SLOVENŠČINA KOT DRUGI IN TUJI JEZIK
Izobraževalni program za odrasle
Ljubljana, marec 2020
Kazalo vsebine
1. Ime programa ... 5
2. Utemeljitev programa ... 5
3. Namen programa ... 10
4. Ciljna skupina ... 11
5. Cilji programa ... 11
6. Katalog znanja oziroma vsebina programa ... 13
6.1 Standardi znanja ... 13
6.1.1 Vstopna raven (raven A1 po SEJU) ... 13
6.1.2 Osnovna raven (ravni A2–B1 po SEJU) ... 14
6.1.3 Višja raven (raven B2 po SEJU) ... 16
6.1.4 Raven odličnosti (ravni C1–C2 po SEJU) ... 18
6.2 Vsebina programa ... 19
6.2.1 Vsebina programa za vstopno raven ... 22
6.2.2 Vsebina programa za osnovno raven ... 22
6.2.3 Vsebina programa za višjo raven ... 23
6.2.4 Vsebina programa za raven odličnosti ... 23
7. Trajanje izobraževanja ... 24
8. Izpitni katalog ... 25
8.1 Opredelitev ravni ... 25
8.2 Izpitni cilji ... 26
8.3 Sestava in vrednotenje izpita, izpitne vsebine ter ocenjevalna merila ... 28
8.3.1 Sestava izpita na vstopni ravni (A1) ... 28
8.3.2 Sestava izpita na osnovni ravni (A2–B1) ... 29
8.3.3 Sestava izpita na višji ravni (B2) ... 31
8.3.4 Sestava izpita na ravni odličnosti (C1–C2)... 32
9. Pogoji za vključitev... 34
10. Pogoji za napredovanje in dokončanje izobraževanja ... 34
11. Organizacija izobraževanja ... 34
11.1 Učbeniki in drugo učno gradivo ... 35
12. Znanje in usposobljenost strokovnih delavcev ... 36
13. Potrdilo o usposabljanju, ki je javna listina ... 36
14. Sestavljavci programa ... 36
Literatura in reference ... 37
Priloga 1: Lestvice za ocenjevanje govorne in pisne produkcije ... 40
Priloga 2: Seznam učbenikov Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, uvrščenih na ravni SEJA ... 56
Priloga 3: Razvojno delo pri pripravi programa ... 57
1. Ime programa
Slovenščina kot drugi in tuji jezik (SDTJ).
2. Utemeljitev programa
Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik pomeni prenovo in nadgradnjo javno veljavnega programa za odrasle Slovenščina za tujce, ki je bil s posebno odredbo ministra za šolstvo in šport sprejet decembra 2000 (Ur. l. RS 113/2000). Program Slovenščina za tujce je bil dobro izhodišče za razvijanje dejavnosti na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika (poudarek na stopenjskosti jezikovne zmožnosti in njenega testiranja, usmeritev v poučevanje, izdelavo učbenikov in testiranje jezikovnega znanja v skladu s komunikacijskim pristopom), vendar pa so izkušnje in hiter razvoj stroke na tem področju pokazali potrebo po temeljiti vsebinski nadgradnji programa Slovenščina za tujce.
Odločitev za prenovo in dopolnitev programa so spodbudila naslednja dejstva:
1. Razvoj stroke v Sloveniji in v mednarodnih okvirih v razmeroma dolgem obdobju od sprejema prejšnjega programa (več kot 14 let); pri tem je treba posebej poudariti objavo nekaterih dokumentov, ki so v tem času izšli tudi v slovenskih različicah, kot so Sporazumevalni prag za slovenščino (2004), Preživetvena raven v slovenščini (2004), Opisi ravni jezikovnega znanja (2004) in še posebej Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje (2011). Gre za na evropski ravni zelo pomembne dokumente, ki prinašajo skupne modele opisa jezika in so v zadnjih letih vir za učenje, poučevanje, preverjanje in certificiranje jezikovnega znanja povsod po Evropi.
2. Dolgoletne izkušnje s poučevanjem in preverjanjem znanja slovenščine po programu Slovenščina za tujce.
3. Povpraševanje po tečajih slovenščine in potrdilih o znanju slovenščine, ki bi ustrezali ravnem Skupnega evropskega jezikovnega okvira.
4. Povpraševanje po vpisu v programe na zelo visoki ravni, posebej še povpraševanje po izpitih iz znanja slovenščine na najvišji ravni za specifične potrebe (prevajalci, tolmači, učitelji, tudi govorci slovenščine kot prvega jezika, ki se niso šolali v RS).
5. Različni pravni akti z določili o znanju slovenščine kot drugega in tujega jezika, ki so bili sprejeti po letu 2000, ko je bil potrjen program Slovenščina za tujce.
K 1. in 2. točki
Dokument Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje (v nadaljevanju SEJO), ki ga je leta 2001 izdal Svet Evrope, določa in opisuje jezikovno zmožnost na šestih ravneh (od najnižje A1 do najvišje C2, gl. v nadaljevanju) in pomeni pomembno izhodišče za jezikovne izobraževalne programe v mednarodnem, še posebej evropskem prostoru. Omogoča namreč primerljivost programov jezikovnega izobraževanja ter preverjanja in certificiranja jezikovnega znanja v neprvih jezikih. Prav zato ga – čeprav ne gre za predpis, temveč le za priporočilo – večina evropskih držav zadnja leta intenzivno vključuje v svoje jezikovne kurikule ter sisteme preverjanja in certificiranja jezikovnega znanja. Pričujoči program bo omogočil, da bo tudi sistem pridobivanja in preverjanja znanja slovenščine primerljiv s sistemi v drugih evropskih državah. Eno od pomembnih pobud za prenovo programa Slovenščina za tujce (v nadaljevanju SZT) v smeri večje usklajenosti s SEJO je zato pomenila tudi vključenost slovenskega sistema preverjanja in certificiranja jezikovnega znanja po programu SZT v mednarodne okvire in priznanje tega sistema s strani vplivnega združenja evropskih jezikovnih testatorjev ALTE. Ker je prevod
SEJO v slovenščino na voljo šele od leta 2011, prej takšno usklajevanje programa SZT s tem dokumentom ni bilo mogoče.
SEJO je seveda univerzalen dokument, kar pomeni, da je za vse jezike enak, ne glede na njihove specifike. Obstajajo pa tudi različni dokumenti, ki posamezne ravni jezikovne zmožnosti opisujejo zelo podrobno, upoštevaje tudi jezikovne specifike. Za slovenščino sta od leta 2004 tako na voljo opisa preživetvene ravni (najnižje ravni, prepoznane v SEJO, tj. A1) in ravni sporazumevalnega praga (tretja raven SEJO oz. B1) (Pirih Svetina idr. 2004, Ferbežar idr. 2004). Kot izhodiščna raven programa Slovenščina kot drugi in tuji jezik je prav prehod od osnovnega k samostojnemu uporabniku in uporabnici jezika, zato je lahko Sporazumevalni prag za slovenščino uporabna referenca, s katero si lahko pomagajo uporabniki in uporabnice tega programa.
Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik ostaja stopenjski, kot to velja za SZT, in tako ostajata zasnovana tudi katalog znanja s standardi znanja ter izpitni katalog. Vendar so izkušnje s poučevanjem in z izpiti iz znanja slovenščine, temelječimi na programu SZT, ter uvrstitev programa SZT na lestvice SEJO leta 2010 (gl. Letno poročilo Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik 2010) pokazali, da so opisi posameznih stopenj v programu SZT preohlapni oz. premalo natančni, prehodi med posameznimi ravnmi pa nejasni. Ta nejasnost prehodov med ravnmi se je pokazala še posebej problematična pri izpitih iz znanja slovenščine, in sicer pri ocenjevanju govorne in pisne produkcije. Ocenjevalni lestvici za ocenjevanje govorne in pisne produkcije sta v Izpitnem katalogu programa SZT namreč univerzalni, to pomeni, da sta se isti dve lestvici (ena za pisno in ena za govorno sporazumevanje) uporabljali za vse tri ravni. Pokazalo se je, da so opisniki pri posameznih ocenah znotraj iste lestvice tako splošni, da bi lahko z njimi opisovali kar različne ravni, ne pa samo različnih ocen: tako bi na primer lahko opisnik jezikovne pravilnosti pri oceni odlično lahko opisoval visoko raven, ocena zadovoljivo pa osnovno raven (podobno pa velja tudi za druge ocenjevalne parametre v lestvicah). Izkušnje so pokazale, da je nujno oblikovati posebne ocenjevalne lestvice z različnimi parametri za vsako posamezno raven – tudi zato, ker morajo biti formati testa (tipi nalog itd.) dejansko prilagojeni za posamezno raven jezikovne zmožnosti. To je bilo pri pripravi programa Slovenščina kot drugi in tuji jezik v celoti upoštevano.
