UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Ilma Begović
MLADOSTNIKOVO DOŽIVLJANJE OBDOBJA PRED ODPUSTOM IZ
VZGOJNEGA ZAVODA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Ilma Begović
MLADOSTNIKOVO DOŽIVLJANJE OBDOBJA PRED ODPUSTOM IZ
VZGOJNEGA ZAVODA
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2019
III ZAHVALA
Najprej bi se rada zahvalila mojim staršem, ki me celo življenje brezpogojno podpirajo, mi pomagajo pri uresničevanju mojih ciljev in se navdušeno veselijo vseh mojih uspehov.
Zahvaljujem se tudi moji sestri, partnerju in prijateljem, ki mi stojijo ob strani in me podpirajo na moji življenjski poti.
Zahvaljujem se tudi mentorici dr. Špeli Razpotnik, ki jo občudujem že od vpisa na študij socialne pedagogike. Zelo sem vesela, da sva lahko sodelovali pri pripravi moje zaključne naloge. Rada bi se zahvalila za podporo, usmerjanje, spodbudne besede, strokovne napotke in nasvete.
Hvala tudi vsem mladostnikom, ki so sodelovali v moji raziskavi in z menoj delili delček svoje življenjske zgodbe.
IV POVZETEK
Magistrsko delo obravnava tematiko mladostnikovega doživljanja obdobja pred zapustitvijo vzgojnega zavoda. V teoretičnemu delu je opredeljena izvendružinska oskrba mladostnikov v Sloveniji. Delo je osredotočeno na zadnje obdobje bivanja in doživljanje mladostnikov pred odhodom iz vzgojne institucije. V nadaljevanju je opredeljen raziskovalni problem:
raziskovanje/spoznavanje, kako mladostniki doživljajo obdobje pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu. Raziskava je kvalitativna, osnovana na delno strukturiranih intervjujih.
Intervjuvanih je šest mladostnikov iz enega izmed vzgojnih zavodov v Sloveniji. Intervjuji so kodirani in analizirani s kvalitativno vsebinsko analizo. Raziskava doprinaša nova spoznanja s področja doživljanja zadnjega obdobja bivanja mladostnikov v vzgojnem zavodu, ki jih je moč prenesti v prakso pri neposrednem delu z mladostniki, ki so na prehodu iz izvendružinske oskrbe v bolj samostojno obliko življenja.
Ključne besede: vzgojni zavod, mladostniki, doživljanje bivanja v vzgojnem zavodu, doživljanje odnosa s starši, socialna mreža mladostnikov.
V ABSTRACT
The master's thesis deals with the topic of youth experience of the last period of stay in the residential institution. The theoretical part defines the out-of-family care of adolescents in Slovenia. The work focuses on the last period of stay and the experience of adolescents before departure from a residential institution. The following is a research problem: research/learn about how young people experience the period before the end of their stay in the residential institution. The research is qualitative, as it includes partially structured interviews. Six young people from one of the residential institutions in Slovenia were interviewed. Interviews are coded and analyzed with qualitative content analysis. The research contributes to the findings in the field of youth experience of the last period of stay in the residential institution, which can be transferred into practice in direct work with adolescents who are at the transition from out-of-family care into a more independent way of life.
Key words: residential institution, adolescents, experiencing living in a residential institution, experiencing a relationship with parents, a social network of adolescents.
VI Kazalo
I. UVOD ... 7
II. TEORETIČNI UVOD ... 9
1. Izvendružinska vzgoja mladostnikov v Sloveniji ... 9
1.1. Vzgojni zavodi ... 10
1.2. Primeri dobrih praks izvendružinske vzgoje mladostnikov v tujini ... 14
1.3. Prehod iz vzgojnega zavoda v samostojno življenje ... 18
1.4. Poodpustna skupina v izbranem vzgojnem zavodu ... 20
2. Obdobje pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu ... 22
3. Doživljanje mladostnikov v obdobju pred in po zaključku bivanja v vzgojnem zavodu .. 24
3.1. Družinske okoliščine mladostnikov, nameščenih v vzgojni zavod ... 25
3.2. Psihična odpornost mladostnikov ... 28
3.3. Odnosi in socialna mreža mladostnikov ... 30
4. Izzivi in odgovornosti mladostnikov na prehodu iz vzgojnega zavoda v samostojno življenje ... 34
4.1. Socialna izključenost mladostnikov, ki zaključujejo bivanje v vzgojnem zavodu ... 35
5. Življenje mladostnikov po bivanju v vzgojnem zavodu ... 37
III. EMPIRIČNI DEL ... 39
6. Opredelitev problema... 39
7. Cilji raziskave ... 40
8. Raziskovalna vprašanja ... 40
9. Raziskovalna metodologija ... 40
9.1. Vzorec in postopek izbire vzorca ... 41
9.2. Postopek zbiranja in obdelave podatkov ... 41
9.3. Predstavitev izbranega vzorca ... 41
10. Interpretacija rezultatov po raziskovalnih vprašanjih ... 43
IV. SKLEP ... 61
V. LITERATURA ... 69
7
I. UVOD
Socialna pedagogika je veda, ki se ukvarja s preučevanjem položaja prikrajšanih ljudi, obrobnimi populacijami in manjšinami, ki imajo težave z lastnim uveljavljanjem in vklapljanjem v družbeno življenje ali pa kršijo družbene norme. »Socialna pedagogika je stroka, ki proučuje, razvija ter izvaja delo z ljudmi in pri tem upošteva njihovo življenjsko okolje. Osrednji model vzgojnega dela danes socialna pedagogika dopolnjuje, razširja oz. nadgrajuje z različnimi oblikami preventivnega, kompenzatornega, razvojnega in integrativnega dela« (Etični kodeks delavcev na področju socialne pedagogike, 2004, str. 1). V sklopu stroke socialne pedagogike je tudi delo z uporabniki v izvendružinski vzgoji, v institucijah, kot je vzgojni zavod. V tem magistrskem delu raziskujem populacijo mladostnikov iz vzgojnih zavodov, ki so na prehodu v bolj samostojno obliko življenja in se osredotočim na njihovo doživljanje obdobja pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu.
V vzgojnih zavodih se socialni pedagogi največkrat zaposlujejo na delovnem mestu vzgojitelja.
»Namen socialnopedagoškega dela je pomagati posamezniku pri razvijanju njegovega aktivnega, ustvarjalnega odnosa z okoljem, prispevati k njegovemu polnejšemu vključevanju v okolje, ga opolnomočiti po poteh opogumljanja, usposabljanja, podpiranja ter usmerjanja k polnejšemu uresničevanju njegovih temeljnih potreb, razvoju njegovih potencialov in predvsem v smeri sožitja s samim seboj in s svojim okoljem. Pri tem izhaja iz posameznikovih temeljnih potreb, želja, osebnih in okoljskih potencialov oz. značilnosti njegovega specifičnega socio-kulturnega okolja. Posameznika vodi k temu, da bi življenje živel polno in za sebe smiselno« (Etični kodeks delavcev na področju socialne pedagogike, 2004, str. 1).
Pri iskanju svoje lastne poklicne usmeritve sem se osredotočila na vzgojni zavod in delo z mladostniki. Prve izkušnje z delom v vzgojnem zavodu sem dobila v okviru študijske prakse. Že takrat sem razmišljala o raziskovanju, ki bi ga izvedla v okviru magistrske naloge. Moji prvi stiki z mladostniki v vzgojnem zavodu so bili s starejšimi mladostniki, ki so bili na pragu prehoda iz vzgojnega zavoda v samostojno življenje. Iskreno me je zanimalo, kako se počutijo, ko so tik pred tem, da bodo zapustili vzgojni zavod. Ta izkušnja mi je pomagala razviti idejo za raziskovalno nalogo, ki je pred vami. Cilj pričujoče raziskave je bil raziskati, kako šest mladostnikov iz izbranega vzgojnega zavoda doživlja obdobje pred zaključkom bivanja v njem.
V prvem delu magistrske naloge oblikujem teoretično osnovo za izvedbo drugega, empiričnega dela. Začenjam z opredelitvijo izvendružinske oskrbe mladostnikov v Sloveniji ter nadaljujem s predstavitvijo vzgojnih zavodov v Sloveniji. Dodam še primere dobrih praks izvendružinske oskrbe mladostnikov v tujini. Podrobneje predstavim obdobje pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu in se osredotočim na mladostnikovo doživljanje le tega. V nadaljevanju opišem izzive in odgovornosti, s katerimi se srečujejo mladostniki na prehodu iz vzgojnega zavoda, in življenje mladostnikov po bivanju v vzgojni instituciji.
V raziskovalnem delu naloge analiziram intervjuje šestih mladostnikov, ki so v obdobju pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu. Raziskujem, kako doživljajo to obdobje, in prek raziskovalnih vprašanj raziščem življenjsko situacijo mladostnikov pred prihodom v vzgojni zavod, njihovo doživljanje same namestitve, bivanja in obdobja pred izstopom iz vzgojnega zavoda ter okoliščine bivanja, ki jih pričakujejo po izstopu iz vzgojne institucije. V raziskovanje
8
vključim tudi koncept socialne mreže mladostnikov znotraj in izven vzgojnega zavoda ter odnos s starši in druge kategorije pomembnih tem, ki so pojavijo med raziskovanjem. Zaključujem z interpretacijo raziskovalnih vprašanj, spoznanji, ki sem jih dobila v pogovorih s šestimi mladostniki, kritičnim pogledom na lastno raziskavo in predlogi za nadaljnje raziskovanje izbrane tematike.
