1,756415)2161)84-27*1158-11,24-,-8)-,-)8561

Ljubljana, 2001

© Razmnoževanje publikacije in njenih delov ni dovoljeno. Objava besedila in podatkov v celoti ali deloma je dovoljena le z navedbo vira.

št. 5/letnik X/2001

INDUSTRIJSKA POLITIKA V REPUBLIKI SLOVENIJI (D) - PREDELOVALNE DEJAVNOSTI

URADA ZA MAKROEKONOMSKE ANALIZE IN RAZVOJ

Gorazd KOVAÈIÈ

DELOVNI ZVEZKI URADA ZA MAKROEKONOMSKE ANALIZE IN RAZVOJ ISSN 1318-1920

Št. 5/letnik X/2001

Izdajatelj:

Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Gregorèièeva 27, 1000 Ljubljana.

Telefon: 01 478 10 12 Fax: 01 478 10 70

Elektronska pošta: gp.umar@gov.si http://www.sigov.si/zmar/publicis/dz.html

Urednica zbirke: Ana TRŠELIÈ

Prelom strani, tehnièna urednica: Tina KOPITAR Prevod povzetka: Marko GERMOVŠEK

Lektoriranje: Julijana ÈUFER Distribucija: Simona ZRIM Tisk: SOLOS, Ljubljana

Odgovorna oseba: dr. Janez ŠUŠTERŠIÈ, direktor Naklada:

200 izvodov

Pisna naroèila za zbirko ali posamezno publikacijo sprejemamo na naslov izdajatelja.

Kljuène besede: predelovalne dejavnosti, industrijska politika, globalizacija, konkurenènost, tehnološki razvoj, dodana vrednost, NTI, SWOT analiza, Slovenija, Evropska unija

K A Z A L O

POVZETEK / SUMMARY ______________________________________________________5 1. UVOD ____________________________________________________________________7 2. TEORETIČNI OKVIR ZA INDUSTRIJSKO POLITIKO ___________________________9 2.1 Zgodovinski presek___________________________________________________9 2.2 Opredelitev industrijske politike _______________________________________10 2.3 Argumenti za vodenje industrijske politike ______________________________11 3. INDUSTRIJSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE _______________________________ 13 3.1 Temeljne usmeritve in cilji industrijske politike __________________________14 3.2 Industrijska politika predelovalnih dejavnosti ____________________________14 4. INDUSTRIJSKA POLITIKA PREDELOVALNIH DEJAVNOSTI V SLOVENIJI ______ 20 4.1 Strategije, nacionalni programi in posebni razvojni dokumenti _____________20 4.2 Temeljna zakonodaja, usklajenost z Acquis-jem in stanjem na področju

pogajalskih izhodišč RS za sprejem pravnega reda EU (za področje 15 -

industrijska politika) _________________________________________________23 5. ANALIZA STANJA SLOVENSKE PREDELOVALNE INDUSTRIJE _______________ 27 5.1 Pomen predelovalnih dejavnosti _______________________________________27 5.2 Splošni pregled panoge ______________________________________________28 5.2.1 Temeljne primerjave med Slovenijo in državami EU - dodana

vrednost ____________________________________________________29 5.2.2 Poslovanje gospodarksih družb v letu 2000 _______________________31 5.2.3 Tehnološki razvoj in raziskovalno-razvojna politika ________________34 5.2.4 Povečanje konkurenčnosti in tehnološke opremljenosti s NTI _______37 5.3 SWOT analiza za predelovalne industrije ob vključitvi v notranji trg EU _____40 5.3.1 Eksterna analiza: PRILOŽNOSTI in NEVARNOSTI _________________43 5.3.2 Interna analiza: PREDNOSTI in SLABOSTI________________________44 6. SKLEP __________________________________________________________________ 46 7. LITERATURA ____________________________________________________________ 47 DO SEDAJ IZŠLO V ZBIRKI DELOVNI ZVEZKI ________________________________ 49

POVZETEK

V èasu prehoda v informacijsko družbo, ko globalizacija poslovanja in sposobnost uvajanja in sledenja tehnološkemu napredku opredeljujeta uspeh podjetij oziroma panog in je le-ta vse manj odvisen od razpoložljivosti produkcijskih faktorjev, stopajo v ospredje “mehki dejavniki razvoja”, kot jih je v okviru poveèevanja X- podjetniške uèinkovitosti opredelil Harwey Leibenstein. Sodobnemu pristopu podjetniškega optimiranja se mora prilagoditi tudi aktivna industrijska politika.

