Ekokritika v znanstveni fantastiki Magistrsko delo Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

ANA JARC

Ekokritika v znanstveni fantastiki

Magistrsko delo

Ljubljana, 2021

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA PRIMERJALNO KNJIŽEVNOST IN LITERARNO TEORIJO ODDELEK ZA SLOVENISTIKO

ANA JARC

Ekokritika v znanstveni fantastiki

Magistrsko delo

Mentorja:

red. prof. dr. Tomo Virk

red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič

Študijski program:

Primerjalna književnost in literarna teorija – D-NEP

Slovenistika – D-NEP

Ljubljana, 2021

ZAHVALA

Za strokovno vodenje pri izdelavi magistrske naloge se zahvaljujem svojima mentorjema, red. prof.

dr. Alojziji Zupan Sosič in red. prof. dr. Tomu Virku. Za moralno podporo se zahvaljujem mami Doris in očetu Viliju, fantu Mihi ter prijateljema Tjaši in Janu.

IZVLEČEK

Ekokritika v znanstveni fantastiki

V svojem magistrskem delu se ukvarjam z ekokritiko, izraženo v izbranih znanstvenofantastičnih delih slovenske in svetovne književnosti. Teoretično-filozofski temelj mojih opažanj je Adornova teorija identitete neidentitete, s pomočjo katere osrednje teme – odnos do nečloveških živali, nezemljanov, robotov, ljudi in okolja – analiziram na podlagi človekove odmaknjenosti od narave.

Moji osrednji predpostavki sta, da je zaradi zasičenosti s tehnologijo in znanostjo znanstvena fantastika zelo primeren žanr za prikazovanje razlike med identiteto in neidentiteto ter da se v obravnavanih stikih z Drugim skriva človekov paradoksalen odnos do sveta, odgovoren za ekološko krizo.

Ključne besede: literatura in etika, ekokritika, znanstvena fantastika, odnos do živali, Theodor W.

Adorno

ABSTRACT

Ecocriticism in Science Fiction

In my master's thesis I focus on ecocriticism as shown in selected science fiction works from Slovenian and world literature. The theoretical and philosophical basis for my thesis is Adorno's theory of identity of nonidentity with the help of which I analyse the main themes – man's attitude towards nonhuman animals, aliens, robots, other people and the environment – based on man's distance between him and nature. My main suppositions are that because of the saturation of science fiction with technology and science this particular genre is excellent for showing the difference between identity and nonidentity and that in this contacts with the Other lies the paradoxical attitude of the human being towards the world, which made the ecological crisis possible.

Key words: literature and ethics, ecocriticism, science fiction, attitude towards animals, Theodor W. Adorno

KAZALO

1. UVOD ... 1

2. EKOKRITIKA ... 2

2. 1. Zgodovina eksploatacijske misli ... 2

2. 2. Razvoj in definicija ekokritike ... 8

2. 3. Metodološki in terminološki aparat ... 10

3. ZNANSTVENA FANTASTIKA ... 14

3. 1. Kaj je in kako je nastala ... 14

3. 2. Znanstvena fantastika na Slovenskem ... 17

3. 3. Zakaj ekokritika v znanstveni fantastiki? ... 19

4. ANALIZA BESEDIL ... 23

4. 1. Nečloveške živali ... 23

4. 2. Nezemljani ... 43

4. 3. Roboti ... 64

4. 4. Človek človeku ... 74

4. 5. Odnos do okolja ... 83

5. POVZETEK ... 91

6. LITERATURA IN VIRI ... 94

1

1. UVOD

V svoji magistrski nalogi se ukvarjam z ekokritiko, izraženo v znanstveni fantastiki. Za začetek orišem glavne poteze obeh raziskovalnih področij – pri ekokritiki povzamem zgodovino eksploatacijske misli, ki je do gibanja pripeljala in nato pojasnim njen metodološki in terminološki aparat. V poglavju o znanstveni fantastiki raziskujem korenine tega žanra, se nato ozrem še po slovenski sceni in zaključim s pomembno točko svoje raziskovalne naloge – odgovorom na vprašanje, zakaj ekokritika v znanstveni fantastiki. Teoretično-filozofski temelj moje ekokritiške analize znanstvene fantastike je Adornova teorija o identiteti neidentitete; predpostavljam, da je zaradi svoje odmaknjenosti od narave znanstvena fantastika toliko bolj primeren žanr za opazovanje ekokritiških iztočnic.

Osrednji del je namenjen analizi izbranih literarnih besedil. Gradivo črpam iz del sledečih avtoric in avtorjev iz svetovne in domače znanstvene fantastike: Mary Shelley (Frankenstein), H. G. Wells (Vojna svetov), Vercors (Sprijene živali), Franjo Puncer (Izgubljeni človek), Branko Gradišnik (»Raziskovalec«; »Trije dnevi, ki so pretresli svet«), Stanisław Lem (Solaris), Margaret Atwood (Zadnji človek), Vid Pečjak (Beg med zvezde; Kam je izginila Ema Lauš; »Božanske igre«), James Tiptree (»The Women Men Don't See«), Sally Miller Gearhart (The Wanderground), Joanna Russ (»Ko se spremeni«), Ray Bradbury (Marsovske kronike), Douglas Adams (Restavracija ob koncu vesolja), Roald Dahl (»Zvočni stroj«), William Gibson (Nevromant) in Miha Remec (Iksion;

Astralni svetilniki). Pri analiziranju besedil posegam po primerjalni, deskriptivni in interpretativni metodi.

V tem najobširnejšem poglavju me zanima odnos do nečloveških živali, nezemljanov, robotov, ljudi in okolja, izražen v znanstveni fantastiki. Moj prispevek ima to specifiko, da poskuša vse pojavnosti Drugega v znanstveni fantastiki klasificirati glede na osrednje merilo dopuščanja v krog moralnega upoštevanja – priznavanje nečloveške subjektivnosti. Cilj naloge je dokazati, da se v teh stikih z Drugim skriva človekov odnos do sveta – vsi njegovi paradoksi, dogme in z njimi načrt za pričujočo ekološko krizo, širši namen magistrske naloge pa je prispevati k diskurzu o ekološki problematiki na področju literarne vede, natančneje na področju znanstvene fantastike.

2

2. EKOKRITIKA

Poglavje je namenjeno definiciji ekokritike. V uvodu se sprehodim čez zgodovino filozofske in teološke misli, ki je definirala moderni svet, in nato pojasnim, kako je vplivala na rojstvo obravnavane literarnovedne discipline. Uvodu sledi oris ekokritike, njena temeljna določila in zgodovinski pregled z ozirom na slovensko ekokritiško sceno. Za lažje razumevanje terminologije sledi tudi slovarček najpomembnejših izrazov, ki jih v svoji magistrski nalogi najpogosteje uporabljam.

2. 1. Zgodovina eksploatacijske misli

Za razumevanje nastanka ekokritike je potrebno najprej poznati zgodovino dejanj in posledic, ki so do gibanja pripeljale, in zato moramo začeti na začetku – ob stvarjenju sveta. Dejstvo je, da je ves zahodni svet dedič krščansko-judovske misli in da je ta daleč najbolj antropocentrična od vseh religij (Lynn 9). »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!«, veli bog Adamu in Evi (v Čeh Steger 53) oz. veli človek samemu sebi v želji, da bi njegov obstoj imel smisel.

Krščanstvo veliko dolguje Platonovi filozofiji idej, ki pravi, da svet, v katerem živimo, ni pravi svet. Resnični in popolni svet je nekje zgoraj, v nebesih, pri bogu (odvisno, katerega razlagalca poslušamo, antičnega filozofa ali krščanskega učenika), kar imamo tukaj na tleh, pa je lažni, posnemovalni in skratka nepopolni fizični svet. To pomeni, da lahko z njim počnemo, kar koli se nam zljubi, saj obstaja zgolj kot lažni podaljšek resničnega sveta; poleg tega nam je zemljo bog tako rekoč podaril. Zamisel ni izključno krščansko-judovska, prej posledica človekove nravi, ki se je s pomočjo religije ustoličila kot temelj človekovega odnosa do sveta.

Preskok iz poganstva v krščanstvo pomeni tudi preskok iz animizima v objektifikacijo nečloveške živali in narave kot take. Animizem vsem živim in neživim stvarem pripisuje dušo in čeprav ne trdim, da bi se bilo smiselno vrniti k mnogoboštvu, je to naravi vsekakor nudilo precej več zavetja.

V svoji študiji Lynn White ugotavlja, da je animizem predstavljal nekakšno varovalo pred pretiranim človeškim poseganjem v okolico; če v mogočnem hrastu biva gozdna nimfa, je drevo prepovedano posekati, saj bi s tem razjezili božanstvo v njem in si nakopali nesrečo (10). Ko pa je poganstvo enkrat razrešeno, je s tem razrešena tudi naša odgovornost do sveta, v katerem bivamo – drevesu, jezeru, nečloveški živali je odvzeta pravica do duše in narejen je prvi korak do popolnega

3

razkola med fizičnim in metafizičnim svetom. Z odvzemom duše/duha narava naenkrat obnemi, govori pa lahko samo še človek; vloga vsega, kar ni človek, pa je zreducirana na simbolno.

