UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
PATRICIJA KAVČIČ
Učenje in poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SLOVENISTIKO
PATRICIJA KAVČIČ
Učenje in poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji
Diplomsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Nataša Pirih Svetina Dvopredmetni univerzitetni študijski program prve stopnje Slovenistika
Ljubljana, 2021
Hvala
mentorici izr. prof. dr. Nataši Pirih Svetina, dr. Ini Ferbežar,
družini, Luku, sošolkam in Bogu.
Izvleček
Učenje in poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji
V diplomskem delu najprej preletim zgodovino učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji, nato pa se ustavim pri sedanjosti. S pomočjo spleta analiziram aktualno sliko institucionalnega učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji. Z vprašalnikom raziščem ponudbo in izvajanje tečajev slovenščine za odrasle.
Zanimajo me predvsem vrste tečajev, udeleženci, učitelji in gradiva. Na koncu izpostavim nekatere aktualne izzive oziroma priložnosti, ki se pojavljajo pri učenju in poučevanju slovenščine kot drugega in tujega jezika, ter spremembe na področju učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika od zadnje podobne raziskave leta 2009.
Ključne besede: slovenščina kot drugi jezik, slovenščina kot tuji jezik, tečaji slovenščine, učenje, poučevanje
Abstract
Learning and Teaching Slovene as a Second and Foreign Language in Slovenia
The thesis begins with a short overview of the history of learning and teaching Slovene as a second and foreign language in Slovenia up to the present. Using the Web, I analyse the current situation of institutional learning and teaching Slovene as a second and foreign language in Slovenia. I research the availability of language courses on offer for adults with the help of a questionnaire. I am particularly interested in the types of courses, their participants, teachers and study materials. In the conclusion, I outline some of the challenges and opportunities connected to learning and teaching Slovene as a second and foreign language in Slovenia and discuss the changes in the field of learning and teaching Slovene as a second and foreign language since the last similar study was carried out in 2009.
Key words: Slovene as a second language, Slovene as a foreign language, Slovene language courses, learning, teaching
Kazalo vsebine
1 Uvod ...7
2 Kratek zgodovinski pregled učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji ...8
2.1 Do konca 19. stoletja ...8
2.2 20. stoletje ...9
2.3 21. stoletje ... 10
2.3.1 Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik... 10
2.3.2 Drugi ponudniki tečajev ... 11
3 Analiza aktualne slike institucionalnega učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji... 12
3.1 Metoda ... 12
3.1.1 Splet ... 12
3.1.2 Vprašalnik ... 13
3.2 Rezultati ... 14
3.2.1 Sodelujoče ustanove ... 14
3.2.2 Izvajanje tečajev ... 14
3.2.3 Vrste tečajev... 17
3.2.4 Povezovanje z lokalno skupnostjo ... 18
3.2.5 Vključevanje priseljencev v OŠ za odrasle ... 19
3.2.6 Sodelovanje v razpisih za sofinanciranje izvedbe tečajev ... 19
3.2.7 Zanimanje za različne ravni tečajev ... 19
3.2.8 Način izvedbe tečajev ... 20
3.2.9 Udeleženci tečajev... 21
3.2.10 Delitev v skupine... 22
3.2.11 Učitelji ... 23
3.2.12 Gradiva ... 25
3.2.13 Dodatne dejavnosti ... 27
3.2.14 Potrdilo o udeležbi ... 28
3.3 Aktualne priložnosti pri učenju in poučevanju slovenščine kot drugega in tujega jezika 28 3.3.1 Pregled(nost) ponudbe ... 28
3.3.2 Dostopnost tečajev ... 29
3.3.3 Povezovanje z lokalno skupnostjo ... 30
3.3.4 Izobraževanje učiteljev ... 30
3.3.5 Dodatne dejavnosti ... 30
4 Sklep ... 32
5 Literatura in viri ... 35
6 Seznam prilog ... 37
Kazalo slik
Slika 1: Ponudniki tečajev slovenščine za odrasle po občinah ... 13Kazalo grafov
Graf 1: Leto začetka izvajanja tečajev slovenščine za odrasle ... 15Graf 2: Doba izvajanja tečajev slovenščine za odrasle ... 16
Graf 3: Ocena približnega števila do sedaj izvedenih tečajev ... 17
Graf 4: Zanimanje za različne ravni tečajev ... 20
Graf 5: Delitev v skupine ... 23
Graf 6: Izobrazba učiteljev... 24
Graf 7: Dodatno usposabljanje učiteljev... 25
Graf 8: Učbeniki ... 26
Graf 9: Druga gradiva ... 27
7
1 Uvod
Slovenščina kot drugi in tuji jezik je v svojih najboljših letih doslej. Zanimanje za učenje jezika se že od osamosvojitve veča, področje poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika se hitro razvija in širi. Zanosa in idej polni strokovnjaki morda dajejo vtis, da gre za zelo mlado disciplino, pa temu še zdaleč ni tako – prvi priročnik za učenje slovenščine za tujce je nastal že na začetku 17. stoletja.
V diplomskem delu bom najprej na kratko predstavila zgodovino učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji, nato pa se ustavila pri sedanjosti. S pomočjo spleta bom analizirala aktualno sliko institucionalnega učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji. S spletnim vprašalnikom za izvajalce tečajev bom raziskala ponudbo in izvajanje tečajev slovenščine za odrasle. Zanima me predvsem, katere vrste tečajev se izvajajo, kakšni so načini izvedbe tečajev, koliko udeležencev beležijo izvajalci, kdo na tečajih poučuje, kateri priročniki in gradiva se uporabljajo ter katere dodatne dejavnosti izvajalci ponujajo v sklopu tečajev.
Na koncu bom izpostavila morebitne aktualne izzive oziroma priložnosti, ki se pojavljajo pri učenju in poučevanju slovenščine kot drugega in tujega jezika. Pokazala bom tudi na morebitne spremembe na področju učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji od zadnje podobne raziskave iz leta 2009.
8
2 Kratek zgodovinski pregled učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji
V zadnjih letih je slovenščina kot drugi in tuji jezik doživela pravi razcvet, zanimanje za učenje slovenskega jezika narašča vse od osamosvojitve. Pogost občutek, da je slovenščina kot drugi in tuji jezik zelo mlada, vara. Zato je treba današnje možnosti za učenje slovenščine kot drugega ali tujega jezika postaviti v zgodovinski kontekst.
Slovenščina je bila skozi vso svojo zgodovino podrejena drugim jezikom – tudi kot prvi jezik.
Pa vendar so družbenozgodovinske okoliščine ustvarjale potrebo po učenju slovenščine tudi za tujejezične govorce (Zemljarič Miklavčič 2004: 188). Zgodovina slovenščine kot drugega in tujega jezika se tako začne vsaj že na začetku 17. stoletja, če jo štejemo od nastanka prvih jezikovnih priročnikov za učenje slovenščine kot neprvega jezika.
2.1 Do konca 19. stoletja
Vse do konca 19. stoletja je učenje slovenščine v glavnem potekalo s pomočjo jezikovnih priročnikov, večinoma slovnic. Do konca prve polovice 19. stoletja je izobraževanje na Slovenskem potekalo v tujem jeziku, zato so lahko priročnike za učenje slovenščine v tujem učnem jeziku uporabljali tudi Slovenci. Drugi učenci so bili nemški priseljenci (npr. uradniki), prebivalci na meji s slovenskim govornim področjem (sploh Italijani), v času Ilirskih provinc pa tudi Francozi (Zemljarič Miklavčič 1999: 246).
Najstarejši med jezikovnimi priročniki, namenjenimi neslovensko govorečim učencem, je Vocabolario Italiano e Schiavo Italijana Alasia da Sommaripa z letnico 1607 (Zemljarič Miklavčič 1999: 247). Redovnik je slovar oblikoval za sobrate iz samostana v Devinu, da bi jim olajšal delovanje med slovensko govorečim ljudstvom, ter za popotnike in trgovce. V 19.
stoletju so mu sledili slovničarji Vincenzo Franul, Janez Leopold Šmigoc, Anton Murko, Giuseppe Premru in Ivan Navratil (Zemljarič Miklavčič 1999: 248).
Ne le tujejezičnim, ampak tudi domačim govorcem pa so namenjene slovnica jezuitov oz.
celovška izdaja Bohoričeve slovnice ter slovnice Marka Pohlina, Jurija Zelenka, Petra Dajnka, Franca Metelka, Antona Murka in Blaža Potočnika (Zemljarič Miklavčič 1999: 249).
