UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Martina Smerdelj
RABA NAREČJA V PRIMORSKIH VRTCIH
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana 2015
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Študijski program: Predšolska vzgoja
Martina Smerdelj
Mentorica: doc. dr. Darija Skubic
RABA NAREČJA V PRIMORSKIH VRTCIH
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana 2015
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici doc. dr. Dariji Skubic, ki me je usmerjala, mi pomagala in strokovno svetovala pri izdelavi diplomskega dela.
Zahvaljujem se vsem vrtcem, ki so mi omogočili raziskavo, in vsem vzgojiteljicam, ki so v njej sodelovale.
Posebna zahvala gre tudi moji družini in partnerju Martinu za pomoč, potrpežljivost in nenehno spodbudo pri pisanju diplomskega dela ter vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju tega dela.
POVZETEK
Rabo narečja v primorskih vrtcih sem raziskovala zato, ker sem v vrtcu zasledila, da veliko otrok pri govoru uporablja narečje. Želela sem raziskati govor otrok v drugih vrtcih na Primorskem in ugotoviti, ali tudi drugod uporabljajo narečni govor.
V teoretičnem delu diplomskega dela sem predstavila govor, razvoj govora, spodbujanje govora, jezik, značilnosti jezika, vloge oz. funkcije slovenskega jezika (materni jezik, drugi jezik ali jezik okolja, tuji jezik, učni jezik, učni predmet, državni in uradni jezik, eden izmed uradnih jezikov Evropske unije, slovenski jezik kot sredstvo sporazumevanja in predmet spoznavanja), socialne zvrsti slovenskega jezika, knjižni in neknjižni jezik, narečja v Sloveniji, vzroke za nastanek narečij, primorsko narečje in rabo knjižnega jezika ter narečja v vrtcu.
V empiričnem delu diplomskega dela sem z anketnimi vprašalniki želela izvedeti, kako pogosto in v kakšnih situacijah uporabljajo narečje vzgojiteljice oz. vzgojitelji in otroci ter ali in na kakšen način vzgojiteljice oz. vzgojitelji spodbujajo uporabo knjižnega jezika pri otrocih.
KLJUČNE BESEDE: vrtec, otrok, govor, jezik, knjižni jezik, narečje.
ABSTRACT
Use dialects in a seaside preschools
When I was in a preschool I found out that many children were using their dialects while speaking; therefore I decided to do a research on the Use of dialects in preschools of the Slovene Littoral. I wanted to research the speech of children in other preschools in the Littoral and determine, if the dialects were being used in other preschools as well.
In the theoretical part of the thesis I presented the speech, speech development, encouragement of speech, language, language features, roles or functions of the Slovene language (mother tongue, second language or language of the environment, foreign language, language of education, learning subject, national, official language, one of the official languages of the European Union, the Slovene language as a means of communication and the subject of discovering), social genres of the Slovene language, literary and colloquial language, dialects in Slovenia, reasons for dialects, Littoral dialect and the use of literary language and dialects in preschools.
For the empirical part of the thesis I prepared a questionnaire because I wanted to know how often and in what situations the teachers and the children use their dialects, and whether if and how the teachers encourage the use of the literary language with children.
KEYWORDS: preschools, children, speech, language, literary language, dialect.
KAZALO
UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 2
1 GOVOR IN JEZIK ... 2
1.1 GOVOR ... 2
1.2 RAZVOJ GOVORA ... 2
1.3 SPODBUJANJE GOVORA ... 3
1.4 JEZIK ... 4
1.5 ZNAČILNOSTI JEZIKA ... 5
2 VLOGE OZ. FUNKCIJE SLOVENSKEGA JEZIKA ... 6
2.1 MATERNI JEZIK ... 6
2.2 DRUGI JEZIK ALI JEZIK OKOLJA ... 6
2.3 TUJI JEZIK ... 7
2.4 UČNI JEZIK ... 7
2.5 UČNI PREDMET ... 8
2.6 DRŽAVNI JEZIK ... 8
2.7 URADNI JEZIK ... 9
2.8 EDEN IZMED URADNIH JEZIKOV EVROPSKE UNIJE ... 9
2.9 SLOVENSKI JEZIK KOT SREDSTVO SPORAZUMEVANJA IN PREDMET SPOZNAVANJA ... 9
3 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA ... 11
3.1 NAREČJA V SLOVENIJI ... 13
3.1.1 PRIMORSKO NAREČJE ... 18
4 RABA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NAREČJA V VRTCU ... 19
II EMPIRIČNI DEL ... 21
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 21
2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA ... 21
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 22
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 22
4.1 VZOREC ... 22
4.2 METODA RAZISKOVANJA... 22
4.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV... 22
4.4 OPIS INSTRUMENTA ... 23
4.5 METODA OBDELAVE PODATKOV ... 23
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 24
5.1 REZULTATI RAZISKAVE PO RAZISKOVALNIH VPRAŠANJIH ... 37
6 SKLEPNE UGOTOVITVE ... 38
7 LITERATURA ... 40
8 PRILOGE ... 44
UVOD
Razumeti moramo, da v položaju, ko je materni jezik ogrožen, ni dragocen samo knjižni jezik, ampak tudi vsaka domača beseda in narečna oblika besede. Težko je sprejeti knjižni jezik, saj se je treba čim bolje in čim bolj uspešno braniti pred tujim jezikom in ravno narečje je obrambno sredstvo (Dolgan, 1983, str. 109).
Govor je osnovno sredstvo, s katerim se sporazumevamo. Najbolj se razvija v prvih letih otrokovega razvoja, nadgrajujemo pa ga celo življenje.
Pri tem je treba poudariti, kako zelo pomemben je za otroka govor odraslega in strokovnih delavcev v vzgojno-varstvenih ustanovah. Pomembno je, da odrasla oseba otroka spodbuja h govoru in ga popravi, če je to potrebno. Menim, da je zelo pomembno, da se strokovni delavci zavedajo, kako pomembno vlogo imajo v razvoju govora pri otrocih in kako pomemben je za otroka zgodnji razvoj govora.
Vsi se zavedamo, da ne govorimo enako. Slovenski jezik je razdeljen na manjše enote, in sicer na narečja. Mislim, da prav vsak človek kdaj uporabi narečje. Tako je tudi pri otrocih.
Narečje je otrokom bližje kot knjižni jezik, saj se z njim najprej »spoznajo«, in ravno zato sem v diplomskem delu raziskovala prav uporabo narečja v vrtcih.
I TEORETIČNI DEL
1 GOVOR IN JEZIK
1.1 GOVOR
Človek je bitje, ki govori. Ko se otrok rodi, je govor temeljni posredovalec med njim, njegovo predmetno izkušnjo in družbo. Prav življenje v družbi je oblikovalo človeka in jezik.
Razvoj govora je temeljno povezan z razvojem mišljenja, saj sta med seboj neločljivo povezana in drug na drugega razvojno vplivata. Govor otroka je tako pomemben za proučevanje njegovega duševnega razvoja (Lipnik, 1993, str. 8).
K. Davies (2009, str. 48) pravi, da ni nič bolj naravnega od govora. Otroci se naučijo govora tako, da se družijo z ljudmi, ki jim govorijo, oz. se pogovarjajo med seboj. Vsi malčki imajo občutek za jezik. Prepoznajo ga takega, kot je, in ga prevzamejo, ne da bi se morali dodatno poučevati. Avtorica L. Marjanovič Umek (1990) je zapisala, da je govor zelo pomemben v človekovem razvoju, saj gre za oblikovanje človeka kot posameznika in vzpostavljanje komunikacije z okolico. Tudi v Beli knjigi (2011) so enakega mnenja in zagovarjajo, da ima govor v otrokovem zgodnjem razvoju zelo pomembno vlogo tako kot tudi drugi znakovni sistemi, ki so kulturno posredovani. Pomembni so bogato simbolno okolje in kakovostne socialne interakcije.
Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju je najpomembnejše obdobje v razvoju govora.
Vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi in otroki. Otroci se v tem obdobju učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila drugih (Bahovec idr., 1999, str. 31).
1.2 RAZVOJ GOVORA
Značilnosti razvoja govora v predšolskem obdobju govorijo v prid dejstvu, da bi morala biti jezikovna vzgoja v velikem deležu prisotna v programu predšolske vzgoje za obe starostni obdobji, torej od prvega do tretjega leta in od tretjega do šestega leta. Jezikovne dejavnosti v Kurikulumu za vrtce (1999) otrokom zagotavljajo aktivno udeležbo v sporazumevalnem
procesu, jim nudijo možnost spoznavanja in učenja strategij tvorjenja besedil v različnih govornih položajih in možnost spoznanja, da je vloga, ki jo opravlja neka jezikovna oblika, odvisna od mnogih dejavnikov. Na otrokov razvoj govora vplivajo tako zunanji kot notranji dejavniki, in sicer tako sociološki in socialni kot biološki in psihološki. Zelo pomembno je, da vzgojitelj pozna in pazi tudi na svoj stil komunikacije z otroki (Kroflič idr., 2001, str. 79).
1.3 SPODBUJANJE GOVORA
Jezikovna dejavnost v predšolskem obdobju zajema širok spekter sodelovanja in komunikacije z drugimi otroki in odraslimi. Otrok se postopoma zaveda, da s pomočjo knjig širi svoje znanje, knjigo pa tudi sprejema kot vir informacij z različnih področij znanja. Ko mu odrasli berejo, doživlja ugodje, veselje in zabavo (Grginič, 2005, str. 53).