Naše oddaljevanje od narave je bilo postopno in čeprav so se metode spreminjale, je cilj ostajal isti – odrivanje vsega nečloveškega onkraj vsakršnega moralnega upoštevanja (Cavalieri 57). Da bi se od nečesa oddaljili, pa je potrebno definirati, zakaj je to Drugo od nas drugačno in s tem manjvredno. Naloge se je uspešno lotil že Aristotel s svojim delom Zgodovina živali, v katerem kot ideal predstavi svobodnega grškega moškega, ki simbolizira vrhunec civilizacije: pamet, kulturo, svetlo in dobro, v opoziciji pa najdemo nečloveško žival, ki je del narave: ta je neumna, nekulturna, temačna in slaba (v Hurn 17). Christopher Manes opaža, da je distinkcija med kulturo in naturo pravzaprav opravljena že takrat, ko zanjo najdemo ime:

Pomenljivo je, da so se animistične družbe skoraj brez izjeme izognile hujšemu uničevanju okolja, ki pri nas zahteva uvajanje okoljske etike kot pomembne družbene tematike. Mnogo staroselskih skupin sploh nima besede za divjino in tudi ne postavlja jasne meje med divjim in udomačenim življenjem, ker se pri njih ne pojavi zadosten konflikt med naravo in kulturo, da bi razlikovanje utegnilo nastati. (Manes 18)¹

Jacques Lacan meni, da govorica in narava vznikneta hkrati, saj je druga posledica prve (v Kolenc 209); narava je skratka hkrati posledica in vzrok antropomorfnega stroja. Številni dokazi iz neciviliziranih, »primitivnih« ljudstev besno kažejo na to, da je velik del naših prepričanj samo konstrukt in ne aksiom. Mnogi nimajo besede za divjino, saj od nje niso ločeni – oni so divjina.

Zato je tudi odnos kolonizatorjev do koloniziranih dominanten in posmehljiv. »Kar se tiče etnologije, dojemam življenje domorodca kot popolnoma nezanimivo in nepomembno, nekaj od mene tako oddaljenega kot življenje psa« (v Baker 19)², pravi svojčas ugleden antropolog Bronisław Malinowski, ki v enem mahu postavi tako nečloveške živali kot domorodce izven območja moralnega upoštevanja; za cilje kolonizacije je vsekakor bilo primernejše, da se niso pretirano spraševali o moralnosti svojega početja. Kanibalizem so konkvistadorji večkrat uporabljali kot dokaz, da so domorodci bližje nečloveškim živalim kot ljudem; odrekanje

1 Vse angleške citate sem prevajala sama. V nadaljevanju jih bom označevala s prev., krajše citate pa bom v originalu prepisala v opombe.

2 As for ethnology, I see the life of the native as utterly devoid of interest or importance, something as remote from me as the life of a dog.

4

človečnosti s sklicevanjem na primitivnost in živalskost je pomagalo napolniti marsikatero zakladnico (Hurn 25).

Iskanje odgovorov izključno s pomočjo hladnega razuma tako pripelje do številnih posledic tako za nas kot za naravo. V svojih poskusih distanciranja od vsega živalskega in naravnega smo bitko prenesli izključno na miselno polje, saj nam je od zmeraj jasno, da ju na fizičnem področju ne moremo premagati. Soočeni z lastno ranljivostjo in neodgovorljivimi vprašanji smo se podzavestno odločili naravi, ki ni ranljiva in nima vprašanj, maščevati.

Skozi zgodovino človeštva vse do 20. stoletja je bila verjetnost, da bi človek zmagal v bitki med telesom in razumom na področju telesa, zelo majhna. Če je bilo potrebno zaploditi deset otrok, da jih je pet preživelo, če nas je lahko odnesla kuga, ki je pobila več sto tisoč ljudi na en mah, če so nam izpadali zobje pri tridesetih, če nismo imeli zagotovljene hrane za več kot nekaj dni, če smo iz nočnih posod praznili lastne iztrebke na polja ali skozi okna, bi težko verjeli (kljub človekovi fantastični sposobnosti, da verjame skoraj vse), da bi v naravnem svetu človek lahko kdaj prednjačil na področju telesa. Narava je torej sovražnik, ki smo mu dali obraz bogov in boginj, svetnikov in mučenikov, in ta sovražnik nas bo ugonobil na poti do našega pravega doma – v Abrahamovemu objemu. (Fromm 30–31)³

S tem smo nekoliko ublažili svojo eksistencialno jezo – ja, življenje je težko, telo šibko, narava prevlada, a po smrti bom imel smisel, šel bom v nebesa, moj pravi dom. Konec koncev nas je bog ustvaril po lastni podobi, kar pomeni, da smo edino bitje, obdarjeno z racionalno mislijo. »Da razumemo inteligenco in samozavedanje kot vrhunec razvoja nasproti fotosintezi, strupnikom ali sporogenezi, lahko res ublaži človekove starodavne negotovosti glede njegove vloge v vesolju, ampak takšno početje nima nikakršne veze z evolucijo in se ne sklada z opazovano naravo«

(Fromm 24)⁴. Naša logika je narejena in koristna samo za nas, kar se npr. odlično pokaže v naših prizadevanjih, da bi čim bolj natančno selekcionirali in s tem omejili različne nečloveške živali in rastline v kraljestva, veje in debla – a tako kot idealizirani človeški razum takšen sistem ne dopušča prekrivnosti, prepuščanja, sploh pa je reči, da je neka žival visoko/nizko razvita, precej antropomorfno, če smo edino merilo mi sami.

3 Prev.

4 To privilege intellect or self-consciousness, as opposed to photosynthesis, poisoned fangs, or sporogenesis, may soothe ancient insecurities about humanity's place in the cosmos, but it has nothing to do with evolutionary theory and does not correspond to observable nature.

5

V zgodovini je več filozofov in teologov zagovarjalo stališče, da je takšen odnos do vsega nečloveškega nekoliko preveč vase zaverovan, a politične in ekonomske prednosti so jih navadno preglasovale. Zavetnik ekokritikov Frančišek Asiški⁵ je recimo poskušal omajati idejo, da je človek vladar vsega sveta, Voltaire je ostro kritiziral Descartesovo obsodbo vsega nečloveškega; najbolj od vseh pa je moderni svet poslušal prav slednjega. Descartes v svojih Meditacijah (1641) z naslanjača obsodi nečloveške živali na prazne avtomate in upraviči vivisekcijo; v času ekonomske rasti je nekaj takega vsekakor precej uporabno. Kartezijanstvo, krščanstvo in kapitalizem so poskrbeli za uspešno iztrganje človeka iz konteksta narave. Z industrijsko revolucijo se je razkol med človekom in naravo tako rekoč zacementiral – sedaj jo je mogoče obvladati tudi na fizičnem področju, še posebej nečloveške živali.

Odnos človeške živali do nečloveške je kompleksen in poln tabujev. Vse do Darwinovega Razvoja vrst (1859) je veljalo, da smo se ljudje preprosto pojavili kot popolnoma dokončana božja stvaritev, in čeprav so nam nečloveške živali podobne, so hkrati tudi zelo drugačne. Kot je na prejšnjih straneh že bilo mogoče opaziti, je naša miselnost dualistična in s tem primerjalna – in odličen kandidat za primerljivega Drugega je prav nečloveška žival.

Dualizem se odlično povezuje z dialektiko vključevanja in izključevanja, kar Agamben imenuje za temeljno gibalo antropogeneze (v Kolenc 203). Zmožnost za dialektiko pa imamo samo ljudje – mi smo spraševalci, nečloveška žival pa ne more odgovarjati, zato so vsa pravila in opažanja naša in kot taka arbitrarna in družbeno skonstruirana. Antropologiji je bilo večkrat očitano, da služi političnim ciljem, saj je povezava političnega in fiziološkega glavni vir za zagovarjanje dominacije (Haraway 20) – da bi utemeljili, zakaj ima ženska fiziološke predispozicije za pohlevnost in uslužnost moškemu, so se večkrat zatekali (in se še) k vzorcem iz narave, kar je svojevrsten paradoks. Na vse kriplje se že vse od antike ali prej trudimo, da bi se čim bolj distancirali od svojih začetkov – atavizmov nas je sram, nočemo biti podobni opicam, hočemo civilizacijo in kulturo. Po drugi strani pa vsa svoja dejanja v tem civiliziranem in kulturnem svetu definiramo s tem, da je tako naravno in zato pravilno. Ko pride do vprašanja, kdo je boljši, močnejši, kdo ima prednost in kdo se mora pokoriti, kdo in zakaj lahko dominira, pridejo argumenti iz narave še kako prav.

5 Za zavetnika ga predlaga Lynn White v svojem članku Historical Roots of Our Ecologic Crisis (14).

6

Pri konstrukciji zatiralnih teorij telesa je bilo najpomembnejše področje biobehavioristične znanosti živalska sociologija ali znanost o živalskih skupinah (Haraway 25). Zanimivo je, da vse raziskave odsevajo družbena razmerja, ki temeljijo na gospostvu v človeškem svetu znanstvenikov:

»'Homoseksualne samice, ki prevzamejo moško vlogo (podčrt. A. J.), napadajo samice v ženskih vlogah pred vzpostavitvijo žensko-ženske zveze'« (v Haraway 33). Znanstveniki, kakršen je bil Clarence Carpenter, so tako seksizem nadgradili v znanstveni seksizem, za kar smo mu vsekakor vse hvaležne, a njegovi eksperimenti, ki jih v delu Opice, kiborgi in ženske opisuje Donna Haraway, so zelo očitno politično motivirani, nasičeni s stereotipi in predsodki ter polni antropomorfnih interpretacij nečloveške subjektivnosti. Med objektivno znanostjo in zlorabljajočo ideologijo ni jasne ločnice, zaključuje Haraway (114).

Taista znanost že dolgo dokazuje, da nečloveške živali niso samo neme opazovalke življenja, ki jim s »simbiozo« delamo uslugo. Jane Goodal je s svojim ukvarjanjem s primati že zdavnaj dokazala, da imajo svojo družbo in kulturo ter da sta obe precej podobni naši družbi in kulturi.

Razlike med nami in nečloveškimi živalmi so samo v stopnji, meni Hurn, in ne v vrsti (38). Zakaj potem še vedno takšne razlike?