V drugi polovici 19. stoletja se je položaj slovenskega jezika močno izboljšal. Slovenščina se je na Slovenskem počasi povzpela na prvo mesto in uspela zasenčiti druge jezike (Zemljarič Miklavčič 1999: 259). Potrebe po znanju jezika so tako še narasle. V obdobju od pomladi narodov do konca prve svetovne vojne je nastalo 19 priročnikov za učenje slovenščine kot
9
drugega in tujega jezika (Zemljarič Miklavčič 2004: 188). Po več izdaj in ponatisov priča o razširjenosti učenja slovenščine. Nekateri priročniki iz tega obdobja so se celo uvrstili v serije večjih tujih založb (Die Kunst der Poliglottie, Manuali Hoepli) (Zemljarič Miklavčič in Pirih Svetina 2008: 709), torej je bil slovenski jezik že takrat prepoznaven v evropskem jezikovnem okviru. Glede na število metodološko dodelanih in funkcijsko diferenciranih priročnikov je druga polovica 19. stoletja vsekakor eden od vrhov v razvoju slovenščine kot drugega in tujega jezika.
2.2 20. stoletje
Po letu 1918 je zaradi zgodovinskih okoliščin nastajalo manj priročnikov v nemškem učnem jeziku in naraslo število tistih v italijanščini.
Politične in ekonomske migracije po drugi svetovni vojni so botrovale nastanku dveh novih velikih skupin govorcev slovenščine kot drugega in tujega jezika – priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik in potomcev slovenskih izseljencev. A za nobene od teh znanje slovenskega jezika ni bilo obvezno, zato se ga, sploh priseljenci, večinoma niso učili sistematično, pač pa kvečjemu iz okolja (Zemljarič Miklavčič in Pirih Svetina 2008: 709). V tem času se je slovenščina kot predmet učenja in študija tujih jezikoslovcev okrepila predvsem na tujih univerzah (Zemljarič Miklavčič 2004: 189).
Leta 1965 so se začeli tečaji slovenščine za udeležence Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, od leta 1970 je lektorat slovenščine za tuje študente na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani izvajala Helena Jug Kranjec (Pirih Svetina 2020: 27). V tem času so tečaji slovenskega jezika že obstajali tudi izven Oddelka za slovanske jezike in književnosti FF UL.
V Ljubljani jih je od konca 60. let organizirala vsaj Univerza v Ljubljani (za tuje študente), v 70. in 80. letih pa tudi Delavska univerza Boris Kidrič (Kobos in Pirih Svetina 2009: 204).
Pirih Svetina (2020) v prispevku »Slovenščina, ki je ni bilo v javnosti« analizira stanje slovenščine kot drugega in tujega jezika na Slovenskem na začetku 80. let 20. stoletja.
Ugotavlja, da je imela slovenščina v takratni večnacionalni državi nižji status in da se s področjem slovenščine kot drugega in tujega jezika praktično niso ukvarjali. Zimzelena ideja iz 19. stoletja, da je slovenski jezik namenjen samo Slovencem, pri tem ni bila v pomoč.
Avtorica kot tedaj aktualno na tem področju izpostavlja zgolj dilemo oziroma vprašanje obvladovanja slovenščine pri pripadnikih drugih jugoslovanskih narodnosti, ki živijo v Sloveniji (Pirih Svetina 2020: 25), ter problem financiranja tečajev slovenščine za priseljence
10
(Pirih Svetina 2020: 26). Oboje je na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika in jezikovne politike nasploh še danes v ospredju.
Leta 1983 je Slovenska izseljenska matica v Kranju organizirala prvo Poletno šolo slovenskega jezika, leta 1986 pa so jo prestavili na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in jo pridružili Celoletni šoli slovenskega jezika (Pirih Svetina 2020: 27). Z bližanjem osamosvojitve Slovenije so se potrebe po učenju slovenščine večale, z demokratizacijo in odprtostjo navzven pa še dodatno razširile. Za področje slovenščine kot drugega in tujega jezika je bilo prelomno leto 1991, ko je bil znotraj Oddelka za slovanske jezike in književnosti na FF UL ustanovljen Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik (v nadaljevanju tudi Center) (Kobos in Pirih Svetina 2009:
205). Ta je povezal vse takrat obstoječe dejavnosti na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika in med drugim poskrbel za postopno širjenje ponudbe različnih tečajev slovenskega jezika. Ta je bila še kako potrebna, saj je z osamosvojitvijo edini uradni jezik (razen na območjih narodnostnih manjšin) v državi postala slovenščina, število priseljencev pa se je občutno večalo. Država je postavila zahteve glede znanja slovenskega jezika, med drugim je to postalo pogoj za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Zemljarič Miklavčič in Pirih Svetina 2008: 710). V drugi polovici 90. let so na Centru vpeljali še Zimsko šolo slovenskega jezika, začeli izvajati tečaje slovenščine za prevajalce EU, popoldanske in jutranje tečaje slovenščine (Kobos in Pirih Svetina 2009: 205).
2.3 21. stoletje
2.3.1 Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik
Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik tudi v 21. stoletju ostaja vodilna ustanova na tem področju. Na začetku stoletja je začel izvajati tečaje slovenščine za študente na izmenjavi in intenzivne tečaje priprave na izpit, s priključitvijo Slovenije Evropski uniji pa tudi specializirane tečaje za diplomate EU in druge (Kobos in Pirih Svetina 2009: 205). Že takrat so sodelavci Centra sodelovali med drugim v raziskovalnem projektu Slovenščina na daljavo, ki je bil prvi poskus tečaja slovenščine v virtualnem okolju za tiste, ki se tečaja niso mogli udeležiti zaradi oddaljenosti, neustreznosti terminov ali želje po samostojnem učenju (Jerman 2004:
199). Leta 2005 je bilo na Centru izvedenih že 15 različnih oblik tečajev z več kot 700 udeleženci, 2006 je bila ustanovljena Mladinska poletna šola slovenskega jezika, od leta 2008 Center ponuja tudi tečaje slovenščine za otroke migrante (Kobos in Pirih Svetina 2009: 205).
Od takrat ima učenje in poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika za otroke in mlade
11
posebno mesto (Pirih Svetina 2020: 33). Leta 2009 se je skrajšani Celoletni šoli pridružila še Jesenska šola, leta 2010 pa sta Celoletno šolo nadomestili Spomladanska in Jesenska šola (Letno poročilo 2009, 2010).
Letna poročila Centra (2011, 2015, 2019) kažejo, da se število udeležencev tečajev počasi veča (2008: 620; 2010: 794; 2012: 864, 2013 prvič nad 1000, v naslednjih letih nekje med 850 in 1000). V zadnjih letih se je nabor različnih oblik in vrst tečajev, ki jih redno ponuja Center, približal številu 30 (Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik 2021). V prihodnjih letih se bo v primeru, da se na Centru odločijo zaradi pandemije uvedene in zelo dobro sprejete tečaje na daljavo obdržati, številka bržkone le še zvišala.
2.3.2 Drugi ponudniki tečajev
Če je Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik na področju učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika vodilna slovenska ustanova, to nikakor ne pomeni, da je tudi edina.
Žal pa za zdaj ogled ponudbe oziroma vsaj pregled izvajalcev tečajev na enem mestu ni možen, pa tudi sicer je težko priti do podatkov o izvajanju tečajev (od omembe problema v Zemljarič Miklavčič in Pirih Svetina 2008: 711 se ni veliko spremenilo). Edinole Kobos in Pirih Svetina sta pred dvanajstimi leti izvedli raziskavo, ki je omogočila »vsaj približen pogled ponudbe tečajev slovenščine, ki jih izvajajo različne ustanove, jezikovne šole ali izobraževalni centri po Sloveniji« (Kobos in Pirih Svetina 2009: 205). Podatke sta zbrali s pomočjo informacij na spletnih straneh ponudnikov, ankete v elektronski obliki in zaradi slabega odziva nanjo še s telefonskimi intervjuji. Zastavili sta štirinajst vprašanj (o ciljni publiki, obsegu, oblikah, načinu izvedbe, številu udeležencev, ceni tečajev, izobrazbi učiteljev, učnih gradivih, ravni slovenskega jezika, razlogih za vpis na tečaje in potrdilih oz. spričevalih ob koncu tečajev) (Kobos in Pirih Svetina 2009: 206). Takrat sta našteli 52 ustanov ponudnic tečajev. Ker je danes ta podatek brez dvoma zastarel, sem se podobne raziskave lotila tudi sama.
12
3 Analiza aktualne slike institucionalnega učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji
3.1 Metoda
Naj takoj na začetku poudarim, da sem se pri raziskovanju omejila na tečaje za odrasle – zato tečaji za otroke in mladino v nadaljevanju nikjer niso všteti.
3.1.1 Splet
Ker danes tečaj, ki ga ni moč najti na spletu, praktično ne obstaja, sem skušala s spletnim iskanjem najti in zbrati kar največ ponudnikov tečajev slovenščine za odrasle v Sloveniji. Še pred tem sem pregledala razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, ki ga vodi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Vanj so namreč vpisani vsi ponudniki, ki tečaje izvajajo po javno veljavnem izobraževalnem programu Slovenščina kot drugi in tuji jezik ali Začetna integracija priseljencev.