V prispevku so splošne teoretiène opredelitve sodobno zasnovane industrijske politike aplicirane na slovensko predelovalno industrijo s ciljem vplivati na razvojne potenciale v njenih podjetjih in jih ustrezno okrepiti.

Slovenska predelovalna industrija se po šoku, ki ga je povzoèila izguba nekdanjih jugoslovanskih trgov v zaèetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ter desetletnem obdobju tranzicijske stabilizacije nahaja pred novim izzivom. Vstop v novo tisoèletje simbolizira prehod v fazo ofenzivnega prestrukturiranja slovenske predelovalne industrije, katere glavni cilj je poveèanje konkurenène sposobnosti, uveljavitev na najzahtevnejših svetovnih in evropskih trgih (kar je imperativ, glede na omejenost domaèega trga) in posledièno znižanje razvojno-tehnološkega zaostanka v primerjavi z najrazvitejšimi državami Evropske unije.

Primerjalna analiza med Slovenijo in nekaterimi razvitimi majhnimi gospodarstvi Evropske unije nam pokaže, da je razvojna vrzel v predelovalni industriji še vedno zelo visoka, dolgoroèni trend zniževanja zaostanka pa prepoèasen. Odpravljanju slabosti slovenske predelovalne industrije, ki se kažejo v prenizki produktivnosti panoge (dodana vrednost na zaposlenega je približno 3-krat nižja, kot znaša povpreèje izbranih majhnih držav EU), v relativno zastareli in tehnološko izrabljeni strojni opremi, slabem poznavanju trgov in marketinških aktivnosti in nizki stopnji vkljuèenosti v mednarodne strteške povezave, mora biti v oporo sodobno zasnovana industrijska politika. Ocenjujemo, da je proces vstopanja Slovenije v Evropsko unijo in popolna integracija v skupni notranji trg Evropske unije neloèljivo povezan in komlementaren navedenim aktivnostim in konènemu cilju optimalne alokacije proizvodnih resursov.

SUMMARY

In a period of transition to the information society, when the globalisation of business operations and the capacity to introduce new technologies and follow technological progress are crucial for the top-level performance of companies and industries as a whole, and when success is increasingly less dependent on the factors of production that are available, an important role is played by the ‘soft factors of development’ as defined by Harwey Leibenstein in his work on how to increase corporate-efficiency. An active industrial policy must adapt itself to the ongoing efforts focused on the optimising of corporate operations.

This Working Paper applies the general theoretical definitions of what constitutes a modern industrial policy to Slovenian manufacturing industries with the aim of influencing and strengthening the development potential of manufacturing companies.

After the shocks caused by the loss of former Yugoslav markets in the early nineties and the ensuing ten-year period of transitional stabilisation, Slovenian manufacturing is facing new challenges. The entry into the new millennium symbolises a move into the offensive restructuring phase of Slovenia’s manufacturing industries whose main goals are to bolster competitiveness, gain recognition in advanced global and European markets (an imperative imposed by the small size of the domestic market), and reduce the developmental and technological gap behind the advanced economies of the EU.

An analysis comparing Slovenia with some small advanced economies of the EU shows that the development gap in manufacturing remains wide and the trend of reducing the gap too slow in the long term. The elimination of Slovenian manufacturing’s shortcomings, which are revealed through low productivity (value added per employee is about three times below the average of selected small EU member-states), the relatively obsolete and worn-out machinery and equipment, unsuccessful understanding of markets and marketing activities, and low integration into international strategic alliances, must all be supported by a modern industrial policy.

We believe that the processes of Slovenia’s accession to the EU and its full integration into the EU’s internal market are intertwined and complementary to the activities listed above as well as the final goal of allocating production resources optimally.

1. UVOD

Ob prehodu v 21. stoletje smo prièa narašèajoèi internacionalizaciji ter globalizaciji gospodarskih odnosov med državami. Zanimanje za globalne razvojne procese je postal prevladujoèi megatrend sodobnega sveta, ideologija sprememb pa posega na globalno (svetovno), državno in podjetniško raven (Kovaè, 1995). V okviru razvojnih tendenc in prizadevanj za vseobsegajoè in trajnosten družbeni razvoj igra pomembno vlogo industrijska politika, s katero želimo dolgoroèno vplivati na prilagajanje gospodarske strukture ekonomskim, tehnološkim, socialnim in okoljevarstvenim zahtevam in spremembam.