Ideja človeka se v evropski zgodovini izraža v razlikovanju od živali. Z neumnostjo živali se dokazuje človekovo dostojanstvo. O tem nasprotju so vsi predhodniki meščanskega mišljenja, stari Judje, stoiki in cerkveni očetje, pa kasneje drugi v srednjem in novem veku žebrali tako vztrajno in enoglasno, da kot le malokatera ideja sodi v temeljni inventar zahodne antropologije. Priznavajo ga tudi danes. Behavioristi so zgolj na videz pozabili nanj. To, da na ljudi aplicirajo iste formule in rezultate, ki jih brez vsakršnih zadržkov v svojih ogabnih fizioloških laboratorijih izvabljajo iz nemočnih živali, izpričuje to razliko na posebno rafiniran način. Sklep, ki ga potegnejo iz pohabljenih živalskih životov, se ne poda svobodni živali, temveč današnjemu človeku. S tem ko se spozablja nad živaljo, izpričuje, da on in samo on v vsem stvarstvu prostovoljno funkcionira tako mehanično, slepo in avtomatično kot trzaji zvezane žrtve, ki jo izkorišča strokovnjak. Profesor ob secirni mizi jih znanstveno definira kot reflekse, mantik ob oltarju jih je razglasil za znamenja svojih bogov. Človeku pripada um, ki neusmiljeno deluje; žival, iz katere potegne svoj krvavi sklep, ima samo neumno grozo, nagon ob begu, za katerega je prikrajšana. (Horkheimer in Adorno 273)

Filozofija Theodorja Adorna je vsekakor vredna omembe; za ekokritiko je predvsem relevanten zaradi svoje teorije o identiteti neidentitete. Za nemškega pisca je narava stanje totalne neidentitete – ni lastnine, ni pojmov in zato ni poimenovanj, je nekakšen izgubljeni raj (čeprav Adorno narave ne idealizira in ne spodbuja k vračanju v preteklost), iz katerega smo se ljudje iztrgali s pomočjo jezika in razuma. Od totalitete smo preveč oddaljeni in nazaj ne moremo, še vedno pa se moramo

7

izogibati zdrsa v nasprotno stran – v totalno identiteto, kajti čisto identiteto Adorno enači s smrtjo (smrtjo »običajnega« človeka in rojstvom novega, nekakšnega človeka-stroja). Njegova filozofija je v marsičem podobna Heideggerjevi filozofiji biti, a medtem ko slednji še verjame v smisel, ga Adorno ostro zanika – smisel je tisto, kar nas je spravilo v to godljo z željo po racionalizaciji in dominaciji; smisel je fasada, laž. Mi nismo več sposobni vrnitve v neidentiteto, živijo pa jo – nečloveške živali, kar je pomembna informacija za vsakogar, ki ima do njih pokroviteljski odnos.

Nečloveške živali ne moremo nikoli doumeti, ker svoje identitete ne moremo razpustiti, kar pa ne pomeni, da stik ni mogoč (Kernev Štrajn 47). S hišnimi ljubljenčki in obiski v živalskih vrtovih jim po mnenju Johna Bergerja tudi ne bomo naredili usluge. Gre namreč za odnos gospodarja- podložnika, saj na hišnega ljubljenčka projiciramo lastna občutja (tako jih lahko obravnavamo kot družinske člane in še vedno mirne vesti jemo druge živali), ko srečamo nečloveško žival, iztrgano iz konteksta in postavljeno na piedestal v umetnem okolju, pa do stika z Drugim enostavno ne more priti: »[…] nikjer v živalskem vrtu se ne moremo srečati s pogledom živali. V najboljšem primeru bo njen pogled trenil in spolzel naprej. Gledajo postrani. Srepijo. Opazujejo mehanično. Postale so odporne na takšna srečanja, ker nič ne več ne more pritegniti njihove pozornosti« (Berger 37)⁶. Pomembno zgodovinsko dejanje, katerega posledice lahko opazujemo v tem trenutku, je bilo udomačitev nečloveških živali. Udomačitve so se pričele 10.000 let nazaj, ko je Zemljo doletela ledena doba in je človek prvič začutil potrebo po shranjevanju mesa. Do tega trenutka so ljudje večinoma živeli od poljedelstva in nabiralstva, s kroničnim pomanjkanjem hrane pa se je pojavila nova možnost – omejitev gibanja živali v ograje (Hurn 58). Pogosto slišimo, da kmetje živijo z živalmi v simbiozi, s tem da te nimajo veliko od takšnega odnosa, kajti zanje je bolj podoben zajedavskemu: »Ljudje so jemali oz. jemljejo živali v svoje družbene vrste, kot zahvalo ljudem za varovanje pa živali 'dovolijo' ljudem uporabljati njihova telesa« (Hurn 65)⁷. Antropologi takšno zvezo imenujejo družbena pogodba med ljudmi in živalmi, a že to, da je nečloveške živali ne morejo ne prebrati in ne podpisati, je precej pomenljivo.

6 […] nowhere in the zoo can a stranger encounter the look of an animal. At the most, the animal's gaze flickers and passes on. They look sideways. They look blindly beyond. They scan mechanically. They have been immunized to encounter, because nothing can any more occupy a central place in their attention.

7 Humans took or take animals in their social lines and, in return for human protection, animals 'allow' humans to utilize their bodies.

8

Samantha Hurn dokazuje, da se je s skupnim življenjem povečalo število bolezni, ki preskakujejo in mutirajo iz človeške na nečloveško žival in obratno. Ptičja gripa (ali aviarna influenca) je v enem letu vzela nekaj deset človeških življenj, da bi preostala zavarovali, je bilo pobitih približno 200 milijonov ptic (Klampfer 197) – »odgovoren« za najnovejšo pandemijo, pandemijo koronavirusa, pa naj bi bil netopir. V javnem diskurzu dejstvo, da tesno sobivanje z drugimi živalmi v slabih razmerah ne prinaša najboljših rezultatov, skorajda ni bilo obravnavano; vsi podatki so pretreseni skozi antropomorfno sito, ki kot problematične zmeraj predstavi nečloveške živali in ne nas – prostor »kradejo« one nam, in čeprav so npr. na ozemlju od nekdaj živeli medvedi, so si sami krivi, da morajo zaradi zanje neobstoječih mej umreti.

In sedaj – zakaj bi nas vse to moralo zanimati v literaturi? Zakaj ekokritika, zakaj tematizacija Drugega v romanih, kratkih zgodbah itd.? Ali menim, da bi lahko ekokritika pripomogla k spremembi statusa žive in nežive narave? Prvi odgovor, ki se ponuja, je, zakaj ne? Leposlovje je konec koncev vpeto v zapleteni sistem človeškega delovanja in odraža naše razumevanje le-tega.

Za nekoliko bolj poglobljen odgovor pa se bom potrudila v naslednjem podpoglavju.

2. 2. Razvoj in definicija ekokritike

V odziv na nakopičene človeške predstave o naravi na tem mestu prihaja na vrsto ekokritika. V svojem bistvu je ekokritika literarnovedna disciplina, ki literaturo obravnava skozi (antropomorfne) oči fizičnega okolja; poudarek je skratka na izhodišču, ki ni izključno človeško, saj vključuje tudi širšo naravo. Ekokritika marsikaj dolguje ekologiji – ta je sestavljena iz grških besed oikos in logos; prva pomeni hiša, druga pa nauk, zato bi zloženko lahko prevedli v nauk o domu (Čeh Steger 15), kar vsekakor drži tudi za njeno izpeljanko. Ekokritika je nastala na ozadju modernih ekoloških gibanj, natančneje v 80. letih prejšnjega stoletja kot posledica dekonstrukcije.

Ta je besedo ponudila marginalnim skupinam, zato med npr. kvirovskimi, postkolonialnimi, feminističnimi in ekokritiškimi študijami obstaja določena vzajemnost, izhajajoča iz skupnega izvora – vse predstavljajo svojevrsten upor proti dominantni patriarhalni binarnosti. Leta 1978 je izraz v svojem eseju Literature and Ecology: An Experiment in Ecocriticism prvi uporabil William Rueckert, njen koncept pa sta nadalje razvila in dokončno uveljavila Cheryll Glotfelty (prva ameriška profesorica literature in okolja) in Harold Fromm v skupnem delu The Ecocriticism Reader. Landmarks in Literary Ecology (1996).

9

Na Slovenskem se je ekokritika razvila nekoliko pozneje; najvidnejše predstavnice so Jožica Čeh Steger – napisala je prvo slovensko ekokritiško monografijo (Ekokritika in literarne upodobitve narave, 2015), Jelka Kernev Štrajn – avtorica številnih razprav s področja feministične teorije, animalistike in ekokritike, Marjetka Golež Kaučič, Branislava Vičar idr., največkrat ekokritiško analizirani slovenski pisatelji pa so Fran Erjavec, Pavlina Pajk, Josip Stritar, Ivan Cankar, Srečko Kosovel, Prežihov Voranc, Vladimir Bartol, Janez Mencinger, Jure Detela idr.