Otroka ni treba učiti govoriti, vsekakor pa ga pri jezikovnem govoru spodbujamo. Veliko je treba govoriti, saj bo otrok s tem spoznaval nove besede in bogatil besedni zaklad. Znati moramo skrbno poslušati. Otrokov govor je sprva nejasen, in ko ponovimo določeno besedo za njim, mu pokažemo, da ga poslušamo. Ko mu postavimo določeno vprašanje, počakamo, da nam sam odgovori. Ne skačemo mu v besedo in ne zaključujemo stavkov namesto njega.
Ne smemo pozabiti, da se otroci učijo skozi igro. Obožujejo pesmi, izštevanke in predvsem igre s prsti (Davies, 2009, str. 49).
Kot sem že omenila, se otrok v drugem letu govorno hitro razvija. Da bo dobro govoril, mora imeti v okolju, v katerem živi, veliko govornih spodbud. Za otroka je zelo pomemben prijeten in božajoč glas staršev. Ob sebi mora imeti nekoga, ki se z njim pogovarja, se mu smeji in je nanj čustveno navezan. Strokovnjaki opozarjajo, da kjer je govor matere in drugih družinskih članov reven, bo tudi otrokov govor takšen. Otroci pa ne poslušajo in ne posnemajo samo govora odraslih, ampak tudi njihove kretnje in gibanje (Bergant in Koren, 1983, str. 142).
Otrok mora biti aktiven udeleženec v komunikaciji, zato mu morajo dati odrasli možnost, da tudi sam pripoveduje oz. izbere temo za pogovor (Grginič, 2005, str. 54).
Odrasla oseba je govorec, ki služi otroku za jezikovni model, z besedami opisuje, opominja, komentira, napoveduje, vpliva na otrokovo zavedanje samega sebe in mu pomaga pri oblikovanju pojmov. Prav tako odrasla oseba oblikuje sporazumevalno mrežo in ustvarja okoliščine, ki otroka spodbujajo h govoru. Otroku je treba dati mnogo priložnosti, da sam
odkriva in obogati svoje izkušnje, ustvariti mu je treba dobre materialne pogoje (mir, fizično bližino sogovorcev), ga ves čas spodbujati in mu predlagati dejavnosti, ki ga pritegnejo (Skubic, 2004, str. 28).
Seveda pa razvoj govora in njegovo načrtovanje nista samo stvar t. i. jezikovne vzgoje v vrtcu. Vzgojiteljica naj bi pri vseh dejavnostih dajala otrokom govorni zgled in tako neposredno vplivala na razvoj njihove jezikovne zmožnosti (slovnične in sporazumevalne).
Pri tem pa mora spoštovati otrokove pravice do zasebnosti in ga ne spraševati ter zahtevati od njega, da pripoveduje o stvareh, ki jih želi ohraniti zase in o njih ne želi govoriti (Kroflič idr., 2001, str. 79).
F. de Saussure (1997, str. 25) je zapisal, da ko ločimo jezik od govora, hkrati ločimo družbeno od individualnega, bistveno od drugotnega in bolj ali manj naključnega. Jezik ni funkcija govorca, temveč je proizvod, ki ga posameznik pasivno sprejme; nikoli ne zahteva vnaprejšnjega premisleka. Govor je v nasprotju z jezikom individualno dejanje volje in razuma.
1.4 JEZIK
Jezik je najbolj značilna posebnost, ki loči človeka od drugih živih bitij. Nobena druga vrsta živih bitij nima tako razvitega, prožnega in bogatega sistema sporazumevanja, kot je človeški jezik (Comrie, Matthews in Polinsky, 1999, str. 10). Je temelj za graditev lastne identitete, ima posebno področje v Kurikulumu za vrtce in hkrati povezuje vsa ostala področja dejavnosti (umetnost, gibanje, naravo, družbo, matematiko) (Grginič, 2005, str. 52).
Otroci se nevede učijo jezika ob poslušanju vsakdanjih pogovorov in pripovedovanja literarnih besedil, ob poslušanju glasnega branja odraslih, s pripovedovanjem, opismenjevanjem, ob rabi jezika v domišljijskih igrah, dramatizacijah, izmišljanju zgodbic in pesmic, ob učenju od drugih otrok. Sem spadajo različne socialne igre, izštevanke, rime, pravljice, uganke, šaljivke, besedne igre in podobno (Bahovec idr., 1999, str. 31).
1.5 ZNAČILNOSTI JEZIKA
Jezik je tista komponenta človekovega življenja, ki je prisotna tako rekoč povsod (Kroflič idr., 2001, str. 104). Je nekaj samostojnega, tako da celo človek, ki mu je bila odvzeta raba govora, ohrani jezik, če le razume glasovne znake, ki jih sliši. Jezik je jasno definiran predmet v množici različnih dejstev govorice. Lahko ga umestimo v tisti del sosledja, kjer se slušna podoba poveže s konceptom. Je družbeni del govorice, zunaj posameznika, ta ga sam ne more niti ustvariti niti spreminjati, ampak se ga mora priučiti, da bi spoznal njegovo delovanje.
Otrok si ga prisvaja postopoma.
Jezik je sistem znakov, kjer je bistvena zveza med smislom in slušno podobo in kjer sta oba dela znaka enake psihične narave. Je predmet konkretne narave in prav to je velika prednost pri poučevanju. Jezikovni znaki so sicer psihični, a vseeno niso abstrakcije (de Saussure, 1997, str. 26).
V Kurikulumu za vrtce (1999, str. 32) je navedenih veliko ciljev s področja jezika. Za moje diplomsko delo je pomemben predvsem ta: »Otrok v vsakdanji komunikaciji razvija sposobnost ločevanja oz. prepoznavanja med narečjem (pogovornim jezikom) in knjižnim govorjenim jezikom.«
Tudi v švedskem kurikulumu imajo podobne cilje kot v slovenskem. Zapisali so, da je jezik osrednjega pomena za vsako kulturo, njen obstoj in razvoj (Bahovec in Bregar Golobič, 2004, str. 162).
V prvem poglavju sem govorila o govoru in jeziku, v drugem pa bom predstavila vloge oz.
funkcije slovenskega jezika.
2 VLOGE OZ. FUNKCIJE SLOVENSKEGA JEZIKA
2.1 MATERNI JEZIK
Avtorica N. Pirih Svetina (2005, str. 9) je zapisala, da je prvi oz. materni jezik s stališča posameznika tisti jezik, ki se ga človek začne učiti kot prvega, torej preden se začne učiti katerega koli drugega jezika. Materni jezik je najpomembnejši, saj se ga ljudje učimo vse življenje.
Slovenščino kot materni jezik danes govori okrog 2.200.000 ljudi, večina v Republiki Sloveniji, nekaj pa tudi na obmejnih območjih sosednjih držav in po svetu (Kalin Golob, Komac in Logar, 2007, str. 7).
Maternega jezika se v družini naučimo kot prvega. V njem najlažje razmišljamo, čustvujemo, doživljamo in razumevamo sebe ter druge in sporočamo drugim o sebi. Dobro obvladovanje maternega jezika je zelo pomembno za vsakega človeka, saj kdor ima težave s sporazumevanjem v materinščini, ima običajno težave pri vključevanju v družbo, pri delovanju v vsakdanjem življenju in posledično pri učenju tujih jezikov. Materni jezik je pomemben za človekov osebni razvoj in za razvoj narodne zavesti, saj se z njim ukoreninjamo v kulturo lastnega naroda (Križaj Ortar idr., 1999, str. 13).
Avtorica M. Prebeg Vilke (1995) je v svoji knjigi zapisala, da se jezik razvija vsak dan. Meni, da ni nikogar, ki bi znal jezik za vselej, čeprav se marsikomu zdi učenje materinščine izgubljanje časa in energije.
2.2 DRUGI JEZIK ALI JEZIK OKOLJA
Drugi jezik je tisti jezik, ki je za posameznika sredstvo komunikacije in ga uporablja vzporedno s prvim jezikom. Običajno se ga ljudje učijo v okolju, kjer se ta jezik uporablja (Pirih Svetina, 2005, str. 12).
Slovenščina je drugi jezik ali jezik okolja za predstavnike obeh avtohtonih narodnih manjšin v Republiki Sloveniji (italijanske in madžarske), za Rome in za vse priseljence oz. tuje
državljane, ki začasno ali stalno prebivajo v Sloveniji. Vsi našteti se morajo poleg materinščine naučiti še slovenski jezik, in sicer zaradi stika s slovenskim jezikovnim okoljem in ker je slovenščina v Republiki Sloveniji državni in uradni jezik (Križaj Ortar idr., 1999, str.
14).
2.3 TUJI JEZIK
Slovenščina je za mnoge ljudi tuji jezik, in sicer za tiste, ki se jo učijo na tečajih oz. pri študiju v naši državi (Križaj Ortar idr., 1999, str. 15). Avtorica N. Pirih Svetina (2005, str. 12) je v svojem delu opisala tuji jezik kot tisti jezik, ki se ga učimo v okolju, kjer ta jezik običajno ni v uporabi. Je jezik, ki ga ljudje, ko se ga naučijo, ne uporabljajo v vsakodnevnih situacijah oz. v vsakodnevni rutini, ampak se ga uporablja kot sredstvo komunikacije na določenih področjih, npr. v šolstvu, državni upravi, poslovnem svetu (Crystal, 1992, str. 368).