Že uvodoma je potrebno poudariti, da je izredno težko podati splošno definicijo industrijske politike. Opredeliti jo je možno le skozi prizmo razliènih metodoloških in vrednostnih izhodišè, ki izhajajo iz ekonomske teorije ter iz gospodarske in politiène prakse. Eno najširše sprejetih definicij je leta 1984 podal Chalmers Johnson (Audretsch, 1998). Industrijsko politiko pojmuje kot vladno sprejemanje in usklajevanje pobud za poveèanje produktivnosti in konkurenènosti celotnega gospodarstva ter posameznih sektorjev v njem. Predvsem pomeni implementacijo ciljno usmerjenega strateškega razmišljanja v ekonomsko politiko in je na abstraktni ravni logièna posledica spremenjenega koncepta konkurenènih prednosti, ki ga je v ekonomsko teorijo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja vpeljal Porter.

Razvita gospodarstva, in tej združbi želi pristopiti tudi Slovenija, se gibajo v smeri postindustrijske in informacijske družbe, kjer gibalo ekonomske aktivnosti predstavlja storitveni sektor. Ne glede na to so aktivnosti industrijske politike usmerjene na vsa podroèja gospodarskih dejavnosti, v primarni, sekundarni in storitveni sektor, torej tudi na podroèje predelovalnih dejavnosti (predelovalne industrije)¹. Njihov pomen je v zadnjih 25-ih letih relativno upadel vis a vis storitvenim dejavnostim, vendar kljub temu ohranjajo vlogo sektorja, ki je vitalnega pomena za gospodarsko rast. Zavedati se moramo, da relativno znižanje deleža predelovalnih dejavnosti in industrije nasploh v strukturi BDP in skupni zaposlenosti ni nujno pokazatelj upadanja konkurenènosti tega sektorja, gre samo za dialektiko razvoja, kot je bilo nakazano na zaèetku.

Z veliko verjetnostjo smemo prièakovati, da se v prihodnje pomembnost predelovalne industrije v strukturi BDP ne bo zmanjševala. Po eni strani gre za interakcijo med posameznimi sektorji v gospodarstvu, pri kateri je velik delež storitvenih dejavnosti (finanène, zavarovalniške, trženjske storitve idr.) neposredno vezan na proizvodno aktivnost primarnega in sekundarnega (industrijskega) sektorja, po drugi strani pa se sama predelovalna industrija v zadnjih letih nahaja v fazi (p)restrukturiranja proti tehnološko zahtevnejšim panogam (mikroelektronika, informacijska tehnologija, farmacija, genski inženiring idr.)

Slednjemu procesu naj bo v oporo uèinkovita vladna industrijska politika, ki jo slovenska predelovalna industrija potrebuje: (i) zaradi logiène nadgradnje dosedanjega procesa tranzicijske stabilizacije v smeri

1 V besedilu se zaradi boljše berljivosti in razgibanosti teksta izmenièno uporabljata obe besedni zvezi, ki imata v prièujoèem delu enak pomen.

ofenzivnega prestrukturiranja, (ii)zaradi globalizacije poslovanja in integracijskih trendov v svetovnem gospodarstvu in (iii) zaradi doseganja primerjalnih konkurenènih prednosti, ki zagotavljajo trajen gospodarski razvoj.

Pri tem morajo nosilci industrijske politike v Republiki Sloveniji (vlada in ministrstva) v svojo vizijo vkljuèiti politièno-ekonomske posebnosti majhne države z omejenimi proizvodnimi faktorji in majhnim domaèim trgom, soèasno pa izkoristiti potenciale, ki so akumulirani v podjetniškem sektorju in se manifestirajo v relativno veliki tržni fleksibilnosti. Ukrepi za dvig konkurenène sposobnosti slovenske predelovalne industrije, ki bo zmogla do popolnosti uveljaviti poslovno vizijo internacionalizacije in specializacije v okviru bodoèega nastopa na skupnem notranjem trgu Evrospke unije, se morajo osredotoèiti na spodbujanje raziskav in razvoja ter investicij v smislu hitrega tehnološkega posodabljanja proizvodnih programov, vlaganja v razvoj èloveškega dejavnika in novih izdelkov ter prehod v višje kakovostne in s tem višje cenovne razrede slovenske ponudbe. Posebno pozornost in nabor aktivnosti, ki jih je potrebno med seboj uèinkovito koordinirati in jim nuditi popolno institucionalno podporo, mora biti namenjena krepitvi menedžerskih znanj in sodobnih upravljalskih metod, spodbujanju razvoja malih in srednje velikih podjetij ter povezovanju podjetij v podjetniške mreže in razvoju industrijske kooperacije.