Sam pojav ekokritike je dokaz, da je že v osemdesetih letih (in prej) bilo jasno, da eksploatacijski način življenja ni koristen ne za ljudi in vsekakor ne za naravo. Čas bi skratka bil, da prenehamo z zdravljenjem posledic in se obrnemo k vzroku, kar pomeni, da bi morali premisliti in predrugačiti svoje vrednote in način bivanja. Dvajseto stoletje je bilo prelomno za razvoj tehnologije, katere vzpon je omogočil kapitalizem, kar ne pomeni, da je sam sistem kriv za vse naše današnje tegobe – krutost ni bila izumljena v prejšnjem stoletju, samo povezala se je z novo tehnologijo in nadzorom (Costlow in Nason 9). Znanost in tehnologijo (kar bo natančneje obravnavano v poglavju o znanstveni fantastiki) usmerjajo naše vrednote – ne gre za slepo obtoževanje požrešnih bogatašev in nenasitnih korporacij, ampak za direkten odvod naših prepričanj s pomočjo znanosti v ekološko krizo. »Kaj naj torej naredimo? Nihče še ne ve. Če ne razmislimo o naših temeljnih prepričanjih, bodo naši specifični ukrepi ustvarili nove posledice, še bolj resne od teh, ki jih z njimi poskušamo odpraviti« (Lynn 5)⁸. Kaj torej lahko k diskurzu prispeva literatura?

Soočamo se s svetovno krizo – ne zaradi tega, ker tako delujejo ekosistemi, ampak zaradi delovanja naših etičnih sistemov. Premagati krizo bo mogoče le, če bomo do potankosti razumeli svoj vpliv na naravo, ampak še bolj kot to bo potrebno razumeti omenjene etične sisteme in jih primerno preoblikovati. Zgodovinarji, literarni akademiki, antropologi in filozofi niso sposobni lastnoročno izvesti takšne reforme, lahko pa pomagajo pri razumevanju. (Donald Worster v Glotfelty xx)⁹

V svoji želji po smislu in obvladanju narave smo v zgodovini prisegali na empirizem, logičnost, znanstvenost, a znanost je samo eden izmed načinov spoznavanja svoje okolice – vsekakor je to možno storiti tudi skozi literaturo. Še več – po Adornovem mnenju je samo skozi literaturo mogoče za trenutek izkusiti neidentiteto in s tem smisel, ki nam ga matematična formula enostavno ne more

8 What shall we do? No one yet knows. Unless we think about fundamentals, our specific measures may produce new backlashes more serious than those they are designed to remedy.

9 Prev.

10

ponuditi. Ljudje smo nekje na pol poti, sprijene živali, kot pravi Vercors – vpeti smo v naravo in hkrati od nje oddaljeni, smo kot begunci. Pravo življenje ima identiteto neidentitete in prave misli same sebe ne razumejo – sprave ne moremo doseči z vračanjem v preteklost, ko življenja še niso bila ujeta v mehanizacijo, ampak jo ponuja predvsem umetnost.

Pri obravnavanju literature ekokritika ni izbirčna – v čisto vsakem romanu, kratki zgodbi, noveli ali pesmi je mogoče zaslediti našo vpetost v naravo, pa naj bo to izjava, da je drevo mogočno in pokrajina lepa, živalska metafora ali kakršen koli poskus reprezentacije nečloveške pojavnosti.

Kritika pokaže na tovrstne človeške koncepte in nas postavi pred dejstvo, da je naše razmišljanje omejeno in pogojeno s konstruiranimi pojmi, ki smo jih po stoletjih tradicije vzeli za samoumevne in občeveljavne, kar posledično pripelje do eksploatacijskega odnosa na vseh področjih obstoja. V interesu vseh je (pa čeprav se tega še ne zavedamo), da se odnos predrugači, in to bi označila za glavni cilj ekokritiških študij. Sedaj pa je potrebno še utemeljiti, s katerimi metodami in kakšnim izrazoslovjem bom to pokušala v svoji nalogi doseči.

2. 3. Metodološki in terminološki aparat

Za ekokritiko je značilna izrazita interdisciplinarnost – črpa namreč s področja filozofije, sociologije, ekologije, biologije itd. in prav zaradi njene nedorečenosti je zanjo značilen metodološki pluralizem: »[…] ekokritiko opredeljujejo bolj tematika in specifična vprašanja kot kakršnakoli določnejša metoda […]« (Jurša Potocco 1). Kot sem že napovedala, bom v svoji nalogi posegala po deskriptivni, interpretativni in primerjalni metodi.

Ekokritika se opira na spoznanja različnih ved in si iz njih izposoja terminološka poimenovanja.

Največ jih je iz ekologije (narava, okolje, ekosistem) in kulturne zgodovine (pokrajina, divjina).

Pri svojih spoznanjih se sklicuje na »teoretske in estetske presoje ter na znanstvena spoznanja bioloških in ekoloških ved« (Čeh Steger 55). Ekokritiška analiza torej nima točno definiranega modela, po katerem bi se zgledovala, glavna terminološka vira zanjo pa sta naravoslovna znanost in humanistika.

Kot vsaka disciplina tudi obravnavana ni terminološko enoumna – v raznih študijah se pojavljajo različni termini, kot so zelene študije (green studies), živalske študije (animal studies), okoljske študije (environment studies) idr., vsem pa je skupna preprosta definicija, da literaturo (ali kako drugo področje človeškega delovanja) obravnavajo z biocentričnega pogleda. To je pravzaprav

11

temeljna naloga vsake veje ekokritiškega drevesa – da se zave svoje vpetosti v antropocentrizem in ga poskuša zamenjati z drugačnim pogledom, z biocentrizmom, ki odstrani človeka z vrha hierarhije in ga v postavi v krožni kontekst z okoljem.

V svoji nalogi sem in bom uporabljala določene izraze, za katere je zaradi frekventnosti primerno, da jih nekoliko predstavim. Nekateri termini so poljubni, kar pomeni, da ne ustrezajo vsem, ampak samo potrebam moje naloge, drugi pa so splošno sprejeti in zasidrani v ekokritiško zavest; vključila sem zgolj tiste, ki so relevantni za moje delo. Podrobnejše razlage zelenih, živalskih in okoljskih študij tukaj skratka ne boste našli.

 Antropocentrizem je stanje in hkrati prepričanje, da je človek center normiranja; ker imamo na voljo samo svoje možgane in svoje izkušnje, dobimo občutek, da je vse narejeno za nas in po naši meri. Takšen pogled tudi vse izven sebe vidi zgolj v povezavi v samim seboj – npr. narava je rezervoar naravnih virov, ki čaka na izkoriščanje. Celo reči, da je pokrajina lepa, je antropocentrično – kaj pa pomeni drevesu, da je lepo? (Clark 3). Čeh Steger v svoji monografiji antropocentrizem deli na mehko in trdo varianto – trda varianta ne vidi preko same sebe niti za milimeter, kar pojasni trenutno onesnaženje, mehka pa ima do narave

»samo« pokroviteljski odnos, na katerega projicira lastna občutja (53). Popolnoma neantropocentrično razmišljanje pravzaprav ni mogoče, saj smo venomer vpeti v človeški kontekst, kar pa ne pomeni, da do njega ne zmoremo biti kritični.

 Biocentrizem v ospredje postavlja ekosistem brez privilegirancev, kar pomeni, da je termin nasproten antropocentrizmu. Še vedno ne moremo preko nekaterih mej, še vedno razmišljamo po človeško, a se hkrati svoje »omejenosti« zavedamo. Gre za potujitev svoje človeškosti, zavemo se, da sta nerazumevanje in strah del naše narave, kar vsekakor pripomore pri vključevanju tujega v svoj prostor. Svoj (zmeraj človeški) glas tako posojamo tistim, ki ga sicer imajo, a je tako drugačen od našega, da ga lahko samo slutimo skozi tančico neidentitete.

 Narava je splošen pojem, ki pod svoje okrilje sprejme marsikaj, vključno človeka. Za potrebe svojih ciljev naravo razumem kot vse, kar stoji nasproti človeku, a ga hkrati definira; ob besedi narava skratka pomislite na vso tujo in domačo živo in neživo naravo, rastlinsko ali živalsko – izvzemši človeka. Podobno razumem tudi izraz okolje, le da gre za

12

kontekstualno specifiko nekega prostora. Včasih je beseda postavljena v navednice, kar pomeni, da gre za zaznamovano rabo termina.

 Nečloveška žival je natančnejše poimenovanje za žival, ki ni človek – ime poudarja dejstvo, da smo tudi sami produkt razvoja živalske vrste, kar nakazuje na potrebo po določeni meri skromnosti in izpostavlja nečloveško žival kot »znanega neznanca« (Kernev Štrajn 41).

Najbolj korektno bi bilo, če bi operirala s terminoma nečloveška žival in človeška žival, a zaradi ekonomičnosti sem se odločila obdržati samo prvega.¹⁰

 Nečloveška subjektivnost – preprosto povedano gre za subjektivnost, ki ni človeška. Lahko je reprezentirana na dva načina: kot tuja subjektivnost, predstavljena s človeškimi pojmi in predstavami, ali kot popolnoma avtonomna pojavnost, ki se svoje nereprezentabilnosti zaveda. Primeri nečloveške subjektivnosti v magistrski nalogi so nečloveške živali, nezemljani in roboti.

 Drugo – stik z Drugim je obširna tema pričujoče magistrske naloge. Gre za stik z nečloveško subjektivnostjo, pa tudi s človeško (o čemer pričata npr. rasizem in seksizem), v katerem se ne prepoznamo. Fenomenološki pojav je lahko razumljen precej obširno – v vlogi Drugega je lahko narava, nečloveška žival, človek ali celo ista oseba. Drugo je vedno neznanka in zato pogosto povezano s strahom – lahko je celo pošastno Drugo, nekakšen hibrid človeka-živali, kar je pogosta taktika, po kateri so posegali kolonizatorji. Drugo je v antropološkem smislu navadno tudi sinonim za manjvredno (Hurn 25). Drugo zapisujem z veliko začetnico iz bolj ali manj praktičnega razloga, da ga distanciram od običajnega pomena besede drugo¹¹. Filozofska razlaga Drugega s pomočjo le-tega konstruira pojem osebe – oseba je individuum, ki se zaveda in je prepoznan od drugega Drugega (Hurn 30), pri čemer moramo biti previdni, komu dodeljujemo in komu odrekamo status osebe:

»Imamo etično odgovornost, da ne oskrunimo Drugega s tem, da ga zreduciramo na naš

10 Razmišljala sem tudi o zamenjavi človeka za termin sprijena ali nenaravna žival, a obe variatni imata očitno negativno konotacijo, zato sem se odločila obdržati nevtralnejšo besedo.

