Vpogled v KNJIŽNA ZBIRKA P. ŽIGE ŠKERPINA V LJUBLJANSKEM FRANČIŠKANSKEM SAMOSTANU

(1)

SAMOSTANU

Sonja Svoljšak

Oddano: 2. 8. 2009 – Sprejeto: 7. 9. 2009

Izvirni znanstveni članek UDK 27-789.32 (497.4Ljubljana)»17«

UDK 027:2-523.6:090.1:929Škerpin Ž.

Izvleček

V prispevku¹ so predstavljene okoliščine nastanka ter temeljne ugotovitve o knjižni zbirki, ki jo je za potrebe ljubljanskega frančiškanskega samostana v prvi polovici 18.

stoletja pridobil p. Žiga Škerpin (1689–1755). V uvodu je podan kratek oris predhod- nih izhodišč za raziskavo zbirke, predstavljene pa so tudi osnovne hipoteze. Temu sle- dita predstavitev zgodovine ljubljanske frančiškanske knjižnice od začetkov do 18.

stoletja, ki vključuje tudi kratek življenjepis p. Žige Škerpina ter kratek opis trenut- nega stanja in ureditve gradiva v knjižnici. Prispevek se nadaljuje z opisom metodo- loškega pristopa k raziskavi zbirke, zaključijo pa ga analiza in sklepne ugotovitve o kvalitativnih in kvantitativnih značilnostih zbirke ter značilnostih dekorativnih motivov in obrez na vezavah Škerpinovih knjig.

Ključne besede: frančiškanske knjižnice, teološke knjižnice, samostanske knjižnice, Frančiškanski samostan Ljubljana, kulturna zgodovina, barok, Žiga Škerpin, dekorativne knjižne vezave

SVOLJŠAK, Sonja. P. Žiga Škerpin’s book collection in Ljubljana Franciscan monastery. Knjižnica, Ljubljana, 53(2009)1–2, p. 7–31

1 Prispevek je krajši povzetek doktorske disertacije z enakim naslovom, ki je bila pod mentorstvom dr. Nataše Golob uspešno zaključena januarja 2009.

(2)

Original scientific article UDC 27-789.32 (497.4Ljubljana)»17«

UDC 027:2-523.6:090.1:929Škerpin Ž.

Abstract

The article² presents the findings about the Franciscan monastery library collection which was acquired during the first half of the 18^th century by p. Žiga Škerpin (1689- 1755) and gives an overview of the circumstances of this collection’s origins. The intro- duction presents some previous publications and starting points regarding the Ljublja- na Franciscan monastery library and the collection as well as the basic hypothesis. It is followed by an overview of the monastery library history from its beginnings to 18^th century, including p. Škerpin’s biography and a short state-of-the-art overview. An overview of the methodological approaches to collection research is presented next, followed by the analysis, namely the general qualitative and quantitative findings about the collection and the main bookbinding and edges decoration characteristics.

Keywords: Franciscan libraries, theological libraries, monastery libraries, Franciscan monastery in Ljubljana, cultural history, Baroque, Žiga Škerpin, decorative bookbindings

1 Uvod

Zgodovino, vsebino in ureditev ljubljanske frančiškanske knjižnice so obravna- vali predvsem J. Dolar v prispevku: Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljublja- ni (2000, str. 44–48), N. Golob v prispevku: Kadelne iniciale v dveh volumnih frančiškanskega graduala (2002, str. 152–183) ter skupaj s F. Lacknerjem v: Katalog Mittelaletricher Handschriften der Wiener Franziskanerprovinz (2006).

Podatki o inkunabulah v ljubljanski frančiškanski knjižnici so vključeni v Gspan- Badaličev katalog Inkunabule v Sloveniji (1957), podatki o srednjeveških rokopisih pa v Kos-Steletov popis: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (1931). Pregledno poglavje o vsebini in ureditvi vsebuje tudi magistrsko delo S. Bahorja Razvoj in pomen starej- ših samostanskih knjižnic in njihov položaj v sodobnem knjižničnem informacijskem sistemu v Sloveniji (2003).

Oris zgodovine province, samostana, knjižnice ter nekaterih ključnih osebnosti v zgodovini ljubljanskega frančiškanskega samostana in knjižnice so podali: J.

Škofljanec v prispevku: Red manjših bratov (O. F. M. ) in provinca sv. Križa (2000, str. 9–93), J. Mlinarič v prispevku: Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta

2 The article is a short resume of a doctoral thesis, successfully defended in January 2009 under the supervision of dr. Nataša Golob.

(3)

1240 do preselitve leta 1784 (2000, str. 81–149) in S. Usenik v diplomskem delu:

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani (1999).

S fragmenti knjižnih vezav iz različnih obdobij (17.–19. stoletje) se ukvarja tudi diplomsko delo: »MEMBRA DISIECTA: iz sklopa knjižnih vezav 17., 18. in 19. stoletja v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani« (Svoljšak, 2002). Prav slednja raziskava je odprla možnost nadaljnjega raziskovanja katerega izmed starejših segmentov ljubljanske frančiškanske knjižnice.

Pred začetkom raziskave je bilo ugotovljeno, da o eni obsežnejših ohranjenih ljubljanskih historičnih knjižnih zbirk, ki jo je za potrebe samostanske knjižnice v prvi polovici 18. stoletja na svojih številnih potovanjih in vizitacijah po evropskih deželah in mestih nakupil samostanski redovni vizitator in provincial p.

Žiga Škerpin (1689–1755), ni bilo zapisanega skorajda nič.

Primarni namen raziskave je bil tako popis Škerpinove zbirke, analiza vsebinskih značilnosti fonda in provenienc, ter določitev značilnosti zbirke v kontek- stu vsebinske podobe tedanjih ljubljanskih in frančiškanskih knjižnic, s tem pa tudi predstavitev novih dognanj s področja zgodovine knjige, ljubljanske baročne knjižne kulture ter vloge frančiškanov na tem področju.

Sekundarni namen raziskave je bila klasifikacija in analiza slepo vtisnjenih dekorativnih pečatnikov in obrez na knjižnih vezavah omenjenega fonda, ter določitev splošnih in specifičnih značilnosti knjižne dekoracije Škerpinovih knjig, v okviru tedanjih knjigoveških dekorativnih tokov.

Kljub specifični vrsti knjižnice (samostanska – frančiškanska knjižnica) je bilo pričakovati, da bodo tudi ne tako značilna redovna vsebinska in znanstvena po- dročja, kot so zgodovina in pomožne znanosti, filozofija in naravoslovne znanosti, v okviru knjižne zbirke p. Žige Škerpina dobro zastopana v skladu s ponovno pov- ečanim zanimanjem za tovrstno literaturo po izteku protireformacije³.

Dekorativne knjižne vezave Škerpinovih knjig že na prvi pogled sodijo med pre- prostejše; slepo potiskane samostanske vezave. Ker so se v tedanji Ljubljani križali predvsem nemško-italijanski kulturni vplivi, je bilo na dekorativnih knjižnih vezavah Škerpinovih knjig pričakovati predvsem avstrijsko-nemški tip dekoracije in kompozicij, ter nekatere retrospektivne renesančne motive.

3 Tudi B. Berčič v študiji: O knjigah in knjižničarstvu: razvojne študije in analize (2000, str. 102)ugo- tavlja, da so tedanje najpomembnejše samostanske knjižnice: jezuitska, kapucinska, avguštinska, diskalceatska ter frančiškanska knjižnica, ki so bile v obdobju protireformacije žarišča katoliške prenove, v 18. stoletju ob zunanji spodbudi začele spreminjati svoj značaj, v njihovih fondih pa so se poleg številnih cerkvenopravnih in cerkveno-zgodovinskih, moralno-teoloških in drugih teoloških in bibličnih del pričela množiti še druga znanstvena ter literarna dela. Nezanemarljiv faktor vpliva pa predstavljajo tudi spodbude, ki so prihajale s strani tedanje meščanske inteligence in raziskovalnih oziroma znanstvenih društev (pri nas Academia operosorum).

(4)

2 Kratka zgodovina ljubljanske frančiškanske knjižnice do 18. stoletja

Ljubljanska frančiškanska knjižnica je največja izmed ohranjenih frančiškanskih knjižnic na Slovenskem. Druge pomembnejše slovenske frančiškanske knjižnice, ki so sedaj večinoma urejene v obliki muzejskih zbirk, so: knjižnica frančiškan- skega samostana na Kostanjevici, knjižnica frančiškanskega samostana v Nazarjah ter knjižnica frančiškanskega samostana v Novem mestu.