9
II. TEORETIČNI UVOD
1. Izvendružinska vzgoja mladostnikov v Sloveniji
Otrok, ki izhaja iz težkega okolja, v katerem se sooča z različnimi izzivi in težavami, ter v svojem okolju nima varovalnih dejavnikov, bo najverjetneje razvil čustvene in vedenjske težave.
Kadar čustvene in vedenjske težave otežujejo otrokov razvoj in njegovo delovanje ter jih sam ali s pomočjo strokovnega delavca ne zmore več premagovati, nastopijo državni mehanizmi, ki ocenijo, ali je potreben otrokov odhod v izvendružinsko vzgojo (Mikša, 2015). Ti so pod okriljem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti institucionalno varstvo v Sloveniji definira tako: »Institucionalno varstvo je oblika obravnave v zavodu, drugi družini ali drugi organizirani obliki, ki upravičencem nadomešča, dopolnjuje ali zagotavlja funkcijo doma ali lastne družine. Obsega osnovno oskrbo in socialno oskrbo v skladu s predpisi s področja socialnega varstva ter zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva:
• za otroke in mladostnike, prikrajšane za normalno družinsko življenje, zajema institucionalno varstvo tudi vzgojo in pripravo na življenje,
• za otroke in mladostnike z motnjo v duševnem in telesnem razvoju pa obsega institucionalno varstvo tudi usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje,
• odraslim osebam z motnjami v duševnem in telesnem razvoju se v okviru institucionalnega varstva zagotavljajo še posebne oblike varstva« (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, b. d.).
Med osnovno oskrbo, ki se nanaša na delo z mladostniki, MDDSZ uvršča bivanje, organiziranje prehrane, tehnično oskrbo in prevoz. Socialno oskrbo pa definira kot vodeno dejavnost, namenjeno izvajanju vsebin socialne preventive, terapije in vodenja upravičencev. Vključuje izvajanje nalog varstva, posebnih oblik varstva, vzgoje in priprave na življenje ter izvajanje nalog vodenja. »Varstvo pomeni nudenje pomoči pri vzdrževanju osebne higiene in izvajanju dnevnih aktivnosti. Posebne oblike varstva so namenjene ohranjanju in razvoju samostojnosti, razvoju socialnih odnosov, delovni okupaciji, korekciji in terapiji motenj, aktivnemu preživljanju prostega časa ter reševanju osebnih in socialnih stisk« (MDDSZ, b. d.).
Pristojnost za odločanje o posebnih in prisilnih ukrepih za zagotovitev varstva, vzgoje in prevzgoje je v Sloveniji razdeljena med organe socialnega varstva in sodišča ter določena v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij in Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (Zalokar, 2013).
Odločbo za namestitev mladostnika v vzgojni zavod izda center za socialno delo ali sodišče, odločbo za prevzgojni dom pa lahko izda samo sodišče. Vzgojni zavodi v Sloveniji spadajo pod resor Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Prevzgojni dom, v katerem so mladostniki, ki so povzročili huda kazniva dejanja, pa sodi v resor Ministrstva za pravosodje (Šoln Vrbinc idr., 2016).
10
Poročila o vzrokih za napotitev otrok in mladostnikov v izvendružinsko oskrbo kažejo naslednje dejavnike za odhod otroka iz družine (Krajnčan, 2006; Bogataj in Vec, 1994; v Mikša, 2015):
• struktura družine (enostarševske družine, dopolnjene družine),
• težke družinske razmere (stanovanjska utesnjenost, brezposelnost staršev, revščina, prejemanje socialne pomoči, odvisnost v družini, partnerske težave),
• vzgojne težave (dvotirna vzgoja, nedoslednost, preveliko zaščitništvo/omejevanje, pomanjkljive spodbude, vzgojno zanemarjanje, odsotnost enega od staršev v vzgojnih nalogah),
• biološke danosti (motena koncentracija, nemirnost, epilepsija, legastenične težave),
• zavajajoče okolje (neskladnost norm in drugih regulativov med vrstniki in v družini).
Družine, iz katerih so otroci oddani v razne oblike zavodske vzgoje, ne zmorejo zadostiti otrokovim razvojnim potrebam (Rapuš-Pavel in Kobolt, 2008).
1.1. Vzgojni zavodi
Vzgojne ustanove v Sloveniji ustanavlja država in so namenjene otrokom in mladostnikom z vedenjskimi in čustvenimi težavami, ki nimajo ustreznega družinskega varstva, oskrbe in vzgoje (Šoln Vrbinc, Jakič Brezočnik in Švalj, 2016, str. 4). Otroci s čustveno-vedenjskimi težavami so otroci z disocialnim vedenjem, ki je intenzivno, ponavljajoče in trajnejše ter se kaže z neuspešno socialno integracijo. Otrokovo disocialno vedenje je lahko zunanje ali notranje pogojeno in se kaže z različnimi simptomi, kot so npr. agresivno vedenje, uničevanje tuje lastnine, pobegi od doma, čustvene težave. Otrok je lahko prepoznan kot otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami le v primerih, ko dosedanje delo šolske svetovalne službe in drugih strokovnih delavcev z otroki ni vodilo do zmanjšanja opisanih težav (Kosmač, 2007).
Ob naštetih simptomih vidimo, da gre za paleto zelo raznorodnih značilnosti ter odzivov, katerih ustreznost pogosto merijo različni kulturni kodi različno, skupno pa jim je ovirano izpolnjevanje zahtev znotraj specifičnega vzgojno-izobraževalnega ali drugega družbenega okvira. »Zato na prvi pogled govorijo o prilagojenosti določenemu sociokulturnemu miljeju bolj kot pa o individualni motenosti ali celo patološkosti« (Razpotnik, 2011, str. 109). Da so omenjeni pripisi prej stvar boljše ali slabše prilagojenost okolju, ne pa deficita ali celo patologije pri posamezniku, menijo tudi Metljak, Kobolt in Potočnik (2010, v Razpotnik, 2011). Ti omenjajo še, da je v ZDA v uporabi izraz izzivalno vedenje, ki je manj usmerjeno na primanjkljaje in bolj na interakcije (Razpotnik, 2011, str. 109).
Razpotnik (2011) nas spomni na to, da poimenovanja in klasifikacije otrok in mladostnikov, ki naj bi potrebovali posebno obravnavo, nastajajo v določenih časih in prostorih. Niso namenjeni le temu, da razkrijejo, ampak tudi temu, da prikrijejo vidike kompleksne realnosti, ki jo poskušajo reducirati oz. kompleksno in večplastno problematiko omejiti na posamezna ozka področja.
11
Poleg omenjenih čustvenih in vedenjskih težav tuji viri navajajo, da je velika večina mladostnikov v vzgojnih institucijah, ker je trpela zaradi zlorabe ali zanemarjanja v otroštvu. V Združenem kraljestvu je približno 60 odstotkov otrok v državni oskrbi zaradi zlorabe ali zanemarjanja v družini in 10 odstotkov zaradi znatne družinske disfunkcije, kar je pogosto zloraba drog ali alkohola (Jackson, 2010, v Rogers, 2011). Podobno tudi Tiersch, (1998, v Krajnčan, 2010) v nemškem kontekstu ugotavlja, da so pogoste težave družin otrok, nameščenih v vzgojne zavode, nizki prihodki, nezaposlenost, zadolženost, problematične stanovanjske razmere, preobremenjenost, nasilje, težave z zasvojenostjo itd.
Razpotnik (2011) ugotavlja, da nekateri avtorji, npr. Visser (2003, v Razpotnik, 2011), čustvene in vedenjske težave razumejo najprej kot posledico nasprotij med vrednotami in pričakovanji šolskega sistema ter vrednotami, ki jih otroci pridobijo doma ali v svoji lokalni skupnosti. Kobolt (2010) razloži, da so pričakovanja, norme, pravila in kultura elementi, ki zarisujejo meje med tem, kar v nekem trenutku, določenem socialnem in družbenem okolju razumemo kot izstopajoče, moteče, težavno in moteno. »Otrok je opredeljen kot takšen zaradi naših potreb in vzgibov ter potreb družbenega okolja« (str. 13). Krajnčan (2010) opozarja, da v opredeljevanju nastanka čustvenih in vedenjskih težav postavljajo sodobni avtorji socialno ekonomske indikatorje v ospredje. Otroci in mladostniki, ki so nameščeni v vzgojne zavode, velikokrat prihajajo iz socialno in ekonomsko depriviligiranih okolij.
Krajnčan (2010) v svoji raziskavi, v katero je zajeto 158 otrok, nameščenih v vzgojne zavode po Sloveniji, ugotavlja, da imajo otroci in mladostniki iz tega vzorca bolj slabo socialno-ekonomsko ozadje družin, pogosteje prihajajo iz družin z nakopičenimi mnogo težavami, njihove stanovanjske razmere so bolj slabe, njihovi očetje imajo v glavnem slabše dohodke (ne zaslužijo več kot 800 evrov na mesec, zato je mnogo otrok in mladostnikov upravičenih do preživnin, večina mater pa je prejemnic denarne socialne pomoči). Izstopa tudi stopnja izobrazbe, saj starši otrok iz vzorca najpogosteje nimajo dokončane osnovne šole oz. imajo končano le poklicno srednjo šolo in so le izjemoma višje izobraženi. „Dvainštiridesetim otrokom oz. mladostnikom iz omenjenega vzorca je umrl eden izmed staršev, v dveh primerih celo dva, v 12 primerih pa sta starša neznana.“ (Krajnčan, 2010, str. 63.)
