UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Mia Mešter
POZNAVANJE SKRBI ZA GLAS PRI UČITELJIH OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOL V REKI, HRVAŠKA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2019
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Mia Mešter
POZNAVANJE SKRBI ZA GLAS PRI UČITELJIH OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOL V REKI, HRVAŠKA
Magistrsko delo
Mentorica: prof. dr. Irena Hočevar Boltežar
Ljubljana, 2019
ZAHVALA
Moja študijska pot je bila polna težkih, a tudi lepih trenutkov. Naučila me je vztrajnosti, potrpežljivosti in upornosti. Za to bom večno hvaležna.
Največja zahvala gre moji družini – brez vas nič od tega ne bi bilo mogoče. Hvala vam, ker ste vedno verjeli vame, predvsem v trenutkih, ko jaz nisem. Hvala vam za vso podporo in ljubezen, ki ste mi ju dajali. Hvala vam za vsak dvig po padcu.
Zahvaljujem se tudi svoji mentorici prof. dr. Ireni Hočevar Boltežar za nesebično pomoč in usmerjanje pri pisanju tega dela in tudi za to, da je v meni vzbudila ljubezen do klinične logopedije.
Hvala.
IZVLEČEK
V teoretičnem delu magistrskega dela je obravnavano področje glasu, glasovnih motenj, dejavnikov, ki vplivajo na pojav glasovnih motenj. Posebno pozornost sem namenila pojmu vokalnih profesionalcev, še posebej sem izpostavila učitelje kot vokalne profesionalce.
Izpostavila sem tudi poklicne bolezni ter skrb za glas oziroma glasovno higieno in njen pomen.
Dotaknila sem se tudi različnih raziskav, narejenih v svetu in v Sloveniji, ki se osredotočajo na glasovne motnje pri učiteljih kot tudi različnih raziskav o glasovni higieni.
Empirični del se osredotoča na poznavanje skrbi za glas oziroma glasovne higiene pri učiteljih osnovnih in srednjih šol. Ker raziskave kažejo, da so pedagoški delavci najpogostejši bolniki z motnjami glasu in ena najbolj ogroženih populacij za pojav glasovnih težav, hkrati pa med formalnim izobraževanjem ne pridobijo znanja o glasovni higieni, se moja magistrska naloga osredotoča prav na področje glasovne higiene in ozaveščenosti o dejavnikih, ki vplivajo na kakovost glasu. S tem želim tudi doseči, da bodo učitelji in profesorji bolj ozaveščeni o pomembnosti poznavanja glasovne higiene in jih spodbuditi k upoštevanju napotkov skrbi za glas.
Uporabila sem anonimni vprašalnik o poznavanju različnih dejavnikov, ki vplivajo oziroma ne vplivajo na glas, prirejen po avtorjih Kovačić in Buđanovac. Za posamezne trditve o dejavnikih, ki bi lahko vplivali na glas, so učitelji označili, ali trditev drži, ne drži ali pa »ne vem«. Na podlagi raziskave je bilo ugotovljeno, da je skupina 150 učiteljev osnovne in srednje šole pravilno odgovorila na 23 trditev v 66%. Čeprav je 81% učiteljev končalo pedagoško smer študija, pa jih je samo 8 imelo predavanja o glasovni higieni v času študija. Učitelji s pedagoško smerjo študija so pomembno slabše odgovarjali na 3 trditve v vprašalniku ter imeli slabši skupen rezultata kot tisti brez pedagoške smeri študija (p=0,005). Učitelji, ki so kadarkoli v karieri prejeli informacije o skrbi za glas, so statistično pomembno boljše odgovarjali na 4 postavke, tudi njihov celoten rezultat je bil statistično boljši kot pri nasprotni skupini (p=0,000).
To je potrdilo tudi značilno manjše število odgovorov »ne vem« v skupini, ki je dobila informacije o skrbi za glas. Med učitelji osnovne in srednje šole smo našli značilni razliki le pri dveh postavkah, vendar to ni predstavljajo pomembne razlike glede skupnega rezultata vprašalnika. Učitelji z več kot 20 let delovne dobe so pomembno pravilneje odgovarjali na 4 postavke, statistično značilno boljši je bil tudi njihov skupni rezultata (p=0,004), kar je potrdil tudi korelacijski koeficient. Ženske so pokazale značilno boljše poznavanje glasovne higiene
kot moški (p= 0,000). Učitelji so pokazali približno enako poznavanje vpliva prehrambenih navad in glasovnih navad na glas.
Vsi pridobljeni rezultati nakazujejo na ogromno potrebo po uvajanju izobraževanja o glasovni higieni in pravilni rabi glasu že med študijem ali vsaj med zaposlitvijo v poklicu z glasovno obremenitvijo, saj to posredno vpliva na zmanjšanje glasovnih motenj pri učiteljih. Pridobljeni rezultati bi morali tudi vzpodbuditi zaskrbljenost logopedom in ostalim strokovnjakom, katerih naloga je pomagati učiteljem in ostalim vokalnim profesionalcem za večjo ozaveščenost o glasovni higieni.