Posebno težavo je predstavljalo ocenjevanje podobnih skupin kandidatov za izpite (tu imamo še posebej v mislih udeležence izpitov na srednji in visoki ravni po programu SZT, katerih prvi jezik je soroden slovenščini, imajo podobno stopnjo izobrazbe ipd.), to pa zato, ker so udeleženci izpita na srednji ravni pogosto izkazovali višjo raven zmožnosti v slovenščini kot udeleženci izpita na visoki ravni (gl. letna poročila Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik). Na udeležence izpitov seveda ni mogoče vplivati, katero raven izpita naj izberejo, saj je njihova izbira običajno odvisna od njihovih potreb, ki so najpogosteje povezane z uradnimi zahtevami po jezikovnem znanju, ne pa od njihovega dejanskega znanja. Vse navedeno je pripeljalo k odločitvi, da se srednja in visoka raven v programu Slovenščina kot drugi in tuji jezik združita v eno – višjo raven. Pri tem smo sestavljavci programa upoštevali tudi jezikovne potrebe in zahteve, ki so izražene (ne pa tudi natančno opredeljene) v različnih pravnih aktih v RS in so primerljive tudi v mednarodnih okvirih (na primer: akademske jezikovne potrebe študentov je mogoče opredeliti s četrto od šestih ravni SEJO oz. z ravnjo B2). Poleg tega razdelitev na osnovno in višjo raven prinaša večjo usklajenost z drugimi javno veljavnimi jezikovnimi programi za odrasle v Sloveniji, npr. Angleščina za odrasle, Francoščina za odrasle, Italijanščina za odrasle idr.
Razvoj stroke je prinesel spoznanje, da se jezikovna zmožnost ne usvaja in razvija enakomerno po posameznih dejavnostih (govorjenje, poslušanje, branje, pisanje), ampak je pri vsakem posameznem govorcu mogoče govoriti o določenem jezikovnem profilu. Jezikovna zmožnost je le redko enakomerna, bolj se pri posameznem uporabniku jezika razvijajo tiste sporazumevalne dejavnosti, ki jih pogosteje in več prakticira. To pomeni, da ima vsak uporabnik jezika svoj jezikovni profil. SEJO je postal tako vpliven
dokument prav zato, ker omogoča izdelavo takšnih profilov. Tudi program Slovenščina kot drugi in tuji jezik smo skušali zastaviti bolj prožno, tako da bolj ustreza realnosti in omogoča oblikovanje posameznikovega jezikovnega profila tako pri pridobivanju jezikovne zmožnosti v slovenščini kot pri preverjanju te zmožnosti in njenem certificiranju. Pri tem je zmožnost pisnega izražanja predvidena na nekoliko nižji ravni kot npr. zmožnost razumevanja zapisanih in govorjenih besedil ter zmožnost govornega sporazumevanja; podatki manjše interne raziskave so namreč pokazali, da tuji govorci slovenščino precej manj uporabljajo za pisanje kot pa za druge sporazumevalne dejavnosti. Ta program na enak način zastavlja tudi izpitne cilje, omogoča pa tudi večjo prožnost samega testiranja: javno veljavna listina o znanju slovenščine na osnovni ravni bo na primer lahko prikazovala posameznikov jezikovni profil tako, da bo njegovo znanje pri posameznih dejavnosti opisano na različnih ravneh (na primer: izpitni rezultati bodo posameznika pri poslušanju razvrstili na raven A2, pri branju na raven B1, pri pisanju na raven A2, pri govorjenju na B1 in podobno, kar bo prikazano tudi na potrdilu). Taka praksa je v skladu z zahtevami številnih dokumentov, s katerimi posameznik izkazuje svoje jezikovno znanje (npr. Europass življenjepis, Europass jezikovna izkaznica ipd.).
K 3. točki
V zadnjih nekaj letih se med udeleženci tečajev slovenščine in izpitov iz znanja slovenščine povečuje povpraševanje po opisu jezikovnih ravni v kategorijah, kot jih prinaša SEJO (tečaji in izpiti oz. spričevala na ravni A2, B1 itd.). Zato so bili med leti 2010 in 2012 v Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik izvedeni številni postopki v zvezi z uvrščanjem programa SZT, učbenikov za učenje slovenščine in izpitov iz znanja slovenščine (oz. posameznih nalog, vprašanj in izpitov kot celote) na ravni SEJO (gl. Ferbežar idr. 2014). Ob tem se je pokazalo, da bi bilo smiselno program SZT spremeniti tako, da bi bili opisniki v katalogu znanja in izpitnem katalogu bolj usklajeni na eni strani z opisniki SEJO, na drugi pa s posebnimi izkušnjami s poučevanjem in testiranjem slovenščine kot drugega in tujega jezika, prilagojenimi lastnostim slovenskega jezika. Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik zato omogoča udeležbo v programih in pridobitev javno veljavne listine v skladu z opisniki SEJO in v skladu s specifikami slovenščine.
K 4. točki
Osebe z zelo visoko stopnjo jezikovne zmožnosti v slovenščini, ki se niso izobraževale po izobraževalnih programih v Sloveniji, ali udeleženci jezikovnih tečajev na zelo visoki ravni, npr. prevajalci in tolmači, učitelji, vzgojitelji in drugi (tudi domači govorci, ki so šolanje zaključili zunaj RS ali se niso izobraževali v šolah s slovenskim učnim jezikom), doslej sploh niso imeli možnosti pridobiti javno veljavne listine o znanju slovenščine na najvišji ravni za svoje specifične (poklicne in druge) potrebe. Zato se je s tem programom zdelo smiselno ponuditi možnost tudi njim. Program SZT je sicer opisoval t. i. visoko raven znanja in to znanje se je tudi preverjalo in certificiralo. Toda primerjave z opisniki SEJO so, kot že rečeno, pokazale, da se v programu SZT opisana visoka raven ne razlikuje dovolj od srednje ravni, izpiti iz znanja slovenščine na visoki ravni pa dejansko ne presegajo ravni B2 SEJO (še posebej kar zadeva govorno in pisno produkcijo).
Dejstvo je, da izkušenj s preverjanjem jezikovnega znanja na ravni učinkovitega ali celo mojstrskega uporabnika slovenščine (opisniki na ravni C1 in C2 po SEJO) doslej ni bilo. To področje sicer deloma pokrivajo maturitetni izpiti iz slovenščine kot drugega jezika, a ti so neposredno povezani s sistemom vzgoje in izobraževanja v RS in so tako stvar drugih javno veljavnih programov ter so namenjeni zelo specifični publiki (dijakom dvojezičnih srednjih šol v Prekmurju in dijakom srednjih šol z italijanskim učnim jezikom na Obali). Prvo izkušnjo s pripravo testov na najvišjih ravneh je med leti 2010 in 2012 pomenila izdelava testov iz bralnega in slušnega razumevanja na ravni C2 za prevajalce in tolmače, ki jih je razvil Center za slovenščino pod strokovnim vodstvom Goethejevega inštituta iz Münchna za potrebe
mednarodnega razpisa Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) (gl. letna poročila Centra za slovenščino).
Potreba po preverjanju in ustreznem certificiranju znanja slovenščine na zelo visoki ravni pa se je pokazala tudi ob delu z učitelji, ki poučujejo znotraj (manjšinskih) sistemov šolstva v zamejstvu.
Predstavniki manjšinskih šolskih oblasti iz sosednjih držav so se v zadnjem obdobju s prošnjo po sodelovanju pri pripravi ustreznih instrumentov za preverjanje jezikovnega znanja kandidatov za pedagoški kader na omenjenih izobraževalnih ustanovah že večkrat obrnili na Center za slovenščino.
Možnost za pridobitev ustreznega certifikata o znanju slovenščine na najvišji ravni pa bodo s tem programom dobile tudi osebe, ki si želijo le simbolnega dokaza o svojem znanju.
K 5. točki
V RS so se v zadnjih letih močno povečale uradne zahteve po znanju slovenščine pri tujih govorcih (prim. Ferbežar in Stabej 2002 ter Ferbežar 2012); na spletnem portalu IUS-INFO je bilo oktobra 2013 mogoče najti okoli 150 predpisov s takimi zahtevami. Večina zahtev je povezana s t. i. aktivnim znanjem slovenščine, nekateri predpisi pa že opredeljujejo zahtevano raven znanja tudi z novejšo in strokovno sprejemljivejšo terminologijo. Kljub temu jezikovne zahteve, izražene v različnih pravnih aktih, niso niti jasno opredeljene niti terminologija ni poenotena, zato novi program ponuja priložnost za ureditev tudi tega področja. Domnevati je mogoče, da se bodo v prihodnje jasneje izražale uradne zahteve po jezikovnem znanju, in to prav v mednarodno primerljivih kategorijah (opredeljenih v SEJO). Tako je mogoče sklepati tudi iz besedila Resolucije o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (Ur. l. RS, št. 62/2013):
»Formalnopravna določila v zvezi s statusom, obvezno rabo in obveznim znanjem slovenščine in drugih jezikov morajo biti jasna, zavezujoča, splošno sprejemljiva v javnosti, medsebojno usklajena in realno izvedljiva z natančno predvidenimi jezikovnonačrtovalnimi koraki /…/.«
Prav tako Resolucija predvideva uskladitev jezikovnih zahtev (in certificiranja jezikovnega znanja) s SEJO, saj besedilo navaja, da bi
»vsaj za zaposlitve v javnem sektorju morali formalnopravno in vsebinsko uskladiti zahteve po certificiranem znanju slovenščine in drugih jezikov ter poskrbeti za njihovo primerljivost z lestvicami Skupnega evropskega jezikovnega okvira« (oba citata iz poglavja 2.3 Formalnopravni vidiki slovenske jezikovne politike).
