UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Tjaša Kapun
SOCIALNOPEDAGOŠKO USTVARJANJE SPREMEMB PRI POVEZANOSTI MLADIH V PODEŽELSKEM NASELJU ČREŠNJEVEC
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Tjaša Kapun
SOCIALNOPEDAGOŠKO USTVARJANJE SPREMEMB PRI POVEZANOSTI MLADIH V PODEŽELSKEM NASELJU ČREŠNJEVEC
SOCIAL PEDAGOGICAL CREATION OF CHANGES IN THE INTERACTION OF YOUNG PEOPLE IN THE RURAL SETTLEMENT ČREŠNJEVEC
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Špela Razpotnik
Ljubljana, 2019
Povzetek
Magistrsko delo obravnava mlade v podeželskem naselju Črešnjevec oz. mlade, ki menijo, da je Črešnjevec del njihovega življenja. Še posebej se osredotoča na njihovo medsebojno povezanost in združevanje z namenom prijetnejšega preživljanja časa v naselju, pridobivanja prednosti skupnosti in solidarnosti ter z namenom slišanja in upoštevanja njihovih glasov v krajevni skupnosti. V delu razmišljam o povezanosti, opolnomočenju, ponujenih storitvah in dejavnostih ter ustvarjanju pogojev s socialnopedagoške perspektive. Poleg tega preverjam možnosti delovanja socialne pedagoginje v lokalni oz. krajevni skupnosti, še posebej v vlogi glasnice ciljev populacije mladih ali spregledanih družbenih skupin v posamezni skupnosti.
Magistrska naloga se navezuje na teoretična izhodišča mladosti, medsebojnega povezovanja, socialnih omrežij, skupnosti, podeželja, krajevne skupnosti in socialne pedagogike. Namen empiričnega dela je v skladu z akcijskim raziskovalnim pristopom spremeniti obstoječo prakso: detekcija skupne točke in/ali povezovalnega elementa ciljne skupine, gradnja na njem in uporaba le-tega za skupinski in skupnostni razvoj naselja; ter opolnomočenje mladih s pomočjo informiranja, poslušanja in agiranja.
Podatki so analizirani s povzemanjem. Pomen dela je konkreten vnos socialnopedagoškega delovanja v podeželsko naselje za doseganje zadanih sprememb. Prispeva k upoštevanju manjšine v izbranem okolju in preverja vlogo socialnega pedagoga kot terenskega delavca v krajevni oz. lokalni skupnosti.
Ključne besede: socialna pedagogika, podeželje, krajevna skupnost, mladi, opolnomočenje, povezanost.
Summary
The master's thesis deals with young people in the rural settlement of Črešnjevec, namely young people who believe Črešnjevec is a part of their lives. It focuses in particular on their interconnectedness and socialising for the purpose of enjoying a pleasant time in their hometown, gaining community strengths and solidarity, and for the purpose of their voices to be heard and appreciated in the local community. In my thesis I think about connection, empowerment, services and activities offered, and creating conditions from a social-pedagogical perspective. In addition, I ponder on the possibilities of working as a social pedagogue in the local community, especially as a spokesperson for youth and their goals or overlooked social groups. My thesis addresses the theoretical framework of youth, interconnectedness, social networks, communities, rural areas, local communities and social pedagogy. The purpose of the empirical part is, according to the action research approach, to change the existing practice: detecting, constructing a common point and/or connecting element of the target group and using it for group and community development of town; as well as empowering young people with help of informing, listening and agitation. The data are analyzed by summarization. The purpose of the thesis is a concrete introduction of social-pedagogical activity into the rural settlement in order to achieve the set changes. It contributes to considering the minority in the chosen environment and examines the role of a social pedagogue as a field worker in the local community.
Key words: social pedagogy, rural area, local community, youth, empowerment, interaction.
Kazalo
Uvod ... 1
I. TEORETIČNI DEL... 3
MLADOST, MLADINA IN MLADI ... 3
INTERESI MLADIH ... 7
Prosti čas mladih... 10
RANLJIVOST MLADIH ... 13
MEDSEBOJNO (S)POZNAVANJE IN POVEZOVANJE ... 14
METODA SNEŽNE KEPE ... 16
DIGITALNI MEDIJI IN SOCIALNA OMREŽJA ... 18
Facebook ... 20
SKUPNOST ... 22
PODEŽELJE... 24
PODEŽELSKA SKUPNOST ČREŠNJEVEC... 27
MLADI NA PODEŽELJU ... 30
SOCIALNOPEDAGOŠKO DELOVANJE ... 33
MODEL VODNIKA IN NASELJENCA ... 36
OPOLNOMOČENJE ... 37
ODNOS IN KOMUNIKACIJA ... 39
USMERJENOST V ŽIVLJENJSKI SVET OZ. VSAKDAN ... 40
ETIČNOST DELOVANJA ... 41
REFLEKSIJA IN SUPERVIZIJA ... 41
VLOGA GLASNICE DRUŽBENIH SKUPIN ... 43
SISTEMSKI PRISTOP IN KONTEKSTUALIZEM ... 43
SKUPNOSTNO DELO ... 44
MLADINSKO DELO IN INFORMIRANJE ... 48
II. RAZISKOVALNI DEL ... 52
OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ... 52
PILOTNO RAZISKOVANJE ... 53
OPAZOVANJE KRAJA IN IZBIRA SPLOŠNE TEME ... 53
DODATNO PREUČEVANJE SPLOŠNE TEME: INTERVJUVANJE MLADIH PREBIVALCEV NASELJA ... 56
CILJI AKCIJSKE RAZISKAVE ... 57
METODA IN RAZISKOVALNI PRISTOP ... 58
ZAKAJ AKCIJSKO RAZISKOVANJE? ... 58
VZOREC ... 59
OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV ... 59
POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV IN POTEK RAZISKAVE ... 59
POVEZOVALNI ELEMENT MLADIH NA ČREŠNJEVCU ... 59
PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA ... 60
KORAKI DO CILJA ... 61
Vzpostavitev in vzdrževanje Facebook strani ... 61
Vabljenje mladih v skupino ... 68
Javni plakat o skupini ... 69
Prošnja ostalim relevantnim skupinam za deljenje ... 72
OPOLNOMOČENJE MLADIH NA ČREŠNJEVCU ... 73
PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA ... 73
KORAKI DO CILJA ... 77
Objavljanje informacij, spodbujanje k soobjavljanju in izražanju mnenj, želja, problemov ... 77
VZPOSTAVLJANJE SODELOVALNEGA ODNOSA ... 80
PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA ... 81
KORAKI DO CILJA ... 81
Spoznavanje interesov ciljne populacije ... 81
Nabor obstoječih ponudnikov in vzpostavljanje sodelovalnega odnosa ... 84
USTVARJANJE POGOJEV ZA DRUŽENJE IN URESNIČEVANJE IDEJ ... 88
PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA ... 88
KORAKI DO CILJA ... 88
Jasno predstavljanje in uresničevanje namena spletne skupine ... 88
Medsebojno spoznavanje ... 92
Izvajanje (z)druženj in delo na posameznih idejah ... 94
Predlaganje možnih aktivnosti in prostorov ... 100
Ugotavljanje in nagovarjanje morebitnih ovir ... 102
PREIZKUŠANJE SOCIALNE PEDAGOGIKE PRI DELU V PODEŽELSKEM NASELJU ... 106
PREGLED OBSTOJEČEGA STANJA ... 106
KORAKI DO CILJA ... 106
Opravljanje vloge glasnice mladih: izvajanje empiričnega dela magistrske naloge ... 106
Umestitev delovanja socialne pedagoginje v podeželsko naselje Črešnjevec ... 108
SKLEPNO RAZMIŠLJANJE ... 111
VIRI IN LITERATURA... 121
PRILOGE ... 132
Kazalo slik
Slika 1 Področja delovanja socialnih pedagogov ... 34
Slika 2 Načela spletnega informiranja za mlade (ERYICA, 2009) ... 51
Slika 3 Rezultat izbiranja splošne teme ... 55
Slika 4 Naslovna slika skupine na Facebooku ... 62
Slika 5 Opisi spletne skupine ... 63
Slika 6 Objavi o Mladi na prostem ... 65
Slika 7 Drugi plakat z informacijo o prijavi na e-novice ... 67
Slika 8 Spodbude za vabljenje novih članov ... 69
Slika 9 Prvi plakat o obstoju spletne skupine Mladi na Črešnjevcu ... 70
Slika 10 Prvi plakat, obešen na oglasni deski pri kulturnem domu ... 70
Slika 11 Drugi plakat skupine MNČ ... 71
Slika 12 Plakat z informacijami o e-novicah ... 71
Slika 13 Posredovanje skupine MNČ s strani KŠSB ... 72
Slika 14 Prvi urnik objav ... 78
Slika 15 Drugi urnik objav ... 78
Slika 16 Primeri objav v skupini MNČ ... 80
Slika 17 Primeri predstavitev ponudnikov ... 87
Slika 18 Slikovna objava o namenu skupine ... 89
Slika 19 Razlogi za neuresničevanje namena skupine ... 91
Slika 20 Ideje o športnem dogajanju ... 95
Slika 21 Korakanje proti cilju ... 113
Kazalo tabel
Tabela 1 Tradicionalno stereotipno razlikovanje med mestno in podeželsko populacijo v Veliki Britaniji ... 25Tabela 2 Faze opolnomočenja in delovanje strokovnjaka ... 38
Tabela 3 Nekateri obstoječi načini opolnomočanja ... 75
Tabela 4 Primeri projektov opolnomočanja ... 77
Tabela 5 Interesi ciljne skupine ... 82
Tabela 6 Seznam ponudnikov ... 87
Uvod
V nalogi razmišljam o uporabnosti socialne pedagogike pri vnašanju sprememb v lokalno skupnost in empirično preverjam vlogo glasnice mladih v skladu z glavnimi usmeritvami in koncepti stroke. Z ozirom na današnji čas, ki mu poveljuje individualizacija, razpadanje tradicionalnih skupnosti, virtualnost ter tveganost in negotovost življenjskega poteka, se osredotočam na podeželsko življenje mladih v izbranem naselju Črešnjevec (v občini Slovenska Bistrica).