Frančiškani so se v Ljubljani naselili leta 1233. Povabil naj bi jih oglejski patri- arh Bertold V., ki je bil osebni prijatelj Frančiška Asiškega, naselili pa so tedanjo cerkev sv. Filipa na sedanjem Vodnikovem trgu, ob kateri so zgradili tudi samostan. O tem priča listina iz leta 1242 (Mlinarič, 2000, str. 83). Prvi podatki o samostanski knjižnici manjših bratov v Ljubljani se nanašajo še na prvotno sa- mostansko zgradbo na današnjem Vodnikovem trgu, kjer so tedaj prebivali konventuali. Opirajoč se na Valvasorjevo veliko veduto Ljubljane Lesar (2000, str.

159) pravi, da je bila knjižnica v zahodnem traktu in sicer v oglu križnega hodni- ka. Leta 1382 je samostan pogorel do tal, vendar so ga obnovili med letoma 1403 in 1412. Ko je v 15. stoletju pod Auerspergi provinca sprejela observantsko re- formo, so morali konventuali zapustiti samostan. Naselila ga je druga veja reda manjših bratov, ki se je od vseh najintenzivneje ukvarjala s knjigo, knjižničarstvom in izobraževanjem, observanti (Škofljanec, 2000, str. 34 in Mli- narič, 2000, str. 83).

Leta 1596, v času protireformacije, so frančiškani popolnoma zapustili samostan, med leti 1596 in 1609, ko so se ponovno vrnili v Ljubljano, pa so veliko knjig začasno preselili v graški frančiškanski samostan. Znano je tudi, da je bilo v času od 1596 do 1612, ko so v samostanu bivali oskrbovanci cesarskega špitala, veliko knjig izgubljenih ali pa si jih je prisvojil špitalski mojster, ki so ga redovniki leta 1609 tudi zaprosili, naj jim knjige in knjižnični inventar vrne (Golob, 2002, str. 156).

Leta 1784 je bil z jožefinskimi dekreti ukinjen samostan bosonogih avguštincev.

Dodeljen je bil frančiškanom, saj so bili povečane podpore deležni predvsem redovi, ki so izvajali šolsko dejavnost in socialno delo, med slednje pa so sodili tudi frančiškani (Škofljanec, 2000, str. 55). S prejšnje lokacije so v svoje novo bivališče med drugimi predmeti prinesli tudi knjige in listine (Ožinger, 2000, str.

24). Prav na tej lokaciji – Prešernovem trgu – je frančiškanski samostan še danes.

Čeprav je knjižnica obstajala že od samega prihoda frančiškanov v Ljubljano v 13. stoletju, pa se za njenega formalnega ustanovitelja šteje Žiga Škerpin, ki je zanjo pridobil tudi večino starejšega fonda (Lesar, 2000, str. 169, Miklavčič, 1967, str. 329).

(5)

P. Žiga Škerpin je bil frančiškanski teolog in pisatelj. Rojen je bil leta 1689 v Kamniku. Leta 1703 je vstopil v frančiškanski red v Nazarjah ter z odličnim us- pehom nadaljeval študij na različnih fančiškanskih šolah. Leta 1712 je pridobil naziv lektorja za filozofijo in telogijo, od leta 1730 dalje pa je bil tudi cesarski tajniški svetnik.

V dvajsetih letih 18. stoletja je bil anonimno predlagan za cesarskega teologa in redaktorja II. dela Schoenlebnovega dela Carniolia Antiqua et Nova, do česar pa na koncu ni prišlo zaradi nenaklonjenosti vicedoma grofa Thurn-Valassina (Mik- lavčič, 1967, str. 329).

V letih 1732–1735 in 1745–1748 je bil Škerpin provincial, vmes in pozneje pa redovni vizitator za Ogrsko, Bavarsko, Avstrijo, Benečijo in Rim ter tri leta tudi generalni definitor in prokurator reda.

Ob prezidavi samostana (1734–1735) na Vodnikovem trgu je Škerpin dal urediti tudi nov prostor za knjižnico ter priskrbel velik del starejšega gradiva. Ustrezna opremljenost samostana z znanstveno literaturo je bila še kako pomembna tudi zaradi dejstva, da je tam od leta 1658 potekal redovni študij teologije in da je bil kot že rečeno velik del starejšega fonda izgubljen ali uničen v času reformacije in zgodnje protireformacije.

Kronist frančiškanskega samostana p. Maver Faidiga je zapisal, da je Škerpin poleg drugih arhitekturnih izboljšav samostana dal urediti posebej lep prostor za knjižnico, ki je bil tudi lepo poslikan. Za Škerpinov »izbrani« fond in gradnjo prostorov, ki je potekala med leti 1733 in 1735, so mnogo prispevali številni dobrotniki in Škerpinovi prijatelji. Med njimi velja posebej izpostaviti Auer- sperge. (Faidiga, 1777, str. 298 in 299, Mlinarič, 2000, str. 132). Za nakup knjig so bila posebno pomembna leta 1732–1735 in 1745–1748, ko je bil Škerpin provincial, vmes in pozneje pa redovni vizitator za Ogrsko, Bavarsko, Avstrijo, Bene- čijo in Rim ter tri leta tudi generalni definitor in prokurator reda.

Največ knjig naj bi Škerpin prinesel ravno s svojih številnih vizitacij in potovanj, precej pa jih je verjetno kupil tudi pri tedanjih ljubljanskih tiskarjih; Mayru in Reichardu oziroma v Benetkah. Leta 1735 je tedanji gvardijan Vincentius Maria- shitz (Vincenc Mariašič) dal do tedaj nakupljene knjige tudi zvezati (Faidiga, 1777, str. 299).

Škerpinovi nakupi vsekakor predstavljajo največji in najpomembnejši del starej- šega knjižničnega fonda. V knjige najrazličnejših provenienc in področij je Žiga Škerpin po priljubljeni bibliofilski navadi dal nalepiti tudi svoj tiskan ekslibris.

(6)

Sl. 1: Škerpinov ekslibris

Prav dejstvu, da so z zgornjim ekslibrisom najverjetneje opremljene vse Škerpi- nove knjige, se gre zahvaliti, da njegovi nakupi predstavljajo lahko prepoznavno in s tem odlično raziskovalno enoto znotraj celotnega fonda knjižnice.

Škerpin je bil sicer tudi sam avtor štirih del (v rokopisu): Commentaria in Aristo- telis Stagyritae octo libros Physicorum (2 knjigi: 1714 in 1718), Tractatus in 4 libros Sententiarum (Petri Lombardi) (1718?), Tractatus de Anima ter Itinerarum Hispani- cum (1740).

2.1 Ureditev knjižnice in postavitev – trenutno stanje

Knjige so v knjižnici trenutno urejene po formatu (folij, kvart, oktav). Večji for- mati so shranjeni posebej. Na policah je gradivo razvrščeno pod zaporednimi signaturami, kjer prvi del signature pomeni številko stolpa, drugi označuje poli- co, tretji pa pomeni zaporedno številko knjige na tej polici. Dela so uvrščena v 14 strokovnih skupin, nekatere od njih pa vsebujejo še podskupine: »1a. Sveto pis- mo, njegova razlaga, konkordance, 1b. Hermenevtika, uvod v sveto pismo, biblično sta- rinoslovje, 2. dela cerkvenih očetov, učenikov in drugih, zlasti bogoslovnih pisateljev.

Patrologija, 3a. Dogmatika, 3b. Moralika, 3c. Knjige o spovedi, 4. Pridige, kateheze, 5.

Apologetika, 6a. Ascetične knjige, 6b. Premišljevanje in molitveniki, 7a. Življenje Jezusa Kristusa in Blažene Device Marije, 7b. Biografije sploh, 8a. Cerkveni zbori, sinode, cerkvene določbe, 8b. Kanonično in civilno pravo, 8c. Liturgične knjige, 9a. Cerkvena zgodovina, cerkveni (zbori), redovi, misijoni, 9b. Svetovna zgodovina in pomožne znanosti, zgodo- vine sploh: geografija, statistika, kronologija, arheologija, heraldika, sfragistika, 10a. Filo- zofija: logika, psihologija, sociologija, pedagogika, 10b. Fizika in kemija, geologija, rudni-

(7)

noslovje, zoologija, fiziologija, živinoreja ..., 10c. Tehnika: matematika, astronomija, nav- tika, 11a. Poezija in retorika, 11b. Slikarstvo, kiparstvo, stavbarstvo, 11c. Besednjaki in slovnice, 11d. Beletristika, 12. Medicina, 13. Vodilo, konstitucije in druge določbe za I., II., III. Red sv. Frančiška, 14. Beletristika, politične in druge knjige razne vsebine⁴«.