2.4 UČNI JEZIK
Na Zavodu za zakonodajo Maribor (2007) pravijo, da je učni jezik jezik, v katerem se nekdo uči ali poučuje. Vzgojno in vzgojno-izobraževalno delo v vrtcih oz. šolah poteka v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in pripadniki italijanske narodne skupnosti in so opredeljena kot narodno mešana območja, se v skladu s tem zakonom in posebnim zakonom ustanavljajo tudi vrtci oziroma šole, v katerih poteka vzgojno oziroma vzgojno-izobraževalno delo v italijanskem jeziku (vrtci in šole v jeziku narodne skupnosti).
Na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in pripadniki madžarske narodne skupnosti in so opredeljena kot narodno mešana območja, se v skladu s tem zakonom in posebnim zakonom ustanavljajo dvojezični vrtci in šole, v katerih vzgojno oziroma vzgojno- izobraževalno delo poteka v slovenskem in madžarskem jeziku (dvojezični vrtci in šole) (Zavod za zakonodajo Maribor, 2007).
2.5 UČNI PREDMET
Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (2015) so zapisali, da gre pri slovenščini kot učnem predmetu predvsem za razvoj učenčevih govornih in pisnih sposobnosti. Slovenščina je torej ključni splošnoizobraževalni predmet v šoli.
Za otrokov razvoj in oblikovanje njegovega odnosa do slovenskega jezika kot državnega jezika in temeljne prvine narodne identitete ter do maternega jezika kot sredstva prvotnega spoznavanja, doživljanja in vrednotenja sveta so odgovorni vsi pedagoški delavci (Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2015).
Položaj slovenskega jezika v šolstvu je zakonsko urejen. Učni jezik v osnovnih šolah, na vseh samostojnih visokošolskih zavodih in na vseh univerzah je slovenščina. Vsi akti visokošolskih zavodov, vsi programi, diplome, razna potrdila, vse je napisano v slovenščini. Je pa res, da je za uspešen študij in delo v visokem šolstvu poleg znanja materinščine nujno potrebno tudi znanje tujih jezikov. Glede tega si mnenja nasprotujejo, saj nekateri zagovarjajo, da se današnja politika in univerza po tiho in postopoma odrekata slovenščini kot učnemu predmetu, spet drugi pa so mnenja, da je opustitev slovenščine kot učnega predmeta nujna, saj bo glavni jezik postala angleščina. Na to polemiko so odgovorili trije predstavniki univerz, in sicer, da je na njihovih univerzah učni predmet slovenščina, so pa tudi predmeti, ki potekajo v tujih jezikih. Zaradi vse večjega števila tujih študentov na nekaterih fakultetah že izvajajo organizirana predavanja v angleškem jeziku (npr. na Fakulteti za družbene vede) (Mikolič, Bratina in Kalin Golob, 2007, str. 140–150).
2.6 DRŽAVNI JEZIK
Slovenski jezik je državni jezik Republike Slovenije, kar pomeni, da predstavlja Slovenijo kot samostojno državo. Tako pri ustnem kot pri pisnem sporazumevanju jo uporabljajo vsi državni organi (predsednik države, vlada, parlament, sodišče idr.), zapisana je na evrskih kovancih in tudi državna himna se poje v slovenskem jeziku (Križaj Ortar idr., 1999, str. 15).
2.7 URADNI JEZIK
Uradovanje v Republiki Sloveniji (na upravnih enotah, občinah, v javnih zavodih in ustanovah) poteka v slovenščini. Prav tako morajo biti v slovenščini vsi javni napisi (krajevne, ulične oznake idr.), imena podjetij, javni oglasi ipd. Na območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna manjšina, je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina oz. madžarščina (Križaj Ortar idr., 1999, str. 15).
2.8 EDEN IZMED URADNIH JEZIKOV EVROPSKE UNIJE
Od 1. maja 2004, ko je Republika Slovenija postala članica Evropske unije, je slovenščina eden izmed uradnih jezikov Evropske unije. Slovenski predstavniki na zasedanjih Evropskega parlamenta in nekaterih drugih organov govorijo slovensko, njihovi nastopi pa so prevajani v vse ostale uradne jezike. Slovenski državljani lahko pišemo vsem organom in ustanovam Evropske unije v slovenščini ter v slovenščini tudi prejemamo njihove odgovore (Križaj Ortar idr. 1999, str. 16).
Na voljo imamo tudi ustrezno prevajalsko službo, pooblaščeno za izdelavo uradnih prevodov pravnih aktov in drugih dokumentov. Zavedati pa se moramo, da reševanje položaja slovenščine v Evropski uniji ni samoumevno in da moramo sami poiskati rešitve na kulturnopolitična vprašanja, predvsem na to, kako se bo slovenščina odzvala na proces globalizacije (Kalin Golob, 2008, str. 104–105).
2.9 SLOVENSKI JEZIK KOT SREDSTVO SPORAZUMEVANJA IN PREDMET SPOZNAVANJA
Sporazumevanje je izmenjevanje besedil med ljudmi. Prisotni morata biti vsaj dve osebi: tista, ki govori ali piše, in tista, ki posluša ali bere. Sporazumevanje je poleg plesa, igre itn. ena od najpogostejših in verjetno tudi najpomembnejših oblik človekove družbene dejavnosti.
Vključuje sporočanje in sprejemanje sporočila. Oseba A nekaj sporoča osebi B. Oseba A je torej sporočevalec, ki je govorec ali pisec, oseba B pa je prejemnik, torej poslušalec ali bralec.
Njuni vlogi se lahko med sporazumevanjem menjujeta, kar imenujemo dvosmerno sporazumevanje (pogovarjanje ali dopisovanje) (Križaj Ortar idr., 1999, str. 29).
Za sporazumevanje uporabljamo razne vrste znamenj, kot so gibi, znaki, slike itd., najrazvitejša oblika sporazumevanja pa je izražanje z govorom (Lipnik, 1993, str. 7).
Že predšolski otrok se je sposoben sporazumevati s sovrstniki v skupini, torej je aktiven udeleženec v komunikacijskem procesu. Razvijati mora svojo jezikovno zmožnost, pridobivati znanje o slovnici jezika in usvajati pravila komunikacije, kar pomeni, da se mora naučiti pravil o tem, kdaj, kje, s kom, o čem, zakaj in kako govoriti (Kroflič idr., 2001, str.
82).
V Kurikulumu (1999, str. 22) pojasnjujejo, da morajo otroci spoznavati, da v različnih govornih položajih glede na različne socialne interakcije (čas, kraj, udeležence …) uporabljamo različne socialne zvrsti jezika. To lahko izkusijo z obiskom tržnice, gledališča, trgovine ipd., ko sodelujejo v različnih govornih položajih, z različnimi osebami, ki uporabljajo različne registre (načine govora). Bistveno pri vsem tem je, da se pri komunikaciji ustvarja ugodna čustveno-socialna klima.
O. Kunst Gnamuš (1992) pravi, da je jezik temeljno sredstvo sporazumevanja (slovenski jezik kot učni jezik in učno načelo) in predmet spoznavanja. Otroci morajo imeti čim več možnosti za sodelovanje v govorjeni komunikaciji, in sicer v naravnih situacijah. Vendar je govorjenje le en del te komunikacije, saj če želimo, da je komunikacija uspešna, morajo udeleženci v komunikacijskem procesu sogovorca tudi poslušati. Ko so otroci sposobni poslušati drugega, medtem ko govori, in mu ne skakati v besedo, lahko rečemo, da so se naučili pravil sporazumevanja (Kroflič idr., 2001, str. 82).
S tem zaključujem drugo poglavje. V naslednjem poglavju bom opisala socialne zvrsti slovenskega jezika in narečje.
3 SOCIALNE ZVRSTI SLOVENSKEGA JEZIKA
Običajno govorimo o slovenskem jeziku, kot bi bil enak pri vseh Slovencih, a temu ni tako. V vsakem kraju govorijo malo drugače, zato se je tudi obdržal rek: »Vsaka vas ima svoj glas.«
Razlike v slovenščini iz različnih krajev so precej velike. Največje so v glasovih in naglasu (o – u, ou), nekaj jih je v oblikah (blo je mleko – biv je mlek) in nekaj v besedah (malica – južina) (Žagar, 2001, str. 13–15).
Slovenski jezik sodi v skupino južnoslovanskih jezikov. Govori ga dobra dva milijona ljudi – največ govorcev je seveda v Sloveniji, zunaj meja pa predvsem v Avstriji, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. Slovenski jezik govorijo tudi slovenski izseljenci po Evropi, v Avstraliji, Kanadi, Argentini … (Skaza, 2010, str. 7).
Kot navaja tuji vir, je slovenščina glavni jezik Republike Slovenije in materni jezik za okoli 2,4 milijona ljudi, od tega jih približno 1,85 milijona živi v Republiki Sloveniji. Kot drugi jezik govori slovenščino okoli 11.000 pripadnikov madžarske in italijanske manjšine v Republiki Sloveniji in približno 140.000 govornikov, ki so se priselili v Slovenijo iz Jugoslavije (Bogatec idr., 2004, str. 3).
Slovenščina ima kot vsak jezik svojo knjižno in neknjižno plat, zato je treba povedati, da se v knjižni jezik rodi le nekaj odstotkov ljudi v Sloveniji. Večina se nas rodi v pogovorni jezik oz.
v narečje. Jezik družine je tako naš prvi materni jezik, knjižnega pa se naučimo šele, ko gremo v šolo (Valh Lopert, 2013, str. 14).