Poleg Centra sem odkrila 101 ponudnika (skupaj torej 102), pri čemer si nikakor ne upam trditi, da so to gotovo prav vsi. Med njimi je skoraj polovica jezikovnih šol, dobra tretjina ljudskih univerz in podobnih javnih zavodov, preostali pa so različni zasebni zavodi in podjetja, knjižnice, mladinski, večgeneracijski, izobraževalni in raziskovalni centri, univerze ter prostovoljske organizacije.
3.1.1.1 Lociranost izvajalcev
Najprej me je zanimalo, ali so ponudniki enakomerno razpršeni po državi in ali obstajajo
»otoki«, kjer je skoncentriranih več ponudnikov. Predvidevala sem, da je daleč največ ponudnikov v Ljubljani. 102 ponudnika sem tako vnesla na zemljevid občin.
Ponudniki tečajev imajo sedeže v 48 slovenskih občinah. V 32 občinah sem našla po enega ponudnika. To so občine Ajdovščina, Brežice, Celje, Cerknica, Domžale, Idrija, Ilirska Bistrica, Jesenice, Kamnik, Kočevje, Krško, Lendava, Litija, Logatec, Miklavž na Dravskem polju, Murska Sobota, Ormož, Postojna, Radlje ob Dravi, Radovljica, Rogaška Slatina, Semič, Sevnica, Slovenska Bistrica, Straža, Tolmin, Trbovlje, Trebnje, Črnomelj, Šentjernej, Šmartno ob Paki in Žalec.
13
Občine s po dvema ponudnikoma tečajev slovenščine za odrasle so Bled, Novo mesto, Nova Gorica, Ptuj, Ravne na Koroškem, Sežana, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Tržič in Velenje. Po trije ponudniki tečajev slovenščine za odrasle pa imajo sedež v občinah Šentjur in Škofja Loka.
V nekaterih mestnih občinah so sedeži več ponudnikov tečajev slovenščine za odrasle: v Kranju bazirajo štirje, v Kopru jih je šest, v Mariboru osem in v Ljubljani 27.
Slika 1: Ponudniki tečajev slovenščine za odrasle po občinah
Kot je dobro razvidno s sheme, je ponudnike moč najti skoraj po vsej državi, le v pomurski regiji je opazna precejšnja »luknja«. Od leta 2009, ko sta ponudbo raziskovali Kobos in Pirih Svetina, si je najbolj opomogla gorenjska regija, ki sta jo takrat označili za območje z najmanj ponudbe (če odštejemo že omenjeno pomursko regijo) (Kobos in Pirih Svetina 2009: 207).
Največ ponudbe je v velikih mestih – v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Kranju.
3.1.2 Vprašalnik
Vendar pa odkriti ponudnike še ne pomeni tudi izvedeti veliko o tečajih, ki jih ponujajo, kaj šele o udeležencih, učiteljih ipd. Ker sem želela izvedeti več, sem s pomočjo orodja 1KA ustvarila anonimen1 spletni vprašalnik in ga po elektronski pošti razposlala vsem ponudnikom.
1 Za anonimen vprašalnik sem se odločila po nasvetu dr. Ine Ferbežar in drugih zaposlenih na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik.
14
Predvidevala sem, da bo odziv boljši kot leta 2009, saj so spletni vprašalniki danes nekaj precej bolj vsakdanjega, kot so bili dvanajst let nazaj, in tudi organizatorji tečajev so gotovo bolj tehnološko podkovani. Vprašalnik (Priloga 1) je sestavljen iz 25 vprašanj s podvprašanji.
Zanimalo me je, kateri tipi ustanov ponujajo tečaje slovenščine, kakšne tečaje ponujajo in izvajajo ter od kdaj, koliko udeležencev se jih je že udeležilo, katerih tečajev se priseljenci najpogosteje udeležujejo, zakaj se udeleženci odločajo za tečaje, kako in po katerih kriterijih udeležence razvrščajo v skupine, ali se ponudniki pri načrtovanju in izvajanju tečajev povezujejo z lokalno skupnostjo, ali se prijavljajo na razpise za sofinanciranje izvedbe tečajev, ali se je način izvedbe v letu 2020 razlikoval od izvedbe v letu 2019, kdo poučuje na tečajih, katere učbenike in gradiva uporabljajo, ali v okviru tečajev ponujajo še kakšne dodatne dejavnosti in ali udeleženci ob zaključku tečaja prejmejo potrdilo o udeležbi.
3.2 Rezultati
3.2.1 Sodelujoče ustanove
Odziv izvajalcev je bil dober. Vprašalnik so izpolnili organizatorji tečajev s 65 ustanov, kar predstavlja 64 % na spletu evidentiranih in v vzorec raziskave zajetih ponudnikov. Med sodelujočimi ustanovami je bilo 36 javnih zavodov, 19 zasebnih jezikovnih šol, šest zasebnih zavodov ter po ena prostovoljska organizacija, zasebni izobraževalni center in jezikovna zadruga. Sodelujoči ponudniki delujejo v vseh slovenskih regijah, največ (23 %) je ustanov iz osrednjeslovenske regije.
3.2.2 Izvajanje tečajev
Na vprašanje o dobi izvajanja tečajev (Od kdaj izvajate tečaje slovenščine? Prosimo, napišite leto prve izvedbe.) je odgovorilo 35 ustanov. Najstarejši ustanovi tečaje izvajata od leta 1960 oz. 1965, dve od 1987, ena od 1990, tri od 1991, po ena od 1992, 1993, 1994 in 1995. Veliko sodelujočih ustanov je začelo z izvajanjem tečajev po raziskavi Kobos in Pirih Svetina (2009).
Štiri ustanove leta 2009, ena 2011, po dve leta 2013 in 2014, štiri leta 2015, dve 2016, štiri 2017, po ena leta 2018 in 2020 ter dve letos, leta 2021.
15
Graf 1: Leto začetka izvajanja tečajev slovenščine za odrasle
To pomeni, da se ustanove z izvajanjem tečajev ukvarjajo med 1 in 61 let, povprečno slabih 16 let.
0 1 2 3 4 5
1960 1965 1987 1990 1991 1992 1993 1994 1995 2009 2011 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2020 2021
število ustanov
prvo leto izvajanja tečajev
Od kdaj izvajate tečaje slovenščine za odrasle?
16
Graf 2: Doba izvajanja tečajev slovenščine za odrasle
Sorazmerno s tem so organizatorji odgovorili na vprašanje o približnem številu do zdaj izvedenih tečajev za odrasle (Prosimo, napišite približno število vseh do sedaj izvedenih tečajev.). Večina ustanov (71 %) je izvedla do 50 tečajev, 11 % med 60 in 100, po ena ustanova pa 125, 250, 350, 450, 2.000 in 10.456. Skupaj so tako ustanove, ki so posredovale podatke, do maja letos izvedle okrog 14.560 tečajev za odrasle. Pri tem je treba opozoriti, da namen ni bil zbrati zelo natančnih podatkov. Gre zgolj za približne ocene organizatorjev, poleg tega pa ne vemo natančno, kaj organizatorji opredeljujejo kot »en tečaj«. Eno organizacijsko obliko, eno skupino, en dogovor s tečajnikom za individualno učenje?
0 1 2 3 4 5
61 56 34 31 30 29 28 27 26 12 10 8 7 6 5 4 3 2 1
število ustanov
število let izvajanja tečajev
Doba izvajanja tečajev slovenščine za odrasle
17
Graf 3: Ocena približnega števila do sedaj izvedenih tečajev
3.2.3 Vrste tečajev
Kobos in Pirih Svetina (2009: 206) sta ugotovili, da se najpogosteje (67 %) izvajajo splošni tečaji, sledita individualno poučevanje (21 %) in priprava na izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni (12 %). Zanimalo me je, ali je v tem času prišlo do sprememb ali trend ostaja.
Pri vprašanju Katere vrste tečajev izvajate? Sprašujemo samo po tečajih za odrasle. je bilo med odgovori splošne tečaje, specializirane tečaje, tečaje za begunce, Začetna integracija priseljencev (ZIP), tečaje Zavoda za zaposlovanje, individualno poučevanje ter drugo (prosimo, napišite) možno izbrati več odgovorov. 90 % sodelujočih ustanov izvaja splošne tečaje, 63 % jih nudi individualno poučevanje, 40 % jih izvaja specializirane tečaje, po 34 % program Začetna integracija priseljencev (ZIP) in tečaje Zavoda za zaposlovanje ter 6 % tečaje za begunce.
Splošni tečaji so še vedno najbolj razširjena vrsta tečajev, na drugem mestu ostaja individualno poučevanje, za katero je zanimanje danes večje kot pred 12 leti. Razširilo se je predvsem izvajanje specializiranih tečajev, pa seveda tudi ZIP, ki se izvaja od leta 2011, in tečajev Zavoda za zaposlovanje, ki so ponovno oživeli s spremembo Zakona o urejanju trga dela. Ta namreč od konca leta 2019 zahteva znanje slovenskega jezika na vstopni ravni (A1) najkasneje 12
0 1 2 3 4 5 6 7 8
število ustanov
število izvedenih tečajev
Približno število do sedaj izvedenih tečajev
18
mesecev po prijavi v evidenco brezposelnih oseb (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela 2019).
