UVAJANJE PAMETNIH TELEFONOV V PEDAGOŠKI PROCES V OSNOVNI ŠOLI

(1)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

UVAJANJE PAMETNIH TELEFONOV V PEDAGOŠKI PROCES V OSNOVNI ŠOLI

DIPLOMSKO DELO DANUŠA VIŽINTIN

LJUBLJANA, 2020

(2)

(3)

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DVOPREDMETNI UČITELJ MATEMATIKA – RAČUNALNIŠTVO

Mentor: prof. dr. JOŽE RUGELJ

UVAJANJE PAMETNIH TELEFONOV V PEDAGOŠKI PROCES V OSNOVNI ŠOLI

DIPLOMSKO DELO DANUŠA VIŽINTIN

LJUBLJANA, 2020

(4)

(5)

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju, prof. dr. Jožetu Ruglju, za strokovno pomoč in vse nasvete pri izdelavi diplomskega dela.

Posebna zahvala gre tudi fantu Mihu, ki me je navdihnil nad idejo diplomskega dela ter me vseskozi spodbujal, in staršema, ki sta me podpirala čez celoten čas študija.

(6)

(7)

Vsebina

1 Uvod 1

2 Zgodovina IKT 3

2.1 Splošno ... 3 2.2 V šolstvu ... 4

3 Prednosti uporabe IKT 7

3.1 Pretekle raziskave ... 9

4 IKT-kompetence učiteljev 10

5 Zgodovina pametnih telefonov 14

6 Uporabna vrednost pametnih telefonov 15

6.1 Mobilno učenje ... 15 6.2 Okoljski vidik ... 15 6.3 Prostorska ekonomičnost ... 16

7 Pametni telefoni v izobraževanju 17

7.1 Po svetu ... 17 7.2 V Sloveniji ... 18

8 Problemi uporabe pametnih telefonov pri pouku 20 8.1 Šolski pravilnik ... 20 8.2 Namen uporabe ... 21

(8)

ii

8.3 Izobraževanje učiteljev ... 22

8.4 Starost učencev pri vpeljavi pametnega telefona ... 22

8.5 Motivacija učencev ... 23

8.6 Predznanje učencev ... 24

8.7 Finančni vidik ... 25

8.8 Operacijski sistem ... 26

8.9 Uporabniški jezik... 26

8.10 Iskanje primernih aplikacij ... 27

8.11 Shranjevanje uporabniških podatkov ... 29

8.12 Učenci s posebnimi potrebami ... 29

8.13 Oblike in organizacija dela ... 30

8.14 Komunikacija ... 31

8.15 Preverjanje znanja ... 32

9 Zaključek 33 Literatura 35

Seznam slik

Slika 1: Ali so učitelji, pri delu z učenci (pri pouku) v tekočem šolskem letu uporabljali računalnik oz. IKT dovolj pogosto (Gerlič, 2011) ... 5

Slika 2: Področja kompetenc učiteljev in učencev ... 11

(9)

Seznam uporabljenih simbolov

BYOD Bring Your Own Device (Prinesi svojo napravo) IKT Informacijsko-komunikacijska tehnologija

iOS Operacijski sistem za prenosne naprave, narejen s strani podjetja Apple

M-učenje Mobilno učenje

SITES Second International Information Technology in Education Study (Mednarodna raziskava o uporabi informacijske tehnologije v šoli)

(10)

iv

(11)

Povzetek

Digitalizacija sveta danes napreduje izredno hitro, zato ji marsikateri človek ni več kos. Otroci zadnjih nekaj generacij se že od rojstva srečujejo s tehnologijo in so zmožni hitreje ponotranjiti procese in prednosti, ki jih ta prinaša. Ker pa so šole usmerjene h klasičnemu načinu poučevanja, se otrok ne seznani z možnostmi uporabe različnih IKT pripomočkov za učenje. V diplomskem delu sem se zato posvetila uporabi pametnih telefonov v šolstvu. Takšnega načina dela v osnovnih šolah pri nas še ne poznamo, zato sem se osredotočila predvsem na probleme, s katerimi se srečamo, ko želimo vpeljati pametne telefone v učni proces. Prav tako sem poiskala možne rešitve in predlagala način uporabe le teh.

Ključne besede: pametni telefon, informacijsko-komunikacijska tehnologija, učenje z uporabo IKT, digitalno opismenjevanje, osnovna šola

(12)

vi

(13)

Abstract

The digitalization of the modern world is developing at such a high pace that most people cannot follow its development. Recent generations have grown up with technology, so they can understand and use it better than the generations before them. Since our school system still uses traditional teaching methods, our children are never introduced to the various benefits of using ICT devices for learning. This dissertation deals with the use of smartphones in our educational system. This teaching method is not present in our primary schools at all. For this reason, I have focused on problems that are encountered when trying to implement the use of smartphones for a better learning experience. I also present possible solutions to these problems and propose concrete implementations.

Key words: smartphone, information and communications technology, the use of ICT in learning, digital literacy, primary school

(14)

viii

(15)

1 Uvod

Informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT) v zadnjih letih zelo hitro napreduje, kar nas sili k vedno večji uporabi le te. IKT je dandanes že vsepovsod okoli nas in se ji ne moremo izogniti, zato je zelo pomembno, da jo znamo dobro uporabljati.

Starejše generacije se na to malo težje privajajo, medtem ko mlajše generacije dobesedno odraščajo s tehnologijo v rokah. Tako znajo danes nekateri otroci uporabljati pametne naprave, ko komaj dobro shodijo. Vprašanje pa je, kaj na napravah delajo in ali je to koristno za njihovo odraščanje. Vsekakor je pomembno, da otroke naučimo uporabljati IKT, saj nam ta dandanes lahko zelo olajša življenje.

Če otroci že uporabljajo IKT, je pomembno, kako jo uporabljajo in na to lahko vplivamo tako starši kot učitelji in celotna družba. Najpogosteje uporabljeni IKT napravi sta računalnik in pametni telefon. Ker je računalništvo že vpeljano v izobraževanje oz. učni načrt, se bomo v tem zaključnem delu posvetili le vpeljevanju pametnih telefonov v osnovne šole.

“M-učenje oziroma mobilno učenje je učenje z mobilnimi napravami. Začelo se je s prenosnimi računalniki, nadaljevalo z dlančniki, sedaj pa s tem terminom povezujemo predvsem “pametne” telefone in tablice s tipnim (haptičnim) uporabniškim vmesnikom. Seveda to pomeni, da se lahko učimo na poti (npr. na vlaku, v avtobusu ali parku), in res je, “mobilno” bi se lahko učili tudi s knjigo. Zaradi možnosti napačnega razumevanja in zmotne interpretacije so pri Unescu leta 2012 pojem mobilnosti v zvezi z učenjem definirali in tako ima termin “mobilno učenje”

samo en pomen: “M-učenje vključuje uporabo mobilne tehnologije same ali v kombinaciji z drugimi tehnologijami IKT za učenje kjer koli in kadar koli”.

Enostavneje: m-učenje je učenje z mobilnimi napravami.” (Krašna, 2015, str. 15, 16)

(16)

2 1 Uvod

Veliko je govora o posodobitvi informacijsko-komunikacijske tehnologije v slovenskem šolstvu. Na tem področju primanjkuje raziskav, ki bi nam pokazale, kako takšno tehnologijo vpeljati v pouk, katere učne tehnike in oblike se obnesejo pri pouku z IKT in kaj resnično motivira učence. Poleg tega nimamo raziskav, ki bi povedale, kdaj bi bilo najbolj smiselno uvesti IKT v pouk (na kateri stopnji šolskega izobraževalnega sistema).

(17)

2 Zgodovina IKT

2.1 Splošno

Informacijsko-komunikacijska tehnologija je izraz, ki se v sodobnem svetu uporablja za različne elektronske naprave in programsko opremo, ki se na njih nahaja. Med te naprave sodijo osebni namizni in prenosni računalniki, tablični računalniki, televizije in pametni telefoni. Najhitrejši razvoj so IKT doživele na koncu 20. oziroma na začetku 21. stoletja, kar dokazuje rast tehnoloških podjetij in borze do leta 2000 in njen veliki padec takoj za tem.

Računalnik je vsak programabilen sistem, ki lahko procesira in hrani podatke ter nudi možnost vnosa in prikaza. Zmogljivost računalnikov se enormno povečuje z leti, saj se manjša njihova prostorska in energetska poraba. Včasih so računalniki zasedali celotne sobe, danes pa je enaka procesorska moč na voljo v prenosnikih, ki tehtajo en kilogram. Ti se danes uporabljajo primarno za manipulacijo besedil, prikazovanje grafik, dostop do interneta, igranje iger itd. Glavni gradniki računalnika so: vhodna enota, centralno-procesna enota, pomnilnik in izhodna enota.

