K A T JA POLC 2 0 1 9 MA G IST RS K A N A L O G A
KATJA POLC
KOPER, 2019
MAGISTRSKA NALOGA
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT
TRAJNOSTNI RAZVOJ IN ODRAST: KAKO RAZUMEJO TRAJNOST MANAGERJI VELIKIH INDIJSKIH PODJETIJ
MANAGERJI VELIKIH INDIJSKIH PODJETIJ Katja Polc
Magistrska naloga
Mentor: doc. dr. Peter Štrukelj UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA MANAGEMENT
POVZETEK
Več desetletij prisoten trajnostni razvoj prejema vse več kritik, saj podpira obstoječi ekonomsko-družbeni sistem nenehne gospodarske rasti, kar po mnenju postrazvojne platforme odrasti ni ekološko in družbeno sprejemljivo. Glavni nosilci gospodarske rasti so velika podjetja hitro rastočih gospodarstev, kakršno je indijsko. Managerji razumejo in implementirajo trajnostni razvoj različno, v svoje delovanje pa ga vključujejo večinoma zaradi koristi, ki jih ima ta za podjetje – povečuje dobiček, produktivnost, učinkovitost, izboljšuje kupno moč in ugled. Kot opozarja odrast, bo potrebna transformacija poslovanja podjetij v dobrobit okolja in skupnosti; za vpeljavo platforme odrasti v podjetja pa bodo potrebne spremembe ekonomskega in vrednotnega sistema družbe.
Ključne besede: trajnostni razvoj, gospodarska rast, odrast, velika podjetja, transformacija družbe.
SUMMARY
For decades, sustainable development has been receiving more and more criticisms because it supports the existing economic and social system of continuous economic growth, which, according to the post-development theory of degrowth is not ecologically and socially acceptable. The main drivers of economic growth are big companies of emerging economies, like Indian. Managers of enterprises understand and implement sustainable development differently, but they involve it because they see the benefits that it has for the company − increasing profit, productivity, efficiency, purchasing power and reputation. As degrowth is pointing out, businesses will have to transform to work for the environment and society and it will be necessary to change economic and value system in society to actually integrate the platform of degrowth in the operations of the companies.
Key words: sustainable development, economic growth, degrowth, big companies, transformation of the society.
UDK: 502.131.1:005(540)(043.2)
VSEBINA
1 Uvod ... 1
1.1 Opredelitev raziskovalnega problema in vprašanj ... 2
1.2 Metoda zbiranja podatkov in opis vzorca ... 3
1.3 Metoda analize podatkov ... 4
1.4 Predpostavke in omejitve raziskave... 5
2 Ideologija trajnostnega razvoja ... 6
2.1 Zgodovinski razvoj koncepta trajnostnega razvoja ... 6
2.2 Najbolj uveljavljene kritike koncepta trajnostnega razvoja ... 7
2.3 Radikalne zelene teorije in njihova kritika trajnostnega razvoja ... 10
3 Odrast ... 13
3.1 Opredelitev koncepta odrasti ... 13
3.2 Kritično vrednotenje koncepta trajnostnega razvoja z vidika koncepta odrasti ... 17
3.3 Razumevanje rasti in razvoja v odrasti ... 20
3.4 Postrazvojne teorije in odrast v Indiji ... 21
4 Podjetja in koncept trajnostnega razvoja ... 24
4.1 Strukturna, strateška in miselna transformacija podjetij... 24
4.2 Neuresničevanje trajnostnega razvoja v podjetjih ... 27
4.3 Podjetja in odrast ... 29
5 Indijska podjetja in trajnostni razvoj ... 31
5.1 Zgodovinski razvoj Indije ... 31
5.2 Ekonomski razvoj Indije ... 33
5.3 Indijska podjetja in trajnostni razvoj ... 35
6 Empirična raziskava managerskega razumevanja trajnostnega razvoja v velikih indijskih podjetjih ... 37
6.1 Rezultati empirične raziskave ... 37
6.2 Analiza rezultatov empirične raziskave in primerjava s teoretičnimi koncepti ... 50
6.3 Interpretacija empirične raziskave ... 55
7 Predlogi za uvajanje platforme odrasti v velikih indijskih podjetjih ... 57
8 Sklep ... 62
Literatura ... 65
Priloge ... 73
SLIKE
Slika 1: Zemljevid Indije ... 33
PREGLEDNICE Preglednica 1: Sektor, področje delovanja in položaj managerjev podjetij, ki so sodelovali v intervjuju ... 4
Preglednica 2: Oblike okoljskih odgovorov ... 8
Preglednica 3: Komponente trajnosti podjetij ... 26
Preglednica 4: Definicije trajnostnega razvoja managerjev in voditeljev podjetij ... 38
Preglednica 5: Razlogi za vključitev trajnostnega razvoja/trajnosti v delovanje podjetja in odgovornost za njegovo udejanjenje znotraj podjetja... 40
Preglednica 6: Primeri trajnostnih praks v podjetjih ... 41
Preglednica 7: Investicije v trajnostni razvoj oziroma trajnost in njihov vpliv na gospodarsko rast/dobiček ... 43
Preglednica 8: Managerji in njihovo nestrinjanje s trajnostnim razvojem in njegovim izvajanjem ... 45
Preglednica 9: Sledenje smernicam na področju trajnostnega razvoja ... 46
Preglednica 10: Komunikacija širi javnosti o dejavnostih na področju TR, ki jih podjetje izvaja in zavedanje o dejavnostih, ki jih na področju TR izvaja konkurenca 47 Preglednica 11: Podjetja in njihovi cilji na področju trajnostnega razvoja ... 48
Preglednica 12: Vključevanje platforme odrasti v delovanje podjetja ... 59
1 UVOD
Paradigma gospodarske rasti je v vodilnem položaju vse od leta 1945. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se sicer nekateri ekonomisti, aktivisti, znanstveniki in splošna javnost začeli spraševati o mejah gospodarske rasti in njenih vplivih na okolje in družbo (Schneider 2017). Znanstveno poročilo Meje rasti je izpostavilo, da je gospodarska rast omejena s končnostjo naravnih virov (Drnovšek 2015, 30), vendar pa rast ni bila nikoli zares postavljena pod vprašaj v političnih krogih. To se ni zgodilo niti po svetovni gospodarski krizi leta 2008;
rast je bila namreč skupaj s potrošništvom predstavljena kot rešitev za svetovno krizo.
Neizpodbitna ekonomija rasti nas je pripeljala do perečih globalnih problemov, kot so podnebne spremembe, izguba biotske raznovrstnosti, onesnaženost zraka, vode in tal, povečanje socialno-ekonomskih neenakosti itd. (Victor 2010, 370). Osredotočanje državnih politik na rast je povzročilo pomanjkljivo izvajanje ciljev, ki prispevajo k blaginji in kakovosti življenja: prosti čas, družbeno življenje in demokratično udeležbo posameznikov, javne storitve, odporno, varno in čisto okolje itd. Vse bolj je postalo tudi jasno, da gospodarska rast v razvitih državah obstaja na račun držav v razvoju (Victor 2015 v D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 140).
Kot kritika takšnega delovanja in vpliva gospodarske rasti se je razvil koncept trajnostnega razvoja, ki je bil prvič definiran v Brundtlandinem poročilu iz leta 1987. Trajnostni razvoj je s komponentami socialno uravnoteženega razvoja in dolgoročnega gospodarskega napredka ob upoštevanju okoljskih zmogljivosti in kulturno-etične globalne raznolikosti obljubil temelje za izboljšanje obstoječega gospodarskega sistema (Drnovšek 2015, 11). S svojo več desetletno prisotnostjo in usmerjenostjo v učinkovitost ter tehnološki napredek pa trajnostni razvoj vse do danes ni uspel rešiti globalnih problemov. Morda se razlog skriva v tem, da trajnostni razvoj, tako kot vrsta drugih teorij, ni postavil pod vprašaj gospodarske rasti.
Ideja o tem, da bi države v svojih političnih ciljih opustile gospodarsko rast, se pogosto šteje za krivoverstvo, a vse večje je razumevanje, da planet ne more ohranjati svetovne gospodarske rasti. Leta 1987 je ekonomist Robert Solow prejel Nobelovo nagrado za svoje delo na področju ekonomije in ekonomske rasti, a je tudi sam leta 2008 izrazil mnenje, da gospodarska rast preveč uničuje okolje in da je čas, da družba »raste« v preživljanju prostega časa (Stoll 2008 po Victor 2010, 370). Idej o drugačnih, postrazvojnih oblikah družbene ureditve je mnogo, vendar pa je prav alternativna platforma odrasti (ang. degrowth) tista, ki je v svojem konceptu dokončno ukinila ideologijo gospodarske rasti kot take.
Kljub mnogim vprašanjem, ki se postavljajo ob tem, kakšna naj bi bila družba brez gospodarske rasti, je slika precej jasnejša, ko govorimo o razvitih državah. To so tudi države, kjer je prehod nujen, saj je poraba prebivalstva večja od nosilnih zmogljivosti planeta.
Vprašanje pa je bolj odprto, ko govorimo o državah v razvoju; na primer, ko gre za državo
hitrega gospodarskega razvoja, kot je Indija. Vprašanje o gospodarski rasti pa zato ni manj, ampak še bolj pomembno.