Izobraževalni program za odrasle Slovenščina kot drugi in tuji jezik je v prvotni različici (2015) opisoval tri ravni znanja slovenščine, osnovno in višjo raven ter raven odličnosti, ki so bile usklajene z ravnmi v dokumentu SEJO, in sicer od A2 do C2, najnižja, raven A1 pa v njem ni bila opisana. V zadnjem času pa se je pokazala prav potreba po opisu najnižje, t. i. vstopne ravni, predvsem za potrebe nekaterih poklicih področij. S sprejemom sprememb in dopolnitev Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS 75/2019), ki v RS od brezposelnih tujih državljanov zahteva uradno dokazilo o znanju slovenščine na vstopni ravni (A1) v 12 mesecih od vpisa v evidenco brezposelnih oseb, so se zahteve po dokazovanju znanja slovenščine na tej ravni formalizirale, to pa pomeni nujno dopolnitev obstoječega tristopenjskega programa z opisom najnižje ravni. Odločitev za dopolnitev programa so poleg navedenega spodbudila tudi naslednja dejstva:
1. Nove družbene okoliščine z vse bolj številnimi prihodi državljanov tretjih držav, ki govorijo tudi od slovenščine zelo oddaljene jezike, zahtevajo dopolnitev in prilagoditev obstoječih dokumentov.
2. Povpraševanje po uradnih potrdilih o znanju slovenščine na najnižji ravni SEJA.
3. Razvoj stroke v Sloveniji in v mednarodnih okvirih:
prenova opisa t. i. preživetvene ravni (A1); dokument Preživetvena raven za slovenščino iz leta 2004 je bil ob novih spoznanjih in izkušnjah ter razvoju stroke prenovljen leta 2016;
leta 2018 je Svet Evrope izdal dodatek k SEJU, ki prinaša nove oziroma izčrpno dopolnjuje ter razširja obstoječe opisnike ravni jezikovne zmožnosti v neprvih jezikih (prevod v slovenščino je v postopku redakcije).
4. Petletne izkušnje s poučevanjem in preverjanjem znanja slovenščine po programu Slovenščina kot drugi in tuji jezik navajajo k dopolnitvam nekaterih mest v programu (npr. ocenjevalnih meril).
5. Izpiti iz znanja slovenščine, ki se v RS izvajajo po programu Slovenščina kot drugi in tuji jezik (SDTJ), so bili med letoma 2016 in 2017 evalvirani s strani vplivnega združenja evropskih jezikovnih testatorjev ALTE in dobili znak kakovosti Q za dobo pet let (do 2022). Z evalvacijo se je pokazala potreba po nekaterih dopolnitvah in manjših prilagoditvah sistema preverjanja in ocenjevanja znanja.
Pri pripravi programa Slovenščina kot drugi in tuji jezik smo vse navedeno v zgornjih petih točkah upoštevali. Pričujoči program je rezultat obširnega projekta, ki je zajemal več faz (gl. Prilogo 3 – Razvojno delo pri pripravi programa; vsa podrobnejša vsebinska projektna dokumentacija je na voljo v Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik).
Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik je štiristopenjski: dodan je opis najnižje, vstopne ravni SEJA (A1), ki je v prvotni različici programa ni bilo. Osnovne ravni v programu SZT zaradi specifične publike in njenih potreb ter uradnih zahtev nismo želeli bistveno spreminjati; ostaja približno enaka, kot je bila že v programu SZT, in obsega drugo in tretjo raven SEJO (zgornjo A2 in B1), tj. na meji med osnovnim in samostojnim uporabnikom jezika. Poleg osnovne ravni program opisuje višjo raven (ta združuje srednjo in visoko raven programa SZT), ki jo SEJO opisuje kot raven B2. Program v primerjavi s programom SZT prinaša raven odličnosti, ki ima za izhodišče t. i. učinkovitega uporabnika (po SEJO) in smo jo zaradi jasnosti in nove vsebine poimenovali na novo – med drugim tudi zato, da ne bi prišlo do zamenjav z visoko ravnjo iz starega programa SZT. Raven odličnosti obsega obe najvišji ravni SEJO (C1 in C2).
Natančnejša predstavitev sledi v nadaljevanju (Standardi znanja).
Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik je zastavljen tako pregledno, da ga bodo na eni strani lahko uporabljali izvajalci programa (organizatorji jezikovnih tečajev, učitelji slovenščine kot drugega in tujega jezika, oblikovalci učnih načrtov, avtorji učnih gradiv, avtorji izpitnih gradiv in izvajalci izpitov), na drugi pa tudi tisti deležniki (osebe in ustanove), ki se v Sloveniji ukvarjajo z jezikovnim načrtovanjem in jezikovno politiko. Program ponuja jasne opredelitve posameznih ravni, ki so tudi mednarodno primerljive, in je tako lahko med drugim v pomoč pri (formalnopravnem) določanju jezikovnih zahtev in načinov preverjanja znanja slovenščine.
S tem programom smo želeli pripraviti dobro izhodišče za izvajanje jezikovnoizobraževalnih programov, tj. ponuditi standarde znanja v obliki jasnih opisnikov, ki bodo olajšali izdelavo učnih načrtov za konkretne jezikovne tečaje, pripravo učnih gradiv in izdelavo jezikovnih testov (za uvrščanje v skupine, teste napredovanja ter predvsem za preverjanje znanja za pridobitev javno veljavne listine), pa tudi drugo podporo pri razvijanju sporazumevalne zmožnosti udeležencev programa Slovenščina kot drugi in tuji jezik. Pri tem izvajalcem programa priporočamo vzporedno uporabo drugih virov, kot so
Preživetvena raven za slovenščino (2016), Sporazumevalni prag za slovenščino (2004), Opisi ravni jezikovnega znanja (2004) in Skupni evropski jezikovni okvir (2011) ter njegov dodatek (2018).
Jezikovnim načrtovalcem in oblikovalcem jezikovne politike pa ta program ponuja kratko in jasno opredelitev oz. opis posameznih ravni jezikovnega znanja.
Poimenovanje Slovenščina kot drugi in tuji jezik dejansko najbolje povzema celotno vsebino programa, tako na področju izobraževanja (učenja in poučevanja) kot preverjanja in certificiranja znanja slovenščine v oblikah, ki niso vključene v preostale javno veljavne programe. Zanj smo se odločili, ker želimo vanj vključiti čim širši krog končnih uporabnikov. Termin tujec (v poimenovanju programa Slovenščina za tujce) s strokovnega in formalnopravnega stališča ne ustreza več in je v tem kontekstu zaznamovan (ne vključuje npr. pripadnikov manjšin in priseljencev, ki po svojem formalnopravnem statusu nikakor niso tujci). V strokovni literaturi se pogosteje uporabljajo zveze tuji govorec, uporabnik slovenščine kot drugega in tujega jezika (v primerjavi z domači, naravni, tudi materni govorec).1 Poimenovanje, ki ga predlagamo, je bolj univerzalno: vključuje tako govorce slovenščine kot jezika okolja, kot tiste, ki imajo slovenščino za svoj drugi jezik in vse, za katere je slovenščina dejansko tuji jezik (npr. študentje na univerzah v tujini, ki se udeležujejo tamkajšnjih programov učenja slovenščine, bi pa npr. potrebovali uradno potrdilo o znanju slovenščine, ki bi ga lahko pridobili z udeležbo na izpitu po tem programu).
3. Namen programa
Namen programa je pridobivanje in nadgrajevanje oz. zviševanje zmožnosti sporazumevanja v slovenščini pri odraslih govorkah in govorcih2 slovenščine kot neprvega jezika. Ker izhaja iz konkretnih sporazumevalnih potreb odraslega udeleženca, ne pomeni le izboljšanja njegove splošne izobraženosti, temveč tudi uspešnejše vključevanje v družbo in na trg dela ter hkrati pomembno prispeva k družbeni koheziji. Program Slovenščina kot drugi in tuji jezik (SDTJ) je javnoveljavni program po katerem se ne pridobi javnoveljavna izobrazba, sodi v sklop programov za zviševanju ravni pismenosti in temeljnih zmožnosti, po 16. členu Zakonu o izobraževanju odraslih (Ur. l. RS, št. 6/2018).
Ker program udeležencu izobraževanja omogoča tudi potrjevanje njegove zmožnosti sporazumevanja v slovenščini oz. pridobitev javno veljavne listine, to v širšem kontekstu pomeni tudi uresničevanje formalnopravnih določb o znanju slovenščine, ki jih prinašajo na primer Zakon o državljanstvu RS (Ur. l.
RS 24/07), Zakon o zdravniški službi (Ur. l. RS 88/16), Zakon o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. RS 88/16), Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS 75/2019) in drugi predpisi.
Program SDTJ je v celoti usklajen z dokumentom Skupni evropski jezikovni okvir: učenje, poučevanje, ocenjevanje (2011; v nadaljevanju SEJO) in njegovim Dodatkom, ki ga je Svet Evrope objavil leta 2018 (gl. pogl. Literatura in reference). SEJO pomeni pomembno izhodišče za jezikovne izobraževalne programe v mednarodnem, še posebej evropskem prostoru, saj omogoča transparentnost in primerljivost programov jezikovnega izobraževanja preverjanja in certificiranja jezikovnega znanja v neprvih jezikih.
