UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Natalija Kujavec
IZ REJNIŠTVA V VZGOJNI ZAVOD
Magistrsko delo
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Natalija Kujavec
IZ REJNIŠTVA V VZGOJNI ZAVOD
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Nataša Zrim Martinjak
Ljubljana, 2017
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetlice, poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova.
(Tone Pavček)
Iskrena hvala mentorici doc. dr. Nataši Zrim Martinjak za vso pomoč in strokovno usmerjanje pri pisanju magistrskega dela.
Hvala vsem sodelujočim strokovnjakinjam, ki so si vzele čas za intervjuje.
Hvala tebi, mami, ki si me vsa ta leta bodrila. Hvala za ves tvoj čas, ki si ga preživela z vnukinjo, medtem ko sem jaz vse moči usmerila v magistrsko delo.
Hvala tebi, Gašper, da si me »prenašal« in spodbujal.
Hvala tebi, Tjaša, ki si verjela vame in me spodbujala.
Hvala tebi, Sanja, za varstvo Brine.
Hvala družini za pomoč, podporo in varstvo Brine.
Največja hvala pa tebi, moja predraga Brina. Vsak dan mi daješ moč in upanje, da zmorem.
POVZETEK
Magistrsko delo problematizira vprašanje premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Z rejništvom naj bi bila urejena skrb za otroke oziroma mladostnike, ki zaradi najrazličnejših težav ne morejo živeti v matični družini.
V posameznih primerih rejniške družine niso zmožne uresničiti svoje vzgojne funkcije, ki bi otroku oziroma mladostniku omogočala celostni razvoj. V teh primerih vzgojno funkcijo in skrb za otroka oziroma mladostnika prevzamejo vzgojni zavodi, kar pomeni premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejništva v institucijo.
Osrednji cilj magistrskega dela je raziskati, kako se s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode spoprijemajo strokovnjaki z omenjenega področja. V teoretičnem delu je opredeljena primarna družbena skupina vsakega posameznika – družina, in njene glavne naloge. Zaradi lažjega razumevanja prehoda iz matične družine v rejniško družino in prehoda iz rejniške družine v vzgojni zavod sta v nadaljevanju obravnavana pojma funkcionalne in disfunkcionalne družine. Sledijo opredelitve rejništva in rejniške dejavnosti ter pogojev za izvajanje rejniške dejavnosti, pri čemer izhajam iz zakonske podlage omenjenega področja.
Za tem so opredeljene vloge in naloge rejnika in namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino. V nadaljevanju so prikazane vloge in naloge centrov za socialno delo na področju nameščanja otrok oziroma mladostnikov v rejniško družino oziroma vzgojne zavode. V sklepnem teoretičnem delu pa so predstavljeni vzgojni zavodi in navedeni poglavitni razlogi, zakaj nekoga namestijo vanje.
V empiričnem delu je uporabljena deskriptivna in kavzalna-neeksperimentalna raziskovalna metoda ter kvalitativni raziskovalni pristop. S pomočjo delno strukturiranih intervjujev sem z vidika treh strokovnih delavk, zaposlenih na centrih za socialno delo, in treh vzgojiteljic, zaposlenih v vzgojnih zavodih, analizirala, kako poteka prehod otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode.
Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da so dejavniki premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniške družine v vzgojne zavode pri posameznem primeru različni.
Glede na izjave strokovnjakinj, ki so sodelovale v raziskavi, jih lahko razdelimo na dejavnike, ki izhajajo iz otroka oziroma mladostnika, na dejavnike, izhajajoče iz rejniške družine, ter na dejavnike vzajemne povezanosti.
Iz raziskave je razvidno, da se problematika pojavlja predvsem zaradi delne pomanjkljivosti zakonskih predpisov na področju nameščanja v rejniško družino, slabo izobraženih rejnikov s področja čustvenih in vedenjskih težav otrok oziroma mladostnikov ter neustreznega števila strokovnjakov, zaposlenih na centrih za socialno delo. Ključni pogoj za soočanje z omenjeno problematiko je sodelovanje vseh strokovnjakov. Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da na vrsto namestitve otroka oziroma mladostnika vpliva njegova starost v času, ko strokovni delavci odločajo o namestitvi.
Ključne besede: premeščanje otrok oziroma mladostnikov iz rejniške družine v vzgojni zavod, rejniška družina, otrok oziroma mladostnik v rejništvu, centri za socialno delo, vzgojni zavodi.
SUMMARY
The master’s thesis problematizes the question of moving children and adolescents from foster families to residential treatment institutions. Foster care should be a solution for children and adolescents who are from various reasons unable to live in their original family. Foster families are in certain cases incapable of fulfilling its educational function which enables the child’s development. In these instances residential treatment institutions take over child’s wellbeing and education, which means transferring the child or adolescent into an institution.
The main goal of the thesis was to research how professionals from the mentioned field, deal with the issue of transferring children and adolescents from foster homes to residential treatment centres. The theoretical part defines the primary social group of every individual – family and its main tasks. For easier understanding of the transition from the original family to a foster family and the transition from a foster family to a residential treatment institution, the terms functional and dysfunctional family are further explained. It is followed by the definition of a foster family and foster care and conditions under which it can take place, based on the legal basis of the mentioned area. Roles and assignments of a foster parent and placement of a child or adolescent into foster family are defined by it. Then we move on to the roles and assignments of centres for social work in regard to placement of children and adolescents into foster homes or residential treatment institutions. The theoretical part is concluded by presentation of residential treatment institutions and a list of main reasons why somebody should be placed into them.
Empirical part uses descriptive and causal non-experimental research method and qualitative research approach. I analysed the transition of children or adolescents from foster homes to residential treatment institutions with the help of partially structured interviews from the viewpoint of three professionals employed at the centres for social work and three nursery school teachers employed in residential treatment institutions.
Research proved that there are different factors regarding each individual case when placing children or adolescents from foster homes to residential treatment institutions.
According to statements from experts who participated in the research, we can divide them into factors that originate from the child or adolescent, factors that originate in the foster family and factors of mutual connection.
Research shows that problems arise mostly from partial insufficiencies of the legal statues regarding placement into a foster family, badly educated foster parents from the area of emotional and behavioural troubles of children or adolescents and due to insufficient number of professionals employed at centres for social work. Key solution for the mentioned problem is cooperation of all experts together. Research shows that age of the child or adolescent at the time of placement, influences the type of their placement.
Key words: transferring a child or an adolescent from a foster family to a residential treatment institution, foster family, child or adolescent in foster care, centres for social work, residential treatment institutions.