Knjižnica ima tudi abecedni imenski, abecedni stvarni, strokovni ter matični knjižni katalog. Nobeden od teh pa žal ni popoln. Najstarejši katalog, predvido- ma iz leta 1491, ko so samostan na Vodnikovem trgu zapustili konventuali in naselili observanti, pa za sedaj ni bil najden: ne bi bilo presenetljivo, če bi se izkazalo, da je bil uničen (Golob, 2002, str. 152).

Po približni oceni je v frančiškanski knjižnici 70.000 enot gradiva (starejše in novejše gradivo), med njimi tudi 5 srednjeveških rokopisov ter 111 inkunabul (Dolar, 2000, str. 437). V knjižnici je tudi precej novoveškega rokopisnega gradiva, zbirka notnega gradiva p. Hugolina Satnerja ter večja količina starejšega fotograf- skega gradiva in starejše periodike.

3 Popis knjižne zbirke p. Žige Škerpina

3. 1 Potek in metodološka izhodišča

Popis zbirke je potekal med letoma 2002 in 2006 in je bil opravljen de visu. V opis posamezne knjige iz Škerpinove zbirke so bili zaradi omejenega časa, ki je bil na voljo, pa tudi zaradi narave raziskave, katere namen je bil predvsem analiza vsebine zbirke kot celote, vključeni le najosnovnejši elementi. Prva številčna oznaka (1-1675) v posameznem opisu pomeni zaporedno številko zapisa v ele- ktronskem katalogu. FSLJ pomeni kratico za Frančiškanski samostan v Ljublja- ni, vse naslednje številčne in črkovne oznake pa predstavljajo signaturo knjige glede na trenutno postavitev, pri čemer prva oznaka (npr. 1) pomeni zaporedno število stolpa, druga (npr. a) zaporedno črko knjižne police, na kateri je knjiga postavljena, zadnja oznaka pa je zaporedno mesto postavitve knjige na polici (npr.

1). V kolikor gre za več zvezkov istega dela, ki nosijo isto signaturo in se razliku- jejo le po zaporedni številki postavitve na polici, je signatura zapisana v sledeči obliki: 1 a 1 – 15.

Ostali podatki, vključeni v posamezni opis, so: višina hrbta posamezne enote, širina platnice posamezne enote, avtor, naslov, kraj natisa, tiskar (knjigarnar,

4 Navodila za sedanjo prostorsko in vsebinsko ureditev je napisal Dr. P. Angelik Tominec, ki je v prvih letih službovanja (pred 2. svetovno vojno) v Ljubljani deloma uredil in popisal knjižnični fond.

(8)

izdajatelj), leto natisa, jezik, število zvezkov, osnovni podatki o vezavi, strokovna skupina (I-XIV), kateri delo pripada, ter opombe o posameznem izvodu/naslovu.

Podatek o širini hrbta v opise ni vključen, ker so hrbti posameznih zvezkov istega dela različnih dimenzij.

Avtorske značnice (oblike imen in priimkov) so bile preverjene v katalogu Va- tikanske knjižnice, katalogu starejšega gradiva Dunajske nacionalne biblioteke (od leta 1501 do 1929), Biografsko-bibliografskemu cerkvenemu leksikonu, Ka- toliški enciklopediji⁵ in slovenski normativni bazi Conor, v kolikor jih je bilo v njej moč najti.

Podatki o naslovu vsebujejo glavni naslov ter nadaljevanje naslova, v primeru da ta obstaja, in ima dodatno pojasnjevalno funkcijo.

Kraj natisa ter ime tiskarja (založnika, knjigoveza) sta prepisana dobesedno, saj se imena krajev in tiskarjev pojavljajo v zelo različnih oblikah, prav tako so ra- zlični predlogi, ki uvajajo posamezne podatke, jeziki kraja natisa ali imena tiskarjev ter sklanjatve omenjenih podatkov. Kot pojasnilo so dodana še sedaj uvel- javljena imena mest v izvirnem jeziku⁶.

Letnice natisa so zaradi konsistentnosti navedene v arabskih številkah, vendar se pri letnicah natisa pojavljajo tako arabske kot latinske oznake za števila. V primeru nejasnosti so rimska števila izpisana v izvirni obliki.

Okrajšave za jezike so: lat. (za latinski jezik), nem. (za nemški jezik), it. (za italijanski jezik), gr. (za grški jezik), fr. (za francoski jezik), špa. (za španski jezik), flam. (za flamski jezik), kal. (za kaldejski jezik), heb. (za hebrejski jezik) in ar. (za arabski jezik).

Število zvezkov pomeni število fizičnih enot, ki jih posamezno delo obsega.

Podatki o vezavi zajemajo tip prevleke in tip opore.

Zadnja podatka o posamezni enoti sta oznaka strokovne skupine (I – XIV in XV), ki ji delo pripada ter opombe.

5 Glej uporabljene vire.

6 Po viru: Latin Places names. MAXWELL, R. L. in LARSON, K. Latin place Names [1997]. [on- line]. Brigham Young University; Bibliographic Standards Committee; Rare Books and Manu- scripts Section, Association of College and Research Libraries. Dostopno na URL: http://

www.lib.byu.edu/~catalog/people/rlm/latin/names.htm

(9)

Popis je urejen po vsebinskih skupinah, znotraj posamezne vsebinske skupine pa po abecednem vrstnem redu avtorjev oziroma naslovov. Podatki o adligatih sledijo glavnim naslovom, uvaja jih napotilo [accedit]⁷.

Sl. 2: Izsek iz kataloga (Accessova baza)

Sl. 3: Izsek iz kataloga (ureditev znotraj posamezne strokovne skupine)

7 Ker zaradi obsežnosti raziskovalnega vzorca ni bilo mogoče do potankosti pregledati vsakega posameznega volumna, ne gre izključiti možnosti, da je dejansko število del adligatov večje, kot jih navaja katalog. Prav tako velja opozoriti, da zaradi standardnega nabora znakov, ki jih omogoča ASCII koda, ponekod ni bilo mogoče zapisati ustreznih diakritičnih znakov.

(10)

3.2 Sistematizacija, klasifikacija in poimenovanje ornamentov na vezavah knjig p. Žige Škerpina

⁸

Sistematizacija, klasifikacija in poimenovanje ornamentov na vezavah knjig p.

Žige Škerpina so nastali na podlagi pregleda in primerjave štirih različno obsežnih sistematičnih popisov, klasifikacij in poimenovanj, ki so po svoji vsebini ali pristopu na kakršen koli način primerni za uporabo pri raziskovanemu vzorcu.

Osnovni primerjalni vzorec je obsegal: popis in sistematizacijo dekorativnih pečatnikov knjigoveške delavnice Jezuitskega kolegija v Bruslju med letoma 1630 in 1685 (Cockx – Indestenge, 1998, str. 165–177), popis delavnic, sistematizacijo in klasifikacijo dekorativnih pečatnikov, ki so jih uporabljali graški knjigovezi od 16. do 18. stoletja (Hohl, 2003), združeno podatkovno bazo ornamentov 15. in 16. stoletja iz zbirk: Staatsbibliothek zu Berlin, Bayerische Staatsbibliothek München, Herzog August Bibliothek Wolfenbüttel, Württembergische Landesbib- liothek Stuttgart (Einbanddatenbank)⁹in Popis srednjeveških vezav v Italiji (Fe- derici, 1996, str. 119–127).

Zaradi kombinacije ornamentov, pri katerih kot razločevalna lastnost prevladuje motivika (retrospektivni: srednjeveški in renesančni), in specifičnih baročnih motivov ter nekaterih izjem, pri katerih kot razločevalna lastnost praviloma prevladujejo oblikovne ali slogovne lastnosti, je bilo težko izdelati enoten sistem uvrščanja zgolj po eni izmed omenjenih lastnosti. Zato je bila najboljša odločitev za kombiniran sistem, glede na omenjena glavna tipa razločevalnih lastnosti in enostavna tristopenjska klasifikacija (glavna skupina, podskupina, variacija) po zgledu projekta Die Buchbinder von Graz (Hohl, 2003).