Za povezovanje IKT naprav se v večini primerov uporablja internet. Ta je nastal v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja kot omrežje za komunikacijo med raziskovalnimi ustanovami. Zaradi svoje odpornosti na izpade povezav ga je uporabljala tudi vojska. Danes ga uporablja velika večina ljudi po vsem svetu in služi kot glavni medij za izmenjavo informacij.

(18)

4 2 Zgodovina IKT

2.2 V šolstvu

“V zgodnjih osemdesetih letih je mnogo šol po vsem svetu začelo v poučevanje vključevati računalniške tehnologije. Do poznih osemdesetih let so bile mnoge šole že sposobne povezati tehnologije v mreže, v devetdesetih letih pa so se informacijske in komunikacijske tehnologije združile ter postale stalni izobraževalni dejavnik sistemov v mnogih državah.” (Brečko in Vehovar, 2008)

Čeprav so vse evropske države začele s hitrim uvajanjem IKT v izobraževanje, pa so kmalu nastale razlike v razvoju na tem področju. Nekatere države so pokazale hiter razvoj, saj so z IKT podprle učenje na različnih predmetnih področjih. V drugih državah, kjer šole niso bile tako uspešne z vpeljevanjem IKT v izobraževanje, pa se je sicer vseeno kazal napredek pri izboljšanju učnega procesa.

V Sloveniji je bil v sklopu projekta Šolski tolar v sredini devetdesetih let dvajsetega stoletja izveden program Računalniško opismenjevanje, katerega cilj je bil vse osnovne in srednje šole opremiti s potrebnimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami in hkrati dobro izobraziti učitelje za uporabo le teh.

Ko se je celoten projekt začel, so bili v šolah računalniki namenjeni le učenju programiranja, medtem ko samo računalništvo ni bilo med obveznimi predmeti. Vse skupaj se je torej začelo z usposabljanjem učiteljev. Pred tem so bili računalniki povsem neizrabljeni, saj jih učitelji niso znali uporabljati ter posledično vpeljati v pouk. Takrat še ni bilo potrebe po učitelju računalništva, zato so ta predmet poučevali kar učitelji matematike, fizike in ekonomije. Ti so morali najprej opraviti enoletni tečaj iz računalništva, nato pa so lahko poučevali tudi na tem področju. V srednjih šolah se je nato vpeljal obvezni predmet računalništva, ki se še danes izvaja v prvem letniku. Ta predmet poteka v namenskih učilnicah, ki so opremljene z računalniki in primerne za tak način pouka. (Tišler, 2006)

Kasneje so v osnovno šolo v drugo triado vključili neobvezni izbirni predmet računalništvo, ki učence seznanja s temeljnimi računalniškimi koncepti in procesi. V tretjo triado pa so vpeljali izbirni predmet računalništvo, ki je razdeljen na tri tematike. Vsaka tematika se izvaja kot samostojen predmet v določenem razredu.

(19)

2 Zgodovina IKT 5

To so urejanje besedil, računalniška omrežja in multimedija. Pri vsakem od teh treh predmetov učenci pridobijo temeljna znanja za nadaljnje izobraževanje ter znanje, ki je uporabno v vsakdanjem življenju. Ker veliko otrok preživi vedno več časa na računalnikih, je pomembno, da jih znajo tudi pametno uporabljati.

Projekt Šolski tolar je spremljala raziskava Stanje in trendi uporabe računalnika v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, ki se je izvajala vsaki dve leti od 1994 pa vse do leta 2009. Raziskava naj bi preverjala stanje in razvoj uporabe računalnika v slovenskih šolah. Med drugim je raziskava pokazala, da je vsako leto več učiteljev, ki pri delu z učenci (pri pouku) uporablja IKT.

Slika 1: Ali so učitelji, pri delu z učenci (pri pouku) v tekočem šolskem letu uporabljali računalnik oz. IKT dovolj pogosto (Gerlič, 2011)

Kot je zgoraj zapisano, lahko opazimo, da so se načrti za uvajanje IKT v šolstvo začeli dokaj pozno. Kljub temu pa se je dejanska informatizacija slovenskih osnovnih šol začela že leta 1972, kar je razmeroma hitro glede na pozen začetek. Danes so vse slovenske šole opremljene z računalniki za učitelje in računalniškimi učilnicami, kjer se nahajajo naprave, namenjene učencem. Vsi šolski računalniki so tudi povezani z internetom.

(20)

6 2 Zgodovina IKT

Po raziskavah iz leta 2011 kar 33 % anketiranih slovenskih šol ni imelo zaposlenega učitelja računalništva. V ostalih 67 % pa so imeli za ta namen zaposleno osebo za polni ali delni delovni čas. Med zaposlenimi učitelji računalništva pa ima le 25 % izobrazbo profesorja računalništva. Ostali so večinoma profesorji iz drugih področij, predmetni učitelji ali celo univerzitetni diplomirani inženirji z andragoško-

pedagoško dokvalifikacijo. (Gerlič, 2011)

(21)

3 Prednosti uporabe IKT

Unescova študija “Information and Comunication Tehnologis in schools: a handbook for teachers or how ICT can create new, open learning environments”

(2005) poudarja, da IKT omogoča ustvarjanje bogatega interaktivnega okolja s skoraj neomejenimi možnostmi za poučevanje in učenje. Obenem IKT učiteljem prihrani čas in poveča njihovo produktivnost pri aktivnostih, kot so priprava in posodabljanje dnevnih priprav, prilagajanje individualnim potrebam učencev, predstavljanje učne snovi, oblikovanje in vzdrževanje sistema ocenjevanja, oblikovanje baze izpitnih vprašanj, hranjenje poročil, zapisov in arhivov vseh omenjenih aktivnosti itd. V kontrastu s splošnim prepričanjem je torej IKT uporabna pri veliko aktivnostih, s katerimi se na dnevni bazi srečujejo zaposleni v šolstvu.

Pri vpeljevanju IKT v šolstvo želimo doseči več različnih ciljev. Eden od ciljev je, da bi bila IKT uporabljena in namenjena podpori pri organizaciji in samem oblikovanju učnega okolja. Drugi cilj se opira na rezultate raziskav, ki kažejo na pozitiven učinek IKT pri učenju. Tako je ta cilj namenjen predvsem učiteljem, saj jim pomaga nadgraditi način poučevanja. Tretji cilj pa je namenjen tako učiteljem kot tudi učencem, saj govori o razvoju IKT-kompetenc. Na tem področju imajo oboji še vedno nekaj prostora za izboljšave.

Za uspeh v sodobni družbi, nasičeni z informacijami in znanjem, morajo tako učenci kot tudi učitelji znati učinkovito uporabljati tehnologijo. Kot sta ugotovila Brečko in Vehovar (2008) ima uvedba IKT v pouk naslednje pomembne vplive na izobraževanje:

(22)

8 3 Prednosti uporabe IKT

- razvijanje spretnosti učencev, ki so potrebne za življenje in delo v 21.

stoletju;

- učitelje spodbuja k spremembi načina učenja v razredu z interaktivnimi in dinamičnimi viri;

- učencem zagotavlja bogatejšo izkušnjo učenja in več motivacije.

Rugelj (2007) je opisal prednosti, ki jih prinaša uporaba IKT v izobraževanju:

- učenci in učitelji izpopolnijo informacijsko pismenost;

- učiteljem se poveča učinkovitost, saj imajo na voljo več virov in pripomočkov, s katerimi si lahko pomagajo pri pisanju priprav na učno uro;

- tako učitelji kot tudi učenci imajo boljši dostop do informacij;

- učence motivira uporaba IKT;

- spodbuja izvajanje s pedagoškim pristopom, ki ga učitelji uporabljajo v današnjem času (problemski pouk, sodelovalno učenje ipd.).

V luči trenutne pandemije (leto 2020), ko nam novi korona virus onemogoča šolanje v izobraževalnih ustanovah, se vsi učenci izobražujejo na daljavo od doma.

Pri tem poznavanje IKT in IKT-pismenost igrata veliko vlogo. Bolje, kot so učenci podkovani o uporabi IKT naprav, lažje se posvetijo učni snovi in manj nevšečnosti jim povzroča sama priprava na učenje. Kot naslednji problem na tem področju se pojavlja premajhna izobraženost učiteljskega kadra. Za razliko od današnjih osnovnošolcev, nekateri izmed učiteljev niso vešči uporabe IKT. Zato lahko v določenih primerih pride do nekakovostne predaje znanja z učitelja na učence.

Trenutne okoliščine so prisilile vse učitelje in učence, da uporabljajo elektronske oblike poučevanja. S tem se bo IKT-pismenost v Sloveniji povečala. Prav tako se bo razvila infrastruktura, potrebna za poučevanje na daljavo. V teh kriznih razmerah se je izkazalo, da se vsi sektorji države, vključno s šolstvom, obračajo na IKT za preprečitev popolnega sesutja sistema.