KAZALO VSEBINE
UVOD ... 1
I TEORETIČNI DEL ... 2
1 DRUŽINA ... 2
1.1 Definicija družine ... 2
1.2 Naloge družine ... 2
1.3 Funkcionalna družina in disfunkcionalna družina ... 3
2 OPREDELITEV REJNIŠTVA IN REJNIŠKE DEJAVNOSTI... 4
2.1 Namen rejništva ... 5
3 IZVAJANJE REJNIŠKE DEJAVNOSTI ... 6
3.1 Normativi za izvajanje rejniške dejavnosti ... 7
3.2 Usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti ... 7
3.3 Rejniška pogodba ... 8
3.4 (Ne)uspešnost rejništva ... 9
3.5 Primerni in neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti ... 10
3.6 Oblike rejniške dejavnosti ... 11
4 VLOGA IN NALOGE REJNIKA ... 12
4.1 Zakonsko določene dolžnosti rejnika... 13
5 NAMESTITEV OTROKA OZIROMA MLADOSTNIKA V REJNIŠKO DRUŽINO 13 5.1 Kratkotrajno ali dolgotrajno rejništvo ... 17
5.2 Najpogostejši dejavniki za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino ... 18
6 CENTER ZA SOCIALNO DELO ... 19
6.1 Naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti ... 19
6.1.1 Izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti ... 19
6.1.2 Naloge, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti ... 19
6.1.3 Ostale naloge centrov za socialno delo, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti ... 21
7 REJNIŠKO DRUŠTVO SLOVENIJE ... 22
8 VZGOJNI ZAVODI ... 22
7.1 Sodelovanje centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov ... 23
7.2 Težave v sodelovanju centrov za socialno delo in vzgojnih zavodov ... 23
7.3 Vzgojni zavod ali rejniška družina ... 24
7.4 Namestitev v vzgojni zavod ... 25
II EMPIRIČNI DEL... 27
1 OPREDELITEV PROBLEMA ... 27
2 CILJI RAZISKAVE ... 27
3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ... 28
4 RAZISKOVALNA METODOLOGIJA ... 28
4.1 Vrsta raziskave ... 28
4.2 Vzorec ... 28
4.3 Merski pripomočki ... 28
4.4 Postopek zbiranja podatkov ... 29
4.5 Postopek obdelave podatkov ... 29
5 ANALIZA INTERVJUJEV ... 31
5.1 Analiza prvega intervjuja ... 31
5.2 Analiza drugega intervjuja ... 35
5.3 Analiza tretjega intervjuja ... 38
5.4 Analiza četrtega intervjuja ... 41
5.5 Analiza petega intervjuja ... 44
5.6 Analiza šestega intervjuja ... 47
6 INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 50
6.1 Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod ... 50
6.2 Področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok in mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode ... 52
6.3 Soočanje strokovnih delavcev s problematiko premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode ... 55
6.4 Dejavniki, ki jih strokovni delavci upoštevajo pri sprejemanju odločitve za namestitev ... 56
7 SKLEP ... 58
8 RAZMISLEK O DELU IN PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE ... 59
9 SEZNAM LITERATURE... 61
10 PRILOGE ... 65
10.1 Vprašanja za delno strukturiran intervju s strokovnimi delavkami na centrih za socialno delo ... 65
10.2 Vprašanja za delno strukturiran intervju s strokovnimi delavkami v vzgojnih zavodih ... 65
KAZALO TABEL
Tabela 1: Število otrok v rejništvu po starostni strukturi ... 14
KAZALO PREGLEDNIC Preglednica 1: Primer kodiranja intervjuja strokovnjakinje S1 ... 30
Preglednica 2: Najpogostejši dejavniki, ki vplivajo na premestitev ... 52
KAZALO SLIK Slika 1: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 1 ... 34
Slika 2: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 2 ... 37
Slika 3: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 3 ... 40
Slika 4: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 4 ... 43
Slika 5: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 5 ... 46
Slika 6: Shematični prikaz ugotovitev iz intervjuja 6 ... 49
1
UVOD
Področje rejništva je eno izmed področij, ki me je zaradi razširjene problematike zanimalo vsa leta študija. Želja po boljšem poznavanju omenjenega področja in problematike me je vodila, da sem tekom študija sodelovala z mladostniki, ki so bili nameščeni v rejniške družine. V praksi sem se srečala tudi s premestitvijo mladostnikov iz rejniške družine v vzgojni zavod. Zaradi iskanja odgovora na vprašanje, kako se nadaljuje življenjski potek otrok oziroma mladostnikov, ko niso več nameščeni v rejniški družini, sem se odločila raziskati področje z vidika strokovnih delavcev, ki delujejo na področju omenjene problematike.
Na leto je v Sloveniji iz rejniških družin v vzgojne zavode nameščenih med pet in šest otrok oziroma mladostnikov. Število otrok oziroma mladostnikov, ki so iz rejniških družin premeščeni v vzgojne zavode, je torej relativno veliko glede na dejstvo, da naj bi bilo z rejništvom pokrito področje skrbi za otroke oziroma mladostnike, ki zaradi težav v matični družini v njej ne morejo živeti.
Socialni pedagogi smo tisti profil strokovnih delavcev, ki se lahko zaposluje v vzgojnih zavodih in se zato srečuje tudi s primeri premestitev otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. Delo na tem področju zahteva sodelovanje s centri za socialno delo, ki najpogosteje odločajo o najprimernejši namestitvi otroka oziroma mladostnika. Centri za socialno delo imajo iz tega razloga pomembno vlogo za nadaljnji življenjski potek otroka oziroma mladostnika.
Spoznala sem, da je omenjena problematika zelo specifična. Prehajanje otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode ima slabo zakonsko podlago.
Raziskava magistrskega dela predstavi vlogo strokovnjakov na področju in v procesu premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgojne zavode. V raziskavi ugotovim najpogostejše dejavnike, ki vplivajo na premestitev otroka oziroma mladostnika iz rejniške družine v vzgojni zavod, področja problematike slovenskega sistema premeščanja otrok oziroma mladostnikov iz rejniških družin v vzgoje zavode, kako se z omenjeno problematiko soočajo strokovni delavci na centrih za socialno delo in vzgojitelji v vzgojnih zavodih ter katere dejavnike upoštevajo strokovni delavci pri nameščanju v rejniško družino ali vzgojni zavod.
2
I TEORETIČNI DEL 1 DRUŽINA
1.1 Definicija družine
V družino se rodimo, v njej živimo in se učimo. Družina je primarna družbena celica, ki v prvih letih posameznikovega življenja vpliva na njegovo dojemanje sveta.
G. Čačinovič Vogrinčič (1998) omenja, da je družina prvi socialni sistem otroka in da so starši pomembni drugi, ki si jih otrok ne more izbrati sam, a pomembno vplivajo na njegovo doživljanje sveta. M. Bergant (1981), T. Rener, M. Sedmak, A. Švab in M.
Urek (2006), M. Tomori (1994) ter D. Zaviršek (2009) družino opredelijo kot skupnost, v kateri skupaj živita vsaj dve generaciji in v katero se rodijo otroci. M. Nastran Ule (1993) pravi, da se znotraj vsake družine vseskozi razvijajo pomembni socialni odnosi. Avtorica (prav tam) meni, da je družina v družbi priznana kot institucija, zaradi funkcij, ki jih nosi (npr. skrb za otroke, vzgoja otrok, biološka reprodukcija ipd.).
J. Lepičnik Vodopivec (1996) izpostavlja, da je družina tista, ki povezuje posameznika in družbo. Avtorica (prav tam) doda, da otroka v najzgodnejših stopnjah razvoja ščiti pred vplivom družbenega okolja, v kasnejših stopnjah pa ga postopoma pripravlja na življenje v družbi.
A. Švab (2001) trdi, da družina ni zgolj pasiven objekt, ki se spreminja pod vplivom družbenih vrednot in norm, temveč aktiven objekt, ki vstopa v družbeno življenje, se mu prilagaja in ga spreminja. G. Čačinovič Vogrinčič (2006) doda, da se znotraj vsake družine izražajo relativno trajne strukture statusov in vlog, zaradi česar se v vsaki družini vzpostavi zanjo značilna posebna struktura moči in načinov vodenja.
Družina nima enopomenske definicije, saj obstaja pluralizacija družinskih oblik, s tem pa tudi neskončno možnosti za njeno definiranje (Švab, 2001).
Iz izpostavljenih definicij je razvidno, da je družina pomembna družbena skupina, saj vpliva na posameznikovo dojemanje sveta, hkrati pa ima veliko vlogo za otrokovo prilagoditev v družbi.
1.2 Naloge družine
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2004)1 določa, da so naloge družine usmerjene na skrb za otrokovo korist. V ZZZDR (2004) je opredeljeno, da so naloge družine zadovoljevanje čustvenih, psihosocialnih in materialnih potreb otroka ter odgovornost do otroka, pri čemer morajo biti v družini upoštevane tudi njegove želje.
M. Tomori (1994) omenja, da družina lahko naloge opravlja na ustrezen ali neustrezen način. Glede na načine opravljanja nalog lahko družine razdelimo na funkcionalne in disfunkcionalne. Prvi tip družine je funkcionalna družina, kjer se naloge opravljajo konstruktivno. Drugi tip družine pa je disfunkcionalna družina, kjer se naloge opravljajo nekonstruktivno (prav tam).
Chapman in Chapman (2009) dodata, da vsaka družina oblikuje strategije reševanja težav. Te pa razkrivajo, kako družina deluje.
1 V nadaljevanju ZZZDR (2004).
3
V obeh omenjenih tipih družin prihaja do trenj in sporov, a v funkcionalni družini prevladuje občutek varnosti, vsi člani pa lahko enakovredno delijo in zastopajo svoje mnenje.
V nadaljevanju se s pomočjo strokovnih teoretičnih izhodišč opredelim do obeh tipov družin, saj nam družinsko funkcioniranje razkrije morebitne težave za nameščanje otrok oziroma mladostnikov v rejniške družine ali vzgojne zavode.
1.3 Funkcionalna družina in disfunkcionalna družina
Vsaka družina deluje na sebi znan način. A. Švab (2001) pravi, da se v vsaki družini pojavljajo težave, nasprotujoča si mnenja in trenja med družinskimi člani. Cowan in C. Pape Cowan (2002) omenjata, da na otrokov razvoj v posamezni družini pogosto vplivajo predvsem lastnosti in vedênje staršev, medosebni odnosi med staršema ter odzivanje staršev na otroka.