Otroci, ki prihajajo iz takšnih okolij, so obravnavani na centru za socialno delo. V vzgojni zavod jih usmerjajo pristojni centri za socialno delo v skladu z zakonom, ki ureja področje zakonske zveze in družinskih razmerij, v soglasju s pristojno šolsko upravo. Vanje so nameščeni tudi mladostniki, ki jim sodišče izreče ukrep oddaje v vzgojni zavod (Priloga k vzgojnem programu, 2004).
»Namen zavodske vzgoje je nudenje pogojev za varen in zdrav osebnostni razvoj (kompletno oskrbo), kompenzacija razvojnih primanjkljajev in vrzeli v kognitivnem, čustvenem in socialnem razvoju, po potrebi pa tudi medicinska oskrba (splošna medicinska, pedopsihiatrična, psihoterapevtska ipd.)« (Priloga k vzgojnemu programu, 2004, str. 9). Vzgojni zavodi so torej namenjeni vzgojni, socialni, čustveni, torej celostni kompenzaciji in korekciji tistega, česar otroci niso dobili v svojem razvoju in kar predstavlja odklone od pričakovanega (Kranjčan in Šoln Vrbinc, 2015). Gre za izjemno občutljivo področje dela, kjer se srečujeta čustvena in racionalna kategorija. Čustvena kategorija predstavlja predvsem bližino, zaupanje, podporo, razumevanje različnih reakcij, potrebo po varnosti in sprejetosti. Racionalna kategorija pa zajema celostno razumevanje težav in motenj, socialni sistem, družinsko in družbeno okolje ter za mnoge dvojnosti, ki jih sistem prinaša (Krajnčan in Šoln Vrbinc, 2015).
12
Cilj bivanja otrok in mladostnikov v zavodu je »čimprejšnja usposobitev za uspešno vrnitev/vključitev v matično/običajno okolje in uspešno dokončanje osnovnega ali poklicnega izobraževanja« (Priloga k vzgojnem programu, 2004, str. 9).
V Sloveniji deluje devet zavodov za otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami in en prevzgojni zavod (Zrim Martinjak, 2017), ki se med seboj razlikujejo:
• po starosti populacije (nekateri so namenjeni le šoloobveznim otrokom, drugi mladostnikom po zaključeni osnovnošolski obveznosti, tretji sprejemajo oboje);
• po spolu (nekateri sprejemajo le fante, drugi fante in dekleta);
• po organiziranosti izobraževanja (nekateri imajo interno izobraževanje, drugod otroci in mladostniki obiskujejo šole v okolju, kjer je ustanova);
• glede na organiziranost življenja (nekateri imajo vzgojne skupine, drugi stanovanjske skupine, tretji imenujejo skupino otrok in mladostnikov družina);
• glede na nameščanje otrok (v ene centri za socialno delo, v druge centri za socialno delo in sodišča, v prevzgojni dom pa le sodišča) (Škoflek idr., 2004, str. 5).
Vzgojni zavodi skušajo preseči klasično tretmajsko paradigmo. V ospredje stopa vodenje mladostnika v smeri sprejemanja odgovornosti za lastno življenje in preživetje. Mladostnik je dejavnik in subjekt načrtovanja, odločanja in delovanja. Socializacija naj bi potemtakem povečevala mladostnikovo kompetentnost pri izbiri tistih življenjskih možnosti, življenjskega stila, vrednostnega in normativnega sistema, ki ga bo čim bolj obdržala v t. i. glavnem toku družbe (Škoflek idr., 2004, str. 5).
V Sloveniji vzgojni zavodi sodijo v pristojnost Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in izvajajo vzgojni program, ki ga sprejme Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. V drugih evropskih državah pa so vzgojni zavodi v pristojnosti ministrstva, pristojnega za socialo, deloma tudi pod Ministrstvom za pravosodje (Šoln Vrbinc idr., 2016).
Od svoje ustanovitve pa do danes so se vzgojni zavodi spremenili. Prve večje spremembe ureditve zavodov so se začele že v 80. letih prejšnjega stoletja. V procesu spreminjanja sta se oblikovala dva pomembna pojma na tem področju. Prvi je dezinstitucionalizacija.
V ožjem pomenu dezinstitucionalizacija navadno pomeni ukinjanje velikih in zaprtih institucij, namesto njih pa vzpostavitev skupnostne oskrbe. Pomeni tudi preselitev ljudi iz ustanov v skupnost (Willer in Itagliata, 1984, v Flaker, 2017). Širša definicija dezinstitucionalizacije, poleg zapiranja ustanov in preselitev ljudi, vključuje tudi spremembe v odnosih moči uporabnikov in strokovnjakov, kot tudi epistemološki premik od apriornih in ezoteričnih znanj nadzora k modrosti vsakdanjega življenja (Flaker, 2012). Pojmovati jo moramo kot proces osvoboditve in emancipacije, kot gibanje, ki presega delitev med strokovnjake in ostale (Rotelli, 1994, v Flaker, 2017), in kot priložnost za drugačno delo v dobro ljudi (Flaker, 2017).
Odpiranje ustanov je zlasti po najbolj uspešnih poskusih v Italiji in v Veliki Britaniji v 80. in 90.
letih prejšnjega stoletja postalo globalna strategija. V zadnjih letih pa se je proces prehoda v skupnost začel pospešeno odvijati tudi v državah srednje in vzhodne Evrope, na Hrvaškem,
13
Madžarskem, v Srbiji, Estoniji, Češki, Slovaški, Albaniji in Romuniji. Izkušnje prehoda v skupnostne oblike podpore in pomoči na splošno potrjujejo večjo kakovost življenja uporabnikov, boljšo vključenost in ustreznejše storitve, dejavnejše so tudi same skupnosti. Poleg tega se je pokazalo, da stroški niso večji od stroškov institucionalne oskrbe (Flaker idr., 2015).
Zmanjšalo se je število uporabnikov, ki bivajo v institucijah, in predvsem se je olajšal prehod iz njih. Uporabniki lahko lažje in hitreje zapustijo institucijo, v katero so bili nameščeni, in na odločitev lahko sami vplivajo.
Drug pomemben pojem, ki spremlja spremembo vzgojnih zavodov, je normalizacija. Skalar (1995) je opredelil normalizacijo kot cilj, da minimaliziramo škodo, ki jo naredi oz. prinaša institucija. Opredeli jo z naslednjimi vidiki:
• vzgojni zavodi morajo ustvariti take življenjske in delovne pogoje, ki omogočajo zadovoljevanje potreb, kot so npr. optimalni pogoji v režimu, odnosih, organizaciji, arhitekturi, opremi, lokaciji,
• v delovanje zavoda in odločanje naj bodo vključeni vsi stanovalci, ne le zavodski delavci,
• mladi naj imajo enakopraven odnos z vrstniki zunaj zavoda,
• odstranjevanje dejavnikov, ki povzročajo stigmatizacijo stanovalcev – previdnost pri arhitekturi, urejenosti prostorov v zavodu, organizaciji, režimu, načinu vodenja in upravljanja itd.
Cilj normalizacije v vzgojnih zavodih je otrokom in mladostnikom omogočiti takšno življenje, ki bo čim bolj podobno življenju izven institucije, kot ga živi večina njihovih vrstnikov. V Sloveniji je z uvajanjem normalizacije prvi začel prof. Bojan Dekleva leta 1990.
»Danes se […] napredek [normalizacije] vidi v podobnosti zavodskega življenja s tistim, ki ga imajo vrstniki, ki živijo doma. Obsega različne poglede v ustvarjanju primernih življenjskih razmer za posameznike, ki bivajo v institucijah, pri tem pa se zavzema za zmanjševanje škode kot posledice delovanja institucij. Pomemben del normalizacije je povezovanje mladih z zunanjim okoljem« (Krajnčan in Grum, 2013, str. 308). Prav ta povezava z zunanjim okoljem ima ključen vpliv pri načrtovanju zaključka bivanja v vzgojnem zavodu. V času bivanja v instituciji si mladostniki oblikujejo podporno okolje izven zavoda, ki jim nato pomaga pri prehodu v samostojno življenje in jim nudi tudi čustveno podporo.
Socialnopedagoška stroka se je v Sloveniji uveljavila prav preko procesov odpiranja vzgojnih zavodov ter normalizacije, katere namen je bil izboljševanje kakovosti življenja otrok, ki so bili v zavode nameščeni zaradi specifičnih čustvenih in/ali vedenjskih težav (Kranjčan, 2012). Kot prvi mejnik tega procesa velja logaški eksperiment in ustanovitev prve stanovanjske skupine za stanovalce vzgojnega zavoda Logatec leta 1981 (Flaker, 2012). Prva temeljita raziskava na tem področju je bila analiza usmeritev zavodske vzgoje otrok in mladostnikov z motnjami vedenja in osebnosti iz leta 1983, ki jo je izvedla Šelih s sodelavci (1983). Deset let pozneje je bila končana raziskava o normalizaciji v zavodih pod vodstvom Dekleve (1993), nato pa (če izvzamemo manjše raziskave v okviru zaključnih del študentov socialne pedagogike) spet šele kvantitativna in kvalitativna raziskava o močeh, izzivih in vizijah vzgojnih zavodov, ki so jo izvedli sodelavci z oddelkov za socialno pedagogiko ljubljanske in koprske pedagoške fakultete (Kobolt, 2017).
Naštete raziskave in izkušnje iz prakse kažejo, da v 3. fazi procesa dezinstitucionalizacije – implementaciji, ko naj bi prišlo do realizacije ciljev (preselitev v skupnost, reorganizacija
14
zavodov, nova konceptualizacija programov …) prihaja do zastojev (Flaker, 2012). Za to obstaja več razlogov: od izgorevanja kadrov preko želje po ohranitvi struktur moči tistih na voditeljskih položajih do pomanjkanja politične volje, strukturnih vzrokov ipd. (Kobolt, 2017).