(23)

3 Prednosti uporabe IKT 9

3.1 Pretekle raziskave

V raziskavi SITES 2006 (Mednarodna raziskava o uporabi informacijske tehnologije v šolah) so učitelji odgovarjali na vprašanje, v kolikšni meri je uporaba IKT vplivala na učence. Na vprašanje so odgovarjali le učitelji, ki pri poučevanju uporabljajo IKT.

Nekatere raziskave kažejo (npr. European Schoolnet 2006), da se dosežek učencev zaradi uporabe IKT ne spremeni (izboljša) bistveno, so pa prednosti drugje - predvsem v povečani motivaciji in samostojnejšem učenju. Do podobnih ugotovitev pridemo tudi z analizo raziskave SITES 2006, kjer učitelji najbolj pozitivno ocenjujejo vpliv IKT na: učno motivacijo, sposobnosti ravnanja z IKT, sposobnost učenja s sebi prilagojeno hitrostjo, ravnanje s podatki. IKT po mnenju večine (75 %) ne vpliva na ocene učencev. Največji vpliv uporabe IKT na učence učitelji vidijo pri učni motivaciji, ki se je v večini primerov (90 %) vsaj malo povečala. Učitelji ocenjujejo, da ima približno enak učinek tudi vpliv IKT na sposobnosti ravnanja z IKT, ki naj bi se prav tako povečale. Učitelji zaznavajo najmanjši vpliv uporabe IKT na učence pri času, ki ga ti porabijo za učenje (skoraj 20 % učiteljev ocenjuje, da se je čas nekoliko skrajšal). Približno 15 % učiteljev ocenjuje pozitiven vpliv uporabe IKT na računalniško pismenost. Zaradi uporabe IKT so se razlike v računalniški pismenosti po mnenju učiteljev nekoliko zmanjšale. (Carstens in Pelgrum, 2006)

(24)

10

4 IKT-kompetence učiteljev

Z uvedbo nove tehnologije v pouk se spremenita tako način dela kot tudi vloga učitelja v razredu. V preteklosti je bil učitelj tisti, ki je vse znanje posredoval učencem, danes pa so nekateri prepričani, da učitelji kmalu ne bodo več potrebni.

Kar nekaj tehnoloških pobudnikov se strinja, da z uvedbo nove tehnologije učitelj ne bo več potreben. Še vedno pa se večina ljudi strinja, da je v izobraževanju bistven direkten stik med učiteljem in učencem. Tehnologija še vedno ne more nadomestiti vsega, zato so učitelji še vedno pomemben člen učnega procesa. Pa vendar se morajo učitelji prilagajati novim tehnologijam, se neprestano učiti in posodabljati učni načrt glede na tehnologijo, ki se uporablja pri pouku. Velikokrat se zdi, da tehnologija učiteljem lajša delo, saj jim ni treba vsega znanja predajati frontalno, ampak se učenci lahko učijo individualno glede na zmožnosti vsakega posameznika.

Po drugi strani pa se zdi, da nenehno spreminjanje novih pripomočkov ter razvoj nove tehnologije učiteljem zadaja veliko novega dela. Ne glede na to ali je učitelj mlad ali star, se mora priučiti in navaditi uporabljati novo tehnologijo, ki jo zahteva šola. Hkrati pa morajo prilagajati in spreminjati že ustaljen učni načrt.

“Učitelji bodo sprejeli računalnike in druge tehnologije kot učinkovita sredstva za delo pri pouku takrat - in šele takrat - ko bodo njim samim postale domače in se bodo zavedali, kaj se da z njimi doseči.” (Gray, 1999, str. 425)

Učitelju se z uvedbo IKT spremeni tudi vloga v razredu in predvsem priprava na uro.

Tako mora učitelj pri načrtovanju učne priprave upoštevati tudi pripomočke in programsko opremo, ki jo bo potreboval. Spremeni se tudi način obravnave snovi.

Če se učenci učijo s pomočjo IKT pripomočkov, je učiteljeva naloga, da učence spremlja in jih usmerja. Opazuje napredek, razumevanje in koncentracijo učencev

(25)

4 IKT-kompetence učiteljev 11

ter po potrebi priskoči na pomoč. V takšni situaciji učitelj ne vodi pouka in tudi učencem direktno ne poda rešitve, temveč jih s pomočjo namigov usmerja k lažji poti do cilja.

Da pa učitelj lahko vodi pouk s pomočjo IKT, mora imeti IKT kompetence. Te kompetence se pri učiteljih delijo na splošno rabo IKT in na pedagoško rabo IKT. To je seveda očitno, če želi učitelj naučiti učence uporabljati nekaj novega, mora to najprej sam obvladati. Torej bi lahko rekli, da mora biti učitelj, ki uporablja IKT pri svojem pouku, IKT-pismen.

To opisuje tudi Evropski okvir digitalnih kompetenc izobraževalcev (Redecker, 2018), v katerem je zapisanih nekaj smernic kot podpora državam članicam za spodbujanje digitalnih kompetenc državljanov. Spodaj je povzetek tega okvirja, ki nam je trenutno pri uvajanju v največjo podporo. Razdeljen je na tri sklope, dva od tega sta namenjena izobraževalcem, zadnji pa učencem. Pri izobraževalcih oziroma učiteljih se kompetence delijo na dva dela, in sicer na strokovne kompetence in pedagoške kompetence.

Slika 2: Področja kompetenc učiteljev in učencev

(26)

12 4 IKT-kompetence učiteljev

Pod strokovne kompetence spada poklicno delovanje, ta pa zajema organizacijsko komuniciranje, strokovno sodelovanje, reflektivno prakso ter digitalno stalno strokovno izpopolnjevanje. Vsa ta področja učitelju omogočajo uspešno komuniciranje z drugimi učitelji, učenci in navsezadnje tudi s starši. Pri komuniciranju z drugimi učitelji pa je zelo pomembna izmenjava znanj, izkušenj in sodelovanje pri iskanju boljših načinov poučevanja. Reflektivna praksa učitelju pomaga pri kritičnem razmišljanju, samooceni in napredovanju.

Drugi del kompetenc, kamor spadajo pedagoške kompetence učiteljev, sestavljajo kar štiri področja: digitalni viri, poučevanje in učenje, vrednotenje ter opolnomočenje učencev.

• Pri digitalnih virih se učitelj sreča z izbiro in izdelovanjem novih digitalnih virov ter deljenjem le teh. To pomeni, da se mora učitelj v poplavi različnih informacij znajti ter sam presoditi primernost vira. Velikokrat se lahko zgodi, da mora učitelj te vire kasneje tudi spremeniti ali dodati, hkrati pa upoštevati pravila o avtorskih pravicah ter primerno poskrbeti za občutljive vsebine. Med občutljive vsebine v šoli spadajo razni testi in informacije o učencih.

• Poučevanje in učenje je področje, ki govori o tem, ali zna učitelj vpeljati digitalno tehnologijo na primeren način, glede na uporabo v učnem procesu.

V tem delu postane učitelj mentor učencem, jih usmerja, vodi in spodbuja sodelovalno učenje ter spremlja napredek učencev.

• Vrednotenje je ena od kompetenc, ki jo učitelj potrebuje tudi, če uporablja digitalno tehnologijo. Z njeno uporabo si lahko pomaga pri formativnem in sumativnem vrednotenju, ocenjevanju napredka in uspešnosti učencev, ter podajanju povratne informacije učencem in njihovim staršem.

• Opolnomočenje učencev pomeni, da so pedagoške strategije usmerjene v učenca. To je pri uporabi digitalnih tehnologij velika prednost. Bistvo je, da je učenec vključen, hkrati pa je digitalna tehnologija prilagodljiva posamezniku, njegovim učnim potrebam in stopnjam napredovanja. Tako lahko digitalna tehnologija omogoči, da učenci aktivno sodelujejo pri raziskovanju in

(27)

4 IKT-kompetence učiteljev 13

razumevanju novih tematik, preizkušanju različnih možnosti, iskanju rešitev ali ustvarjanju izdelkov. Pri tem moramo biti pozorni, da imajo vsi učenci enako možnost dostopa do digitalnih tehnologij in da se na tem področju ne dela razlik.

Točka 6 na Slika 2 govori o vodenju in podpori učencem pri pridobivanju digitalnih kompetenc. Pri tem se učenci naučijo odgovorno uporabljati digitalno tehnologijo, znajo komunicirati preko nje in tudi izdelati kakšno digitalno vsebino. Poleg tega so digitalno pismeni, kar pomeni, da znajo sami poiskati informacije in vire ter oceniti njihovo verodostojnost. Na koncu so učenci sposobni sami prepoznati težavo in jo rešiti s pomočjo digitalne tehnologije.