Simon in Stierlin (1984, v Poljšak-Škraban, 2007) izpostavljata, da v funkcionalnih družinah prevladuje pozitivna čustvena klima, kjer se lahko skozi različna časovna obdobja družina spreminja in prilagaja, kjer so razmerja in odnosi med posameznimi člani družine uravnoteženi in so meje med posameznimi generacijami realne in funkcionalne. Z. Zalokar Divjak (2001) doda, da so vloge družinskih članov znotraj funkcionalne družine enakomerno razporejene. Avtorica (prav tam) pravi, da vsak družinski član pozna svoje vloge, se jih zaveda in jih sprejema ter opravlja. M. Tomori (1994) trdi, da je poglavitna značilnost funkcionalne družine, da so v njej pravila prilagodljiva glede na obdobje, v katerem se družina nahaja.
M. Tomori (1994) pravi, da je stabilna, dobro delujoča oziroma funkcionalna družina tista, ki:
vsem družinskim članom omogoča, da razvijajo zaupanje vase in v sočloveka,
mladostnikom pomaga razvijati vrednostni sistem do sebe in do sveta,
ustvarja prostor, v katerem otrok oziroma mladostnik ob prvih stiskah in izgubah dobi podporo in pomoč, ter ga nauči ustreznega odzivanja v podobnih situacijah,
nauči člane družine, da znajo vzpostaviti mejo med seboj in drugimi, saj je to ključnega pomena za razvoj avtonomne osebnosti in samostojnega razmišljanja,
družinskim članom omogoča ustvarjati pozitivno samopodobo,
s pomočjo porazdelitve vlog med člani nauči prevzemati odgovornost za svoja dejanja,
nauči vodenja,
nauči družinske člane izražanja svojega mnenja in komunikacijskih veščin za razvijanje odnosov znotraj in zunaj družine,
nauči člane družine, da znajo prepoznati svoja čustva, jih znajo izražati in sprejemati, in jih uči empatije ter spoštovanja drugih oseb,
nauči strategije za premagovanje stresa,
4
posreduje pravila družbe,
opozarja na morebitne nevarnosti in uči omejitve ter
spodbuja osebnostni razvoj vseh družinskih članov.
Funkcionalna družina je torej tista, ki se osredotoča na to, da bo vsak družinski član pridobil kompetence za spopadanje s pomembnimi življenjskimi položaji in se bo v njih odzival konstruktivno, hkrati pa se bo razvijal skladno z družbenimi normami.
Zaradi najrazličnejših rizičnih dejavnikov lahko družina postane disfunkcionalna.
Krajnčan (2006) pravi, da so dejavniki tveganja za nastanek disfunkcionalne družine predvsem pogosti prepiri med družinskimi člani, prevračanje krivde na otroka, pomanjkanje prijaznosti med člani družine, (fizične, spolne, psihične) zlorabe, šibko posredovanje temeljnih vrednot ter nestabilna vzgoja staršev. Lewis (1989, v Poljšak- Škraban, 2007) doda, da so lahko rizični dejavniki za nastanek disfunkcionalne družine neučinkovita komunikacija med družinskimi člani in nezmožnost reševanja težav, manipuliranje med člani družine ter igra moči med njimi. Tako Lewis (1989, v Poljšak-Škraban, 2007) kot tudi Krajnčan (2006) poudarjata, da v disfunkcionalnih družinah starša pogosto tekmujeta v razmerju moči in naklonjenosti do otroka, pri čemer se pojavljajo nenehni boji za njegovo ljubezen.
Dejavniki tveganja za nastanek disfunkcionalne družine so lahko tudi enkratne življenjske situacije (npr.: smrt v družini, rojstvo novega družinskega člana, ločitev staršev ipd.), ki porušijo družinsko ravnovesje. Poleg omenjenih dejavnikov tveganja na nastanek disfunkcionalne družine lahko vplivajo tudi otrokove težave (npr.: stigma zaradi različnih primanjkljajev, institucionalen vpliv, disfunkcionalnost otroka ipd.).
Neugoden vpliv na družino imajo lahko tudi družbeno pogojeni položaji, med katere lahko prištevamo izgon, diskriminacijo, selitve ipd. (Krajnčan, 2006).
Avtorji Bürger (1998, v Krajnčan, 2006), Lewis (1989, v Poljšak-Škraban, 2007) in M.
Tomori (1994) pravijo, da so poglavitni razlogi za nastanek disfunkcionalne družine:
stres in stresne situacije,
osebnostne težave enega ali obeh staršev,
neizpolnjevanje starševske vloge in odgovornosti,
konflikti med starši,
nejasna komunikacija in neustrezna vzgoja ipd.
2 OPREDELITEV REJNIŠTVA IN REJNIŠKE DEJAVNOSTI
V Republiki Sloveniji je rejništvo inštitut družinskega prava, ki je urejen z ZZZDR (2004). Izvajanje rejniške dejavnosti pa je predmet posebnega zakonskega urejanja, opredeljenega z Zakonom o izvajanju rejniške dejavnosti (2002)2.
V ZZZDR (2004) je rejništvo opredeljeno »/…/ kot posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši.« ZIRD (2002) pa »/…/
ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje te dejavnosti, način izvajanja rejniške
2 V nadaljevanju ZIRD (2002).
5
dejavnosti, način in njeno financiranje ter nekatera druga vprašanja, povezana z izvajanjem rejniške dejavnosti. Na podlagi 75. člena ZIRD je bil sprejet tudi Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (2003)3.«
V drugi točki 2. člena ZIRD (2002) je zapisano, da je rejniška dejavnost »/…/
dejavnost rejniških družin, ki izvajajo rejništvo. Izvajanje rejniške dejavnosti je enotno urejeno za vse rejnike /…/.«
Na podlagi podpisa Konvencije o otrokovih pravicah, ki je v Republiki Sloveniji stopila v veljavo 25. junija 1991, je Republika Slovenija dolžna upoštevati določila in načela, ki jih konvencija določa (Konvencija o otrokovih pravicah, v Vojnovič, Otavnik in Pleško, 2009). Za vse otroke, ki zaradi najrazličnejših vzrokov ne morejo živeti v svoji matični družini, mora država podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah upoštevati prvo točko 20. člena konvencije, ki predpisuje, da ima »/…/ otrok, ki je začasno ali za stalno prikrajšan za svoje družinsko okolje ali katerega koristi ne dopuščajo, da bi še naprej ostal v tem okolju, pravico do posebnega varstva in pomoči, ki mu jo zagotovi država (Konvencija o otrokovih pravicah, v Vojnovič, Otavnik in Pleško, 2009).«
Država podpisnica Konvencije o otrokovih pravicah mora otroku skladno z zakonodajo države zagotoviti ustrezno in primerno skrb, ki je najustreznejša za njegovo nadaljnje življenje in je lahko ali rejništvo ali posvojitev ali nastanitev v ustreznih ustanovah, namenjenih skrbi za otroke (prav tam).
G. Čačinovič Vogrinčič (2006, str. 104) pravi: »Rejniški sistem je ustvarjen za otroka, da mu zagotovi dobre življenjske pogoje, ko jih matična družina ne more.« T. Rakar idr. (2010) rejništvo opredeljujejo podobno kot Konvencija o otrokovih pravicah (v Vojnovič, Otavnik in Pleško, 2009) in G. Čačinovič Vogrinčič (2006), saj izpostavljajo, da je rejništvo namenjeno skrbi za otroke oziroma mladostnike v času, ko v matični družini nimajo urejenih pogojev za življenje, tako da jim mora država nujno zagotoviti varne in optimalne pogoje za rast in razvoj zunaj njegove matične družine in skladno z vsemi otrokovimi pravicami.
M. Končina Peternel (1998) in I. Gajšek (2011) izpostavljata, da je treba v družino s pomočjo državnih aparatov poseči vsakokrat, ko v njej ni poskrbljeno za dobrobit otroka. Obe avtorici menita (prav tam), da je poseg v družinsko zasebnost in avtonomijo nujen, kadar je potrebno ukrepati v najboljšo korist otroka oziroma mladostnika, četudi to pomeni, da se otroka oziroma mladostnika premesti iz matične družine v rejniško družino.
2.1 Namen rejništva
V 154. členu ZZZDR (2004) je zapisano, da je namen rejništva, »/…/ da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.« T. Rakar idr.