11 Mislim, da bi razlago pisatelja Douglasa Adamsa za velike začetnice lahko brez težav aplicirali tudi na primer Drugega: »Velike začetnice so vedno dober način urejanja stvari, za katere nimate zadovoljivega odgovora« (Adams, Holistična 30).

13

način razmišljanja […]. Ignorirati ta klic pomeni razumeti Drugo kot predmet znanja«

(Sarukkai 1406)¹².

 Izraz ekofeminizem je prva uporabila Françoise d'Eaubonne leta 1974 v svojem delu Le Féminisme ou la Mort (1974) in v njem izpostavila povezavo med razvrednotenjem ženske in narave. Vez med opresijo žensk in narave je, tako kot med rasizmom in kolonializmom, očitna; ekofeminizem ruši dualizme, »naravne« hierarhije, si prizadeva za diverziteto in predstavlja opozicijo moškim teorijam. Ekofeminizem je nastal kot odgovor na globalni kapitalizem in degradacijo okolja, nastala zaradi patriarhalne družbe (Gaard in Murphy 24).

Ima izrazito aktivistično noto, usmerjeno v željo po socialni spremembi, prednost pa daje reprezentaciji žensk, še posebej pri pisateljicah.

Uvod v ekokritiko je tukaj končan. Položila sem temelje svoje magistrske naloge z zgodovinskim pregledom eksploatacijske misli, ki je pripeljala do modernih ekoloških težav, gibanj in posledično ekokritike. V nadaljevanju bo podoben uvod narejen še za žanr znanstvene fantastike, na koncu katerega bom tudi natančneje pojasnila, zakaj sem se odločila ravno za raziskovanje ekokritike v znanstveni fantastiki.

12 There is an ethical responsibility not to violate the other by reducing it to one's own system of thought […]. Ignoring the call is also to view the other as an object of knowledge.

14

3. ZNANSTVENA FANTASTIKA

V tem delu svoje naloge se posvetim zgodovini in glavnim značilnostim žanra znanstvene fantastike (v nadaljevanju ZF). Sprehodim se skozi zgodovino ZF v širšem in ožjem pomenu ter pojasnim, po katerih lastnostih se žanr razlikuje od drugih. Osvetljena so samo najpomembnejša obdobja in izpostavljeni najpomembnejši svetovni ustvarjalci, nato pa sledi podpoglavje, ki govori o ZF na Slovenskem. Po pregledu slovenske ZF književnosti je na vrsti razlaga, zakaj se mi omenjeni žanr zdi primeren za ekokritiško analizo.

3. 1. Kaj je in kako je nastala

Izraz science fiction je prvič bil uporabljen že leta 1851, današnji pomen pa mu je namenil Američan Hugo Gernsback leta 1929. Zveza je sestavljena iz besed »znanstvena« in »fantastika«;

gre torej za zmes fantastične literature in znanstvenih (ali kvaziznanstvenih) hipotez. Kot samostojna zvrst se je uveljavila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in čeprav njene korenine segajo daleč v zgodovino, sta šele v dvajsetem stoletju znanost in tehnologija prišli na vodilni položaj, ki ga ta dela tako ali drugače problematizirajo; pred dvajsetimi leti 20. stoletja je ZF bolj ali manj nerazdružljivo pomešana s fantastiko.

Po treh pravilih fantastike Tzvetana Todorova bi lahko ZF določili kot podpomenko fantastike.

Sestoji iz nenavadnega dogodka, ki se mu čudimo; čudi se mu bralec/literarna oseba; branje ne sme biti alegorično kljub temu, da si moramo dogodke jasno predstavljati (v Kordigel 22–23). Začetke ZF najdemo torej že v fantastiki, ta pa ima dolgo tradicijo – fantastične prvine je moč najti že v Bibliji, z eksotičnimi, nadnaravnimi in hipotetičnimi temami se ukvarjata tudi Homerjeva Iliada in Dantejeva Božanska komedija; popotni dnevniki srednjeveških raziskovalcev, kakršna sta bila Marco Polo in sir John Mandeville, so prav tako polni fantastičnih pripovedi in čudežnih bitij (Luchurst 15). A znanost še ni imela dovolj velike razsežnosti in vpliva, da bi oblikovala fantastično v znanstvenofantastično.

Svoje začetke ZF dolguje tudi utopični tradiciji: že zelo zgodaj postane očitno, da se tuji svetovi odlično povezujejo z idejo popolne civilizacije (in kasneje izpopolnjene tehnologije), kar lahko zasledimo v mešanici znanstvene teorije in študije lunarne civilizacije The Man in the Moone (1638, škof Francis Godwin) ali v Moorovi Utopiji (1515). Utopijo Darko Suvin postavlja kot podpomenko ZF in jo imenuje socialna ZF, a vsekakor je potrebno upoštevati dejstvo, da je prva

15

imela lastno tradicijo pred drugo (v Kordigel 7). Poleg utopije in nenavadnih popotovanj lahko med predhodnike ZF štejemo še grozljivi roman (oz. odvisno od poimenovanja, ki so mu ga namenili na konkretnem nacionalnem območju). Vrhunec grozljivega romana, ki ga marsikdo šteje za prvi pravi ZF roman, predstavlja Mary Shelley s svojo klasiko Frankenstein iz leta 1818.

Frankensteinova pošast je produkt znanosti, saj je že v začetku 19. stoletja postalo jasno, da

»znanost na človeštvo ne bo imela v celoti osvobodilnega učinka« (Booker 12).

O ZF kot o polnopravnem žanru lahko začnemo govoriti od leta 1926 oz. od tistega dne, ko je izšla prva številka revije Amazing Stories urednika Huga Gernsbacka (novi žanr je najprej poimenoval scientifiction in šele tri leta kasneje ZF). Revija je dosegla izjemen uspeh, pripomogla je k tudi fenomenu fandoma oz. nekakšnih klubov oboževalcev ZF. Še posebej v ZDA je organizacija ljubiteljev ZF bila zelo močna, zato ne preseneča, da Amerika še danes prednjači v številu nagrad, namenjenih izključno piscem ZF (nagrada Hugo, Nebula, nagrada Johna Campbella, Philipa K.

Dicka itd.). K nadaljnjemu razvoju je veliko prispeval tudi John W. Campbell (Who Goes There?¹³, 1938); krog piscev, ki ga je ustvaril s svojo revijo Astounding Science Ficton, sestavljajo zveneča imena, kot so Isaac Asimov (Jaz, robot, 1950), Robert A. Heinlein (Vesoljski bojevniki, 1959) in A. E. van Vogt (Slan, 1940); mnogi imajo ta čas (do druge svetovne vojne) za zlati čas ZF, ko se je ta dokončno izoblikovala v samostojen žanr. S koncem druge svetovne vojne so se pisci začeli posluževati t. i. mehkih znanosti – od z naravoslovjem in tehnologijo nasičenih del (Campbell je tako svojim piscem celo prigovarjal, naj stremijo k čim bolj znanstvenemu diskurzu) so se pisatelji obrnili k psihologiji, teologiji, filozofiji. Najbolj odmevna predstavnika tega obdobja sta Ray Bradbury (Fahrenheit 451, 1953) in Philip K. Dick (Ali androidi sanjajo o električnih ovcah?, 1968). V 60. letih ZF doživi novi val tudi zaradi filma in televizije; v tem času se še posebej izkažeta Stanisław Lem (Solaris, 1961) in Ursula K. Le Guin (Leva roka teme, 1969) (Kordigel 37–40). Z vstopom tehnologije v vsakdanje življenje se znanstvene spekulacije v 90. letih povežejo z elektroniko, kibernetiko – zadnji žanr pred žanrskim sinkretizmom konec 20. in začetek 21. stoletja napove William Gibson z Nevromantom (1984).

Še vedno pa moram odgovoriti na vprašanje, kaj so bistvene komponente in pravila ZF:

»Znanstvena fantastika je literarni žanr verbalnih konstruktov, kjer so potrebni in zadostni pogoji

13 Po tej noveli je posnet kultni film The Thing (Stvor) režiserja Johna Carpenterja iz leta 1982.

16

obstoj in integracija potujitve in razmišljanja, njen glavni motor je izmišljen okvir, ki je različen od avtorjevega empiričnega okolja«¹⁴, meni Suvin (v Roberts 1). Za potopitev v ZF svet je torej obvezna potujitev: še vedno gre za kraj, ki deluje po lastnih načelih verjetnosti in nujnosti, a od bralčevega mora biti oddaljen v času in/ali prostoru, z nečim mora bralca zmesti, ga spotakniti in opomniti, da je ta svet drugačen. Podobno pravzaprav velja za fantastiko in zaradi njune skupne spekulativne narave ju je pogosto težko ločiti – številne revije in zbirke se ju zato sploh ne trudita razmejiti, saj imata podobne cilje. Njuna (včasih zabrisana) razmejitvena točka pa je vloga znanosti.

Znanost je osrednja tema ZF literarnega ustvarjanja, zato ni nenavadno, da so prvi pisci pogosto bili biologi, zdravniki in drugi naravoslovni znanstveniki, ki so svoje literarno ustvarjanje jemali zelo resno in mu s pomočjo sodobnih odkritij poskušali nameniti čim večjo verodostojnost.