Glavni dve skupini ornamentov (A in B) sta bili formirani glede na tip pečatnik- ov. Skupina A vsebuje ornamente, ki so bili vtisnjeni z valjastimi, skupina B pa ornamente, ki so bili vtisnjeni s ploskimi pečatniki. Znotraj skupine ploskih pečatnikov ni dodatne diferenciacije med malimi in velikimi ploskimi pečatni- ki¹⁰. Vsaka od glavnih dveh skupin ima še podskupine/podvrste, ki so tvorjene glede na specifične oblikovne lastnosti¹¹ ali specifično prevladujočo motiviko

8 V raziskavo so bili vključeni le slepo odtisnjeni ornamenti, čeprav je na vezavah 21 zvezkov (Suarezova zbrana dela ter kartografska dela Blaeuja in Janssona) najti tudi zlato dekoracijo.

9 EINBANDDATENBANK (2004). Berlin: Deutsche Forschungsgemeinschaft. Dostopno na URL:

http://www.hist-einband.de/

10 Večji ploski pečatniki/odtisne plošče niso bili uporabljeni za dekoriranje vezav v Škerpinovem fondu.

11 Zaradi specifičnih oblikovnih lastnosti so posebne podskupine dobili: volutni in trikotni vitičasto listni ornamenti, vretenasti ornamenti, vinjete in stilizirani/geometrizirani rastlinski motivi, ro- zete, ovali in grbi.

(11)

pečatnikov¹². Posamezna podskupina ima lahko še podvrste. Ornamenti znotraj podskupin in podvrst so razvrščeni od enostavnejših do kompleksnejših.

Sistem označevanja skupin in posameznih ornamentov je kombiniran: črkovno- številčni.

Skupina A (valjasti pečatniki) vsebuje tri podskupine glede na značilnosti motivike: Aa –Bordure s prevladujočo rastlinsko motiviko, Ab – Stilizirane in ge- ometrizirane bordure in Ac – Palmetne bordure s polkrožnimi loki. Znotraj posamezne podskupine so ornamenti zaporedno oštevilčeni (Aa1, Aa2, Aa3 itd.).

Skupina B (ploski pečatniki) vsebuje osem podskupin: Ba – Volutni in trikotni vitičasto listni motivi, Bb – Vinjete in drugi stilizirani/geometrizirani rastlinski motivi, Bc – Cvetlice in šopki, Bd – Vretenasti ornamenti, Be – Granatna jabolka, Bf – Rozete, Bg – Ovali in Bh – Grbi. Znotraj posamezne skupine so ornamenti zaporedno oštevilčeni (Ba1, Ba2, Ba3 itd.).

Na prvi ravni (sistematizacija glavnih skupin) so tako ornamenti razvrščeni glede na orodje oziroma tehniko izvedbe, na drugi ravni pa glede na motiviko ali oblikovne lastnosti. Izjema sta skupini Bb in C, v katerih so ornamenti uvrščeni tudi glede na lokacijo na platnici, oziroma hrbtni prevleki (kotni in središčni ornamenti, obrobe).

Poimenovanje posameznih ornamentov je opisno. Na prvem mestu je prevladu- joča značilnost ornamenta (motivika, oziroma oblika ali položaj), sledi pa pojasnilo o drugih oblikovnih in slogovnih značilnostih njegovih variacij.

Pri sistematizaciji dekorativnih obrez je za zgled služila sistematizacija iz poseb- nih zbirk Firestonske Knjižnice na univerzi v Princetonu¹³ in opisi posameznih tehnik in slogov dekoracije knjižnih obrez v Slovarju knjigoveške in konserva- torske terminologije Stanfordske univerze¹⁴.

Na vezavah Škerpinovih knjig se pojavljajo naslednji tipi obrez:

- Ca: Enobarvne pobarvane obreze, - Cb: Enobarvne brizgane obreze, - Cc: Večbarvne brizgane obreze,

12 Zaradi specifične motivike so posebne podskupine dobili: bordure s prevladujočo rastlinsko mo- tivko, palmetne bordure s polkrožnimi loki, cvetlice in šopki ter granatna jabolka.

13 HAND BOOKBINDINGS. EDGE DECORATION. [2004]. [online]. Princeton Universitiy li- brary, cop. 2004. Dostopno na URL: http://libweb5.princeton.edu/visual_materials/hb/cases/

edgedecoration/index.html

14 ROBERTS, T. M. IN ETHERINGTON, D. Bookbinding and the conservation of books: a diction- ary of descriptive terminology [online]. Stanford University. Dostopno na URL: http://

palimpsest.stanford.edu/don/toc/toc1.html

(12)

- Cd: Enobarvne marmorirane obreze, - Ce: Večbarvne marmorirane obreze, - Cf: Zlate puncirane obreze.

4 Analiza zbirke in sklep

Skupno število naslovov v Škerpinovi zbirki je 1669, volumnov pa 2672. Naj- bolj obsežna je strokovna skupina VIII. Sledijo ji skupine: III, IV, IX,VI, II, I, VII, X, XIII, XI, XIV, XII, V in XV.

I. naslovov: 66, zvezkov: 159 II. naslovov: 73, zvezkov: 140 III. naslovov: 253, zvezkov: 428 Sl. 4: Izsek iz kataloga ornamentov

(13)

Sl. 5: Značilna »frančiškanska vezava« knjige večjega formata, s frančiškanskim supralibrosom v središču osrednjega polja, šopki v vogalih, borduro z medal- jonskimi upodobitvami, pravokotnima poljema z volutnima, vitičastima orna- mentoma ob levi in desni stranici ter ovalom v središču, rastlinsko (palmetno) borduro, ki je ob zgornjem in spodnjem robu odtisnjena dvakrat – zrcalno, ter okvirji iz slepih črt, ki se v vogalih sekajo (knjiga večjega formata).

(14)

IV. naslovov: 162, zvezkov: 207 V. naslovov: 35, zvezkov: 83 VI. naslovov: 154, zvezkov: 198 VII. naslovov: 64, zvezkov: 115 VIII. naslovov: 430, zvezkov: 590 IX. naslovov: 158, zvezkov: 291 X. naslovov: 62, zvezkov: 89 XI. naslovov: 52, zvezkov: 60 XII. naslovov: 51, zvezkov: 63 XIII. naslovov: 57, zvezkov: 99 XIV. naslovov: 51, zvezkov: 142 XV¹⁵. naslovov: 1, zvezkov: 8

Sodeč po podatkih o številu knjig v nekaterih samostanskih knjižnicah, ki so bile evidentirane ob predaji v licejsko knjižnico v 18. stoletju (Berčič, 2000, str. 104 in Kodrič - Dačić, 2006, str. 15–39) se Škerpinova knjižna zbirka skupaj z ostali- mi sočasnimi nakupi in drugim starejšim gradivom uvršča med obsežnejše samostanske knjižne fonde na Kranjskem do konca 18. stoletja. K skupnemu števi- lu knjig v frančiškanski knjižnici do prve polovice 18. stoletja je za boljšo pred- Sl. 6: Primer večbarvne marmorirane obreze z vijolično-rumeno-rožnato-sinje modrim packastim vzorcem (Ce4).

15 Delo Magnum theatrum vitae humanae je edino uvrščeno v skupino XV. Najverjetneje gre za pomoto pri zapisu strokovne skupine, saj bi glede na vsebino delo moralo pripadati skupini XIV.

(15)

stavo o velikosti knjižničnega fonda poleg Škerpinovih nakupov potrebno priš- teti še druge knjige, ki so jih kupovali Škerpinovi predhodniki, sodobniki (npr.

gvardijan Mariašič in drugi redovniki, ki so v knjige prav tako lepili ali vpisovali svoje ekslibrise), najverjetneje pa večino drugih starejših tiskov, inkunabul ter pet rokopisov. Skupaj s temi knjigami, ki datirajo do vključno šestdesetih let 18.

stoletja in imajo tudi enotno vezavo v belo usnje ali nebarvan pergament, je fond tedanje frančiškanske knjižnice obsegal več kot 4000 zvezkov.

Celotna zbirka je pretežno teološka, saj je teoloških, redovnih in drugih nabožnih vsebin (liturgika, pridigarska literatura, kateheze, cerkveno pravo, življenjepisi svetnikov, beatifikacije, kanonizacije) približno 75 odstotkov. Te vsebine uravnoteži premišljen izbor pomembnih laičnih vsebin in prominentnih avtorjev. Precej je grških, rimskih in bizantinskih literatov, zgodovinarjev in filozo- fov, sodobnejših (renesančnih in kasnejših) literarnih, filozofskih in politično- etičnih, medicinskih, zgodovinskih (domoznanskih) ter enciklopedičnih del.