V nadaljevanju kot primere dobrih praks na področju izvendružinske vzgoje mladostnikov predstavljam sisteme treh držav, ki delujejo v predstavljenih okvirjih dezinstitucionalizacije in normalizacije.
1.2. Primeri dobrih praks izvendružinske vzgoje mladostnikov v tujini
Nizozemska
Na Nizozemskem so se z reorganizacijo vzgojnih zavodov začeli ukvarjati konec sedemdesetih let (Konijn, 2004). Rezultat reorganizacije so trije sektorji storitev, ki se nanašajo na organizacijo oskrbe za mlade: storitve za oskrbo, varstvo otrok in mladine ter skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Vodilno načelo preoblikovanja tovrstne politike je, da morajo biti storitve in oskrba, kolikor je le mogoče, blizu otrokovega/mladostnikovega doma in časovno kar se da kratkotrajni. Do leta 1980 se je na Nizozemskem zaradi reorganizacije zaprlo več ustanov, ki so bile prej namenjene namestitvi otrok in mladostnikov. Oblikovale so se stanovanjske skupine, ki so se izkazale za zelo uspešne, in upadlo je število mladoletnih »prestopnikov« (Dekker idr., 2012).
Delo z mladostniki na Nizozemskem je tako vedno bolj osredotočeno na udeležbo uporabnikov in njihovo aktivno vključevanje v odločitve, ki odločajo o njihovi prihodnosti. Mladostniki in starši mladostnikov so tudi vedno pripravljeni na takšno obliko sodelovanja (Knorth, 2002).
Ena izmed posebnosti v primerjavi s Slovenijo je, da imajo na Nizozemskem šolo za posebno sekundarno izobraževanje, ki je nastala z namenom, da bi v izobraževalni sistem vpeli mladostnike, ki so se iz različnih razlogov znašli na ulici. Šola se imenuje Penta College, del Foundation Attendiz in zagotavlja izobraževanje za učence iz različnih kulturnih in socialnih okolij, z različnimi vrstami težav, tako čustvenimi kot vedenjskimi. Dijaki so večinoma nemotivirani za učenje, pogosto imajo tudi neugodno domačo situacijo in imajo za seboj neuspel poskus izobraževanja na drugi stopnji (izključitev) ali so v poseben program napoteni takoj po osnovni šoli zaradi čustvenih in vedenjskih težav. Od leta 2003 v program sprejemajo tudi dijake, ki nimajo izrazitih čustvenih in vedenjskih težav, od leta 2009 pa sprejemajo dijake z motnjami avtističnega spektra. Dijake z blažjimi čustvenimi in vedenjskimi težavami vključujejo zgolj za krajše obdobje, od 3 mesecev do 1 leta, potem pa jih usmerijo nazaj v običajno srednjo šolo. Program na šoli je usmerjen predvsem v pridobivanje praktičnih znanj in spretnosti, kot so obdelava lesa, kovinarska znanja, avtomehanična znanja, kuharska znanja, in splošnih predmetov, nizozemščine in matematike. Velik poudarek dajejo na učenje socialnih veščin, predvsem v povezavi s praktičnim izobraževanjem pri delodajalcu, ko dijaka intenzivno spremljajo in mentorirajo. Bistvo ustanove je v učenju funkcionalnih spretnosti in čim prejšnjem vključevanju nazaj v družbo, pri tem pa so jim glavno vodilo močne točke posameznega dijaka in program, prilagojen potrebam posameznika (Šoln Vrbinc idr., 2016).
Drugi primer iz Nizozemske je institucija The Vaart, ki je le ena od ustanov, ki deluje pod okriljem organizacije Horizont. Ta mladim in njihovim staršem oz. skrbnikom pomaga in jih
15
usmerja pri učenju ter jim pomaga spopadati se s težavami v odraščanju, s katerimi se mladi srečujejo. V The Vaart so mladi nameščeni z odločbo družinskega sodišča, ki jo na sodišče poda mestna uprava na podlagi mnenja neodvisne organizacije, ki se ukvarja z obravnavo mladoletnikov (pri nas je za to pristojen center za socialno delo). Institucija dečkom in deklicam, starim od 12 do 18 let, ki se soočajo z resnimi vedenjskimi težavami, tudi v kombinaciji s psihičnimi motnjami in/ali blago motnjo v duševnem razvoju, nudi specialistično obravnavo.
Pomoč nudijo v naslednjih skupinah: »forenzična skupina« za dekleta, to so dekleta, ki so storila kazniva dejanja in bi v nasprotnem primeru šla v zapor; skupine za opazovanje in diagnostiko čustvenih in vedenjskih težav, v kateri so nameščeni 10 tednov in jih potem namestijo v ustrezno skupino znotraj zavoda; mešane skupine mladih s čustvenimi in vedenjskimi težavami; skupina za fante s hujšimi čustvenimi in vedenjskimi težavami; skupina s posebnim varstvom in obravnavo; posebna skupina, imenovana »Z roko v roki«, katere cilj je učenje za življenje po zapustitvi zavoda (pol-odprta skupina) (Šoln Vrbinc idr., 2016). V slovenskih vzgojnih zavodih takšne delitve na skupine nimamo, a se v praksi kaže velika potreba po razdelitvi mladostnikov v podobne skupine, kot jih imajo v tej instituciji na Nizozemskem.
Posebnost znotraj zaprtega zavodskega sistema The Vaart je program »Z roko v roki«, ki je namenjen delu z mladimi, ki prihajajo iz zaprtega sistema in se morajo spopasti z izzivi, ki jih prinaša življenje izven institucije. Mladostniki se učijo odgovornega vedenja in prevzemanja nadzora nad svojim življenjem. V obravnavo so poleg mladostnikov vključeni tudi starši, vsako družino pa smatrajo kot celico zase in temu primerno načrtujejo obravnavo in uporabljajo individualiziran pristop. Uporabniki, v tem primeru mladostniki in straši, so nosilci procesa in skupaj s strokovnimi delavci oblikujejo cilje svoje obravnave. Za dosego zastavljenih ciljev uporabljajo različne metode, ki vključujejo skupine, kjer se mladi učijo socialnih veščin, družinsko terapijo, tematska srečanja itd. (Šoln Vrbinc idr., 2016). V Sloveniji takšno obliko dela preizkušamo prek pilotnih projektov skupin za poodpustno spremljanje, vendar je v naših projektih izpostavljeno delo z mladostnikom, delo s starši pa zaradi specifične družinske situacije največkrat niti ni možno.
Druga posebnost The Vaart so projekti v tujini, kamor za določen čas pošljejo mladostnike, starejše od 16 let, ki so že bili ambulantno obravnavani in nameščeni v stanovanjsko skupino ali zavod ter jim tovrstna obravnava ni prinesla želenih učinkov. Mladostniki so v tujini na kmetiji in se vključujejo v tamkajšnje vsakodnevne dejavnosti. Namen je, da prek tovrstnega dela doživijo pozitivne izkušnje samopotrditve in dviga občutka lastne vrednosti, kar lahko vodi do spremembe dojemanja sebe in posledično tudi spremembe vedenja. V obdobju, ko so v tujini, so vključeni tudi v izobraževalni proces na daljavo (Šoln Vrbinc idr., 2016).
Nemčija
V Nemčiji se je v zadnjih štiridesetih letih sistem vzgojnih zavodov spremenil predvsem v povečevanju strokovnjakov s tega področja. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja so bili pogosti vzgojni zavodi z velikim številom stanovalcev pod vodstvom cerkve. Zavode je vodilo nekvalificirano osebje, zato so bile razmere v ustanovi zelo slabe (Goffman, 1957). Goffman jih poimenuje totalne institucije. Dvom v takšen način vodenja vzgojnih zavodov se je pojavil konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko je takratno študentsko gibanje začelo opozarjati na kršenje otrokovih pravic v teh ustanovah. Leta 1990 je bila sprejeta Konvencija o otrokovih pravicah in takrat so začeli tudi razmišljati o primernih namestitvah otrok v vzgojne zavode. Ključna vodila razprav so bila specializacija, decentralizacija in regionalizacija na manjše skupine. Istočasno je
16
potekalo izobraževanje osebja, ki je delalo v vzgojnih zavodih, in začela se je razvijati socialna pedagogika, ki je začela z uvajanjem novih metod in konceptov. Uveljavljati se je začelo tudi rejništvo in druge oblike stanovanjskih namestitev v skupnosti.
Socialna pedagogika se je ukvarjala z varstvom otrok in mladostnikov v Nemčiji. Obsega tako strokovno kot akademsko disciplino in je enakovredna socialnemu delu na način, kot se ga uporablja v Severni Ameriki in v Združenem kraljestvu (Zeller in Köngeter, 2012).
Storitve, ki so namenjene otrokom in mladostnikom, delijo v tri kategorije: podpora družini, ki poteka v skupnosti za vsak primer posebej, dnevni centri za otroke in alternativna oskrba (rejništvo in namestitev v vzgojni zavod) (Fendrich, Pothmann in Tabel, 2012). Vzgojni zavodi temeljijo na družinsko usmerjeni terapiji in stanovanjskih skupinah, »vaseh« za otroke in mlade in individualnih namestitvah, ki so podobne slovenskim mladinskim stanovanjem (Bürger, 2001).