Zaradi manjšega števila prebivalcev in marsikje še vedno prevladujoče kmetijske dejavnosti je podeželje pogosto v zaostanku za mesti glede raznolikosti, količine in celostnosti ponujenih storitev in dejavnosti. Manj je preventivne dejavnosti in projektnega dela ter zaposlitve izven kmetijstva. Na drugi strani podeželju stereotipsko še vedno pripisujemo prednost na področju medsebojne povezanosti in solidarnosti tamkajšnjih prebivalcev. Ponekod se stanje bolj ali manj spreminja, marsikje pa lahko ostanke opisanega še vedno opazujemo.
Izbrano podeželsko naselje s približno 517 prebivalci je prostor izvedenega raziskovanja in moj dom. Skupina mladih, definirana s starostjo med 15 in 29 let, predstavlja približno 13,5 % vseh prebivalcev naselja. Njihova vmesnost in prehodnost (med otroštvom in odraslostjo) jih zamejuje kot posebno družbeno skupino, ki je izjemno ranljiva. Opazovanje, ki sem ga izvedla v okviru pilotne raziskave, me je spodbudilo k razmišljanju o njihovi neprisotnosti v javnem življenju naselja. V osebnih pogovorih z njimi in kasneje izvedenih intervjujih sem ugotavljala, da v naselju nimajo velike družbene moči kljub temu, da imajo predloge in želje za spreminjanje le-tega.
V naselju nimajo svojega prostora (fizičnega ali virtualnega) ali posebej za njih organiziranih dejavnosti. Želijo si medsebojnega druženja, povezovanja, sodelovanja in večjo ponudbo dogodkov, a se za organizacijo česa takega ne počutijo dovolj močne, ovira pa jih tudi pomanjkanje časa.
Delo predstavlja zapis kvalitativnega akcijskega raziskovanja, znotraj katerega sem želela mladim v naselju pomagati ustvariti in vzdrževati skupno točko ali povezovalni element, ki bi jim omogočal izražanje, povezovanje, druženje, dostopanje do relevantnih informacij in izmenjavo le-teh, pripravljanje aktivnosti in medsebojno opolnomočenje. Z združevanjem in posluhom za njihove glasove sem želela vzpostaviti odnos med njimi in krajevno skupnostjo, slednji prenesti informacijo o njihovih željah in problemih ter s tem jačati njihovo družbeno moč. Pri tem sem za izhodiščni pripomoček uporabila spletno omrežje Facebook zaradi dostopnosti, popularnosti, brezplačnosti in relativne neodvisnosti od prostora in časa. Specifični cilji raziskave delujejo v smeri združevanja in informiranja mladih v naselju ter jačanja njihove družbene moči, širjenja ponudbe dogajanja, spodbujanja in omogočanja medsebojnega povezovanja in druženja ter ugotavljanja uporabnosti socialne pedagogike za uresničevanje izbranih ciljev. Ker tudi sama spadam v omenjeno ciljno skupino, sem pri raziskovanju izhajala z dveh vidikov hkrati: z vidika uporabnice in socialne pedagoginje.
Na začetku predstavim mladost, prikažem teorijo na področju interesa mladih in njihovo ranljivost. Sledi pregled področja medsebojnega (s)poznavanja in povezovanja, kjer razmišljam tudi o digitalnih medijih in socialnih omrežjih. Predstavim
podeželsko naselje Črešnjevec in nekaj osnovnih teoretičnih predpostavk o skupnostih. Teoretični del zaključim z orisom socialnopedagoškega delovanja. V raziskovalnem delu predstavim pilotno raziskovanje, opredelim problem, cilje raziskave in metodo. V sklopu zadanih ciljev sledijo opisi posameznih korakov: njihov potek, morebitni dodatni koraki, rezultati, evalvacije in refleksije. Nalogo zaključim s sklepnim razmišljanjem in spodbudo za prihodnje delovanje.
I. TEORETIČNI DEL
MLADOST, MLADINA IN MLADI
Obdobje mladosti je v literaturi ohlapno definirano, opredelitve in starostne meje so različne. Urad Republike Slovenije za mladino (2019) med mlade prišteva mladostnike in mlade odrasle med 15. in 29. letom starosti, medtem ko jih Organizacija združenih narodov (United Nations Youth, b.d.) opredeljuje s starostjo med 15 in 24 let. Razliko v definicijah glede na starost izpostavlja tudi M. Kuhar (2007, str. 455): “Evropske vladne politike definirajo mladino kot družbene skupine različnih starostnih razponov, večinoma med 15 in 25–30 let.” Kot skupek različnih definicij M. Ule in M. Kuhar (2002) spodnjo mejo obdobja mladosti postavljata med 12 in 18 let, zgornjo pa med 18 in 35 let. Relativnost mladosti oz. odvisnost definicije od nacionalnega konteksta in socialnoekonomskega razvoja družbe in časa je izpostavljena tudi v poročilu Evropske Unije o mladih. (European Union, 2016)
Izraza mladi in mladina se uporabljata za posameznike, ki se nahajajo v obdobju mladosti (Keniston, 1970, v Zupančič, 2009a). “Mladina je specifična družbena skupina” (Mladinski svet Slovenije, 2006) in sodoben fenomen (Gillis, 1999, v Ule, 2002), njeno odkritje pa je bilo neizogibno v vseh družbah, usmerjenih v individualizacijo. (Ule, 1995a)
Mladost je definirana kot obdobje, ki predstavlja svet mladih in se je intenzivno kreiralo od šestdesetih let dalje ter je na eni strani ločeno od otroštva in na drugi od odraslosti.
(Ule, 2002) M. Ule (1995a) ter M. Ule in M. Kuhar (2002) trdijo, da mladost omogoča prelaganje obveznosti in nalog odraslega sveta, ki bi sicer posameznike čakale takoj po puberteti, na kasnejši čas. S tem mladim omogoča eksperimentiranje z različnimi oblikami življenja in postopno sprejemanje družbenega sveta. (Ule, 1995a) Uveljavljanje obdobja je s seboj prineslo pomembne spremembe, ki so odmevale v (razvitih) družbah v drugi polovici 20. stoletja, mdr. detabuizacijo spolnosti in razvoj ekološke zavesti. (Ule, 2002)
Po M. Ule (1995a, str. 16) lahko na mladost z vidika biografije posameznika gledamo kot na prehod od otroštva k odraslosti, ki vsebuje več drugih, za posameznika pomembnih prehodov oz. premikov:
- od fluidne podobe o sebi k zgrajeni identiteti;
- od relativno “omejenega spektra socialnih vlog otroka in mladostnika h kompleksnim in celostnim socialnim vlogam odraslega človeka”;
- od večinske usmerjenosti v šolanje in prosti čas do pretežne usmerjenosti v delo in zaposlitev;
- od ekonomske odvisnosti k ekonomski neodvisnosti;
- “od pretežnega sprejemanja znanja in informacij k njihovi uporabi”;
- “od pravno in politično nekompetentne osebe k politični polnoletnosti in pravno odgovorni osebi”.
S tem se strinjajo tudi drugi avtorji, ki ključne sfere življenjskih prehodov mladih (in s tem glavne značilnosti mladosti) strnejo na sfero izobraževanja (prehodi v izobraževanje in znotraj izobraževanja), sfero zaposlitve (prehod na trg dela, doseganje ekonomske neodvisnosti), sfero samostojnega bivanja (neodvisnost od
izvorne družine) ter partnerstva (in starševstva). (Kuhar, 2013b; European Union, 2016)
Tradicionalno je bila mladost v modernih družbah razumljena kot stopnja v razvoju, iz katere mladi po korakih v urejenem časovnem zaporedju oz. modelu neprekinjene verige (Kuhar, 2013b) preidejo v odraslost. (Ule, 1988; Leccardi, 2005) M. Ule in M.
Kuhar (2002, str. 41–42) prehode v tradicionalnih družbah predstavita z modelom peščene ure, ki mladost prikazuje kot “življenjsko fazo ključnih izbir in odločitev”, v kateri mladi pri prehodih “niso bili prepuščeni sami sebi”, saj so pomembno vlogo igrali dominantna kultura, starševska kultura, država, skupnost, starši in religija. Avtorici (prav tam) današnje prehode označujeta za položaj “biti” nekdo, npr. delavec, potrošnik ipd., saj so, kot piše M. Kuhar (2013b), prehodi odvisni od kulturnih dejavnikov (delitev faz življenjskega poteka), družbenih institucionalnih ureditev (države in trga) ter normativnih pričakovanj glede prvih in drugih.