Jezik je prožen in tvoren. Zmožen je nenehnega prilagajanja gospodarskemu, družbenopolitičnemu in kulturnemu razvoju. Je sredstvo družbenega sporazumevanja in človekovega odzivanja na okolje (Lipnik, 1993, str. 7). Ker pa se ljudje v različnih situacijah različno odzivamo, pride do tega, da nastanejo razlike v govoru. Tako se npr. s sošolko pogovarjamo drugače kot z županom. V Slovenski slovnici (2010) je zato slovenski jezik razdeljen na knjižni in neknjižni jezik.
SOCIALNE ZVRSTI SLOVENŠČINE
Knjižni jezik Neknjižni jezik
- zborni jezik - knjižni
pogovorni jezik
- interesne zvrsti:
- sleng, - žargon, - argo.
- prostorske zvrsti:
- narečja, - pokrajinski
pogovorni jeziki.
Tabela 1: Socialne zvrsti slovenščine (Križaj Ortar idr., 1999, str. 17–19) KNJIŽNI JEZIK
Knjižni jezik je en sam in skupen za vse Slovence. Nihče od nas ga ne govori že od rojstva, temveč smo se ga naučili ob poslušanju pravljic, branju knjig, gledanju televizije, predvsem pa v šoli (Križaj Ortar idr., 1999, str. 18).
Knjižni jezik delimo na pogovorni in zborni; med njima je bistvena razlika ta, da je pogovorni manj stroga različica zbornega jezika, poudariti pa je treba, da ne zahaja v narečja (Skaza, 2010, str. 9).
Če iz množice vseh slovenskih besed izločimo vse narečno, pogovorno, žargonsko in slengovsko besedišče, še vedno ostane neprimerljivo večji delež knjižnega besedišča. To je razumljivo, saj je prav knjižni jezik tisti, ki vzdržuje vse, kar potrebujejo njegovi uporabniki, da bi se ustrezno izražali. Bogastvo knjižnega jezika je v tem, da lahko za vsak predmet ali pojem v knjižnem besedišču zadošča že ena beseda (Dular in Korošec, 1994, str. 3).
NEKNJIŽNI JEZIK
Neknjižnih socialnih zvrsti običajno ne pišemo, izjema so SMS-sporočila, klepetalnice, govorimo pa jih le v pogovorih (ne v govornih nastopih) in le na posameznem delu slovenskega ozemlja oz. v posameznih interesnih skupinah (Križaj Ortar idr., 1999, str. 19).
Neknjižni jezik delimo na interesne govorice (argo, žargon, sleng) in prostorske govorice.
Sem sodijo mestne govorice, ki so nastale iz narečij v večjih mestih; pokrajinski pogovorni
jeziki, ki so jeziki določenega okolja, in narečja, ki so značilna za zemljepisno omejena območja (Skaza, 2010, str. 9).
3.1 NAREČJA V SLOVENIJI
Kot navaja J. Toporišič (2000, str. 23), je narečje najpogostejša posebna oblika kakega jezika na čisto določenem manjšem zemljepisnem področju. Meni, da so bila ta območja prvotno kmečka področja. Prav on je v svoji knjigi Enciklopedija slovenskega jezika (1992) utemeljil narečje kot socialno zemljepisno zvrst z razmeroma velikim številom samosvojih lastnosti na jezikovnih ravninah, posebno v glasoslovju, tipu naglasa, stavčni fonetiki, naglasnem mestu, posebnih oblikah in do neke mere tudi v besedah in skladnji.
Čeprav je slovenski jezik med najmanjšimi slovanskimi jeziki, ima več kot štirideset narečij, ki jih delimo v sedem narečnih baz ali skupin. Te skupine so koroška, rovtarska, gorenjska, dolenjska, štajerska, panonska in primorska (Logar, 1996, str. 3). Ko sem začela s prebiranjem Slovenske slovnice (2000), sem zasledila, da ni samo sedem narečnih skupin, ampak jih je osem. Tu je kot osma narečna skupina navedena kočevska, ki je mešana in pretežno mlada. Vsaka od teh skupin pa je razdeljena še na več manjših delov, t. i. podnarečij, in tako npr. pri primorskem narečju ločimo pivški govor od vipavskega. Povedati je treba tudi to, da te skupine niso še najmanjše enote, ampak se lahko še delijo. Velikokrat imajo svoje govore že prebivalci določenega mesta, pa tudi že prebivalci določene vasi (Toporišič, 2000, str. 23).
Tuji vir navaja, da je v Sloveniji kljub njeni majhnosti zaslediti veliko narečij, in sicer 48, ki so razdeljena v šest glavnih skupin, te pa ustrezajo šestim slovenskim pokrajinam, čeprav so jih navedli sedem. Te pokrajine so koroška, gorenjska, dolenjska, primorska, rovtarska, štajerska in panonska (Bogatec idr., 2004, str. 3).
JEZIK IN NAREČJE
Iz knjige Atlas jezikov (1999, str. 23) sem razbrala, da je jezik narečje, za katerim stoji vojska. Narečje lahko postane jezik, ko začne funkcionirati v vsej svoji zvrstnosti. Če bi torej določili eno izmed slovenskih narečij, v katerem se piše in govori, in če bi mu sestavili jezikovni priročnik, bi ga narod sprejel za jezik.
Raba narečja postaja način opredeljevanja posameznikove pripadnosti, individualne in lokalne identitete. Tako lahko že po nekaj besedah govora človeka presodimo, iz katerega dela Slovenije prihaja (Novak Popov, 2009, str. 435).
Narečja torej niso le vir »napak«, ki jih je treba odpraviti. J. Zoltan navaja, da bi morali učitelji poučevati materinščino v vsakem kraju drugače, a v praksi to ni mogoče, saj vemo, da učitelji učijo tudi po 150 učencev, ki prihajajo iz različnih krajev, včasih tudi z različnimi maternimi jeziki (Zoltan, 2009, str. 499).
KAKO GLEDAMO NA NAREČJE?
Nekateri starši menijo, da mora otrok že od začetka govoriti knjižni jezik. Strokovnjaki pa so mnenja, da se tako vzgojen otrok počuti prevaranega, ko pride v stik z ljudmi, ki uporabljajo narečje. Ker govorijo drugače kot on, je zmeden in se ne more identificirati s svojim naravnim okoljem. Povsem naravno je, da otrok hitreje prevzame narečje kot knjižni jezik. Bolj zdravo in naravno je, da otrok najprej usvoji narečje in se šele nato uči knjižnega jezika. Ta naj bi počasi prevladal šele v šoli, čeprav tudi tam ne bi smeli zanemarjati književnosti, napisane v narečju območja šole, ki jo obiskujejo (Žnidarič, 1993, str. 14). Takšnega mnenja je tudi avtorica V. Smole (2007, str. 466), ki pravi, da se primarno oz. domače besedje ohranja najširše. Tu pa se pojavi zmotno mišljenje ljudi, da je narečje nekaj grdega, manjvrednega.
Tako se nekateri ljudje sramujejo narečja in le malo je takšnih, ki so ponosni na svoj kraj in narečje.
K takšnemu gledanju na narečje je pripomogel odnos do jezika v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Od vzgojiteljic in otrok se zahteva zborni jezik. S tem se ovira otrokov govorni razvoj in bogastvo jezika. Seveda pa so tudi vzgojiteljice, ki so spontane in se odzivajo naravno ter znajo izrabiti bogastvo in prednosti narečja območja, kjer se nahajajo. V šoli se
težnja po knjižnem jeziku še stopnjuje in le malo je takih, ki vsaj v nekih mejah dovoljujejo uporabo narečja. Zelo pomembno je, da ima otrok trdne korenine, torej narečje, saj ga to bogati, osrečuje in plemeniti. Vsi bi morali biti ponosni na svoj izvor, v predšolskem obdobju bi morali negovati narečje, bogatiti jezik s številnimi narečnimi izrazi in otrok bi te izraze v šoli brez težav nadomestil s knjižnim jezikom. Ob stiski otroka se mu odrasli najlažje približajo s spontanim, otroku znanim jezikom. Tako se otrok počuti varnega, sprejetega in s tem ne pride do še dodatne zmede v pogovoru (Žnidarič, 1993, str. 14).
M. Dolgan je v knjigi Spoznavanje jezika (1983, str. 97) zapisal, da se v šoli učimo predvsem knjižni jezik in v knjižnem jeziku. Toda naš osnovni jezikovni predmet se ne imenuje slovenski knjižni jezik, ampak slovenski jezik. Po njegovem mnenju je ta izraz dovolj širok, da vključuje različne vrste jezika, tudi njegovo razčlenjenost, torej jezik kot naravni pojav, kar pomeni tudi govorni jezik in ne samo pisni. Meni, da je v šolah pri jezikovnem izobraževanju in sporočanju ljudski jezik premalo zavestno navzoč. Ni lep samo knjižni jezik, saj lepoto, igro, smisel in slovnico najdemo tudi v ljudskem jeziku.
Tudi M. Stanonik (2009, str. 461) meni, da je narečna književnosti zadnje zatočišče številnih besed iz naše tisočletne, a pred našimi očmi propadajoče kulture. Dodaja še, da smo verjetno zadnja generacija, ki jo še zna ceniti, kajti naslednje bodo to zmogle vedno manj, saj nam bo danes ljubo besedišče zanje le nekaj tujega, oddaljenega.