KLJUČNE BESEDE: glas, glasovne motnje, profesionalni glasovni uporabniki, poklicne bolezni, skrb za glas
ABSTRACT
The theoretical part of the master's thesis deals the field of voice, voice disorders and factors which impact the occurrence of voice disorders. I focused on vocal professionals, and I especially emphasized teachers as vocal professionals. I also emphasized occupational disorders and voice care, namely voice hygiene and its significance. Furthermore, I touched upon various studies, done worldwide and in Slovenia, centred on voice disorders among teachers as well as voice hygiene.
The empirical part of the thesis focuses on the acquaintance with voice care or voice hygiene among primary and secondary school teachers. Research points to the fact that, while not acquiring knowledge of vocal hygiene during their formal education, pedagogical workers are the most commonly affected group with voice disorders and one of the most at-risk populations regarding the occurrence of voice problems. Therefore, my master's thesis focuses specifically on the field of voice hygiene and the awareness of factors which affect voice quality. By asking them questions about vocal hygiene, I also want to make teachers and professors more aware of the importance of getting acquainted with voice hygiene and encourage them to consider guidelines for voice care.
I used an anonymous questionnaire on the level of knowledge of various factors which impact or do not impact voice, according to the authors Kovačić and Buđanovac. For individual claims regarding factors which could potentially affect voice, teachers indicated whether they found each claim true, false or stated "do not know." Based on the research, it was found that a group of 150 primary and secondary school teachers answered 23 statements correctly in 66%.
Although 81% of teachers completed the pedagogical study programmes, only 8 had lectures on vocal hygiene during their study. The teachers who completed pedagogical study programmes had significantly worse results in solving 3 claims in the questionnaire and had a worse overall result than those who did not complete pedagogical study programmes (p = 0.005). Teachers who received information on voice care at any stage in their career were statistically significantly more successful in solving 4 claims, and their overall result was statistically better than the one from the opposite group (p = 0,000). This was also confirmed by a significantly lower number of "do not know" answers. We found a distinction between primary and secondary school teachers only within 2 claims, but this did not represent any significant difference in the overall result of the questionnaire. The teachers with more than 20 years of experience were significantly more successful with solving 4 claims and statistically had a significantly better overall result (p = 0.004), which was also confirmed by the correlation
coefficient. Female participants displayed significantly better knowledge of voice hygiene than male participants (p = 0,000). Teachers displayed approximately equal knowledge of the impact of dietary habits and voice habits on voice itself.
All the obtained results indicate that there is an enormous need to introduce training in voice hygiene and proper use of voice during study or at least after employment, as this indirectly affects the reduction of voice disorders among teachers. Furthermore, the obtained results should encourage concern in speech therapist and other professionals in order to help teachers and other vocal professionals to become more aware of the importance of voice hygiene.
KEYWORDS: voice, voice disorders, professional voice users, occupational disorders, voice care
KAZALO VSEBINE
I. UVOD ... 1
II. TEORETIČNI DEL ... 2
1. GLAS ... 2
2. GLASOVNE MOTNJE ... 4
2.1. DELITEV GLASOVNIH MOTENJ ... 5
2.2. SIMPTOMI IN ZNAKI GLASOVNIH TEŽAV ... 6
2.3. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA KAKOVOST GLASU ... 8
2.3.1. Okužbe ... 8
2.3.2. Neugodni mikroklimatski pogoji ... 9
2.3.3. Neprimerni akustični pogoji ... 9
2.3.4. Škodljive razvade ... 9
2.3.5. Alergija ... 10
2.3.6. Zdravila ... 10
2.3.7. Gastroezofagealni refluks ... 11
2.3.8. Stanja in bolezni, ki spreminjajo delovanje notranjih in zunanjih mišic grla ... 11
2.3.9. Hrup ... 11
2.4. VPLIV GLASOVNIH MOTENJ NA KAKOVOST ŽIVLJENJA ... 12
3. GLASOVNI PROFESIONALCI ... 13
4. POKLICNE BOLEZNI ... 15
5. DOSEDANJE RAZISKAVE O GLASOVNIH MOTNJAH PRI UČITELJIH ... 18
5.1. DOSEDANJE RAZISKAVE O GLASOVNIH MOTNJAH PRI UČITELJIH V SVETU . 18 5.2. DOSEDANJE RAZISKAVE O GLASOVNIH MOTNJAH PRI UČITELJIH V SLOVENIJI ... 22
6. GLASOVNA HIGIENA IN GLASOVNA EDUKACIJA ... 23
6.1. RAZISKAVE O GLASOVNI HIGIENI IN GLASOVNI EDUKACIJI ... 27
III. EMPIRIČNI DEL ... 30
1. OPREDELITEV PROBLEMA ... 30
2. CILJ RAZISKAVE IN RAZISKOVALNE HIPOTEZE ... 30
3. RAZISKOVALNA METODA ... 31