M. Kuhar (2013b) opozarja, da se zgodovinskost prehodov še vedno empirično preučuje in da nekateri avtorji (npr. Vickerstaff, 2003) dokazujejo, da prehodi niso bili nikoli gladko zaporedni in vnaprej zarisani. Poudarja pa (prav tam, str. 14–15), da med avtorji – npr. Furlong in Cartmel (1997) ter Du Bois-Reymond in Chisholm (2005) – obstaja soglasje, da “so mladinski prehodi v vseh evropskih državah podaljšani, bolj negotovi, manj predvidljivi v tempiranju in zaporedju ter bolj individualizirani kot v preteklosti”. O destandardizaciji statusnih prehodov v življenjskem poteku piše tudi Hurrelmann (1994, v Zorc-Maver, 2008).
Prehodi torej postajajo v času družbene modernizacije, fragmentiranem in negotovem socialnem kontekstu v primerjavi s preteklostjo vse bolj destandardizirani, fleksibilni, reverzibilni, podaljšani, nelinearni, deregulirani, tvegani in negotovi. (Ule in Kuhar, 2002; Leccardi, 2005; Zorc-Maver, 2008; Kuhar, 2013b; Kregelj, 2016) Takšne prehode M. Ule in M. Kuhar (2002) imenujeta brikolaž prehodi, za katere je značilna mnogoterost poti, na katerih bi se naj mladi (z)našli sami in postali kreativni ali poraženci. Ideja, da je izbira med tema dvema možnostma odvisna samo od odločitev mladih, je v današnjem času zelo popularna. V tem modelu prehodov je pomembna vloga vrstnikov, medtem ko starši niso del modela, ampak le upajo na otrokov individualni uspeh. (prav tam) Mladi so tako odvisni predvsem od lastne iniciative in projektov lastnega življenja, s ciljem zagotoviti si varnejšo prihodnost. (Kregelj, 2016) Omenjene spremembe v prehodih so največkrat razumljene kot znaki individualizacije (Roberts, 2009, v Kuhar, 2013b) v kombinaciji s teorijo modernizacije (Inglehart in Welzel, 2005, v Kuhar, 2013b). Du Bois-Reymond in Lopez Blasco (2003, v Kuhar, 2013b) sta za reverzibilne prehode in današnjo situacijo mladih, v kateri se nahajajo pod pritiski nasprotujočih si socialnih pričakovanj na različnih področjih življenja, uvedla metaforo yo-yo prehodov. Ti se, gledano s perspektive posameznika, dogajajo en po en naenkrat, v realnosti pa velikokrat potekajo vzporedno, odnosi med njimi pa so kompleksni in raznovrstni. (Kuhar, 2013b)
Sprememba prehodov je omogočena tudi zaradi vedno večjega števila mladih, ki so vključeni v izobraževanje, še posebej visokošolsko. Slednje zaradi fleksibilne podzaposlenosti ter nestabilnih in manj varnih zaposlitev opravlja vlogo nekakšnega
“inkubatorja”, ki omogoča prelaganje vstopa na trg dela. Mladi tako danes vstopajo v zaposlitev kasneje kot pretekle generacije, država pa s svojim delovanjem to spodbuja in podpira (Kuhar, 2013b). Izobraževalni moratorij sodobne mladosti ne vključuje
samo izobraževanja, temveč tudi prostočasne dejavnosti in eksperimentiranje na področju partnerstva in seksualnosti ter je tudi zato ključna sprememba, saj daje mladim “čas za oblikovanje svoje osebnosti, interesov in potreb, lastnega življenjskega poteka”. (Ule, 1995a, str. 22) Bourdieu (1993) prikazuje možnost sekundarnega in terciarnega izobraževanja kot pomembno socialno dejstvo. To je čas, ki ga je v preteklosti zapolnjevalo delo, danes pa za relativno dolgo časa predstavlja eksistenco, ločeno od socialne igre življenja. Nadaljuje, da je izobraževanje simbolično prelaganje odraslosti in ekonomske neodvisnosti, hkrati pa proizvaja aspiracije, ki niso v sorazmerju z resničnimi možnostmi (prav tam).
S prelaganjem vstopa na trg dela in s tem ekonomske neodvisnosti od staršev je povezano prelaganje odselitve od izvorne družine oz. zapustitev doma staršev ali skrbnikov. V Sloveniji se moški v povprečju od izvorne družine odselijo pri 31,5 letu, ženske pa pri 29,5 leta. (Labour Force Survey, 2007, v Comission of the European Communities, 2009, v Kuhar, 2013b) Splošno podaljševanje bivanja v izvorni družini je lahko povezano z udobnostjo ‘hotela mama’ (Ule in Kuhar, 2003, v Kuhar, 2013b), velik del pa prispeva tudi za mlade neugodna stanovanjska politika (pomanjkanje stanovanj po dostopni ceni) in značilnosti zaposlovanja mladih (nestabilne in manj kakovostne zaposlitve). (Bavčar Čargo, 2018) S pozno odselitvijo od doma se na kasnejši čas prestavlja tudi starševstvo, za katerega je največkrat značilno manjše število otrok. (Comission of the European Communities, 2009, v Kuhar, 2013b) To sicer ne pomeni seksualne neaktivnosti mladih ali odsotnosti sklepanja partnerskih zvez, poleg tega skupno bivanje s partnerjem ali rojstvo otroka ni več v tolikšni meri povezano s poroko. (Kuhar, 2013b) Mladi danes skrbno načrtujejo družinsko življenje in otroke. (prav tam)
Prisotna je pluralizacija življenjskih potekov in družinskih oblik (Kuhar, 2013b), pot do odraslosti ni uniformni proces, saj je vedno različna. (Ule, 1995a) V preteklosti je odraslost pomenila konec šolanja, redno službo, odselitev od staršev, življenje s partnerjem in rojstvo otroka, danes pa je definicijo dosega odraslosti težko začrtati.
(Kuhar, 2013b)
V razvojni psihologiji bi obdobje mladosti še najbolj odgovarjalo obdobju poznega mladostništva, iz katerega posameznik preide v odraslost, ko po Fasick (1994, v Zupančič, 2009a, str. 512) “prevzame eno izmed odraslih socialnih vlog”. Opredelitve slednjih se razlikujejo tako med družbami kot tudi družbenimi skupinami, a »navadno vključujejo vsaj enega izmed naštetih normativnih dogodkov: zaključek izobraževanja, vstop na delovno mesto, vodenje neodvisnega gospodinjstva, oblikovanje razmeroma stabilne partnerske zveze ali zakona in starševstvo«. (prav tam, str. 512)
M. Zupančič (1997, str. 24) izpostavi sledeče kriterije ali njihove kombinacije za vstop v odraslost:
a) pravno legalni (v Sloveniji dopolnjenih 18 let), b) sociološki (opredeljena socialna vloga),
c) ekonomski (ekonomska neodvisnost od družine) in
d) psihološki (razrešitev razvojnih nalog mladostništva, doseganje relativne spoznavne, čustvene, socialne in moralne zrelosti).
Arnett (1997) izpostavlja vidik socialne konstrukcije dosega odraslosti in raziskuje, kako prehod konceptualizirajo udeleženci njegove raziskave – študentje sami. Večina
vzorca je zavrnila pomembnost običajnih kriterijev odraslosti, kot so zaključek šolanja, začetek zaposlitve s polnim delovnim časom, poroka in starševstvo. Kot pomembne vidike odraslosti so zagovarjali predvsem pomen finančne neodvisnosti od staršev, odselitev z doma staršev, odločanje o osebnih prepričanjih in vrednotah neodvisno od staršev, vzpostavljanje enakovrednega odnosa s starši ter v malo manjši meri emocionalno samokontrolo (prav tam).
Miheljak (2002a, str. 125) meni, da je prehod v odraslost “omogočen takrat, ko so izpolnjene oz. razrešene vse razvojne naloge in je hkrati prišlo do psihodinamsko uspešne ločitve od staršev”. Razvojne naloge oz. spretnosti, znanje ipd., ki jih mora posameznik usvojiti v mladostništvu, so po Horvat in L. Magajna (1987, str. 234–235) sledeče:
1) zrelejši odnosi z vrstniki obeh spolov (vrstniško sprejemanje in potrditev);
2) oblikovanje svoje spolno-socialne vloge in identitete;
3) sprejemanje in učinkovito uporabljanje lastnega telesa;
4) čustvena neodvisnost od staršev oz. odraslih (zrelejši, enakopravnejši odnos s starši);
5) pripravljanje na zakon in družinsko življenje (socialno učenje, empatija, izražanje čustev, reševanje konfliktov);
6) priprava na poklicno in družbeno udejstvovanje (iskanje ustrezne poklicne dejavnosti, oblikovanje odnosa do dela in ustvarjalnosti);
7) oblikovanje lastnega vrednostnega sistema in etičnih načel (oblikovanje lastne identitete);
8) želja oz. pripravljenost in sposobnost opravljati družbeno odgovorne dejavnosti (zrela odrasla osebnost).
Življenjsko obdobje mladosti z vidika razvojne psihologije zaznamuje odprtost do novih izkušenj, pripravljenost tvegati, težnja po neodvisnosti, kritično in racionalno razmišljanje ter pripravljenost za soočenje s težavami (Marcia, 1980, v Zupančič, 2009a). Mladostniki so sposobni razmišljati o različnih hipotetičnih in abstraktnih možnostih, načrtujejo prihodnost ter razmišljajo o političnih in filozofskih temah (Zupančič, 1997) M. Ule (2008) mladim pripisuje vlogo pomembnih nosilcev novosti.
Morda je temu tako, ker so mladi po M. Ule (1995a) zmožni distancirati se od družbenega tkiva, saj vanj še niso vpeti tako kot odrasli. Današnja generacija mladih je odraščala skupaj z novimi tehnologijami in je hkrati najbolj mobilna generacija doslej. Pri tem nas ne more čuditi, da je njihovo življenje večinoma zaznamovano s t.
i. situacijskim življenjem, za katerega je značilno sprejemanje sprotnih odločitev glede na situacijo in kontekst, v katerem se nahajajo (Kregelj, 2016).