S tem programom, ki omogoča pridobivanje in nadgrajevanje oz. zviševanje zmožnosti sporazumevanja v slovenščini pri odraslih govorkah in govorcih slovenščine kot neprvega jezika, se uresničuje tudi eden od ukrepov, predvidenih v Resoluciji o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (Ur. l.
1 Dodatek SEJA ukinja ločevanje med domačim/naravnim in tujim govorcem ter ga nadomešča z zvezo uporabnik jezika.
2
RS, št. 62/2013), ki na več mestih predvideva uskladitev jezikovnih zahtev (in certificiranja jezikovnega znanja) s SEJOM in v pogl. 2.3 (Formalnopravni vidiki slovenske jezikovne politike) navaja, da bi »vsaj za zaposlitve v javnem sektorju morali formalnopravno in vsebinsko uskladiti zahteve po certificiranem znanju slovenščine in drugih jezikov ter poskrbeti za njihovo primerljivost z lestvicami Skupnega evropskega jezikovnega okvira. Zdaj veljavni certifikatni sistem za slovenščino kot tuji jezik, ki je tudi mednarodno priznan, mora dobiti zakonsko pravno podlago.«
S programom, ki omogoča pridobivanje in zviševanje zmožnosti sporazumevanja v slovenščini pri odraslih govorcih slovenščine kot neprvega jezika, se udejanja tudi Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji za obdobje 2013–2020 (Ur. l. RS. št. 90/2013), in sicer prvi cilj, ki se nanaša na »dvig izobrazbene ravni prebivalstva in ravni temeljnih zmožnosti«, in četrti cilj, ki se nanaša na »izboljšanje splošne izobraženosti«.
4. Ciljna skupina
Program SDTJ je namenjen odraslim osebam, ki želijo oz. morajo pridobiti ali nadgraditi znanje slovenščine kot drugega in tujega jezika, ga preveriti in/ali uradno potrditi. Ciljna skupina so torej odrasli udeleženci izobraževanja, t. j. udeleženci jezikovnih tečajev in izpitov iz znanja slovenščine, ki jim program SDTJ odpira možnost sporazumevanja v slovenščini na različnih ravneh in za različne sporazumevalne potrebe, jezikovni izpiti po tem programu pa jim omogočajo pridobiti javno veljavno listino o znanju slovenščine na različnih ravneh in za različne uradne namene (npr. za potrebe nadaljnjega izobraževanja, za potrebe trga dela itn.), pri čemer so te ravni v celoti usklajene s SEJOM.
Udeleženci izobraževanja so odrasli različnih starosti (najmanj pa 16 let), ki so raznolikega izvora in z različnim kulturnim ozadjem, ki uporabljajo različne prve jezike in imajo predznanje slovenščine na različnih ravneh oz. so v slovenščini popolni začetniki (brez kakršnegakoli predznanja), ki na različnih ravneh obvladajo tudi druge (tuje) jezike (ali jih sploh ne obvladajo) ter so dosegli različne stopnje izobrazbe in imajo najrazličnejše poklicne profile in s tem zelo raznolike jezikovne potrebe: od najbolj temeljnih »preživetvenih«, povezanih s prehrano, bivanjem in zdravjem, prek poklicnih do akademskih jezikovnih potreb, povezanih s študijem in raziskovalnim delom, od povsem zasebnih, ki so povezane z družabnim življenjem, do tistih, ki so povezane z bolj ali manj aktivnim delovanjem v javnem življenju (npr. tolmači).
Vse navedeno pomeni, da so udeleženci izobraževanja zelo heterogeni, zato lahko predvidevamo zelo različne hitrosti napredovanja pri učenju slovenščine kot drugega in tujega jezika in zelo različne ravni pridobljenega znanja.
5. Cilji programa
Cilji programa SDTJ so opredeljeni glede na njegov namen in predvideno ciljno skupino uporabnikov.
Ker je pridobivanje jezikovne zmožnosti stopenjsko, je tako zasnovan tudi program, ki opredeljuje štiri ravni. Preglednica 1 prinaša shematski prikaz ravni programa SDTJ in njihovo primerljivost z ravnmi SEJA. Ravni so podrobneje opisane v pogl. 5 Katalog znanja.
Slovenščina kot drugi in tuji jezik Skupni evropski jezikovni okvir
Vstopna raven A1 Osnovni uporabnik: vstopna raven
Osnovna raven3 A2 Osnovni uporabnik: vmesna raven
B1 Samostojni uporabnik: raven sporazumevalnega praga
Višja raven B2 Samostojni uporabnik: višja raven
Raven odličnosti C1–C2 Učinkoviti uporabnik
Preglednica 1: Ravni programa Slovenščina kot drugi in tuji jezik v primerjavi s SEJOM
Za udeležence programa na vstopni ravni je glavni cilj sporazumevanje v slovenščini na najbolj temeljni ravni (za potrebe preživetja). Cilj programa je v tem okviru sistematično razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenščini od začetka do ravni, kjer govorec šele vstopa v sporazumevanje na različnih področjih družbenega življenja, predvsem na zasebnem, poklicnem in izobraževalnem. Izhodišče je posameznik, ki v konkretni situaciji (jaz-tukaj-zdaj) pri sporazumevanju potrebuje pomoč naklonjenega sogovorca, poudarek je na razumevanju in govorni interakciji, manj na samostojnem govorjenju in pisanju.
Za udeležence programa SDTJ na osnovni in višji ravni ter na ravni odličnosti je glavni cilj (samostojno) sporazumevanje v slovenščini ter razumevanje jezikovne, kulturne in politične podobe slovenske družbe. Cilj programa je v tem okviru sistematično razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenščini za uresničevanje sporazumevalnih potreb na vseh področjih družbenega življenja: zasebno in javno, v poklicnem življenju in v izobraževanju.
Da bi udeleženci programa na katerikoli ravni lahko celovito razvili svojo sporazumevalno zmožnost v slovenščini, v programu razvijajo jezikovno zmožnost (leksikalno, fonološko, oblikoslovno, skladenjsko znanje in zmožnosti), sociolingvistično zmožnost, ki vključuje družbene in kulturne okoliščine rabe slovenščine (poznavanje družbenih konvencij, kot so pravila vljudnosti, norme vedênja, itn.), ter pragmatično zmožnost, ki zajema sposobnosti in strategije za razumevanje in tvorjenje govorjenih in zapisanih besedil (obvladanje jezikovnih funkcij in govornih dejanj, zmožnost tvoriti pravilna in smiselno povezana (kohezivna in koherentna) besedila, prepoznavanje posrednih govornih strategij, npr. ironije itn.) ter strategije za sodelovanje v pogovoru. Program SDTJ usmerja uporabnike k funkcionalni rabi razpoložljivih jezikovnih sredstev in vključuje vse štiri sporazumevalne dejavnosti – produktivni govorjenje in pisanje, ter receptivni poslušanje in branje –, a tako, da udeležencu programa omogoča oblikovanje njegovega jezikovnega profila glede na njegove konkretne sporazumevalne potrebe. To pomeni, da mu omogoča neenakomerno razvijanje sporazumevalne zmožnosti v slovenščini oz.
razvijanje samo izbranih sporazumevalnih dejavnosti (na primer: udeleženec programa lahko primarno razvija zmožnost govorjenja in razumevanja besedil v slovenščini, manj pa ga zanima pisanje ipd.).
Program SDTJ je zastavljen tako pregledno, da ga bodo na eni strani lahko uporabljali izvajalci programa (organizatorji jezikovnih tečajev, učitelji slovenščine kot drugega in tujega jezika, oblikovalci učnih načrtov, avtorji učnih gradiv, avtorji izpitnih gradiv in izvajalci izpitov), na drugi pa tudi tisti deležniki
3 Kot je razvidno iz preglednice, osnovna raven in raven odličnosti »pokrivata« po dve ravni SEJA. Razvoj stroke je namreč prinesel spoznanje, da je jezikovna zmožnost le redko enakomerno razvita v vseh svojih razsežnostih (npr.
pri branju, poslušanju, pisanju, pogovarjanju), bolj se pri posameznem uporabniku jezika razvijajo tiste dejavnosti, ki jih pogosteje in več prakticira (to je še posebej natančno opisano v Dodatku SEJU). Program SDTJ je zastavljen prožno, tako da bolj ustreza realnosti in omogoča oblikovanje posameznikovega jezikovnega profila tako pri
(osebe in ustanove), ki se v Sloveniji ukvarjajo z jezikovnim načrtovanjem in jezikovno politiko. Program ponuja jasne opredelitve posameznih ravni, ki so tudi mednarodno primerljive (gl. preglednico 1) in je tako lahko med drugim v pomoč pri (formalnopravnem) določanju jezikovnih zahtev in načinov preverjanja znanja slovenščine.
S tem programom smo želeli pripraviti dobro izhodišče za izvajanje jezikovnoizobraževalnih programov, tj. ponuditi standarde znanja v obliki jasnih opisnikov, ki bodo olajšali izdelavo učnih načrtov za konkretne jezikovne tečaje, pripravo učnih gradiv in izdelavo jezikovnih testov (za uvrščanje v skupine, teste napredovanja ter predvsem za preverjanje znanja za pridobitev javno veljavne listine), pa tudi drugo podporo pri razvijanju sporazumevalne zmožnosti udeležencev programa SDTJ. Pri tem izvajalcem programa priporočamo vzporedno uporabo drugih virov, kot so Preživetvena raven za slovenščino (2016), Sporazumevalni prag za slovenščino (2004) in Skupni evropski jezikovni okvir (2011) ter njegov Dodatek (2018). Jezikovnim načrtovalcem in oblikovalcem jezikovne politike pa ta program ponuja kratko in jasno opredelitev oz. opis posameznih ravni jezikovnega znanja.