Tako v preteklosti kot tudi danes je učitelj najpomembnejši člen v učnem okolju.

Zato je zelo pomembno, kakšen odnos ima učitelj do IKT ter kako jo uporablja.

Predvsem pa je pomembno, kako z uporabo IKT poučuje v razredu. Ko učitelj začne uporabljati IKT pri samem poučevanju, se s tem spremeni tudi njegova vloga v razredu. Učitelj se lahko bolj posveti učencem, jim omogoči več sodelovanja in aktivnega učenja. Izven učilnice IKT učitelju omogoči hitrejši dostop do informacij, lažjo komunikacijo z drugimi učitelji, delavci šole, starši in velikokrat tudi direktno z učenci samimi.

Definicija IKT-pismenosti mora odražati stalno prisotnost novih tehnologij v vseh sferah vsakdanjega življenja - kot je zapisano v delu “Digital Transformation - A Framework for ICT Literacy”: “IKT-pismenost pomeni uporabo digitalne tehnologije, komunikacijskih orodij in/ali omrežij za dostop, upravljanje, integracijo, evalvacijo in oblikovanje informacij z namenom delovanja v družbi znanja.” (Brečko in Vehovar, 2008, str. 91)

IKT-pismenost lahko torej razumemo kot proces, ki se nikoli ne konča. To velja tudi za vsa ostala znanja povezana z IKT. Ker tehnologija tako hitro napreduje, je potrebno sprotno učenje, če želimo učencem podajati relevantno znanje.

(28)

14

5 Zgodovina pametnih telefonov

Prvi pametni telefon je predstavilo podjetje IBM leta 1992, ki so ga poimenovali Simon. Združeval je funkcije navadnega telefona in dlančnika (osebnega računalniškega pomočnika). Preden so bili pametni telefoni prisotni v vsakodnevnem življenju, so se za dostop do interneta in drugih funkcij uporabljali osebni računalniki. Leta 2000 so se na trgu začeli pojavljati pametni telefoni drugih podjetij, leta 2002 pa je RIM (Research In Motion) izdal prvi BlackBerry, ki pa je bil hkrati tudi prvi pametni telefon, zmožen brezžične povezave v omrežje in uporabe elektronske pošte. To je povzročilo množično uporabo pametnih telefonov in ljudi spodbudilo k njihovi vsakdanji rabi. (Pametni telefon, b.d.), (Kakšen je bil prvi pametni telefon na svetu, 2016)

Pametni telefon znamke BlackBerry je bil namenjen predvsem poslovnim strankam.

Bil je vodilni na svojem segmentu trga, vse dokler podjetje Apple ni predstavilo njihovega izdelka iPhone. S tem je Apple vstopil v dirko pametnih telefonov. S časom so telefoni dobili tudi daljšo življenjsko dobo baterije, več spomina, večjo procesorsko zmogljivost, večopravilnost, boljše kamere, lažji prenos glasbe in video posnetkov, enostavnejše igranje spletnih iger. Od takrat so nadomestili digitalne fotoaparate in predvajalnike glasbe. S prihodom osebnih asistentov, kot je Siri in glasovno iskanje, smo pametne telefone nehali uporabljati zgolj za komunikacijo. S tem so pametni telefoni postali stalnica v življenju ljudi v razvitem svetu.

(29)

6 Uporabna vrednost pametnih telefonov

6.1 Mobilno učenje

Uporaba pametnih telefonov nam omogoča veliko različnih stvari, med drugim tudi mobilno učenje. Kot pove že sam izraz, se pri mobilnem učenju uporabljajo mobilne naprave v kombinaciji z IKT. To nam omogoča učenje kjerkoli in kadarkoli, znotraj učilnice ali izven nje. Za učence to pomeni, da lahko kadarkoli dostopajo do učnih gradiv, ustvarjajo nove vsebine, se povezujejo preko družbenih omrežij ipd.

Uporaba mobilnih naprav nam tako pomaga izboljšati izobraževanje in doseganje različnih učnih ciljev. Tako se lahko prilagodimo raznolikim situacijam, saj je učenje bolj fleksibilno in znanje lažje dostopno.

6.2 Okoljski vidik

Ko razmišljamo o IKT v izobraževanju, se nam misli velikokrat ustavijo pri pridobivanju znanja ter sami hitrosti osvajanja novega znanja. Pri tem se moramo zavedati tudi stroškov, ki jih tehnologija prinese. S tem v mislih moramo iskati idejo, kako z najmanj vlaganja v tehnologijo, ta lahko prinese največji pedagoški učinek.

Pri tem moramo pomisliti tudi na druge pripomočke, ki jih ob uporabi pametnih telefonov porabljamo vedno manj. To so na primer papir, tisk, krede ipd. Šola je velik porabnik papirja in z uporabo IKT pripomočkov bi se ta poraba občutno zmanjšala. Prav tako bi sprotna preverjanja znanja lahko potekala na pametnih telefonih in s tem učencem dala novo motivacijo ter zopet privarčevala na papirju in tisku. Tako bi se šole približale ciljem za ohranitev narave.

(30)

16 6 Uporabna vrednost pametnih telefonov

6.3 Prostorska ekonomičnost

Prostorska ekonomičnost je ena od stvari, ki šolam pride izredno prav. V povprečju imajo osnovne šole le eno računalniško učilnico, kar pomeni, da bi bila stiska z računalniki, ob redni uporabi, velika. Za uporabo pametnih telefonov ne potrebujemo niti učilnice niti namenskega prostora. S tem prihranimo računalnike za ure in razrede, ki to res potrebujejo.

Med šolsko uro bi nam velikokrat prav prišli IKT pripomočki le za nekaj minut. V splošnem bi morali cel razred za ta kratek čas preseliti v računalniško učilnico, ali pa biti celo uro v njej in tako odvzeli možnost drugemu razredu za delo z računalniki.

Tudi selitev razreda bi predstavljalo veliko organizacije in bi bilo časovno zelo izgubno. S pametnimi telefoni torej rešimo zadevo tako, da so vsi telefoni zbrani na eni mizi ali pospravljeni v šolskih torbah in so tako hitro dostopni ter že pripravljeni

za uporabo.

(31)

7 Pametni telefoni v izobraževanju

7.1 Po svetu

Leta 2014 je bila v okviru Net Children Go Mobile opravljena raziskava o tem, ali je na šolah dovoljena uporaba pametnih telefonov. V raziskavi je sodelovalo 6 držav.

Od tega ima 54 % sodelujočih šol prepoved uporabe pametnega telefona. V Združenem kraljestvu ta številka znaša 63 %, kar pa jih še ne uvršča v sam vrh. Bolj strogo prepoved imata tako Irska, kjer je uporaba prepovedana v 87 % šol, kot Italija, kjer prepoved zajema 74 % šol. Pod samo povprečje pa spadajo danske šole, saj tam velja le 18 % prepoved. V različnih državah prepoved uporabe pametnega telefona pomeni povsem drugačne stvari. Na nekaterih šolah prepoved pomeni, da telefona ne smejo imeti s seboj v šoli oziroma ga ne smejo uporabljati, drugje pa ga lahko uporabljajo le za komunikacijo s starši ob prihodu in odhodu iz šole. Spet drugi učenci pravijo, da je njihova uporaba dovoljena celo med poukom za poslušanje glasbe ob reševanju matematičnih problemov. (Haddon in Vincent, 2015)

V Švici uporabljajo sistem BYOD (angl. Bring Your Own Device), kjer učenci s seboj v šolo prinesejo svoje pametne telefone. Na tamkajšnji šoli Orientierungsschule Region Murten uporabljajo pametne telefone kot sredstvo za snemanje zvoka, snemanje videoposnetkov in brskanje po spletu. Tako učenci s svojimi napravami ustvarjajo videoposnetke, ki jih kasneje urejajo na računalniku. (ICWG: Pedagogical videos. (b.d.))

Na Irskem pri pouku glasbe uporabljajo svoje pametne telefone. Vsak učenec ima naloženo aplikacijo s tipkovnico klavirja. Pri spoznavanju not si tako zaigrajo vsako

(32)

18 7 Pametni telefoni v izobraževanju

noto posebej in na ta način spoznajo različne note, hkrati pa jim gre zvok v ušesa, ter si vse skupaj lažje predstavljajo in zapomnijo. Kasneje s pomočjo aplikacije napišejo tudi svoje melodije. Vse aplikacije, ki jih uporabljajo pri pouku, so prosto dostopne, tako da si jih učenci lahko naložijo tudi doma ter jih uporabljajo za učenje oziroma v prostem času. (ICWG: Pedagogical videos. (b.d.))