V pregledu razvojnih obdobij na področju razvojne psihologije je mladostništvo opredeljeno z začetkom pubertete in dosegom 22. oz. 24. leta starosti. Nato se začne obdobje zgodnje odraslosti, ki traja nekje do 40. oz. 45. leta (Zupančič, 2009b). Zaradi značilnosti današnje mladosti (podaljševanja) in prehodov (reverzibilnih) naštevam tudi razvojne naloge zgodnje odraslosti. M. Zupančič, T. Kavčič in U. Fekonja (2004, str. 635) mednje prištevajo:
1) samostojnost,
2) integracija socialnih vlog, 3) čustvena stabilnost, 4) ustalitev v poklicu, 5) intimnost,
6) prilagajanje na partnerstvo/zakonsko skupnost, 7) ureditev bivanja,
8) prilagajanje na starševstvo in
9) razvoj pripadnosti družbenim skupinam in razvoj državljanske odgovornosti.
Sedaj smo torej že vzpostavili, da sodobna mladost ni več jasno začrtana pot, ki te pripelje od otroštva do enoznačne odraslosti, ampak se pojavlja t. i. alternativni scenarij večne mladosti. (Ule in Kuhar, 2002) Horvat (2003) piše, da tudi v odraslosti dogodki niso več tako predvidljivi. Naš čas je prežet z mnogimi kulturnimi spremembami, ki vplivajo na vedno večjo podobnost življenja mladih in odraslih. M.
Kuhar (2013b) zapisano predstavi kot možnost vedno znova odločati se o stvareh, ki so bile v preteklosti vezane na odločitve v mladosti. Meje med mladostjo in odraslostjo so vedno bolj meglene, kar je vidno npr. v tipičnih zaposlitvah “odraslih” in “mladih”:
nekateri študentje in šolarji delajo, veliko odraslih pa se vrača v izobraževalni proces.
(Ule in Kuhar, 2002; Kuhar, 2013b)
Bourdieu (1993) ne govori o točno definiranih mladih in starih, ampak o odnosu med njimi, saj je nekdo nekomu vedno mlajši ali starejši. Zato je takšno definiranje tako različno in posledično podvrženo manipuliranju. Pravi, da je odnos med socialno starostjo in biološko starostjo zelo kompleksen, zato je tudi povezovanje interesov skupine »mladih« z biološko starostjo manipulacija. Mladost in starost sta sociološka konstrukta in ideološko razlikovanje mladih od starih s seboj prinese pripisovanje določenih zadev mladim ter s tem odvzem drugih, ki so pripisane starim. Takšno ločevanje je povezano z vprašanjem o moči oziroma porazdelitvi le-te. Klasificiranje tako glede na starost kot tudi npr. spol, razred ipd. vedno pomeni postavljanje določenih meja in produciranje nekega reda, v katerega se mora vsak umeščati glede na svoje mesto (Bourdieu, 1993).
Interesi mladih
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2010) je interes med drugim opredeljen kot zanimanje za nekaj in kot tisto, kar nekomu predstavlja vrednoto. M. Ule (2008) vrednote pojasni kot ključne ideje, cilje in vodila, ki imajo trajno moč v dejavnostih, odnosih, stilu in poteku našega življenja. So nejasne usmeritve v notranjosti, ki jih lahko zaznamo tudi v posameznikovi izbiri zapolnjevanja prostega časa. (prav tam) Musil in Lavrič (2011) jih opisujeta podobno in dodajata, da so odsev družbe v posamezniku.
Ko govorimo o vrednotah (in zanimanjih, op.a.) mladih, se moramo zavedati, da opisane značilnosti in spremembe, ki jih bom zapisala v nadaljevanju, ne veljajo za vse, saj mladi niso homogena skupina (Ule, 2008) in se pojavljajo razlike (in celo nasprotja) med različnimi kategorijami mladosti, npr. med mladimi, ki delajo in tistimi, ki študirajo – govorimo torej o kontinuumu mladosti in mladih. (Bourdieu, 1993) Četudi se izpostavljajo razlike v potrebah, željah in pričakovanjih mladih glede na generacijo (Peterlin, b.d.), menim, da moramo v mislih ohraniti edinstvenost vsakega posameznika, njegovo osebno zgodovino in aspiracije za prihodnost.
V času klasične mladosti oz. mladosti prehodnega moratorija so vrednote mladih temeljile na sprejemanju, identifikaciji z že postavljenimi vrednotami in ponotranjanju le-teh – vstop v odraslost je pomenila npr. vrednoto dela kot prioritete in sekundarni pomen prostega časa. S sekundarnim in terciarnim izobraževanjem ter podaljšanim
moratorijem so mladi, še posebej številčno pogostejši študentje, pridobili več avtonomije in svobode tudi znotraj delovanja mladinskih (sub)kultur. Posledično so pridobili prostor za relativiziranje javno razglašenih vrednot, izražanje dvoma o njih in iskanje novih (Ule, 2008).
S prodorom vrednot mladih in mladinskih (sub)kultur (npr. seksualna osvoboditev in individualna svoboda v izražanju) v javnost v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so generacije mladih vstopile v svet množične porabe in množičnih medijev ter dokončno odstopile od vrednot tradicionalnega industrializma, kar imenujemo kulturna modernizacija mladine. Mladina se je oblikovala kot družbena skupina s svojstvenim vrednostnim sistemom, vrednote kot težko dosegljive ideale pa so zamenjali različni življenjski vzorci znotraj življenjskih stilov (Ule, 2008). Du Bois Reymond (1998, v Kuhar, 2013b) jih imenuje izbirne biografije.
Do kulturne modernizacije mladine so nekateri avtorji (npr. Noel-Neumann) zavzeli negativno držo ter jo povezali z izgubo vrednot, vrednostno anomijo, narcizmom mladih in propadom protestantske etike dela zaradi odklanjanja dela kot življenjske prioritete. Na drugi strani imamo avtorje (npr. Inglehart), ki vidijo pomik od prejšnjih vrednot k postmaterialnim vrednotam (v zahodnih družbah) kot razumljiv in skladen z Maslowo teorijo motivacije. Gre za približevanje kritično avtonomni prosocialnosti, individualizmu in hedonizmu, ki se med drugim kažejo kot samostojnost, pomoč in spoštovanje drugih, kreativnost, nagnjenosti k užitku in spremembam (Ule, 2008).
Miheljak (2002a) kulturno prevrednotenje pripisuje dejstvu, da je za materialno eksistenco v zahodnem svetu relativno dobro poskrbljeno z zagotovitvijo minimalne varnosti. Posledica je postmodernizem (prav tam), ki je s seboj prinesel nove vrednote, življenjske stile, obstoj individualne izbire znotraj teh stilov ter večjo toleranco do diferenc na področju etnije, kulture in seksualnih praks. (Inglehart, 1997 v Miheljak, 2002a)
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bile na podlagi raziskave Mladina ’93 med mladimi najpomembnejše vrednote resnično prijateljstvo, varnost njihove družine, mir v svetu ter svoboda delovanja in mišljenja (Ule in Miheljak, 1995), kar so po M. Ule (1995b, str. 100) osnovni predpogoji “za varno in mirno življenje”. Med najmanj pomembne so uvrščali vzdrževanje tradicionalnih vrednot, imeti moč nad drugimi ter biti avtoriteta, voditelj. (Ule in Miheljak, 1995) Sedem let kasneje je najbolj vidna sprememba v pomembnosti vrednote zdravja. V raziskavi Mladina 2000 je bilo zdravje mladim najpomembnejše, temu so sledile vrednote resnično prijateljstvo in družinsko življenje, najmanj pomembno pa jim je bilo – podobno kot v preteklosti – imeti moč nad drugimi, biti avtoriteta, voditelj ter živeti v miru sam s seboj. (Miheljak, 2002b) Še deset let kasneje, v raziskavi Mladina 2010, so bile med mladimi na vrhu po pomembnosti še vedno vrednote zdravje, resnično prijateljstvo in družinsko življenje, pridružila se jim je še vrednota svoboda delovanja in mišljenja (ki je bila na vrhu tudi v raziskavi ’93), med najmanj pomembne pa zraven prejšnjih spadata še vrednoti vzdrževanje tradicionalnih vrednot in materialne dobrine. (Lavrič, 2011) Pomembnost zdravja je v primerjavi s preteklostjo najbolj izstopajoča. To dejstvo T. Rener (2002) interpretira kot poskus zagotavljanja ontološke varnosti in umikanje pred politiko v zasebnost. Slednje je vidno tudi pri rezultatih o interesih mladih.
Musil in Lavrič (2011) ugotavljata, da se hierarhija vrednot v desetih letih (od 2000 do 2010) ni posebej spremenila, razen vrednote red in stabilnost, ki je v novejši raziskavi
višje, ter vrednote vzdrževanje tradicionalnih vrednot, ki je mladim sedaj manj pomembna. Najmanj pomembnosti mladi pripisujejo statusno-materialističnim vrednotam. (Musil in Lavrič, 2011) S tem so se spremenile tudi značilnosti vrednot, saj so bile prejšnje materialno-karierne bolj jasne (glede norm, vedenjskih pravil, življenjskih ciljev), s premikom k postmaterialnim-osebnostnim vrednotam pa smo soočeni s fluidnimi in spremenljivimi usmeritvami. (Ule, 2008) V desetih letih so mladi zmanjšali pomembnost vseh vrednot, razen vrednote imeti moč nad drugimi, ki jim je malo bolj pomembna kot prej. (Musil in Lavrič, 2011) Musil in Lavrič (2011) to ne označujeta za apatičnost mladih ali njihovo krizo vrednot, temveč menita, da je to lahko izraz njihove kritičnosti do glavnih idej v družbi.