Indija za najvišjo gospodarsko rast na svetu namreč plačuje visoke družbene in okoljske stroške. Po indeksu socialnega napredka (ang. social progress index) se Indija uvršča na 98.
mesto med 133 državami, po indeksu okoljske uspešnosti (ang. environmental performance index) pa na 141. mesto izmed 180 držav (Patel 2017). V državi, kjer tretjina prebivalstva živi pod pragom revščine, skrb za onesnaževanje okolja in zvišanje kvalitete življenja pogosto ni prioriteta (Ricalde Guemez 2018, 440). Vse to je pripeljalo do razmišljanj o alternativah razvoju tudi na indijski podcelini.
Na globalnem nivoju je trajnostni razvoj postal skupen projekt držav za uresničevanje družbenih, okoljskih in ekonomskih zahtev svetovnega prebivalstva. S tem smo na svetovni ravni izkazali, da utečeni ekonomski sistem potrebuje popravke, a se zdi, da trajnostni razvoj le delno rešuje probleme, s katerimi se soočamo. Glavno vlogo za njegovo udejanjanje namreč nosijo velika podjetja, kar pomeni, da imajo managerji in voditelji podjetij eno izmed pomembnejših vlog za udejanjanje oziroma neudejanjanje trajnostnega razvoja (Tantegel in Kralj 2011, 191).
1.1 Opredelitev raziskovalnega problema in vprašanj
V raziskovalni nalogi smo kritično ovrednotili trajnostni razvoj (TR), ki s tehnično obetavnimi rešitvami obljublja ohranjanje gospodarske rasti in razvoja, ne da bi pri tem škodoval okolju in družbi (D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 36). Zanimalo nas je, ali je trajnostni razvoj zares tisti, ki lahko reši nastale družbene in okoljske probleme, kako ga podjetja in vodje poskušajo udejanjiti in ali je čas, da razmišljamo tudi o alternativah gospodarski rasti v državah globalnega severa in globalnega juga.
V magistrskem delu raziskujemo, kako managerji velikih indijskih podjetij razumejo trajnostni razvoj. Trajnostni razvoj je v teoretičnem delu predstavljen z zgodovinskim pregledom, nato pa je širše raziskan prek njegovih splošnih in radikalnih kritik. Poglobljen
odrasti? poskušali osvetliti managerski način razumevanja koncepta trajnostnega razvoja v velikih indijskih podjetjih skozi koncept odrasti ter na osnovi te primerjave predstaviti možne praktične implementacije za podjetja.
1.2 Metoda zbiranja podatkov in opis vzorca
V teoretičnem delu smo kritično analizirali literaturo s področij trajnostnega razvoja, kritik trajnostnega razvoja, hitrorastočega gospodarstva v Indiji, alternativne ekonomske teorije in odrasti. Literaturo smo pridobili v univerzitetnih knjižnicah na slovenskih in indijskih univerzah, v slovenskih in tujih strokovnih in znanstvenih revijah, dostopnih v knjižnicah in prek relevantnih spletnih strani.
V empiričnem delu raziskave smo se osredotočili na razumevanje trajnostnega razvoja managerjev velikih indijskih podjetij. Uporabili smo polstrukturirani intervju (Priloga 1), ki je vseboval 9 vprašanj odprtega tipa. Z intervjujem smo pridobili vpogled v dojemanje vloge trajnostnega razvoja v velikih podjetjih, njegovem udejanjanju in pomenu koncepta ekonomske rasti. Odločili smo se za velika indijska podjetja, saj so velika podjetja tista, ki so se prva začela ukvarjati s trajnostnim razvojem, nato pa so jim sledila manjša (Gantar 2012, 1). Ravno velika podjetja dosegajo visoke stopnje rasti, le-ta pa so neposredno povezana z lokalnim in globalnim onesnaževanjem okolja, vse večjimi emisijami ogljikovega dioksida in imajo nasploh uničujoče vplive na okolje (Biermann, Kanie in Kmin 2017, 29).
V subjektivnem vzorcu je sodelovalo sedem managerjev velikih indijskih podjetij. Managerji so bili najprej kontaktirani prek nevladne organizacije LEAD India (Leadership for Environment and Development), ki je s svojo mrežo voditeljev velikih indijskih podjetij pomagala pri prvem stiku z voditelji indijskih podjetij. Prek telefonskega pogovora in elektronske pošte so bili nato sodelujoči obveščeni o namenu intervjuja in predvidenih vprašanjih, zaupnosti in anonimnosti podatkov, obveščeni pa so bili tudi o avdio snemanju našega pogovora. Kljub temu, da je bila naša želja, da bi bilo čim več intervjujev opravljenih osebno, je bil le eden opravljen osebno, ostali pa so bili opravljeni po telefonu. Razlogi za to so bili geografska oddaljenost in pomanjkanje časa managerjev za načrtovanje osebnega intervjuja.
Intervjuji so bili opravljeni z managerji velikih indijskih podjetij, torej podjetij, ki imajo vsaj 500 zaposlenih. Izmed sedmih podjetij je šest podjetij ustrezalo temu merilu, le eno podjetje (Intervju B) pa je imelo manj zaposlenih. Intervju B, ki je bil opravljen z managerjem manjšega podjetja, smo vseeno vključili v raziskavo zaradi vpliva podjetja na številne deležnike v svojem poslovanju in ker samo število zaposlenih ni bistveno vplivalo na reprezentativnost raziskave. Intervjuje smo opravili v različnih sektorjih. Večina podjetij, s katerih managerji smo opravili intervjuje, delujejo v dejavnostih, ki sočasno spadajo v
različne sektorje. Sektorska porazdelitev opravljenih intervjujev ter položaj managerjev v podjetjih je predstavljena v spodnji tabeli:
Preglednica 1: Sektor, področje delovanja in položaj managerjev podjetij, ki so sodelovali v intervjuju
Sektor delovanja podjetja Področje delovanja Položaj managerja v podjetju Primarno-sekundarni Proizvodnja in predelava
jekla
Generalni direktor
Sekundarni Proizvodnja klimatskih
naprav, farmacevtskih proizvodov …
Izvršni vodja
Sekundarno-terciarni Računalništvo Regionalni vodja
Terciarni Hotelirstvo Ustanovitelj podjetja, Direktor
Terciarni Bančništvo Regionalni manager
Indijski konglomerat1 Cement, tekstilstvo, telekomunikacije, finance
…
Podpredsednik oddelka za trajnostni razvoj
Indijski konglomerat Tobačna industrija, prehrana, kozmetika, hotelirstvo, informacijske tehnologije …
Regionalni vodja
Intervjuji so bili opravljeni s tremi moškimi in štirimi ženskimi managerji podjetij, v povprečju pa so trajali 25–30 minut. Za vse intervjuje smo opravili transkripcijo ter prevod iz angleščine v slovenščino, priloženi pa so v prilogah 2–8.
1.3 Metoda analize podatkov
Zbrane podatke iz intervjujev smo kodirali, kategorizirali, analizirali in interpretirali z diskurzivno analizo, saj je bil naš vzorec majhen, podatki pa opisni. Diskurzivna analiza
1.4 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke
Predpostavke za kvalitativno raziskavo niso značilne.
Omejitve raziskave
Kritično ovrednotenje koncepta trajnostnega razvoja bi bila zelo obsežna naloga, zato smo se v raziskavi osredotočili zgolj na pregled tega koncepta skozi platformo odrasti. V slovenskem prostoru nismo našli veliko literature s področja odrasti, zato smo se pri svojem delu morali navezovati pretežno na tuje avtorje.
2 IDEOLOGIJA TRAJNOSTNEGA RAZVOJA
Strokovna in politična javnost se zadnjih 30 let strinjata, da je potreben uravnotežen razvoj, kjer se upoštevajo ekonomska, socialna in okoljska razsežnost razvoja. Trajnostni razvoj je prisoten že več desetletij in skozi čas se je njegovo razumevanje in število definicij izrazito povečalo. Z dolgoletno prisotnostjo so se izoblikovale tudi številne kritike, ki opozarjajo na pomanjkljivosti koncepta trajnostnega razvoja. Okoljske teorije pri tem opozarjajo na površinskost koncepta in potrebo po radikalnejših družbenih spremembah.
2.1 Zgodovinski razvoj koncepta trajnostnega razvoja
Trajnosti razvoj (ang. sustainable development), ki se v slovenskem jeziku prevaja tudi kot ohranjajoč, obstojen, trajen, vzdržljiv in sonaraven razvoj, je v zadnjih dveh desetletjih postal vodilna paradigma za politično, ekonomsko in etično obravnavanje ekološke in socialne krize (Žebovec 2009, 21). V zgodovini je termin prisoten precej dlje kot obstajajo njegove definicije. Po mnenju Groberja (2007, 7) je mogoče najti besedo trajnost že v strokovni terminologiji gozdarstva pred več kot 250 leti. Korenine tega koncepta naj bi segale v obdobje evropskega razsvetljenstva, ko so nemški voditelji pod vplivom angleškega pisatelja Johna Evelyna in francoskega državnika Jeana Baptista Colberta pričeli s trajnostnim skrbništvom gozdov, da bi jih ohranili nedotaknjene za prihodnje generacije. Besedo nachhaltig, ki se prevaja kot trajnostni, je leta 1713 uporabil Hanns Carl von Carlowitz v Kraljevskem uradu za rudarstvo Saškega kraljestva, pri čemer je opozoril na izziv pomanjkanja lesa in potrebe po trajnostnem upravljanju le tega (Carlowitz 1713 po Grober 2007, 3).