Pri delu s pomoči potrebnimi obstaja izrazita ločnica med ambulantno in stacionarno obliko pomoči. K ambulantni obliki pomoči uvrščajo (Šoln Vrbinc idr., 2016):
Vzgojno svetovanje: vzgojne, družinske svetovalnice, multiprofesionalni timi, podprti s psihološkimi in terapevtskimi pristopi, kjer se tim ukvarja z otroki, mladostniki, starši in drugimi pomembnimi vzgojnimi osebami v razreševanju in premagovanju individualnih in družinskih problemov.
Socialno skupinsko delo: skupinski pedagoški koncept premagovanja razvojnih težav in vedenjskih problemov. Cilj je mladostnike opremiti s socialnim učenjem in uspešnim vključevanjem v skupine. Časovni obseg je praviloma majhen, enkrat tedensko, kjer socialni pedagogi opremljajo mlade s socialnimi veščinami.
Vzgojna pomoč oz. svetovalni pomočniki: oseba, ki mlademu stoji ob strani in mu daje podporo.
Gre za staro obliko pomoči, ki je lahko zelo fleksibilna. Lahko je tudi oblika vzgojnega ukrepa mladoletniškega sodnika, kjer se mladoletnemu določi osebo, ki mu bo pomagala. Uporablja se tudi kot zadnja možnost pred strožjimi sankcijami, ki je opredeljena v Zakonu o sodiščih za mladoletnike.
Socialnopedagoška pomoč (podpora) družini: nastopa v različnih oblikah in možnostih, ki se lahko razlikujejo v vsebinskem delu in intenziteti, kot tudi v metodičnih pristopih, vse do družinske terapije. Skupno vsem oblikam je, da so namenjene celotni družini pri reševanju vsakodnevnih težav, konfliktov in kriz ter podpirajo doseganje samopomoči. Gre za skupnostno obliko, kjer strokovni delavec/-ka družino in vse njene člane podpira v njihovem neposrednem družinskem okolju. Pomoč, podpora, svetovanje družini ter krepitev staršev pri njihovem vzgojnem delovanju so tudi v Sloveniji zelo potrebni, saj so družine pogosto v stiskah zaradi vsakdanjih življenjskih nalog in situacij.
Dnevne skupine: sodijo v delno stacionarne oblike pomoči in predstavljajo življenjski prostor med družino in šolo. Gre za realni življenjski okoliš, kjer so oskrbovani pretežno starejši otroci, ki redno dnevno obiskujejo ta prostor. Večina dnevnih skupin daje poudarek socialnemu učenju, napredovanju na šolskem področju in delu z družino (Šoln Vrbinc idr., 2016).
K stacionarni pomoči pa sodijo (Šoln Vrbinc idr., 2016):
Različne oblike oskrbe (družinska, glede na trajanje – dlje časa, krajši čas, oskrba v pripravljenosti za npr. krizne intervencije oz. t. i. nujne primere), katerim je vsem lastno, da gre za vzgojo praviloma mlajših otrok v zasebnih okvirih, v družinah. Primaren cilj je, za razliko od posvojitev, da se otrok vrne v izvorno družino.
17
Rejništvo: skrbniki imajo iste pravice in dolžnosti kot starši. Za težje primere je pomembno, da ima vsaj eden od staršev pedagoško kvalifikacijo.
Vzgojni zavodi: klasična oblika izvendružinske institucionalne oskrbe otrok in mladostnikov, ki se je v zadnjih letih bistveno spremenila in diferencirala. Vzgojni zavodi so manjši, podobni družinam, bolj liberalni, obstajajo samostojne stanovanjske skupine/skupnosti, stanovanja za posameznika (mladinsko stanovanje) s spremljanjem, krizne namestitve.
Razmerje med različnimi oblikami oskrbe in zavodsko vzgojo je 40 : 60. Intenzivna socialnopedagoška oskrba posameznika, visoko fleksibilna oblika oskrbe, ki se je razvila iz zavodske vzgoje, lahko načeloma služi za vse oblike, od takšnih z nizko intenziteto do drugih oblik oskrbe z ali brez prenočitve, in intenzivnih oblik, t. j. "ena na ena". Vsebuje tudi doživljajsko pedagoške projekte, ki stremijo h konfrontaciji svojih meja in spoznavanju svojih možnosti. Obstaja tudi veliko različnih stanovanjskih skupin, ki so namenjene različnim ciljnim skupinam: od odvisnikov, do delinkventov, do oblik za pomoč staršem in otrokom itn. (Šoln Vrbinc idr., 2016).
Velika Britanija
V Veliki Britaniji se je področje za varstvo otrok, ki vključuje tudi institucionalno oskrbo, precej spremenilo. Spremembe na področju institucionalnega varstva otrok so reorganizirale vzgojne in prevzgojne institucije k specializiranemu rejništvu in skupnostnim oblikam za mlade. Otroci, ki prihajajo v te nastanitve, so običajno najstniki, ki so bili predhodno že nameščeni v rejništvo, vendar se zaradi njihovih čustvenih in vedenjskih težav in/ali kompleksnih potreb to ni izkazalo kot dobra rešitev (Stein, 2006).
Zakonodaja otroke, ki so v nameščeni v različne domove, definira kot »looked after children«
(oskrbovani otroci), vendar se ta definicija razlikuje od pokrajine do pokrajine. Na Škotskem na primer definicija vključuje vse otroke, ki so pod nadzorstvom strokovnih delavcev. To pomeni, da so vključeni tudi otroci, ki živijo doma in imajo pogoste stike s socialnimi delavci. Za otroke, ki dopolnijo 18 let, so posvojeni ali se vrnejo domov v družino, ta definicija preneha veljati (Biehal idr., 2014).
Na področju varstva otrok v Združenem Kraljestvu deluje več neprofitnih organizacij. Primer takšne organizacije je The National Society for the Prevention of Cruelty to Children (NSPCC).
Delujejo po načelih intervencijskega modela iz New Orleansa, ki pomaga socialnim delavcem in sodnikom pri odločanju, ali naj otrok ostane v matični družini ali se vključi v institucijo. V središču je otrokova varna navezanost, model pa mu omogoča sprejemanje odločitev in spoštovanje želja. Na ta način se otroku zagotovi pozitivno in varno varstvo v najkrajšem času, ko je to potrebno. V danem obdobju naredijo podrobno oceno o potrebah otrok in staršev, oceno o tem, kako se otrok razvija, oceno zdravja, vključno z duševnim zdravjem, morebitno zasvojenostjo, travmo ali nasiljem (NSPCC, 2018).
Razvejane imajo sisteme pomoči, ki se nanašajo na zapuščanje državne oskrbe. Veliko jih je pod ključem »care leavers – helpline«. Ustanovljeno imajo The Careleavers' Association v Manchesterju in prav tako The Careleavers' Foundation v Bali. Poleg teh dveh organizacij obstaja še veliko nevladnih organizacij, ki se posvečajo pomoči mladostnikom, ki so na prehodu iz državne oskrbe v samostojno življenje. Primer takšne nevladne organizacije je Become − The Charity for Children in Care and Young Care Leavers.
18
1.3. Prehod iz vzgojnega zavoda v samostojno življenje
Vsak posameznik pride v življenju do prehoda, ko mora zaživeti samostojno in se pripraviti na odraslost. Prehod iz otroštva v odraslost je povezan z mnogoterimi izzivi, tako za mladostnika kot za njegovo družino, ki je primarno in najbolj oblikujoče razvojno okolje (Kobolt in Pelc Zupančič, 2010). V literaturi najdemo različne dejavnike, ki predstavljajo prehod iz otroštva v odraslost. Najpogosteje je ta prehod povezan s koncem izobraževanja, prvo službo, bivanjem v samostojnem gospodinjstvu, poroko ali starševstvom (Arnett, 1997). Dejavnika, kot sta družina in šola, lahko odraščajočega v razvoju podpirata ali pa predstavljata vir obremenitve, doživljanja nesprejetosti, neuspešnosti, čustvenih in odnosnih težav (Kobolt in Pelc Zupančič, 2010).
Družbeni status odrasle osebe ni povezan le s spremembo bioloških značilnosti posameznika, ampak ga oblikuje tudi družba, ki določa, katere so pomembne značilnosti za vzpostavitev statusa. Arnett (1997) navaja najpogostejše kriterije, ki predstavljajo prehod v odraslost:
• oseba sprejme odgovornost za posledice svojih dejanj,
• oseba se sama neodvisno odloča o svojih vrednotah,
• oseba doseže enakovreden odnos s svojimi starši.
Mladi, ki zapustijo posebne oblike varstva, gredo skozi težavna obdobja življenja, saj se pogosto ne morejo vrniti k matični družini in pri osamosvajanju nimajo zagotovljene stabilne podpore.
Njihova tranzicija v odraslost je pogosto izpeljana hitreje in prej kot pri njihovih vrstnikih. Stein in Munro (v Stein, 2008a) govorita o »pospešenosti in zgoščenosti potovanja v odraslost«. Za nekatere je ta pot krajša in hujša, za druge pa daljša in bolj zaščitena.
Vključevanje v družbo in razvijanje samostojnega odraslega življenja je večplasten proces.
Poštrak (2007) pravi, da na uspešno vključenost v družbo vpliva več različnih dejavnikov, ki so lahko varovalni ali ogrožajoči oz. dejavniki tveganja. Svetin Jakopič (2005) piše, da so dejavnikom tveganja izpostavljeni predvsem mladi, ki nimajo podpore družine in ne živijo v varnem okolju. Ti mladi lahko razvijejo dolgotrajne motnje v psihosocialnem razvoju, saj so pogosteje izpostavljeni stresnim situacijam. Coles (1997) ugotavlja, da zveza med socialno ranljivostjo in družinsko podporo kaže na to, da so najbolj ranljivi mladostniki tisti, ki ne živijo v družinskem okolju, temveč so v domovih in institucijah.