Predvsem pri delih, ki izvirajo iz protireformacijskega obdobja, je opaziti precej- šnjo skladnost s sočasnimi evropskimi tokovi na področju vsebine tedanjih tiskov: močno namreč prevladujejo cerkveno-pravna dela, ter dela različnih ugled- nih teoloških avtorjev in cerkvenih očetov (npr. v tem obdobju tako popularne zbirke del cerkvenih očetov, kot so MAXIMA BIBLIOTHECA VETERUM PATRUM ali številna OPERA OMNIA pomembnih starejših teoloških avtorjev).

Vsebinsko so najbolj raznolika dela iz časa Škerpinovega življenja, to je prve polovice 18. stoletja. Tu najdemo veliko več zgodovinskih, domoznanskih ter enciklopedičnih del, kar lepo sovpada z na novo oživljenim zanimanjem za omenjena področja v obdobju med iztekom protireformacije in razsvetljenstvom.

Zbirka deloma kaže tudi prototipne značilnosti frančiškanskih knjižnih zbirk, saj vsebuje precejšnje število del s področja biblistike, patristike, moralne teologije, dogmatike, liturgike in pridigarskih del. Omenjena področja (skupaj s strokovno skupino XIII, ki je večinoma namenjena frančiškanskim vsebinam) namreč predstavljajo približno polovico celotne zbirke. Glede na omenjene vsebinske značilnosti frančiškanskih knjižnic izstopa le izredno veliko število pravnih, zgodovinskih in medicinskih del. Morda prav te vsebine kažejo prven- stveno področje Škerpinovega osebnega interesa. Sočasna zbirka v knjižnici kamniškega frančiškanskega samostana (pribl. 2000 naslovov), ki je ni tako kot Škerpinovo zbirko nakupil en sam človek, temveč se je dopolnjevala tekom časa, namreč kaže precejšnje odstopanje pri strokovnih skupinah III (teološka dela), IV (pridige) in skupini XIII (vodilo, konstitucije in druge določbe za I., II., III. Red sv. Frančiška). Kamniška zbirka namreč vsebuje približno trikrat več pridigarskih, duhovno-pastirskih del in frančiškanskih vsebin kot Škerpinova zbirka, kar jo uvršča med bolj značilne frančiškanske zbirke. Obratna situacija pa je pri skupini VIII (Cerkveni zbori, sinode, cerkvene določbe, kanonsko in civilno pravo, liturgične knjige). Škerpinova zbirka namreč vsebuje približno trikrat več naslovov v tej skupini kot kamniška. Tudi skupina III je v kamniški knjižnici

(16)

obsežnejša, pri čemer je potrebno poudariti, da kamniška klasifikacija dogma- tiko uvršča v skupino V. Druga odstopanja med zbirkama so zanemarljiva.

Na Škerpinovo znanstveno usmeritev sicer deloma kažejo tudi njegova lastna dela (komentarji k Aristotelu, Petru Lombardu, španski potopis) in dejstvo, da ga je nekaj vplivnih Ljubljančanov (sicer anonimno) predlagalo tudi za cesarskega teologa in ga pooblastilo za ureditev natisa drugega dela Schönlebnove Carniolia antiqua et nova. Nedvomno pa je bil Škerpin povezan s tedanjo ljubljansko in- teligenco.

V Škerpinovi zbirki je tudi 7 duplikatov, ki so se ohranili kljub sistematičnemu izločanju dvojnikov med 2. svetovno vojno. To so: zbrana Anselmova dela (skupina II), PRATICHE DIVOTE Pietra da Vicovara (skupina VI), določbe neapeljskega koncila, ki jih je zbral Vincentius de Franchis (skupina VIII), delo: AFORISMI SOPRA LE CERIMONIE SACRE GIORGIA POLACCA (skupina VIII), dve filozof- ski disertaciji Fortunata iz Briksije (skupina X) in leksikografsko delo: CATALO- GUS GLORIAE MUNDI Bartholomaeusa Chasseneuxa (skupina XIV).

Miklavčič (1967, str. 329) v SBL pri geslu Žiga Skerpin navaja, da je za samostan- sko knjižnico kupil najmanj devet inkunabul. Po podatkih v Gspan-Badaličevem (1957) popisu je skupno število inkunabul v ljubljanskem frančiškanskem samostanu 111 (od tega je deset adligatov in pet del z dvema ali več volumni). Iz opisov posameznih primerov je razvidno, da Škerpinov ekslibris vsebuje 9 raz- ličnih knjig in takšno je tudi sedanje število Škerpinovih inkunabul. Tako Šker- pinove kot tudi večina ostalih inkunabul imajo enotno belo vezavo (najpogoste- je belo usnje prek kartonaste prevleke) in so okrašene s prav takšno ornamentiko v slepem odtisu kot ostala zbirka.

Največ (5) inkunabul pripada skupini IV. V glavnem so to pridige, od katerih sta bolj znani: SERMONES QUADRAGESIMALES ... Robertusa Carraciolusa (1425–

1495) in QUADRAGESIMALES DE FLORIBUS SAPIENTIAE italijanskega pridi- garja in učenjaka Ambroža iz Spiere (15. stol.). Potem je tu znana zbirka anekdot FACTA ET DICTA MEMORABILIA rimskega avtorja Gaja Valerija Maksimilijana (cca. 20 pr. n. š – cca. 50 n. š.), ki sodi v skupino IX. Temu sledi še nekaj bolj znanih del iz skupin IX, XI in XIV. To so: Ciceronovo delo: DE NATURA DEO- RUM (X) ter delo o retoriki: COMMENTARIOLUM PETITIONIS Ciceronovega brata, rimskega generala Kvinta Cicera (cca. 102 pr. n. š. – 43 pr. n. š.). Tu sta še delo: DE REGIMINE PRINCIPUM, teologa in profesorja na pariški univerzi Egidi- ja Colonne (cca. 1247–1316), ter komedije rimskega komediografa Terencija (cca.

185 ali 195 pr. n. š. – cca. 159 pr. n. š.), ki jim je dodan Terencijev življenjepis.

Škerpinove knjige prihajajo iz 126 evropskih mest in pokrajin. Mesta natisa so:

Altdorf, Amsterdam, Antwerpen, Assisi, Asta, Augsburg, Avelino, Barcelona, Basel, Bassano del Grappa, Benetke, Bergamo, Bologna, Brescia, Breslau, Bruselj,

(17)

Brno, Cadiz, Cesena, Coimbra, Kopenhagen, Crembs, Cremona, Dilingen, Douai, Dunaj, Ferrara, Firence, Foligno, Frankfurt, Freiburg, Freising, Ženeva, Genova, Gradec, Halle, Hamburg, Hanau, Heidelberg, Helmstedt, Hildesheim, Hof, Ingol- stadt, Innsbruck, Kempten, Celovec, Konstanca, Köln, Krakov, Landsberg, Landtshuett, Leipzig, Ličge, Linz, Lizbona, Ljubljana, Louvain, Lucca, Lucerne, Lyon, Macerata, Madrid, Mainz, Marburg, Messina, Milano, Modena, München, Münster, Neapelj, Neuburg, Nürnberg, Oberamergau, Padova, Palermo, Pariz, Parma, Passau, Pavia, Perugia, Pesaro, Piacenza, Praga, Ravena, Regensburg, Rimini, Rim, Rötz, Roteburg, Rotweil, Salzburg, Siena, Solingen, Solodori, St.

Gallen, Stadt am Hof, Strassburg, Sulzbach, Torino, Toulouse, Trento, Treviso, Trnava, Tübingen, Tügu, Videm, Ulm, Unchstadt, Urbino, Valencia, Valladolid, Verona, Vicenza, Wiener Neustadt, Wildberg, Wittemberg in Würzburg.

Knjige, ki imajo kot kraj natisa navedeno pokrajino, so iz: Bavarske, Šlezije, Štajer- ske, Tirolske in Turingena. Posebej zanimivo je mesto Cosmopoli, ki je fiktivno mesto natisa. Kraj natisa ni bil ugotovljen pri 43 knjigah.

Največ knjig je bilo natisnjenih v Benetkah (587), Rimu (163), Augsburgu (107), Lyonu (80), Dunaju (55), Bologni (30), Milanu (31), Parizu (27) in Gradcu (23).

751 knjig je bilo natisnjenih med letoma 1700 in 1755. V 17. stoletju je bilo natisnjenih 605 knjig. Tem sledi 243 cinquecent (16. stoletje), 9 inkunabul (15. stoletje) ter 60 knjig z neugotovljeno letnico natisa (s. a).