Če je bil izbran odgovor specializirane tečaje, se je pojavilo podvprašanje Katere specializirane tečaje izvajate? Sprašujemo samo po tečajih za odrasle. Spet je bilo možno izbrati več odgovorov med tečaje za zdravstvene delavce, tečaje za starše otrok priseljencev, tečaje za turiste, opismenjevanje v slovenščini, priprave na izpit iz slovenščine ter drugo (prosimo, napišite). Med specializiranimi tečaji, ki jih izvajajo, organizatorji največkrat navajajo priprave na izpit iz slovenščine (83 %), nato tečaje za zdravstvene delavce (42 %), sledijo tečaji za starše otrok priseljencev (33 %), tečaji za turiste (33 %), opismenjevanje v slovenščini (25 %), tečaji za poslovneže (6 %), tečaji za albanske ženske (2 %) in tečaji za opolnomočenje žensk (2 %).
Sledilo je odprto vprašanje o intenzivnosti tečajev (Kako intenzivni so vaši tečaji (npr. število ur na teden, število ur ob enem srečanju …)? Prosimo, napišite.). Tečaji so po intenzivnosti zelo raznoliki. Udeleženci se z učitelji srečujejo enkrat do petkrat tedensko, eno srečanje pa traja od ene do osmih šolskih ur. Predvsem pri individualnem poučevanju organizatorji poudarjajo veliko mero prilagajanja udeležencem.
3.2.4 Povezovanje z lokalno skupnostjo
Zaradi različnih potreb v različnih delih države sem vključila tudi vprašanje o povezovanju z lokalno skupnostjo (Ali se pri načrtovanju in izvajanju tečajev povezujete z lokalno skupnostjo?
Če da: Prosimo, opišite, kako.). Približno dve tretjini sodelujočih ustanov se pri načrtovanju in izvajanju tečajev ne povezuje z lokalno skupnostjo. Ostali navajajo sodelovanje z lokalnimi društvi in organizacijami, vrtci, šolami, univerzitetnimi centri, knjižnicami, podjetji, uradom za delo, upravno enoto, centrom za socialno delo, zdravstvenim domom in Zavodom RS za zaposlovanje.
Oblike sodelovanja so različne – v nekaterih primerih gre zgolj za informiranje oziroma promocijo tečajev, ponekod pripravljajo javne dogodke, katerih program sooblikujejo tudi udeleženci tečajev. Nekateri so navedli, da sodelujejo pri ugotavljanju izobraževalnih potreb, motivaciji in napotovanju udeležencev na tečaje – niso pa napisali, s kom sodelujejo pri tem in kako. Nekateri udeležence peljejo npr. v knjižnico, na banko ali v zdravstveni dom, kjer lahko na zelo konkreten način vadijo besedišče z različnih področij.
19 3.2.5 Vključevanje priseljencev v OŠ za odrasle
V poročilu Andragoškega centra Slovenije Evalvacija osnovne šole za odrasle iz leta 2012 je na več mestih izpostavljen problem vključevanja priseljencev, ki ne razumejo in govorijo slovensko, v program OŠ za odrasle (v nadaljevanju tudi OŠO). Ti imajo namreč težave s spremljanjem pouka pri vseh predmetih. Izvajalci so se strinjali, da poučevanje slovenščine kot drugega jezika ni cilj programa OŠ za odrasle – učenju jezika so namenjeni drugi izobraževalni programi (23), pri čemer so verjetno imeli v mislih programa Začetna integracija priseljencev (ZIP) in Slovenščina kot drugi in tuji jezik. V sklopu evalvacije so izdali priporočilo: »Za priseljence brez končane osnovne šole se omogoči najprej vključitev v program učenja slovenskega jezika in po tem vpis v program OŠO« (33). O istem problemu z istimi besedami pišejo tudi v dokumentu Strateške podlage za prenovo programa Osnovna šola za odrasle (2018: 18).
Zato je vprašalnik spraševal tudi po vključevanju priseljencev v OŠ za odrasle (Ali priseljence vključujete v OŠ za odrasle? Prosimo, utemeljite.). V OŠ za odrasle priseljence vključuje deset sodelujočih ustanov. Večina zato, ker ti nimajo dokončane osnovnošolske izobrazbe, redki pa (še vedno) tudi neutemeljeno, »za njihov boljši napredek«, kot pojasnjujejo. Veljalo bi vprašati še kaj več – predvsem to, ali priseljence v program OŠ za odrasle vključujejo z namenom učenja jezika ali dejansko z namenom pridobitve osnovnošolske izobrazbe ter v kakšnem zaporedju potekata učenje jezika in pridobivanje izobrazbe.
3.2.6 Sodelovanje v razpisih za sofinanciranje izvedbe tečajev
54 % sodelujočih ustanov se prijavlja na razpise za sofinanciranje izvedbe tečajev. Največ (68
%) na razpise Zavoda za zaposlovanje, 58 % na razpise Ministrstva za notranje zadeve, 28 % na lokalne razpise, 8 % na razpise Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 5 % na razpise Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov, po 2 % pa na razpise Evropskega socialnega sklada ter Javne agencije RS za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije.
3.2.7 Zanimanje za različne ravni tečajev
Vprašanje Katerih tečajev se priseljenci najpogosteje udeležujejo? je bilo zaprtega tipa – možni so bili odgovori tečajev na začetni ravni, tečajev na nadaljevalni ravni in tečajev na izpopolnjevalni ravni. Največje je zanimanje za tečaje na začetni ravni (na 91 % ustanov), sledi
20
zanimanje za tečaje na nadaljevalni ravni (na 6 % ustanov) in na koncu zanimanje za tečaje na izpopolnjevalni ravni (3 %).
Graf 4: Zanimanje za različne ravni tečajev
Pri tem je treba upoštevati podatek, da kar nekaj izvajalcev tečajev na nadaljevalni, predvsem pa na izpopolnjevalni ravni, niti ne ponuja.
3.2.8 Način izvedbe tečajev
Pri vprašanju Kako potekajo vaši tečaji? je bilo več možnih odgovorov: v živo, prek spleta – na daljavo in kombinirano – deloma v živo in deloma prek spleta. 88 % sodelujočih ustanov izvaja tečaje v živo, 47 % tečaje prek spleta – na daljavo, 56 % pa jih odgovarja, da nudijo tečaje, ki potekajo kombinirano – deloma v živo in deloma prek spleta. Pri tako velikem deležu sicer netipičnega načina izvedbe tečajev dopuščam možnost, da so kljub opisu organizatorji to različno razumeli. Ne vemo, kaj so si organizatorji pod tem opisom zares predstavljali. Sama sem imela v mislih hibridno izvedbo, dalo pa bi se razumeti tudi kot kombinacijo dela v razredu in samostojnega učenja (npr. s pomočjo spletne učilnice). Vprašanje očitno ni bilo dovolj jasno zastavljeno.
Zanimalo me je, ali oziroma kako je epidemija vplivala na izvajanje tečajev (Se je način izvedbe v letu 2020 razlikoval od izvedbe leta 2019? Prosimo, pojasnite.). 88 % ustanov je navedlo, da se je način izvedbe v letu 2020 razlikoval od izvedbe leta 2019. Nekateri v letu 2020 (vsaj od
91%
6% 3%
Katerih tečajev se priseljenci najpogosteje udeležujejo?
Tečajev na začetni ravni. Tečajev na nadaljevalni ravni. Tečajev na izpopolnjevalni ravni.
21
marca dalje) niso izvajali tečajev, mnogi so tečaje, ki bi sicer potekali v živo, izvajali na daljavo – prek spleta. Veliko organizatorjev je omenilo, da so se prvič srečali s takšno obliko izvedbe.
Večina ustanov, ki so tečaje preselile na splet, se je poslužila platform, kot je Zoom, nekateri so poleg tega odprli tudi spletne učilnice, organizator ene ustanove pa je navedel, da so uporabljali zgolj spletno učilnico. Eden od organizatorjev je omenil, da so se nekateri tečaji prekinili in se je izvajanje nadaljevalo kasneje. Na eni od ustanov so umaknili ponudbo skupinskih tečajev in je pouk potekal le še individualno na daljavo. Nekateri izpostavljajo več samostojnega dela (npr. s pomočjo spletne učilnice), drugi navajajo tudi, da je upadlo število udeležencev in da tujcev ni bilo veliko zaradi zaprtja meja.
Tisti, pri katerih se način izvedbe v letu 2020 ni razlikoval od načina izvedbe leta 2019, kot razloge navajajo, da v letu 2019 še niso izvajali tečajev ali da jih niso izvajali ne leta 2019 ne 2020. Ena od ustanov izvaja le individualno poučevanje na daljavo, zato se zanje ni nič spremenilo.