(2010) pravijo, da je glavno, da se na prvo mesto postavi otroka, njegove potrebe, lastnosti, posebnosti in vso zgodovino, ki jo je ustvaril v svojem življenju. Osrednji namen rejniške družine je, da zavzema realne cilje in je pripravljena veliko vložiti v odnos z otrokom (Crnkovič, 2008).
I. Gajšek (2011, str. 379) pravi, da je ključni namen rejništva »/…/ predvsem varstvo in vzgoja mladoletnikov, ki začasno ne morejo bivati v svoji lastni družini. Rejništvo je namenjeno zaščiti in koristi otroka.«
3 V nadaljevanju Pravilnik (2003).
6
3 IZVAJANJE REJNIŠKE DEJAVNOSTI
Postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti je zapisan v ZIRD (2002) od 8. do 15. člena. Oseba, ki želi postati rejnik, mora na center za socialno delo4 vložiti vlogo za izvajanje rejniške dejavnosti. Pristojni CSD nato ugotavlja, ali kandidat izpolnjuje vse pogoje, ter izdela oceno o primernosti kandidata in njegove družine za izvajanje rejniške dejavnosti.
Za oceno primernosti mora CSD upoštevati vsa merila iz 31. člena ZIRD (2002), ki se osredotočajo na upoštevanje vseh dejavnikov, ki bi lahko pozitivno ali negativno vplivali na psihosocialni razvoj otroka. Glede na omenjeni člen mora CSD ugotoviti tudi primernost bivalnih pogojev celotne družine, pri čemer je poudarek na primernosti prostorov in opreme, namenjene otroku oziroma mladostniku, ki naj bi ga sprejeli v rejništvo.
V 5. členu ZIRD (2002) je določeno, da mora oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, zadostiti osnovnim pogojem. Pogoji za izvajanje rejniške dejavnosti so: stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaključena vsaj poklicna oziroma strokovna izobrazba in polnoletnost.
ZIRD (2002) določa tudi izjemne okoliščine, v katerih ima lahko izvajalec rejniške dejavnosti nižjo stopnjo izobrazbe od določene, če se izkaže, da bi bil najprimernejši rejnik posameznega otroka oziroma mladostnika. 7. člen ZIRD (2002) predpisuje, da lahko rejniško dejavnost opravlja tudi otrokov oziroma mladostnikov sorodnik, če CSD otroka oziroma mladostnika ugotovi, da je to v otrokovo oziroma mladostnikovo korist.
T. Rakar idr. (2010) pravijo, da mora komisija za izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti izmed vseh prejetih vlog izbrati tiste, ki ustrezajo zakonskim pogojem in potrebam v praksi.
Omejitve za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti so zapisane v 6.
členu ZIRD (2002). Rejnik glede na omenjeni 6. člen ZIRD (2002) ne more postati:
»oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica;
oseba, ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica;
oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost;
oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog;
oseba, ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali zaradi kaznivega dejanja zoper življenje in telo ter kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, za katerega se storilec preganja na predlog.«
Poleg omejitev za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti pa ZIRD (2002) določa tudi dejavnike, ki vplivajo na prenehanje izvajanja rejniške dejavnosti.
Rejniku dovoljenje preneha, če odjavi izvajanje rejniške dejavnosti, če se opravi
4 V nadaljevanju CSD.
7
odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti ali če oseba, ki izvaja rejniško dejavnost, umre.
Razlogi za odvzem dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti so glede na 16. člen ZIRD (2002):
CSD ugotovi, da rejnik izvaja rejniško dejavnost v nasprotju s koristmi otroka,
ugotovi se, da je nastopil kateri izmed razlogov iz 6. člena ZIRD (2002),
rejnik ne opravi obveznega dopolnilnega usposabljanja v skladu z 28. členom ZIRD,
rejnik ne začne izvajati rejniške dejavnosti v treh letih od pridobitve dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti,
rejnik po strokovni oceni ni več primeren za izvajanje rejniške dejavnosti,
rejnik pet let ni imel nameščenega nobenega otroka oziroma mladostnika v rejništvo.
3.1 Normativi za izvajanje rejniške dejavnosti
Na področju rejništva so v ZIRD (2002) opredeljeni minimalni normativi za izvajanje rejniške dejavnosti. V 23. členu ZIRD (2002) je opredeljeno, da ima lahko rejnik v rejništvo hkrati nameščene največ tri otroke oziroma mladostnike. Normativ se lahko zviša v primeru namestitve sorojencev v eno rejniško družino in v primeru, da je namestitev otroka oziroma mladostnika k točno določenemu rejniku v njegovo korist.
V 25. členu Pravilnika (2003) so podani razlogi, na podlagi katerih je normativ lahko znižan. Normativ se lahko zniža v primeru, da je v rejniško družino nameščen otrok oziroma mladostnik s težavami v duševnem razvoju, s telesno prizadetostjo, s ČVT, s hudimi prilagoditvenimi težavami, težko boleznijo ali hudo zlorabo.
I. Gajšek (2011) v svojem članku zapiše, da se normativ treh istočasno nameščenih otrok oziroma mladostnikov v rejništvo krši v več kot 30 % primerov namestitev v rejniško družino, ko ne gre za namestitev sorojencev. Avtorica izhaja (prav tam) iz raziskave združenja MOČ, izvedene leta 2007, ki prikazuje, da so v kar 53 rejniških družinah namestili štiri ali več otrok oziroma mladostnikov, medtem ko je bilo pri izvajalcih rejniške dejavnosti z enakim položajem več kot sto ustreznih prostih mest.
Rezultati raziskave združenja MOČ (2007, v Gajšek, 2011) prikazujejo neupoštevanje zakonskih določil. Neustrezno je predvsem za otroke oziroma mladostnike v rejništvu, saj z namestitvijo večjega števila otrok oziroma mladostnikov v rejništvo ni upoštevana najboljša korist za otroke oziroma mladostnike v rejništvu. I.
Gajšek (2011) še dodaja, da imajo rejniki ob zvišanem normativu več dela in se ne morejo posvetiti vsem otrokom oziroma mladostnikom. Za otroke oziroma mladostnike, ki so doživeli hude zlorabe ali so bili zanemarjeni, pa je to nujno potrebno.
3.2 Usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti
V Pravilniku (2003) so od 41. do 43. člena zapisani pogoji za usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti. V omenjenih členih je opredeljeno, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti vse izbrane
8
kandidate napoti na obvezno usposabljanje, po katerem, ko je le-to v celoti zaključeno, pridobijo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. T. Rakar idr. (2010) dodajo, da so po zaključenem usposabljanju kandidati vpisani v evidenco dovoljenj za izvajanje rejniške dejavnosti.
Usposabljanje kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti izvaja Skupnost centrov za socialno delo Slovenije v sodelovanju s Fakulteto za socialno delo Univerze v Ljubljani. Traja od 10 do 12 ur. Program usposabljanja kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti je razdeljen v tri večje sklope, ki zajemajo koncept rejništva, predstavitev rejniškega sistema in individualne projektne skupine ter sodelovanje z matično družino (Pravilnik, 2003).
Pravilnik (2003) določa, da morajo vsi rejniki najmanj enkrat v petih letih opraviti obvezna poglobljena usposabljanja. Vsak rejnik mora opraviti nadaljevanja usposabljanja v obsegu od 20 do 25 ur, za kar pridobi tudi potrdilo o udeležbi.
Usposabljanje je interaktivno in zajema različne načine dela: predavanja, delavnice in skupinske pogovore iz prakse. Program usposabljanja za rejnike je razdeljen v tri večje vsebinske sklope, ki zajemajo poglabljanje znanja o otroku oziroma mladostniku in njegovem celostnem razvoju, psihologijo družine in sodelovanje rejniške in matične družine ter izobraževanje rejnikov kot sodelavcev v socialnodelavskih projektih pomoči (Pravilnik, 2003).
Klobučar (2008, str. 31) pravi: »Eno ključnih področij v razvoju kakovostnega rejništva je usposabljanje rejnikov, saj rejniški otroci potrebujejo skrbne in usposobljene rejniške starše, ki bodo zagotavljali kakovostno vzgojo v rejniški družini in bodo rejencem sposobni zagotavljati tudi pomoč pri težavah in soočanju z njimi.«
3.3 Rejniška pogodba
Na spletni strani Družinskega prava je zapisano: »Rejniška pogodba je pisna pogodba, ki jo po izvršljivosti odločbe o oddaji otroka v rejništvo skleneta pristojni center za socialno delo in rejnik za posameznega rejenca. Rejniška pogodba določa zlasti obseg oskrbe rejenca, pravice in obveznosti pogodbenih strank, višino in način plačevanja rejnine, način in rok prenehanja rejniške pogodbe in morebitne posebnosti rejništva v posameznem primeru.« (Rejniška pogodba, b. d.).