Temeljna značilnost ZF je skratka empirizacija čudeža. Preproga ne leta zato, »ker je to pravljični čudež, ampak zato, ker so vanjo vgradili antigravitacijske mikroagregate, zajci pa lahko letajo po vesolju, rastline lahko govorijo, morje lahko misli, ker je bila bioevolucija na tem planetu pač taka«

(Kordigel 31). A Kordigel Aberšek že leta 1994 opaža, da se razmerje med znanostjo in fantastiko počasi preveša slednji v prid – obrat k »mehkim« znanostim je namreč dokazal, da sama znanost in tehnologija nista osrednji nosilki krivde, nista generatorja ZF, ampak zgolj posledici nečesa večjega. »Bivanjska stiska, eksistencialna problematika, občutek ogroženosti – to so torej psihološki generatorji znanstveno-fantastične literature« (Kordigel 53).

Vpliv tehnologije torej ni vedno pozitiven, kakor si to prestavlja npr. Jules Verne v svojih čudovitih pogledih na prihodnost, v katero vodijo genialni in srčni znanstveniki. V dvajsetem stoletju tehnologija s seboj prinese nova orožja, nove načine nadzora in utrne se zavest, da bi kaj takega lahko pripeljalo do usodnih posledic. ZF ima zato pogosto izrazit politični naboj, uporniško noto:

»Želel bi pisati o ljudeh, ki jih ljubim, jih naseliti v namišljenem svetu, natkanem v mojih mislih, ne v svetu, ki ga dejansko imamo, ker ta svet, ki ga dejansko imamo, ne zadovoljuje mojih standardov. Prav, torej bi moral spremeniti svoje standarde; nisem na liniji. Moral bi se upogniti

14 Science fiction is a literary genre of verbal construct where necessary and sufficient conditions are the presence and interation of estrangement and cognition, and whose main device is an imaginative framework alternative to the authors empirical environment.

17

resničnosti. Nikoli ji nisem upognil hrbta. Za to gre pri znanstveni fantastiki«, pravi pisatelj Philip Dick (114). Ali z nekoliko bolj imenitnimi besedami:

Proces ustvarjanja znanstvenofantastične literature prav gotovo pomeni tudi »raziskovanje nekih temeljnih zakonitosti družbenega razvoja, zakonitosti, ki so delovale v preteklosti in bodo nedvomno tudi v prihodnost«

(prim. Grabnar, isto), medtem ko z druge strani, »znanstvena fantastika projicira (anticipira) našo civilizacijsko skušnjo v vesoljski (tuj) prostor in nezemeljski (prihodnji) čas« (prim. Bajt, 1992). Znanstvena fantastika tudi predstavlja »zmišljanje svetov, različnih od resničnega sveta«, kar se doseže »s širjenjem verjetnosti in nujnosti v toliki meri, kot to dopušča znanost, razumljena v hipotetičnem, ekstrapoliranem smislu«, pri čemer, razumljivo, »ni nujno, da ti svetovi obstajajo, lahko pa vsekakor bi« (prim. Živkovič, isto).

(Majnič 6–7)

V različnih svetovih, ki jih Philip Dick in drugi ZF pisci slikajo, zato pogosto ne gre za srečne prizore, temveč za apokalipse, vojne, vsesplošno uničenje, diktatorski nadzor, popolno izčrpanost narave itd. Vse to so teme, ki se zadnje čase pojavljajo pogosteje kot utopične vizije človeka, ki je spravljen s samim seboj, to pa zato, ker so verjetnejše. Tako ekokritika kot znanstvena fantastika opozarjata na vse bolj verjetno negativno prihodnost – njuna cilja sta prekrivna. A preden se posvetim vprašanju, zakaj ekokritika v znanstveni fantastiki (čeprav je odgovor že nakazan), se moram osredotočiti še na tradicijo ZF v slovenskem prostoru.

3. 2. Znanstvena fantastika na Slovenskem

Besedno zvezo znanstvena fantastika je na Slovenskem leta 1932 prvi uporabil Vladimir Bartol v svojem članku o E. A. Poeju v reviji Modra ptica. V istem prispevku je izpostavil tudi nekatere lastnosti ZF in ponudil nekaj bolj ali manj ustreznih terminov za njihovo poimenovanje, a kljub spodbudnemu začetku je njegov prispevek ostal tako rekoč neopažen; vse do 60. let je ostalo poimenovanje ZF del poljubno. Šele po drugi svetovni vojni je postalo jasno, da ZF prodira tudi na slovenski trg in pojavila se je potreba po natančnejši definiciji – danes uveljavljen termin je leta 1959 vpeljal v reviji Življenje in tehnika Niko Sekula, kot samostojen žanr pa ga je tri leta kasneje utrdil Jože Snoj v svojem poročilu za dnevnik Delo (Kordigel 11–16).

Pomembni raziskovalci, ki so postavili teoretične temelje slovenski ZF, so še Drago Bajt, Žiga Leskovšek in Metka Kordigel Aberšek. Če ste prebrali kakršno koli slovensko ZF delo, je možnost, da je predgovor napisal Drago Bajt, precej velika, izdal pa je tudi prvo knjigo o ZF – to je zbirka esejev Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja (1982) in napisal predgovor k prvi antologiji slovenske ZF

18

kratke proze Mavrična krila (1978). Žiga Leskovšek je pogosto sodeloval z Bajtom in objavljal prispevke v reviji Življenje in tehnika, nekoliko bolj profesionalno pa se je z ZF ukvarjala Metka Kordigel Aberšek; iz ZF na Slovenskem je najprej doktorirala, leta 1994 pa prispevala prvo slovensko znanstveno monografijo o tem žanru. S teorijo ZF se ukvarjajo še Boris Grabnar, Janez Majnič, Aljoša Toplak, Bojan Ekselenski idr.

Popis slovenskega ZF leposlovja je nekje do 90. let dokaj pregleden in sistematiziran, zasluge pa gredo Bajtu in Kordigel Aberšek. Oba vidita predhodnico ZF v utopiji in antiutopiji, ki sta se na Slovenskem razvili v drugi polovici 19. stoletja, npr. Stritarjeva Deveta dežela (1878), Mahničeva Indija Koromandija (1884), Tavčarjev 4000 (1891), Mencingerjev Abadon (1893) itd. Z življenjem zunaj Zemlje se pri nas prva ukvarjata Šubič z romanom Pogubni malik sveta (1893) in Jaklič v arabeski Merkur (1893), med svetovnima vojnama pa v ZF lep čas prednjači Damir Feigel, ki ga Bajt imenuje slovenski Jules Verne. Čeprav je literarni vedi ostal v bežnem spominu kot humoristični pisatelj, Bajt dokazuje, da je z deli Pasja dlaka! (1926), Čarovnik brez dovoljenja (1933) in Supervitalin (1939), tako kot Verne v francosko, Feigel v slovensko utopično prozo uspešno uvedel tehnicizem in znanstvenost, potrebno za emancipiranost ZF žanra (Bajt, Ljudje 178). Po drugi svetovni vojni se slovenska ZF obrne v nebo – po vsej verjetnosti najbolj znano slovensko ZF delo je mladinski roman Vida Pečjaka Drejček in trije Marsovčki (1961). V 70. se pojavi tema robotov in negativni vpliv tehnologije, ki ju prav tako obravnava Pečjak (Roboti so med nami, 1974), pa tudi Franjo Puncer (zbirka Izgubljeni človek, 1978), konec 70. oz. začetek 80.

pa se pisci obrnejo proti »mehkim« znanostim, k človeški psihi – primer takšnega pisatelja je Branko Gradišnik s svojima zbirkama Čas (1977) in Zemlja zemlja zemlja (1981), za snovno- motivni in slogovni vrh slovenske ZF pa Kordigel Aberšek okliče antologijo Mavrična krila (1978), v kateri sodelujejo Gregor Strniša, Boris Grabnar, Vid Pečjak, Franjo Puncer in Branko Gradišnik. Osrednji pisec osemdesetih let je Miha Remec, ki še danes velja za najbolj plodovitega slovenskega pisatelja ZF. Po njegovem opusu sodeč bi mu lahko rekli tudi znanstvenofantastični erotični vitalist, med njegova najbolj znana dela pa spadajo trilogija Iksion (1981), Iksia (2001) in Iks (2006), Mana (1985), Veliki voz (1986), Zelena zveza (1989) itd.

V devetdesetih so svojo ZF pot začeli še Samo Kuščer (Žalostni virtuoz in druge domišljijske zgodbe, 1989), Marjan Tomšič (Veter večnosti, 1989), Boris Višnovec (radijska igra, kasneje izdana v romaneskni obliki Polet vesoljske ladje Primus, 1995/2010), Boris Čerin (Prekletstvo

19

dvoglavega klovna, 1990), Edo Rodošek (Sence neznanega, 1998) idr. Proti koncu tisočletja in dalje so se v smer mladinske književnosti usmerili Bogdan Novak (Strašljiva strahovica, 1996), Marko Robnik (Čarniki, 2006), Magdalena Cundrič (Alioth ali Rep velikega medveda, 2015) in Milan Petek Levokov (Pred katastrofo, 2021). Naslov najbolj plodovitega še živečega pisca ZF trenutno pripada Bojanu Ekselenskemu, avtorju najdaljše slovenske ZF sage Vitezi in čarovniki (2011–).