V prièujoèem delu so splošne teoretiène opredelitve sodobno zasnovane industrijske politike aplicirane na slovensko predelovalno industrijo. Po uvodnem razmišljanju in predstavitvi teoretiènega okvirja za vodenje industrijske politike smo v tretjem in èetrtem poglavju predstavili dosedanje aktivnosti, cilje in ukrepe industrijske politike predelovalnih dejavnosti v okviru Evropske unije in v Sloveniji. Zaradi moène tržne, produktne in tehnološke usmerjenosti slovenske predelovalne industrije v evropski gospodarski prostor mora industrijska politika v Sloveniji poleg lastnih nacionalnih razvojnih ciljev upoštevati tudi širši razvojni okvir, ki je dan z industrijsko politiko Evropske unije. V analitiènem delu prispevka (peto poglavje) so identificirani kljuèni parametri slovenske predelovalne industrije na podroèju lastništva, poslovnih rezultatov in tehnološke opremljenosti, ki opredeljujejo raven mednarodne konkurenènosti. Zakljuèni del združuje dosedanja spoznanja in ugotovitve v obliki kvalitativne SWOT analize in sklepnih razmišljanj.

2. TEORETIÈNI OKVIR ZA INDUSTRIJSKO POLITIKO

2.1. Zgodovinski presek

Vse od zametkov sodobne ekonomske misli v 18. stoletju do današnjih dni je v ekonomski teoriji prisotna veèna paradigma: Država – aktivni oziroma pasivni dejavnik usmerjanja ekonomskih aktivnosti. Vloga države kot usmerjevalca gospodarskih aktivnosti je bila skozi zgodovinsko prizmo zelo razlièna in pod vplivom v doloèenem èasu dominantnih ekonomskih doktrin. Zavedati pa se je potrebno, da je kompleksnost državne intervencije narašèala tudi in predvsem v povezavi z razvojem ekonomske teorije.

Najvplivnejši ekonomisti 18. in 19. stoletja (Quesnay, Petty, Smith, Ricardo) so v svojem programu prisegali na ekonomski liberalizem »laissez faire, laissez passer«², v katerem sta mehanizem cen in svobodna tržna konkurenca naravna dejavnika, ki zagotavljata ravnovesje ter optimalno alokacijo resursov v narodnem gospodarstvu. Smith je ugotovil, da posamezniki v gospodarskem procesu zasledujejo le lastne interese, pri tem pa nezavedno in spontano delujejo v splošno družbeno korist. Po Smithu je zato vsakršno aktivno poseganje države v gospodarsko dogajanje (kot so regulacije v produkciji, prodaji in nivoju zaposlenosti) ne samo nepotrebno, temveè družbeno škodljivo, dasiravno je priznaval potrebo po moèni vladi, ki zagotavlja zakonitost in red, institucionalni okvir za pogodbe ter nujno infrastrukturo (Krueger, 1990).

V obdobju po izbruhu velike gospodarske krize v ZDA (1929/ 33) Keynes s svojim naukom prviè omaja veljavnost temeljnih postulatov klasiène politiène ekonomije in nakaže vlogo države kot usmerjevalca ekonomskih aktivnosti. Mehanizmi svobodnega trga sicer kažejo tendenco vzpostavitve splošnega narodnogospodarskega ravnovesja, vendar se le-to lahko vzpostavi na razliènih, èesto zelo nizkih nivojih zaposlenosti in izkorišèe- nosti produkcijskega potenciala. Vzroke za navedeno stanje vidi Keynes³ v rigidnosti pri oblikovanju cen in mezd ter v prenizki narodnogospodarski stopnji investiranja. Željeni gospodarski cilji (polna zaposlenost, dolgoroèna gospodarska rast, stabilnost cen) po Keynesu ne moreju biti plod spontanega delovanja tržnega mehanizma, temveè jih je mogoèe uresnièiti le s pomoèjo državne intervencije, ki je usmerjena v uravnavanje agregatnega povpraševanja (z diskontno stopnjo, ki jo doloèi centralna banka, in proraèunskimi izdatki).

Keynesianski ekonomski instrumentarij je postal neuspešen v boju s strukturnimi vzroki gospodarskih kriz (1974/75 in 1980/83), katerih posledice so se kazale v soèasnem obstoju visoke stopnje brezposelnosti in inflacije (stagflacija). Neoklasièna ekonomska misel zopet preseli fokus preuèevanja na ponudbeno stran in poudarja vlogo konkurenènega svobodnega tržišèa, ki samodejno vraèa gospodarstvo v polnozaposlitveno ravnotežje. Razliènim doktrinam (monetarizem, ekonomika ponudbe, teorija racionalnih prièakovanj) je skupno povdarjanje ekonomskega liberalizma, vloga države pa je zreducirana zgolj na zagotovitev institucionalnega okolja, v katerem bodo tržni mehanizmi optimalno funkcionirali. V duhu te tradicije

2 Parola (pustite, naj gredo stvari svojo pot) naj bi nastala že l. 1736, ko jo je v svojih “Memoirs” zapisal Marquis D’ Argenson.