3.1. RAZISKOVALNI VZOREC ... 31
3.1.1. Struktura celotnega vzorca glede na spol ... 32
3.1.2. Struktura celotnega vzorca glede na starost ... 32
3.1.3. Struktura celotnega vzorca glede na končano pedagoško fakulteto oz. pedagoško smer študija ... 33
3.1.4. Struktura celotnega vzorca glede na delovno dobo ... 33
3.2. OPIS POSTOPKA ZBIRANJA PODATKOV IN OPIS INSTRUMENTA ... 34
3.3. POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ... 34
4. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... 36
4.1. OPISNA STATISTIKA REZULTATOV VPRAŠALNIKA ... 36
4.2. PRIMERJAVA REZULTATOV VPRAŠALNIKA ... 38
IV. ZAKLJUČEK ... 58 V. LITERATURA ... 60 PRILOGE ... 64
KAZALO TABEL
Tabela 1: Etiološka razdelitev glasovnih motenj po Mathiesonu (2001) ... 6 Tabela 2: Število pravilnih in nepravilnih odgovorov ter odgovorov »ne vem« za celotno skupino učiteljev: ... 37 Tabela 3: Primerjava števila pravilnih odgovorov na posamezne trditve ter v celotnem
vprašalniku med učitelji, ki so poslušali predavanja v času študija s tistimi, ki teh informacij med študijem niso dobili ... 39 Tabela 4: Primerjava števila pravilnih odgovorov na posamezne trditve ter v celotnem
vprašalniku med učitelji, ki so končali pedagoško smer študija, in tistimi, ki take smeri študija niso končali ... 41 Tabela 5: Primerjava pravilnih odgovorov med učitelji, ki so kadarkoli v svoji karieri
poslušali predavanja o glasovni higieni in tistimi, ki takih predavanj niso poslušali ... 43 Tabela 6: Primerjava pravilnih odgovorov med učitelji osnovne in srednje šole ... 45 Tabela 7: Primerjava pravilnih odgovorov med učitelji z delovno dobo do 20 let z učitelji z delovno dobo 21 let ali več ... 47 Tabela 8: Primerjava odgovorov »ne vem« med učitelji s poukom o glasovni higieni in tistih brez takega pouka ... 49 Tabela 9: Primerjava odgovorov »ne vem« med učitelji, ki so kadarkoli v svoji karieri
poslušali predavanja o glasovni higieni in tistimi, ki takih predavanj niso poslušali ... 51 Tabela 10: Primerjava pravilnih odgovorov o neprimernih prehranjevalnih navad in
neprimernega glasovnega obnašanja na kakovost glasu ... 52 Tabela 11: Primerjava pravilnih odgovorov glede na spol ... 54
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Število vključenih učiteljev glede na spol (N=150) ... 32
Graf 2: Število vključenih učiteljev glede na starost (N=150) ... 32
Graf 3: Število vključenih učiteljev glede na končano pedagoško smer študija (N=150) ... 33
Graf 4: Število vključenih učiteljev glede na delovno dobo (N=150) ... 33
Graf 5: Anketirani učitelji glede na predavanja o glasovni higieni (N=150) ... 36
Graf 6: Anketirani učitelji glede na negativen vpliv kajenja na glas (N=150) ... 57
KAZALO UPORABLJENIH KRATIC GER = gastroezofagealni refluks
LFR = laringofaringealni refluks MTD = mišično-tenzijska disfonija
I. UVOD
Človeški glas ima izjemno vlogo v vsakdanjem življenju posameznika, zlasti pri ljudeh, ki jim je glas glavno orodje poklicnega dela.
Kvaliteta glasu je tesno povezana s količino vokalnih obremenitev in različnimi okoljskimi pogoji. Prisotnost večjih vokalnih obremenitev in slabših okoljskih razmer prispeva tudi k nižji kakovosti govora in celo izgubi glasu. Zaradi različnih govornikovih sposobnosti in različnih kulturnih standardov je zelo težko ugotoviti, kaj pomeni »normalni« glas.
Motnje glasu so najpogosteje prisotne pri skupini vokalnih profesionalcev, med katero sodijo tudi učitelji osnovnih in srednjih šol. Medtem ko nekateri vokalni profesionalci, kot so igralci in pevci, pridobijo nekaj znanja o vokalni higieni med izobraževanjem in usposabljanjem, so učitelji tega znanja v času študija prikrajšani in prav to je eden od vzrokov za nastanek glasovnih motenj. Prav tako so rizična skupina zaradi napora, ki ga vsak dan vlagajo na svojem delovnem mestu, da bi premagali neugodne mikroklimatske in akustične pogoje ter druge neugodne dejavnike, ki so prisotni pri delu in so zato prav oni med najpogostejšimi bolniki z motnjami glasu. Zato je pomembno, da bodoče učitelje in profesorje izobražujemo o zdravju glasu oziroma glasovni higieni.
Danes so motnje glasu globalni zdravstveni problem, saj visoke glasovne zahteve v nekaterih poklicih povečujejo tveganje njihovega pojava. To je posledica pretirane uporabe ali zlorabe glasu na delovnem mestu. Zaradi tega morajo zaposleni vzeti dolgotrajno bolniško odsotnost in delodajalce zapustiti brez zaposlenih, zaradi česar so nižji ekonomski dohodki.
Iz tega lahko sklepamo, da motnje glasu vplivajo ne le na komunikacijo, ampak tudi na interaktivnost, poslovno učinkovitost in produktivnost. Namen moje magistrske naloge je poudariti pomen glasu, potrebo po izobraževanju učiteljih o načinih prepoznavanja in odpravljanja zlorabe glasu ter o pomenu skrbi za glas.
II. TEORETIČNI DEL
1. GLAS
Človeški glas je orodje - z njim sporočamo ideje, misli in občutke. Vsak glas in njegova barva sta vsakemu človeku edinstvena (Kovačić, 2006).