V sodobni zgodovini je bila potrebna vrsta odločilnih prelomnic, da je izraz trajnostni prišel v splošnejšo rabo. Rimski klub je leta 1972 objavil poročilo o pomenu določanja meja in potrebi po vzpostavitvi globalnega ravnovesja, ki omogoča zmožnost zadovoljevanja osnovnih materialnih zahtev celotnega prebivalstva (Meadows idr. 1972 po Grober 2007, 6).
Kot prvo delo pa se šteje Piragesov zapis The sustainable society: Implications for limited growth iz leta 1977 (Pirages 1977 po Žebovec 2009, 21). Nadalje je trajnostni razvoj pridobil
definira okolje, trajnost pa predstravlja strategijo, kako priti do te družbe. Slovenske nevladne organizacije so pod okriljem Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, trajnostni razvoj definirale kot razvoj, ki spoštuje občestva življenja in odgovornost zanj, izboljšuje kakovost človekovega življenja, ohranja vitalnost in pestrost Zemlje, korenito zmanjšuje izčrpavanje neobnovljivih virov, upošteva nosilne zmogljivosti planeta, spreminja osebni odnos in odnos skupnosti do okolja ter ju usposablja za odgovorno ravnanje, oblikuje državni okvir in ustvarja svetovna zavezništva (Umanotera B.I. po Plut 2010, 13). International Union for Conservation of Nature (2018) pa definira trajnostni razvoj kot razvoj, kje si morajo ljudje deliti drug z drugim in skupaj skrbeti za naravo. Človeštvo tako naj ne bi vzelo iz narave več, kot lahko narava regenerira. To pa pomeni sprejetje življenjskih slogov in razvojnih poti, ki to spoštujejo.
Omenjeno Brundtlandino poročilo (United Nations 1987) je omogočilo širjenje ideje trajnostnega razvoja, v politično sfero pa trajnostni razvoj vstopil na svetovni konferenci Združenih narodov v Rio de Janeiru leta 1992 (Kates, Paris in Lieserowitz 2005, 10). Sprejeta je bila Agenda 21 (United Nations 1992), v kateri so bila predstavljena načela za uresničevanje trajnostnega razvoja v 21. stoletju na svetovni ravni. Po konferenci v Riu so sledila številna srečanja na temo trajnostnega razvoja. V letu 2000 so svetovni voditelji določili osem ciljev, ki naj bi jih dosegli na svetovni ravni do leta 2015, poznanih pod imenom razvojni cilji tisočletja (World Health Organization B.l.). V Gӧteborgu je leta 2001 potekalo srečanje Evropske komisije za sprejetje evropske strategije za trajnostni razvoj in 2002 svetovno srečanje v Johannesburgu. Prav na svetovnem srečanju je bila zaveza držav potrjena, oblikovana pa je bila tudi skupna odgovornost za krepitev med seboj povezanih stebrov - ekonomskega, socialnega in okoljskega (Kates, Paris in Lieserowitz 2005, 10). Leta 2012 je na konferenci Združenih Narodov Rio+20 30 predstavnikov držav članic predstavilo prvi osnutek 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki so bili potrjeni septembra 2015 (UNIS B.I.).
Cilji so postali okvir za globalno doseganje trajnostnega razvoja, pri čemer so članice ZN opozorile, da morajo cilji vključevati širok spekter meril. Cilji vključujejo vse tri razsežnosti trajnostnega razvoja, pri tem pa upoštevajo različne nacionalne politike, razmere in ravni razvoja držav (Witt 2014, 8311).
2.2 Najbolj uveljavljene kritike koncepta trajnostnega razvoja
Izraz trajnostni razvoj je postal izredno popularen termin in se praktično uporablja na vseh področjih našega življenja. Čeprav je pogosto uporabljena ideja in termin, ima veliko različnih pomenov in zato tudi različnih razumevanj. Že leta 1989 je John Peezey iz Svetovne banke naštel sedemintrideset različnih pomenov izraza trajnostni razvoj, število pomenov pa še vedno raste (Peezey 1989 po Latouche 2009, 42). Zdi se, da nejasnost koncepta trajnostnega razvoja raste skupaj s številom pomenov, kar vzbuja zaskrbljenost (Mebratura 1998, 502).
Brundtlandino poročilo (United Nations 1987) je v osemdesetih letih s terminom trajnostni razvoj populariziralo termin trajnost, beseda razvoj pa je ugodno vplivala na privlačnost trajnostnega razvoja za politično sfero in podjetnike. Nasprotno so akademiki in okoljevarstveniki razumeli trajnostni razvoj kot izboljšanje rasti in ne kot izziv gospodarski rasti in so zato raje uporabljali izraz trajnost in ne trajnostni razvoj. S tem so želeli prikazati, da se mora pozornost usmeriti v sposobnost človeka, da živi v okviru okoljskih omejitev (Robinson 2003, 371).
Robinson (2003, 371) pravi, da se razumevanje trajnosti in trajnostnega razvoja razlikuje in izhaja iz različnega razumevanja pojma ohranjanja okolja. V 19. stoletju sta se razvila dva pristopa: na eni strani ohranjanje (ang. preservation), ki si prizadeva za ohranjanje naravnega stanja in zaščite nedotaknjene narave, in na drugi strani ohranjanje (ang. conservation), ki varuje naravna območja z razlogom ohranjanja narave in naravnih virov za človekovo uporabo in zagovarja utilitaristični pristop. Kot je razvidno v spodnji tabeli, ohranjanje v prvem pomenu (ang. preservation) stremi k bolj duhovnemu, romantičnemu in ekocentričnemu razumevanju naravnega okolja, ohranjanje v drugem pomenu (ang.
conservation) pa gleda na ohranjanje okolja iz antropocentričnega oziroma egocentričnega vidika. Podobno se je razprava nadaljevala pri razumevanju trajnosti, ki se osredotoča na vprašanja človekovih vrednot, družbenih sprememb in posameznikovega odnosa do narave in trajnostnega razvoja, ki ponazarja pragmatičen in kolektivni pristop k povečanju učinkovitosti rabe naravnih virov in izboljšanju tehnologije (Robinson 2003, 371).
Preglednica 2: Oblike okoljskih odgovorov
Tehnični popravki Sprememba človeških vrednot Upravljanje z naravnimi
območji
Ohranjanje
(utilitaristični pristop)
Ohranjanje
(romantični pristop) Onesnaževanje virov Tehnologija
(kolektivni pristop)
Življenjski slog (individualni pristop)
resničnost. Svetovni nazori namreč združujejo ontološke predpostavke, epistemične zmožnosti, etične in estetske vrednote, ki skupaj oblikujejo naše dojemanje zunanjega in notranjega. Witt (2014, 8320) meni, da svetovni nazor odločilno vpliva na to, kako posameznik in družba razumeta okoljska vprašanja. Pri razumevanju trajnostnega razvoja tako naletimo na tri glavne perspektive: postpozitivistično, družbenokonstruktivistično in pragmatično-interaktivno. Witt (2014, 8320) pravi, da osrednje razumevanje trajnostnega razvoja teži k postpozitivističnemu pristopu, ki temelji na kvantitativnem razumevanju odnosov med človekom in okoljem, individualizmom, ekonomizmom in tehnološkim optimizmom. S tem trajnostni razvoj vključuje le nekatere svetovne nazore, ki temeljijo na znanstveni in klasični ekonomski realnosti (Witt 2014, 8321).
Trajnostni razvoj je del izrazito zahodne ekonomske miselne smeri in naslednik kolonializma in imperializma (Bendix 2017, 2618). Harry S. Truman je leta 1949 prvič javno povezal izraz razvoj z višjim življenjskim standardom, in tako vzpostavil koncept razvitih in nerazvitih držav oziroma držav tretjega sveta (Truman 1949 po Latouche 2009, 13). S takšno opredelitvijo so se države usmerile v razvoj, ki bo s produktivnostjo zagotovil blaginjo in mir (Latouche 2009, 13). Sočasno je bruto domači proizvod (BDP) postal najpogosteje uporabljen kazalnik blaginje na svetovni ravni. Kazalnik meri le tržne transakcije, ne pa socialnih stroškov, vplivov na okolje in enakost dohodkov. S tem se meri blaginja prebivalstva zgolj na podlagi materialnih in finančnih okoliščin (Witt 2014, 8314). Trajnostni razvoj tako predstavlja kompromis med željo države po gospodarskem razvoju in rasti ter priznavanjem, da le ta vpliva na okolje (Hamblin 2016, 799). Ameriški predsednik George H. W. Bush je na svetovnem srečanju v Riu de Janeiru leta 1992 opisal povezavo med okoljem in razvojem:
»Da ohranimo razvoj, moramo zaščiti okolje, in za to, da lahko zaščitimo okolje, moramo vzdrževati razvoj.« (Macekura 2015, 261 po Hamblin 2016, 799). Trajnostni razvoj s tem združuje dve nasprotujoči si paradigmi: trajno gospodarsko rast ter učinkovito zaščito okolja in naravnih virov (Bendix 2017, 2620).
Trajnostni razvoj je postal glavna in morda celo edina paradigma tako gospodarskega, političnega, nevladnega in vladnega sektorja. Skozi več kot dvajsetletno prisotnostjo koncepta trajnostni razvoj po mnenju Rosca (2017, 93) ni prinesel izboljšav kljub večjim mednarodnim razpravam, aktom in zavezam držav. Okoljske grožnje so priznane in celovito obravnavane na vseh pomembnejših okoljskih konferencah, vendar se zdi, da se stanje ni izboljšalo, temveč poslabšalo (Žebovec 2009, 7). Omenjenim sporazumom namreč primanjkujejo definirani cilji in ustrezno časovno obdobje, v katerem naj bi bili izvedeni (Rosca 2017, 94).