7.2 V Sloveniji

Dandanes večina telefonov deluje na operacijskem sistemu Android ali iOS, katerima so prilagojene skoraj vse obstoječe aplikacije, namenjene mobilnim napravam. Ker je veliko pametnih telefonov danes že zmogljivejših od marsikaterega računalnika, lahko poganjajo še tako zahtevne aplikacije in izvajajo različne operacije hkrati. Zato danes veliko ljudi uporablja pametni telefon tudi namesto računalnika, saj je manjši, lažji in enostavnejši za uporabo.

Povprečna starost, pri kateri otroci dobijo svoj lastni pametni telefon, se iz leta v leto znižuje. Tako dandanes otroci odraščajo skupaj s tehnologijo in včasih bolje obvladajo dano napravo kot njihovi starši in stari starši. Podatki Statističnega urada RS za leto 2013 kažejo, da prek mobilnih naprav do interneta dostopa kar 57 % otrok starosti 10-15 let. (Mobilni telefoni in pouk, b.d.)

Kako in za kaj otroci uporabljajo svoje pametne naprave?

Po nekaj pogovorih z najstniki sem ugotovila, da večina uporablja svoj pametni telefon predvsem za družbena omrežja, ki jim omogočajo tudi komunikacijo s prijatelji in vrstniki. Seveda igrajo tudi igrice, uporabljajo vgrajeni fotoaparat in komunicirajo prek njega.

Mobilne telefone lahko v šoli uporabljamo na različne načine, na primer za iskanje podatkov o obravnavani učni vsebini, za preverjanje informacij, za iskanje odgovorov na zastavljena vprašanja, za ponavljanje obravnavane učne vsebine, za dostop do e-učilnic, za obravnavo vprašanja avtorskih pravic, za presojo verodostojnosti različnih virov.

(33)

7 Pametni telefoni v izobraževanju 19

Na osnovni šoli Žiri so leta 2016 raziskali, v kolikšni meri učenci od 6. do 9. razreda njihove šole uporabljajo mobilne telefone, katere aplikacije uporabljajo in ali jih uporabljajo med poukom. Raziskava je pokazala, da učenci mobilni telefon v večini uporabljajo manj kot eno uro na dan (nekateri učenci nimajo mobilnih ali pametnih telefonov). Ugotovili so, da čas na telefonu večinoma porabijo za socialna omrežja, le del časa pa porabijo za pomoč pri učenju in uporabo različnih pripomočkov (žepno računalo, štoparica, beležnica itd.). Mobilnih telefonov med poukom večinoma ne uporabljajo, v šoli je njihova uporaba na splošno prepovedana.

(Brezovar, 2016)

(34)

20

8 Problemi uporabe pametnih telefonov pri pouku

Z vpeljevanjem nove tehnologije v izobraževanje hitro vidimo, da ima le ta veliko prednosti. Med drugim lahko izboljša poučevanje na tistih področjih, kjer stara tehnologija ni bila v veliko pomoč. Uporaba nove tehnologije ima lahko tudi slabosti, ki se jih morajo dobro zavedati predvsem učitelji, da jih v večini predvidijo in preprečijo. Pri tem pa se začne tudi proces, kjer učitelj dobiva drugačno vlogo v razredu. Ko se osredotočimo na uvajanje pametnih telefonov, se moramo zavedati tudi omejitev nove tehnologije in razpoložljivih materialnih sredstev.

Tišler (2006) trdi, da je pri načrtovanju vpeljevanja IKT treba razmisliti o ciljih njene uporabe, časovnih okvirjih in času za pripravo ustreznih dokumentov, ter se o tem pogovarjati na sestankih. Na podlagi izkušenj učiteljev, ki so pametne telefone v tujini že vpeljali v svoje ure, sam želela predvideti probleme, ki bi se morda pojavili pri nas, ko se šola odloči za vpeljavo pametnih telefonov v pouk. Seveda pa se je treba zavedati, da se tehnologija iz dneva v dan razvija in se zato kmalu lahko pojavijo dodatni novi problemi in izzivi, s katerimi se bo morala soočiti tako šola kot učitelji, ki se za to odločijo.

8.1 Šolski pravilnik

Šolski red v večini slovenskih osnovnih šol prepoveduje uporabo mobilnih telefonov v šoli. Nekatere imajo napisano izjemo, torej je uporaba dovoljena v dogovoru z učiteljem v procesu vzgojno-izobraževalnega dela. O delu s pametnimi telefoni med poukom bi se morali pogovoriti najprej z drugimi učitelji in seveda s starši. Ob

(35)

8 Problemi uporabe pametnih telefonov pri pouku 21

strinjanju obojih bi bilo treba postaviti pravila skupaj z učenci in seveda ukrepe, ki bi bili zapisani v šolski red. To bi pomenilo, da so telefoni med urami, kjer pametni telefon ni pripomoček pri uri, še vedno prepovedani in za takšne primere bi veljal star šolski pravilnik in njihovi ukrepi.

8.2 Namen uporabe

Kakšen je naš cilj uporabe pametnega telefona? Želimo otroke naučiti uporabljati telefon, ali je to le orodje, s katerim otroke naučimo drugih znanj? Tu se torej pojavi problem, pri katerem delu ure ter za kakšen namen uporabiti pametni telefon.

Na različnih stopnjah šolanja imamo različne učence glede kognitivnih zmožnosti ter tudi različne učne cilje. Kot je zapisala Vanja Rebolj (2008), si lahko pri razvrščanju učnih ciljev pomagamo z eno od taksonomij. Za primer lahko vzamemo Bloomovo taksonomijo. V najvišjo stopnjo tako ne uvrstimo samo najsposobnejših učencev, temveč tudi vse ostale. To pomeni, da moramo vsem učencem omogočiti, da dosežejo najvišjo stopnjo znanja. Za osvojitev najvišjih stopenj si tako lahko pomagamo s pametnimi telefoni, za katere pa potrebujemo tehnično podprto okolje.

Z uporabo pametnih telefonov morajo učenci v krajšem ali enakem času doseči vsaj takšne učne cilje kot s klasičnimi metodami ali pa mora biti kakovost doseženih ciljev višja v približno istem času.

Če pametnih telefonov ne uporabimo pri izvedbi celotne ure, je bistvenega pomena, da najprej del ure poteka na klasičen način, šele nato snov utrjujemo preko pametnih naprav ali pa obratno. Nesmiselno bi bilo obravnavati isto snov v klasični obliki in nato še enkrat s pametnim telefonom, saj bi bila to izguba časa.

Glede uporabe pametnega telefona pri pouku je torej najbolj primerno, da za vsak učni načrt posebej razmislimo in preverimo razpoložljive aplikacije. V nekaterih primerih lahko pametne telefone uporabljamo samo kot začetno motivacijo

(36)

22 8 Problemi uporabe pametnih telefonov pri pouku

oziroma uvod v novo učno snov. V splošnem pa so uporabni za obravnavo nove učne snovi, utrjevanje in ponavljanje. Pri tem moramo preveriti gradivo, ki je na voljo in s pomočjo tega umestiti uporabo pametnega telefona v učni načrt.

8.3 Izobraževanje učiteljev

Nekateri učitelji v današnjem času še vedno ne uporabljajo pametnega telefona.

Tisti pa, ki ga že imajo, po vsej verjetnosti nimajo veščin za poučevanje o njegovi uporabi. Zato bi se o tem morali izobraziti najprej učitelji za računalništvo, ki bi celotno znanje in primere uporabe predstavili ostalim učiteljem na šoli. Tako bi morali vsi učitelji poznati osnovne funkcije pametnih telefonov in se predvsem dobro seznaniti z aplikacijami, ki jih bodo nato uporabljali pri svojih urah.

Učitelj mora biti pri pouku, kjer se uporabljajo pametni telefoni, zelo fleksibilen in dobro organiziran. Pripravljen mora biti na naslednje situacije:

- pokvari se telefon;

- učenec pri individualnem delu nima svojega telefona;

- zmanjka elektrike;

- slaba povezava na internet;

- učenci pozabijo svoja gesla. (Blažič, Ferlič, Frece, Hvalc, Jazbinšek, Plemenitaš in Senica, 2015)

8.4 Starost učencev pri vpeljavi pametnega telefona

Marsikdo se sprašuje, kdaj otroku kupiti telefon in kdaj mu dovoliti njegovo uporabo. Po že omenjenih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2013 kažejo, da ima v drugi triadi že večina učencev svoj telefon. To pomeni, da morajo biti seznanjeni z njegovim osnovnim delovanjem. Torej bi bilo smiselno

(37)

vpeljati telefon najkasneje na začetku druge triade. Tu bi se bilo zopet treba posvetovati s starši, saj so oni odločilni faktor pri takšnih odločitvah. Takšen sestanek bi bilo treba speljati že proti koncu prejšnjega šolskega leta, da se lahko učitelji nato v miru pripravijo na prihajajoče šolsko leto in temu tudi prilagodijo letni načrt.