6. Katalog znanja oziroma vsebina programa
V tem poglavju so natančneje opredeljeni in razčlenjeni:
1. standardi znanja na posameznih ravneh, strukturirani v posamezne programske enote, in 2. vsebine programa (teme, sporazumevalni vzorci, slovnične strukture in vrste besedil) po ravneh.
6.1 Standardi znanja
Standardi znanja, opisani v tem programu, se nadgrajujejo: standardi znanja na nižjih ravneh se avtomatično vključujejo tudi v višje ravni.
6.1.1 Vstopna raven (raven A1 po SEJU)
Uporabnik slovenščine na vstopni ravni se lahko zelo preprosto sporazumeva v vsakodnevnih situacijah, ki so povezane z zadovoljevanjem konkretnih potreb; pri tem si pomaga z neverbalnimi sredstvi, potek sporazumevanja pa je v veliki meri odvisen tudi od naklonjenega sogovorca oz. njegove pomoči.
Govorjenje Dialoško
Preprosto se zna pogovarjati o najbolj osnovnih osebnih zadevah in stvarnih, predvidljivih temah (družina, dežela izvora, poklic oz. delo, šola, hobiji, kaj mu je všeč in kaj ne, itn.).
Lahko sledi enostavnim napotkom in navodilom o času, lokaciji, številih itn., zna prositi za stvari in jih dati drugim.
Obvlada zelo preproste vsakodnevne transakcije za zadovoljevanje konkretnih potreb (naroči hrano in pijačo, kupi karto ipd.), uporablja številke, količinske izraze, cene, izraziti zna čas.
Odgovarjati zna na enostavna vprašanja o sebi, če sogovorec govori počasi in jasno, svoje izjave podpira s kretnjami in telesno govorico (npr. pri zdravniku).
Monološko
Opisati zna sebe in povedati, kaj je po poklicu, kaj dela, kje živi, kaj ga zanima, česa ne mara.
Tvoriti zna preproste izjave o krajih in ljudeh (npr. svoji družini, prijateljih, sodelavcih).
Ob vnaprejšnji pripravi zna s preprostimi besedami in naučenimi izrazi kaj opisati (npr. osebo, predmet, okolico, sobo, sliko, svoje delo).
Poslušanje
V počasnem in razločnem govoru razbere konkretne informacije (kraj, čas, ceno, kje je kaj …) ob znanih vsakdanjih temah.
Pri poslušanju preprostega pogovora (če je ta razločen in počasen) razume besede, kratke izjave (npr. med prodajalcem in stranko).
V počasnem in jasnem govoru lahko sledi zelo kratkim in preprostim navodilom ter napotkom.
Branje
Razume zelo kratka, preprosta besedila in sporočila.
V preprostih obvestilih v vsakdanjih situacijah prepozna znana imena, besede in besedne zveze.
Razume napise (npr. v trgovinah, na pošti, na delu) in napotke, osnovne informacije v hotelu, v oglasih, programih, letakih, brošurah (npr. čas, kraj, cena, program).
Razume kratka besedila o vsakdanjih temah in temah, ki ga/jo osebno zanimajo (novice o športu, glasbi, potovanjih, vremenske napovedi, kratke zgodbe), napisana v preprostem jeziku in opremljena s slikami.
Pisanje Pisanje
Zna napisati informacije o osebnih zadevah (družina, delo, hobiji, kaj mu je všeč, kaj ne, ipd.).
Zna napisati preproste izjave o sebi in drugih (kje živijo, kaj delajo), s preprostimi besedami zna opisati vsakdanje predmete, prostore, svoje delo itn.
Z osebnimi podatki zna izpolniti obrazec; preprosto zna vprašati po informacijah (npr. po času, kraju, ceni itn.).
Napisati zna preprosto osebno sporočilo.
Dopisovanje
Pisno zna preprosto posredovati osebne in druge zanj pomembne podatke in prositi zanje.
V obliki niza zelo preprostih kratkih izjav zna napisati preprosto (osebno) sporočilo (npr. SMS in spletne prispevke), odgovoriti na preprosto osebno pismo ipd.; pri tem uporablja ustaljene sporazumevalne vzorce.
Pri opredelitvi standardov znanja za vstopno raven so bili upoštevani opisniki v lestvicah SEJA za raven A1 in njegovem Dodatku ter opisniki v dokumentu Preživetvena raven za slovenščino (2016).
6.1.2 Osnovna raven (ravni A2–B1 po SEJU)
Govorec slovenščine jezik obvlada toliko, da se v pretežni meri lahko samostojno sporazume. Znajde se v večini vsakodnevnih in ponovljivih situacij; pri tem uporablja širok razpon preprostega jezika, da lahko izrazi večino tistega, kar želi sporočiti.
Gl. tudi standarde znanja za vstopno raven.
Govorjenje Dialoško
Pri govornem sporazumevanju je precej samostojen, lahko začne, konča in vzdržuje neposredni pogovor o znanih temah.
Pogovarjati se zna o različnih temah iz vsakdanjega življenja ali o temah, ki ga zanimajo (npr.
prazniki, prosti čas itn.).
Znajde se v večini vsakdanjih situacij, pa tudi v manj vsakdanjih situacijah v trgovinah, banki, na pošti idr., npr. ob vračilu izdelka, s katerim ni zadovoljen (se npr. pritoži); s sogovorcem se zna dogovoriti za skupne dejavnosti.
V pogovoru zna prevzeti različne (resnične in izmišljene) vloge in v skladu z njimi zastopati svoje stališče. Zna poiskati in posredovati nezapletene stvarne informacije, pridobiti specifične informacije, prositi za napotke in se ravnati po njih.
Ko je govor o rešitvah vsakdanjih težav ali o praktičnih vprašanjih, zna preprosto predstaviti svoje mnenje in izraziti odziv na mnenja drugih in pri tem vljudno izraža svoje strinjanje ali nestrinjanje.
Monološko
Zna primerjati dve ali več stvari med seboj in izraziti ter pojasniti svojo odločitev za določeno izbiro.
Razmeroma tekoče in brez priprave zna pripovedovati o različnih temah z vsakdanjih področij in področij, ki ga zanimajo ali so zanj pomembna (npr. družina, hobiji, delo, potovanje, aktualni dogodki), in pri tem poudariti tisto, kar se mu zdi najpomembnejše.
Zna pripovedovati o dogodkih, kakor so se zgodili v časovnem zaporedju.
Izraziti zna osebna stališča in jih utemeljiti.
Pojasniti zna svoje načrte in dejanja.
Izraziti zna čustva in opisati svoje počutje.
Zna preprosto svetovati.
Opisati zna različne prostore, kraje, navade ljudi, njihovo delo in dejavnosti.
Opisati zna resnične in izmišljene dogodke.
Obnoviti zna vsebino knjige ali filma in opisati svoje vtise v zvezi s tem, povedati zna zgodbo.
Obnoviti in povzeti zna vsebino preprostega časopisnega članka; preprosto zna predstaviti vsebino, ki je grafično prikazana (npr. tabelarno, grafično prikazani rezultati anket ipd.).
Poslušanje
Razume glavne točke jasnega standardnega govora (tudi daljšega pogovora) o znanih temah, s katerimi se redno srečuje pri delu, v šoli, prostem času itn.
Razume kratke pripovedi in opise (npr. predstavitev osebe, opis kraja) ter v njih razbere posamezne informacije.
Razume preproste tehnične informacije (npr. navodila za uporabo pripomočkov, ki jih pogosto uporablja pri delu, doma).
Lahko sledi jasno izraženim napotkom in drugim navodilom (npr. kaj je treba narediti).
Če je govor razmeroma počasen in jasen, razume bistvo radijskih novic.
V preprostejšem posnetem gradivu (npr. informacije po telefonu, javna obvestila) o znanih temah razbere specifične informacije.
Razume glavne točke preprostih (tudi daljših) intervjujev in anket.
Razume bistvo televizijskih oddaj o znanih temah, v katerih je govor razmeroma počasen in razločen.
Lahko sledi filmom, če je zgodba v večji meri razumljiva iz slike in dogajanja ter če je govor razločen in jezik preprost.
Iz vsebine govora zna razbrati okoliščine sporočanja (npr. kje poteka pogovor, kdo so govorci).
Branje
Razume nezapletena zapisana stvarna besedila o vsakdanjih temah in temah, povezanih z njegovim poklicnim področjem in interesi.
Zna poiskati in razume specifične predvidljive podatke v preprostih vsakdanjih gradivih, npr.
oglasih, letakih, jedilnih listih, seznamih literature, voznih redih, grafičnih prikazih …
Prepozna glavne poudarke in utemeljitve v preprostih časopisnih člankih o znanih temah.
Razume vsakdanje napise in obvestila, kratka osebna pisma ter jasno napisana preprosta navodila za uporabo opreme ali pripomočkov.