Glas je večdimenzionalna celota, ki nam omogoča izražanje, zvočno prenašanje sporočil in informacij, prenašanje čustev ter predstavlja osnovo verbalne komunikacije (Maertens in de Jong, 2007).
Glas je kompleksen, dinamičen produkt nihanja glasilk, ki nam omogoča, da se glasno izražamo oziroma ustvarjamo zvoke in verbaliziramo, torej z artikulacijo in resonanco grlnega tona ustvarjamo govorno produkcijo (Justice, 2006). Je produkt sinergije več sistemov:
respiratornega, fonacijskega, resonančnega, artikulacijskega, nevrološkega, kognitivnega.
Človeški glas proizvaja nihanje glasilk, ki počivata v larinksu. Ljudje lahko hoteno sprožimo nihanje svojih glasilk. To dejanje se imenuje fonacija in jo podpira tok zraka iz pljuč. Da bi prišlo do fonacije, morata biti glasilki blizu druga drugi, oziroma morata biti v addukciji. Ko dihamo in ne foniramo, sta glasilki razmaknjeni in sta v stanju abdukcije. Za pravilno oblikovanje govora je potrebno natančno in usklajeno potovanje zračnega toka iz pljuč ter ustrezno delovanje glasilk, artikulatorjev in odzvočne cevi. Poleg tega je pomembno, da govorec najde ustrezno ravnotežje med lastnimi govornimi zmogljivostmi in glasovnimi obremenitvami, saj različne ovire v sistemu nastanka in tvorbe glasu lahko privedejo do govornih ali glasovnih motenj (Hočevar Boltežar, 2010). Zdrav glas je jasen, čist, zveneč in primerno glasen (Kambič, 1984). Da bi govorec lahko produciral kakovosten glas, pa mora biti nihanje glasilk pravilno, se pravi, nihanje obeh glasilk mora biti časovno, amplitudno in frekvenčno usklajeno, stik med glasilkama pa mora biti popoln (Hočevar Boltežar, 2010).
Vsak glas gradi svojo posebnost na podlagi interakcij treh glasovnih značilnosti, in sicer frekvence, glasnosti in kakovosti glasu (Stemple, Glaze in Gerdeman, 1995, v Justice, 2006).
Naša temeljna frekvenca se z leti spreminja, odvisno od trenutne dolžine, mase in napetosti med glasilkama. Glasnost našega govora je odvisna od tega, s kakšno intenzivnostjo običajno govorimo in od pogojev, v katerih se nahajamo. Kakovost glasu je izraz, ki ga je težje opredeliti.
Case (1996, v Justice, 2006) navaja, da obstajajo različni izrazi, ki opisujejo kakovost glasu:
šepetajoč glas, hripav, piskav, prijeten itd.
Za dober glas je potrebno, da ima govorec zdrav vokalni aparat (vokalni aparat sestavljajo dihala z mišično-kostnimi strukturami, ki sodelujejo pri dihanju, grlo, odzvočna cev, artikulatorji) ter ravnotežje med glasovnimi zmogljivostmi in glasovnimi obremenitvami. Pri tvorbi in oblikovanju glasu sodeluje več organov. Fonacija, kot smo že povedali, pomeni nastanek glasu v grlu. Grlo ima več različnih funkcij in ima poleg fonacije ključno vlogo pri dihanju, požiranju, kašlju ter pri tvorbi zapore pri telesnem delu (npr. pri dvigovanju težkih bremen) (Hočevar Boltežar, 2010).
Značilnosti vsakega glasu so naslednje: glasnost, višina glasu, barva glasu, melodija glasu, glasovni obseg, srednja govorna lega in nastavek.
Glasnost pomeni amplitudo nihajev glasilk. Izražamo jo v decibelih (dB). Na glasnost vplivajo subglotisni tlak (tlak pod glasilkama), oblika in napetost glasilk ter celotna odzvočna cev.
Pogosto je odraz govorčeve osebnosti ter okolja, v katerem govori. Večja količina hrupa v prostoru običajno pomeni večjo glasnost govora (Hočevar Boltežar, 2010).
Višina glasu pomeni število nihajev na sekundo. Izražamo jo v herzih (Hz). Odvisna je od mase, dolžine, napetosti in elastičnosti glasilk, hitrosti zračnega toka skozi grlo ter subglotisnega tlaka. Pri kratkih in tankih glasilkah z majhno maso in veliko napetostjo je glas višji, medtem ko je pri dolgih in debelih glasilkah glas nižji (Hočevar Boltežar, 2010).
Barva glasu je odvisna od oblike in velikosti odzvočne cevi oz. resonatorjev. Temna barva glasu je običajno posledica širokih in velikih votlin, ozke votline pa svetlijo glas (Hočevar Boltežar, 2010).
Melodija glasu pomeni spreminjanje glasnosti in višine glasu med govorom. Odvisna je od vsebine povedanega (Hočevar Boltežar, 2010).
Glasovni obseg pomeni obseg od najnižjega do najvišjega glasu, ki ga govorec/pevec zmore.
Odvisen je od starosti in spola. Odrasle osebe imajo večji glasovni obseg kot otroci, ženske osebe pa večjega kot moški (Hočevar Boltežar, 2010).