Gole in Hadler (2015) sta v svojem članku opisali primer iz prakse, kjer so učencem 5. razreda razdelili tablične računalnike. Vsak učenec je skrbel za svojo tablico in jo uporabljal tako doma kot tudi v šoli. Opazili so, da ob primerni začetni razlagi učenci razumejo in upoštevajo pravila, da je to IKT pripomoček, namenjen predvsem učenju, ne pa tudi igranju igric, ki nimajo didaktične podpore. Opazili so tudi, da učenci niso napačno uporabljali tablic in jih s tem tudi niso poškodovali, prav tako pa tablice nihče ni izgubil, čeprav so jih nosili domov.

Iz tega torej lahko povzamemo, da je uporaba pametnega telefona ob primerni predstavitvi pravil rabe le tega za učence 5. razreda več kot zanimiva in primerna.

8.5 Motivacija učencev

Motivacija je ključna pri vsakem delu pouka in na splošno pri vsaki stvari, ki se jo želimo naučiti oziroma jo narediti. Učenci morajo biti notranje in zunanje motivirani, da bodo pri pouku sodelovali in od njega kaj odnesli. Pri pomanjkanju motivacije se nam hitro lahko zgodi, da se bodo učenci pogovarjali, delali druge stvari na telefonih in na splošno ne bodo sodelovali, kar pa vodi v to, da nad učenci in celotno situacijo ne bomo imeli nadzora.

Pri uporabi pametnega telefona se notranja motivacija pojavi sama, saj imajo učenci izredno zanimanje za delo s pametnimi telefoni, so radovedni in želijo vedeti o tem čim več. Vedno pa se najdejo tudi takšni, ki jih tehnologija ne zanima in nimajo notranje motivacije za delo s pametnim telefonom, zato mora učitelj to upoštevati pri pripravi učne ure in takšnim učencem vzbuditi notranjo motivacijo na drug način.

Učne naloge za take učence lahko učitelj priredi tako, da problem približa

(38)

vsakodnevnim situacijam. To lahko naredi glede na njihove interese in zanimanja (šport, filmi, pevci, živali ipd.).

Ko notranja motivacija (iz različnih razlogov) upade, je pomembna zunanja motivacija. Pri tem ima glavno vlogo učitelj, ki mora učence pozorno spremljati in opazovati padec notranje motivacije. Ko se to zgodi, jih mora pohvaliti, nagraditi ali jih kako drugače zunanje motivirati. Pri tem je pomembno, da učitelj spodbuja, pohvali in predvsem išče znanje in ne neznanja. Glavni cilj učencev je napredovanje.

Zelo pomembno pri motivaciji je tudi sodelovanje. Tako lahko učence pred reševanjem problema razdelimo v dvojice ali manjše skupine, kjer si med samim delom med seboj pomagajo in tako pridobivajo izkušnje medsebojne komunikacije.

Tudi pri individualnem reševanju je pomembno, da dopustimo nekaj sodelovanja med sošolci.

Blažič idr. (2015) so iz prakse ugotovili, da je motivacija ob uporabi tablice mnogo večja kot brez nje, saj je celotna tematika velikokrat popestrena z različnimi animacijami, filmčki, simulacijami ipd. Učenci si snov tako lažje predstavljajo in posledično bolje razumejo.

8.6 Predznanje učencev

Učenci imajo različno predznanje o uporabi pametnih telefonov, glede na starost in izkušnje. V vsakem razredu so bistvene razlike glede predznanja, zato moramo to upoštevati in učence naučiti osnovnih funkcij telefona, da kasneje nimajo težav. Pri tem bo učencem z več znanja zagotovo dolgčas, zato moramo imeti pripravljene aktivnosti tudi za naprednejše učence. Na koncu spoznavne ure s pametnim telefonom morajo vsi učenci znati uporabljati funkcije, ki jih potrebujejo za nadaljnje delo. Problem se pojavi, ko noben učitelj ne želi svoje ure porabiti za ugotavljanje učenčevih predznanj in spoznavno uro. Ta ura bi morala spadati pod računalništvo. Ker pa je računalništvo neobvezni izbirni predmet, ga velika večina ne obiskuje. Torej bi morala ura spadati pod obvezne ure. Ali lahko v urnik dodamo 1-2

(39)

šolski uri, ki ne spadata pod noben predmet, sta pa vseeno obvezni? To je zopet stvar dogovora z ravnateljico in drugimi šolskimi delavci. Če uporabo pametnih telefonov podpirajo vsi šolski delavci, se lahko na šoli dogovorimo (v soglasju s starši), da na začetku šolskega leta v vsakem razredu organiziramo delavnico s pregledom predznanja učencev in osvajanjem/obnavljanjem osnovnih funkcij telefona oziroma aplikacij, ki se bodo v razredu uporabljale. S tem bi veliko učiteljev ponovilo osnove in na ta način odkrili tudi pomanjkljivosti, ki jih imajo v svojem znanju. Te bi do naslednjih ur lahko že izboljšali. Pri celotni uri bi bil prisoten učitelj računalništva kot strokovna pomoč razredniku in kot dodaten učitelj v primeru številčnejšega razreda.

Pri tem se moramo z učenci pogovoriti, kdaj je pametni telefon primeren za uporabo in kdaj je primernejši računalnik ali celo drugi (ne IKT) pripomočki.

8.7 Finančni vidik

Prvo vprašanje, ki se pojavi, ko začnemo razmišljati, da bi v pouk vpeljali pametni telefon, je: "Čigav telefon?". Ne moremo predpostaviti, da imajo v vseh razredih vsi učenci lastne pametne telefone. Torej bi morala šola sama poskrbeti za nekaj telefonov za uporabo med poukom. Tu se pojavi finančni problem, saj šole nimajo vedno sredstev za nakup nove tehnologije. Rešitev bi lahko bila, da bi starši otrok ali učitelji, ko kupijo nov telefon, svoj stari delujoči telefon podarili šoli za izobraževalne namene. Dokler šola ne zbere dovolj pametnih telefonov, jih ne more vpeljati v pouk.

Mitja Štorman (2018) je v svoji magistrski nalogi raziskal, da enotnega odgovora, kdaj otroci dobijo oziroma so dovolj zreli in odgovorni za prvi telefon, ni. Ugotovil je, da večina otrok dobi svoj prvi telefon v drugem ali tretjem razredu osnovne šole oziroma med osmim in desetim letom starosti.

Torej bi z uvedbo pametnih telefonov pri pouku v drugi triadi šola potrebovala zelo malo pametnih telefonov. Predvsem ker se danes vedno bolj pogosto uporablja

(40)

proces BYOD, ki uporabniku omogoča, da sam prinese svojo napravo in jo uporablja pri svojem delu. To ima veliko prednosti, ena izmed njih je na primer navada dela na svoji napravi. Človek veliko hitreje in spretneje uporablja napravo, na katero je navajen, saj jo uporablja pri vseh opravilih, kjer je to mogoče. Veliko težje je menjati naprave, ki jih uporabljamo doma in na delovnem mestu, še težje pa je, če imajo te naprave drugačne operacijske sisteme ali drugačno ureditev aplikacij in ostalih datotek.

8.8 Operacijski sistem

Naslednji problem je operacijski sistem. Kot smo že omenili, večina pametnih telefonov uporablja operacijski sistem Android ali iOS. Med njima je dovolj velika razlika, da bi jo lahko smatrali za problem. iOS nima slovenskega jezika, o čemer pa bomo govorili v naslednjem razdelku. Prav tako Android predstavlja večinski delež na trgu pametnih telefonov, saj se iOS nahaja le na iPhonih. Ker ima Android večjo zbirko aplikacij in je manj reguliran, to pomeni, da lahko aplikacije napišemo tudi sami, je verjetno primernejši za osnovno šolo. Android omogoča lažje nalaganje novih aplikacij na mobilne naprave. Nekaj težav je le pri posodobitvah, saj starejši telefoni ne podpirajo najnovejših verzij operacijskih sistemov. To nam lahko dela težave pri nekaterih aplikacijah, ki so narejene le za najnovejše verzije operacijskih sistemov. Takšnim stvarem se lahko izognemo, če omejimo najstarejšo verzijo operacijskega sistema in nato iščemo in razvijamo aplikacije, ki so namenjene tudi najstarejši verziji, ki je še podprta. Takih pametnih telefonov, ki imajo starejšo verzijo operacijskega sistema od določene meje, med poukom ne bi uporabljali.

8.9 Uporabniški jezik

Ker je jezik v osnovni šoli zakonsko določen, morajo biti tudi gradiva v slovenščini.

Pri operacijskem sistemu smo torej omejeni na slovenščino. Le ta je podprta na

(41)

Androidu, iOS pa v času pisanja podpore za slovenščino še ne omogoča. Tudi aplikacij v slovenščini zaradi majhnega trga ni veliko, torej bi se morali bolj posvetiti iskanju aplikacij v slovenščini le za prvi dve triadi. V tretji triadi učenci že bolje razumejo angleščino in jim to ni takšna ovira, zopet pa je odvisno od namena uporabe aplikacije.