45. člen ZIRD (2002) opredeljuje določila rejniške pogodbe, ki obsegajo:
obseg oskrbe otroka,
pravice in obveznosti pogodbenih strank,
višino in način plačevanja rejnine,
način in rok prenehanja rejniške pogodbe,
morebitne posebnosti rejništva v posameznem primeru.
Rejniška pogodba se lahko podaljša po 18. letu starosti otroka oziroma mladostnika, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta, pod pogojem, da oseba zaradi motenj v telesnem in duševnem razvoju ni sposobna za samostojno življenje in delo, če oseba ali njen skrbnik s tem soglaša, in v primeru, da mladostnik ostane v rejniški družini zaradi nadaljevanja šolanja, če oseba s tem soglaša (46. člen ZIRD, 2002).
9
Na podlagi 47. člena ZIRD (2002) rejniška pogodba preneha v primerih, ko je prenehalo rejništvo, je pretekel čas sklenjene pogodbe za določen čas, z odpovedjo rejnika, z razvezo ali s smrtjo rejnika ali otroka oziroma mladostnika.
48. člen in 49. člen ZIRD (2002) določata, da ima rejniška pogodba trimesečni odpovedni rok, razen če je v pogodbi določeno drugače. Ko rejnik odpove rejniško pogodbo s posameznim otrokom oziroma mladostnikom, CSD otroka oziroma mladostnika izda odločbo o prenehanju rejniške pogodbe. CSD otroka oziroma mladostnika mora zato določiti novo ustrezno namestitev za otroka oziroma mladostnika.
CSD otroka oziroma mladostnika lahko na podlagi 49. člena ZIRD (2002) razveže rejniško pogodbo brez odpovednega roka, če:
nastopi kateri od razlogov iz 6. člena ZIRD (2002),
se rejnik ne udeleži usposabljanj,
oceni, da je to najprimernejše za otrokovo oziroma mladostnikovo korist,
otrok oziroma mladostnik sklene zakonsko zvezo,
otrok oziroma mladostnik postane roditelj, razen če CSD oceni, da je namestitev v rejniško družino zanj še vedno koristna,
rejnik ne izpolnjuje z rejniško pogodbo določenih dolžnosti ali
rejnik zahteva razvezo in CSD ugotovi, da ima za to utemeljene razloge.
3.4 (Ne)uspešnost rejništva
Vsaka rejniška družina oziroma rejnik lahko izbere, kako bo deloval v odnosu do otroka oziroma mladostnika v rejništvu.
Holman (1980) rejništvo razdeli na dva koncepta:
Ekskluzivno oziroma izključevalno rejništvo – rejniki, ki se poslužujejo načel ekskluzivnega rejništva, si želijo otroka oziroma mladostnika v rejništvu zadržati zgolj v svojih okvirih. Otroku oziroma mladostniku v rejništvu ne dopustijo dovolj prostora, da bi lahko pridobil stike zunaj rejniške družine.
Rejniki si želijo otroka oziroma mladostnika v rejništvu le zase, zato so pogosto izključevalni do otrokovih oziroma mladostnikovih bioloških staršev.
Rejniki si želijo popolnoma nadomestiti biološke starše otroka oziroma mladostnika v rejniški družini. Rejniki niso pripravljeni na sodelovanje s strokovnimi službami.
Inkluzivno oziroma vključujoče rejništvo – rejniki, ki uporabljajo načela inkluzivnega rejništva, so otrokovim oziroma mladostnikovim biološkim staršem bolj naklonjeni. Otroku oziroma mladostniku v rejništvu poskušajo omogočati nadaljevanje stikov z biološkimi starši in jih k odnosu z njimi tudi spodbujajo, če je to v otrokovo oziroma mladostnikovo korist. Z otrokom oziroma mladostnikom odprto govorijo o njegovih preteklih izkušnjah. Želijo, da pozna svojo preteklo izkušnjo z matično družino ter je seznanjen z razlogi za namestitev v rejniško družino. Rejniki so pripravljeni na sodelovanje z vsemi osebami, vpetimi v rejniško situacijo.
10
K. Kufeldt (1990, v Rakar idr., 2010) pravi, da je inkluzivno rejništvo možnost, da ima otrok oziroma mladostnik v rejništvu stalne stike z biološko družino in da se v skrb in življenje otroka oziroma mladostnika vključi njegove biološke starše. Avtorica (prav tam) doda, da inkluzivno rejništvo zahteva »/…/ potrebo socialnih delavcev kot nadomestnih skrbnikov, da razvijejo usmerjenost in veščine za delo z biološkimi starši. Na otroka usmerjen pristop pa bo dovolil popolno prekinitev vezi z biološkimi starši v tistih redkih situacijah, ko te vezi niso v skladu z otrokovimi interesi (str.
113).«
T. Rakar idr. (2010) pravijo, da je pomembno, da v primerih, ko je v otrokovo oziroma mladostnikovo dobrobit, ohranimo stike z biološko družino. Otroka oziroma mladostnika med dvema družinama je potrebno krepiti in podpirati. Inkluzivno rejništvo je usmerjeno v možnost vrnitve otroka oziroma mladostnika v matično družino. Želen izid inkluzivnega rejništva je, da se otroka oziroma mladostnika v rejništvu spodbuja na šolskem področju in pri razvoju zmožnosti, ki jih ima. Inkluzivno rejništvo se usmerja na krepitev socialnih veščin otroka oziroma mladostnika in na učenje sposobnosti reševanja težav.
N. Hazel (1990, v Rakar idr., 2010) izpostavlja, da rejništvo ni samo sebi namen, saj gre za skrbno načrtovan sistem sodelovanja vseh vpletenih v posamezno rejniško situacijo. Vsi udeleženi v rejništvu potrebujejo pomoč in podporo drug drugega in strokovnih služb. D. Zaviršek (2012) doda, da naj bi bilo rejništvo za otroka oziroma mladostnika dobra izkušnja in ne še ena slaba.
3.5 Primerni in neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti
Otroci in mladostniki, ki zaradi najrazličnejših dejavnikov ne morejo živeti v svoji primarni družini, potrebujejo zanesljivo, toplo, pozitivno naravnano in čustveno stabilno rejniško družino.
M. Crnkovič (2008) omenja, da se pri izvajanju rejniške dejavnosti lahko pojavijo pozitivni ali negativni motivi. Negativni motivi so lahko zavestni ali nezavedni.
Izvajalce rejniške dejavnosti pri sprejemu otroka oziroma mladostnika v rejniško družino vodijo pozitivni nameni in motivi. Pogosto pa se zgodi, da CSD pomanjkljivo nadzoruje izvajalce rejniške dejavnosti, ki lahko pozitivne motive za izvajanje rejniške dejavnosti razvijejo v negativne. CSD morajo biti pozorni, da pri izvajalcih rejniške dejavnosti prepoznajo pozitivne motive, osnovane zgolj na besedni ravni.
M. Crnkovič (2008) se v svojem delu opredeli do pozitivnih in negativnih motivov za izvajanje rejniške dejavnosti.
Pozitivni in primerni motivi kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti so:
ljubezen in sočutje do otrok; želja vzgajati in skrbeti za otroka iz druge družine;
živeti z njim, mu ponuditi nego, varnost in spoštovanje; udejanjiti notranje humanistične vzgibe;
razširitev lastne družine; živeti intenzivno družinsko življenje; lastnim otrokom omogočiti družbo drugih otrok, s katerimi skupaj odraščajo;
izvajanje poklica rejnika ali nadomestitev neizpolnjene želje po poklicu, ki se ukvarja z otroki (npr. vzgojiteljica v vrtcu, negovalka, različni pedagoški poklici); samoaktualizacijske težnje (uresničiti svoje poslanstvo) (prav tam).
Negativni in neprimerni motivi za izvajanje rejniške dejavnosti s strani kandidatov so:
11
zaslužek;
pridobitev dodatne delovne sile;
posvojitev ali prisvojitev otroka;
vloga »odrešenika« ali »nadčloveka«, želja po posebnem ugledu v družbi;
pridobitev objekta za zlorabo – psihično, fizično ali spolno;
vloga žrtve;
pregnati osamljenost ali »pobegniti« pred partnerjem, ko se biološki otroci osamosvojijo in nastane »prazno gnezdo«;
imeti »študijski« primer ali projekt (prav tam).