Srednja govorna lega pomeni višino glasu, ki je najbolj ugodna za govorca in naj bi jo uporabljali v vsakdanjem življenju. Pri govorjenju na tej višini se govorec pri govoru najmanj utrudi in porabi najmanj energije. Vsak človek ima drugačno srednjo govorno lego. Če govorec izbere previsoko govorno lego, se mu lahko med govorom glas lomi (Hočevar Boltežar, 2010).
Nastavek je lahko mehki, trdi ali zadihani. Odvisen je od načina približevanja glasilk na začetku fonacije (Hočevar Boltežar, 2010).
Na glas lahko vpliva več dejavnikov. Hočevar Boltežar (2010, str. 54) navaja naslednje:
- rast kosti, hrustancev in mišic;
- splošno zdravstveno stanje;
- uporaba glasu;
- življenjski stil;
- okolje (akustični in mikroklimatski pogoji);
- psihološko stanje govorca;
- kulturni dejavniki okolja;
- degenerativne spremembe.
Na podlagi vsega navedenega lahko sklenemo, da je glas neločljiv del človeka in služi kot osebna izkaznica, ki nosi veliko informacij o določeni osebi.
2. GLASOVNE MOTNJE
O glasovnih motnjah lahko govorimo, kadar kakovost glasu moti poslušalca (Hočevar Boltežar, 2010).
Delovna skupina pri Evropskem laringološkem združenju (European Laryngological Society), zadolžena za foniatrijo, je predlagala, da se pojem ''disfonija'' uporablja za vse vrste glasovnih motenj, ki zajemajo odstopanja v višini, glasnosti, kakovosti glasu, ritmu ali prozodičnih elementov. Pri tem pa poudarjajo, naj bo izraz ''hripavost'' omejen na odstopanja v kakovosti glasu in naj ne vključuje motenj višine, glasnosti in ritma (Dejonckere, Bradley, Clemente, 2001).
Dojemanje glasovne motnje kot takšne je odvisna od poslušalca in govorca, saj vsak posameznik različno presoja normalen oziroma moten glas.
Aronson (1980) navaja, da glasovna motnja obstaja, če se kakovost, višina, moč ali fleksibilnost glasu razlikujejo od glasov oseb iste starosti, spola ali pripadnosti kulturni skupini. Glasovne težave se lahko pojavijo kot interakcija glasovnih obremenitev zaradi narave poklica, življenjskega stila in vedenja osebe (Lira Luce in sod., 2014).
Na žalost se glasovne težave pogosto dojemajo kot način, kako posamezniki govorijo. Ker je glas osnova človeške komunikacije in je zato podvržen medsebojni interakciji v vseh vidikih življenja, resnosti motnje glasu ni mogoče v celoti izraziti le z opredelitvijo spremembe njene kakovosti, ampak jo je treba obravnavati v povezavi z opisom pomena sprememb, ki jih ima glasovna motnja v načinu življenja z vidika posameznika (Bonetti in Bonetti, 2013).
Glasovne motnje lahko škodljivo vplivajo na fizične, čustvene in funkcionalne domene
in številnih drugih dejavnikov. Veliko ljudi ni zaskrbljenih zaradi svojih težav z glasom in niso motivirani, da bi ga spremenili. Soočanje z glasovnimi težavami ali motivacija za iskanje strokovne pomoči so običajno prisotni pri tistih, katerih delo zahteva stalno uporabo glasu (Bolfan Stošić in Rončević Kolarić, 2006). Te osebe sodijo v skupino vokalnih profesionalcev, o katerih bomo več govorili v nadaljevanju.
2.1. DELITEV GLASOVNIH MOTENJ
Glasovne motnje tradicionalno delimo na organske in funkcionalne. Za organske glasovne motnje je značilna strukturna okvara, ki je vzrok hripavosti. Do nje pride zaradi okužbe, poškodbe, draženja sluznice grla s snovmi iz okolice, mehanskih obremenitev glasilk pri fonaciji ob preveliki ali napačni rabi glasu ali zaradi prirojenih napak v grlu. Funkcionalno glasovno motnjo povzroča prekomerna ali napačna raba ali celo zloraba glasu, pri čemer je grlo na videz normalno. Za vse funkcionalne glasovne motnje je značilna nenormalna in prevelika aktivnost oziroma napetost grlnih mišic, ki so med seboj slabo usklajene. Takšna razdelitev na organske in funkcionalne glasovne motnje ne upošteva vzroka za nastanek glasovne motnje.
Zato nekateri avtorji predlagajo drugačne razdelitve, ki temeljijo na vzroku nastanka motenj.
Ena takšnih je delitev avtorja Titzeja, ki deli glasovne motnje glede na ''odgovor'' biomehanskega oscilatorja (grla) na sistemske pogoje, okolje ter poškodbe (Hočevar Boltežar, 2010).
Titze glasovne motnje deli na:
- prirojene (strukturne) glasovne motnje,
- glasovne motnje, povezane s tkivnimi spremembami (okužba, rak, mehanski stres, draženje površinske sluznice, sistemske spremembe),
- glasovne motnje, povezane z nevrološkimi in mišičnimi spremembami, - glasovna utrudljivost (Hočevar Boltežar, 2010).
Mathieson (2001) predlaga razdelitev, ki še bolj natančno opredeljuje etiologijo glasovnih težav. Razdelitev je prikazana v Tabeli 1.