Leta 2015 je OZN soglasno sprejel Agendo 2030 za trajnostni razvoj, ki predstavlja zelo pomemben sporazum mednarodne skupnosti (United Nations B.I.). Agenda predstavlja 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki jih je treba uresničiti do leta 2030 (Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije 2019). Za cilje trajnostnega razvoja je predstavljenih 330 kazalnikov kot merilnih instrumentov za spremljanje uresničevanja ciljev trajnostnega
razvoja. Hák, Janouskova in Moladan (2015, 565) opozarjajo, da so cilji trajnostnega razvoja zgolj politični okvir, kazalniki pa ne omogočajo direktnega merilnega postopka, ki bi prikazoval uresničevanje teh ciljev. Antonio Guterres (2018), generalni sekretar Združenih narodov, je v poročilo o Ciljih trajnostnega razvoja 2018 nakazal, da zaostajamo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Guterres (2018) med nekatere nedosežene cilje uvršča visoko brezposelnost med mladimi, 2,3 milijarde svetovnega prebivalstva, ki še vedno nima ustreznih sanitarnih pogojev, milijardo podeželskega prebivalstva, ki še vedno živi brez elektrike, devet od desetih ljudi, ki živijo v mestih in dihajo onesnažen zrak, konflikte, podnebne spremembe in vse večje neenakosti med prebivalstvom (Guterres 2018). Neenakost se je namreč v letu 2018 še dodatno povečala; raziskava nevladne organizacije Oxfam je pokazala, da ima 26 najbogatejših posameznikov enako količino denarnih sredstev kot 3,8 milijarde najrevnejše polovice svetovnega prebivalstva (Elliott 2019). Najbogatejše prebivalstvo je v letu 2018 povečalo svoje bogastvo za nadaljnjih 12 %, pri čemer so denarna sredstva najrevnejšega svetovnega prebivalstva upadla za 11 %. Takšna neenakost ne omogoča boja proti revščini, negativno vpliva na gospodarstvo in splošno javno mnenje (The Hindu 2019).
Postrazvojni avtorji tudi opozarjajo, da cilji trajnostnega razvoja predstavljajo nerealistično predstavo o neizpodbitno pozitivnem vplivu ekonomske rasti na družbo in okolje, če je le-ta dosežena s trajnostnim razvojem (Gerber in Raina 2018, 24).
Omenjene kritike nakazujejo na paradoks − trajnostni razvoj je definiran preširoko za dejansko doseganje ciljev in preozko za vključevanje vseh svetovnih nazorov. Različna razumevanja trajnostnega razvoja, premočna navezanost na zahodnjaško kapitalistično miselnost, prešibki merilni instrumenti za spremljanje ciljev trajnostnega razvoja, popularizacija termina, zloraba koncepta za politične namene itd. omogočajo ohranjanje statusa quo, ki je v interesu določenih posameznikov in skupin. Žal ni nujno, da zagovornik trajnostnega razvoja v celoti zagovarja in dejansko udejanja okolju vzdržen in družbeno enakopraven razvoj. Splošno sprejemanje koncepta je namreč izoblikovalo tudi priložnosti za zlorabo. V poglavju o podjetjih in njihovem delovanju na področju trajnostnega razvoja bomo
teorije se zavzemajo za radikalne spremembe vrednot v družbi, kjer bo narava na višjem oziroma najvišjem vrednostnem mestu. Svetlo zelene teorije na drugi strani podpirajo idejo, da je potrebno s pomočjo človekove morale in inteligence oblikovati zeleno etiko. Na ta način svetlo zelene teorije podpirajo površinske popravke, ki iščejo odgovore in rešitve predvsem prek tehnoloških inovacij in kjer ostaja družbeni sistem nespremenjen (Žebovec 2009, 17).
Druga znana delitev radikalnih okoljskih teorij se deli na reformistični in revolucionarni ekološki tok. Reformistični tok se spopada z vsesplošnim onesnaževanjem voda, zraka, tal in poskuša z zaščito območij ohraniti biotsko raznovrstnost. Revolucionarni tok se na drugi strani sicer strinja z delovanjem reformističnega toka, a ima za cilj poseči globlje v sam problem in se zavzema za nove oblike naravovarstvenih etik med človekom in planetom.
Reformistični tok lahko enačimo s svetlo zelenimi teorijami in revolucionarni tok z temno zelenimi teorijami, ki želijo globlje družbene spremembe (Žebovec 2009, 17–18).
Trajnostni razvoj po omenjenih teorijah sodi v tako imenovane svetlo zelene teorije in reformistični tok, ki poskuša popraviti obstoječe stanje. Trajnostni razvoj naj bi s svojim tristebrnim ekonomskim, socialnim in okoljskim sistemom zagotavljal enakomeren razvoj vseh treh (Žebovec 2009, 21).
Trajnostni razvoj je nadomestil v sedemdesetih letih popularno teorijo Meje rasti (ang. Limits to Growth), ki je predstavljala precej bolj radikalne spremembe (Kirn 2004, 108). Trajnostni razvoj se kaže z uporabo okolju prijaznejše in čistejše tehnologije, rabo obnovljivih virov in materialov ter s tem odmika problem koriščenja naravnih virov in onesnaževanja v prihodnost. S tem ekonomski razvoj nadaljuje svojo pot množične proizvodnje in potrošnje (Kirn 2004, 116). Po mnenju Kirna (2004, 116) je sedanje razumevanje trajnostnega razvoja pravzaprav samo ekološko reformiran kapitalizem, Sachs (Sachs 1997 po Salunkhe 2003, 70) pa navaja tudi, da je trajnostni razvoj samo prekrivanje eksponentne ekonomske rasti in v prvi vrsti samo ohranjanja razvoj, ohranjanje okolja pa je šele na drugem mestu. Trajnostni razvoj po mnenju radikalnih zelenih teorij kot tak ne bo prinesel globljih družbenih sprememb.
Med najbolj znane radikalne zelene teorije oziroma temno zelene teorije sodijo globoka ekologija, socialna ekologija in ekofeminizem (Žebovec 2009, 18).
Med najbolj znanimi avtorji globoke ekologije sta norveški filozof Arnes Naess, ki je prvi predstavil omenjeno teorijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, za očeta globoke ekologije pa velja Aldo Leopold (Benton in Short 1999, 133 po Žebovec 2009, 28). Bistveno pri razumevanju globoke ekologije je, da daje inherentno vlogo vsem živim in neživim bitjem. Živo in neživo okolje ni vredno le, če je lepo, ima koristno ali tržno vlogo za človeka, temveč ima pravico do obstoja samo po sebi. Globoka ekologija prenese pomen iz materialnega v spiritualni svet. Idejno želi teorija postaviti pod vprašaj moderno – njihovi povezavi z onesnaževanjem, o potrebnih političnih in družbenih spremembah za reševanje okoljske krize itd. (Bahor 2005, 12–13).
zahodnjaško razmišljanje in vpeljati okoljsko samorealizacijo, ki naj bi bila v interesu vsakega posameznika in hkrati najboljša oblika za zaščito naravnega okolja (Žebovec 2009, 28–29).
Socialno ekologijo je razvil francoski geograf in anarhist Elisee Reclus (Marković 1986, 25 po Žebovec 2009, 31). Teorija se pogosto imenuje tudi ekoanarhizem oziroma ekosocializem, saj ima močne korenine v anarhističnih in socialističnih gibanjih. Socialna ekologija preučuje naravno neravnovesje, ki ga je povzročil človek s svojimi posegi in nadvlado narave. Enako kot človek dominira naravo, se ta dominacija kaže med ljudmi, kot na primer dominacija moškega nad ženskim spolom, starejšega prebivalstva nad mlajšimi ali v obliki etičnih in verskih dominacij. Za vzpostavitev harmonije med človekom in naravo moramo torej najprej vzpostaviti harmonijo med ljudmi, za kar potrebujemo antiherarhično, decentralizirano in samoupravno družbo (Žebovec 2009, 31–33).
Zadnja močno zastopana teorija je ekofeminizem, ki izhaja iz skupne zgodovinske dominacije nad ženskim spolom in naravo. Dominacija nad naravo izhaja iz dominacije človeka nad človekom. Narava naj bi bila enakovredna človeštvu, tako kot naj bi bila ženska enakovredna moškemu. Ekofeminizem kritizira znanost, ki predstavlja svet kot stroj in kjer so zgodovinsko prepoznani znanstveniki večinoma moški. Nadalje kritizira sodobno okoljsko krizo, ki je pod velikim pritiskom institucij, kot so vojska, vlada in celotna industrija, ki so močno hierarhične in maskulistične institucije, torej vodene s strani moških (Žebovec 2009, 38–42).
Radikalne zelene teorije jasno ločijo med teorijami, ki dejansko prinašajo globlje spremembe, in tistimi, ki se družbenih in okoljskih problemov dotikajo zgolj površinsko in s svojim delovanjem pomagajo ohranjati obstoječe prevladujoče družbene in politične sisteme. Očitno je, da so trenutno najbolj uveljavljene teorije tiste, ki ne ogrožajo obstoječih sistemov in ne pričakujejo prevelikih vrednotnih sprememb prebivalstva. Koncept trajnostnega razvoja in njegova vsesplošna sprejetost nakazuje, da je morda prav vse splošno strinjanje vprašljivo in nakazuje problematičnost koncepta kot takega. Omenjene temno zelene teorije imajo pomembno vlogo pri razločevanju različnih okoljskih teorij in so močno povezane tudi s paradigmo odrasti, ki bo predstavljena v naslednjem poglavju. Odrast lahko prav tako lahko
3 ODRAST
Odrast je ena izmed postrazvojnih teorij3, ki se osredotočajo na izoblikovanje alternativ trenutnemu globalnemu ekonomskemu sistemu. Vse postrazvojne teorije izpostavljajo problematičnost absolutne rasti ter vsesplošne uporabe kazalnika bruto domačega proizvoda, ki tako ustvarja določeno obliko družbe, ki je predvsem materialistična in individualistična.