Včasih je veljalo, da je treba za učenje tujega jezika uporabljati izvirne učbenike in da je treba izhajati iz zakonitosti maternega jezika naslovnika. Tako velja tudi za učenje zbornega jezika materinščine, saj bi morali upoštevati sistem jezika, ki ga vsak posameznik nosi v sebi od otroštva in se je oblikoval v okviru domačega narečja. Pri pouku slovenskega jezika bi moralo biti izhodišče narečje, saj predstavlja nek sklenjen sistem, ki je v medsebojni povezanosti z normo knjižnega jezika (Zoltan, 2009, str. 498).
Običajno se kot prvotni nosilci določenega narečja ali govora določenega urbanega središča z leti bolj ali manj uspešno priučimo uporabe standardne knjižne slovenščine, ki jo uporabljamo predvsem v vsakdanji pisni komunikaciji. Narečje ali vsaj nekatere narečne prvine pa uporabljamo le v naši vsakodnevni govorici, ki je lahko v določenih govornih položajih krajevni govor. Na splošno se kaže, da je krajevni govor, še zlasti v pisanih besedilih, skromno zastopan. Največkrat se ga uporablja v rekih, šalah, naslovih, oglasih ipd. Potrebna
bi bila uzaveščenost narečne rabe, saj kot lahko opazimo, se narečje vedno manj uporablja (Žele, 2009, str. 544).
Narečno raznolikost slovenskega jezika pa lahko prepozna tako laik kot strokovnjak. S spreminjanjem družbenih in političnih razmer se spreminjata tako pomen in vloga slovenskega jezika v celoti kot pomen in vloga njegovih posameznih zvrsti. Avtorica V.
Smole meni, da če bo izginila narečna zvrst, bo z njo pokopan tudi slovenski knjižni jezik. To ponazori z rekom: »Glava na mrtvem telesu lahko životari le kratek čas.« (Smole, 2009, str.
562)
Slika 1: Slovenska narečja (Križaj Ortar idr., 1999, str. 19)
VZROKI ZA RAZVOJ NAREČIJ
Avtorica Z. Zorko (2008, str. 10) je kot prvi razlog navedla selitev ljudi, ki se niso selili iz istih naselitvenih jeder. K številnim narečjem pripomorejo tudi ustanovitev prafar in pozneje župnij, selitev k sosedom, ki niso bili Slovani, ampak Furlani, in kmečko življenje.
Pomembno je poudariti, da se je slovenski jezik razvijal v določenih zemljepisnih, družbenih, političnih, kulturnih in civilizacijskih razmerah. Tako so npr. močvirja, gozdovi in pogorja
oteževali promet ter s tem širjenje novosti, ki so nastale na določenem področju (Toporišič, 2000, str. 777).
T. Logar (1993) je razložil nastanek narečij kot rezultat tisočletnega zgodovinskega razvoja, ki so ga usmerjali mnogi notranji in zunanji dejavniki. Kot eden najpomembnejših dejavnikov je bila sama naselitev slovenske zemlje z dveh strani, verjetno z različnimi slovanskimi plemeni. Drugi dejavnik razvoja narečij so bile nekatere inovacije, ki so imele žarišče nekje na današnjem hrvaškem in srbskem jezikovnem ozemlju. Širile so se prek njihovih mej čez današnje slovensko ozemlje, vendar niso zajele vsega, temveč samo njegov jugovzhodni del.
Ostali dejavniki za razvoj narečij so bile tudi zemljepisne razmere, za katere so značilna mnoga visoka gorovja, prometne poti, zgodnja upravno-politična razdelitev slovenske zemlje in njen zgodovinski razvoj, cerkveno-upravna organizacija prafar in kasneje far. Vsi ti dejavniki so pospeševali narečno členitev slovenskega jezika, oblikovali so manjše narečne enote, narečja in govore.
Predvsem visoke gore so verjetno postale prvi in najpomembnejši pospeševalec narečne cepitve slovenščine. Ovirale so občevanje med ljudmi in tako je npr. hribovje Snežnik–
Javorniki–Hrušica–Nanos izoblikovalo ostro mejo med dolenjskim in notranjskim narečjem.
Skratka, visoke gore in hribi so največkrat postali hkrati upravno-politična in narečna meja, pri čemer je bil upravno-politični dejavnik za narečno diferenciacijo pomembnejši kot geografski, to pa zato, ker je odločilneje vplival na smer gibanja in komunikacije med ljudmi kot pa sama geografska razčlenjenost slovenskega ozemlja.
Na področju Slovenije so nastajale tudi kolonizacije, predvsem Nemcev. Nastala so območja neslovenskega prebivalstva sredi slovenskega. Pav zaradi tega se v nekaterih krajih po Sloveniji še vedno čutijo sledovi njihove govorice (Podbrdo, Sorica …). Pospeševalec slovenske narečne členitve je tudi sosedstvo z neslovanskimi jeziki (madžarskim, italijanskim, nemškim …).
Velik pomen pri drobljenju slovenskega jezika na narečja pa je imelo tudi razvojno zaostajanje obrobnih, bolj oddaljenih krajev. To je pripeljalo do tega, da so danes razlike med najbolj oddaljenimi kraji tolikšne, da bi se prebivalci med seboj le stežka razumeli, če nam pri tem ne bi pomagal vsem skupni slovenski knjižni jezik.
Nedvomno pa so na narečno členitev vplivali tudi turški vpadi, zaradi katerih se je prebivalstvo južnih krajev odmikalo proti severu, na njihovo ozemlje pa so prišli begunci iz Like, Bosne in Dalmacije. Ti so se pomešali z ostalim slovenskim prebivalstvom in v stoletjih izoblikovali novo govorico, v kateri so bili pomešani slovenski, hrvaški in srbski jezikovni elementi.
Na narečno členitev so nedvomno vplivali tudi medsebojni stiki med osnovnimi in zelo razločujočimi se narečji. Tako so začeli nastajati prehodni govori kot povezovalni členi med prvotno različnimi narečji. Zanimivo je, da reke niso pomembno vplivale na drobitev slovenskega jezika na narečja, razen Mure in deloma Drave (Logar, 1993, str. 6).
3.1.1 PRIMORSKO NAREČJE
Primorska narečna skupina je dobila ime po geografski legi in obsega devet podnarečij glede na to, kako se kje govori (Toporišič, 1994, str. 53–57):
rezijansko narečje: v osnovi je koroško (ziljsko) narečje, mlajši razvoji so beneškoslovenski in rezijanski; je najbolj arhaično slovensko narečje,
obsoško narečje (ob zgornji Soči do Mosta na Soči),
tersko narečje (Benečija, območje reke Ter),
nadiško narečje (ob reki Nadiži),
briško narečje: Goriška brda,
kraško narečje in banjški govor (Spodnja Vipavska dolina, Kras, čez državno mejo v Italijo; od Gorice do Proseka),
istrsko narečje: rižanski (na severu) in šavrinski (na jugu) govor,
čiško narečje: Čiči, zahodno od Ilirske Bistrice, veliko čakavskih značilnosti,
notranjsko narečje: Ajdovščina, Postojna, Ilirska Bistrica, Divača, prek Občin do Trsta; meji na jugu na Hrvaško, na severu na Italijo, na zahodu na Rezijo, na vzhodu na dolenjsko in rovtarska narečno skupino (Horvat, 2011, str. 209–210). Posebnost te narečne skupine je notranjščina, ki se je razvijala skupaj z dolenjščino, zato sta tukaj razvita eu in ou.
V četrtem poglavju bom predstavila rabo knjižnega jezika in narečja v vrtcu.
4 RABA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NAREČJA V VRTCU
Kadar za nekoga rečemo, da govori slovensko, mislimo, da govori poseben, samosvoj jezik, ki ga zlahka ločimo od drugih. Pri tem je vseeno, če kdo govori knjižno, v katerem od narečij, v mestni govorici; pojem slovenski jezik namreč obsega vse oblike tega jezika (Toporišič, 1994, str. 47).
Danes na temo slovenskega jezika poslušamo različne kritike. Nekateri so navdušeni, kako čudovito se je razvila, kako je postala eden izmed jezikov Evropske unije, kako je stopila ob bok velikim svetovnim jezikom ipd. Najpogosteje pa slišimo kritiko, da je slovenski jezik vse bolj ogrožen in da bo čez eno tisočletje izginil iz družbe evropskih jezikov. Prehiteli oz.
prevladovali naj bi drugi, večji jeziki (Gradišnik, 1986, str. 9).
Tako kot sem že omenila, nas nauk o slovenskem jeziku uči, da v okviru socialnih zvrsti ločimo knjižni in neknjižni jezik. Bistvo knjižnega jezika je v tem, da njegove posamezne enote oz. besede glasoslovno, oblikoslovno in besedotvorno ustrezajo normam slovenskega knjižnega jezika in jih tako razumejo ter uporabljajo vsi Slovenci. Poleg tega slovenski knjižni jezik vsebuje besede za vse, o čemer človek razmišlja in se želi izraziti.
Bogastvo neknjižnega jezika, zlasti narečnega besedišča je pomembno v drugačnem smislu, in sicer priča o ljudski tvornosti, samobitnosti slovenskega jezika, njegovi razširjenosti in zgodovini. Prav zaradi tega je narečno besedišče sestavina celotnega kulturnega bogastva slovenskega naroda (Dular in Korošec, 1994, str. 3–4).