3 Veè o tem v Nick, H.: Marktwirtschaft – Legende und Wirklichkeit, 1985, str. 41.

Vloga države

kot usmerje-

valca gospodar-

skih aktivnosti

je bila gledano

skozi zgodo-

vinsko prizmo

zelo razlièna in

pod vplivom v

doloèenem èasu

dominantnih

ekonomskih

doktrin

naj se država odpove aktivni ekonomski politiki ter vlogi aktivnega usmerjevalca razvojnih procesov.

V zadnjih dveh desetletjih se pojavlja vrsta ekonomskih doktrin, ki osvetljujejo vlogo države in tržnega mehanizma z drugih vidikov in pomenijo odmik od osrednje »mainstream« ekonomske misli. Institucionalna ekonomika, nove smeri v razvojni ekonomiki, teorija javne izbire idr. so predmet in težišèe svojega preuèevanja usmerile tudi h globalni in dolgoroèni razvojni perspektivi sveta in posameznih dežel ter modeliranju in usmerjanju gospodarskega razvoja.

V dokaz potrditve te paradigme se lahko ozremo v gospodarsko stvarnost, kjer najdemo številne vzorène primere hitro razvijajoèih se držav, v katerih je državna administracija s svojo ekonomsko politiko odigrala aktivno in izrazito pozitivno vlogo pri vzpodbujanja gospodarskega razvoja. V prvo skupino lahko uvrstimo Nemèijo in Japonsko kot najuspešnejši gospodarstvi v obdobju po II. svetovni vojni. V drugo skupino sodijo »azijski tigri«

(Singapur, Tajvan, Hong Kong, Južna Koreja), ki so uspešno prodrli na svetovni trg in zmanjšali razvojni zaostanek za najrazvitejšimi gospodarstvi.

Tretja skupina pa obsega nekatere manjše evropske države, ki so se na svoji uspešni razvojni poti naslonile na ekonomsko razvitejše sosede (Avstrija na Nemèijo, Irska na Veliko Britanijo) ali pa svoj razvoj bazirale na ustanavljanju oziroma vkljuèevanju v evropske integracijske združbe (države Beneluxa, vstop Danske v ES).

Vsem omenjenim državam je uspel razvojni preboj s strateškim usmerjanjem gospodarstva, znotraj katerega je kljuèno vlogo odigrala aktivna industrijska politika.

2.2. Opredelitev industrijske politike

Že v zaèetku je potrebno poudariti, da ni mogoèe podati splošne definicije industrijske politike. Opredeliti jo je možno le skozi prizmo razliènih metodoloških in vrednostnih izhodišè, ki izhajajo iz ekonomske teorije ter iz gospodarske in politiène prakse. Industrijsko politiko pojmujemo kot vladno sprejemanje in usklajevanje pobud za poveèanje produktivnosti in konkurenènosti celotnega gospodarstva ter posameznih sektorjev v njem (Johnson C., v Audretsch 1998) in zagotovitev ugodnih pogojev za realizacijo visoke rasti gospodarskih in zaposlitvenih potencialov (Erber/

Hagemann/Seiter, 1998). Usmerjena je na ponudbeno stran gospodarstva.

Njeni poglavitni instrumenti so subvencije, davène olajšave, nakupi s strani države, trgovinska zašèita in izvozna politika, odnos do konkurence, regulacija trgov (Jakliè, 1994), v zadnjem obdobju pa se vse bolj uveljavljajo ukrepi za vzpodbujanje mehkih dejavnikov razvoja, kot so izobraževanje delovne sile, državna vlaganja v raziskovalno-razvojne dejavnosti na ravni podjetij in institucij (Dmitroviè, 1998) ter podpora malim in srednje velikim podjetjem in njihovemu mrežnemu povezovanju.