Odrast je ena izmed najradikalnejših postrazvojnih teoretskih platform, ki se je razvila v Evropi (Gerber in Raina 2018, 11). Poleg klasičnih kritik opozarja tudi na problematičnost koncepta trajnostnega razvoja, ki je danes vsesplošno priznan. S popolnoma drugačnim razumevanjem celotnega sistema pa podaja tudi razmislek o razumevanju rasti in razvoja, kar neposredno vpliva tudi na delovanje podjetij.
3.1 Opredelitev koncepta odrasti
Odrast (ang. degrowth) je nastala zaradi različnih razlogov (D’Alisa, Demaria in Kallis 2015, 34–41):
1. ker obstajajo meje rasti,
2. zaradi preteklih gospodarskih kriz in gospodarske stagnacije,
3. ker je potrebno iskati načine kako ohraniti blagostanje brez nadaljnje rasti,
4. ker je resnično svobodna družba tista, ki se osvobodi kapitalizma in je sposobna delovati kolektivno in samoomejujoče,
5. ker so se ljudje in skupnosti odločile za takšen način življenja.
Odrast je v zelo poenostavljenem opisu zavrnitev iluzije4 ekonomske rasti in poziv k drugačnim političnim razpravam, saj so trenutne pod prevelikim vplivom ekonomije. Odrast zagovarja demokratično krčenje proizvodnje in porabe s ciljem, da doseže socialno pravičnost in ekološko trajnost (D’Alisa, Demaria in Kallis 2015, 2). Po definiciji akademske organizacije Raziskovanje in odrast (Research and Degrowth 2018) pomeni odrast trajnostno zmanjševanje proizvodnje in potrošnje, s čimer se povečuje blaginja ljudi, krepijo ekološke razmere in izboljšuje pravičnost na planetu. Odrast poziva družbe, da naj živijo v mejah svojih ekoloških sredstev, pri tem pa naj bodo odprta, lokalizirana gospodarstva z novimi oblikami demokratičnih institucij.
3 Nekatere druge postrazvojne teorije so: Post-GDP, agrowth, steady state economy, post- extractivisim, alternativne skupnostne teorije itd. (Gerber in Raina 2018, 9).
4Odrast izpostavlja, da je neskončna ekonomska rast nemogoča. Trditev je podkrepljena s študijo Meje rasti (Limits to growth) Rimskega kluba iz leta 1972, v katerem je skupina znanstvenikov predstavila hipotezo, da je ekonomska rast omejena s končnostjo naravnih virov (Drnovšek 2015, 30). Čeprav so mnogi znanstveniki kritizirali raziskavo in njene predikcije, so znanstveniki v zadnjih letih potrdili, da so se mnoge izmed njih izkazale za pravilne (Gerber in Raina 2018, 5).
Odrast pri tem ne kritizira samo BDP-ja, kot osrednjega indikatorja ekonomskega razvoja, temveč predlaga preoblikovanje družbe v nižjo in trajnostno raven proizvodnje in porabe, zmanjšanje gospodarskega sistema, pri čemer pa poveča prostor za človeško sodelovanje in ekosisteme (Research and Degrowth 2019). Odrast pomeni tudi preizkušanje homogene ideje rasti in poziva k demokratični prerazporeditvi in zmanjšanju proizvodnje v industrijskih državah z namenom, da se dosežejo okoljski cilji, socialna pravičnost in blaginja (Demaria idr. 2013, 209).
Kallis (2011, 878) opisuje odrast kot večplasten družbeni projekt, ki želi spremeniti razvoj; na makro ravni se osredotoča na gospodarstvo in politične institucije, na mikro ravni pa na osebne vrednote in želje. Odrast je postal okvir za razlago novih in starih družbenih gibanj, kot stičišče različnih družbenih tokov in političnih akcij. Platforma odrasti politizira željeno socialno-okoljsko prihodnost in je primer aktivistične znanosti (Demaria idr. 2013, 191).
Andre Gorz je že leta 1972 uporabil besedo decroissance, kar je francoska različica besede odrast, in se spraševal, ali je ekološko ravnovesje združljivo s preživetjem kapitalističnega sistema (Gorz 1972 po D’Alisa, Demaria in Kallis 2015, 30). Prav tako je bila beseda uporabljena v Meadowsovi knjigi Meje rasti (Meadows idr. 1972). Že v sedemdesetih letih so namreč predvideli, da se bo tudi ob ničelni gospodarski rasti proizvodnja povečala zaradi eksponentne rasti prebivalstva. V tem primeru je potrebno, če želimo ohraniti ekološko ravnovesje, zmanjšati proizvodnjo sorazmerno z rastjo prebivalstva (Meadows idr. 1972).
Leta 2002 so se v Franciji začele resnejše javne razprave o odrasti, objavljen je bil članek v reviji Silence in za mnoge je prav ta objava začetek gibanja odrasti, kakršnega poznamo danes (Bonaiuti 2015 v D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 53). V prvih razmahih odrasti je bil poudarek gibanja zgolj na rabi naravnih virov in njihovih mejah, novejše gibanje pa kritizira idejo trajnostnega razvoja, ki je po mnenju antropologa Sergeja Latouche oksimoron (Latouche 2009, 41).
V istem letu je bil v francoskem mestu Lyon ustanovljen Inštitut za ekonomske in družbene študije o trajnostni odrasti (ang. Institute for economic and social studies on sustainable degrowth), ki se je širil s pomočjo aktivistov, ki so protestirali za mesta brez avtomobilov,
Odrast povezuje različne teoretske pristope, aktivistična in akademska združenja. V grobem lahko odrast povežemo z naslednjimi področji (Demaria idr. 2013, 196–201):
1. Ekologija: Odrast zaznava ekosisteme, ki imajo notranjo vrednost in ne ponujajo samo koristi za človeka, kot so npr. okoljski viri. Odrast je nujna zato, da ohranimo ekosisteme na način, da se zmanjšajo človeški pritiski na te ekosisteme. Skrb za okolje ni individualna, temveč družbena odgovornost.
2. Kritika razvoja: Odrast kritizira ideologijo razvoja in med nekatere pomembnejše avtorje tega področja sodijo Arthur Escobar, Latouche, Gustavo Esteva, Ivan Illich itd. Glavna kritika je, da razvoj povzroča poenotenje kultur zaradi sprejemanja tehnologij, modelov in proizvodnje globalnega severa, s čimer se širi zahodni razvojni model kot univerzalen miselni konstrukt. Zdi se, da je razvoj gonilna sila človeškega vedenja, ljudje pa smo gospodarski subjekti, ki jih poganja lasten interes. Razvoj je po mnenju avtorjev odrasti družbeni konstrukt, ki se danes širi preko svetovno sprejetega koncepta trajnostnega razvoja. Odrast namesto tradicionalnega razumevanja razvoja podpira gospodarske odnose, ki temeljijo na delitvi dobrin, darovanju in vzajemnosti.
3. Pomen življenja in blaginje: V 21. stoletju sodobna družba vse bolj potrebuje redefinicijo pomena življenja. Odrast kritizira življenjske stile, ki temeljijo na ideji delati več, zaslužiti več, prodati več in kupovati več. Področje izhaja iz ugotovitev in raziskav o ekonomiji sreče, ki nakazujejo povečan razkorak med velikostjo prihodkov in življenjskega zadovoljstva v daljšem časovnem obdobju. Omenjena raziskava je širše znana kot Easterlinov paradoks. Po mnenju zagovornikov odrasti prostovoljno preprosto življenje osvobaja. Omenjene ideje so bile predstavljene v več literarnih delih avtorjev kot so Thoreau, Rabhi, Mongeau, Schumacher, Kumarappa in drugi.
4. Bioekonomija: Ekonomist Georgescu Roegen je uvedel izraz bioekonomija, katera predvsem poudarja razpoložljivost naravnih virov in njihov ponor, pri čemer avtor opozarja, da človek s svojimi dejavnostmi pretvarja energijo in materiale z nizko entropijo v odpadke, ki onesnažujejo in imajo visoko entropijo (Georgescu Roegen 1971 po Demaria, Sekulova in Schneider 2013, 197). Upočasnjena rast bo pripomogla k upočasnitvi degradacije okolja, a kot taka ni dovolj, saj je naravnih virov vse manj, okolje pa je vse bolj onesnaženo. Zagovorniki gospodarske rasti menijo, da bodo tehnološke inovacije omogočile manjšo in produktivnejšo rabo naravnih virov. Bioekonomisti pa opozarjajo, da to lahko privede do Jevonsovega paradoksa, ki nakazuje, da se s tehnologijo poveča ekološka učinkovitost, vendar ta vodi do povečane porabe in proizvodnje. Odrast kritizira tako imenovano ekološko modernizacijo, ki trdi, da bo nova tehnologija ključna za rešitev ekološke krize.