V 90. letih je prišlo do razvoja številnih konceptov socialne ranljivosti, katere glavni utemeljitelji so Van Kerckvoorde, Vettenburg in Walfrave (Ule in Kuhar, 2002). Britanski strokovnjak Bob Coles (1997) je za socialno ranljive skupine označil tiste mlade, ki so se soočali s težavnimi prehodi v odraslost, in jih razdelil v kategorije: mladi s posebnimi potrebami, mladi, ki živijo v skrbništvu in/ali v totalnih institucijah, in mladi, ki živijo alternativne oblike življenja ter so hkrati vpleteni v razna prestopništva ali resnejše kriminalne dejavnosti. Avtorica Schuyt (1995) kot socialno ranljive mladostnike opredeli tiste, ki so v interakcijah s socialnimi institucijami deležni več sankcij in družbenega nadzora kot podpore in koristi. Socialna ranljivost ne zajema več le manjšega dela populacije mladih ljudi, ampak postaja razširjen pojav.
Samostojnost in postopna osamosvojitev mladostnika sta dva izmed pomembnih ciljev pri delu z mladostniki v vzgojnem zavodu (Krajnčan in Grum, 2013). To je zadnja faza obravnave mladostnika v vzgojni ustanovi in je lahko ključna za njegovo prihodnost. V času obravnave je pomembno takojšnje ugotavljanje, kakšne so možnosti mladostnika v domačem okolju za njegov
19
povratek po končani obravnavi. Če vrnitev domov ni mogoča, obstaja možnost postopnega prehoda iz institucionalne pomoči v samostojnost v t. i. mladinskih stanovanjih (Kranjčan in Grum, 2013), ki pa so žal, kot bo razvidno v nadaljevanju, v Sloveniji zelo slabo razvita. Stein in Munro (2008, v Boškić idr., 2012) navajata dva dejavnika za uspešen prehod v samostojno življenje, in sicer je prvi, da pred prehodom obstaja stabilna namestitev v ustanovi, kot drugi dejavnik pa, kako dostopni so programi pomoči po odpustu mladostnika iz ustanove.
Vzgojne ustanove nudijo pripravljalne programe na samostojno življenje. Načrtovanje izhoda iz zavoda naj bi vsebovalo tri korake (Stein, 2006):
• opredelitev potreb posameznika (ang. needs assessment);
• načrtovanje poti do izpolnitve ciljev (ang. pathway planning);
• medinstitucionalno sodelovanje (ang. inter-agency work).
Pri osamosvajanju mladostnikov iz institucionalizirane oskrbe lahko pride do večjih težav pri iskanju primernega prostora za nadaljnje bivanje mladostnika, zlasti če mladostnik nima podpore bližnjih ali sredstev za preživljanje, kar v končni fazi lahko vodi tudi do brezdomstva. Več podatkov kaže na povezavo poodpustne problematike mladih z brezdomstvom. Raziskava (Razpotnik in Dekleva, 2009), ki je bila opravljena med 122 brezdomci iz šestih slovenskih mest, je pokazala, da je 27 % anketiranih brezdomcev v življenju že imelo izkušnjo prebivanja v mladinskem domu, vzgojnem zavodu, prevzgojnem domu ali materinskem domu (Razpotnik in Dekleva, 2009). Izsledki tujih raziskav navajajo podoben odstotek mladih iz vzgojnih zavodov, ki kasneje v življenju doživijo vsaj eno obdobje brezdomstva. Krajnčan in Grum (2009) navajata angleško raziskavo organizacije The Who cares? Trust (Koga briga? Zaupaj) (2013), v kateri je 30 % anketiranih brezdomcev del svoje mladosti živelo v rejniški družini ali v vzgojnem zavodu.
Tudi v Casy Family Programs (2003, v Chapman in Christ, 2008) je navedeno, da prvo leto, ko so odpuščeni iz vzgojnega zavoda, brezdomstvo za vsaj eno noč izkusi več kot petina mladih.
Kranjčan in Grum (2013) v svojem delu zapišeta, da se z namestitvijo v vzgojni zavod mladostniki tako rekoč umaknejo iz domačega okolja in zunanjega sveta, zato je treba vezi z zunanjostjo pred odpustom znova vzpostaviti. Mladostnik naj bi potemtakem moral biti vseskozi vključen v obravnavo in ustvarjanje pozitivnih razmer, v katere se bo ob odpustu lahko vrnil.
Po odpustu mladostnika iz vzgojnega zavoda naj bi aktivno vlogo pri delu z mladostnikom prevzel pristojni center za socialno delo, vendar smernic, ki bi opredeljevale spremljanje po odpustu, ni. Takšno spremljanje se po navadi izvaja le, če mladostnik sam poišče pomoč (Kranjčan in Grum, 2013). Obliko spremljanja mladostnikov po odpustu vzgojni zavodi opisujejo kot neformalno, nesistematično in naključno (Krajnčan in Šoln Vrbinc, 2015).
»Nekateri vzgojni zavodi poskušajo na različne načine zapolnjevati vrzeli v zakonodaji, ki ne opredeljuje spremljanja po odpustu. Pomagajo si predvsem z najemanjem zakonsko sicer neurejenih mladinskih stanovanj, da s tem vsaj nekoliko omilijo prepad med zavodskimi zidovi in samostojnim življenjem« (Krajnčan in Grum, 2013, str. 309).
20
1.4. Poodpustna skupina v izbranem vzgojnem zavodu
V izbranem vzgojnem zavodu poodpustno problematiko mladostnikov trenutno rešujejo preko projekta za poodpustno spremljanje. Zagotavljajo kontinuum pomoči za mladostnike, ki so nameščeni v vzgojni zavod, na način, da spodbujajo in omogočajo čimprejšnji izhod iz vzgojnega zavoda, in ob tem tistim, ki to potrebujejo, nudijo poinstitucionalno obravnavo in spremljanje v domačem okolju. V program vključujejo tiste mladostnike, ki kljub zaključku bivanja v vzgojnem zavodu še vedno potrebujejo podporo odraslih, ki so jim jo do sedaj nudili vzgojitelji in je v družini ne dobijo. Namen tega programa je omogočiti uspešen prehod mladostnikov v samostojno življenje. Poudarek je na utrjevanju novo osvojenih vedenjskih vzorcev, dokončanju šolanja, iskanju zaposlitve, ureditvi bivalnih pogojev, oblikovanju strategij in načinov premagovanja ovir, učenju razporejanja časa, učenju porabe denarja, stabiliziranju oz.
oblikovanju (poklicne, socialne) identitete, načrtovanju lastne prihodnosti, reševanju morebitnih osebnih težav, vključevanju v lokalno skupnost in vzpostavljanju socialne mreže, podpori mladostniku pri samostojnem urejanju različnih obveznosti (na primer urejanju zadev na upravni enoti, pošti, banki itd.) (Poodpustno spremljanje mladostnikov in mladinska stanovanja, 2018).
Za posameznega mladostnika se oblikuje individualiziran vzgojni načrt in posameznik podpiše soglasje o vključitvi v poodpustno spremljanje, ki ga izvajajo vzgojitelji, psiholog in socialni delavec. Srečanja oz. telefonski razgovori s strokovnimi delavci potekajo predvidoma enkrat tedensko, pogostost srečanj se prilagodi potrebam mladostnika. Aktivnosti poodpustnega spremljanja obsegajo: obiske na domu, spremljanje in podporo pri urejanju obveznosti na različnih institucijah (iskanje stanovanja, službe itd.), podporne oz. razbremenilne pogovore, svetovanje pri premagovanju konkretnih življenjskih ovir na poti v odraslost itd. (Poodpustno spremljanje mladostnikov in mladinska stanovanja, 2018).
V projekt za poodpustno spremljanje mladostnikov je vključeno tudi nekaj drugih vzgojnih zavodov v Sloveniji. Vsi vzgojni zavodi v Sloveniji stremijo k uvedbi poodpustnih stanovanj v svoje programe za pomoč mladostnikom.
Mladinska stanovanja so predhodniki omenjenega projekta. Mržek in Kranjčan (2010) razložita pomen mladinskih stanovanj. »Mladinsko stanovanje je oblika dela, namenjena mladostnikom in mladostnicam, ki so bili nameščeni v stanovanjsko skupino in so dosegli cilje, postavljene ob sprejemu, nimajo pa možnosti vrnitve domov oziroma takoj po odpustu samostojno zaživeti, saj poleg finančne pomoči potrebujejo tudi redno spremljanje in oporo s strani vzgojitelja« (str.
305). Bivanje v mladinskem stanovanju še dodatno utrdi rezultate, ki so bili doseženi med vzgojnim procesom v stanovanjski skupini. Za mladostnike, ki že praktično vse življenje živijo v institucijah, je zaključek bivanja v vzgojni ustanovi velika življenjska sprememba, zato za ta korak potrebujejo veliko podpore. Po Mržek in Kranjčan (2010) je temeljna pomanjkljivost institucij, da mladi v njih ne doživijo resničnih eksistenčnih izzivov, saj je za njih bolj ali manj poskrbljeno. Prav zato se, po njunem mnenju, zunaj institucije (zavoda ali stanovanjske skupine) mladostniki slabo znajdejo, saj znotraj zavodske situacije tudi ni lahko oceniti, kako bo mladostnik funkcioniral v realnem življenju.