Prvo društvo ljubiteljev ZF na Slovenskem je bilo ustanovljeno leta 1976 – Sekcija za spekulativno umetnost je pod svoje okrilje vzela tako pisce ZF kot fantastike. Leto kasneje je bilo v Celju ustanovljeno društvo Konstelacija, štiri leta pozneje pa še društvo Nova. Slednje je tri leta celo podeljevalo nagrado NOVA, med nagrajenci so bili med drugimi že omenjeni Bajt, Kuščer, Leskovšek in Remec. Vse tri so prenehale delovati v 90. letih. Od leta 2005 do leta 2012 je delovalo Društvo ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije Prizma, ki je nekaj časa izdajalo glasilo Neskončnost, od leta 1991 pa do pred kratkim je izhajala revija Quark, ki jo je urednikoval pisatelj Boris Čerin, še vedno pa deluje kot založba ZF literature; pomembno sta k razvoju prispevala tudi Založniški atelje Blodnjak, ki je v letih 1993–2004 izdajal antologije kratkih ZF zgodb domačih in tujih piscev, in Tehniška založba Slovenije, ki je izdala marsikatero ZF klasiko. Trenutna nosilka slovenske fantastične in ZF scene je revija Supernova, ki pod okriljem Celjskega literarnega društva in taktirko Ekselenskega od leta 2016 izhaja dvakrat letno.

Svoj krog oboževalcev je ZF od zmeraj imela tudi na Slovenskem. Kljub počasnim začetkom se je uspela razviti v polnopraven žanr, ki je svoj vrhunec pri nas doživel proti koncu 80. let. Od takrat ZF pogosteje izhaja v revialni obliki kot knjižni in ostaja bolj ali manj v domeni fandomov; kot žanru ji skratka ni uspel preboj, kakršnega v našem prostoru trenutno doživlja kriminalka, glede na aktualnost ZF pa nikakor ni nemogoče, da se ji v prihodnosti obeta preporod. Tega bi lahko omogočilo tudi dejstvo, da sta cilja ZF in ekokritike pogosto prekrivna, o čemer bom razmišljala v sledečem podpoglavju.

3. 3. Zakaj ekokritika v znanstveni fantastiki?

Argumenta za raziskovanje ekokritike v ZF sta dva. Moj prvi argument je ta, da predstavljata znanost in z njo povezana tehnologija nasprotje naravi – kar je najpogostejša tema ZF. Redkokatero sodobno ZF delo tehnologije ne razume kot grožnjo, ampak jo vidi izključno v pozitivni luči; vsa

20

literarna dela, ki bodo obravnavana v tej nalogi, imajo do nje odklonilen ali skeptičen odnos.

Bliskoviti napredek znanosti je pripeljal do okoliščin, ki so omogočile razvoj tako ZF kot ekokritike in ti predstavljata nekakšno varovalo pred nečim, ki varoval skorajda nima. Obeh je strah pretirane eksploatacije, mehanizacije in popredmetenja, ki ga nenadzorovana znanost lahko doseže, zato se vsaka s svojim načinom ubesedovanja bori proti njej – in se v tem boju proti čisti identiteti lahko celo povežeta. Na tej točki se zopet obračam k Adornovi teoriji neidentitete, ki jo bom tokrat nekoliko natančneje pojasnila.

Adorno pojem identitete razlaga kot produkt pretirane mehanizacije, kulturne industrije, vpeljave kapitalističnega modela na vsa področja človeškega udejstvovanja, ki s svojim pretiranim poudarjanjem individualnosti in enakopravnosti zapada v stratifikacijo in fiksacijo. Vrednote, ki jih je razsvetljenstvo promoviralo, so se izkazale za drobtine, ki vodijo v kapitalistično past. »To se dogaja s pomočjo instrumentalne, 'razsvetljenske' racionalnosti, ki pa se v končni posledici izkaže za avtodestruktivno« (Virk 339). Pravo življenje ima identiteto neidentitete in prave misli same sebe ne razumejo – sprave ne moremo več doseči z vračanjem v preteklost, ko življenja še niso bila ujeta v mehanizacijo, ampak jo ponuja predvsem umetnost; seveda ne vsaka umetnost.

»Če hoče roman ostati zvest svoji realistični dediščini in pripovedovati tako, kakor je v resnici, mora opustiti realizem, ki, s tem ko reproducira fasado, tej le pomaga pri njenem prevaranstvu«

(Adorno, Mesto 29). Smisel je fasada, smisel je laž, resnica se skriva v tistih delih, ki ne utrjujejo kapitalističnega sistema s prisilo smisla, ampak izražajo svojo angažiranost nehote, predvsem s formo.

Kako se temu modelu prilega ZF? Prepad med naturo in kulturo je redkokje bolj očiten kot prav v ZF literaturi – strah pred robotizacijo, izgubo identitete (ne v adornovskem smislu) in uničenjem okolja je v njej potenciran do ekstremov. Vesoljci hrepenijo po vrnitvi na zeleni planet, ženske primerjajo svojo vlogo v svetu z bilko v mašineriji, razlika med nami in roboti postane v kiberpanku neznatna. Samo poimenovanje za neidentiteto je dovoljšen dokaz, da smo od nje oddaljeni, iz nje izločeni (prvinska ljudstva za divjino nimajo imen, saj so njen organsko spojeni del) – da prave misli sebe ne razumejo, pomeni, da jih ni bilo potrebno razumeti drugače kot intuitivno. Vrnitve nazaj nismo sposobni, preveč smo indoktrinirani – edino pot, iskanje odbleska smisla, Adorno vidi v umetnosti.

21

»Popredmetenje odnosov med posamezniki, ki spreminja njihove človeške lastnosti v mazivo za gladek tek mašinerije, univerzalno odtujitev in samoodtujitev, je treba imenovati s pravim imenom, in za to je roman usposobljen tako dobro kot malokatera druga umetniška oblika« (Adorno, Mesto 29). To naj bi roman dosegel s potujevanjem, z opozarjanjem nase s pomočjo jezika, z ironično distanco.

Kajti kolikor bolj tuji so si postali ljudje, posamezniki in kolektivi, toliko bolj postanejo drug drugemu uganka, in poskus, da bi razvozlali uganko zunanjega življenja, pravi impulz romana, prehaja v trud za bistvo, ki se ravno v zaupni tujosti, ki so jo vzpostavile konvencije, zdaj samo zase zdi pretresljivo, dvakrat tuje.

Antirealistični moment novega romana, njegova metafizična dimenzija, se sama poraja iz njegovega realnega predmeta, družbe, v kateri so ljudje odtrgani drug od drugega in od samih sebe. V estetski transcendenci odseva odčaranje sveta. (Adorno, Mesto 29)

Možnost sprave Adorno vidi v umetnosti, ki je edina še sposobna loviti koščke narave, oz. narava liriko sploh omogoča, spodbuja pa jo prav naša odmaknjenost od nje: »Celo lirične tvorbe, v katere ne sega več nobena sled konvencionalnega in predmetnega obstoja, nobena banalna snovnost več, najvišje, kar jih pozna naš jezik, se imajo za svoje dostojanstvo zahvaliti prav moči, s katero v njih jaz prebuja videz narave, odmikajoč se od odtujenosti« (Adorno, Govor 35). Nekoč smo bili del narave, spojeni v neidentiteto – s poimenovanjem narave, z jezikom smo se od nje oddaljili in začeli svojo pot proti vrhu piramide, ki smo si jo sami izmislili. Dostop do objektivnega, neidentitetnega, do narave lahko tako najdemo samo še v umetnosti, liriki oz. lirika je subjektivnost, ki se sprevrača v objektivnost (Adorno, Govor 37).

Predstavljam si, da je Adorno nad ZF iz svojega časa vihal nos; v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja je za pisce ZF veljajo, da je »vesolje le nadomestilo divji zahod, rakete konje in lasersko orožje pištole […]« (Kordigel 37), pri čemer vsekakor gre za produkt kulturne industrije, ki si sama potrjuje svoj smisel in pravzaprav ne prinaša ničesar novega. A hkrati je ZF mogoče najbolj primeren žanr za potujevanje, kar je moj drugi argument za raziskovanje ekokritike v ZF.

ZF je odlična bližnjica. Npr.: Virginia Woolf »porabi« približno 160 strani, da tematizira nečloveško subjektivnost (tukaj ni govor o kvaliteti dela, ampak o njeni učinkovitosti) v svoji biografiji psa Flusha. V ZF se vseh 160 strani lahko skondenzira na: psu so vgradili napravo za dešifriranje impulzov in povedal je, da ne mara pasje hrane. ZF ima to krasno predizpozicijo elementa presenečenja, v čemer vidim visoko potujitveno moč, ki jo različna dela različno uspešno

22

izkoriščajo. Najprimernejša ZF vrsta je po tej logiki kratka zgodba – zbirke kratkih zgodb so nekakšne bonboniere idej, ki nam na jedrnat in učinkovit način postavijo ogledalo in nas prisilijo, da se vsaj za trenutek odrečemo svojemu antropocentrizmu in se zavemo svoje omejenosti z identiteto.

Vsakdanje situacije lahko ZF v zgolj nekaj besedah potencira do take stopnje, da se zavemo njihove absurdnosti, ki daje prostor ironični distanci; odličen primer za to je začetek romana Štoparski vodnik po galaksiji (1979). Protagonistu Arthurju mestne oblasti porušijo hišo, ker se ni pravočasno pritožil čez projekt za gradnjo avtoceste, ki so ga postavili na ogled nekam v klet brez obvestil.

Nekaj strani kasneje vesoljci uničijo Zemljo, ker se Zemljani niso pravočasno pritožili čez projekt za gradnjo intergalaktične avtoceste, ki so ga postavili na ogled nekam v klet na neznanem planetu brez obvestil. Absurd je očiten, ironija jasna in potujitev uspešna.

Če torej povzamem: tako ekokritika kot ZF se ukvarjata s problemi mehanizacije, kapitalizma, človeške zaznamovanosti z identiteto v literaturi oz. s pomočjo literature. ZF je bogata s temami, relevantnimi za ekokritiško analizo in čeprav je našo zaznamovanost z identiteto mogoče opazovati v katerem koli žanru, je razkol med naravo in kulturo zaradi tematizacije znanosti in tehnologije še toliko bolj očiten in aktualen v ZF. Ta je odličen medij za potujevanje in prevpraševanje človeških dogem in resnic, ki so pripeljale do ekološke krize, ekokritika pa odlično orodje, ki vse to pojasni.