Pisanje Pisanje
Pisati zna kratka preprosta sporočila v ustaljenih oblikah (tudi npr. v obrazcih) za neposredne potrebe (npr. obvestilo, napotek, navodilo, recept, pritožbo, mali oglas, vabilo, različne oblike prošenj, nasvet, življenjepis, povpraševanje, prijava …).
V povezanih stavkih zna preprosto opisati vsakdanje vidike svojega okolja, npr. ljudi, kraje, dogodke v šoli ali na delovnem mestu.
Na kratko zna v glavnih potezah opisati dogodke, pretekle dejavnosti ali osebna doživetja, zna napisati tudi preprosto zgodbo (lahko ob izmišljenem dogodku).
Uporabljati zna najpogostejše povezovalce (in, pa, ker, ampak), da stavke poveže v preprosto linearno zgodbo ali opis.
V kratkem besedilu zna preprosto utemeljiti nekatera dejstva (npr., zakaj se uči/uporablja slovenščino…) ali predstaviti svoj pogled na stvari.
Dopisovanje
Lahko si dopisuje s prijateljem: razume preprosta osebna pisma in zna nanje odgovoriti.
Lahko se vključuje v preprostejše dejavnosti na družabnih omrežjih.
Pri predstavitvi standardov znanja za osnovno raven so bili v veliki meri upoštevani opisniki v lestvicah SEJA in njegovem Dodatku za ravni A2 in spodnjo B1.
6.1.3 Višja raven (raven B2 po SEJU)
Govorec na višji ravni razume glavne ideje v kompleksnih besedilih na najrazličnejše teme. Govori tekoče in spontano. Tvoriti zna jasna, zaokrožena besedila in razložiti svoja stališča ob aktualnih vprašanjih.
Gl. tudi standarde znanja za vstopno in osnovno raven.
Govorjenje Dialoško
Sporazumeva se dovolj tekoče in spontano, da lahko vzdržuje interakcijo z domačimi govorci.
Dejavno sodeluje v pogovoru med domačimi govorci.
Zna začeti, vzdrževati in končati pogovor z učinkovito menjavo vlog.
Lahko dejavno sodeluje v vsakdanjih in nevsakdanjih formalnih razpravah; lahko prispeva k razpravi o stvareh, ki so mu blizu.
Lahko pojasni svoje ideje in mnenja ter jih podpre z relevantnimi razlagami, utemeljitvami in komentarji.
Zna jasno na kratko predstaviti zadevo ali težavo. Sposoben se je pogajati, da bi rešil zaplete (npr. neupravičena kazen za prometni prekršek).
Zna zanesljivo posredovati podrobne informacije.
V intervjuju zna ob spodbudi spraševalca razširiti in razviti misli.
Monološko
Posredovati zna jasne, podrobne prikaze najrazličnejših tem, povezanih s področji, ki ga zanimajo.
Zna jasno argumentirati, svoja stališča osvetljuje z ustreznimi primeri. Argumente zna logično povezati; zna predstaviti prednosti in pomanjkljivosti različnih možnosti.
Posredovati zna jasne, sistematično razvite opise in pripravljene predstavitve, pri tem navaja prednosti in slabosti različnih možnosti.
Zna izraziti različna čustvena stanja in poudariti osebni pomen dogodkov in doživetij.
Zna na različne načine ubesediti to, kar želi povedati. Zna načrtovati, kaj je treba reči in s katerimi sredstvi, ter pri tem upošteva učinek na naslovnike.
Poslušanje
Razume glavne ideje vsebinsko in jezikovno kompleksnega standardnega govora o konkretnih in abstraktnih temah (npr. podrobna navodila, obvestila in sporočila) v običajni hitrosti.
Z nekaj truda razume večino tistega, kar govorijo ljudje okoli njega.
Lahko sledi bistvu izobraževalnih/strokovnih predstavitev (npr. predavanja, govori, poročila).
Razume obvestila in sporočila o konkretnih in abstraktnih temah, povedana v standardnem jeziku z normalno hitrostjo.
Razume večino radijskih dokumentarnih oddaj in večino drugega posnetega avdio gradiva v standardnem jeziku in normalni hitrosti ter prepozna govorčevo razpoloženje, ton govora itn.
Branje
Bere precej samostojno, pri čemer način in hitrost branja prilagaja različnim besedilom in namenom.
Bere korespondenco, ki se nanaša na njegovo interesno področje, in hitro razbere bistvo sporočila.
Zna na hitro preleteti dolga in kompleksna besedila (npr. novice, članki in poročila) ter v njih prepoznati vsebino in najti relevantne podrobnosti.
Razume članke in poročila o sodobnih problemih, v katerih pisci zastopajo določena stališča ali poglede.
Razume daljša kompleksna navodila s svojega strokovnega področja.
Pisanje Pisanje
Zna pisati jasna, strukturirana besedila o različnih temah z znanih področij.
Zna pisati jasne, podrobne opise na različne teme, povezane z njegovim interesnim področjem.
Zna pisati eseje ali poročila, v katerih razvije določen argument, navede razloge za določeno stališče ali proti njemu, pojasni prednosti in slabosti različnih možnosti ter navaja razloge in ustrezne primere.
Na podlagi jasno strukturiranega predavanja na znano temo si dela zapiske.
Dopisovanje
Zna sprejemati in zapisati sporočila, v katerih se poizveduje o nečem oz. se kaj pojasnjuje.
Zna pisati pisma, v katerih izraža čustva in mnenja, poudarja osebni pomen dogodkov in doživetij ter komentira novice in poglede dopisovalca.
Učinkovito se vključuje v družabna omrežja.
Pri opredelitvi standardov znanja za višjo raven so bili v veliki meri upoštevani opisniki v lestvicah SEJA za (spodnjo) raven B2, za pisanje tudi opisniki za zgornjo raven B1.
6.1.4 Raven odličnosti (ravni C1–C2 po SEJU)
Govorec je pri uporabi slovenskega jezika neodvisen in samostojen. Jezik učinkovito in prožno uporablja v najrazličnejših okoliščinah in sporazumevalnih položajih za osebne, družabne, akademske in poklicne namene. Razume širok razpon zahtevnejših, daljših besedil in prepoznava implicitne pomene. Tvoriti zna jasna, dobro organizirana in poglobljena besedila o kompleksnih temah.
Gl. tudi standarde znanja za vstopno, osnovno in višjo raven.
Govorjenje Dialoško
Sporazumeva se tekoče in spontano, pogovarja se sproščeno in ustrezno brez opaznih jezikovnih omejitev.
Sodeluje v razpravi, tudi o kompleksnih neznanih temah, zna učinkovito zagovarjati svoje stališče, predstavljati svoje utemeljitve. Svoj govorni prispevek zna spretno navezati na prispevke drugih govorcev.
Razume in izmenjuje kompleksne informacije o vseh stvareh, ki so povezane z njegovo poklicno vlogo.
Kot spraševalec ali kot intervjuvanec uspešno sodeluje v intervjuju; tekoče zna razvijati misli;
ustrezno uporablja členitvene signale.
Monološko
Oblikovati zna jasne, tekoče, natančne opise in pripovedi, pri čemer vključuje podteme, razvija posamezne sestavine in svoje besedilo zaokroži z ustreznim zaključkom.
Zna sistematično razviti argumentacijo, pri čemer ustrezno poudari bistvene točke in svoja stališča osvetli s podrobnostmi in ustreznimi primeri.
Svoje govorjenje prožno prilagaja občinstvu.
Besedo, ki se je ne spomni, zna nadomestiti z ustreznim izrazom tako spretno, da se to komaj opazi.
Pri spontanem govoru se izraža tekoče in zaokroženo.
Poslušanje
V neposredni komunikaciji ali pri spremljanju medijev nima težav pri razumevanju.
Lahko sledi daljšemu govoru o abstraktnih in kompleksnih temah.
Prepoznava širok razpon idiomatskih in pogovornih izrazov ter besedilo razume kljub temu, da govorec prehaja med jezikovnimi zvrstmi.
Lahko sledi tudi daljšemu, nestrukturiranemu pogovoru med domačimi govorci.
Lahko sledi večini nespecializiranih predavanj, predstavitev, pogovorov in razprav.
Zna razbrati informacijo iz javnih obvestil tudi slabe kakovosti, razume kompleksne tehnične informacije, kot so npr. navodila za uporabo proizvodov in storitev.
Razume širok razpon posnetega in predvajanega avdio gradiva, tudi če je v nestandardnem jeziku.
Prepoznava pomenske odtenke, kot so posredno izražena stališča ali odnosi med govorci.
Razume domačega govorca, ki govori pogovorno.
Branje
Podrobno razume daljša kompleksna besedila, na kakršna naleti v svojem družabnem, poklicnem ali akademskem življenju. Do prebranega se zna kritično opredeliti.
Prepozna vsebino in relevantnost novic, člankov in poročil na najrazličnejše teme.
V besedilih prepoznava različne podrobnosti, tudi stališča in posredno izražena mnenja.
Informacije zna povzeti in jih povezati.
Zna na hitro preleteti dolga in kompleksna besedila ter v njih najti relevantne podrobnosti.
Pisanje Pisanje
Zna pisati jasna, povezana, dobro strukturirana kompleksna besedila, poročila, članke ali eseje na najrazličnejše teme v ustreznem slogu.
Med predavanjem zna pisati podrobne zapiske.
Zna povzeti informacije iz različnih virov.
Besedila so slovnično pravilna, napake so redke. Pri pisanju dela malo pravopisnih napak.