Program mladinskega stanovanja izvajajo v Mladinskem domu Jarše, Vzgojnem zavodu Kranj in Mladinskem domu Maribor.
21
Velik problem v delovanju mladinskih stanovanj pa je pomanjkljiva sistemska urejenost področja. Prva uradna omemba mladinskih stanovanj je bila v Okvirnem vzgojnem programu za delo v vzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah, mladinskih domovih in prevzgojnem domu (Skalar idr., 1995), ki mladinsko stanovanje omenja kot obliko dela oziroma kot eno vrsto stanovanjskih skupin (Mržek in Krajnčan, 2010).
Mladinsko stanovanje kot samostojna oblika pomoči in namestitve ni opredeljeno v nobenem zakonu, neurejenost pa se kaže v pomanjkanju zmogljivosti za mladostnike, slabem sodelovanju z drugimi ustanovami, predvsem pa v pomanjkanju standardov za delo. Vzgojitelji tako svoje delo opravljajo po lastnem občutku in po zgledu drugih, potrebovali pa bi določene standarde in kriterije dela. Predlog za celoten sistem postanovanjske obravnave vključuje postanovanjsko obliko dela, iz katere bi mladostniki napredovali v dislocirano mladinsko stanovanje (Mržek in Krajnčan, 2010). Sedaj se ta oblika ne izvaja v skladu z zakonom, saj nam ta manjka na tem področju. Poodpustno spremljanje izvajajo prek projektov, ki sem jih omenila.
22
2. Obdobje pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu
Danes je prehod mladostnikov v samostojno in neodvisno življenje zaznamovan z mnogo izzivi.
Širše socialne in politične okoliščine otežujejo ta prehod pri mladih na splošno, s še večjimi izzivi pa se srečujejo mladostniki, ki zapuščajo institucije, kjer so bili v zunajdružinski obravnavi. Slednji se s samostojnim življenjem srečajo mnogo prej kot njihovi vrstniki, ki imajo v velikem deležu možnost, da se po končanem izobraževanju vrnejo domov k izvorni družini (t.
i. bumerang generacije). V primerjavi z drugimi mladostniki se mladi, ki zapustijo vzgojne zavode, pogosteje soočajo z nižjimi izobrazbenimi dosežki, brezdomnostjo, najstniško nosečnostjo, različnimi prekrški in kaznivimi dejanji ter s težavami na področju duševnega zdravja (Adley in Jupp Kina, 2014). Prehodi v zgodnjo odraslost so postali vse bolj zapleteni, nelinearni in kaotični. Mnogi mladi ljudje so sedaj sposobni eksperimentirati s pojmom odraslega življenja, pogosto zgolj z "grdimi in neugodnimi" rezultati. Po mnenju Bynnerja (2005, v Rogers, 2011) mladi ne začnejo prej kot pri dvajsetih »vzpostavljati več trajnih zavez in se tudi še ne izselijo iz družinskega doma«. Dejansko se vedno več mladih odloča, da ostanejo v svoji družinski hiši dlje. V Združenem Kraljestvu je leta 2008 29 % moških in 18 % žensk, starih med 20 in 34 let, še vedno živelo s starši (Office of National Statistics, 2010, v Rogers, 2011).
V Sloveniji je delež mladih, živečih v skupnem gospodinjstvu s starši, v letu 2016 znašal 79,3 %, kar je več od povprečja v celotni Evropski uniji (66,7 %). Njihova povprečna starost ob odselitvi iz skupnega gospodinjstva s starši pa je bila 28,2 leta. Ženske so bile ob odselitvi v povprečju mlajše (27,1 leta) od moških (29,2 leta). V Evropski uniji je bila povprečna starost ob odselitvi iz skupnega gospodinjstva s starši 26,1 leta (Statistični urad Republike Slovenije, b. d.).
Mladostniki, ki so v obdobju pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu, so hkrati v obdobju prehoda v odraslost. Mladostniki v vzgojnih zavodih naj bi bili deležni takšne oskrbe in podpore, kot jo prejmejo drugi mladostniki s strani razumevajočih in podpirajočih staršev. Podpora naj bi bila usmerjena tudi na čustveno področje, kar se je po raziskavah izkazalo za vrzel v ponujeni socialni podpori in velik delež strokovnjakov na področju mladinskih zavodov meni, da je čustvene podpore v procesu osamosvajanja mladostnikov premalo (Centre for Social Justice, 2008, v Adley in Jupp Kina, 2014).
Za mladostnike, ki zapuščajo vzgojne institucije, pa po izsledkih mnogo mednarodnih raziskav, obstaja visoko tveganje socialne izključenosti (Asquith, 1999; Biehal, Clayden, Stein & Wade, 1995; Bilson, Armstrong, Buist, Caulfield-Dow & Lindsay, 2000; Broad, 1998, 1999; Cashmore
& Paxman, 1996; Council of Europe, 1994; Courtney, Piliavan, Grogan-Kayor & Nesmith, 2001;
Dixon & Stein, 2003; Festinger, 1983; Harwin, 1996; Kelleher, Kelleher & Corbett, 2000;
Morgan-Klein, 1985; Pinkerton & McCrea, 1999; Smit, 1995; Stein, 2004; Stein & Carey, 1986;
Stein, Pinkeron & Kelleher, 2000, v Stein, 2006).
Centrepoint (2018) poroča, da je postavljena starostna meja izstopa iz državnih institucij prenizka, kajti mladi se v povprečju osamosvojijo od staršev pri 24 letih, medtem ko 25 % mladih v državni oskrbi pravzaprav postane samostojnih že pri 16 letih, ostalih 75 % pa je primorano zapustiti sistem oskrbe pri 18 letih.
Zgodovinsko gledano so mladi, ki zapuščajo sisteme oskrbe in prehajajo k neodvisnemu življenju, navadno med najbolj ranljivimi in prikrajšanimi družbenimi skupinami (Osborne and Bromfield, 2007, v Rogers, 2011).
23
Množičen pojav generacije bumerangov (ang. boomerang generation) je povezan tudi z višjimi stroški nastanitve, visoko stopnjo brezposelnosti in dolgom študentov. Mnogi od teh mladih imajo še vedno varnost vrnitve v družinski dom, če se pozneje ne morejo samostojno preživljati (Rogers, 2011).
Na novo prevladujoče konceptualizacije nelinearnih mladinskih prehodov se ne ujemajo najbolje z izkušnjami nekaterih marginaliziranih skupin in takšen prehod je redko ponujen mladim, ki zapuščajo državno oskrbo. Namesto tega je njihov prehod nagnjen k nenadnemu, končnemu in je sprožen pri določenem času v koledarskem rojstnem dnevu. Ta nenadni konec otroštva še dodatno otežuje dejstvo, da mladi v oskrbi pogosto izhajajo iz prikrajšanih družin in izključenih skupin, kjer so trpeli zaradi prekinjenega izobraževanja, razčlenitve družine, nizke roditeljske podpore ali zanemarjanja (Gaskell, 2010, v Rogers, 2011). Pomembno je, da zanje "takojšnja odraslost" (ang. instant adulthood) ne vključuje samo zahteve, da živijo samostojno, temveč od njih tudi odstrani osebno in čustveno podporo, ki jo morda prejemajo med oskrbo. To odstranitev čustvene podpore (več kot praktična podpora ali nasvet) so mladi povezovali z odsotnostjo "skrbi za njih". Eden od intervjuvancev, ki je imel težave s študijem, je pojasnil: »Verjetno bi se že hitreje znašel, če bi imel nekoga, ki bi mu bilo mar za to, kaj se dogaja.« Ta potreba mladih, da nekdo skrbi za njih (ang. to be cared for) je izražena tudi v želji, da bi jim ekipe za socialno delo še naprej nudile podporo, tudi ko jo zavrnejo, in jih brezpogojno podprle na način, ki bi ga lahko pričakovali od enega od staršev (Rogers, 2011).
Izsledki iz te raziskave (podprti s prejšnjimi raziskavami, ki so jih izvedli glede na izkušnje prehodov mladih, ki zapuščajo oskrbo, npr. Barry, 2010; Gaskell, 2010; Jackson, 2010) kažejo, da ostajajo pomembna vprašanja glede obstoječih ravni čustvene in osebne podpore, ki je na voljo mladim, ki na tej stopnji težko prehajajo iz državne oskrbe. Mladi, ki so bili v okviru te raziskave anketirani, so opisali izrazita občutja osamitve in opuščanja, ko so postali mladi v odpustu iz državne oskrbe, in pojasnjujejo, kako se na čustvenem nivoju ne počutijo podprti.
Opisali so namreč, kako omejeni so se jim zdeli njihovi odnosi s podpornimi mrežami, ki so bili zgolj uradni, in da so imeli izrazito pomanjkanje "oskrbe", niti niso imeli kakršnegakoli občutka osebne vpletenosti s strani svojih oskrbovalcev. Potencialni pomen tega za socialni in čustveni napredek za mlade je še toliko pomembnejši, če ga gledamo v kontekstu prejšnjih raziskav, ki trdijo, da so podporne socialne mreže, družina in prijatelji ključna oblika podpore za mlade na prehodu (Barry, 2010, str. 133, v Rogers, 2011) in da je osredotočenost na razvoj odpornosti pri mladih pomemben del njihove čustvene in trajne usklajenosti s pomembnim odraslim, ki temelji na vrednotah, kot so »razumevanje, skrb in resničnost« (Rogers, 2009, str. 115, v Rogers, 2011).