Veliko število tiskov iz Benetk, Rima in severnoitalijanskih mest, Dunaja ter Augsburga in drugih bavarskih mest lepo sovpada s Škerpinovimi vizitacijami v Benečiji, na Bavarskem, v Avstriji in Rimu. Dobro zastopanost tiskov iz Lyona in Pariza pa gre najverjetneje pripisati močni vlogi teh dveh mest na področju tiskanja pravnih del (ki so v Škerpinovi zbirki zelo dobro zastopana) in dobri organi- ziranosti njune distribucijske mreže. Glede (predvsem starejših) knjig iz ostalih tiskarskih mest ne gre izključiti možnosti, da je bilo morda veliko število le-teh kupljenih (oziroma naročenih) kar v Benetkah, saj knjige iz 16. stoletja v drugi polovici 17. stoletja in 18. stoletju niso bile več v prosti prodaji, temveč jih je bilo potrebno posebej naročiti oziroma poiskati. Dokaj obširno ponudbo raznovrstne literature pa je bilo moč najti tudi pri Mayrovih naslednikih in Rei- chardu v Ljubljani. (Dular, 2002, str. 264 in 125–136)

Kar nekaj knjig so natisnili znani evropski tiskarji 16., 17. in 18. stoletja. Pred- vsem so pomembni beneški, lyonski, pariški, antwerpenski, amsterdamski, rim- ski, graški in dunajski tiskarji in tiskarne.

Najprominentnejši je zagotovo Christopher Plantin (1514–1589) iz Antwerpna.

V Škerpinovi zbirki so kar štirje njegovi tiski, med njimi pa je najslavnejša Po- liglotska Biblija (Biblia Regia).

(18)

Iz Nizozemske prihaja Jan Jansson (1588–1664), sin tiskarja iz Arnhema, ki se je poročil s hčerjo amsterdamskega kartografa Jodocusa Hondiusa in nadaljeval njegovo delo na področju publiciranja in tiskanja zemljevidov in atlasov.

Med beneškimi tiskarji so pomembni: Antiono Ferrari iz tiskarske družine Gi- olito de Ferrari (16.–17. stoletje), Paolo Baglioni (17. stoletje), ki se je v Benetke preselil iz Perugie, eden pomembnejših tiskarjev ilustriranih knjig v 18. stoletju Giovanni Battista Albrizzi, tiskarska družina Giunta (16.–17. stoletje) in Nicolo ter Lorenzo Pezzana, ki sta nasledila Giuntovo tiskarno konec 17. stoletja. Potem je tu še eden pomembnejših beneških tiskarjev s konca 15. in začetka 16. stoletja; Gregorio de Gregoris da Forli.

Iz Lyona prihajajo štirje pomembni tiskarji iz 17. in 18. stoletja: Philippe Borde, Laurent Arnaud, Claude Rigaud in Laurent Anisson. Vsekakor najpomembnejši med francoskimi tiskarji 16. in 17. stoletja, ki ga najdemo tudi med tiskarji Šker- pinovih knjig, pa je četrti naslednik pariške tiskarske dinastije, ki jo prištevajo med zadnje velike evropske »humanistične« tiskarske družine, Henri Estienne oziroma Henricus Stephanus (1531?–1598).

Največ rimskih tiskov prihaja iz vatikanske apostolske tiskarne, eden pa tudi iz slavne Tipografia Poliglotta della Sacra Congregazione De Propaganda Fide, ki jo je leta 1626 ustanovil papež Urban VIII z namenom boja proti protestantizmu (Stipčevič, 1985, str. 325).

Med avstrijskimi tiskarnami in tiskarji velja izpostaviti: tiskarno graškega protireformacijskega tiskarja Georga Widmanstetterja (16.–17. stol.) in njegovih naslednikov, Kleinmayrjevo celovško tiskarno ter tiskarno Johannesa Van Ghel- na, ki je leta 1670 na Dunaj prišel iz Antwerpna in je bil znan predvsem po tiskanju italijanskih tekstov. Van Ghelen se je tudi sam ukvarjal z zgodovinopisjem, eno izmed njegovih del – WIENNERISCHE BELEUCHTUNGEN – pa najdemo tudi v Škerpinovi zbirki.

V zbirki je tudi sedem Mayrovih tiskov. Zbirko panegirikov MARIAE MAGNAE DEI MATRIS CELEBRES PANEGIRISTAE IN UNUM COLLECTI FASCICULUM je natisnil Janez Krstnik Mayr, razpravo avtorja Volbenka Andreja Vidmajerja o higieni HYGIENE SEU DISSERTATIONES PHILOSOPHICO MEDICAE DE AERE, CIBO, & POTU njegov naslednik Jožef Tadej Mayr, premišljevanja PANIS COELI, Dolničarjevo EPITOME CHRONOLOGICA, CONTIENS RES MEMORABILES, NOBILIS, & ANTQUISSIMAE URBIS LABACENSIS, Knolzevo REGULA AUREA CONFESSIONARIUM, življenjepis frančiškanov Francisca Solane in Jakoba iz Marke ter Bonaventurov SPECULUM DISCIPLINAE AD NOVITIOS pa Janez Jurij Mayr. V zbirki je tudi deset Mayrovih salzburških tiskov.

Delo AMICITIA VINDICATA Mathiasa Naldija z dodatkom (Conclusiones) Tomaža Antona Marenčiča je bilo natisnjeno pri Reichardu v Ljubljani (1732),

(19)

vendar je edini podatek v impresumu: In Archi - Ducali & Academico Lycaeo.

Škerpinove knjige so natisnjene v arabskem, flamskem, francoskem, grškem, hebrejskem, italijanskem, kaldejskem, latinskem, nemškem in španskem jeziku.

Pri tem močno prevladuje latinščina (1256 naslovov). Sledijo ji: italijanščina (281 naslovov), nemščina (142 naslovov), francoščina (9 naslovov), grščina in latin- ščina (8 naslovov) ter španščina (2 naslova).

Glede na na to, da je glavni del gradnje frančiškanske knjižnice in nakupa knjig trajal od leta 1732 do 1748 in da je bila večina najzgodnejših nakupov zvezana šele po letu 1738, je najverjetneje, da je tedanji gvardijan Vincenc Mariašič, ki je tudi naročil vezavo knjig, najel Johanna Baptisto Lamba ali Jacoba Rayda, ki sta svoji delavnici v Ljubljani odprla leta 1731. Johann Michael Pfischer je namreč v Ljubljano prišel šele leta 1742, ornamentika na Volusiusovih in Vollerjevih vezavah mestnih knjig pa se v nobenem segmentu ne ujema z ornamentiko na vezavah Škerpinovih knjig. Knjigovez bi lahko bil še Andreas Pridl, ki je v Ljubljano prišel leta 1723 in je umrl leta 1764¹⁶. To bi sovpadalo tudi z dejstvom, da so bile praktično vse knjige do obdobja šestdesetih let 18. stoletja vezane v enotnem slogu. Tudi Faidigova kronika, ki sicer kar na dveh straneh opisuje prenovo samostana, izgradnjo knjižnice, nakup knjig in donatorje, žal ne omenja nobenega od tedanjih ljubljanskih knjigovezov.

Ornamentika na vezavah¹⁷ Škerpinovih knjig je kombinacija renesančnih, pa tudi drugih retrospektivnih srednjeveških (skorajda »brezčasnih«) motivov, kot so palmete, vitičevje, granatna jabolka, ovali, triperesne deteljice, cvetovi (rozete) in šopki, ki so jim v duhu baročnega razkošja dodani nekateri povsem sodobni, sicer skromnejši ornamentalni motivi v koničasto-čipkastem, filigranskem in pahljačastem slogu ter neizbrisen pečat lastništva (frančiškanski supralibros in Marijin grb). Najti je tudi nekaj sledi mozarabskih motivov (vozlasti prepleti oz.

pleteninasti vzorec, barokizirane mavreske) ter nekatere okraske, značilne predvsem za reformacijske vezave (bordure s portretnimi upodobitvami). Razen sled-

16 ZAL, Cod. XX/52 (Cehovska knjiga ljubljanskih knjigovezov).

17 Škerpinove knjige so večinoma vezane v belo usnje in imajo kartonasto oporo (1446 zvezkov) ali leseno oporo (750 zvezkov). Ta tip vezave ima izrazito tog, lepljen in umetno okroglen hrbet, sred- nje do močno izbočene enojne ali dvojne konopljine vezice ter umetne – dekorativne kapitale.