3.2.9 Udeleženci tečajev
34 ustanov je podalo podatek o približnem številu udeležencev na vseh do letos izvedenih tečajih za odrasle (Prosimo, napišite približno število vseh udeležencev na tečajih slovenščine.).
Večinoma so navedle številke do 400 udeležencev, največje število pa je bilo 50.000. Po podatkih, zbranih s to anketo, smo prišli do približne številke okoli 90.300 udeležencev.
Dve tretjini sodelujočih ustanov udeležence sprašuje po razlogih za udeležbo na tečajih (Ali udeležence sprašujete po razlogih za udeležbo na tečajih? Če da, odprto vprašanje: Kateri so najpogostejši razlogi za udeležbo?). Kot najpogostejši razlog navajajo zaposlitev, delo – večina delodajalcev zahteva znanje slovenščine, zato se udeleženci učijo slovenščine, da bi dobili ali obdržali službo. Tudi nekateri tuji lastniki, katerih podjetja delujejo v Sloveniji, se učijo slovenščine. Temu tesno sledi potreba po znanju jezika za pridobitev državljanstva ali za evidenco Zavoda RS za zaposlovanje, za kar je potrebno opraviti izpit na osnovni oziroma vstopni ravni. Tega dvojega Kobos in Pirih Svetina (2009: 206) nista zabeležili kot pogostejših vzrokov za učenje jezika. Znanje jezika za evidenco Zavoda RS za zaposlovanje ni bilo potrebno do leta 2019, zato je to logično. Zanimivo pa je, da v ospredju še ni bilo učenje jezika za pridobitev državljanstva – to Zakon o državljanstvu Republike Slovenije zahteva že od leta 1991 (Zakon o državljanstvu Republike Slovenije 1991).
22
Tretji velik razlog je integracija v okolje – priseljenci si želijo pridobiti osnovno znanje jezika za lažjo vsakodnevno komunikacijo (v šoli, trgovini, pri zdravniku ...). Ostali pogosti razlogi so še želja po znanju slovenščine, družinski razlogi (partner je Slovenec, pomoč otrokom pri učenju …), podaljšanje vizuma, študij in ugled.
Je epidemija vplivala na število udeležencev tečajev? Je. V letu 2019 so imele ustanove povprečno 88 udeležencev (Koliko udeležencev se je udeležilo tečaja slovenščine v letu 2019?), leta 2020 pa 55 (Koliko udeležencev se je udeležilo tečaja slovenščine v letu 2020?). Leta 2019 je bilo skupno število udeležencev pri ustanovah, ki so navedle podatek, 3006, leta 2020 pa 1860. Razlog gotovo ni le epidemija, je pa ta vsekakor eden od glavnih dejavnikov.
3.2.10 Delitev v skupine
Tečaji navadno potekajo v skupinski obliki, zato me je zanimalo, na podlagi česa organizatorji udeležence razdelijo v skupine (Kako udeležence razdelite v skupine?). Izbrati je bilo mogoče več odgovorov med možnostmi: z uvrstitvenim testom, z intervjuji, glede na samooceno (udeleženci sami ocenijo raven svojega znanja), udeležencev ne delimo po skupinah ter drugo (prosimo, napišite). Kar nekaj organizatorjev uporablja več kot le eno metodo. Največ jih to naredi z intervjujem oziroma pogovorom (60 %), druga najpogostejša metoda je uvrstitveni test (39 %), sledi samoocena – udeleženci sami ocenijo raven svojega znanja in se uvrstijo v ustrezno skupino (24 %), 2 % ustanov deli udeležence s svetovalnim pogovorom, 27 % pa jih udeležencev ne deli po skupinah. Slednjemu – kot pojasnjujejo – večinoma botruje dejstvo, da izvajajo tečaje le individualno, včasih pa tudi to, da se na tečaj prijavi malo ljudi – le za eno skupino.
23
Graf 5: Delitev v skupine
Tiste, ki za razvrščanje uporabljajo uvrstitveni test, sem prosila, da ga na kratko opišejo (Prosimo, na kratko opišite uvrstitveni test.). Nekateri organizatorji pripravijo spletni vprašalnik ali izvedejo telefonski pogovor, več ponudnikov test deli na pisni (slušno in bralno razumevanje, pisno sporočanje) in ustni (govorno sporočanje) del. Mnogi ne preverjajo vseh sporazumevalnih zmožnosti. Vprašanja na testih so tako zaprtega (obkroževanje, povezovanje, vstavljanje, dopolnjevanje) kot odprtega tipa (odgovori na vprašanja, krajši pisni sestavek).
Zanimali so me še kriteriji razvrščanja (Po katerih kriterijih udeležence razvrščate v skupine?).
Možni so bili odgovori po predznanju slovenščine, po prvem jeziku, udeležencev ne delimo po skupinah in drugo (prosimo, napišite). Poleg predznanja, ki ga pri delitvi v skupine upošteva 73 % organizatorjev, 43 % ustanov navaja, da ima veliko vlogo še prvi jezik udeležencev (Slovani/Neslovani), po en organizator pa je napisal, da upoštevajo tudi drugi jezik, pismenost in poklic.
3.2.11 Učitelji
Za kakovost izvedbe tečaja nikakor ni vseeno, kdo poučuje na tečajih slovenščine. Spraševala sem, kdo so učitelji (Kdo poučuje na tečajih slovenščine?), in ponudila več možnih odgovorov:
učitelji slovenščine, študenti slovenistike, drugo (prosimo, napišite). Sodelujoči organizatorji so odgovorili, da v 94 % ustanov poučujejo učitelji slovenščine, v 21 % pa študenti slovenistike
60%
39%
27%
24%
14%
Kako udeležence razdelite v skupine?
Z intervjuji. Z uvrstitvenim testom.
Udeležencev ne delimo po skupinah. Glede na samooceno.
Drugo.
24
in drugi – diplomanti slavistike, učitelji ostalih jezikov, prostovoljci, ki so govorci maternega jezika udeležencev, sociologi kulture in kulturologi.
Graf 6: Izobrazba učiteljev
Kobos in Pirih Svetina (2009: 207) sta v analizi svoje ankete zapisali, da bi bilo v prihodnje dobro pridobiti ne le podatke o izobrazbi, pač pa tudi podatke o izkušnjah s poučevanjem tujcev, letniku študija pri učiteljih študentih in udeležbi učiteljev na izobraževalnih seminarjih za poučevanje slovenščine kot neprvega jezika. V svoj vprašalnik sem iz metodoloških razlogov vključila samo slednje.
Tudi če bi bili vsi učitelji na tečajih profesorji slovenščine, to za kakovostno poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika še ni dovolj. Poučevati slovenščino kot drugi in tuji jezik – in to odrasle – je povsem druga stvar kot npr. v šoli poučevati slovenske dijake ali učence. Do uvedbe bolonjskega študija sam študij slovenistike ni ponujal predmetov v zvezi s poučevanjem slovenščine kot drugega in tujega jezika, zato sem organizatorje spraševala tudi o tem, ali so učitelji za delo, ki ga opravljajo, opravili kakšno dodatno usposabljanje (So za to delo opravili kakšno dodatno usposabljanje? Če da: Katero?). 42 % jih je odgovorilo, da ne.
94%
21%
21%
Kdo poučuje na tečajih slovenščine?
Učitelji slovenščine. Študenti slovenistike. Drugo.
25
Graf 7: Dodatno usposabljanje učiteljev
Učitelji, ki so se dodatno usposabljali, so se izobraževanj v veliki večini udeležili na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik ali v sklopu programa Začetna integracija priseljencev, nekateri tudi na Zavodu RS za šolstvo ali pa so izvedli interno usposabljanje z mentorstvom.
Na spletni strani Zavoda RS za šolstvo nisem našla izobraževanj s tega področja, zato sem o morebitnih usposabljanjih vprašala po e-pošti, a odgovora žal nisem prejela. Glede na to, da na spletni strani Zavoda med informacijami o različnih usposabljanjih ni ničesar o usposabljanjih s tega področja, ta odgovor štejem kot nezanesljiv. Organizator ene od ustanov navaja, da so se tamkajšnji učitelji usposabljali z vsebinami Change Network skupnosti OF/BY/FOR ALL. Gre za 12-mesečni spletni program za nevladne in kulturne organizacije, ki naj bi organizacijam pomagal pri inkluzivnosti in enakosti. Ob analizi programa, ki zajema predvsem splošne mehke veščine, nisem našla ničesar, kar bi se konkretno dotikalo tujcev, priseljencev, jezikov ali slovenščine, kar najverjetneje pomeni, da bi lahko kakšen odstotek v grafu prestavili k odgovoru »Ne.«.
3.2.12 Gradiva
Predvsem v zadnjih dveh desetletjih je z večanjem potreb nastalo veliko sodobnih jezikovnih priročnikov za učenje in poučevanje slovenščine. Največ jih je bilo izdanih na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se je utrdil na položaju vodilne ustanove tudi na področju založništva učbenikov s tega področja.