Otroci, ki so bili v državni oskrbi, še naprej ostajajo še posebej ranljiva skupina z velikim tveganjem, da bodo imeli negativno družinsko podporo ali prikrajšani položaj. Nizka starševska podpora in družinska disfunkcija sta povezani, ne le z neugodnim položajem izobraževanja, temveč tudi s težkimi prehodi v odraslo dobo, kar lahko prispeva k slabšemu duševnemu zdravju, kriminalu ali brezdomstvu v odraslem življenju (Berridge, 2006, v Rogers, 2011). Sistem oskrbe pomoči mladim je nemalokrat neuspešen pri premagovanju pomanjkljivosti, ki so jih ti izkusili v svojem otroštvu. Čeprav ne morejo popolnoma izničiti čustvene stiske, ki jo pogosto doživljajo otroci v sistemu državne oskrbe, bi zagotovitev bolj podprtega, postopnega in primernega prehoda v mlado odraslo dobo pomenila vsaj način za reševanje pomembnih prehodnih pomanjkljivosti, ki jih trenutno izkušajo mladi (Rogers, 2011).
24
3. Doživljanje mladostnikov v obdobju pred in po zaključku bivanja v vzgojnem zavodu
Doživljanje mladih v obdobju pred zaključkom bivanja v vzgojnem zavodu je velikokrat povezano z ranljivostjo, in sicer je ta ranljivost pogosta med mladimi, ki se odmikajo od varnosti svojega otroškega doma. Pomembno je vedeti, da mladi, ki zapuščajo državno oskrbo, pogosto trpijo zaradi zelo motečega in nestabilnega ozadja, kar jih odvrača od socialne in čustvene podpore, potrebne za razvoj psihične odpornosti in varnosti v zgodnji odraslosti (Granic et al., 2006; Jackson, 2010; McClung in Gayle, 2010, v Rogers, 2011). Na tem mestu bom predstavila tri raziskave in povezala njihove izsledke.
Mladi, ki so v fazi priprav na odhod, govorijo o samostojnem življenju pozitivno vznemirjeni in polni pričakovanj. Skozi intervjuje je mogoče opaziti njihovo opazno željo po samostojnem življenju, željo po biti sam, ki se predvsem navezuje na potrebo po več zasebnosti (poleg manjšega intimnejšega prostora brez sostanovalcev), kar je najizraziteje pri tistih, ki so v ustanovi preživeli daljše obdobje (Žižak in Vizek Vidović, 2004).
V raziskavi, ki je raziskala izkušnje mladih, ki zapuščajo državno oskrbo v Združenem Kraljestvu, rezultati opisujejo izkušnje mladih z njihovim zaznanim pomanjkanjem "oskrbe" in njihovo prepričanje, da je podpora, ki so jo prejeli od svojih skrbnikov, temeljila na poslovnem odnosu, ne da bi čustveno vlagali v ta odnos. Rogers (2011) v članku obravnava posledice teh izkušenj za mlade, ki zapuščajo državno oskrbo, v zvezi z njihovim razvojem psihične odpornosti, vključevanja v družbo in čustvene stabilnosti. V raziskavi je vsak izmed petih intervjuvancev govoril le negativno o svojih izkušnjah v oskrbi in vneto so govorili o pomanjkanju čustvene podpore, ki so jo čutili ob prehodu iz oskrbe. Mladi so opisali, kako so se počutili osamljene, zapuščene in v nekaterih primerih izdane s strani svojih skrbnikov (Rogers, 2011).
Mladi so v intervjujih izrazili, da niso bili ustrezno podprti na čustveni ravni. Podpora ob zaključku bivanja v ustanovi se jim je zdela nestanovitna, pogosto priložnostna, nepredvidljiva in kasneje nenadno končana. Želeli bi si konsistentno podporo, takšno, kot bi jo lahko pričakovali od dostojnih staršev, ki ne bi obupali nad njimi. Nasprotno temu pa so imeli občutek, da je bila podpora časovno omejena in pogojena z njihovim pravnim statusom. Čutili so, da so njihovi skrbniki preprosto izpolnjevali zakonsko obveznost, ki so jo imeli do njih, ne da bi jim bilo za njih res mar (Rogers, 2011).
Občutek varnosti in podpora ter razumevanje in skrb odrasle osebe je osrednjega pomena za razvoj psihične odpornosti in stabilnosti mladostnikov, ki zapuščajo državno oskrbo (Rogers, 2009).
Mladi, ki so zapuščali ustanovo, so pri strokovnih delavcih cenili, da so jim pomagali pri lažji neodvisnosti, jim zagotovili visoko osebno in čustveno podporo ter jim tudi pustili osebno svobodo, ki so jo potrebovali. Mladi, ki že živijo samostojno, dan odhoda iz ustanove opisujejo v glavnem skozi občutje žalosti in negotovosti (Rogers, 2011).
Intervjuvani mladi so čutili, da so lahko zelo odločni in vztrajni in imeli so jasen občutek glede svojih lastnih zmožnosti in šibkosti/ranljivosti. Izpostavili so, da kot "najstniki" niso vedno imeli čustvene zmožnosti konstruktivnega odziva na težke razmere in so pogosto zelo neradi priznali,
25
da potrebujejo pomoč. Kljub temu so v bistvu želeli diskretno in osebno podporo odgovorne odrasle osebe, na katero so se lahko zanesli. Zanimivo je, da so mladi čutili jasen občutek, da, čeprav bi v prihodnosti potrebovali pomoč ali podporo, si želijo tudi pravico neodvisnosti brez strahu, da bi bila podpora trajno umaknjena (Rogers, 2011).
Raziskava (Höjer in Sjöblom 2014, v Adley in Jupp Kina, 2014) je pokazala, da obstaja razlika med tem, kaj mladostniki pričakujejo od odhoda iz zavoda, in realnostjo, ko se to enkrat zgodi.
Velik delež mladih odhod pričakuje z vznemirjenostjo in menijo, da so pripravljeni "iti na svoje", želijo biti samostojni in svobodni, želijo se zabavati. V realnosti pa se izkaže, da so izzivi samostojnega življenja večji od pričakovanj in velikokrat se pozneje zavejo, da še niso bili pripravljeni na takšno življenje. Ker pogosto nimajo podpore lastne družine, se toliko bolj prepustijo vrstniški družbi in ostanejo brez varovalnih dejavnikov (Adley in Jupp Kina, 2014).
Zaradi nekoliko utopičnih pričakovanj mladih glede svoje prihodnosti se lahko strokovnjaki sprašujejo, kako pristopiti do njih in kako jim pomagati slediti njihovemu navdušenju, sanjam in jim hkrati pomagati začutiti realnost prehoda v samostojno življenje (Adley in Jupp Kina, 2014).
3.1. Družinske okoliščine mladostnikov, nameščenih v vzgojni zavod
Družine, iz katerih prihajajo otroci v vzgojne zavode, so obremenjene z mnogo otežujočimi dejavniki. Kobolt (2017) piše, da se je družbeni, ekonomski in socialni položaj družin, iz katerih izhajajo mladi s težavami v socialni integraciji, v mnogih vidikih poslabšal (nezaposlenost staršev, izguba motivacije za izobraževanje, ki že dolgo ne zagotavlja več bodoče zaposlitve, krepitev obstoječih in nastajanje novih psihosocialnih in duševnih stisk, porast rizičnega vedenja kot izhoda iz nakopičenih težav). Nadaljuje, da so družine, iz katerih najpogosteje izhajajo ranljivi otroci/mladostniki, danes bolj kot v preteklosti odrinjene na rob. Vrsta ustanov, ki se ukvarja s tem področjem, pa žal med seboj slabo sodeluje. Medresorsko sodelovanje med zdravstvom, socialo in delom, izobraževanjem in sodstvom zelo peša. Različne komisije so skušale vzpostaviti mrežo sodelovanja že pred 20 leti in več, vendar pa je danes ta mreža skoraj povsem razpadla. Posledično se vsaka ustanova le iz svojega zornega kota in svojih zakonskih obveznosti ukvarja zgolj s tistim, za kar so pristojni. Strokovnjaka, ki bi povezoval različne oblike podpor (finančne, stanovanjske, zaposlitvene, izobraževalne, osebne, emocionalne) tovrstnim večkratno ranljivim družinam oz. družinam z mnogoterimi izzivi in njihovim članom, skoraj ne najdejo na nobeni od ustanov (Kobolt, 2017).
Pogost razlog za namestitev otrok ali mladostnikov v izvendružinsko oskrbo so med drugim tudi čustvene in vedenjske težave otrok, ki so prispevale k namestitvi v tovrstno oskrbo. Ob raziskovanju družinske problematike kot najpogostejša dejavnika težav delavci centra za socialno delo in vzgojitelji navajajo: negativne identifikacijske dejavnike in vzgojno nemoč staršev. Prav tako so pomembni tudi naslednji faktorji: nesprejemanje oz. odklanjanje otroka, čustvena hladnost staršev, pomanjkanje podpore staršev v šoli in prezahtevna starševska vzgoja, neodgovoren odnos staršev do otrok, neusklajena vzgoja brez zahtev in spoštovanja ter sovražen odnos staršev do otroka. Na tej osnovi lahko oblikujemo podobe družin, v katerih živijo otroci, ki so v izvendružinski vzgoji. Prihajajo iz sicer različnih, a za razvoj otroka neprimernih družinskih okolij, ki so prispevala k vzrokom za disfunkcionalno vedenje otroka in predstavljajo pomemben dejavnik pri odločitvi za oddajo otroka v izvendružinsko oskrbo. Vsi ti vzroki kažejo na to, da