Dopisovanje
Zna se izražati jasno in natančno ter se učinkovito in prožno prilagaja naslovniku.
Vsebino in izrazna sredstva zna prilagoditi situaciji in naslovniku ter uporabiti okoliščinam ustrezno stopnjo formalnosti.
Pri predstavitvi standardov znanja za raven odličnosti so bili v veliki meri upoštevani opisniki v lestvicah SEJA za ravni C1 in C2.
6.2 Vsebina programa
Tematska področja
Posamezna področja, ta program jih za vstopno raven predlaga deset, za vse ravni nad njo pa 14, niso ostro razmejena, so presečna in se pogosto prepletajo, posamezne podkategorije pa so lahko celo prekrivne (npr. področje osebne identitete se tesno povezuje z osebnimi razmerji, izobraževanje z delom in poklicem; podkategorijo družbena problematika je mogoče povezati s področji delo in poklic, zdravje in telesna nega, družba, politika in gospodarstvo itn.). S predlaganimi področji so povezana širša področja družbenega življenja, kot jih navaja tudi SEJO, in sicer zasebno, javno, poklicno in izobraževalno, ter kraji dogajanja, institucije, osebe, predmeti, dogodki, postopki in besedila. To pomeni, da posamezna področja niso povezana le z besediščem, ampak tudi s situacijami (kraji, ustanovami, dogodki …), v katerih poteka sporazumevanje, in z jezikovnimi funkcijami, ki jih govorec
slovenščine pri tem uresničuje (npr. pri tematskem področju hrana in pijača je uporabnik lahko postavljen v situacijo v restavraciji, kjer naroča hrano, ipd.).
Tematska področja so glavno izhodišče za širitev variantnih ubeseditev, tako na ravni besedišča kot na ravni skladenjskih struktur. Tematskih področij se pri poučevanju lotevamo postopno: od konkretnih, ki zadevajo vsakdanje življenje in so povezana s preživetjem na vstopni ravni (gl. preglednico 2), do bolj abstraktnih področij (npr. politika, družba) in njihovih podkategorij (npr. odvisnosti, ekologija, politična ureditev itn.) (gl. preglednico 3) – možno pa je seveda tudi drugače, pač glede na potrebe in želje udeležencev programa.
Na vstopni ravni so teme omejene na najbolj temeljne teme in jih navajamo v preglednici posebej. Kot je razvidno iz preglednice 2, se omejujemo na zgolj deset tematskih področij, znotraj vsakega izmed njih pa navajamo le tiste podteme, za katere menimo, da so nujne za preživetje. Pri tem je treba poudariti, da sporazumevanje na vstopni ravni pogosto podpirajo neverbalne prvine (slike in ilustracije pri branju, šumi za podporo pri poslušanju, kretnje pri govorjenju).
Tematski sklopi Podkategorije
1. Osebna identiteta Ime, (elektronski) naslov, telefon, starost, spol, poklic, družina;
osebni dokumenti; obrazci
2. Stanovanje, bivanje, okolje Vrste bivališč, prostori, pohištvo in oprema; infrastruktura (napeljave);
okolje; vreme; domače živali, rastline
3. Telo in zdravje Telo (deli telesa); počutje in stanje, bolezen; zdravstvene storitve 4. Hrana in pijača Hrana in pijača; naročanje
5. Vsakdanje življenje, prosti čas Opravila; čas (deli dneva, ure)
hobiji in interesi; RTV, prireditve (kino, gledališče, koncerti, tekme);
družabno življenje, družabna omrežja
6. Nakupovanje, storitve Trgovine, pošta, telefon, banka, policija; cene, denar; količine in merske enote; embalaža, materiali; oblačila in obutev
7. Osebna razmerja Pozdravljanje; družabno življenje (voščila, vabila) 8. Izobraževanje Vrste šol, šolski predmeti, stvari v zvezi s šolo;
izpiti
9. Delo in poklic Poklici; delo in delovni prostori; iskanje zaposlitve; zaslužek 10. Promet, potovanje Kraji; prometne poti, vozila, javni prevoz; orientacija; potovanja
(turizem) Preglednica 2: Tematska področja za vstopno raven
Za natančnejšo predstavo o besedišču in jezikovnih funkcijah ter njihovem obsegu na posameznih tematskih področjih na vstopni ravni izvajalcem tega programa priporočamo dokument Preživetvena raven za slovenščino ter učbenike slovenščine kot drugega in tujega jezika za raven A1.
Tematska področja so za osnovno in višjo raven ter raven odličnosti razširjena na skupno 14 področij, kot kaže preglednica 3.
Tematski sklopi Podkategorije
1. Osebna identiteta Ime, naslov, telefon, rojstni podatki, starost, spol, status, narodnost, izvor, poklic, družina, vera, interesi, značaj in temperament, videz; osebni dokumenti
2. Stanovanje in bivanje Vrste bivališč, prostori, pohištvo in oprema, napeljave, gospodinjski aparati, orodje; domača opravila; lastništvo, najem; življenjski standard
3. Osebna razmerja Razmerja in odnosi med ljudmi, druženje (zasebno in javno), dopisovanje
4. Izobraževanje Vrste šol, izobraževalni sistem, stopnje izobrazbe, predmeti, kvalifikacije (izpiti)
5. Delo in poklic Poklici, delo, iskanje zaposlitve, pogoji za zaposlitev, delovne razmere, zaslužek; davki; sodelavci, brezposelnost
6. Prosti čas in razvedrilo Hobiji in interesi, radio in televizija, prireditve (kino, gledališče, koncerti, razstave, muzeji itn.), arhitektura, literatura,
intelektualne in umetniške dejavnosti, tisk, e-mediji, šport in rekreacija, družabno življenje, družabna omrežja
7. Promet in potovanje Prometne poti in prostori, vozila, javni prevoz, orientacija, potovanja (turizem), nastanitev, prtljaga, menjalnica, meja, dokumenti
8. Zdravje in telesna nega Telo, počutje, higiena in kozmetika, zdravje in bolezen, zdravstvena oskrba, zavarovanje, posebne potrebe; skrb za zdravo življenje;
odvisnosti
9. Nakupovanje Trgovine, cene, plačilo, oblačila in obutev (moda); merske enote, denar
11. Hrana in pijača Hrana in pijača; priprava hrane in prehranjevanje; naročanje;
zdrava prehrana
12. Storitve Pošta, telefon, banka, policija, diplomatska predstavništva, pomoč v sili; servisi in storitve (frizer, čevljar, kozmetika, čistilnica,
informacije) 13. Družba, politika,
gospodarstvo
Aktualni dogodki; politično dogajanje, politična ureditev;
gospodarsko in družbeno dogajanje; vojna in mir; kriminal;
družbeni problemi
14. Okolje in vreme Okolje, rastline in živali, vreme; čas; poseganje v naravo, ekologija Preglednica 3: Tematska področja za osnovno in višjo raven ter raven odličnosti
Izvajalci tega programa si lahko za natančnejšo predstavo, katero in kako obsežno naj bi bilo besedišče na posameznih tematskih področjih na osnovni ravni, ogledajo poglavje Posebni pojmi v dokumentu Sporazumevalni prag za slovenščino, za nabor jezikovnih funkcij pa poglavji Jezikovne funkcije in Sporazumevalni vzorci v istem dokumentu.
Vsebine programa, opredeljene v nadaljevanju, se sistematično nadgrajujejo: vsebina nižjih ravni je v celoti vključena tudi v višje ravni.
6.2.1 Vsebina programa za vstopno raven Besedišče
Ima osnovni nabor besed in besednih zvez, povezanih s konkretnimi, predvidljivimi situacijami iz tematskih sklopov, navedenih v preglednici 2.
Besedilo (govorno in pisno)
Če se lahko pripravi vnaprej, lahko v preprostih izjavah s preprostimi besedami in z ustaljenimi izrazi opiše običajne plati svojega življenja ter vsakdanje premete, slike ali prostore. Govor pogosto podpira s kretnjami. Povezati zna besede ali skupine besed z zelo osnovnimi linearnimi povezovalci, kot sta na primer in, potem.
Jezikovna pravilnost Govorjenje
Zna uporabljati zelo kratke, večinoma naučene izjave. Govorno sporazumevanje je počasno, zanj je značilno ponavljanje, popravljanje, nedokončane izjave, premori, pomoč neverbalnih sredstev. Izgovor omejenega repertoarja naučenih besed in besednih zvez z nekaj truda razumejo domači govorci in govorke, ki so vajeni sporazumevanja s tujimi govorci in govorkami, so sposobni inferiranja ter so jim hkrati naklonjeni in do njih tolerantni.
Pravilno izgovarja omejeno število besed in besednih zvez.
Pisanje
V preprostih izjavah zna uporabljati nekatere (naučene) osnovne strukture in stavčne vzorce, pri tem izpušča ali reducira nekatere prvine. Pravilno zna napisati osebne podatke, znane, pogosto rabljene besede in kratke besedne zveze.
6.2.2 Vsebina programa za osnovno raven Besedišče
Uporabiti zna precej širok razpon preprostega jezika, da se znajde v večini vsakodnevnih situacij. Iz konteksta sklepa o pomenu kakšne neznane besede in izpelje pomen izjave, če gre za znano temo.