58%
42%
So za to delo opravili kakšno dodatno usposabljanje?
Da. Ne.
26
Zanimalo me je, katere učbenike in druga gradiva se uporablja na tečajih slovenščine za odrasle (Katere učbenike se uporablja na tečajih?). Možno je bilo izbrati več ponujenih odgovorov (glej Graf 8), organizatorji pa so lahko sami zapisali še druge.
Učitelji izbirajo veliko različnih učbenikov. Najpogosteje je bil izbran učbenik za začetnike A, B, C … gremo, sledijo mu učbeniki iz serije Slovenska beseda v živo in učbenik za nadaljevalno stopnjo S slovenščino nimam težav. Več podatkov je razvidnih iz grafa:
Graf 8: Učbeniki
Drugi omenjeni učbeniki, ki jih uporabljajo učitelji, so Čas za slovenščino, Basic Grammar of the Slovene Language: Language manual založbe Gaya, Slovenščina, po korakih do odličnega znanja založbe Mladinska knjiga, Mala vadnica slovenskega jezika založbe DZS in interna gradiva. Nekateri naslovi so tu presenetljivi; učbenik Čas za slovenščino je namenjen najstnikom, Slovenščina, po korakih do odličnega znanja in Mala vadnica slovenskega jezika pa načeloma učencem oziroma dijakom, katerih prvi jezik je slovenščina.
Poleg učbenikov učitelji uporabljajo še druga gradiva (Katera gradiva še uporabljajo učitelji?).
75 % organizatorjev odgovarja, da dodatna gradiva učitelji pripravljajo sami, med priročniki za učitelje jih največ uporablja A, B, C … 1, 2, 3, gremo: Priročnik za učitelje, zelo priljubljena je tudi Zbirka testov za izpite iz znanja slovenščine. Več podatkov je razvidnih iz grafa:
0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 40%
A, B, C … gremo Slovenska beseda v živo 1a Slovenska beseda v živo 1b Slovenska beseda v živo 2 Slovenska beseda v živo 3a Slovenska beseda v živo 3b S slovenščino nimam težav Slovenščina ekspres 1 Gremo naprej A, B, C … 1, 2, 3, gremo -za govorce albanščine Pot do izpita iz slovenščine Naprej pa v slovenščini Pot do slovenščine Slovenščina Jezikovod Drugo Colloquial Slovene Fonetika 1 Od samostalnika do veznika
Katere učbenike se uporablja na tečajih?
27
Graf 9: Druga gradiva
Od drugih gradiv so organizatorji navedli še (brezplačne) materiale s spleta.
3.2.13 Dodatne dejavnosti
Na vprašanje Ali v okviru tečajev ponujate še kakšne dodatne dejavnosti? (Če da: Katere?) 41
% izvajalcev odgovarja z »Da.«. Navajajo predvsem obiske knjižnic, muzejev, galerij, gledališč, uradov in tržnic, oglede gledaliških in filmskih predstav ter drugih kulturnih prireditev, delavnice (kulinarika, glasba, ples, literatura, ročne spretnosti, komunikacija, vodenje …), ogled slovenskih mest in druge ekskurzije. Ena od ustanov je izpostavila obisk šole – v sklopu tečaja za ženske skupaj obiščejo šolo, ki jo obiskujejo otroci udeleženk.
Svetovalna delavka jim predstavi podporne mehanizme za otroke priseljence. Nekateri omenjajo tudi dodatno podporo pri učenju jezika (ne vemo, kaj to pomeni) in dogodke, namenjene stiku s Slovenci, npr. druženje z domačini v kraju, kjer poteka tečaj (nekje udeleženci v slovenščini predstavijo svoje domovine) ali slovenski tabor.
Določene ustanove (predvidevam, da predvsem ljudske univerze) nudijo tudi svetovanje, podporne dejavnosti v izobraževanju odraslih in možnost vodenega samostojnega učenja (v okviru središča za samostojno učenje). Iz odgovorov ni mogoče ugotoviti, ali so naštete
0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80%
Gradiva, ki jih učitelji pripravijo sami A, B, C … 1, 2, 3, gremo (priročnik za učitelje) Zbirka testov za izpite iz znanja slovenščine Slovenščina kot drugi in tuji jezik: Izobraževalni program…
Gremo naprej (priročnik za učitelje) Slovenska beseda v živo 1a (priročnik za učitelje) Slovenska beseda v živo 1b (priročnik za učitelje) Slovenska beseda v živo 2 (priročnik za učitelje) Začetna integracija priseljencev: Program izobraževanja…
Preživetvena raven za slovenščino Slovenščina (priročnik za učitelje) Oblike v oblakih Slika jezika VKLJUČevanje v slovensko družbo: priročnik za izvajanje…
Začetna opismenjevalnica v slovenščini za priseljence Sporazumevalni prag za slovenščino Skupni evropski jezikovni okvir Povej naprej Pogovarjajmo se naprej S slovenščino po svetu Drugo
Katera druga gradiva uporabljajo učitelji?
28
dejavnosti dejansko mišljene kot dodatne dejavnosti v okviru tečaja ali kot ostala ponudba ustanove (ločena od tečajev slovenščine).
3.2.14 Potrdilo o udeležbi
Na vprašanje Ali udeleženci tečaja ob koncu prejmejo potrdilo o udeležbi? je pritrdilno odgovorilo 91 % organizatorjev (Če da, odprto vprašanje: Katere informacije o tečaju so na potrdilu o udeležbi (npr. število ur, raven tečaja itd.)?). Praktično vsi v potrdilu navedejo podatek o času trajanja in številu ur tečaja, velika večina tudi raven tečaja (pri tem so le eni dopisali, da gre za raven po Skupnem evropskem jezikovnem okviru (SEJO), ni pa znano, kako oziroma po katerih kriterijih ugotovijo, za katero raven po SEJO gre). Kar nekaj organizatorjev je navedlo, da na potrdilo napišejo tudi vsebine tečaja in/ali usvojene jezikovne kompetence (niso navedli, na podlagi česa, le eden je dopisal, da jih napišejo za vsakega posameznika posebej). Ena od ustanov dopiše doseženo raven znanja (ni znano, na podlagi katerih kriterijev), nekateri tudi prisotnost na tečaju in naslov predelanega učbenika.
3.3 Aktualne priložnosti pri učenju in poučevanju slovenščine kot drugega in tujega jezika
Analiza ponudbe in vprašalnika odpira nova vprašanja, predvsem pa bolj ali manj neposredno kaže na mnoge priložnosti, ki jih še ima področje učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika. V nadaljevanju se dotikam le nekaterih.
3.3.1 Pregled(nost) ponudbe
Kobos in Pirih Svetina (2009: 208–209) sta želeli, da bi rezultati opravljene raziskave pripomogli k boljši obveščenosti o ponudbi oz. možnostih za učenje slovenščine. Cilj je bil oživiti temu namenjeno spletno stran slovenscina.com, ki je bila leta 2002/2003 postavljena prav za promocijo slovenščine kot drugega in tujega jezika. Vsebovala naj bi predvsem informacije o izvajalcih in ponudbi tečajev.
Danes stran slovenscina.com ne deluje, niti ni poznana. Glede na pospešen razvoj tehnologije bi vsekakor veljalo znova razmisliti o spletnem portalu, kjer bi interesenti za učenje slovenščine našli podatke o ponudbi tečajev. Spletno stran danes zlahka postavimo, zato bi gotovo že obstajala, če bi bilo tako preprosto. Problemi se pojavijo pri financiranju, vzdrževanju in rednem posodabljanju. Kdo bi za to skrbel? Bi stran – kot že mnoge pred njo – delovala le nekaj
29
let, kolikor navadno poteka financiranje projektov? Glede na veliko povpraševanje po učenju slovenskega jezika se kljub oviram zdi smiselno razmišljati o tem in iskati ustrezne rešitve.
3.3.2 Dostopnost tečajev
Res je, da se je število ponudnikov tečajev slovenščine za odrasle v zadnjih 12 letih podvojilo, vendar vprašanje dostopnosti tečajev ostaja aktualno.
Čeprav po znesku, ki ga za tečaj odštejejo udeleženci, nisem spraševala, je dejstvo, da so jezikovni tečaji za povprečnega udeleženca dragi ali celo predragi. Na to sta opozorili že Kobos in Pirih Svetina (2009: 207). Finančna dostopnost se je sicer vsaj za priseljence iz tretjih držav izboljšala z uvedbo programa Začetna integracija priseljencev (ZIP) leta 2011, v sklopu katerega se izvajajo brezplačni začetni in nadaljevalni tečaji. Vsem ostalim (pa tudi udeležencem tečajev v okviru ZIP, ki bi želeli več) ostajajo na voljo le dragi tečaji ali (še) ne dovolj razvejana in organizirana mreža prostovoljcev. Vprašanje je, ali izvajalci v zadostni meri izkoriščajo možnosti, ki jih ponujajo razpisi (nanje se prijavlja 54 % sodelujočih ustanov), ali finančno plat v celoti prepuščajo udeležencem. Postavlja se tudi vprašanje pomoči lokalne skupnosti – glede na to, da je uspešna integracija priseljencev občinam gotovo v interesu, bi lahko posebno tiste, ki zaznavajo več priseljevanja tujih državljanov, v večji meri financirale tečaje ali vsaj kako drugače pripomogle k dostopnejšemu izvajanju le-teh.