Kot podlago za aktivnosti industrijske politike v doloèenem èasovnem obdobju lahko uporabimo model življenjskega cikla proizvoda/storitve v posamezni panogi (Erber/Hagemann/Seiter, 1998). Uporaba instrumentov in ukrepov je seveda razlièna glede na to, ali se nahajamo v fazi rojstva in razvoja nekega proizvoda/stortitve, v fazi zrelosti ali pa v fazi stagnacije in zatona. V tej povezavi razlikujemo tudi anticipativno od reaktivnega

V zadnjih dveh

desetletjih je vrsta ekonom- skih doktrin predmet in težišèe svojega preuèevanja usmerila h globalni in dolgoroèni razvojni perspektivi sveta in posameznih dežel ter

modeliranju in usmerjanju gospodarskega razvoja

Industrijsko

politiko pojmu-

jemo kot vladno

sprejemanje in

usklajevanje

pobud za

poveèanje

produktivnosti

in konkurenèno-

sti celotnega

gospodarstva

ter posameznih

sektorjev v

njem...

tipa industrijske politike (Atkinson/Coleman 1998, v Grant W., 1995).

Anticipativna industrijska politika je usmerjena v strukturno transformacijo sektorjev in ima dolgoroèen znaèaj, aktivnosti reaktivne industrijskae politike pa so naravnane na hitro (ad hoc) reagiranje in reševanje specifiènih podjetniških problemov. Prva je znaèilna za države, kjer je že zgodovinsko pogojena moèna vloga države in prisotnost njenih posegov na gospodarsko podroèje (Francija, Japonska, “azijski tigri”), druga pa se po veèini uveljavlja v deželah, ki prisegajo na tradicijo ekonomskega liberalizma (ZDA, Velika Britanija, Kanada) (Erber/Hagemann/Seiter, 1997).

2.3. Argumenti za vodenje industrijske politike

Razdelimo jih lahko v štiri sklope (Jakliè, 1994; Berg/Schmidt, v Klemmer, 1998):

- argument tržne neuèinkovitosti

- argument doseganja gospodarske rasti - argument mednarodne menjave

- argument strateškega menedžmenta in “mrežni argument”

O argumentu, da tržni mehanizmi ne morejo uèinkovito koordinirati vseh ekonomskih aktivnosti, ne gre izgubljati besed. Ekonomska literatura in praksa nam vsakodnevno ponujata dovolj potrditev, da so za odpoved tržnega mehanizma kot rezultata modelsko-teoretiène dedukcije odgovorne njegove nerealistiène predpostavke (Berg/Schmidt, v Klemmer, 1998).

Iz tega implicitno izhaja tudi pomembnost vodenja ustrezne industrijske politike za doseganje èim višje gospodarske rasti, ki pa sama po sebi ni konèni cilj; temeljni cilj vsake demokratiène države je usmerjanje gospodarstva v doseganje višje ravni gospodarske razvitosti, ki se odraža v dvigu življenjskega standarda (Dmitroviè, 1998).

Dosedanja obravnava v veliki meri zanemarja mednarodno menjavo kot argument za industrijsko politiko. Sodobni ekonomski teoretiki opozarjajo, da Ricardova teorija primerjalnih prednosti in razpoložljivost produkcijskih faktorjev (Heckscher-Ohlinov teorem), ki sta dominirala v tradicionalni klasièni teoriji, na prehodu v 21. stoletje ne držita in da je mogoèe vplivati na mednarodne trgovinske tokove in konkurenène prednosti. To implicira tezo, da so lahko primerjalne prednosti endogene v ekonomski politiki vlade, kot tudi podjetij (Jakliè, 1993). V ospredju sodobnega pristopa sta torej inovativnost in podjetniška povezanost ter (v okviru ustrezne industrijske politike) vloga države, ki poskuša pozitivno vplivati na poslovno okolje podjetij in njihov strateški menedžment.

Moderno pojmovanje konkurenène sposobnosti držav in njihovega vkljuèevanja v mednarodno menjavo je predmet številnih analiz.

Najodmevnejša je vsekakor Porterjeva teorija konkurenènih prednosti⁴. Na podlagi študije desetih držav je Porter kot rezultat razvil koncept “diamanta”

kot izvora konkurenènih prednosti države, ki ga sestavljajo štiri skupine dejavnikov:

4 Veè o tem v Porter, M.E.: The Competative Advantage of Nations, 1990, str. 7.

...njeni klasièni instrumenti so subvencije, davène olajšave, nakupi s strani države, trgovin- ska zašèita, izvozna politika ...

...v zadnjem obdobju pa se vse bolj uve- ljavljajo ukrepi za vzpodbujanje

“mehkih dejav-

nikov razvoja”.

- faktorski pogoji (gre za položaj države pri razpoložljivosti, ustvarjanju in izpopolnjevanju produkcijskih faktorjev),

- pogoji povpraševanja,

- obstoj in struktura sorodnih in podpornih panog, - strategija firme, njena struktura in konkurenca.

