spodbujajo celotno druţino k aktivnosti in pogovoru. Lahko iščejo določene predmete, štejejo, primerjajo, rišejo, se dotikajo predmetov (npr. iščejo določene ilustracije po celem muzeju in galeriji). Dodatno motivacijo zbuja nagrada ob zaključku uspešno opravljenih nalog. Priljubljeni, a bolj kompleksni, so tudi nahrbtniki z aktivnostmi3, ki jih druţina uporablja na poti po muzeju. Ti izkušnji dodajo več izbire in samostojnosti, pomembno pa je, da niso preteţki za otroke in so primerno zasnovani, da spodbujajo interakcijo z razstavljenimi predmeti. Nove tehnologije prav tako ponujajo mnoge moţnosti, s katerimi lahko pritegnejo otroke, ki so s tehnologijo dandanes v stiku ţe od malih nog.
Brezţična povezava v muzejih in galerijah je samoumevna, saj tudi na ta način lahko druţina pride do številnih informacij, lahko pa ponudijo aplikacijo, ki naredi otroško izkušnjo bolj interaktivno ob uporabi ţe znanih predmetov. Nepogrešljivi so redni dogodki, namenjeni druţinam, saj jih s takšnimi dejavnostmi muzeji in galerije spreminjajo v obiskovalce, ki se redno vračajo.
Znanje o zbirkah ali začasnih razstavah muzeji in galerije posredujejo tudi s knjigami, brošurami in katalogi. Besedilo in ilustracije lahko utrjujejo znanje in ponovno oţivijo izkušnje, doţivete na razstavi. Publikacije, vodniki in katalogi za otroke morajo biti ustrezno oblikovani. Besedila v njih morajo biti razumljiva in zabavna, lahko so opremljena s stripi in slikami (Brüninghaus–Knubel 2009, str. 38–42). Na vračanje druţin v muzej in galerijo vpliva tudi izkušnja ob odhodu, vabilo na prihodnje druţinske dogodke in informacije o prihodnjih dejavnostih (Black 2012, str. 169–173). Nekateri muzeji občasno organizirajo različne igre (npr. lov za zakladom v Čebelarskem muzeju v Radovljici), ki popestrijo obisk, spodbujajo
3 Nahrbtniki ali kovčki, ki jih pripravi muzejska pedagoška sluţba za druţine, in v njih pripravi različne aktivnosti, ki naredijo obisk druţini bolj zanimiv.
31
otrokovo radovednost in ostrijo sposobnosti opazovanja (Kuţnik 2009, str. 101–104). S čim pa muzeji in galerije doseţejo nasprotni učinek?
Na otrokovo pozornost negativno vplivajo pokvarjeni interaktivni predmeti, saj v njem najprej zbudijo pričakovanje, z nedelovanjem pa povzročijo razočaranje, zato je nujno, da muzeji in galerije skrbijo za delovanje razstave oz. oznake, ko nekaj ne deluje. Ključna je skrb za varnost pri načrtovanju in izvajanju dejavnosti za otroke, torej uporaba varnih materialov, izogibanje ostrim robom in majhnim predmetom, ki jih otroci lahko pojejo, uporaba površin, ki se jih lahko čisti (Black 2012, str. 172–173). Otrok praviloma ne nagovorijo razstave, ki ne ponujajo moţnosti za interakcijo, ki zahtevajo odlične bralne spretnosti in imajo nejasno postavitev prostorov (prav tam, str. 175). Moţnosti za stik z druţino pa se nadaljujejo tudi izven ustanove.
Po obisku dejavnosti v ustanovi je še veliko moţnosti za nadaljevanje učenja v druţini in med vrstniki. Starši otroku pomagajo povezati novo pridobljeno znanje z ţe znanim. Otroci se o obisku muzejev in galerij pogovarjajo s prijatelji, sorodniki in izmenjajo mnenja o tem, kaj jim je bilo najbolj všeč in kaj ne ter zakaj. V nekaterih tujih muzejih je na voljo tudi priročnik za druţinske obiske z idejami za dejavnosti doma (Kuţnik 2009, str. 101–104).
32
7 DRUŽINA KOT SPECIFIČNA SKUPINA OBISKOVALCEV MUZEJEV IN GALERIJ
Številni muzeji in galerije po svetu posvečajo veliko pozornosti obisku druţin. Starši z obiskom teh ustanov izobraţujejo in zabavajo svoje otroke, skupaj z njimi uţivajo v raznih doţivetjih, se srečujejo s sorodniki ali prijatelji (Mork 2001, str. 108). Graham Black (2012) izpostavlja, da so druţine ena izmed središčnih skupin obiskovalcev, ki ponekod predstavljajo tudi več kot polovico obiskovalcev muzejev in galerij (prav tam, str. 166). Druţine so obiskovale muzeje in galerije ţe pred tem, ko so pričeli opravljati raziskave, ki so se ukvarjale s to ciljno skupino. V 80. letih prejšnjega stoletja pa je prišlo do premika in nastale so številne raziskave, ki preučujejo učenje druţin v muzejih in galerijah. Ellenbogen, Luke in Dierking (2007) poudarjajo, da so druţine ena izmed glavnih ciljnih skupin, ki jo sestavljajo osebe različnih starosti in ozadij, a delijo skupne izkušnje, prepričanja in vrednote ter ustvarijo kompleksne interakcije. Raziskave, ki preučujejo druţine, se, kot poudarjajo avtorji (prav tam, str. 17), osredotočajo na druţino kot druţbeno skupino in na pomene, ki jih ustvarijo skupaj kot posledico deljenega besednjaka, prepričanj in vrednot. Veliko raziskav, ki jih navajajo Ellenbogen, Luke in Dierking, se je ukvarjalo s pogovori, vlogami v druţini, vedenjem, interakcijami med starši in otroki ter razlikami v pogovorih med druţinskim obiskom ter obiskom odrasle skupine v muzeju in galeriji (Ellenbogen, Luke in Dierking 2007, str. 17 in str. 25). Izsledki opravljenih raziskav so povečali razumevanje, kako, kaj, kje in kdaj se druţine učijo v muzejih in galerijah, in razumevanje druţine kot učne skupine, ki uporablja vire za prostovoljno učenje, katerega kontekst ustvarjajo muzeji in galerije. Druţinsko učenje v muzejih in galerijah se tako dandanes proučuje s perspektive druţine in ustanove (prav tam, str. 25). Zakaj pa je prišlo do premika v odnosu muzejev in galerij do druţin kot obiskovalcev muzejev in galerij?
Paul Mork (2001) pojasnjuje, da muzeji in galerije niso edina moţnost za preţivljanje prostega časa. Druţine se lahko dobivajo v parkih, kjer jim ni treba plačati vstopnine, ali dajejo prednost ponudbi, ki je bolj usmerjena v zabavo. Muzeji in galerije, ki ţelijo pritegniti druţine, se morajo prilagoditi njihovim potrebam. To je npr. ugoden odpiralni čas, tudi ob praznikih, šolskih počitnicah in koncih tedna, ko imajo druţine več prostega časa in takrat muzeji in galerije organizirajo tudi druţinske programe. Za druţine so potrebne tudi druge prilagoditve, saj je ogledovanje razstavljenih predmetov samo eden izmed razlogov za obisk.