Priložnost vidim tudi v že omenjenem prostovoljnem poučevanju. To bi učenje slovenskega jezika omogočilo vsaj nekaterim priseljencem, ki si tega sicer ne morejo privoščiti. Nekaj tovrstnega poučevanja v Sloveniji že zasledimo, bi pa lahko situacijo še močno izboljšali, na primer z organiziranim portalom, ki bi (morda na podoben način kot nekateri portali za inštrukcije) povezoval prostovoljce in priseljence iz cele Slovenije. Pri tem vidim kot možne prostovoljce predvsem študente slovenistike. Vsekakor pa bi bilo treba prostovoljce vsaj osnovno usposobiti, kar je stvar ene od spodnjih točk.
Drug vidik dostopnosti je lokacija. Kljub temu da izvajalce tečajev najdemo skoraj povsod po državi, je lahko za tiste, ki nimajo avtomobila, varstva otrok ipd., kraj v sosednji občini še vedno preveč oddaljen. Druga skupina potencialnih udeležencev, ki so ji tečaji geografsko preveč oddaljeni, so tujci, ki se želijo slovenščine iz različnih razlogov učiti v svoji državi, kjer tečajev (praktično) ni. Rešitev je do neke mere prišla z epidemijo – mnogi izvajalci so v svojo ponudbo umestili tečaje na daljavo. Vprašanje pa je, koliko ustanov bo ta način izvedbe po koncu epidemije obdržalo v redni ponudbi.
30 3.3.3 Povezovanje z lokalno skupnostjo
V vprašalniku je približno dve tretjini ustanov navedlo, da se pri načrtovanju in izvajanju tečajev ne povezujejo z lokalno skupnostjo. Po drugi strani ostala tretjina ustanov na različne načine sodeluje z ustanovami in organizacijami v lokalnem okolju, kar je vsekakor dodana vrednost za udeležence tečajev, ki se večinoma skušajo vključiti v novo okolje. Nekateri izvajalci na primer že uspešno sodelujejo z osnovnimi šolami in ponujajo tečaj slovenščine za starše učencev, drugi so opazili potrebo po specializiranih tečajih za Albanke ipd. Pri tem vidim še veliko priložnosti – ponudniki tečajev bi se lahko v večji meri zanimali za potrebe priseljencev v lokalnem okolju in jim s ponudbo prihajali naproti. Pogoj za to so med drugim usposobljeni in predani učitelji, o čemer pa bo govora v naslednji točki.
3.3.4 Izobraževanje učiteljev
Poučevati slovenščino kot drugi in tuji jezik je nekaj povsem drugega kot poučevati slovenščino kot prvi jezik. To, da zna slovenščino poučevati vsak, kdor govori slovensko, seveda ne drži.
Danes to počasi ozaveščamo, a še vedno prepočasi. Rezultati raziskave kažejo, da učitelji s kar 42 % ustanov izvajalk tečajev za poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika niso opravili nobenega dodatnega usposabljanja. A le dobro usposobljen učitelj lahko vsebine podaja smiselno strukturirano in kakovostno, oblike in metode dela na tečaju vsakokrat prilagodi skupini oziroma posamezniku in kakovostno izvaja tudi specializirane tečaje. Zato bi veljalo ponudnike tečajev še bolj motivirati k izobraževanju in usposabljanju učiteljev.
Veliko priložnosti ostaja tudi na področju usposabljanja prostovoljcev za poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika. Edini, ki je usposabljanja kdaj izvajal, je Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, nazadnje leta 2019 (Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik 2021). Predvsem mladim je treba približati problematiko (ne)dostopnosti učenja slovenščine za priseljence in jih navdušiti za prostovoljstvo. Dobro bi bilo narediti manjšo raziskavo, ki bi dala vsaj občutek, koliko je interesa med (bodočimi) prostovoljci, ki bi tujcem z veseljem pomagali ali jim že pomagajo pri vključevanju v novo okolje z usvajanjem jezika, a ne vedo, kje in kako se tega lotiti. Nato pa ne ostati pri tem, ampak jih ustrezno podpreti.
3.3.5 Dodatne dejavnosti
Dodatne dejavnosti v sklopu tečaja jezika so velika dodana vrednost. Jezik vedno deluje znotraj družbe in kulture, zato je obogatitev učenja jezika z dejavnostmi v okolju vsekakor zelo dobrodošla poteza, posebno za priseljence. 41 % v raziskavi sodelujočih ustanov udeležencem
31
tečajev dodatne dejavnosti že nudi. Izstopajoča je na videz najpreprostejša dejavnost – druženje s Slovenci, z domačini v kraju, kjer poteka tečaj. Navezava stikov s sokrajani je zelo pomembna za uspešno integracijo, pa mnogokrat umanjka ... Skratka, nekateri izvajalci so izpostavili zanimive in posnemanja vredne prakse, ki bi jih veljalo v razširjeni obliki zbrati na enem mestu in k podobnim aktivnostim spodbuditi tudi ostale izvajalce tečajev.
32
4 Sklep
Zgodovinski pregled področja kaže, da ima slovenščina kot drugi in tuji jezik za seboj bogato in razgibano pot. Od osamosvojitve Slovenije se učenje in poučevanje razmeroma hitro širi in razvija, kar je opazno tudi ob pogledu na zemljevid izvajalcev tečajev slovenščine. V letošnjem letu sem našla 102 izvajalca, kar je v primerjavi z raziskavo iz leta 2009 50 ponudnikov več.
To pomeni, da se je njihovo število skoraj podvojilo. Pri tem je treba upoštevati, da sta Kobos in Pirih Svetina iskali izvajalce vseh tečajev, jaz pa le izvajalce tečajev za odrasle. Tečaje slovenščine za odrasle najdemo praktično po vsej državi, edino v pomurski regiji ostaja večja prazna lisa. Največji porast ponudnikov tečajev slovenščine za odrasle je v primerjavi z letom 2009 zaznaven v gorenjski regiji.
Vprašalnik za izvajalce tečajev slovenščine za odrasle kaže, da ustanove tečaje slovenščine izvajajo zelo različno dolgo – dve komaj eno leto, ena že 61 let. Večina jih je do letos izvedla do 50 tečajev. V primerjavi z letom 2009 so danes bolj razširjeni splošni tečaji (takrat jih je ponujalo 67 % izvajalcev, danes 90 %), prav tako individualno poučevanje (takrat pri 21 % izvajalcev, danes pri 63 % izvajalcev) in specializirani tečaji (danes pri 40 % ponudnikov). V času prejšnje raziskave še niso izvajali danes precej razširjenega programa Začetna integracija priseljencev (ZIP). Daleč največje zanimanje je za tečaje na začetni ravni. Tečaji največkrat potekajo v živo, skoraj polovica izvajalcev pa ponuja (tudi) tečaje prek spleta. Mnogi so tečaje leta 2020 preselili na splet zaradi epidemije. Pri načrtovanju in izvajanju tečajev približno dve tretjini ustanov sodeluje z lokalno skupnostjo.
Izvajalci so do letos na tečajih našteli okrog 90.300 udeležencev, ki se tečajev udeležujejo predvsem zaradi potreb pri delu ali iskanju dela ter pridobivanju državljanstva in z željo po integraciji v novo okolje. Organizatorji udeležence delijo v skupine, največkrat z intervjujem ali/in uvrstitvenim testom. Glavni kriterij za razvrstitev v skupine je predznanje, sledi prvi jezik udeležencev. Na tečajih v veliki večini poučujejo učitelji slovenščine, ponekod tudi študenti slovenistike in/ali drugi. Dobra polovica jih je za to opravila dodatno usposabljanje. Pri poučevanju uporabljajo veliko različnih učbenikov, najpogosteje učbenik za začetnike A, B, C
… gremo, sledijo učbeniki iz serije Slovenska beseda v živo in učbenik za nadaljevalno stopnjo S slovenščino nimam težav.
41 % izvajalcev v okviru tečajev ponuja še različne dodatne dejavnosti, 91 % pa jih ob koncu tečaja udeležencem izda potrdilo o udeležbi.
33
Analiza ponudbe in vprašalnika odpira nova vprašanja in kaže na priložnosti, ki ostajajo na področju učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika. Izpostavila sem nepreglednost ponudbe tečajev, (ne)dostopnost tečajev, priložnosti za povezovanje izvajalcev z lokalno skupnostjo, izobraževanje učiteljev za poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika ter priložnosti za obogatitev tečajev z dodatnimi dejavnostmi.