Manjši del fonda ima preprostejšo humanistično študijsko vezavo v nebarvan pergament s kar- tonasto oporo (367 zvezkov) in večinoma nima okrašenih prevlek. Ta tip vezave ima raven ali rahlo okroglen cevast hrbet brez dodatne opore, ter dekorativne kapitale, ki pri nekaterih še imajo funkcijo kapitalske vezice. Še manj je polusnjenih vezav s kombinacijo belega usnja in papirja prek kartonaste opore (102 zvezka). Te so strukturno skladne s prvim tipom vezav. Izjemoma je najti tudi preprosto okrašene vezave v pergament in papir prek kartonaste opore (4 zvezki), temno rjavo usnje (1 zvezek), belo usnje in papir prek lesene opore (1 zvezek), pergamentne vezave z zlato dekoracijo (21 zvezkov), mehke pergamentne vezave (1 zvezek) in vezave s popolnoma drugim tipom okrasja (belo usnje prek kartonaste ali lesene opore), ki so bile najverjetneje vezane v mestu natisa in šele potem prinesene v Ljubljano. Slednje so strukturno skladne s prvim tipom vezav.

(20)

njih upodobitev na vezavah ni najti nobenih drugih antropomorfnih motivov, pa tudi zoomorfnih ne. Prav tako ni mogoče trditi, da motivika na vezavah Škerpi- novih knjig pripada določenemu slogu ali obdobju.

Vezave tako sodijo med preprosteje okrašene baročne samostanske vezave in so (razen dveh izjem, ki pa v raziskavo nista bili vključeni) okrašene s slepim odti- som, nekatere prevleke so tudi popolnoma neokrašene. V nasprotju s prevladu- jočimi evropskimi baročnimi knjigoveškimi dekorativnimi tokovi, ki so izvira- li iz pariških knjigoveških delavnic, je ornamentika na Škerpinovih vezavah vezana predvsem na avstrijsko baročno knjigoveško tradicijo, ki je izmed prev- ladujočih francoskih dekorativnih slogov močno favorizirala eno izmed variacij čipkastega sloga, tj. koničasto-čipkasti slog. Zaradi tesnih kulturnih in trgovskih povezav med baročno Ljubljano in Dunajem tako ni presenetljivo, da je na Šker- pinovih vezavah poleg prevladujoče starejše, neredko barokizirane srednjeveške in renesančne rastlinske motivike¹⁸, najti tudi precej okrasja, ki sodi v ta priljubljeni ornamentalni slog, pri čemer pa je potrebno opozoriti, da le-to ne dosega raz- košja sočasne zlate čipkaste ornamentike.

Skupno število posameznih valjastih in malih pečatnikov, ki so bili uporabljeni za dekoracijo Škerpinovih knjig, je 117¹⁹. Zanimiva je tudi premišljena kombinacija posameznih pečatnikov, ki jih je uporabljal knjigovez, ko je krasil tako obsežno zbirko. Svoj nabor pečatnikov je namreč uporabljal zelo domiselno. Med drugim je poskrbel, da se posamezne kombinacije ornamentov, v kolikor ni šlo za več volumnov istega dela, niso prevečkrat ponavljale. S kombinacijo posameznih pečatnikov je ustvaril še 22 dodatnih – sestavljenih motivov. Nekateri ornamenti (23) so bili delo drugih knjigovezov in so vtisnjeni na (sicer belih usnjenih) vezavah, katerih okrasje pa ni skladno z večino vezav Škerpinovih knjig.

Kompozicije motivov na platnicah vezav Škerpinovih knjig sodijo v nemški (re- nesančni/reformacijski) tip geometričnih, okvirjastih kompozicij s pravokotnim ali kvadratastim osrednjim poljem (primeri: Wittemberg, Tübingen, Augsburg, Würtemberg idr.). Podobne kompozicije je moč videti na slikovnih predlogah 137–

152 Mazalovega razstavnega kataloga Europäische Einbandkunst aus Mittelalter und Neuzeit (1990, sl. 137–152). Osrednje, pravokotno polje uvajajo zunanji slepi okviri, razne (enojne ali dvakrat zrcalno odtisnjene) rastlinske (ali druge) bordure, dostikrat pa tudi pravokotna polja ob zgornjem in spodnjem robu osrednjega polja, ki so največkrat zapolnjena z različnimi motivi, odtisnjenimi z malimi pečatniki.

18 Sem sodijo predvsem palmetni in cvetlični motivi, granatna jabolka, ovali ter najrazličnejše lis- tovje in vitičevje.

19 Število identificiraih pečatnikov pri posameznih graških knjigovezih iz istega obdobja se giblje med 46 in 130 (Hohl, 2003), tako da je to število čisto povprečno.

(21)

Večina obrez na vezavah Škerpinovih knjig je okrašena z drobnim rdečim pikčas- tim (lisastim) obrizgom, ki je občasno kombiniran še z drobnim modrim obrizgom. Nekaj je tudi obrez z zgolj modrim pikčastim (packastim) obrizgom.

Tovrstna dekoracija (posebno v beneško rdeči barvi) je bila v uporabi vse od 16.

stoletja, priljubljena je bila predvsem v srednji Evropi v drugi polovici 18. stoletja kot posledica želje, da bi knjige hitro, učinkovito in za zmerno ceno polep- šali (Helwig, 1970, cv: Golob, 1994, str. 45). Neredko je v zbirki najti tudi scela modro pobarvane obreze. Med bolj razkošne obreze sodijo eno ali večbarvne marmorirane obreze. Večina barv, ki se pojavljajo na obrezah Škerpinovih knjig, izvira iz zgodnjenovoveškega kolorita. To so predvsem: rdeča, okra, rožnata, rumena in modra. Tehnika marmoriranja se pojavi v Evropi v 17. stoletju. Vzorci na marmoriranih obrezah Škerpinovih knjig sicer ne sodijo v nobenega od tedaj priljubljenih slogov, kot so stari holandski, antični, šopkasti, pavji, španski, italijanski, ahatni in drugi. Le na nekaterih so opazne (sicer zelo neizrazite) polžaste linije, ki spominjajo na vzorec z začetka 17. stoletja, imenovan »francoski polž«.

Variacije slednjega so bile tudi sicer zelo priljubljene za dekoracijo knjižnih obrez.

Med vsemi tipi in tehnikami dekoracije obrez na Škerpinovih knjigah izstopata dve pozlačeni obrezi, ki sta tudi puncirani. Punciranje obrez se pojavi na slikanih (večinoma pozlačenih) obrezah od 15. stoletja dalje, izvajali pa so ga s pomočjo puncirnih kolesc in pečatnikov. Zlatenje obrez sicer izvira še iz časa karolinške renesanse (Golob, 2007, str. 252).

Celotna zunanja podoba zbirke jo uvršča med t. i. bele knjižnice, ki so bile značilne predvsem za nemške in avstrijske samostane, kjer so prav v obdobju baroka ponekod vezali ali prevezovali celotne zbirke v enotni maniri, najpogo- steje prav v belo barvo. Le ena Škerpinova knjiga je vezana v rjavo usnje. Najver- jetneje gre za kasnejšo prevezavo.

Če apliciramo lestvico ohranjenosti, ki jo navaja J. Vodopivec (2003), na Škerpi- novo zbirko, se slednja uvršča v skupino 1–2, kar pomeni, da je celotna zbirka zelo dobro, oziroma dobro ohranjena. Le redke so izjeme. Predvsem gre za nekatere (neaktivne) črvojede poškodbe na platnicah (oporah) in knjižnih blokih (na primer 5 a 16-31), poprejšnje poškodbe (plesen, obgrizen knjižni blok), ki so najverjetneje posledica neustreznega hranjenja pred preselitvijo s prejšnje samostanske lokacije na Vodnikovem trgu (na primer 6 c 20 in 11 b 18), ter bolj ali manj izrazite lisičje pege na nekaterih legah tiskov 17. in 18. stoletja.

Omeniti velja še nekatere poškodbe, ki so predvsem posledica obrabe oziroma neustreznega ravnanja s knjigami. To so: odtrgane naslovnice ali deli naslovnic, odtrgana zapirala oziroma deli zapiral, poškodovani hrbti ob glavah knjižnih blokov kot posledica nepravilnega jemanja s polic, obdrgnjene prevleke platnic ter morda najhujša poškodba, ki jo je bilo zaslediti pri pregledu zbirke – nameno- ma odrezane prevleke platnic (na pregibih) ali kar cele platnice na nekaterih ve-

(22)

zavah s kartonastimi oporami in prevlekami iz nebarvanega pergamenta. Med slednje poškodbe gre prišteti tudi nekaj knjižnih blokov, ki so bili ob vezavi (oziroma prevezavi) občutno preveč obrezani, tako da manjkajo nekateri podatki na naslovnicah (na primer 5 g 3, 9 f 40, 13 e 70, 15 e 55 in 22 e 55).