Zavedati se moramo, da sta knjižno in neknjižno besedišče povezana s številnimi vezmi, a ju moramo vseeno strogo ločevati. Ločevanja med knjižnim in neknjižnim jezikom moramo naučiti tudi otroke.
Otrok naj spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji (Kroflič idr., 2001, str. 84). Otroci so priča različnim situacijam, v katerih se uporablja slovenski jezik kot državni jezik. V vrtcu se otrok prej ko slej sreča tudi z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika. Že v zgodnjem razvoju mu ne smemo onemogočiti stika s knjižnim jezikom, tako govorjenim kot zbornim, hkrati pa
moramo paziti, da mu s pretiranim vztrajanjem samo v knjižnem jeziku ne smemo onemogočiti vključevanja v komunikacijo. V skupinah z izrazitim narečjem je najprej priporočljivo vezati knjižni jezik samo na omejeno število konkretnih govornih položajev.
Otrokom moramo dati možnost, da jih na njim ustrezen način seznanimo z nekaterimi jezikovnimi spoznanji, da jim predstavimo razlike med socialnimi zvrstmi ali registri (knjižno : neknjižno), jeziki, jezikovnimi skupinami itn. Biti jim moramo zgled dobrega govorca. Pri otrocih, katerim slovenščina ni materni jezik, mora vrtec prispevati k oblikovanju dobre podlage za kolektivno dvojezičnost na ostalih področjih v Sloveniji (Bahovec idr., 1999, str.
32).
Tudi v švedskem kurikulumu so zapisali, da naj otroci razvijajo svoj jezik v sodelovanju z drugimi ljudmi v svoji jezikovni skupini. Vrtec mora podpirati jezikovni razvoj vseh otrok, otroci iz drugih kultur pa naj imajo pravljice, knjige, pesmi ipd. v svojem maternem jeziku in švedskem jeziku. Osebje mora otroke nenehno spodbujati k besednemu izražanju, omogočiti morajo prave priložnosti za otrokov razvoj pogovornega jezika, hkrati pa naj se otroci seznanjajo tudi s knjižnim jezikom, ki ga najdejo v knjigah in pravljicah (Bahovec in Bregar Golobič, 2004, str. 162).
J. Gradišnik (1986, str. 17) je v svojem delu zapisal, da se vsak nauči govoriti že v prvih letih življenja in da nam vzgojno-izobraževalne ustanove podajo le sestavljen pregled, spravijo naše jezikovno znanje v okvirje, da spoznamo urejenost in povezanost jezikovnih oblik.
S tem poglavjem zaključujem teoretični del. Sledi empirični del diplomskega dela.
II EMPIRIČNI DEL
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA
Govor je v človekovem razvoju zelo pomemben; gre za oblikovanje človeka kot posameznika (to je individualna funkcija govora) in za vzpostavljanje komunikacij z okolico (družbena funkcija govora) (Marjanovič – Umek, 1990, str. 11).
Slovenščina ima, kot vsak jezik, svojo knjižno in pogovorno plat. Večina se nas rodi v pogovorni jezik oz. v narečje in se knjižnega jezika postopoma učimo (Valh Lopert, 2013, str.
14).
Kot sem že omenila, je Toporišič zapisal, da je narečje najpogostejša posebna oblika kakega jezika na čisto določenem manjšem zemljepisnem področju (Toporišič, 2000, str. 23). Čeprav je slovenski jezik med najmanjšimi slovanskimi jeziki, ima več kot štirideset narečij, ki jih delimo v osem narečnih baz ali skupin, in sicer na koroško, rovtarsko, gorenjsko, dolenjsko, štajersko, panonsko, primorsko in kočevsko narečno skupino (Toporišič, 2000, str. 23).
Že med opravljanjem obvezne prakse sem opazila, da otroci ne uporabljajo knjižnega jezika.
Pri večini otrok je bilo zelo izrazito narečje, zato sem se odločila, da ugotovim, kako pogosta je raba narečja v določenih primorskih vrtcih.
2 CILJI DIPLOMSKEGA DELA
Glavni cilj diplomskega dela je ugotoviti, kako pogosta je raba narečja v določenih primorskih vrtcih. Ostali cilji so:
ugotoviti, ali in kako pogosto vzgojiteljice oz. vzgojitelji v določenih primorskih vrtcih v interakciji z otroki govorijo narečno,
ugotoviti, ali in kako pogosto otroci v določenih primorskih vrtcih v medsebojni interakciji in v interakciji z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem govorijo narečno,
ugotoviti, ali je raba narečja pogostejša v določenih urbanih ali ruralnih primorskih vrtcih,
ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika.
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Postavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja:
Ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev uporablja narečje na sprehodih in pri individualnem pogovoru z otrokom?
Ali večina otrok uporablja narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem in vrstniki ter pri igri?
Ali je raba narečja pogostejša v določenih urbanih ali ruralnih primorskih vrtcih?
Ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika?
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA
4.1 VZOREC
Za raziskavo sem razdelila 110 anketnih vprašalnikov, vrnjenih sem dobila 90. Vključila sem vzgojiteljice oz. vzgojitelje iz primorskih vrtcev, in sicer iz Vrtca Postojna, Vrtca Prestranek, Vrtca Pivka, Vrtca Košana, Vrtca Ilirska Bistrica, Vrtca Sežana, Otroškega Vrtca Ajdovščina, Vrtca Koper in iz Vrtca Mavrica Izola.
4.2 METODA RAZISKOVANJA
Uporabila sem kvantitativno tehniko zbiranja podatkov, in sicer anketni vprašalnik. Metoda, ki sem jo uporabila, je bila deskriptivna in kavzalno-neeksperimentalna. Anketiranje je potekalo anonimno.
4.3 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV
Anketne vprašalnike sem razdelila ravnateljicam ali vodjem določenih primorskih vrtcev, ti pa so jih razdelili po enotah med vzgojiteljice oz. vzgojitelje. Čez nekaj dni sem se vrnila po izpolnjene anketne vprašalnike.
4.4 OPIS INSTRUMENTA
Anketni vprašalnik vsebuje 12 vprašanj, od tega so tri vprašanja odprtega in devet vprašanj zaprtega tipa. Vprašanja se nanašajo na vzgojiteljičino oz. vzgojiteljevo rabo narečja v vrtcu, na rabo narečja pri otrocih in na to, kako vzgojiteljice oz. vzgojitelji spodbujajo otroke k uporabi knjižnega jezika.
4.5 METODA OBDELAVE PODATKOV
Podatke sem obdelala kvantitativno. Odgovore na vprašanja sem preštela, napisala kratko interpretacijo in rezultate predstavila z grafi. Na koncu sem odgovorila na raziskovalna vprašanja, ki sem si jih postavila na začetku.
5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
Graf 1: Prikaz spola anketirancev.
Z grafa je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo 90 vzgojiteljic, to je 100 % anketiranih ženskega spola.
V drugem grafu bom prikazala starost anketirancev.
Graf 2: Prikaz starosti anketirancev.
V raziskavi je sodelovalo 16 % vzgojiteljic, starih 20–30 let, 27 % vzgojiteljic, starih 31–40 let, 22 % vzgojiteljic, starih 41–50 let, in 36 % vzgojiteljic, starih 51 let in več. Z grafa je razvidno, da je bilo največ anketiranih vzgojiteljic starih več kot 51 let.
27
22
36
%
%
100
0
16
V tretjem grafu bom prikazala število vrtcev, ki se nahajajo v mestu, in število vrtcev na vasi.
Graf 3: Prikaz lokacije vrtca.
Večina anketiranih vzgojiteljic (76 %) je zaposlenih v vrtcih v mestu, le 24 % od vseh anketiranih vzgojiteljic pa je zaposlenih v vrtcih na vasi.
76
24
%
V četrtem grafu bom prikazala, kako pogosto vzgojiteljice uporabljajo knjižni jezik.
Graf 4: Pogostost uporabe knjižnega jezika.
Večina vzgojiteljic (81 %) pri svojem delu skoraj vedno uporablja knjižni jezik, 10 % vzgojiteljic vedno uporablja knjižni jezik, 8 % vzgojiteljic uporablja knjižni jezik bolj redko, 1 % vzgojiteljic, torej ena sama anketirana vzgojiteljica, pa ne uporablja knjižnega jezika pri opravljanju svojega dela.
%
81
10 8 1
V petem grafu bom prikazala, kako pogosto vzgojiteljice uporabljajo narečje.
Graf 5: Pogostost uporabe narečja.
Kot je razvidno z grafa, večina vzgojiteljic (72 %) le redko uporablja narečje pri opravljanju svojega dela, 16 % vzgojiteljic uporablja narečje skoraj vedno, 9 % vzgojiteljic narečja nikoli ne uporablja, le 3 % vzgojiteljic pa pri svojem delu vedno uporablja narečje.
Na podlagi odgovorov na 4. in 5. vprašanje sem ugotovila, da večina vzgojiteljic pri svojem delu uporablja knjižni jezik, narečje pa uporabljajo le redko. Pri obeh vprašanjih sta odgovora
»vedno« in »nikoli« redko zastopana.
%
72
16 3 9
V šestem grafu bom prikazala, kaj menijo vzgojiteljice o tem, ali se formalni govorni položaj razlikuje od neformalnega. Odgovore so morale tudi utemeljiti.
Graf 6: Razlikovanje formalnega od neformalnega govornega položaja.