Funkcionalne glasovne motnje v ožjem smislu (t. i. ”behavioural”)
Hiperfunkcionalne - mišično-tenzijska disfonija (MTD) brez opaznih sprememb na sluznici glasilk (t. i. glasovno napenjanje ali napačna raba glasu) - MTD s sluzničnimi spremembami na glasilkah (t. i. glasovna zloraba): vozliči, Reinkejev edem, granulom, polipi, krvavitev v glasilko, kontaktna razjeda, kronični laringitis
Psihogene - stanja zaskrbljenosti, bojazni - konverzivna afonija/disfonija
- zakasnela mutacijska sprememba glasu (t. i. puberfonija, mutacijski falset)
- transseksualni konflikt Organske glasovne motnje
Strukturne - prirojene (npr. jedrasta opna v sprednji komisuri glasilk, ''sulcus vocalis''
- pridobljene (npr. poškodba, zožitev vokalnega trakta, starostne spremembe grla)
Nevrogene - pareza ali paraliza povratnega grlnega živca, psevdobulbarna pareza ali paraliza, cerebralna ataksija, benigni esencialni tremor, parkinsonizem, horea, atetoza, dispraksija, grlna fokalna distonija, posledice možganske kapi
- multiple okvare: bolezen motoričnega nevrona, multipla skleroza, sindrom Guillain-Barré, miastenija gravis, Wilsonova bolezen
Endokrinološke - tirotoksikoza, miksedem, moška spolna retardacija, virilizem pri ženskah, nezaželeni sopojavi zdravil
Bolezni grla - benigne in maligne novotvorbe Druge bolezni grla - ciste, papilomatoza
Vnetja - akutni in kronični laringitis, avtoimunske bolezni, revmatoidni artritis krikoaritenoidnega sklepa, gastroezofagealni refluks, sifilis, glivične okužbe, tuberkuloza
Tabela 1: Etiološka razdelitev glasovnih motenj po Mathiesonu (2001)
2.2. SIMPTOMI IN ZNAKI GLASOVNIH TEŽAV
Simptomi in znaki se običajno med seboj prekrivajo, vendar je pomembno, da pojma razlikujemo. Simptom se nanaša na težavo, o kateri pacient poroča v anamnezi, medtem ko so znaki značilnosti glasu, ki jih strokovnjak med obravnavo opazuje in jih meri. Tremor je tako težava, o kateri pacient poroča na pregledu, hkrati pa je to znak, ki ga lahko merimo in opazujemo (Colton idr., 2011).
Colton idr. (2011) navajajo nekatere najpogostejše simptome pri glasovnih težav, in sicer:
- hripavost,
- glasovna utrudljivost – pacient po daljšem govoru čuti utrujenost, lahko se spremeni tudi kakovost glasu,
- zadihan glas – v glasu se sliši prepihovanje, pacientu med pripovedovanjem zmanjkuje glasu, glas je šibek in pogosto slabše slišen v hrupnem okolju,
- zmanjšan glasovni obseg – obseg od najnižjega do najvišjega tona je zmanjšan, o tem največ poročajo pevci,
- afonija – odsotnost zvočnega glasu, pacient je sposoben le šepetati,
- lomljenje glasu ali neprimerna višina glasu – glasu občasno zmanjka, glas je lahko previsok ali prenizek,
- napor pri govorjenju – pacient ima težave pri začenjanju in ohranjanju govora, čuti napenjanje pri govoru in govori s težavo,
- tremor – tremor pomeni tresenje glasu, pacient ni zmožen zavestno fonirati daljšega stabilnega glasu,
- bolečine v vratu, predelu grla ali drugje pri govorjenju.
Najpogostejši znaki glasovnih težav so:
1. Višina glasu (Colton idr., 2011; Mathieson, 2001):
- ''monopitch'' – glas zveni ves čas na eni sami višini,
- neprimerna višina – srednja govorna lega je previsoka ali prenizka glede na starost in spol, - lomljenje glasu – višina glasu se nenadoma in nekontrolirano spreminja,
- zmanjšan glasovni obseg – obseg od najnižjega do najvišjega glasu je manjši.
2. Glasnost (Colton idr., 2011; Mathieson, 2001):
- ''monoloudness'' - glas zveni ves čas enako glasno, - preveliko spreminjanje glasnosti v govoru,
- zmanjšan obseg glasnosti – pacient težko dosega tihe glasove ali pa je zelo glasen.
3. Kakovost glasu (Colton idr., 2011; Mathieson, 2001):
- hripav ali hrapav glas – je posledica nepravilnosti pri nihanju glasilk,
- zadihan glas – je posledica nepopolne zapore med glasilkama pri nihanju, slišno je uhajanje zraka med fonacijo,
- napetost v glasu, - tremor – tresenje glasu,
- govorjenje z naporom – bolnik ima težave pri začenjanju in ohranjanju fonacije, - nenadna prekinitev nihanja glasilk – glas postane zadihan ali izgine,
- diplofonija – posledica nihanja vsake glasilke s svojo frekvenco.
4. Ostali znaki (Colton idr., 2011; Mathieson, 2001):
- stridor – sikajoči in piskajoči šum pri dihanju, ki nastane kot posledica zožitve zgornjih dihalnih poti,
- prekomerno odkašljevanje, ''čiščenje grla''.
5. Afonija (Colton idr., 2011; Mathieson, 2001):
- stalna – popolna izguba glasu,
- občasne – afonične prekinitve glasu, ki lahko trajajo od nekaj sekund do nekaj dni.