Vsi našteti podatki, predvsem pa sama vsebina obravnavane knjižne zbirke govo- rijo v prid sklepu, da je bil celoten Škerpinov projekt izgradnje knjižnice ter iz- bire in nakupa knjig zanjo vsekakor eden večjih in do sedaj premalo znanih pris- pevkov k ljubljanski baročni »znanstveni renesansi«, predvsem pa duhovni ter znanstveni zgodovini frančiškanov na Slovenskem. Želja je, da bo pričujoča raziskava, ki je bila izvedena med letoma 2002 in 2006, prispevala nekaj novih kamenčkov v mozaik dosedanjega védenja o ljubljanski baročni kulturni zgodovini.

Zahvala

Izvedba raziskave zbirke p. Škerpina ne bi bila mogoča brez pomoči dr. Nataše Golob, dr. Mirana Špeliča, dr. Jedert Vodopivec, dr. Franje Dular in drugih profe- sorjev na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. Vsem se še enkrat iskreno zahvaljujem za vso podporo, nasvete in komentarje.

Viri in literatura Navedeni viri

1. Biographisch-bibliographisches Kirchenlexikon. (2004). Nordhausen: Verlag Traugott-Bautz. Pridobljeno 10. 3. 2005 s spletne strani http://www.bautz.de/

bbkl/

2. Einbanddatenbank. (2004). Berlin: Deutsche Forschungsgemeinschaft.

Pridobljeno 1. 11. 2005 s spletne strani http://www.hist-einband.de/

3. Faidiga, M. Bosnia Seraphica, 1777.

4. ZAL, Cod. XX/52.

5. Maxwell, R. L. & Larson, K. (ed.) (1997). Latin place names: found in the imprints of books printed before 1801 and their vernacular equivalents in AACR2 form. Provo (Utah): Harold B. Lee Library; Brigham Young University; Bibliographic Standards Committee; Rare Books and Manuscripts Section, Association of College and Research Libraries. Pridobljeno 1. 12. 2007 s spletne strani http:/

/www.lib.byu.edu/~catalog/people/rlm/latin/names.htm

(23)

6. Mazal, O. (1990). Europäische Einbandkunst aus Mittelalter und Neuzeit:

Ausstellung der Handschriften – und Inkunabelsammlung der Österreichischen Nationalbibliothek: Prunksaal (22. Mai–26. Oktober 1990). Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt.

7. Roberts, T. M. & Etherington, D. (2001). Bookbinding and the conservation of books:

a dictionary of descriptive terminology. Stanford: Stanford University. Pridobljeno 15. 6. 2006 s spletne strani http://palimpsest.stanford.edu/don/toc/toc1.html 8. The Catholic Encyclopedia. (2004). New York: K. Knight. Pridobljeno 23. 5. 2004

s spletne strani http://www.newadvent.org/cathen/

Literatura

1. Bahor, S. (1997). Ljubljana 3: Frančiškanski samostan – Knjižnica = Laibach 3: Bibliothek der Franziskanerklosters. V: B. Fabian & Jakac-Bizjak, V. (Ur.), Handbuch deutscher historischer Buchbestände in Europa, zv. 9 (str. 198–199).

Hildesheim; Zürich; New York: Olms-Weidmann.

2. Bahor, S. (2003). Razvoj in pomen starejših samostanskih knjižnic in njihov položaj v sodobnem knjižničnem informacijskem sistemu v Sloveniji. Magistrsko delo.

Ljubljana. Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.

3. Berčič, B. (2000). O knjigah in knjižničarstvu: razvojne študije in analize. Ljubljana:

Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo.

4. Cockx - Indestenge, E. (1998). L’ atelier de reliure du Collège des Jésuites à Bruxelles, 1630–1685. V: C. Sorgeloos (Ur.), Mélanges d’ histoire de la reliure offerts à George Colin (str. 165–176). Bruxelles: Libraire Fl. Tulkens.

5. Dolar, J. (1993). Knjižnica frančiškanskega samostana v Kamniku. V: E. Cevc (Ur.), 500 let frančiškanov v Kamniku: zbornik referatov zgodovinskega simpozija (str. 44–48). Kamnik: Kulturni center Kamnik.

6. Dolar, J. (2000). Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani. V: S.

Kranjc (Ur.), Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (str. 434–455). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja.

7. Dular, A. (2002). Živeti od knjig: zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Ljubljana: Narodni Muzej Slovenije.

8. Federici, C. (1997). Popis srednjeveških vezav v Italiji. V: J. Vodopivec & N.

Golob (Ur.), Konserviranje knjig in papirja: zbornik razprav (str. 119–127).

Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije.

9. Friš, D. (2000). Frančiškanski samostan Marijinega oznanjenja po letu 1903.

V: S. Kranjc (Ur.), Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega

(24)

oznanjenja (str. 219–255). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja.

10. Golob, N. (1994). Srednjeveški kodeksi iz Stične: XII. stoletje. Ljubljana:

Slovenska knjiga.

11. Golob, N. (2002). Kadelne iniciale v dveh volumnih frančiškanskega Graduala. Zbornik za umetnostno zgodovino, 38, 152–183.

12. Golob, N. (2007). Decorated edges: works of art as evidence. Bibliologia: an international journal of bibliography, library science, history of typography ad the book, 2, 249–263.

13. Gspan, A. & Badalić, J. (1957). Inkunabule v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

14. Hand bookbindings. Edge decoration. (2004). New Jersey: Princeton Universitiy library. Pridobljeno 15. 6. 2006 s spletne strani: http://libweb5.princeton.edu/

visual_materials/hb/cases/edgedecoration/index.html

15. Hohl, W. (2003). Die Buchbinder von Graz. Graz: Hauptbibliothek. Pridobljeno 1. 11. 2005 s spletne strani: http://www.kfunigraz.ac.at/ub/sosa/einband/

buchbinder/doc/bb_graz_einleitung.doc

16. Kodrič - Dačić, E. (2006). Zgodovina NUK: časovni trak. V D. Balažic (Ur.), Slovenska nacionalna knjižnica (str. 15–39). Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica.

17. Kos, M. & Stele, F. (1931). Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana: Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo.

18. Lackner, F. et al. (2006). Katalog der mittelalterlichen Handschriften bis zum Ende des 16. Jahrhunderts in der Zentralbibliothek der Wiener Franziskanerprovinz in Graz. Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften.

19. Lesar, M. (2000). Nekdanji ljubljanski frančiškanski samostan, njegova arhitektura in oprema. V: S. Kranjc (Ur.), Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (str. 149–200). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja.

20. Miklavčič, M. (1967). Skerpin Ziga. V: Slovenski biografski leksikon (str. 329).

Ljubljana: SAZU.

21. Mlinarič, J. (2000). Frančiškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784. V: S. Kranjc (Ur.), Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (str. 81–149). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja.

22. Ožinger, A. (2000). Frančiškanski samostan v Ljubljani od preselitve leta 1784 do leta 1903. V: S. Kranjc (Ur.), Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (str. 201–219). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja.

(25)

23. Pivec - Stele, M. (1971). Srednjeveške knjižnice v Sloveniji. Knjižnica, 15 (3–

4), 87–97.

24. Svoljšak, S. (2002). Membra disiecta: iz sklopa vezav 17., 18. in 19. stoletja v knjižnici frančiškanskega samostana v Ljubljani. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.

25. Svoljšak, S. (2007). Knjižna zbirka p. Žige Škerpina (1689–1755) v ljubljanskem frančiškanskem samostanu. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo.

26. Škofljanec, J. (2000). Red manjših bratov (O.F.M.) in provinca Sv. Križa. V: S.

Kranjc (Ur.), Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (str. 10–79). Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja.

27. Usenik, S. (1999). Frančiškanska knjižnica v Ljubljani. Diplomsko delo.

Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo.

28. Vodopivec, J. (2003). Trajnost dediščine na papirju. Arhivi, 26 (1), 23–30.

Dr. Sonja Svoljšak, bibliotekarka, je zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Zbirke starih tiskov.

Naslov: Ježa 40, 1231 Črnuče

Naslov elektronske pošte: sonja.svoljsak@nuk.uni-lj.si