Medsebojna odvisnost in interakcija determinat sistema ob uèinkoviti, a pasivni vlogi državne razvojne politike tvori okolje, ki uspešnim podjetjem omogoèa sinergijske poslovne uèinke in predstavlja temeljne vzvode konkurenènih prednosti celotnega gospodarskega sistema.

Primarni vir konkurenènih prednosti tièi dejansko v determinantah sistema, predvsem pa v podjetjih samih in v sposobnosti mrežnega povezovanja in sodelovanja. Ker je gonilna sila razvoja organizacijska in tehnološka inovacijska dejavnost, igra država v okviru svoje industrijske politike pomembno (posredno) vlogo. Poleg premagovanja tržnih neuèinkovitosti mora biti sposobna zasledovati cilje hitrega in uèinkovitega doseganja institucionalno-organizacijskih in razvojnih sprememb.

***

Zakljuèimo lahko z mislijo, da industrijska politika s svojim instrumentarijem in ukrepi lahko odigra pozitivno vlogo pri strukturnih spremembah domaèe industrije v željeni smeri in izboljšanju mednarodne konkurenènosti. Ne more in ne sme pa nadomestiti primarne vloge, ki jo imajo podjetja v tržno-kapitalistiènem gospodarskem sistemu, tj. sprejemanje najpomemb- nejših poslovnih odloèitev ob prevzemanju tveganja. Slednje mora ostati v domeni privatne iniciative. Ne država, ampak podjetja so zvezde gospodarskega razvoja. Industrijska politika tako predstavlja nujen, ne pa zadosten pogoj za doseganje gospodarske blaginje.

Industrijska

politika

predstavlja

nujen, ne pa

zadosten pogoj

za doseganje

gospodarske

blaginje

3. INDUSTRIJSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

Zaradi izrazitih sprememb v svetovnem gospodarskem prostoru v zadnjih dvajsetih letih se je industrijsko-politièni koncept Evropske unije spremenil.

Kolikor so bili ukrepi industrijske politike v zaèetni fazi evropske integracije usmerjeni na posebna podroèja, kot so premogovništvo, jeklarstvo in jedrska energija, ter v vzpostavitvi carinske unije, se je težišèe instrumentov in ukrepov industrijske politike od sedemdesetih let naprej usmerilo v krepitev konkurenène sposobnosti posameznih narodnih gospodarstev in zagotavljanje visoke zaposlitvene ravni.

i t s o n b o s o p s h i n č n e r u k n o k e j n a č e v o p v e n e j r e m s u , U E e k il o p e k s ji r t s u d n i e t e t i r o i r P : 1 a l e b a T

I J L I

C SREDSTVA

h i k s p o r v e it s o n b o s o p s e k s ji c a r g e t n i g i v D

h i n v o t e v s h i n s i v d o o s o n č n e r u k n o k a n ji t e j d o p

h i g r t

e k it il o p e n v it k a u r i v k o v it s o n p u k s v o l a i c n e t o p h i k s ji r t s u d n i h e s v a ji c a z il i b o m -

a j n a v o l e d o s a g e k s ji r t s u d n i

h i g r t a n e c n e r u k n o k e ti v o t o g a z a z v o p e r k u h i n jl i c a b d e v u -

h i k š i n t e j d o p h i k š e t a r t s e j n a v e š e p s o p a z k it il o p n i v o k p o t s o p h i n e č o l o d a b d e v u -

v a z e v o p

i v a z e v o p v it s o n d e r p h i n č n e r u k n o k e j n a č š ir o k z I

h i k s r a d o p s o g o ji c a z il a ir e t a m e d o č o j a č š a r a n z

g o n a p

e j n a v e š e p s o p v e k it il o p ) e n č v a d m e s v d e r p ( e n l a k s if a r o p d o p n i v e ti r e m s u -

v o s r u s e r h i k d e r e b a r z i e n l a n o i c a r n i a j n a v o l s o p a z

, e j n a v e ž a r b o z i(

a j o v z a r e k i n v a j e d e k h e m v e k it il o p e k s ji c it s e v n i v e ti r e m s u -