M. Ule (2008) izpostavlja predvsem spremembe vrednot mladih na področju zasebnosti, poklicnega dela in javnosti oziroma politike, katerih skupni element je postopno odmikanje od sklopa vrednot delo-zaposlitev-kariera-zaslužek k sklopu odnosi-osebni razvoj-kreativnost-izobrazba-kakovostno vsakdanje življenje.
Spremembe v zasebnosti so vidne v povezavi s partnerskim in družinskim življenjem ter odločanju o starševstvu. V zakonu je danes parom pomemben zaupen odnos, ki temelji na spoštovanju, razumevanju, strpnosti in svobodni izbiri, medtem ko je v petdesetih zakon predstavljal predvsem institucijo ter znotraj tega pomen vloge hranilcev in gospodinj. Danes se zakon in starševstvo ne pojavljata več nujno skupaj.
Delo je včasih predstavljalo varnost in posledično pri delavcih gojilo lojalnost do zaposlitve, v današnjem zahodnem svetu pa je zaposlitev negotova, včasih celo nedosegljiva (pojav nezaposlenosti). Ljudje izgubljajo zaupanje v organizacije, ki bi jim naj zagotavljale varnost, mladi pa se ne pehajo več toliko za napredovanje, kariero in višanje prihodkov, ampak so bolj osredotočeni na doseganje ravnotežja med zasebnim in službenim življenjem. To je povezano z novimi prioritetami, kot so odnosi, višanje kakovosti življenja, prosti čas in samouresničenje, ki nadomeščajo prejšnje, bolj materialne vrednote (prav tam). Avtorica (prav tam) ob tem poudarja, da mladi ne zavračajo dela, ampak se je koncept dela spremenil, saj kot pravi Strikker (1990, v Ule, 2008), zaslužek ni več največje merilo izbire dela in je zaposlitev brez dobrih medosebnih odnosov, kreativnosti, možnosti samouresničenja, dodatnega izobraževanja in produktivnosti za mlade le obremenilna nujna obveznost. (Ule, 2008) M. Ule (2008) pri primerjavi zahodnih družb v sedemdesetih in osemdesetih letih ter današnjo zahodno družbo bolj kot spremembe vrednotnih usmeritev mladih izpostavlja spremembe v njihovi preusmeritvi od družbene kritike in socialnega idealizma k pragmatizmu, saj jih zanima predvsem reševanje zasebnih praktičnih problemov glede usmeritev in priložnosti v njihovem življenju (uspešnost v poklicu, odnosi). Tudi Musil in Lavrič (2011) med mladimi zaznavata premikanje od kolektivistične usmerjenosti proti individualistični in znotraj tega tekmovalnosti kot strategiji soočanja z negotovostjo družbe in prehodov v njej. Četudi je na prvi pogled to označeno z egoizmom in narcisizmom, gre pravzaprav za “iskanje novih družbenih vezi” v družini, prijateljstvu, v delovnem okolju in v javnosti. (Ule, 2008, str. 184) Avtorica (prav tam) meni, da vrednote niso razpadle, ampak gre med mladimi in starejšimi generacijami za konflikt vrednot. Mladi so v družbi negotovosti postavljeni pred visoke zahteve po uspešnosti in mnoga tveganja. (Ule, 2008) Večina mladih je kot odziv na razmere v družbi povečala svojo prizadevnost in raziskuje dane priložnosti in tveganja, manj pa se ukvarja s protestiranjem in zavračanjem te družbe.
(prav tam, str. 185) Kljub temu lahko zasledimo primere upiranja obstoječemu sistemu. Pred kratkim smo lahko to opazili npr. pri protestih za spodbujanje sprememb
na področju podnebne politike. Mladi s svojim delovanjem navkljub majhnemu zanimanju za tradicionalno politično udejstvovanje torej presegajo osebne interese, med drugim z ekološko ozaveščenostjo, ki je v Sloveniji prisotna bolj kot v povprečju in je pozitivno povezana z zanimanjem za izobraževanje, samoizobraževanje, znanost, umetnost in poklic. (Musil in Lavrič, 2011)
V individualiziranem vrednostnem sistemu so v ospredju dolžnosti do samega sebe, kar je v nasprotju s tradicionalno etiko, kjer je bil poudarek na dolžnostih do drugih in do celotne družbe. (Ule, 2008) V skladu z individualistično naravnanostjo je prepričanje mladih, da lahko uspejo s trdim delom in prizadevnostjo, torej z zanašanjem predvsem nase. (Musil in Lavrič, 2011) Ob tem pomislim na nove
‘poklice’, ki so vezani predvsem na uporabo spleta, npr. blogerji, vlogerji, youtuberji, instagramerji ipd. Pri tem se morajo osebe zanesti predvsem nase, svojo iniciativnost, objavljanje vsebin, privlačnost publiki ipd., medtem ko je zaslužek velikokrat dlje časa nezanesljiv, mladi pa so pogosto brez socialne varnosti. (Klumpp, 2019)
V raziskavi Mladina 2010 so mlade najbolj zanimale teme: spolnost in ljubezen, služba in poklic ter zabava in razvedrilo, najmanj pa politika in politični dogodki, vojaške zadeve in vera. (Musil in Lavrič, 2011) Tudi deset let prej so imeli podobna zanimanja;
najbolj so jih interesirala področja prijateljstva, družine, spolnosti, telesa in zunanjega videza. (Miheljak, 2002b) Raven zanimanja se je v primerjavi raziskav Mladina 2000 in Mladina 2010 na splošno znižala, razen zanimanja za uživanje hrane in pijače, ugotavljata Musil in Lavrič (2011). Š. Frlec (2008) piše, da trajen interes posameznika za neko dejavnost podpira njegov občutek učinkovitosti in zadovoljstvo s samim sabo.
Musil in Lavrič (2011) opažata dve skupini interesnih področij: področja, ki predstavljajo individualistične interese (od spolnosti do nakupovanja), za katere je več zanimanj, ter področja, ki zajemajo širše družbene teme (od vojske do nacionalnosti), za katere je med mladimi manj interesa. Tudi T. Rener (2002) piše o umikanju temam, kot sta politika in ekonomija, ter obračanju mladih v zasebnost, kar pripiše občutku nemoči in nesmiselnosti upiranja. S tem se skladajo rezultati, ki kažejo, da se mladi večinoma zanašajo na ljudi v svojem neposrednem okolju in najbolj (odgovor popolnoma) zaupajo staršem, bratom in sestram ter prijateljem (zasebni odnosi), najmanj (odgovor nič) pa duhovnikom, cerkvi, bogu, političnim strankam in vodilnim politikom. (prav tam) Inglehart (1997, v Miheljak, 2002a) pravi, da je nezainteresiranost za politiko ter obračanje v zasebno življenje univerzalno.
M. Ule (2008) razloži, da se mladi sicer zanimajo za politične teme, npr. socialna pravičnost, okoljske teme, marginalne skupine, a se odmikajo od tradicionalnih dejavnosti v političnem življenju in sodelovanju v političnih strankah. Odmikanje je podkrepljeno s strani samih politikov, ki več moči polagajo na glasove starejših generacij. Ugotavlja (prav tam), da mladi ostajajo zunaj politike, a so svoj prostor in zabavo odkrili v delu, športu, porabi in življenju nasploh. Treba se je zavedati, da ima prav njihova nepolitičnost politični naboj, saj se s svojo vrednotno usmerjenostjo (vstran od političnih zadev) upirajo nesmislom in nekritičnemu ovrednotenju obveznosti, v katerih se odrasli velikokrat izgubijo (prav tam).
Prosti čas mladih
Obstaja več različnih opredelitev prostega časa: čas, s katerim razpolagamo; čas, ko ne delamo; čas zase; čas za zabavo; čas, porabljen kot sami želimo; ostanek časa po
službi, šoli in ostalih obveznostih (rezidualni čas); ali čas, ki ga porabimo za prostočasne aktivnosti. (Ule in Kuhar, 2002) Kirbiš (2011) dejavnosti, ki ne spadajo v izobraževanje in delo, imenuje vsakodnevne oz. rutinske dejavnosti, ki so pogosto del vsakdana mladih, starih med 15 in 29 let. Prosti čas se povezuje s subjektivnim izkustvom in svobodno izbiro, njegova poraba pa je odvisna od ekonomskega in kulturnega kapitala posameznika, s čimer lahko ustvarja dodatne neenakosti in izključenost še posebej mladih z nižjimi dohodki in brezposelnih. (Ule in Kuhar, 2002) Prosti čas mladostnikov je pomemben tudi zaradi vpliva, ki ga ima na njihov psihosocialni razvoj (Larson, 2000), ter dobrobiti, ki jo lahko doprinesejo zadovoljujoči odnosi, na katerih gradi v sklopu prostočasnih dejavnosti (Salend, 1999 in Abbott- Chapman in Robertson, 2009, v Kirbiš, 2011). Slednje omogočajo tudi razvijanje in nadgrajevanje kompetenc in spoznavanje družbenih vlog. (Eccles, 1999, v Kirbiš, 2011) Larson (2000) piše, da so za mlade in razvijanje njihove samoiniciative še posebej doprinosne strukturirane prostovoljne aktivnosti. To so aktivnosti, ki jih organizirajo odrasli ali pa jih strukturirajo mladi sami, npr. igranje v glasbeni skupini s prijatelji. Kriterij je prostovoljno udejstvovanje (torej ne na zahtevo npr. šole) in vsebovanje neke strukture, kar pomeni, da obstajajo glede izvajanja aktivnosti pravila, cilji in omejitve (prav tam). M. Ule (2000, v Kirbiš, 2011) izpostavlja, da tudi nestrukturirane dejavnosti omogočajo regeneracijo, sprostitev, druženje in znotraj tega vzdrževanje socialnih mrež ter postanejo problematične šele, kadar prevladujejo.