34 Povzetek
Področje učenja in poučevanje slovenščine kot drugega in tujega jezika se od osamosvojitve naglo razvija. V diplomskem delu sem na kratko predstavila zgodovino učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji, nato pa se posvetila aktualnemu stanju.
Analizirala sem aktualno sliko institucionalnega učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika v Sloveniji. Določene podatke sem primerjala z zadnjo podobno raziskavo iz leta 2009.
Zanimale so me predvsem geografska razporeditev izvajalcev, število izvajalcev, izvedenih tečajev in vpisanih udeležencev, vrste in načini izvedbe tečajev, sodelovanje izvajalcev z lokalno skupnostjo, načini razvrščanja udeležencev v skupine, izobrazba in usposobljenost učiteljev, uporabljana gradiva, ponudba dodatnih dejavnostih v okviru tečajev in izdajanje potrdil o udeležbi na tečaju.
Nazadnje sem izpostavila aktualne priložnosti na področju učenja in poučevanja slovenščine kot drugega in tujega jezika – nepreglednost ponudbe tečajev, (ne)dostopnost tečajev, priložnosti za povezovanje izvajalcev z lokalno skupnostjo, izobraževanje učiteljev ter priložnosti za obogatitev tečajev z dodatnimi dejavnostmi.
35
5 Literatura in viri
1KA (Verzija 21.02.16) [Programska oprema]. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2021.
Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik: https://centerslo.si/ Dostop 21. 6. 2021.
Evalvacija Osnovne šole za odrasle: zaključno poročilo o rezultatih evalvacije programa.
Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2012.
Jana Zemljarič Miklavčič. Slovenščina kot drugi/tuji jezik: zgodovina (Od začetkov do 1850).
Slavistična revija 47/2 (1999). 245–260.
Jana Zemljarič Miklavčič. »Ali se učite slovenski? Kakó Vam dopade slovénščina?« 40.
seminar slovenskega jezika, literature in kulture – Zbornik predavanj. Ur. Marko Stabej.
Ljubljana: FF, 2004. 188–192.
Jana Zemljarič Miklavčič in Nataša Pirih Svetina. In še slovenščina: kot drugi in kot tuji jezik.
Učenje in poučevanje tujih jezikov na Slovenskem: Pregled sodobne teorije in prakse.
Ur. Janez Skela. Ljubljana: Tangram, 2008. 707–715.
Letno poročilo 2009. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2010.
Letno poročilo 2010. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2011.
Letno poročilo 2011. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2012.
Letno poročilo 2015. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2016.
Letno poročilo 2019. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik, 2020.
Nataša Pirih Svetina. Slovenščina, ki je ni bilo v javnosti. Teorija in praksa 57/Pos. št. (2020).
21–39.
Strateške podlage za prenovo programa Osnovna šola za odrasle. Ljubljana: Andragoški center Slovenije, 2018.
Tanja Jerman. Slovenščina na daljavo. 40. seminar slovenskega jezika, literature in kulture – Zbornik predavanj. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: FF, 2004. 199–201.
36
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-E). Uradni list RS, št. 75 (12. 12. 2019).
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije. Uradni list RS, št. 1 (25. 6. 1991).
Zuzanna Krystyna Kobos in Nataša Pirih Svetina. Učenje in poučevanje slovenščine kot neprvega jezika v Sloveniji. Infrastruktura slovenščine in slovenistike. Ur. Marko Stabej. Ljubljana: FF, 2009 (Obdobja 28). 203–209.
37
6 Seznam prilog
Priloga 1: Vprašalnik za izvajalce tečajev slovenščine
Priloga 1: Vprašalnik za izvajalce tečajev slovenščine
Uvodna stran
Tečaji slovenščine za odrasle
Pozdravljeni,
v diplomskem delu se ukvarjam s tečaji slovenščine v Sloveniji. Zanimajo me tečaji slovenščine kot neprvega jezika za odrasle, zato sem za organizatorke in organizatorje pripravila vprašalnik o ponudbi tečajev. Prosim vas, da si vzamete nekaj minut časa in odgovorite na vprašanja. Odgovori bodo v dragoceno pomoč pri diplomskem delu. Vprašalnik je anonimen.
Vsa vprašanja se navezujejo samo na tečaje za odrasle.
Zahvaljujem se vam za sodelovanje.
Vprašalnik
1. Tip ustanove:
a) Zasebna jezikovna šola.
b) Javni zavod.
c) Zasebni zavod.
d) Prostovoljska organizacija.
e) Drugo (prosimo, napišite):
2. Regija:
a) Gorenjska regija b) Goriška regija
c) Jugovzhodna Slovenija d) Koroška regija
e) Primorsko-notranjska regija f) Obalno-kraška regija g) Osrednjeslovenska regija h) Podravska regija
i) Pomurska regija j) Savinjska regija k) Posavska regija
l) Zasavska regija 3. Kraj:
4. Od kdaj izvajate tečaje slovenščine? Prosimo, napišite leto prve izvedbe.
5. Prosimo, napišite približno število vseh do sedaj izvedenih tečajev.
6. Prosimo, napišite približno število vseh udeležencev na tečajih slovenščine.
7. Katere vrste tečajev izvajate? Sprašujemo samo po tečajih za odrasle. Možnih je več odgovorov.
a) Splošne tečaje.
b) Specializirane tečaje.
c) Tečaje za begunce.
d) Začetna integracija priseljencev (ZIP).
e) Tečaje Zavoda za zaposlovanje.
f) Individualno poučevanje.
g) Drugo (prosimo, napišite):
[Če specializirane:] Katere specializirane tečaje izvajate? Sprašujemo samo po tečajih za odrasle. Možnih je več odgovorov.
a) Tečaje za zdravstvene delavce.
b) Tečaje za starše otrok priseljencev.
c) Tečaje za turiste.
d) Opismenjevanje v slovenščini.
e) Priprave na izpit iz slovenščine.
f) Drugo (prosimo, napišite):
8. Kako intenzivni so vaši tečaji (npr. število ur na teden, število ur ob enem srečanju …)?
Prosimo, napišite.
9. Ali priseljence vključujete v OŠ za odrasle?
a) Da.
b) Ne.
[Če da:] Prosimo, utemeljite.
[Če ne.] Prosimo, utemeljite.
10. Katerih tečajev se priseljenci najpogosteje udeležujejo?
a) Tečajev na začetni ravni.
b) Tečajev na nadaljevalni ravni.
c) Tečajev na izpopolnjevalni ravni.
11. Ali se pri načrtovanju in izvajanju tečajev povezujete z lokalno skupnostjo?
a) Da.
b) Ne.
[Če da:] Prosimo, opišite, kako.
12. Se prijavljate na razpise za sofinanciranje izvedbe tečajev?
a) Da.
b) Ne.
[Če da:] Na katere? Možnih je več odgovorov.
a) Na razpise Ministrstva za notranje zadeve.
b) Na razpise Zavoda RS za zaposlovanje.
c) Na razpise Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov.
d) Na občinske razpise.
e) Drugo (prosimo, napišite):
13. Kako potekajo vaši tečaji? Možnih je več odgovorov.
a) V živo.
b) Prek spleta – na daljavo.
c) Kombinirano – deloma v živo in deloma prek spleta.
14. Se je način izvedbe v letu 2020 razlikoval od izvedbe leta 2019?
a) Da.
b) Ne.
[Če da:] Prosimo, pojasnite.
[Če ne:] Prosimo, pojasnite.
15. Koliko udeležencev se je udeležilo tečaja slovenščine v letu 2019?
16. Koliko udeležencev se je udeležilo tečaja slovenščine v letu 2020?
17. Ali udeležence sprašujete po razlogih za udeležbo na tečajih?
a) Da.
b) Ne.
[Če da:] Kateri so najpogostejši razlogi za udeležbo?
18. Kako udeležence razdelite v skupine? Možnih je več odgovorov.
a) Z uvrstitvenim testom.
b) Z intervjuji.
c) Glede na samooceno (udeleženci sami ocenijo raven svojega znanja).
d) Udeležencev ne delimo po skupinah.
e) Drugo (prosimo, napišite):
[Če z uvrstitvenim testom:] Prosimo, na kratko opišite uvrstitveni test.
19. Po katerih kriterijih udeležence razvrščate v skupine? Možnih je več odgovorov.
a) Po predznanju slovenščine.
b) Po prvem jeziku.
c) Udeležencev ne delimo po skupinah.
d) Drugo (prosimo, napišite):
20. Kdo poučuje na tečajih slovenščine? Možnih je več odgovorov.
a) Učitelji slovenščine.
b) Študenti slovenistike.
c) Drugo (prosimo, napišite):
21. So za to delo opravili kakšno dodatno usposabljanje?
a) Da.
b) Ne.
[Če da:] Katero?
22. Katere učbenike se uporablja na tečajih? Možnih je več odgovorov.