Večina vzgojiteljic (60 %) je na vprašanje, ali se formalni govorni položaj razlikuje od neformalnega, odgovorila z »da« in svoj odgovor utemeljila. Vsaka vzgojiteljica je na svoj način utemeljila, kakšne so razlike med enim in drugim govornim položajem. Prav vse so svoj
»da« razložile. 20 vzgojiteljic, to je 22 % vseh anketiranih, na to vprašanje ni odgovorilo, 14 % vzgojiteljic je odgovorilo samo z »da«, utemeljitve pa ni bilo. Dve vzgojiteljici (torej 2 %) razlik med formalnim in neformalnim govornim položajem ne pozna, ena vzgojiteljica pa je napisala, da se formalni in neformalni govorni položaj ne razlikujeta.
Izpostavila bom nekaj utemeljitev vzgojiteljic:
»V formalnem govornem položaju upoštevamo slovnična pravila.«
»Formalni govorni položaj zahteva višji nivo komunikacije.«
»Neformalni govorni položaj se odvija izven institucij (vrtca, šole, policije, sodišča).«
»Formalni govorni položaj je namenjen širši publiki in je bolj knjižni. Neformalni govorni položaj pa je namenjen individualni komunikaciji.«
»Formalni jezik uporabljam med vodenimi dejavnostmi.«
»Pri neformalnem govornem položaju se pogovarjam bolj sproščeno in uporabljam več narečnih besed.«
%
60
22 14
2 1
»Pri formalnem bolj paziš na izgovarjavo in si bolj pripravljen nanj.«
»Formalno nekomu podajamo jasna navodila in ga o nečem obveščamo s svojo strokovnostjo, neformalno pa, ko se z nekom preprosto pogovarjamo.«
»Formalni govor je vedno težje uporabljati kot neformalni.«
»Pogovor med sodelavkami je neformalen, formalni pa uporabljam, ko se pogovarjam z otroki, ker me lažje razumejo in predstavljam govorni vzorec zanje.«
»Formalni je razumljiv veliki večini, neformalni pa določenim skupinam.«
»Neformalni govorni položaj uporabim, ko se želim otroku približati, formalni pa pri dejavnostih.«
»Pri spontanih pogovorih z otroki se mi zdi, da prideš do bolj pristnega stika, če uporabljaš narečje oz. njegov stil govora.«
»Pri formalnem govornem položaju uporabljam bolj knjižni jezik in sem vsebinsko bolj pripravljena, pri neformalnem je jezik narečni in so vsebine bolj splošne.«
»Pri formalnem govoru pazimo na jezik, ton glasu, držo telesa, pri neformalnem smo lahko sproščeni in ni nujno, da uporabljamo knjižni jezik.«
V sedmem grafu bom prikazala govorne položaje, v katerih vzgojiteljice uporabljajo narečje.
Graf 7: Govorni položaji, v katerih vzgojiteljice uporabljajo narečje.
Pri sedmem vprašanju je sedem vzgojiteljic odgovorilo, da uporabljajo narečje samo v času prehranjevanja, dve vzgojiteljici sta odgovorili, da samo pri pripovedovanju pravljic, osem vzgojiteljic samo na sprehodih, 16 samo pri individualnem pogovoru z otrokom, kar 18 vzgojiteljic (20 %) pa je napisalo, da narečja nikoli ne uporabljajo. Tu sem zasledila razliko pri odgovorih na 5. vprašanje, kjer je samo 9 % vzgojiteljic odgovorilo, da narečja nikoli ne uporabljajo.
Ker je bilo pri tem vprašanju možnih več odgovorov, bom izpostavila njihovo najpogostejšo kombinacijo. Največ vzgojiteljic (52 %) je med drugim obkrožilo odgovor d (pri individualnem pogovoru z otrokom), 38 % vzgojiteljic uporablja narečje na sprehodih, 37 % vzgojiteljic v času prehranjevanja, 20 % vzgojiteljic nikoli, 6 % vzgojiteljic pri pripovedovanju pravljic, le 3 % vzgojiteljic pa uporablja narečje tudi pri vodenih dejavnostih (navodilih, pomoči otroku). Kar 47 vzgojiteljic (to je 52 % vseh anketiranih) je odgovorilo, da narečje uporabljajo tako v času prehranjevanja, na sprehodih in pri individualnem pogovoru z otrokom.
%
52
37 38
20
3 6
V osmem grafu bom prikazala, v katerem govornem položaju vzgojiteljice najpogosteje uporabljajo narečje.
Graf 8: Govorni položaji, v katerih vzgojiteljice najpogosteje uporabljajo narečje.
Največ vzgojiteljic (29 %) je zapisalo, da najpogosteje uporablja narečje pri individualnem pogovoru z otrokom, 21 % vzgojiteljic je zapisalo, da narečje uporablja pri dnevni rutini in spontanih dejavnostih, 19 % vzgojiteljic ni zapisalo odgovora, 15 % vzgojiteljic uporablja narečje na sprehodih in pri pogovoru s sodelavci, 6 % narečja nikoli ne uporablja, 4 % vseh anketiranih narečje uporablja samo med igro, 6 % vzgojiteljic pa je zapisalo druge odgovore, kot npr.:
»V neformalnem.«
»Pri pravljicah, ki so v narečju.«
»V rodnem kraju.«
»Ko se pogovarjamo o domačem kraju.«
»Bolj otroci učijo mene.«
»Pri projektih: bilo je nekoč …, ljudske pesmi.«
%
29
21 19
15
6 6
4
Ob pisanju analize sem ugotovila, da je pri tem vprašanju 6 % anketiranih vzgojiteljic odgovorilo, da narečja nikoli ne uporabljajo. Primerjala sem z odgovori na 5. vprašanje in ugotovila, da se rezultati skoraj ujemajo, saj je pri 5. vprašanju 9 % vzgojiteljic odgovorilo, da nikoli ne uporabljajo narečja.
V devetem grafu bom prikazala odgovore vzgojiteljic glede uporabe narečja pri otrocih.
Graf 9: Uporaba narečja pri otrocih.
Ker je bilo pri tem vprašanju možnih več odgovorov, bom izpostavila kombinacije obkroženih odgovorov, ki so se največkrat pojavile. 34 % (to je 31) vzgojiteljic je obkrožilo vse odgovore razen odgovora f, da otroci uporabljajo narečje v času prehranjevanja, pri pogovoru z vrstniki, pri pogovoru z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem, pri igri, vodenih dejavnostih in pri samostojnem pripovedovanju. 27 % (to je 24) vzgojiteljic je obkrožilo odgovore a, b, č in e, da otroci uporabljajo narečje v času prehranjevanja, pri pogovoru z vrstniki, pri igri in pri samostojnem pripovedovanju. 18 % (to je 16) vzgojiteljic je obkrožilo odgovora b in č, da otroci uporabljajo narečje pri pogovoru z vrstniki in pri igri. 7 % (to je 6) vzgojiteljic pa je obkrožilo odgovora a in e, da otroci uporabljajo narečje v času prehranjevanja in pri samostojnem pripovedovanju.
%
86
82
59
42 38
22
7
Večina vzgojiteljic (86 %) je odgovorila, da otroci uporabljajo narečje pri pogovoru z vrstniki. 82 % vzgojiteljic je mnenja, da otroci uporabljajo narečje pri igri, 59 % jih meni, da otroci uporabljajo narečje v času prehranjevanja, 42 % vzgojiteljic je mnenja, da otroci govorijo v narečju, ko samostojno pripovedujejo, 38 % otrok uporablja narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem, 22 % jih uporablja narečje pri vodenih dejavnostih, samo 7 % vzgojiteljic pa meni, da otroci nikoli ne uporabljajo narečja.
Zanimivo se mi je zdelo, da so tri vzgojiteljice obkrožile samo odgovor č (pri igri), štiri pa samo odgovor b, da otroci uporabljajo narečje samo pri pogovoru z vrstniki.
V desetem grafu bom prikazala, kdaj otroci najpogosteje uporabljajo narečje.
Graf 10: Govorni položaji, v katerih otroci najpogosteje uporabljajo narečje.
32 % vzgojiteljic meni, da otroci uporabljajo narečje pri igri, 19 %, da otroci uporabljajo narečje pri pogovorih z vrstniki (tudi z vzgojiteljico in s starši), 13 %, da otroci vedno uporabljajo narečje (tekom celega dneva), 10 %, da otroci govorijo narečno, ko obnavljajo zgodbe, ali sproščeno pripovedujejo, 8 %, da otroci uporabljajo narečje tako pri igri kot pri individualnem pogovoru, 3 %, da otroci nikoli ne uporabljajo narečja, 14 % vzgojiteljic pa na to vprašanje ni odgovorilo.
%
32
19 13
10 8 3
14
V enajstem grafu bom prikazala, kako pogosto vzgojiteljice spodbujajo otroke k uporabi knjižnega jezika.
Graf 11: Spodbujanje otrok k uporabi knjižnega jezika.
Večina vzgojiteljic (60 %) skoraj vedno spodbuja otroke k uporabi knjižnega jezika, 32 % vzgojiteljic vedno spodbuja otroke k uporabi knjižnega jezika, 8 % vzgojiteljic pa jih le redko spodbuja. Nobena vzgojiteljica ni obkrožila odgovora »nikoli«.
%
60
32
8 0
V dvanajstem grafu bom prikazala, kako vzgojiteljice spodbujajo otroke k uporabi knjižnega jezika.
Graf 12: Načini spodbujanja otrok k uporabi knjižnega jezika.