Ima dovolj obsežno besedišče, da se z nekaterimi opisnimi strategijami, npr. z uporabo preproste besede s podobnim pomenom ali s preprostim opisom, uspešno izraža o večini tem, ključnih za vsakdanje življenje, npr. o družini, hobijih in interesih, delu, potovanju in aktualnih dogodkih.
Besedilo (govorno in pisno)
Pozna konvencije vljudnega sporazumevanja in jih ustrezno uporablja. Niz kratkih posamičnih preprostih prvin zna povezati v linearno besedilo. Zbrati zna specifične informacije iz več različnih virov (besedil) in jih preprosto povzeti. Zna preprosto parafrazirati kratke pisne odlomke ali govorjena besedila. Pri tem uporablja ubeseditve in zaporedje iz prvotnega besedila. Besedilo zna interpretirati tako, da preprosto izrazi svoje mnenje o vsebini. Zna povzeti vsebino preprostih (tudi daljših) intervjujev, anket ipd.
Jezikovna pravilnost Govorjenje
Govori razumljivo, pri daljšem govorjenju je lahko opazno popravljanje in načrtovanje govora.
Izgovarjava je razumljiva, občasno so opazne nepravilnosti.
Pisanje
Pri pisanju razmeroma pravilno uporablja nabor pogostih izrazov in vzorcev (npr. uvodne in sklepne formule pri dopisovanju ipd.). Tvori preprosta povezana besedila, ki so zapisana in zgrajena dovolj pravilno, da so razumljiva za bralca.
6.2.3 Vsebina programa za višjo raven Besedišče
Ima velik nabor besedišča s svojega strokovnega področja in večine splošnih tem. Na splošno besedišče uporablja pravilno, morebitna izbira nepravilne besede ne ovira sporazumevanja. Zna uporabljati opise in parafraze, da zapolni vrzeli v besedišču in skladenjskih strukturah. Zna spreminjati ubesedenje, da se izogne pogostemu ponavljanju.
Besedilo
Pri pisanju zna tvoriti razumljivo povezano besedilo, v katerem uporablja standardno zgradbo in konvencionalno delitev na odstavke. Povzeti zna širok razpon stvarnih besedil (npr. odlomke poročil, intervjujev ali dokumentarnih oddaj) in domišljijskih besedil (npr. film, gledališka igra) ter komentirati in razpravljati o nasprotujočih si pogledih in glavnih temah. Pri govorjenju se izraža jasno in vljudno, tako v formalnem kot neformalnem položaju, primerno situaciji in sogovorcem. Zna povzeti informacije in argumente iz več različnih virov in pripraviti poročilo. Uporablja temeljni nabor kohezivnih sredstev, da izjave poveže v koherentno besedilo; v daljšem prispevku je možno »preskakovanje«.
Jezikovna pravilnost
Ima dovolj velik obseg jezikovnega znanja, da lahko oblikuje jasne opise, izraža stališča in razvija argumente in pri tem včasih uporablja tudi skladenjsko zapletene povedi. Ne dela napak, ki bi povzročale nesporazume.
Govorjenje
Izgovarjava je jasna in naravna.
Pisanje
Pri zapisu in rabi ločil ne dela večjih napak, možni so nekateri vplivi iz prvega ali katerega drugega jezika.
6.2.4 Vsebina programa za raven odličnosti Besedišče
Ima širok nabor besedišča, ki ga pravilno in ustrezno uporablja. Obvlada idiomatske in pogovorne izraze, zaveda se konotativnih ravni pomena. Občasne vrzeli uspešno zapolnjuje s parafraziranjem. Le redko išče izraze ali uporablja strategije izogibanja.
Besedilo
Zna načrtovati, kaj je treba reči ali zapisati in s katerimi sredstvi, pri tem upošteva učinek na naslovnika.
Izraža se jasno in se mu ni treba omejevati pri tem, kar želi povedati. Sposoben je samonadzora in
samopopravkov. Zna oblikovati podrobne opise in pripovedi, v katere vgrajuje podteme, razvija stališča in ustrezno zaključuje. Svoje misli zna strniti ali jih ustrezno razširiti. Tvori koherentna besedila, za kar ustrezno uporablja različne organizacijske vzorce in povezovalce.
Jezikovna pravilnost
Dosledno ohranja visoko stopnjo slovnične pravilnosti, napake so redke.
Govorjenje
Izgovarjava je pravilna, ustrezno zna postavljati poudarke, da izrazi podrobnejše pomenske odtenke.
Pisanje
Pravopisne napake so redke.
7. Trajanje izobraževanja
Za dosego vstopne ravni izkušnje kažejo, da je za začetnike realen obseg od 120 do 180 ur organiziranega dela (pouk v tečajni obliki), morajo pa biti opismenjeni4 – lahko tudi v drugih pisavah. A pri tem je treba poudariti, da opismenjevanje v latinici zahteva določen čas, zato je za udeležence tečajev slovenščine, ki govorijo bolj oddaljene jezike in so uporabniki nelatiničnih pisav, treba predvideti večji obseg, govorci katerega slovenščini sorodnih jezikov pa bodo lahko zmožnost na vstopni ravni najverjetneje pridobili ob manjšem številu ur. Kolikšen je potrebni obseg ur, je odvisno od vsakega posameznika in njegovih individualnih zmožnosti in znanj, motivacije ter od njegovih sporazumevalnih potreb (za učenje zelo motivirani in nadarjeni posamezniki za dosego določenega standarda potrebujejo krajši čas).
Osnovna raven. Od 120 do 300 ur organiziranega dela (tečajna oblika).
Višja raven. 250 ur organiziranega dela (tečajna oblika).
Raven odličnosti. 200 ur organiziranega dela (tečajna oblika).
Poudariti je treba, da je navedeni obseg ur zgolj približen. Zaradi zelo različnih jezikovnih, kulturnih, socialnih in drugih izhodišč in individualnih zmožnosti udeležencev programa SDTJ (gl. pogl. 3 Ciljna skupina) časovnega obsega programa, tj. časa, ki je potreben za dosego opisanih standardov znanja, ni mogoče natančno predvideti.5 Zaradi številnih dejavnikov, ki vplivajo na učenje jezika, med drugim pa tudi zaradi različnih načinov učenja oz. poučevanja in njegove intenzivnosti, bi bilo takšno določanje obsega lahko zavajajoče. Dejstvo je, da morajo izvajalci prilagoditi izvajanje programa njegovim udeležencem, njihovemu predznanju in siceršnjim sposobnostim ter sporazumevalnim potrebam, kar zahteva tudi določeno mero individualizacije.
4 Kot opismenjeni v RS veljajo vsi, ki so se šolali najmanj šest let; ker se šolski sistemi med državami močno razlikujejo, je stopnjo opismenjenosti zelo težko predvideti.
5 To je drugače kot v drugih javno veljavnih jezikovnih programih za odrasle, kjer se na vstopni ravni predvideva
8. Izpitni katalog
Izpitni katalog vsebuje:
1. opredelitev štirih ravni znanja slovenščine za pridobitev javno veljavne listine o znanju slovenščine, 2. izpitne cilje na posameznih ravneh,
3. sestavo in vrednotenje izpita ter izpitne vsebine.
8.1 Opredelitev ravni
Posamezne ravni so shematsko prikazane v preglednici 1, natančno pa so opredeljene v standardih znanja v pogl. Katalog znanja; spodnja preglednica prinaša kratke povzetke teh standardov.
Raven SDTJ
Raven SEJA
Opis
Vstopna A1 Preprosto se sporazumeva v vsakodnevnih situacijah, povezanih z uresničevanjem konkretnih potreb (jaz-tukaj-zdaj). Sporazumevanje je podprto z neverbalnimi prvinami. Ob jasnem in počasnem govoru v znanih situacijah razume konkretne informacije in sledi preprostim napotkom.
Razume zelo kratka, preprosta besedila. Pisno in govorno zna posredovati informacije, povezane z osebnimi zadevami, in po njih vprašati.
Osnovna A2–B1 Pri razločnem govorjenju v standardnem jeziku razume glavne točke, kadar gre za znane stvari, s katerimi se redno srečuje na delu, v šoli, prostem času itn. Znajde se v večini vsakodnevnih in ponovljivih situacij. Tvoriti zna
preprosta povezana besedila o temah, ki so mu znane ali ga zanimajo. Opisati zna izkušnje in dogodke, na kratko utemeljiti svoje mnenje in pojasniti načrte.
Višja B2 Razume glavne ideje v kompleksnem besedilu tako o konkretnih kot
abstraktnih temah. V medosebnih stikih govori dovolj tekoče in spontano, da njegova komunikacija z domačimi govorci ni naporna ne zanj in ne za
sogovorca. Tvoriti zna jasno, poglobljeno besedilo iz širokega nabora tem in razložiti stališče o nekem aktualnem vprašanju, tako da pojasni prednosti in pomanjkljivosti različnih rešitev.
Odličnost C1–C2 Razume zahtevnejša, daljša besedila in prepoznava implicitne pomene. V spontanem govoru se izraža tekoče brez očitnega iskanja ustrezne ubeseditve.
Jezik uporablja prožno in učinkovito, tako za družabne kot za akademske in poklicne namene. Tvoriti zna jasna, dobro organizirana in poglobljena ter jezikovno pravilna besedila o kompleksnih temah.
Preglednica 4: Opredelitev ravni