Kirbiš (2011) se temu prepričanju pridružuje in poudarja, da nestrukturirane dejavnosti omogočajo izražanje, ukvarjanje z interesi ter ponujajo možnost dograjevanja nadarjenosti in identitete, s čimer pripomorejo k pozitivnemu razvoju.
Četudi pišemo o strukturiranih in nestrukturiranih prostočasnih dejavnostih, razlika med njimi ni vedno jasna oz. so možne različne stopnje (ne)strukturiranosti. (Kirbiš, 2011) V skladu s tem nekateri avtorji, npr. Bohnert idr. (2009, v Kirbiš, 2011), uporabljajo termin nestrukturirane aktivne dejavnosti, med katere spadata npr.
ustvarjalnost in kulturno udejstvovanje. Uporaba prostega časa se lahko deli na aktivno, konstruktivno, inteligentno porabo (npr. branje) in pasivno porabo (npr.
gledanje televizije), nekateri mladi pa svoj prosti čas namenijo načrtnemu oblikovanju telesa ali celotnega življenja, kar imenujemo kalkulativni hedonizem – vsebina prostega časa se izkoristi za napredovanje na drugih področjih življenja. (Ule in Kuhar, 2002) Kirbiš (2011) piše, da se mladi v Sloveniji v prostem času ukvarjajo večinoma s pasivnimi dejavnostmi in na drugi strani s športom. M. Ule in M. Kuhar (2002) v povezavi s tem izpostavljata, da naša družba stremi k povzdigovanju ukvarjanja s telesom in telesnimi aktivnostmi za pridobitev izurjenega in oblikovanega telesa, saj je individualizacija s seboj prinesla potrebo po zanašati se predvsem nase in na svoj izgled. Telo je tako postalo projekt (Giddens, 1991), sredstvo za grajenje identitete in samopredstavljanje ter v družbi negotovosti področje, s katerim lahko mladi upravljajo (Ule in Kuhar, 2002). Odnos do telesa in zunanjega videza mladih je odsev pozne moderne, ki je zaznamovana z idealiziranjem mladosti. (prav tam)
Dejavnosti mladih Kirbiš (2011) razvršča v šest razsežnosti:
1. družbeno-kulturni aktivizem;
2. družabne dejavnosti (npr. druženje in obiskovanje zabav): nestrukturirane, pogojno spadajo med strukturirane;
3. družinske dejavnosti: spadajo med strukturirane;
4. računalniške dejavnosti: nestrukturirane;
5. športne dejavnosti: strukturirane;
6. gledanje televizije: med strukturirane in nestrukturirane.
V raziskavi Mladina 93’ so mladi v prostem času povprečno najpogosteje poslušali glasbo, bili s prijatelji ali gledali televizijo. (Ule in Miheljak, 1995) V raziskavi Mladina 2000 so se mladi v prostem času najpogosteje (odgovora pogosto in zelo pogosto) ukvarjali s športom, hodili v kino, gledališče in na koncerte, lenarili ter se dodatno izobraževali. Najmanj pogosto so se ukvarjali s političnimi aktivnostmi, sodelovali v humanitarnih dejavnostih in hodili na izlete z družino (Miheljak, 2002b).
Raziskava Mladina 93’ je pri prostočasnih dejavnostih pokazala tako spolno diferenciacijo kot tudi diferenciacijo glede na tip šole. Gimnazijci in gimnazijke berejo več knjig, se pogovarjajo o osebnih problemih, delajo na računalniku in se ukvarjajo z glasbo. Ženske se v primerjavi z moškimi pogosteje pogovarjajo o osebnih problemih, berejo več knjig in se redkeje ukvarjajo s športom (Ule, 1995b). V raziskavi Mladina 2000 mladi v Sloveniji, predvsem ženske, največ časa posvetijo druženju (s partnerjem/partnerko, prijatelji/-cami) ali gledanju televizije, zapolnijo pa ga tudi z gospodinjskimi opravili, delom na vrtu/kmetiji in ukvarjanju z otroki. (Ule in Kuhar, 2002) V primerjavi z ženskami moški porabijo več časa za službene aktivnosti izven delovnika in za druženje s prijatelji. (prav tam) S športom se bolj ukvarjajo moški kot ženske, obratno pa velja za branje in pisanje. S starostjo in zaposlitvijo ukvarjanje s športom upada, za slednje je značilna poraba prostega časa z namenom počitka in regeneracije za delo. (prav tam) “Prosti čas lahko predstavlja tudi kompenzacijo za izgube v delovnem času”. (prav tam, str. 70)
Med prostočasnimi in vsakodnevnimi dejavnostmi mladih se v letu 2010 pogosteje kot 10 let nazaj pojavljata še posebej ukvarjanje s športom, ukvarjanje z računalnikom, obiskovanje sorodnikov, več pa je tudi posvečanja umetniškemu izražanju (glasba, petje, ples, gledališče, likovna umetnost ipd.) in osebnega druženja s prijatelji.
Zmanjšala se je pogostost gledanja televizije, pisanja dnevnika, pesmi in pisem, ukvarjanja s političnimi aktivnostmi, sodelovanja v humanitarnih dejavnostih, osebnega druženja s partnerjem, nakupovanja, ukvarjanja z otroki, v manjši meri pa tudi obiskovanja kina, gledališča in koncertov ter udeleževanja družinskih izletov (Kirbiš, 2011).
V javnosti je včasih govora o preobremenjenosti mladostnikov, doživljanju stresa in občutku izgorelosti zaradi količinsko preveč raznolikih strukturiranih prostočasnih dejavnosti, ki zapolnjujejo njihov čas v kombinaciji s šolskimi in/ali delovnimi obveznostmi. (Kirbiš, 2011) Kljub temu Kirbiš (2011) meni, da na podlagi analiz o prostočasni preobremenjenosti ne moremo govoriti, nekateri avtorji, npr. Mahoney idr.
(2006, v Kirbiš, 2011), pa delež mladih, ki bi lahko spadali v to skupino, označuje za izjemno majhen. Mladi načeloma prosti čas dojemajo kot sprostitev in užitek (Schiano et al., 2007, v Kirbiš, 2011), kar se povezuje z rezultati študije Kozar idr. (2006, v Kirbiš, 2011), kjer ugotavljajo vpliv prostočasnih nestrukturiranih dejavnosti na zmanjšano doživljanje stresa mladih. V današnjem času, času družbenih sprememb, ki puščajo svoj pečat tudi v življenju mladih, pa se je po mojem mnenju treba vprašati, koliko takšnega prostega časa mladim zares ostane po ostalih obveznostih oz. delu
“za prihodnost”. M. Ule in M. Kuhar (2002) v sklopu prostega časa izpostavljata pomembnost vplivov sprememb na trgu dela in izobraževanja, ki pri nekaterih
mladostnikih vplivajo na manjšo količino le-tega, saj se v obdobju mladosti delo in izobraževanje velikokrat prekrivata. Veliko mladih med izobraževanjem dela npr. preko študentskega servisa. (prav tam)
Ranljivost mladih
Mladi so hkrati svobodnejši (z vidika tradicionalnih vezi in odvisnosti) kot prej, a so sedaj večinoma nemočni pred pritiski nekaterih drugih socialnih institucij, npr. trga delovne sile, izobraževalnih sistemov, sistemov socialnega skrbstva in zavarovanja ter drugimi. (Ule in Kuhar, 2002; Beck, 1997, v Ule, 2008) S tem gre z roko v roki individualizacija. Ta bi naj posamezniku povečala nabor različnih priložnosti v življenju, o katerih mora izbirati sam. (Kuhar, 2013a) V postmoderni je tako od mladih zahtevano, da so sami svoji “promotorji”, “identitetni menedžerji”, a njihove možnosti so še vedno omejene s socialnim okoljem (Ule in Kuhar, 2002, str. 75): omejeni so z okoliščinami, ki jih narekuje družba, ekonomija, sociala, kultura in njihovo individualno stanje. (Kuhar, 2013b) V skladu s tem tudi Roberts (2009, v Kuhar 2013b) poudarja, da gre za strukturirano individualizacijo, kjer je individualiziranost in lastno odločanje odvisno od virov posameznika. Slednji se po mojem mnenju lahko razlikujejo tudi glede na območje bivanja, npr. manj razvita podeželska območja velikokrat mladim ponujajo manj različnih možnosti in virov. Da je edino trud tisti, ki posamezniku omogoči živeti življenje po lastnem scenariju, je torej samo popularen mit (Kuhar, 2013b), mlade in ostale spodbuja k potegovanju za najboljši življenjski prostor zase in pri tem “kolektivne in politične probleme drobijo v pesek samodiscipliniranega delovanja”. (Ule, 2002, str. 30) Znotraj tega mnogi mladi socialno izključenost pojmujejo kot pomanjkanje lastne moči in ne kot objektivno stanje. (Ule, 2002)
Čeprav Š. Peterlin (b.d.) o prehodih mladih razmišlja na eni strani kot o obdobjih novosti in možnosti raziskovanja svojih želja, današnja naraščajoča negotovost prehodov v odraslost mladim velikokrat povzroča stres in jim, kot piše T. Rener (2002), pomeni veliko tveganje. V obdobju prehodov so mladi soočeni s pogostimi spremembami in nestabilnostjo pri izobraževanju in iskanju kariere, raziskujejo različne identitetne vloge in eksperimentirajo na področju ljubezni in prijateljstva.