Ker je bilo pri tem vprašanju možnih več odgovorov, bom izpostavila kombinacije obkroženih odgovorov, ki so se največkrat pojavile. 26 % (to je 23) vzgojiteljic je obkrožilo odgovora b in d, da se izogibajo narečnim besedam in da otroke poučijo o tem, kdaj lahko govorijo narečno in kdaj morajo govoriti knjižno. 19 % (to je 17) vzgojiteljic je obkrožilo odgovore a, b in č, da otroka popravijo, ko uporabi narečno besedo, da se same izogibajo narečnim besedam in da otroke spodbujajo, da veliko govorijo in opisujejo.
Pri tem vprašanju je večina anketiranih vzgojiteljic (78 %) odgovorila, da otroke spodbujajo, da veliko govorijo in opisujejo, 52 % vzgojiteljic se izogiba narečnim besedam, 28 % vzgojiteljic otroke pouči o tem, kdaj lahko govorijo narečno in kdaj morajo govoriti knjižno, prav toliko (28 %) vzgojiteljic otroke popravi, ko uporabijo narečno besedo, le 12 % anketiranih vzgojiteljic pa govori samo knjižni jezik.
%
28
78
52
28
12
5.1 REZULTATI RAZISKAVE PO RAZISKOVALNIH VPRAŠANJIH
Raziskovalno vprašanje 1: Ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev uporablja narečje na sprehodih in pri individualnem pogovoru z otrokom?
Z raziskavo sem ugotovila, da večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev uporablja narečje na sprehodih in pri individualnem pogovoru z otrokom. To je jasno razvidno s sedmega grafa, saj je 47 vzgojiteljic (52 %) obkrožilo odgovor, da uporabljajo narečje pri individualnem pogovoru z otrokom, in 34 vzgojiteljic (38 %) je obkrožilo odgovor, da uporabljajo narečje na sprehodih.
Raziskovalno vprašanje 2: Ali večina otrok uporablja narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz.
vzgojiteljem in vrstniki ter pri igri?
Z raziskavo sem ugotovila, da večina otrok uporablja narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz.
vzgojiteljem in vrstniki ter pri igri. To je razvidno z devetega grafa, saj je 77 vzgojiteljic (86 %) odgovorilo, da otroci uporabljajo narečje pri pogovoru z vrstniki, 74 vzgojiteljic (82 %) je odgovorilo, da otroci uporabljajo narečje pri igri, in 34 vzgojiteljic (38 %) je obkrožilo odgovor, da otroci uporabljajo narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem.
Raziskovalno vprašanje 3: Ali je raba narečja pogostejša v določenih urbanih ali ruralnih primorskih vrtcih?
Glede uporabe narečja v vaških ali mestnih vrtcih nisem opazila večje razlike. Večina vzgojiteljic je odgovorila, da skoraj vedno uporablja knjižni jezik in le redko narečja.
Raziskovalno vprašanje 4: Ali večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika?
Z raziskavo sem ugotovila, da večina vzgojiteljic spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika. Z enajstega grafa je razvidno, da je kar 92 % anketiranih vzgojiteljic, ki spodbujajo otroke k rabi knjižnega jezika, le 8 % vzgojiteljic redko spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika in nobena vzgojiteljica ni obkrožila odgovora, da nikoli ne spodbuja otrok k rabi knjižnega jezika.
6 SKLEPNE UGOTOVITVE
Empirična raziskava je potrdila, da večina vzgojiteljic oz. vzgojiteljev uporablja narečje na sprehodih in pri individualnem pogovoru z otrokom, da večina otrok uporablja narečje pri pogovoru z vzgojiteljico oz. vzgojiteljem in vrstniki, pri igri ter da večina vzgojiteljic spodbuja otroke k rabi knjižnega jezika.
Med pisanjem diplomskega dela sem bila zelo pozorna na govor otrok in vzgojiteljic v vrtcu.
Ugotovila sem, da večina otrok ne uporablja knjižnega jezika in da je pri njih zelo izrazito narečje. Predvsem se to kaže pri dejavnostih, pri katerih so sproščeni oz. delujejo v neformalnem duhu. To je pri igri, v času prehranjevanja in pri njihovem samostojnem pripovedovanju.
O govoru vzgojiteljic bi se strinjala z rezultati empirične raziskave. V narečju govorijo na sprehodih, pri individualnem pogovoru z otrokom in v času prehranjevanja. Pri vodenih dejavnostih uporabljajo knjižni jezik.
Zanimivo se mi je zdelo, da je večina anketiranih vzgojiteljic (kar 92 %) pritrdila, da otroke spodbuja k uporabi knjižnega jezika. To dosežejo tako, da spodbujajo otroke, da veliko govorijo in opisujejo, da se same izogibajo narečnim besedam in da otroka, ki uporabi narečno besedo, popravijo.
Med proučevanjem literature sem zasledila raziskavo o vplivu narečja na pedagoški govor.
Raziskava je pokazala, da učitelji sploh ne opozarjajo in ne popravljajo učencev pri govoru.
Avtorica raziskave opozarja, da se učitelji premalo zavedajo svojega govora in ga posledično premalo nadzirajo. Iz posnetkov je razvidno, da tudi sami med učnimi urami uporabljajo narečne besede (Pregelj, 2013, str. 27–32). Tu moramo biti pozorni, kajti učitelj se mora zavedati okoliščin uporabe knjižnega jezika in narečja. Le tako bo mogoče znanje knjižnega jezika prenašati na mlajše generacije in ga nadgrajevati, znanje narečij pa ohranjati kot bogastvo kulturne dediščine slovenskega jezika.
Ob zaključku diplomskega dela me kot bodočo vzgojiteljico zanima, kako se bodo narečja skozi leta spreminjala, ali se bodo ohranjala, oz. kako pogosto se bodo pojavljala in posledično, kaj bo s knjižnim jezikom. Zanima me tudi to, če otroci, ki so priseljeni v drugo
okolje, še naprej uporabljajo svoje narečje ali se prilagodijo večini in prevzamejo njihovo narečje.
Glede na to, da že mediji zanemarjajo knjižni jezik, bomo morali prav vsi pripomoči k temu, da se bo jezik razvijal v pravo smer, k ohranjanju slovenskih besed, saj je vse več popačenih besed, angleških besed, slenga (predvsem sinhronizacije risank) ipd. Vsak človek mora prevzeti nase odgovornost za slovenski jezik. S slovenskim jezikom je vse v redu, govorci pa smo tisti, ki vplivamo na njegov razvoj. Menim, da bi bilo potrebno v prihodnje kakovostno poučevanje slovenskega jezika, ustrezno jezikovno načrtovanje, predvsem pa spoštovanje jezika. Učenci bi morali čim več pisati, učitelji pa pregledovati njihove spise in biti pri tem dosledni. Le tako se lahko otroci že zelo mladi naučijo pravilno uporabljati slovenski jezik, s tem pa prispevajo k njegovemu boljšemu razvoju oz. k njegovemu ohranjanju.
V vrtcu bi bilo treba spodbujati otroke k samostojnemu pripovedovanju, obnavljanju zgodb in predopismenjevanju.
Za konec pa še ena zanimiva misel, ki sem jo našla v knjigi: »Narečja niso le vir »napak«, ki jih je potrebno odpraviti.« (Zoltan, 2009, str. 499)
Pomembno se mi zdi, da otroci ločijo knjižni jezik od narečja, kljub temu pa se mi zdi prav, da otroci poznajo in uporabljajo narečje. Seveda morajo prepoznati situacije, kdaj in kje uporabljati knjižni jezik in kdaj lahko govorijo v narečju. Pri tem imamo veliko vlogo odrasli oz. vzgojitelji, ki smo otrokom zgled.
7 LITERATURA
Bahovec, E. D. in Bregar, K. G., (2004). Šola in vrtec skozi ogledalo. Ljubljana: DZS, d. d.
Bahovec, E. D., Bregar, K. G., Čas, M., Domicelj, M., Saje – Hribar, N., Japelj, B., ... in Vrščaj, D. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
Bergant, M. in Koren, M. (1983). Naš malček: nega, vzgoja in razvoj otroka od rojstva do tretjega leta starosti. Zveza prijateljev mladine Slovenije.
Bogatec, N., Ferluga Petronio, F., Gruden, Ž., Košuta, M., Mezgec, M. in Pertot, S. (2004).
The Slovene language in education in Italy. Leeuwarden: Mercator-Education.
Comrie, B., Matthews, S. in Polinsky, M. (1999). Atlas jezikov. Prevedla I. K. in A. Skubic.
Ljubljana: DZS, d. o. o.
Crystal, D. (1992). The Cambridge Encyclopedia of language. Cambridge: Cambridge University Press.
Davies, K. (2009). Naš malček: naravna vzgoja in skrb za vašega otroka. Tržič: Učila International.
Dolgan, M. (1983). Spoznavanje jezika. Ljubljana: Tiskarna Ljudske pravice.
Dular, J. in Korošec, T. (1994). Slovenski jezik 3. Ljubljana: Tiskarna Ljudske pravice.
Gradišnik, J. (1986). Naš jezik. Celovec: Založba Drava.
Grginič, M. (2005). Porajajoča se pismenost. Domžale: Založba Izolit.
Horvat, M. (2011). Leksika s pomenskega polja »bolezni« v primorski narečni skupini. V: G.
Filipi (ur.). Narečna prepletanja. Koper: Univerzitetna Založba Annales.