Druga alineja 34. člena ZIRD (2002) jasno opredeljuje, da mora CSD vedno ukrepati tako, da se v »/…/ vseh primerih in na najboljši način uresničuje namen rejništva.«
3.6 Oblike rejniške dejavnosti
E. Cvetko, A. Ferlin, T. Lah, L. Mikša in Š. Pucelj (2011) v svojem članku rejniško dejavnost razdelijo na različne oblike. Te so: dnevno rejništvo, specializirano rejništvo, vikend rejništvo, poklicno rejništvo in rejništvo pri sorodnikih.
Dnevno rejništvo se kombinira med biološko družino in rejniško družino. Namen dnevnega rejništva je pomoč rejniške družine matični družini na vseh težavnih področjih biološke družine in pomagati ustrezno poskrbeti za otroka (Mali, 2007).
Kentski model N. Hazel (1990, v Rakar idr., 2010) je avtorica pojmovala kot specializiran model za mladostnike med 15. in 17. letom, ki so potrebovali starševsko skrb, pomoč in podporo. Projekt so učinkovito izvajali med letoma 1975 in 1985. V projekt so bili vključeni mladostniki z odklonskim vedenjem. Projekt je bil uspešno izveden, saj so se vsi sodelujoči posluževali inkluzivnega koncepta dela v rejništvu.
Kentski model vsebuje pisno pogodbo, jasne, raziskane in dogovorjene cilje in izide ter individualni prispevek vsakega posameznika: socialne delavke oziroma delavca, bioloških staršev, rejniških staršev in rejniške družine ter mladostnika (Rakar idr., 2010).
V 90. letih se je v Sloveniji po navedbah O. Poljšak-Škraban in Imperl (1990) oblikoval razvojni projekt ljubljanskih in kranjskega CSD, ki so ga definirali kot specializirano rejništvo. V tako imenovano specializirano rejništvo so bili zajeti otroci oziroma mladostniki med 8. in 15. letom starosti z razvojnimi težavami, emocionalnimi težavami ali ogroženostjo znotraj matične družine. Ti otroci oziroma mladostniki so potrebovali posebno skrb in oskrbo, zato so zanje v okviru projekta skrbeli posebej usposobljeni rejniki.
E. Cvetko idr. (2011) vikend rejništvo definirajo kot obliko rejništva za vse tiste otroke oziroma mladostnike, ki so čez teden nameščeni v različne institucije, konec tedna pa preživijo z rejniško družino.
Rejništvo pri sorodnikih se lahko opravlja v primeru, da je s tem zagotovljena dobrobit otroka oziroma mladostnika (Cvetko idr., 2011).
12
Rejništvo se lahko izvaja kot poklicna dejavnost. Pogoji za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic so opredeljeni v tretji točki 18. člena ZIRD (2002), ki poudarja, da oseba lahko opravlja poklic rejnika, če ima dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, ni v rednem delovnem razmerju in ni družbenik zasebne družbe ali zavoda v Republiki Sloveniji.
Za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic mora oseba zadoščati pogojem iz 19. člena ZIRD (2002), ki predpisuje, da mora CSD rejnika na Ministrstvo poslati vloge in priloge za izvajanje rejniške dejavnosti kot poklic. Ministrstvo vlogo pregleda in odloči, ali rejnik izpolnjuje vse pogoje. Rejnik, ki pogoje izpolnjuje, je vpisan v register izvajanja rejniške dejavnosti kot poklic. 24. člen ZIRD (2002) določa, da mora imeti rejnik, ki izvaja rejniško dejavnost kot poklic, hkrati nameščene tri otroke, od tega morata biti vsaj dva nameščena za obdobje celega meseca.
4 VLOGA IN NALOGE REJNIKA
G. Čačinovič Vogrinčič (2006) pravi, da so rejniki strokovni sodelavci CSD ter sodelavci bioloških staršev. Rejniki otroku oziroma mladostniku nudijo pomoč, podporo in oporo. Stalno se morajo izobraževati ter pridobivati izkušnje in posebna znanja o družini, notranji dinamiki družine, vzgoji, vplivu izkušenj na razvoj otroka ipd.
Rejniki se morajo zavedati, da opravljajo zahtevno nalogo in morajo sodelovati z otrokom oziroma mladostnikom, ki ga sprejmejo v svojo družino, z matično družino in s strokovnimi sodelavci. Rejniki so tisti, ki naj bi otroku oziroma mladostniku nudili in omogočili možnost pozitivnih družinskih izkušenj, ga socialno okrepili, mu nudili in omogočili izbiro ter ga naučili spoštovanja in skrbi. Posebna moč, ki jo morajo imeti rejniki, je, da zmorejo zaprositi za pomoč, ko sami ne zmorejo več.
V. Berglez (2005) izpostavlja, da so ključne naloge rejnikov skrb za dostojanstvo otrok, hrabrost, skrbnost do otrok in nudenje ljubezni. E. Cvetko idr. (2011) podobno kot V. Berglez (2005) menijo, da imajo rejniške družine in rejniki veliko zahtevnih in pomembnih nalog. Te vključujejo vodenje otroka oziroma mladostnika in sodelovanje z vsemi vpetimi v situacijo. Avtorice (prav tam) dodajajo, da so rejniki menedžerji, prijatelji, skrbniki, učitelji in strokovni sodelavci CSD.
V drugi točki 26. člena ZIRD (2002) je določeno, da je rejnik »/…/ dolžan omogočati in spodbujati stike med otrokom in starši, razen v primeru, ko so staršem stiki omejeni ali prepovedani na podlagi odločbe pristojnega organa.«
27. člen ZIRD (2002) v vseh svojih točkah določa, da mora rejnik vprašanja o pomembnejših zadevah glede vzgoje otroka oziroma mladostnika urejati sporazumno z otrokovimi oziroma mladostnikovimi biološkimi starši oziroma skrbniki ter s CSD.
Rejnik mora sodelovati v individualni projektni skupini, ki jo imenuje CSD za vsakega posameznega otroka oziroma mladostnika. Rejnik je dolžan upoštevati dogovore in navodila CSD otroka oziroma mladostnika, CSD rejnika in dogovore, ki so jih sprejeli v individualni projektni skupini. Rejnik se je dolžan vključevati v dejavnosti, ki jih organizira pristojni CSD.
T. Rakar idr. (2010) pravijo, da bi lahko rejniško družino poimenovali tudi nadomestna družina. Avtorice (prav tam) menijo, da ima rejniška družina dvojno nalogo. Za otroka oziroma mladostnika je rejniška družina fizična in čustvena skupina, kjer odrasli skrbijo za potrebe otroka oziroma mladostnika ter mu nudijo čustveno in socialno oporo, ter skupina, ki skuša nadomestiti otrokove oziroma mladostnikove negativne izkušnje, izkušnje izgub in ranljivosti. T. Rakar idr. (2010,
13
str. 141) dodajo, da »/…/ mora biti usposobljena in bolj reflektirana od ''običajnih družin''. Ker na ta način opravlja delo, ki ga sicer opravljajo zavodi in druge državne institucije, mora biti tudi primerno plačana.«
4.1 Zakonsko določene dolžnosti rejnika
Osnovne zakonsko določene dolžnosti rejnika glede na 25. člen ZIRD (2002) so:
»pripraviti sebe in družino na prihod otroka,
truditi se za čim hitrejšo prilagoditev otroka v rejnikovem domu in za ustrezno ravnanje vseh članov rejnikove družine z otrokom,
nuditi pomoč otroku ob prilagajanju na novo okolje,
otroka pravilno negovati, vzgajati in mu nuditi primerno nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter šolske in osebne potrebščine,
nuditi otroku primerne igrače, osnovne športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti za različne aktivnosti,
skrbeti za krepitev in ohranjanje zdravja otroka ter mu, če je to potrebno, priskrbeti ustrezno zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika,
pridobivati informacije in sprejemati odločitve, ki so povezane z otrokovim vsakdanjim življenjem (vpogled v ocene, seznanitev s šolskim uspehom, odhod v šolo v naravi, odhod na počitnice, izbira osebnega zdravnika, seznanitev z informacijami o otrokovem zdravstvenem stanju ipd.),
zastopati otroka v postopku izdaje osebne izkaznice,
skrbeti za otrokov pravilen odnos do učenja in dela in za privzgojitev delovnih navad,
skrbeti za vključitev otroka v poklicno usposabljanje ali ustrezno zaposlitev,
skrbeti za izoblikovanje lastne identitete otroka,
pripraviti otroka na odhod iz rejniške družine.«
5 NAMESTITEV OTROKA OZIROMA MLADOSTNIKA V REJNIŠKO DRUŽINO
V peti točki 2. člena ZIRD (2002) je opredeljeno, da je otrok v rejništvu »/…/
mladoletna oseba, ki se namesti v rejniško družino na podlagi odločbe o namestitvi otroka v rejništvo.« Glede na 155. člen ZZZDR (2004) so lahko v rejništvo oddani otroci oziroma mladostniki glede na odločbo CSD ter otroci oziroma mladostniki, ki jih v rejništvo oddajo starši.