(Kregelj, 2016) Prav mnogoterost možnosti za eksperimentiranje in obračanje v različne smeri lahko posameznika motivira ali ga “zakrči v iskanju njegove lastne poti”.
(Peterlin, b.d.) Š. Peterlin (b.d.) ločuje notranje in zunanje zaviralce mladostnikovega potenciala: med zunanje prišteva družbene razmere, npr. brezposelnost, neprimerno socialno mrežo ali premalo podpornih ljudi v življenju; med najmočnejše notranje zaviralce pa šteje strahove.
Sodobni mladostniki so družbeno ranljiva skupina (Ule, 2002) in so med drugim soočeni s podzaposlenostjo (občasno, začasno delo, z nizko plačo ali krajšim delovnim časom) (Roberts, 2009, v Kuhar, 2013b), liberalno reguliranimi fleksibilnimi oblikami dela (Trbanc, 2007, v Kuhar, 2013b) in brezposelnostjo (Kuhar, 2013b). V raziskavi Mladina 2000 so se med največjimi problemi mladih (odgovor velja) znašli:
bolezen in invalidnost, pomanjkanje prostega časa, pomanjkanje denarja, stanovanjski problem in strah pred izgubo zaposlitve. (Miheljak, 2002b) Morda so se v Nacionalnem programu za mladino 2012–2021 (b.d.) tudi zaradi opisanega znašli mdr. cilji na področju izobraževanja, zaposlovanja in podjetništva, bivanjskih razmer, zdravja in dobrega počutja ter družbene participacije.
Menim, da se lahko mladi zaradi preobremenjenosti ter mnogoterosti tveganih izbir obrnejo tudi v drugo smer – apatijo in doživljanje dolgčasa. Na tem mestu velja omeniti Viktorja Emila Frankla in uporabnost njegove logoterapije. Frankl (1993) je znotraj predstavitve načel logoterapije in njene uporabe opredelil t. i. bivanjsko praznoto ali eksistencialni vakuum. Pri tem gre za izgubo občutka smiselnosti življenja, ki se največkrat kaže v dolgčasu. Pravi, da človeku grozi, da bo postal plen konformizma, saj je tekom razvoja človeštva izgubil nekatere temeljne živalske nagone, v današnjem opuščanju tradicionalizma pa mu je izginil še ta oporni steber vedenja. Omenja t. i.
nedeljsko nevrozo, ki se pokaže kot praznina v posamezniku ob koncu razgibanega, polnega in naglega tedna. Meni, da lahko vodi v alkoholizem, mladinsko prestopništvo in samomorilnost. Frustrirano voljo do smisla ljudje včasih nadomestijo z voljo do moči in denarja ali voljo do užitka (spolna kompenzacija). V primeru frustrirane volje do smisla govori o bivanjski prikrajšanosti (eksistencialni frustraciji) (prav tam). Apatija oz. brezčutnost – pomanjkanje volje in duševna otopelost – bi po mojem mnenju lahko bili posledica občutka, da življenje nima smisla. Takšne občutke lahko podpira nezmožnost zaživeti svoje življenje v skladu z lastnimi vrednotami, si urediti dom ločeno od staršev, finančno poskrbeti zase in si ustvariti družino. Menim, da je čas, da se začnemo posvečati tudi temu in posledicam sistemske strukture države in njenih značilnosti (ki lahko mladim lajšajo ali otežujejo prehod v samostojnost in odraslost).
Poglobiti moramo ugotavljanje in nagovarjanje načinov vplivanja teh na razvoj mladih (na podeželju), ki skušajo najti svoje mesto v družbi.
MEDSEBOJNO (S)POZNAVANJE IN POVEZOVANJE
»/.../ pozabljamo, da je druženje nekaj, kar je dano po naravi /.../ « (Tönnies, 1999, str. 72)
Maslowa hierarhija potreb nam razkriva, da se pri dokaj dobro zadovoljenih fizioloških potrebah in potrebah po varnosti pojavijo potreba po ljubezni, naklonjenosti in pripadnosti. To pomeni, da človek intenzivno išče ljubeče odnose z ljudmi, svoj prostor v skupini ali družini. Pri oviranosti zadovoljitve te potrebe posameznik doživlja osamljenost, izgon, zavrnitev in občutek, da je brez prijateljev in brez korenin, kar je dandanes vedno bolj prisotno zaradi povečane mobilnosti, razpada tradicionalnih skupnosti, urbanizacije in izginjanja neposrednih odnosov na podeželju. Potreba po pripadnosti, intimnosti in kontaktu z drugimi je lahko tudi v ozadju vzpostavljanja skupin za osebnostno rast in različnih skupnosti (Maslow, 1970). Pomen pripadnosti oz. sprejetosti med vrstniki je izpostavljen tudi v razvojni psihologiji, pri čemer M.
Zupančič (2009a) mladostnikovo pripadnost skupini vrstnikov in možnost potrjevanja v njej povezuje z oblikovanjem njegove identitete in doživljanjem zadovoljstva.
Medsebojno spoznavanje in druženje lahko prispevata k zrelejšim odnosom z vrstniki, kar je po Horvat in L. Magajna (1987) ena izmed razvojnih nalog v mladostništvu.
Sociolog Tönnies (1999) izpostavlja pomen intimnega medsebojnega poznavanja, ki ga pogojuje neposredna udeleženost človeka v življenju drugih skupaj s sočustvovanjem, za grajenje razumevanja med ljudmi. Tudi N. Zrim Martinjak (2004) trdi, da sta občutek pripadnosti in vpletenost v socialno mrežo za posameznika koristna. V družbi, kjer po Beck (2009) poteka individualiziranje družbenih problemov in se zahteva samo-refleksivnost življenjskega poteka, pa je po mojem mnenju podpora drugih, npr. vrstnikov, lahko več kot dobrodošla. Šibka socialna podpora, njena odsotnost ali odsotnost socialnih mrež vplivajo na problem socialne izključenosti. (Pierson, 2002, v Zrim Martinjak, 2004)
Po Parsons (1965, v Ule, 2013) imajo vrstniške skupine in mladinske subkulture funkcionalno vlogo za socialno vključenost mladih. Meni (prav tam, str. 54), da omogočajo stabiliziranje mladosti in odraščanja, saj lajšajo premostitev in blažijo
“neskladje med vse bolj popustljivo družinsko socializacijo ter vedno bolj storilnostno usmerjeno šolsko socializacijo”. Ker je to neskladje vedno večje, se mora mlad človek naučiti oboje povezovati, kar mu ponujajo vrstniške skupine. (prav tam)
Tesno povezane in stalne skupnosti so danes večinoma preteklost, živimo v bolj razpršenih, spreminjajočih se in šibko spletenih socialnih mrežah. (Kregelj, 2016) To je vidno tudi na vaseh, katerim se tradicionalno pripisuje večja medsebojna povezanost, a A. Barbič (1991, str. 16) opozarja, da “skupne aktivnosti vaščanov /vedno bolj\ zamenjuje gledanje televizije, poslušanje radia in branje časopisov”.
Odnosi so v pozni moderni bolj začasni in fleksibilni ter odvisni od odločitev posameznikov. (Bauman, 2002, v Kregelj, 2016)
V skladu z negotovimi, mobilnimi, fluidnimi in fleksibilnimi življenjskimi poteki mladih je za mobilne mlade, in mlade nasploh (op.a.), pomembno vzdrževanje raznolikih socialnih vezi, za vzpostavljanje in vzdrževanje prijateljstev pa so vedno bolj uporabne nove tehnologije, ki so neodvisne od geografske razdalje in časovnih omejitev.
(Kregelj, 2016) Kljub temu mladim še vedno veliko pomenijo trajnejše medosebne vezi (Kregelj, 2016), saj resničnemu prijateljstvu pripisujejo zelo velik pomen (takoj za zdravjem). (Rener, 2002) Spremembe so prisotne v kvantiteti, načinih komuniciranja in kontekstih nastanka prijateljstev. (Kregelj, 2016) Mladim zaradi različnih obremenitev (šola, zaposlitev, družina ...) zmanjkuje moči za vzdrževanje pristnih, resničnih prijateljstev in navajajo občutke osamljenosti. (Rener, 2002, str. 99) Zavedajo se pomena čim večjega socialnega kapitala, še posebej v času vedno bolj zahtevnih in tveganih prehodov v odraslost. (Nacionalni program za mladino 2012–
2021, b.d.) Četudi je mladim pomembnejši manjši krog “pravih” prijateljev kot pa površinski in razpršeni stiki (poznanstva), je raziskava prijateljskih omrežij mobilnih mladih, ki so bili udeleženi v mednarodni študijski izmenjavi, pokazala njihovo mnenje (74 % udeleženih), da je za “kariero zelo pomembno poznavanje širokega in razpršenega kroga ljudi” (torej ne nujno trajnih prijateljev), saj jim ti lahko koristijo v prihodnosti. (Kregelj, 2016) Menim, da je prepričanje, da lahko medsebojno povezovanje pomaga pri osebnem in poslovnem razvoju, razvidno tudi iz dogodka v občini Miren-Kostanjevica, ki ga je marca 2019 organizirala Zveza slovenske podeželske mladine. Namen okrogle mize je bilo ozaveščanje o perspektivah mladih na podeželju ter povezovanje podeželske mladine in mladih kmetov na Primorskem.