Primer: Pri biologiji bi težko uporabljali aplikacijo v angleščini, če bi se s pomočjo aplikacije učili imena rastlin, živali, delov človeškega telesa ipd.

8.10 Iskanje primernih aplikacij

Preden učitelj ponudi nova orodja ali aplikacije, mora razmisliti, kaj želi z njimi doseči. Zastaviti si mora naslednja vprašanja:

- kako bo orodje pripomoglo k uresničevanju učnih ciljev;

- kakšne funkcije ponuja orodje;

- kako ob njegovi uporabi spremljati sodelovanje in napredek učencev;

- kako poiskati ustrezne in prilagojene naloge;

- kakšni so interesi učencev in prednosti uporabe. (Gole in Hadler, 2015) Kot je že zgoraj zapisano, moramo najprej omejiti najstarejšo verzijo operacijskega sistema, nato pa iskati aplikacije, ki na tej verziji tudi delujejo. Problem se pojavi pri samem iskanju. Katere aplikacije so primerne za pouk?

Dober vir raznolikih aplikacij so lahko tudi učenci sami. Za domačo nalogo jim lahko naročimo, da poiščejo primerno aplikacijo za utrjevanje trenutno predelane vsebine.

Predno aplikacijo uporabimo, moramo preveriti vse ideje učencev in ugotoviti, katera je najbolj primerna. S tem učencu vzbudimo občutek soustvarjanja učne vsebine in mu povečamo motivacijo.

Kot je zapisal Krašna (2015), bi lahko študente, ki študirajo z namenom, da bi postali učitelji na osnovnih šolah, usposobili za pripravo izobraževalnih gradiv. Tem bi se med samim študijem lahko bolj posvetili, saj je IKT naša prihodnost in se jo bo v

(42)

šolstvu vedno več uporabljalo. Med ta gradiva spadajo aplikacije, spletne strani, e- učbeniki in druge multimedijske vsebine.

Nalaganje aplikacij na pametni telefon je naslednji korak, ki ga moramo narediti. V osnovnih šolah je po večini že urejen brezžični internet, kamor se lahko učenci povežejo in naložijo aplikacije. Ko smo že pri brezžičnem internetu, je treba omeniti, da obstajajo tudi spletne strani z izobraževalno vsebino. Torej aplikacije le niso tako nujne. Takšnih vsebin je na spletu veliko več kot samih aplikacij v slovenščini. Zopet pa se moramo vprašati, ali je za določeno nalogo primernejši pametni telefon ali bi bilo bolje uporabljati računalnike.

Aplikacijo lahko poleg brezžičnega omrežja naložimo tudi preko računalnika. Najprej izbrano aplikacijo naložimo na računalnik, nato pa računalnik s podatkovnim kablom povežemo s telefonom in nanj naložimo potrebne datoteke. V tem primeru ne potrebujemo brezžičnega omrežja, le na računalnik moramo predhodno naložiti aplikacijo.

“Vsako aplikacijo, nalogo ali program, ki jo predstavimo učencem, je treba preizkusiti. Pri tem si lahko pomagamo z vprašanji:

1. Ali je preprosta za uporabo?

2. Ali lahko z njo usvojimo načrtovane učne cilje?

3. Ali ponuja spreminjanje težavnostne stopnje?

4. Ali ponuja povratno informacijo o pravilnosti reševanja?

5. Ali lahko spremljamo učenčevo napredovanje?

6. Ali so podane informacije pravilne (npr. pravilna fonetična izgovarjava črk oz.

besed)?” (Gole, Hadler, 2015, str. 184)

Eno od takšnih možnosti ponuja tudi Arnes, ki ima za mobilne telefone izdelano aplikacijo Moodle. Ta ponuja učenje od kjerkoli in kadarkoli ter je na voljo tudi v slovenščini. Enostavno jo naložimo na telefon preko aplikacije Google play ali App Store. V Moodle-u lahko izbiramo med različnimi spletnimi mesti oz. učilnicami. V ta namen lahko učitelj ustvari svojo virtualno učilnico, do katere lahko on in učenci zelo enostavno dostopajo kar preko pametnega telefona. Aplikacija omogoča, da se

(43)

udeleženci predavanja med seboj povezujejo ter komunicirajo. Nastavitve nudijo možnost, da aplikacija opozori uporabnika, ko skrbnik učilnice naloži novo nalogo. V celotni aplikaciji lahko učenci rešujejo in oddajajo naloge, nalagajo druge datoteke ter spremljajo lastni napredek in pridobljene ocene. (Mobilna aplikacija, b.d.)

8.11 Shranjevanje uporabniških podatkov

Največji izziv in problem predstavlja shranjevanje izdelkov, ki nastanejo na pametnih telefonih. Če imajo učenci svojo napravo, potem se vse lahko shrani v samo napravo. Pri učencih, ki si telefon izposodijo v šoli, je zadeva lahko malo bolj zakomplicirana. Težava je v tem, da ta telefon uporabljajo tudi drugi učenci na šoli, ki lahko uporabljajo iste aplikacije, te pa ne dopuščajo več projektov hkrati. Torej bi se bilo treba v aplikacijo prijaviti z uporabniškim računom ali pa stvar shraniti nekam, kjer drugih učencev ne bo motilo oziroma ne bodo mogli izbrisati podatkov drugih uporabnikov. Tako lahko uporabljamo le aplikacije, v katere se učenec prijavi z uporabniškim računom. Velikokrat se v aplikacije lahko prijavimo z Google-ovim računom, torej ni potrebno za vsako narediti novega uporabniškega računa. Iz varnostnih razlogov lahko sami ustvarimo za vsakega učenca lasten uporabniški račun in geslo, da jih ne bi izgubili ali pozabili. Te podatke bo poznal le on in mi.

Enako bi veljalo za zgoraj omenjeno Arnesovo aplikacijo Moodle. Učenci tudi pri tem potrebujejo le uporabniško ime in geslo ter tako dostopajo do učnih vsebin iz kateregakoli pametnega telefona.

8.12 Učenci s posebnimi potrebami

Učencem s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi problemi večkrat kot pomoč pri učenju priporočijo uporabo IKT. To uporabljajo na zelo različne načine, kot so pretvorniki besedila v govor in obratno, programi za izdelovanje miselnih vzorcev,

(44)

programi za sintetiziranje in povzemanje, bralniki, črkovalniki, programi za predvidevanje besed, fraz, učitelj tipkanja ipd.

Če bi pri delu s pametnim telefonom ugotovili, da takšni učenci ne morejo normalno sodelovati, jim lahko ponudimo delo na tablici, ki je večja. Za mentalno počasnejše učence se mogoče izbere aplikacijo ali spletno stran z nižjimi standardi znanja. Če imajo učenci zaradi svojih ovir oteženo delo z IKT napravami, jim moramo omogočiti klasičen pouk in zanje pripraviti klasične učne liste.

Gole in Hadler (2015) sta pri svoji praksi opazili, da je učencem, ki imajo motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD), uporaba tablice pri pouku predstavljala odvisnost. Zato je potrebno biti pri takšnih učencih posebno previden in na začetku omejevati uporabo tablice ter kasneje skozi šolsko leto počasi povečevati čas uporabe. Pri teh učencih je potrebne več pozornosti.

Pri učencih z učnimi primanjkljaji pa se je delo s tablicami pokazalo za zelo učinkovito. Učenci so bili pri pouku bolj motivirani in so posledično dlje časa ostali osredotočeni na določeno snov. Prav tako so snov hitreje usvojili in bili pri tem bolj uspešni.

8.13 Oblike in organizacija dela

V splošnem naj bi imel vsak učenec svojo mobilno napravo, hkrati pa lahko sodeluje tudi s sošolci, s katerimi si med seboj pomagajo. Zato je delo prvotno individualno oziroma poteka v manjših skupinah, saj kot pravi Vanja Rebolj (2008): “Tehnološka podpora ne omogoča sočasnega izobraževanja velikih skupin. Delo velikih skupin težko spremljamo, težko evalviramo in težje zagotavljamo kakovostne socialne stike.”

(45)

Delo organiziramo tako, da pametne telefone uporabimo za začetno motivacijo ali pa končno ponovitev, ko motivacija že pade. Snov razporedimo tako, da se klasični del pouka in del pouka s pametnim telefonom ne prekrivata oziroma ne ponavljata.