CSD lahko v rejništvo odda otroka, »/…/ ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših, ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi. In /…/ otroka, ki mu je potrebno usposabljanje v skladu s posebnimi predpisi (otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju).«
(157. člen ZZZDR, 2004).
14
M. Crnkovič (2008) verjame, da je vsakemu otroku oziroma mladostniku njegova primarna družina pomembna kljub morebitni disfunkcionalnosti. Vsak otrok oziroma mladostnik se nauči živeti v svoji družini in se navadi na njeno nefunkcionalnost.
Doda (prav tam), da je naloga CSD, da temeljito presodi, ali je življenje v matični družini za določenega otroka oziroma mladostnika še koristno in varno. Glede na podatke, ki jih strokovne službe zberejo iz prakse, pa odločajo, ali se bo otroka oziroma mladostnika namestilo iz matične družine v rejniško družino in ali bo to zanj najprimernejša rešitev. Vsak otrok oziroma mladostnik potrebuje zdravo družino, ki mu omogoča optimalen celostni razvoj in življenje.
Otrok oziroma mladostnik ob namestitvi iz matične družine v rejniško družino doživlja veliko stisko. K. Kufeldt (1990, v Rakar idr., 2010) pravi, da ti otroci oziroma mladostniki potrebujejo obravnavo na ravni, ki se dotika družinske dinamike med obema družinama, med katerima je otrok oziroma mladostnik razpet. Dejstvo je, da je otrok oziroma mladostnik na svojo biološko družino navezan in se težko loči od svojih staršev ter od stvari, na katere je bil navajen. Otrok oziroma mladostnik se v rejniški družini najpogosteje odziva enako, kot se je v matični družini. V rejniški družini išče bližino na način, ki ga je bil primarno navajen. Mnogokrat pa način odzivanja v rejniški družini ni sprejet in lahko vpliva na odpoved rejništva. Zato je pomembno, da se v rejniški družini vzpostavi primeren dialog med razlikami družin, da bo otrok oziroma mladostnik lahko skladno z normami nadaljeval življenje.
T. Rakar idr. (2010) pravijo, da mora CSD otroku oziroma mladostniku izbrati tako rejniško družino, s pomočjo katere bo pridobil pozitivno družinsko izkušnjo. Rejniška družina otroku oziroma mladostniku lahko omogoči, da si pridobi zaupanje, spoštovanje, nadomesti primanjkljaje, izkusi ljubezen in pridobi nove moči za življenje. Skladen z navedbami T. Rakar idr. (2010) je 32. člen ZIRD (2002), ki določa, da je naloga CSD, da med vsemi rejniškimi družinami izbere tisto, ki najbolj ustreza potrebam določenega otroka oziroma mladostnika.
Tabela 1: Število otrok v rejništvu po starostni strukturi (vir: Revizijsko poročilo, 2012) Starost otrok v rejništvu Stanje decembra 2009 Stanje decembra 2010
do 1 leta 3 11
od 1–2 leti 14 4
od 2–3 leta 17 18
od 3–4 leta 18 26
od 4–5 let 22 21
od 5–6 let 30 28
od 6–7 let 31 33
od 7–8 let 35 34
od 8–9 let 55 41
od 9–10 let 62 58
15
od 10–11 let 66 65
od 11–12 let 61 66
od 12–13 let 57 65
od 13–14 let 73 60
od 14–15 let 72 74
od 15–16 let 66 73
od 16–17 let 78 67
od 17–18 let 77 80
več kot 18 let s potrdilom o šolanju
281 270
več kot 18 let brez potrdila o šolanju
44 43
Število vseh otrok v rejništvu v Republiki Sloveniji
1162 1137
Podatki Revizijskega poročila (2012) kažejo, da je največ otrok in mladostnikov v rejniški družini od približno devetega leta starosti do adolescence.
Pomembno je, da se rejniška družina zaveda pojavljanja naslednjih značilnosti za to obdobje:
otrok oziroma mladostnik si ne želi biti izpostavljen, želi biti kot drugi;
za otroka oziroma mladostnika, ki ne živi v matični družini, pomeni, da je drugačen in ima zanj to negativen prizvok in pomen;
na čustvenem področju se zavedajo, da so svoje biološke starše izgubili, preden so se pridružili rejniški družini, zato jih pogosto spremlja t. i.
prilagoditveno obžalovanje;
zavedati se začnejo pomena staršev in začutijo gensko povezanost z biološko družino;
žalost ob namestitvi v rejniško družino se meša z zmedenostjo, potrtostjo, socialnim umikom in občasnimi izbruhi jeze in frustracij;
dejstvo, da ne živijo z biološko družino, je pogosto povezano z občutkom zavrnitve;
otroci oziroma mladostniki so na biološke starše pogosto jezni, saj mislijo, da so jih zapustili ali zavrnili;
16
otroci oziroma mladostniki, ki menijo, da so bili biološkim staršem ukradeni, so jezni na rejniško družino;
otroci oziroma mladostniki, ki za premestitev iz biološke družne v rejniško družino krivijo sebe, pa pogosto postanejo introvertirani (Križnik Novšak, 2008).
A. Križnik Novšak (2008) omenja, da je treba razumeti tako fizično kot tudi psihično varnost otroka oziroma mladostnika ter zanesljivost družine za otroka oziroma mladostnika.
Ellis idr. (2003) verjamejo, da skuša rejniška družina otroku oziroma mladostniku zagotoviti varen in ljubeč dom. Rejniška družina želi minimizirati otrokovo oziroma mladostnikovo travmo. Rejniška družina je tista, ki poskrbi, da je otrok oziroma mladostnik odmaknjen od nadaljnje škode, ki bi mu lahko bila storjena. Otroku oziroma mladostniku je potrebno priskrbeti varno okolje in izbrati dolgoročni najprimernejši cilj ter nastanitev otroka (rejništvo, posvojitev ali ponovna združitev z matično družino).
T. Rakar idr. (2010), izhajajoče iz B. Benard (1997), ugotavljajo, da se lahko profil odpornega otroka uporabi tudi v konceptu rejništva. Značilnosti odpornega otroka oziroma mladostnika kažejo na področja, ki jih lahko rejniška družina podpre pri otroku oziroma mladostniku. Področja, ki jih zajema profil odpornega otroka, so:
socialna kompetentnost, veščine za spopadanje s težavami, avtonomija in občutek smisla ter usmerjenost v prihodnost.
Socialna kompetentnost odpornega otroka zavzema odzivnost, prilagodljivost, empatičnost, komunikacijske veščine, različne oblike prosocialnega vedenja in smisel za humor. Odporni otroci oziroma mladostniki se hitro in preprosto odzivajo v različnih socialnih položajih. Humor je pri odpornih otrocih oziroma mladostnikih pogosto tudi njihova zmožnost varovanja, saj na različne življenjske položaje lahko pogledajo z različnih zornih kotov. V družbi so zaželeni, imajo veliko prijateljev in dobivajo pozitivne odzive iz okolice. Za vsakega otroka oziroma mladostnika je dobro, če rejniška družina skuša v praksi uporabiti profil odpornega otroka (prav tam).
D. Gehart (2007, v Rakar idr., 2010) pravi, da je treba otroku oziroma mladostniku dati glas in moč, da se izrazi. Avtorica (prav tam) je oblikovala izhodišča za delo z otroki oziroma mladostniki v rejništvu, ki so:
ustvarjanje dialoškega prostora, v katerem je potrebno otroku oziroma mladostniku zagotoviti prostor, v katerem se bo dobro počutil. Prostor mora biti primeren starosti otroka oziroma mladostnika ter dogodkom, ki jih je že doživel. Otroku oziroma mladostniku je potrebno dovoliti izraziti svoje mnenje in preveriti pomen že povedanega;
''ne vedeti'' – otroku oziroma mladostniku naj se ne vsiljuje odgovorov;
stopiti onstran besed – uporabiti je potrebno različne metode dela, ki so primerne za posameznega otroka oziroma mladostnika (npr.: risbe, igre vlog, ples, igrače, knjige ipd.).