) č o m o p a n č i n h e t , e v a k s i z a r

e r i v k o o j a č o l o d i k , m r o n n i v o s i p d e r p o ji c a z il a n o i c a r a z j n a v e d a z ir p v e ti p e r k -

ji t e j d o p a j n a v o l s o p

o s i k n i č u h ir e t a k , v e t s d e r s h i n č it il o p - o k s ji r t s u d n i o b a r o p u a z v e ji r e ti r k v e ti d o g a li r p -

it s o n e l s o p a z n i it s o n d e r v e n a d o d e j n a č e v o p v i n e jr e m s u o n jl i c

it s o v o k a k e j n a v e č e v o p a z e k it il o p

"

e k s p o r v e

"

a b d e v u - r e t a k d e r p a n a g e k š o l o n h e t a b a r z i a š j e n v i z n e t n I

v ji g o l o n h e t h i n b o d o s a ji c a k il p a n i j o v z a r

ij ir t s u d n i

e n z a ji r p u jl o k o v e n e jr e m s u o s i k , e ji c it s e v n i R

&

R a z k it il o p a ji c a n i d r o o k a n a č e v o p -

e ji g o l o n h e t

i n v o l s o p i n t e r k n o k v R

&

R v o k ž e s o d o b a r o p u a z d u b d o p z v h i k s r a d o p s o g j o v z a r -

i s k a r p

e ji c a r e p o o k e k s ji r t s u d n i j o v z a R

h ij n a d e s o d u j n a v e t š o p u b o e ji c a r e p o o k e k s ji r t s u d n i ji d o r o h i n b o d o s a b a r o p u -

k l a n o i c a n it l u m h i n š e p s u j n e š u k z i

o s i k , v it a i c i n i h i n l a n o i c a n s n a r t ) v o d a l k s h i n r u t k u r t s o k e r p ( u j o v z a r a r o p d o p -

e g r t e č o t s a r o r ti h , e n jl i c a n e n e jr e m s u

i m i š j n a m n i i g o n a p v ij t e j d o p i m i n li d o v d e m a s o n d o a g e k s r e n t r a p e j n a jl v a jl e v u -

ij l e ti v a b o d

ji c it s e v n i h ij u t h i k s p o r v e e ji c o m o r p e ti v o k n i č u u l s i m s v p o t s ir p i n l a g e l n e t n e r e h o k -

e c n e r u k n o k it s o n v i z n e t n i e n z e r t s u v e ti v o t o g a Z

h i g r t h i n l a i c r a p a n

: g r t ij n a n u Z

e k s j a v g u r u

"

u k č u jl k a z o p v o m e l b o r p h it r p d o v e ti š e r z a r a z v o r o p a n e j n a č e v o p -

"

O T W - e d n u r e k s l a j a g o p

e c n e r u k n o k e n ž r t li v a r p h i n d o r a n d e m a ji c a k il p a a ti v o k n i č u n i j o v z a r -

U E v i k i n z o v u n i i k i n z o v z i o j a m i h ij i k , v o s e r e t n i h i n č if i c e p s e j n a v e t š o p u -

n i it s o ti v o k n i č u e j š i v u l s i m s v e k it il o p e k s n i v o g r t v o t n e m u r t s n i e j n a š jl o b z i -

e ji c a z il a n o i c a r e p o

: g r t ij n a r t o N

h i n j o v z a r h i n l a n o i g e r u j n a v e t š o p u b o i č o m o p h i n v a ž r d a ji c k u d e r a n jl a d a n -

ji ž e t o n v a r e n

i č o m o p h i n v a ž r d r o z d a n a z a m z i n a h e m a g e ti v o k n i č u v e ti v a t s o p s v -

i č o m o p h i n v a ž r d m o g n ir o ti n o m n i o k it il o p o n r u t k u r t s d e m a c n e r e h o k a n a č e v o p -

e j č e v u l s i m s v e ji c a k i n u i m o k e l e t n i o k ir t k e l e , n il p a z a g r t a g e j n a r t o n v e ti p e r k -

e jl o k o o n u t k u r t s r a f n i o n j u n o j a jl v a t s d e r p i k , v o k š o r t s a j n a v e ž i n z n i it s o n č n e r u k n o k

ji t e j d o p h i k s ji r t s u d n i e j n a v o l s o p a z

a r p v o p n i o b d u n o p d e m ji d a l k s e n a v a r p d O

m e j n a v e š

: a j n a v e š a r p v o p i n a r t s a N

i n v a r i n l a b o l g ,i š r i š a n e b a r o p e j n a j u b d o p z v a z v o p e r k u j o v z a r -

v o g r t h i v o n j o v z a r n i k e n a t s a n a z n i č š il o k o e j n a š jl o b z i -

: e b d u n o p i n a r t s a N

o ji c a z it a v ir p o n a č e v o p i z o k s e j n a j a g a li r p o n r u t k u r t s a z v o p e r k u e j n a v e š e p s o p -

ji t e j d o p h i k il e v e j n d e r s n i h i n h j a m a j n a jl v a n a t s u i k i m a n i d a r o p d o p - r

i

V :pirrejenopoErber/Hagemann/Setie,r1998;BuleitnoftheEU,1994