2.3. DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA KAKOVOST GLASU
Različni dejavniki iz okolja in bolezni oziroma stanja vplivajo na kakovost glasu, kar pripomore k nastanku funkcionalnih in organskih glasovnih motenj. Mednje štejemo:
2.3.1. Okužbe
Pri okužbah pride do vnetja celotne sluznice grla in glasilk ter zgornjih in spodnjih dihal. Vnetje nosne sluznice, kar imenujemo rinitis, sili bolnika k dihanju na usta. Tako do grla prihaja nepripravljen zrak (prevroč, premrzel, suh, neočiščen) in draži sluznico, da oteče. Zato je zaželeno omogočiti dihanje na nos, saj se tako v nosu zrak segreje, navlaži ter očisti s sesedanjem majhnih delcev na sluznico. Okužbe spodnjih dihal, ki so vedno v povezavi z okužbo zgornjih dihal, privedejo do kašlja. Pri kašlju je grlo izjemno obremenjeno, saj bolnik močno stisne glasilki, ventrikularni gubi, spusti poklopec čez grlo, nato pa v forsiranem izdihu vse tri zapore na nivoju grla nenadoma odpre. Dolga mehanska obremenitev glasilk zaradi kašlja lahko privede do nastanka polipa ali pa se pojavi krvavitev v sluznici glasilk (Hočevar Boltežar, 2010).
2.3.2. Neugodni mikroklimatski pogoji
Neugodni mikroklimatski pogoji pri delu ali doma so lahko temperaturne, mehanske, alergijske ali kemijske narave. Na učitelje in profesorje neugodno vpliva prah šolske krede, ki ga vdihavajo, če hkrati govorijo in pišejo po tabli. Kredni prah suši in draži sluznico grla in učitelje oziroma profesorje sili h kašlju. Prav tako delo v prostorih s suhim vročim zrakom suši sluznico zgornjih dihal, še posebej če oseba diha na usta. Lahko tudi pride do alergijskega vnetja glasilk, če je oseba alergična na snovi iz delovnega ali domačega okolja. V okolju so lahko prisotne različne dražeče snovi kot so hlapi lakov, lepil, kemikalij, plinov, ki povzročajo neinfektivno vnetje na glasilkah (Hočevar Boltežar, 2010).
2.3.3. Neprimerni akustični pogoji
Neprimerni akustični pogoji silijo govorca h glasnejšemu govorjenju in s tem večji obremenitvi grla. Večji hrup v okolici pomeni večjo glasnost govorjenja (Hočevar Boltežar, 2010).
Mathieson (2001) navaja, da velik prostor, hrupno okolje, naglušnost, sporazumevanje s skupino ljudi in slaba pozornost poslušalcev povečujejo glasovno obremenitev pri poklicih, kjer sta glas in govor glavni orodji. V to skupino med drugim sodijo tudi pedagoški delavci.
Zato je pomembno, da učitelji pozornost učencev ne pritegnejo s pomočjo glasu, temveč na druge načine (npr. s piščalko).
2.3.4. Škodljive razvade
Škodljive razvade kot so kajenje, prekomerno uživanje alkoholnih pijač in drog močno škodujejo sluznici grla, dihal in zgornjih prebavil. Cigaretni dim draži sluznico, vroč dim pa jo še dodatno suši. Zaradi tega pride do vnetja sluznice in se spremeni avtomatizirani kinestetični model fonacije. Poleg kroničnega vnetja grla se pri kadilcih razvijejo še pljučne bolezni (od kroničnega bronhitisa, astme do pljučnega raka), ki vse povzročajo kašelj, kašelj pa povečuje negovorno obremenitev grla. Dolgotrajno kajenje pa lahko v sluznici sproži kancerogene spremembe, ki privedejo do raka grla (Hočevar Boltežar, 2010).
Uporaba tobačnih izdelkov najprej in predvsem spremeni stanje resonančnih, artikulacijskih in dihalnih struktur, s čimer se zniža osnovni laringealni ton (Boone in McFarlane, 1999). Poleg tega lahko kajenje povzroči organske spremembe v glasu; sluznica postane otekla in debelejša, gibanje glasilk pa se zmanjša (Boone in McFarlane, 1999). Tako se poslabša glasovna kakovost in moti delovanje organa za fonacijo. Kljub vsem negativnim vidikom in učinkom kajenja so rezultati porazni, saj kažejo, da 40 % vokalnih in 61 % elitnih vokalnih profesionalcev še vedno kadi, čeprav poznajo vse negativne posledice kajenja (Timmermans in sod., 2002).
Raziskava, ki so jo izvedli Heđever in sod. (2003), je pokazala povprečno slabe rezultate na področju glasovne utrujenosti pri učiteljih, ki niso kadilci.
Učitelji, ki ne kadijo, svoje težave pripisujejo glasovni utrujenosti, ki jo povzroča poklic. Za razliko od učiteljev, ki ne kadijo, učitelji kadilci menijo, da je vzrok za težave z glasom dolgotrajno kajenje, ne pa poklic.