V slovenskih šolah še vedno prevladuje klasičen in tradicionalen način poučevanja, vendar pa se stanje počasi spreminja. Gerlič, Krašna in Pesek (2013) so zapisali štiri načine uporabe IKT pri pouku:

- skupinsko delo (učenci v skupinah rešujejo različne naloge s pomočjo IKT);

- individualno (učenci sami rešujejo naloge s pomočjo IKT, ki jih je predhodno pripravil učitelj);

- dopolnilno delo (učenci rešujejo dodatne ali dopolnilne naloge s pomočjo IKT, ki jih je zanje pripravil učitelj);

- samostojno delo (učenec si sam izbere učni program, pri katerem bo uporabljal IKT).

8.14 Komunikacija

Komunikacija pri pouku predstavlja predvsem interakcijo med učiteljem in učencem ter interakcijo med učencem in vsebino.

Kot trdi Vanja Rebolj (2008), je učenje komunikacijski proces. Poleg tega pa sama komunikacija predvsem krepi socialne odnose in učno klimo. Pri komunikaciji je pomembno, da je vmes čim manj motenj, saj s tem zmanjšamo možnosti za dezinformacijo.

Prav tako pa IKT kratica vsebuje komunikacijo v svojem imenu, kar pomeni, da naprave omogočajo medsebojno komunikacijo oziroma se povezujejo. Učencem tako pokažemo, da si lahko pomagajo med seboj s pomočjo IKT. Druga stvar komunikacije pa je v aplikacijah. Nekatere že omogočajo komuniciranje med napravami, večina pa še ne. Torej to vzamemo kot neke smernice pri nadaljnjem izdelovanju aplikacij. Ta mora biti zmožna prenesti vsaj podatke o učenčevih

(46)

rezultatih do učiteljeve naprave, kjer bi ta imel pregled nad napredkom učencev v razredu.

8.15 Preverjanje znanja

Tako kot pri klasičnem učenju si tudi pri kombiniranem učenju s pametnim telefonom želimo pridobiti podatke o tem, koliko se je učenec že naučil. To lahko storimo na klasičen način ali pa uporabimo pametne telefone, s katerimi si pomagamo pri izvedbi preverjanja znanja. Pozorni moramo biti tako na znanja, ki so bila osvojena na klasičen način, kot na znanja, ki so jih učenci pridobili s pomočjo pametnih telefonov. Prav tako pa si mora učitelj zagotoviti možnost spremljanja sprotnega napredka in aktivnosti učencev.

Primer sprotnega preverjanja je lahko kviz Kahoot, ki je dostopen na internetu ali pa aplikacijo naložimo na pametne telefone. Primeren je za vse starosti otrok.

Vprašanja so le zaprtega tipa, zato moramo vseeno premisliti, za katero učno snov je to sredstvo primerno za preverjanje znanja.

Preverjanje lahko izpeljemo tudi med samim reševanjem nalog. Ena od možnih rešitev je uporaba aplikacij, ki uporabljajo topologijo nadrejeni – podrejeni. To lahko naredimo tako, da so vsi učenci vpisani v aplikacijo, mi pa lahko njihove podatke beremo iz vseh naprav hkrati. Torej učenci uporabljajo podrejene naprave, učitelj pa nadrejeno. Takšnih aplikacij ni veliko, če pa se zavedamo, da bomo to funkcionalnost potrebovali, se lahko že pri zasnovi aplikacije postopa z mislijo na sprotno prenašanje učenčevih rezultatov na učiteljev IKT pripomoček. Dober primer takšne aplikacije je zgoraj omenjena aplikacija Kahoot. Tudi na spletu je dostopnih več nalog v obliki spletne strani, ki so primerne za reševanje na pametnem telefonu.

Taki primeri zbirk spletnih nalog se najdejo tudi v e-učbenikih.

(47)

9 Zaključek

Pri vsakem spreminjanju učnega procesa naletimo na težave, ki jih je treba rešiti.

Zato se nam tudi pri uvajanju pametnih telefonov pojavijo problemi. Ugotovili smo, da je za vsakega možno najti ustrezno rešitev. Za samo uvedbo pametnih telefonov bi bilo potrebno kar nekaj dela in sodelovanja šolskih delavcev. Če učencev ne naučimo pametne uporabe IKT, jo bodo uporabljali na način, kot ga poznajo sami.

Velikokrat je ta način neuporaben za namen izobraževanja, zato jim moramo pokazati pot, ki jim bo pomagala pri samem učenju. Če jim vse to predstavimo na ustrezen način, se bodo lahko učili tudi samostojno izven okvirov šole, saj se bodo

še naprej dnevno srečevali z IKT napravami.

(48)

34

(49)

Literatura

Arnes Učilnice. Mobilna aplikacija. (b.d.). Pridobljeno s https://ucilnice.arnes.si/mod/page/view.php?id=1074819

Blažič, M., Ferlič, D., Frece, M., Hvalc, F., Jazbinšek, B., Plemenitaš, S., Senica, L.

(2015). Primeri iz prakse: Aktivnejši in odgovornejši. Prispevek predstavljen na zaključni konferenci projekta e-Šolska torba. Prispevek pridobljen s https://www.zrss.si/pdf/kaj-nam-prinasa-esolska-torba.pdf

Brečko, B.N. in Vehovar V. (2008). Informacijsko-komunikacijska tehnologija pri poučevanju in učenju v slovenskih šolah. Ljubljana: Pedagoški inštitut.

Brezovar, M. (2016). Za vsak izziv se aplikacija najde. Vzgoja in izobraževanje v informacijski družbi - VIVID 2016, 71-76. Pridobljeno s http://vivid.fov.uni- mb.si/wp-content/uploads/2016/07/VIVID-2016-Zbornik.pdf

Carstens, R., Pelgrum, W. J. (2006). Second Information Technology in Education Study SITES 2006 Technical Report. Pridobljeno s https://www.iea.nl/sites/default/files/2019-

04/SITES_2006_Technical_Report.pdf

DNE. Kakšen je bil prvi pametni telefon na svetu. (2016). Pridobljeno s http://dne.enaa.com/Mobilniki/prvi-pametni-telefon-na-svetu.html

Future Classroom Lab. ICWG: Pedagogical videos. (b.d.). Pridobljeno s http://fcl.eun.org/icwg-pedagogical-videos

Gerlič, I. (2011). Stanje in trendi uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT) v slovenskih osnovnih šolah. Maribor. Pridobljeno s http://raziskavacrp.uni-mb.si/rezultati-os/index.html

(50)

36 Literatura

Gerlič, I., Krašna, M., Pesek, I. (2013). Informacijsko komunikacijska tehnologija v slovenskih osnovnih šolah: stanje in možnosti. Maribor: Fakulteta za naravoslovje in matematiko.

Gole, I., Hadler, M. (2015). Učenje s tablicami na razredni stopnji. Primeri iz prakse.

V: Sambolić Beganović, A., Čuk, A. (2015). Kaj nam prinaša e-Šolska torba.

Zbornik zaključne konference projekta e-Šolska torba. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s https://www.zrss.si/pdf/kaj-nam-prinasa-esolska- torba.pdf

Gray, A. (1999). Informacijska doba in izobraževanje: izziv in odziv (vpliv informacijskih in komunikacijskih tehnologij na izobraževalni sistem in učno prakso). Vzgoja in izobraževanje v informacijski družbi. Kranj: Moderna organizacija. Organizacija, letnik 32, 1999, št. 8/9, str. 419-428.

Haddon, L. in Vincent, J. (2015). UK children’s experience of smartphones and tablets: perspectives from children, parents and teachers. LSE, London, Net Children Go Mobile.

Krašna, M. (2015). Izobraževanje v digitalnem svetu. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru.

Rebolj, V. (2008). E-izobraževanje skozi očala pedagogike in didaktike. Radovljica:

Didakta.

Redecker, C. (2018). Evropski okvir digitalnih kompetenc izobraževancev:

DigCompEdu. Pridobljeno s https://www.zrss.si/digitalnaknjiznica/DigCopEdu/

Rugelj, J. (2007). Nove strategije pri uvajanju IKT v izobraževanje. [PowerPoint].

Pridobljeno s

https://skupnost.sio.si/sio_arhiv/sirikt/www.sirikt.si/fileadmin/sirikt/predstav itve/2007/SIRIKT_2007_JRugelj.pdf

Safe.si. (b.d.). Mobilni telefoni in pouk. Pridobljeno s https://safe.si/ucitelji/mobilni- telefoni-in-pouk

(51)

37

Štorman, M. (2018). Raba mobilnih naprav za dostop do interneta med učenci osnovne šole (Magistrska naloga). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

Tišler, T. (2006). Spodbujanje uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije na osnovni šoli. V: Tišler, T., Černilec, B., Vehovar, M., Korošec, D., Brezovar, D., Pungartnik, S. (2006). Izobraževanje vodstvenih delavcev vzgojno- izobraževalnih zavodov na področju uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije. Ljubljana: Šola za ravnatelje.

Wikipedija. Pametni telefon. (b.d.). Pridobljeno s https://sl.wikipedia.org/wiki/Pametni_telefon