5. Demokracija: Odrast opozarja na pomanjkanje demokratičnih razprav o gospodarskem razvoju, rasti, tehnoloških inovacijah in napredku. Illich in Ellul (Illich 1973; Ellul 1977 po Demaria, Sekulova in Schneider 2013, 199) opozarjata na nevarnosti tehnologije, ki lahko preseže ljudi in ne omogoča aktivne in direktne demokracije.
6. Pravičnost: Tradicionalni ekonomisti pogosto predpostavljajo, da je gospodarska rast nujna za izboljšanje življenjskih pogojev najrevnejših. Če razumemo revščino v smislu potrošnje, potem po mnenju zagovornikov odrasti le-ta ne more biti izkoreninjena z gospodarsko rastjo, saj se z rastjo spreminja tudi potrošnja in sorazmerno tudi bogastvo, ki ga imajo posamezniki. Gospodarska rast spodbuja socialno primerjanje, ki temelji na obstoju in spodbujanju življenjskih slogov bogatih ljudi, kar ni niti okoljsko niti družbeno vzdržno. Odrast spodbuja spremembo vrednot v družbi, popravljanje preteklih in sedanjih nepravičnosti ter porazdelitev virov in materialov med globalnim severom in jugom.
Prepogosto je namreč pravičnost enačena z zahodnjaškim slogom življenja. Odrast zagovarja univerzalni temeljni dohodek, ki je lahko implementiran prek skupne rabe naravnih virov, denarnih spodbud in storitev.
Platforma odrasti je v javnih in političnih krogih še vedno precej neznana, čeprav se določene oblike delovanja in bivanja, ki jih odrast zagovarja, v družbi že prisotne. Te se kažejo prek samoupravnih ekoloških vasi, lokalnih monetarnih valut, minimalnega in maksimalnega prihodka, osnovnega temeljnega dohodka, kooperativ, delavskih združenj, urbanega vrtnarjenja, različnih oblik dela, kot je delo od doma, v lokalni ekološki rastlinski prehrani, trajnostnem transportu itd. (D'Alisa, Demaria in Kallis 2015).
Kljub temu vlada nezaupanje, da bi odrast kot gospodarstvo brez ekonomske rasti lahko bila nova politična ureditev. Evropski zeleni model za ustvarjanje delovnih mest v postrazvojni družbi (D'Alessandro idr. 2018, 9) je model, ki simulira družbene ureditve in predvidene scenarije prehoda v nizko ogljično in družbeno pravičnejše gospodarstvo. V simulacijo so vključili politiko zelene rasti oziroma trajnostni razvoj, politiko za socialno pravičnost in odrast. Model je preučeval tri politične sisteme prek uvajanja naslednjih politik (D'Alessandro idr. 2018, 11):
1. Nove produktivne revolucije, ki nakazuje višjo stopnjo delovne sile ter večje varčevanje z energijo zaradi tehnološkega napredka.
2. Uvedbe osnovnega temeljnega dohodka za vse delovno sposobne odrasle
3. Jamstva za delo prek zaposlovanja brezposelnih delavcev z minimalno urno postavko, ki
politikami znatno zmanjšuje emisije ter izboljšuje porazdelitev dohodkov. Simulacija je pokazala, da odrast omogoča doseganje tako okoljskih ciljev kot tudi socialne pravičnosti.
Poleg predstavljenih politik (zagotovljena delovna mesta, skrajšanje delovnega časa, postopno zmanjševanje rabe neobnovljivih virov, visoka energetska učinkovitost, davek na emisije ogljikovega dioksida) odrast uvaja tudi višje davke na premoženje in postopno zmanjševanje porabe in potrošnje, ki temelji na predpostavki, da je prebivalstvo ozaveščeno o okoljskih problemih in se prostovoljno odloči za zmanjšanje materialnih potreb (D'Alessandro idr.
2018).
Odrast s tem postaja teorija, ki si zasluži širših političnih razprav in lahko nakazuje na rešitve, ki presegajo vpeljavo trajnostnega razvoja v obstoječem sistemu ter lahko izboljšajo okoljsko in družbeno stanje.
3.2 Kritično vrednotenje koncepta trajnostnega razvoja z vidika koncepta odrasti V diskurzu o odrasti, kjer gre za namerno in načrtno zmanjševanje proizvodnje in potrošnje ter s čimer se izboljšujejo ekološke razmere ter povečujeta človeška blaginja in pravičnost, se trajnostni razvoj razume večinoma negativno (D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 32).
Avtorji in podporniki odrasti, kot so Demaria, D'Alisa, Kallis, Latouche in drugi omenjajo številne razloge, zakaj je trajnostni razvoj neprimeren za nadaljnji razvoj družbe. Kot omenjajo že splošne kritike trajnostnega razvoja, številni aktivisti in raziskovalci kritično ocenjujejo trajnostni razvoj skozi desetletja, vse od njegovega nastanka, njegove dolgoletne prisotnosti in neizpolnjenih ciljev. Zdi se, da trajnostni razvoj ni uspel uskladiti gospodarskega, socialnega in ekološkega razvoja. V zadnjih 25 letih se splošne podnebne razmere niso izboljšale, izgubljamo biotsko raznovrstnost, socialne in ekonomske neenakosti med prebivalci so se povečale, gospodarski sistem pa je v letih 2008 in 2009 doživel največji zlom v njegovi zgodovini (Reichel 2015).
Avtorji odrasti so kritični tudi do trajnostnega razvoja, ki nakazuje nadaljnji razvoj. Trajnostni razvoj je nastal prav v času, ko so se začele pojavljati prve kritike obstoječega linearnega razvoja. Kritike so predvsem opozarjale na ekološke probleme, ki jih je povzročala razvojna paradigma držav, omajala pa se je tudi vera v zahodnjaški duh in razvoj kot gonilno silo za blaginjo ljudi na svetu. Pojavila so se tudi vprašanja globalizacije in homogenizacije, neo- kolonializacije juga in zviševanje razlik med revnimi in bogatimi. Trajnostni razvoj je z idejo ekonomske učinkovitosti, okoljske vzdržnosti in družbene enakopravnosti podal razvoju kot takemu nove temelje. Kljub temu, da kritizira koncept razvoja, mu omogoča nadaljnje delovanje in prav zato je ena izmed glavnih kritik trajnostnega razvoja neskladje in ohranjanje samega koncepta razvoja. Zagovorniki odrasti se sprašujejo, ali je trajnostni razvoj zares nastal zato, da bi ohranil okolje in izboljšal družbeni aspekt ali pa gre zgolj za to, da bi ohranili razvoj kot takšen (Latouche 2009, 41–53).
Trajnostni razvoj dovoljuje rast in podjetja še vedno uporabljajo indikatorje, kot je bruto domači proizvod, kot merilo uspešnosti podjetja. Wynn (2012) je mnenja, da nobena rast ne more biti trajnostna, saj so zanjo potrebni naravni viri (Wynn 2012). Kljub temu, da se produktivnost povečuje zaradi tehnoloških in drugih inovacij, le-ta ne zmanjšuje rabe naravnih virov, saj obstaja močna korelacija med rastjo BDP-ja in rabo naravnih virov. Prav tako so trendi tehnološkega napredka prepočasni, da bi se lahko izognili nepopravljivim podnebnim spremembam (Demaria 2018). Tudi tako imenovana zelena rast, ki temelji na tehnološkem optimizmu in ekonomski produktivnosti, povzroča družbene, gospodarske in okoljske probleme. Tehnologija in večja ekonomska produktivnost namreč večata brezposelnost, negativno vplivata na ekonomski razvoj in ne zmanjšujeta rabe naravnih virov (D'Alessandro idr. 2018, 13). Kazalnik BDP prav tako vključuje zgolj transakcije, ki so del uradnega monetarnega sistema, ne vključuje pa tako imenovanega neplačanega in prostovoljnega dela, niti ne prikazuje dejanskih dohodkov temveč le povprečni dohodek (Gerber in Raina 2018, 24). Latouche (2009, 47) meni, da je prav koncept rasti odgovoren za svetovno revščino, ki jo ohranja zato, da ohrani svoj obstoj. Stiglitz (2018) pravi, da ekonomski sistem ne omogoča zmanjševanja neenakosti, saj najrevnejši najpogosteje ostanejo na dnu lestvice, bogati pa ostanejo bogati.
Poleg tega, da rast ne upošteva okoljskih mej rasti, obstajajo tudi socialne meje rasti, ki jih je Fred Hirsch opisal že leta 1976 (Hirsch 1976 po D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 167). Nad določeno stopnjo gospodarske rasti, ki zadovoljuje osnovne materialne potrebe, posameznik začne porabljati delež dohodkov za tako imenovane pozicijske dobrine, kot je na primer drago prevozno sredstvo, šolanje na zasebni univerzi, drage nepremičnine in podobno. Dostop do pozicijske dobrine izkazuje položaj posameznika v družbi in je odvisen od njegovega relativnega dohodka in ima prav zaradi njegove redkosti visoko vrednost. Če določena dobrina postane popularizirana in lažje dostopna, druga nova dobrina zasede mesto, s katero posameznik izkazuje svoj položaj v družbi. To se nikoli ne konča, saj mora posameznik vedno znova poseči po novih pozicijskih dobrinah (Hirsch 1976 po D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 167). S tem se indeks sreče posameznika ne poveča (Kallis 2011, 876), obenem pa ustvarja visoke socialne stroške zasebnih dobrin, pri čemer pa se delež sredstev za javne dobrine
okolje na enoto ekonomskih aktivnosti, kot so na primer onesnaževanje podtalne vode zaradi kmetijstva in rudarstva, degradacija tal in erozija prsti, emisije toplogrednih plinov in podobno (Ekins in Hughes 2016).