17
T. Rakar idr. (2010) izpostavijo, da imajo strokovnjaki, rejniki in starši skupno nalogo, ki se usmerja na to, da se sliši in upošteva glas otroka oziroma mladostnika v rejništvu.
5.1 Kratkotrajno ali dolgotrajno rejništvo
Prva točka 2. člena ZIRD (2002) izpostavlja, da je rejništvo »/…/ namenjeno otrokom, ki začasno ne morejo prebivati v biološki družini.«
Strokovnjaki (Rakar idr., 2010; Bevc, 2008; Križnik Novšak, 2008) s področja rejništva rejništvo delijo na kratkotrajno in dolgotrajno rejništvo.
Podatki Inštituta RS za socialno varstvo, pridobljeni med letoma 2004 in 2015, kažejo, da je rejništvo v Sloveniji trajalo povprečno 7 let (Inštitut RS za socialno varstvo). Namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino za obdobje 7 let govori o dejstvu, da je v Sloveniji rejništvo pogosteje dolgotrajen ukrep.
T. Rakar idr. (2010) pravijo, da mora v zvezi z rejništvom in nameščanjem otrok oziroma mladostnikov vanj veljati načelo, ki poudarja, da lahko traja toliko časa, kolikor časa je koristno za otroka oziroma mladostnika. Hkrati je potrebno kontinuirano in intenzivno delati z vsemi vključenimi, da se skušajo odpraviti vzroki, zaradi katerih je bil otrok oziroma mladostnik nameščen v rejniško družino.
V. Bevc (2008) rejništvo opredeljuje kot socialnovarstveni ukrep za matično družino in otroka oziroma mladostnika. Izpostavlja (prav tam), da je rejništvo začasen ukrep in vsebuje pomoč otroku oziroma mladostniku in biološki družini, da se hitro in temeljito odpravi vzroke, zaradi katerih je bil otrok oziroma mladostnik nameščen v rejniško družino.
A. Križnik Novšak (2008) meni, da so dolgotrajna rejništva problematična predvsem zato, ker so vanje pogosto umaknjeni otroci oziroma mladostniki, ki so živeli v neprimernih razmerah. Ni jasno, kdaj, če sploh kdaj, se bodo vrnili v matično družino.
Problematična so predvsem z vidika otrokovih oziroma mladostnikovih stikov z matično družino ter z vidika otrokovega oziroma mladostnikovega občutka varnosti.
N. Mikič (2010) je kritična do t. i. začasnih rejništev. Poudarja (prav tam), da je potrebno poseči v matično družino, takoj ko se v njej pojavijo težave. Bistveno je, da se na situacijo v matični družini otroka oziroma mladostnika pogleda realno in se poda strokovno oceno o tem, ali sploh obstajajo možnosti, da se otrok oziroma mladostnik še kdaj vrne v matično družino. Doda (prav tam), da bi bilo potrebno določiti zakonski rok, v katerem bi lahko matična družina odpravila nepravilnosti. V nasprotnem primeru pa bi bila za te otroke oziroma mladostnike urejena posvojitev.
T. Rakar idr. (2010) menijo, da bi bilo treba v primerih, ko se otroci oziroma mladostniki zaradi neprimernih razmer ne morejo več vrniti v matično družino, uvesti institut dolgotrajnega rejništva (kar ni enako posvojitvi) ali institut delne posvojitve, kot je praksa v mnogih državah (Avstrija, Češka, Nemčija idr.).
Raziskava N. Sadovsky (2003) je prikazala, da je rejništvo v Sloveniji dolgotrajen ukrep. Rezultati raziskave so pokazali, da se 59 % otrok v matično družino vrne šele po dveh letih bivanja v rejniški družini, za 46 % otrok oziroma mladostnikov pa se bivanje v rejniški družini zaključi z dopolnjenim 18. letom starosti, s končanjem šolanja ali z zaposlitvijo.
Podobno potrjuje tudi raziskava Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (2011, v Gajšek, 2011), ki je pokazala, da je v letih od 2004 do 2010
18
otrok oziroma mladostnik v rejniški družini v povprečju preživel več kot 7 let. Leta 2006 in leta 2009 je rejništvo trajalo najdlje časa, in sicer 7,19 leta. V. Bevc (2008, v Gajšek, 2011) prikazuje, da je polovica otrok in mladostnikov v rejništvu več kot 5 let, skoraj četrtina vseh otrok in mladostnikov pa več kot 10 let.
Zaključimo lahko, da je rejništvo v Sloveniji dolgotrajen ukrep. Na podlagi izsledkov iz raziskav s področja trajanja rejništva bi lahko z ustreznimi državnimi aparati poskušali urediti zakonsko podlago kratkotrajnih rejništev.
5.2 Najpogostejši dejavniki za namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino
Najpogostejši razlogi za premestitev otroka oziroma mladostnika iz matične družine v rejniško družino so po B. Cerar Brolih (2008, v Cvetko, 2011):
alkoholizem staršev,
druge odvisnosti staršev,
zloraba otrok ali nasilje nad otroki,
smrt staršev ali skrbnikov,
vzgojna nemoč,
slabe materialne okoliščine,
kronična bolezen staršev ali skrbnikov,
prestajanje zaporne kazni staršev ali skrbnikov,
nerešeno stanovanjsko vprašanje,
daljša odsotnost staršev ali skrbnikov in
drugi razlogi.
Podatki CSD iz 2009 in 2010 (Revizijsko poročilo, 2012) kažejo, da so najpogostejši razlogi za namestitev v rejništvo:
neustrezne socialne razmere,
neustrezne družinske razmere,
zdravstvene težave enega oziroma obeh staršev,
prestajanje zaporne kazni enega oziroma obeh staršev,
otrokova lastna odločitev za izhod iz matične družine,
uživanje nedovoljenih drog enega oziroma obeh staršev,
čezmerno uživanje alkohola enega oziroma obeh staršev
vedenjske težave otroka,
19
zapustitev otroka,
smrt enega ali obeh staršev,
mladoletnost matere,
zloraba s strani staršev,
nesposobnost skrbeti za otroka in
drugi razlogi.
6 CENTER ZA SOCIALNO DELO
6.1 Naloge centrov za socialno delo pri izvajanju rejniške dejavnosti Naloge CSD na področju rejništva lahko delimo na tri glavna področja:
1. izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti,
2. naloge, povezane s samim izvajanjem rejniške dejavnosti, 3. ostale naloge, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti.
6.1.1 Izbor kandidatov za izvajanje rejniške dejavnosti
V 29. členu ZIRD (2002) je navedeno, da je naloga CSD aktivno vključevanje na območju, za katero so krajevno pristojni, da pridobijo nove rejniške družine. Vsem potencialnim rejnikom so dolžni predstaviti namen rejništva, pogoje za izvajanje rejniške dejavnosti, postopke za pridobitev dovoljenja, načine dela v rejništvu ter pravice in dolžnosti, ki jih imajo rejniki. 31. člen ZIRD (2002) določa, da mora CSD rejnika preveriti vse motive kandidata za vključitev v izvajanje rejniške dejavnosti.
6.1.2 Naloge, povezane z izvajanjem rejniške dejavnosti
32. člen ZIRD (2002) določa, da mora CSD otroka oziroma mladostnika med rejniki, ki imajo dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, izbrati najprimernejšo rejniško družino glede na potrebe otroka oziroma mladostnika.
Na namestitev otroka oziroma mladostnika v rejniško družino je treba pripraviti tako otroka oziroma mladostnika in njegove starše kot tudi rejnika in rejniško družino (33.
člen ZIRD, 2002).
40. člen ZIRD (2002) določa, da lahko v rejniški družini otrok oziroma mladostnik ostane tudi po dopolnjenem 18. letu v primeru, da nadaljuje s šolanjem in se rejnik s tem strinja. Dolžnost CSD otroka oziroma mladostnika in CSD rejnika je, da pred podaljšanjem rejniške pogodbe skupaj z otrokom oziroma mladostnikom in rejnikom ugotovi, če ima nadaljnje bivanje v rejniški družini še korist za otroka oziroma mladostnika.
Izvajanje rejniške dejavnosti je dolžan spremljati CSD rejnika (39. člen ZIRD, 2002).
Ko se rejništvo za otroka zaključi, je naloga CSD otroka oziroma mladostnika, da na odhod pripravi otroka oziroma mladostnika, rejniško družino in biološko družino (41.
člen ZIRD, 2002).