(Damijan, 2019)
Življenje človeka je kakovostno, če ohranja dobro razmerje med osebno samostojnostjo in povezanostjo z drugimi ljudmi (Ramovš, 2010), socialna vključenost pa je za posameznika eksistenčnega pomena. (Zrim Martinjak, 2004) Medsebojno povezanost ljudi izraža pojem socialna mreža, ki ima po Ramovš (2010) v življenju posameznika sledeče vloge:
- pomoč pri uspehu, zadovoljevanju potreb, ustvarjanju in napredovanju;
- postavljanje pravil za družbeno sožitje;
- določanje družbeno sprejemljivih in nesprejemljivih vlog;
- varovanje pred pomanjkanjem in nevarnostmi ter - pomoč v težavah.
Varovalni vidik socialnih mrež izpostavlja tudi Hurrelmann (1994, v Zorc-Maver, 2008), ki jih označi kot zaščito pred obremenitvami. M. Ule in M. Kuhar (2002) v skladu s tem opozarjata, da lahko izginjanje podpornih omrežij privede do ranljivosti nekaterih mladih posameznikov, pri čemer so na udaru med drugimi tisti s podeželja. N. Zrim Martinjak (2004) socialni mreži pripisuje vlogo dejavnika socialne vključenosti posameznika in kvalitete njegovega življenja ter pravi: “Goste, močne in široko razširjene socialne mreže posamezniku omogočajo večjo socialno vključenost”. (Zrim Martinjak, 2004, str. 488)
Socialna mreža je torej splet podpornih ali nepodpornih, pogostih ali redkih, neposrednih ali posrednih odnosov, ki ljudi med seboj povezujejo. (Pierson, 2002, v Zrim Martinjak, 2004) Širimo jo z medsebojnim druženjem in povezovanjem, njena kvaliteta, namen in delovanje pa “so odvisni od številnih dejavnikov.” (Zrim Martinjak, 2004, str. 488) Pierson (2002, v Zrim Martinjak, 2004) ločuje bazične oz. preživetvene socialne mreže in socialne mreže za napredovanje. Prve so “zaprte, podporne /in\
vpletene v vsakodnevne odnose z družino, prijatelji in sosesko” ter vsebujejo močne socialne vezi. (prav tam, str. 488) Ramovš (2010) jih imenuje tradicionalne socialne mreže, njihovo odločilnost pa pripisuje predvsem preteklosti. Druge so socialne mreže, ki “posamezniku in družinam omogočajo pridobiti ključne informacije o delu, izobraževanju, usposabljanju in ostalih področjih, za katere je posameznik zainteresiran”, vsebujejo šibke socialne vezi, a lahko omogočajo večji dosežek kot bazične socialne mreže in pomagajo pri samorazvoju. (Pierson, 2002, v Zrim Marinjak, 2004, str. 488)
Formalne in neformalne socialne mreže sestavljajo socialni kapital, ki je relativno sodobna kategorija (Zrim Martinjak, 2004) in se pridobiva skozi socialne odnose. (Lin, 2001, v Zrim Martinjak, 2004) V skladu s tem velja, da imajo več socialnega kapitala tisti, ki imajo večje in bolj raznoliko socialno omrežje (v primerjavi s tistimi, ki imajo manjše in bolj enolično socialno omrežje). (Valenzuela idr., 2009, v Kregelj, 2016) Socialni kapital je individualni in družbeni vir, ki vpliva na razširjenost in gostoto posameznikovih socialnih mrež in vzdržuje njegovo vključenost v svet. (Zrim Martinjak, 2004) “Kljub različnim opredelitvam se trije avtorji, klasiki teorije socialnega kapitala, Bourdieu, Coleman in Putnam, strinjajo, da je socialni kapital prisoten v socialnih vezeh in medosebnih interakcijah skupaj z vrednotami, ki so povezane s socialnimi kontakti”. (Zrim Martinjak, 2004)
Pomemben del socialnega kapitala predstavljajo prijateljske, družinske in partnerske vezi, njihova kakovost pa vpliva na socialno integracijo in grajenje identitete posameznika. (Rener, 2002) Socialni kapital je povezan z zaupanjem in medsebojnim razumevanjem članov socialne mreže (Cohen in Prusak, 2001, v Zrim Martinjak, 2004) in je osnova solidarnosti. (Bourdieu, 1986) “Raziskovalci ugotavljajo, da imajo skupnosti z dobro zalogo socialnega kapitala nižjo stopnjo kriminala, višji nivo zdravja, višjo izobrazbeno strukturo in boljšo ekonomsko rast”. (Zrim Martinjak, 2004, str. 492) Metoda snežne kepe
Socialne mreže so uporabne tudi pri pridobivanju posameznikov iz ciljne skupine za sodelovanje v raziskavi. Metoda vzorčenja preko socialnih mrež spada med pristope od spodaj navzgor in jo poznamo pod terminom metoda snežne kepe. (Rener, 2005) Atkinson in Flint (2001) jo predstavljata kot tehniko za pridobivanje raziskovancev, kjer
se novi izpraševanci pridobivajo s pomočjo socialnih povezav že izprašanih. S pomočjo začetnih sodelujočih posameznikov iz ciljne skupine vzpostavimo kontakt in razširimo vzorec s preostalimi pripadniki ciljne populacije, ki so povezani s prvimi – sodelujoči raziskovanci se lahko prelevijo v spodbujevalce oziroma neformalne sodelavce raziskovalcev s pridobivanjem ostalih raziskovancev za morebitno sodelovanje. (Švab in Kuhar, 2005) Hartnoll (1992, str. 9) metodo uporabi za ocenjevanje problematike drog in razloži, da »gre za kombinacijo etnografskega pristopa z matematičnim modeliranjem mreže«, pri tem pa se uporablja verižno vzpostavljanje stikov (ang. chain referral), kar pomeni, da posameznik iz ciljne skupine omogoči stik z drugim, ta pa nato z naslednjim itd.
Metoda snežne kepe, poimenovana tudi metoda snow-ball, spada med metodologijo link-tracking in je še posebej primerna za raziskovanje majhnih skupin in socialnih skupin, ki so težje dostopne, skrite in katerih pripadnike običajno povezuje medsebojno poznanstvo oz. nekakšna medsebojna povezava (link) (Spreen, 1992).
Omogoča stik z ljudmi, ki s kakšnim drugim načinom raziskovanja morda ne bi bili dosegljivi. (Faugier and Sergeant, 1997; Atkinson in Flint, 2001; Švab in Kuhar, 2005) Doprinaša k raziskovanju prikrajšanih, marginaliziranih, stigmatiziranih, skritih, ranljivih populacij in elitnih skupin (Atkinson in Flint, 2001), uporabljena je npr. pri raziskovanju življenja homoseksualcev (npr. Švab in Kuhar, 2005), vzorcev uživanja drog (npr. Hartnoll, 1992), preučevanju življenja prostitutk, kriminalcev, žeparjev itd.
(npr. Atkinson in Flint, 2001)
Vzpostavitev zaupanja med raziskovalci in respondenti je bistvenega pomena (tudi glede zaupnosti informacij), saj so lahko člani ciljne skupine na začetku nezaupljivi ali celo sovražni. (Atkinson in Flint, 2001) Pri tem sta za uspešno raziskovanje pogosto potrebna čas in potrpežljivost. (Faugier and Sergeant, 1997) Pri pridobivanju zaupanja in sodelovanja respondentov so začetni respondenti neprecenljivi pomočniki (Atkinson in Flint, 2001), zaupanje pa skupaj z veliko motiviranostjo sodelujočih botruje uspehu takšnega vzorčenja. (Rener, 2005)
Prednosti tega vzorčenja so zraven vpogleda v življenje skritih skupin tudi učinkovitost – relativno hitro pridobljeni poglobljeni rezultati. (Atkinson in Flint, 2001) Kljub temu ima metoda svoje pomanjkljivosti. Zaradi načelne podobnosti posameznikov znotraj socialnih mrež in pridobivanje vzorca s pomočjo teh mrež tvegamo, da bomo pri raziskovanju spregledati tiste posameznike, ki niso vključeni v nobeno mrežo, s katero smo kot raziskovalci navezali stik (Van Meter, 1990, v Atkinson in Flint, 2001).
Nadaljnji respondenti vzorca namreč niso izbrani naključno, ampak temeljijo na subjektivnih izbirah prvih respondentov, kar nam tudi otežuje reprezentativnost in posploševanje iz posameznega vzorca. (Griffiths et al, 1993, v Atkinson in Flint, 2001) Poleg tega se lahko zgodi, da posamezniki, do katerih pridemo s pomočjo prvotnih respondetov, niso primerni oz. uporabni za našo raziskavo, saj je izbira respondentov odvisna od subjektivne percepcije prvih sogovornikov o njihovi vključenosti v dotično temo raziskave. (Spreen, 1992) Določeni posamezniki, npr. najbolj popularni in tisti s širšo socialno mrežo, so bolj dostopni (k njim so raziskovalci večkrat napoteni) od drugih. (Atkinson in Flint, 2001) Atkinson in Flint (2001) vidita delno rešitev nereprezentativnosti vzorca v večanju vzorca in podvajanju rezultatov za krepitev generalizacij.