Zmanjševanje vplivov na okolje je pridobilo politično pozornost zaradi globalnega segrevanja ozračja, katerega glavni povzročitelj so toplogredni plini, predvsem ogljikov dioksid. Politični akterji so se osredotočili na zmanjševanje rabe fosilnih goriv, ki predstavljajo glavnega povzročitelja izpustov toplogrednih plinov, pri tem pa se raba ostalih naravnih virov v zadnjih letih ni zmanjšala, ampak celo povečala. Predvsem tehnološki napredek je povečal rabo nekaterih zelo dragocenih, redkih in strupenih materialov v digitalni elektroniki in strojni opremi. Več kot 80 % elementov, kot so galij, indij, iridij, paladij, renij, rodij in rutenij, je bilo izkopanih in uporabljenih v zadnjih tridesetih letih. Omenjeni materiali predstavljajo tehničen izziv za recikliranje materialov ter ogrožajo stabilnost globalne ekološke in geopolitike (Hilty, Lohmann in Huang 2011, 18).
Tehnološki napredek in tehnološka učinkovitost ne omogočata trajnostnega razvoja oziroma trajnosti kot take. Gre namreč za Jevonsov paradoks oziroma povratni učinek, ki ga je v svoji knjigi opisal William S. Jevons leta 1865 s trditvijo, da tehnični napredek za bolj učinkovito izkoriščanje premoga ne bo zmanjšal povpraševanja in rabe premoga, ampak ravno nasprotno (Jevons 1865 po Alcott 2005, 9). Tehnološke izboljšave torej povečujejo učinkovitejšo rabo naravnih virov, vendar s tem ne zmanjšujejo skupne rabe naravnih virov. Hilty, Lohmann in Huang (2011, 21–22) navajajo primer tako imenovanih pametnih avtomatov za brezalkoholne pijače v večjih podjetjih, ki so zmanjšali rabo električne energije skoraj za polovico.
Izboljšave so se nanašale na izboljšano napovedovanje temperature okolja, detektorjev gibanja, prepoznavanje navad strank itd. Zaradi zmanjšane porabe električne energije in s tem cene obratovanja se je vse več podjetij odločilo za uporabo pametnih avtomatov, tudi tista podjetja, ki so zaposlovala manj ljudi in se prej ne bi odločila za nakup avtomata. Zmanjšana raba električne energije ter posledično nižja cena obratovanja sta povečali povpraševanje po pametnih avtomatih, kar je privedlo do večje skupne rabe električne energije. Hilty Lohmann in Huang (2011) zaključujejo, da je tehnološki napredek predvsem na področju okoljske informatike in razvoja trajnostne opreme sicer prinesel učinkovitejšo rabo naravnih virov, vendar le-ti ne bodo pripomogli pri zmanjševanju rabe naravnih virov, v kolikor se učinkovitost ne združi z strategijo zadostnosti (Hilty, Lohmann in Huang 2011, 23).
Tehnološki napredek namreč prinaša tudi večjo donosnost, nižjo ceno in povečano povpraševanje in prav ti dejavniki povečujejo rabo naravnih virov (Alcott 2005, 10). Tudi ko govorimo o prehrambni oskrbi svetovnega prebivalstva, je povečana raba tehnologije v poljedelstvu v državah v razvoju sicer izdatno povečala in izboljšala prehrambno oskrbo, vendar pa je tudi izdatno prispevala k degradaciji ekosistemskih storitev. To pa nakazuje na povečane težave s prehransko oskrbo prebivalstva v prihodnosti. Zdi se, da tehnološki napredek žal kljub pozitivnim nameram povzroča nadaljnje negativne vplive (Kirn 2006, 668).
Kljub večinoma negativnemu mnenju o trajnostnemu razvoju med predstavniki odrasti Reichel (2015) izpostavlja, da je trajnostni razvoj eden izmed redkih vseobsegajočih konceptov, ki je nastal v globalnem diskurzu, in tako povezuje globalni sever in globalni jug.
S svojo prisotnostjo je namreč sprejel status splošne sprejete globalne vrednosti in globalnega etičnega sistema, ki združuje.
Trajnostni razvoj je prvotno nastal zato, da bi rešil nastali svetovni problem delovanja ekonomskega modela in njegovega vpliva na okolje in družbo, pri tem pa omogočil nadaljnje življenje prioritet in vrednot kapitalističnega sistema (Douglas 2019). Danes se zdi, da je zaradi svojega obstoja morda celotno zadevo samo še poslabšal. Menimo, da je problematično to, da trajnostni razvoj ponuja tehnične rešitve za precej bolj kompleksne adaptivne probleme in zato pravzaprav prek novih rešitev proizvaja tudi nove probleme; podobno kot se to dogaja tudi s tehnološkim napredkom.
3.3 Razumevanje rasti in razvoja v odrasti
Odrast v svoji definiciji pomeni predvsem kritiko ekonomske rasti kot družbenega cilja.
Nadalje kritizira kapitalistični sistem, saj le-ta zahteva in ohranja rast. kritizira uporabo BDP- ja kot vodilnega kazalnika uspešnosti družbe in vsesplošno komodifikacijo družbe in njenih dobrin (D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 32).
Okoljska degradacija je v političnem in gospodarskem prostoru prepoznana. Strokovna javnost se strinja, da je glavni povzročitelj degradacije gospodarska rast. Države se tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni odločajo za spremembe, s katerimi bodo uskladile razvoj z okoljem, kot to načrtujejo Agenda 21, Kjotski protokol, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in drugi (Fournier 2008, 530). Pri tem pa ne izpostavljajo ekonomskega načela neskončne rasti in ne spreminjajo zahodnih vzorcev potrošnje in proizvodnje. Georgescu- Roegen (Georgescu-Roegen 1971 v Fournier 2008, 531) izpostavlja, da današnji ekonomski sistem ignorira osnove termodinamike. S tem želi izpostaviti, da je energija sicer transformirana, vendar pa ne more biti povrnjena v svoje prvotno stanje, kar vodi do
debelosti in bolezni prispeva k večji gospodarski rasti prek zavarovanj, rabe medicinskih izdelkov itn., vendar pa ne izkazuje blagostanja in kakovostnega življenja (O'Neill 2015 v D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 134). Dodatno pa štiridesetletna raziskava ekonomije sreče dokazuje, da nenehna gospodarska rast ne povečuje sreče, saj po zadovoljitvi osnovnih potreb privede do že prej omenjenih socialnih mej rasti (Geber in Raina 2018, 7).
Odrast zato ne poziva samo k ne-rasti, zmanjšani porabi in proizvodnji, ampak k drugačnemu razumevanju ekonomskih odnosov (D’Alisa, Demaria in Kallis 2015, 23). Fournier (2008) izpostavlja, da današnji ekonomski sistem ni problematičen zgolj zaradi rasti same, temveč zaradi same ideologije rasti. Zmanjšana, zelena rast ne bo spremenila temeljev zastopanega gospodarskega sistema. Odrast želi predstaviti simbolni izziv ekonomiji in gospodarski politiki, ki razume gospodarsko rast kot cilj. S tem se teorija ne navezuje le na kvantativno razumevanje, temveč želi poseči radikalnejše in postaviti humanistične vrednote pred ekonomsko racionalnostjo. Odrast ne želi prinesti sprememb v družbo zaradi ekološke krize, ampak želi omogočiti diskurz o tem, kaj pomeni dobro življenje in daje zato prednost druženju, odnosom, čutnim izkušnjam, tišini, lepoti, itd. Dodatneje želi oblikovati državljane namesto individualnih potrošnikov (Fournier 2008, 529).
Ekonomska rast se pogosto povezuje z razvojem. Rast po mnenju zagovornikov odrasti ni ekonomična, saj se slabosti povečujejo hitreje kot njene prednosti. Stroški ekonomske rasti so na primer človekovo psihološko zdravje, dolg delovni čas, zastoji in onesnaževanje.
Problematično je, da BDP šteje vse stroške in jih ne ločuje na tiste, ki imajo pozitiven vpliv na družbo, in tiste, ki ga nimajo. Odrast zato podaja rešitve in možnosti za nove oblike družbe, kjer večjo vrednost prevzamejo dejavnosti, ki so povezane z dobrobitjo skupnosti in skrbjo za drug drugega prek ekoloških združenj, zadrug, delitve dela in univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Zagovorniki odrasti tudi odvračajo uporabo terminov »rast in razvoj«, saj sta obe besedi močno usmerjeni predvsem v kvantitativno in manj v kvalitativno izboljšanje družbe. Za dejavnosti, kot so na primer zdravstvo, obnovljiva energija, šolstvo ipd., ki bodo v prihodnosti še »rastle in se razvijale« zato raje uporabljajo izraz cveteti oziroma razcveteti se (ang. flourishing) (D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 33–34).
3.4 Postrazvojne teorije in odrast v Indiji
Indija, eno izmed najhitreje rastočih gospodarstev v političnem delovanju, izpostavlja pomen gospodarske rasti in razvoja; gospodarska rast je v političnih krogih vedno predstavljena kot dobra in vse, kar ovira rast, naj bi, bilo nemudoma odstranjeno. Kljub temu se vse več piscev sprašuje, kakšna je cena te rasti in ali ta dejansko prinaša blagostanje in enakost v državi.