Po teoretičnem zaledju za ekokritiko in ZF sedaj sledi osrednji del magistrske naloge – analiza izbranih literarnih besedil.

23

4. ANALIZA BESEDIL

Tako kot večina monografij in člankov, iz katerih sem črpala teorijo, se tudi sama posvečam bolj ali manj samo evropski in ameriški znanstveni fantastiki. Razloga za odločitev sta pomanjkanje izpostavljenosti tuji ZF in obilica domačih virov, prav tako se mi za potrebe moje naloge poznavanje širše svetovne ZF ni zdelo nujno potrebno. Avtorice in avtorji svetovne ZF književnosti, s katerimi se v nadaljevanju ukvarjam, so Vercors, Stanisław Lem, Margaret Atwood, H. G. Wells, James Tiptree, Mary Shelley, Sally Miller Gearhart, Joanna Russ, Ray Bradbury, Douglas Adams in Roald Dahl; slovenski avtorji, ki jih obravnavam, pa so Miha Remec, Franjo Puncer, Vid Pečjak in Branko Gradišnik. V analizo je vključenih 11 romanov in 22 kratkih zgodb, ki so relevantne za eno ali več skupin, te pa zavzemajo naslednje tematske sklope: odnos do nečloveških živali, nezemljanov, robotov, drugih ljudi in okolja.

Vsi omenjeni sklopi imajo skupno to, da gre za stik z Drugim – ta je pogoj za definiranje samega sebe. Ljudje (razen tistih iz primitivnih ljudstev) ločujemo med nami in naravo, med nami in nečloveškimi živalmi, med nami in drugimi ljudmi. Gre za primerjave, ki nas ločijo v mehurčke, pogoje za katere smo si postavili sami, in nam pomagajo živeti nekoliko bolj urejeno življenje. Že v terminološkem slovarčku sem pojasnila, da je Drugo neznanka, ki se je bojimo; v antropološkem smislu gre za sinonim za manjvrednost, v filozofskem pa je nekakšna opora, s pomočjo katere smo skonstruirali pojem osebe. Od tistih v privilegiranem položaju je odvisno, komu bo dovoljeno vstopiti v mehurček moralnega upoštevanja, te tehnike obvladovanja, nasilja in dominacije pa so pogoj za nastanek ekokritike. V najobširnejšem poglavju me bo tako zanimal odnos do nečloveških živali, nezemljanov, robotov, ljudi in okolja v ZF. V teh stikih z Drugim namreč tiči človekov odnos do sveta – njegovi paradoksi, dogme in načrt za ekološko krizo, ki smo ji priča danes.

4. 1. Nečloveške živali

Nečloveške živali so na prvi pogled za ZF precej nepomembne. Zanimive so, kolikor gre za nezemljanske nečloveške živali, pa še takrat imajo raziskovalci do njih precej pokroviteljski odnos.

A najpogostejša oblika, v kateri se nečloveške živali v ZF pojavljajo in je ne opazimo takoj, je oblika metafor. Kot je že bilo nakazano v uvodu, so nečloveške živali odlično sredstvo za primerjavo, na katerem gradimo argumente za svojo večvrednost, in ZF ni izjema; včasih uporablja nečloveške živali prav v ta namen, včasih pa kot metaforo nas samih v primerjavi z Nezemljani.

24

Berger meni, da je nečloveška žival prva metafora: »Živaline oči so pri ocenjevanju človeka pozorne in previdne. Ista žival lahko na enak način gleda na druge živalske vrste. Nima posebnega pogleda samo za človeka. Ampak nobena druga vrsta poleg človeka ne bo v tem pogledu prepoznala lastnega. Druge živali so ujete v pogledu, človek pa se zave, da ga vrača« (13)¹⁵. Prepoznamo se v nečloveških živali in se utemeljujemo glede na razlike, ki jih opazimo.

Metafore so izključno v človeški domeni; že sam jezik je metafora, s poimenovanjem živali in pripisovanjem človeških lastnosti pa jih dvojno odtujimo od svoje prave narave, kar škoduje predvsem njim, nam pa je s takšnim mimezisom preprečen stik z Drugim, kar omogoča eksploatacijski odnos. Zreduciranje živali na surovine ima svojo teoretsko in ekonomsko zgodovino, vrhunec tega zreduciranja pa doživljamo v tem trenutku – s pomočjo vpeljave nečloveških živali na televizijo v obliki risanih junakov s človeškimi lastnostmi, s produkcijo igrač in podobnih simbolov ter z živalskimi vrtovi smo jih popolnoma zmarginalizirali:

Tisti pogled med živaljo in človekom, ki je po vsej verjetnosti igral ključno vlogo pri razvoju človeške družbe, in s katerim je človek do začetka prejšnjega stoletja stalno živel, je ugasnil. Ob opazovanju živali v živalskem vrtu je obiskovalec sam. Gruča ljudi, ki živali gleda, spada v posebno vrsto, ki se je dokončno izolirala. Za zgodovinsko izgubo, o kateri pričajo živalski vrtovi, se kapitalistična kultura ne more več odkupiti. (Berger 37)¹⁶

Če se vsega tega ne bi zavedali, bi sem nam živalske metafore zdele posrečene in prikupne – v svojem delu Živali v prispodobah (1996) Janez Keber za vsako nečloveško žival pove njene značilnosti, uporabnost za človeka in nato našteje številne metafore in simbole, ki smo jih na njih zgradili. Prepričana sem, da gosi prav nič ne pomeni, da je »najbolj spoštovana in opazna predstavnica domače perjadi na pravem kmečkem dvorišču« in da ji dejstvo, da jih gojijo »zaradi mesa, masti, perja in mehkega puha, jetra pitanih gosi pa predelujejo v pašteto«, ni preveč všeč (Keber 45). Poleg tega se z njo povezujejo številni reki, kot so gos neumna, napihnjena gos, diplomirana gos itd. Geslu je dodana tudi prikupna ilustracija, ki s pravo gosjo nima veliko skupnega – je karikatura, oddaljena od njenega pravega videza in bistva. Na takšen način jih

15 The eyes of an animal when they consider a man are attentive and wary. The same animal may well look at other species in the same way. He does not reserve a special look for man. But by no other species except man will the animal's look be recognized as familiar. Other animals are held by the look. Man becomes aware of himself returning the look.

16 Prev.

25

oddaljujemo iz vsakršnega območja moralnega upoštevanja in hkrati še bolj izoliramo sebe od narave. Kako je vse to tematizirano v ZF?

Vzporejanje t. i. divjakov z nečloveškimi živalmi je pogosta taktika kolonizatorjev, s čimer se ukvarja H. G. Wellsova Vojna svetov (1898). Dogajanje je postavljeno v Anglijo poznega 19. stol., natančneje v mesto Woking, katerega okolica postane tarča prve marsovske vesoljske ladje. Roman je napisan v reportažnem slogu, na kakršnega bi bil Campbell nadvse ponosen; Wellsov jezik je znanstven, faktografski in prav nič sentimentalen. Wells je zamisli črpal iz lastne znanstvene kariere (njegova prva knjiga je bila učbenik biologije) in takratnih tehnoloških in znanstvenih odkritij – tri leta pred objavo znamenitega romana je ameriški astronom Lowell oznanil, da je s pomočjo teleskopa na Marsu odkril kanalom podobne oblike. Takrat se prvič pojavi ideja, da bi na Marsu lahko obstajalo življenje, med prvimi pa jo umetniško razvije prav angleški pisatelj, ki priložnost izkoristi tudi za to, da izživi svojo fantazijo, »v kateri popolnoma opustošim in uničim Woking ter sosede pobijem na boleče in ekscentrične načine« (v Klass ni str.)¹⁷.

Marsovci prispejo na Zemljo in začnejo svoj uničevalski pohod. Pripovedovalec dogajanje spremlja z distanco, saj že ve, kako se bo osvajanje končalo, zato skozi njegovo pripovedovanje ne sevata samo groza in strah, ampak tudi precejšnja mera občudovanja. Roman človeštvo vseskozi vzporeja z nečloveško živaljo, saj smo proti visoko razvitim Marsovcem kot mi proti nečloveškim živalim – pametnejši, boljši in skratka večvredni. »Ljudje, bitja, ki prebivajo na Zemlji, pa se jim morajo zdeti vsaj tako čudna in zaostala, kakor se opice in lemurji zdijo nam« (Wells 10). Med prvim branjem sem imela občutek, da pisatelj pri ljudeh poskuša vzbuditi skromnost, opozorilo, da bi se to lahko zgodilo tudi nam, zato moramo biti previdnejši, a z natančnejšo analizo se je pokazalo, da ne prigovarja k nobeni spremembi, ampak zgolj utrjuje človekova egocentrična prepričanja. Vesoljce večkrat tudi zagovarja: »Preden jih preostro obsodimo, se moramo spomniti, kako okrutno in temeljito je naša lastna vrsta uničevala ne samo živali […], temveč tudi prvobitnejša človeška ljudstva«, in se sprašuje, ali smo res takšni apostoli usmiljenja, da bi se smeli pritoževati, če se Marsovci vojskujejo v enakem duhu« (Wells 11).

Razvoj razumnega bitja neimenovani pripovedovalec razume precej enoznačno – da je povsod precej podoben. Ker je moje poznavanje znanosti in biologije tako rekoč nično, mu ne morem

17 […] in which I completely wreck and sack Woking -- killing my neighbours in painful and eccentric ways.