Trenutna gospodarska rast namreč ne prinaša čiste vode, zdrave prehranske oskrbe, domovanj, zdravstvene oskrbe in dobrega izobraževalnega sistema večinskemu prebivalstvu Indije (Geber in Raina 2018, 12). Na drugi strani pa se povečuje delež indijskega srednjega
razreda, ki posega po materializmu in zahodnih vrednotah, kar pa ne pripomore k trajnostnemu razvoju Indije (Jackson 2009, 51–52).
Zato se je postrazvojno gibanje v Indiji razvilo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je predvsem kritiziralo idejo razvoja in razdelitve na tako imenovane razvite in nerazvite države.
Postrazvojno gibanje je prav tako kritiziralo popularizirano predstavo zahodnega srednjega razreda prek masovnega potrošništva in privatnih zemljišč. Avtorji, kot so Kothari, Shiva, Alvares in drugi, namreč menijo, da takšen način življenja ni niti izvedljiv niti zaželen za celotno svetovno prebivalstvo (Geber in Raina 2018, 3).
Postrazvojne teorije se v skupnem osredotočajo na kazalnik bruto domačega proizvoda, ki ni le objektivno merilo, temveč s svojim obstojem daje tudi zamisel o določeni obliki družbe.
Gerber in Raina (2018, 12–21) izpostavljata sedem razlogov, zakaj so post razvojne teorije relevantne tudi za Indijo:
1. Trenutna rast je nevzdržna iz okoljskega, socialnega in finančnega vidika. Izrazito se je zmanjšala biotska raznovrstnost, dostopnost pitne vode, poslabšala se je kvaliteta zraka.
Indija je padla na 131 mesto po kazalniku človeškega razvoja (ang. human development index), ekonomska rast je izrazito odvisna od rabe fosilnih goriv, pri tem pa se povečuje zunanji finančni dolg države.
2. Trditev, da država potrebuje gospodarsko rast, da premaga revščino, je sporna. Rast je v Indiji pripomogla v večji neenakosti, saj so bogatejši postali še bogatejši, revnejši pa še revnejši; povečana gospodarska rast ni prinesla novih služb in ni zmanjšala brezposelnosti; sama rast je bila mogoča le zaradi številčne poceni delovne sile;
gospodarska rast je prav tako ustvarila nov nivo revščine zaradi odvzema in ukinitve nekaterih tradicionalnih lokalnih oblik zaposlovanja.
3. Večina problemov obstaja zaradi neenakomerne porazdelitve in ne zaradi pomanjkanja rasti. To se izraža v oligarhičnem in kapitalističnem imperializmu, najbogatejši namreč niso povečali svojega bogastva s svojim prispevkom v državno ekonomijo, temveč zgolj z lastništvom nad naravnimi viri.
4. Država se mora osredotočiti na zadovoljevanje osnovnih potreb, namesto na gospodarsko
7. Postrazvoje teorije niso le ideje zahodnega sveta, temveč imajo svoje korenine tudi v južni Aziji. Med najbolj znanimi so Gandhijev decentraliziran in samozadosten ekonomski sistem, Tagorejeve socialno ekološke kritike modernizacije, Mukerjeejeva okoljska ekonomija in Kumarappajev ruralni ekonomski model, znan pod imenom Economy of permanence, s katerim se je zavzemal predvsem za zmanjšanje industrializacije in večjo lokalizacijo podeželja. Prav tako je pomembna tudi budistična ekonomija, ki je bila predvsem prepoznana in vključena v ekonomijo države Butan.
V današnjem času se Indija sooča z bojem za preživetje tradicionalnih oblik delovanja družbe in modernizacijo. Avtorji kot Kothari (Kothari 2013 v Geber in Raina 2018, 264) menijo, da bodo prav tradicionalne oblike organskega kmetovanja, urbanih in ruralnih kooperativ, ročnih spretnosti in obrti, tradicionalna medicina, decentralizirane oblike vodovodnih sistemov itd., ključne v postrazvojni družbi.
V razpravah o odrasti v Indiji je mogoče zaslediti več različnih mnenj in interpretacij. Odrast ima svoje korenine v zahodnih razvitih državah, vendar pa je idejno zelo blizu lokalnim postrazvojnim teorijam, predvsem Gandhijevi in Kumarappajevi.5 Chopra (Chopra 2018 v Geber in Raina 2018, 243) pravi, da odrast, kjer bi šlo za zmanjšanje rasti v celoti, v Indiji ni izvedljiva, saj je še vedno potrebna rast na nekaterih področjih za zadovoljevanje potreb prebivalstva; tu pa je ključna zelena rast in boljša razporeditev dobrin. Ko pa govorimo o odrasti in potrošništvu kot načinu življenja, pa je odrast implicitna tudi za Indijo. V Indiji je namreč nujno potrebna t.i. trajnostna poraba (ang. sustainable consumption line) (Chopra 2018 v Geber in Raina 2018, 245).
5 Kumarappajeva trajnostna ekonomija oziroma v angleščini imenovana economy of permanence izhaja iz Gandhijeve ekonomije, ki zagovarja lokalno demokracijo in močno lokalno samooskrbo.
Gandijeva ekonomija je bolje poznana prek konceptov swaraj (samoupravljanje), sarvodaya (blaginja za vse) in swadeshi (samozavest), predenje na leseno kolo pa je postal njen simbol. Gandhi in Kumarappa, ki sta tesno sodelovala v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, sta želela vzpostaviti ekonomski model v ruralnih delih Indije, kjer naj bi bile vasi samooskrbne s kmetijskimi dejavnosti ter opravljanjem različnih obrti in dejavnosti, ki jih skupnost potrebuje. To samooskrbno ravnovesje je bilo namreč podrto zaradi britanske nadoblasti in specializirane industrije, Kumarappa in Gandhi pa sta želela ponovno vzpostaviti to starodavno blaginjo in vzdržnost indijskega podeželja. Prebivalstvo v vaseh nato brez denarja izmenjuje izdelke in s tem postane samostojna entiteta. Narava lahko namreč poskrbi za svojo lastno trajnost, samooskrbo in človek naj bi se tega naučil od nje. Economy of permanence je torej tesno povezana z naravo, etiko in politiko.
Ko je Indija postala neodvisna, je Gandhi podprl indijskega predsednika vlade Nehruja, ki je dal prednost razvoju mest in industrializaciji, Kumarappa pa se je umaknil iz političnih krogov. Kljub temu so danes Kumarappajeve ideje še vedno prakticirane v številnih indijskih vaseh, podpirajo pa jih tudi številna društva in gibanja. Gandhijeve in Kumarappajeve ideje imajo z odrastjo skupno osredotočanje na ranljivost naravnih virov, ustvarjalni potencial ljudstva, alternativni ekonomski model, pomen duhovnih vrednot nad materialnimi dobrinami, ekološko kmetijstvo, vrednost dela, skrb za druge, medsebojno pomoč itd. (Corazza in Victus 2015 v D'Alisa, Demaria in Kallis 2015, 237–
239).
4 PODJETJA IN KONCEPT TRAJNOSTNEGA RAZVOJA
Trajnostni razvoj postaja pomemben člen poslovnega in korporativnega globalnega sveta.
Vlagatelji se vse bolj zanimajo za nefinančno delovanje podjetij. Število predpisov in višja stopnja ozaveščenosti zainteresiranih skupin povečuje njegovo vrednost (Aggarwal 2013).
Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj (World Business Council for sustainable development 2002 po Aggarwal 2013, 61) pravi, da trajnostni razvoj pomeni zavezanost podjetij prispevati k trajnostnemu gospodarskemu razvoju in pri tem delovati z svojimi zaposlenimi, njihovimi družinami, lokalno skupnostjo in družbo nasploh zato, da se izboljša njihova kakovost življenja. Elkington (Elkington 1998 po Aggarwal 2013, 61) je razvil sistem
»triple bottom line«, ki se nanaša na tri p-je, torej tri vidike poslovanja: people, profit, planet, torej socialno, gospodarsko in okoljsko delovanje, kar sovpada s teorijo trajnostnega razvoja.
Svetovni poslovni svet za trajnostni razvoj pa je oblikoval novejši petstebrni okvir trajnostnega razvoja, ki se nanaša na okoljsko trajnost, korporacijsko upravljanje, družbeno odgovornost, ekonomsko trajnost in preudarno rabo naravnih virov (World Buisness Council for sustainable development 2002 po Saha in Darnton 2005, 127). Mays (Mays 2003 v Aggarwal 2013, 62) pa pravi, da je trajnost podjetij oblikovanje dolgoročnih strategij, ki se osredotočajo na prednosti in tveganja na socialnem, okoljskem in ekonomskem področju.
Bansal in DesJardine (2014, 71) podobno definirata trajnost podjetij kot sposobnost podjetij udejanjati kratkoročne finančne potrebe, ne da bi pri tem ogrozili njihovo delovanje v prihodnosti.
Trajnostni razvoj naj bi pozitivno vplival na delovanje podjetij prek izboljšanega sodelovanja in odnosov z različnimi interesnimi skupinami, manjšega tveganja za negativne odzive medijev in aktivistov, skladnosti z regulacijami, industrijskimi standardi in skrbjo nevladnih organizacij, izboljšal pa naj bi tudi splošno podobo podjetja, omogočil boljši dostop do potrošnikov, povečal produktivnost, zmanjšal stroške in drugo (Aggarwal 2013).
Kljub temu številne raziskave niso podale jasnega odgovora, ali delovanje podjetij na področju trajnostnega razvoja vpliva na finančno uspešnost podjetij. Aggarwal (2013, 62) je v svoji raziskavi potrdila, da trajnost v kratkotrajnem delovanju ne vpliva na finančno uspešnost