Zaradi tega učitelji, ki kadijo, težav s svojim glasom ne doživljajo tako resno, kot bi jih morali, saj jih pripisujejo kajenju in zato niso tako zaskrbljeni. Raziskava je potrdila pomemben vpliv kajenja na somatske težave učiteljev. Ker je kajenje stvar izbire posameznika in sodi med odvisnosti, je zelo pomembno, da telo hidrirajo.
Pomembno je, da se vsak dan zaužije čim več tekočine. Zaradi negativnega vpliva, ki ga ima kajenje na celoten organizem, zlasti v kombinaciji z alkoholnimi pijačami, se priporoča dnevni odmerek osmih kozarcev vode na dan. Takšen način hidratacije pozitivno vpliva na glasilke in zagotavlja obliko naravnega odstranjevanja škodljivih snovi iz telesa.
2.3.5. Alergija
Alergija je nenormalna prekomerna reakcija organizma na snovi iz okolice. Razlikujemo 4 tipe, najpogostejša in najbolj znana je alergija tipa I. Bolnik ob stiku z alergenom hitro odreagira.
Alergijsko reakcijo povzročijo vdihani ali zaužiti alergeni. Pojavi se otekanje sluznice dihal in izločanje žlez, kar vpliva tudi na fonacijo. Med najpogostejše alergene štejemo cvetni in hišni prah in pršice, glive, živalski prhljaj, mleko, jajca in nekatere vrste sadja. Pri alergiji tipa III.
pride do vnetne spremembe v grlu, kar povzroča hripavost (Hočevar Boltežar, 2010). Osebe z alergijami pogosteje poročajo o glasovnih težavah v primerjavi z osebami brez alergij (Simberg, Sala, Tuomainen in Rönnemaa, 2007).
2.3.6. Zdravila
Nekatera zdravila - kot so zdravila za znižanje krvnega tlaka, zdravila za odvajanje vode, starejši antihistaminiki, korikosteroidna pršila za astmo - imajo negativen učinek na grlo.
Starejše oblike antihistaminikov so sušile sluznico grla, kar je privedlo do bolj goste sluzi in posledično povzročalo suh kašelj, ki je škodljiv za glasilki. Dolgotrajna uporaba kortikosteroidnih pršil za astmo lahko povzroča stanjšanje sluznice grla in v redkejših primerih stanjšanje celotne glasilke zaradi atrofije mišice v glasilki. Pri nekaterih bolnikih lahko povzročijo zmanjšanje lokalne odpornosti in posledično nastanek glivičnega vnetja na glasilkah ter hripavost. Zdravila za odvajanje vode povzročajo dehidracijo, ki negativno vpliva na kakovost sluznice v grlu (Hočevar Boltežar, 2010).
2.3.7. Gastroezofagealni refluks
Gastroezofagealni refluks (v nadaljevanju GER) je fiziološki pojav, za katerega je značilno zatekanje želodčne vsebine iz želodca nazaj navzgor po požiralniku. Gastroezofagealna refluksna bolezen nastane, kadar zaradi delovanja želodčne vsebine pride do poškodb sluznice požiralnika. GER je povezan z laringofaringealnim refluksom (v nadaljevanju LFR). O LFR govorimo, ko želodčna vsebina prestopi zgornjo požiralnikovo zapiralko in prehaja v žrelo in grlo. Pojavljanje GER in LFR je med bolniki z glasovnimi težavami pogosto. Tipična znaka za GER sta zgaga in regurgitacija želodčne vsebine, za LFR pa še hripavost, odhrkavanje, kašelj ter občutek tujka v žrelu in grlu. Želodčna vsebina povzroča različne bolezenske spremembe na sluznici. Lahko pride do otekline glasilk in celotne sluznice grla, lahko nastane tudi posteriorni laringitis, bolnik ima lahko težave pri požiranju, občutek tujka, boleče žrelo itd.
(Hočevar Boltežar, 2010).
2.3.8. Stanja in bolezni, ki spreminjajo delovanje notranjih in zunanjih mišic grla
Na fonacijo in kakovost glasu vplivajo tudi disfunkcija vratne hrbtenice in velofaringealna insuficienca. Pri disfunkciji vratne hrbtenice pride do pritiska vratnih spinalnih živcev, ki oživčujejo zunanje grlne mišice in tako pride do spremembe motoričnega vzorca delovanja mišic, ki sodelujejo pri fonaciji. Ob nepravilni aktivaciji zunanjih grlnih mišic, ki sodelujejo pri tvorbi velofaringealne zapore, se spremeni položaj grla v vratu in posledično tudi napetost glasilk. To pa vpliva na kakovost glasu (Hočevar Boltežar, 2010).
2.3.9. Hrup
Dejavnik, za katerega je znano, da ogroža zdravje glasu, je hrup. Govorjenje in poslušanje v sodobnih učilnicah sta še vedno prevladujoči načini komunikacije in učenja. Do nedavnega je bila v izobraževanju zanemarjena akustika učilnice. Hrup obremenjuje glas in poveča število simptomov, ki kažejo na motnjo glasu učiteljev in vzgojiteljev (Rentala in Sala, 2015; Sala in sod., 2001; Sala in sod., 2002; Van Houtte in sod., 2011).
Pri visoki ravni hrupa v ozadju učitelji samodejno povečajo raven glasu, ki povzroči tudi zvišanje glasovne višine oziroma zvišanje osnovne frekvence grlnega tona (f0). Kadar neizurjeni govorniki dvignejo raven glasu, pogosto uporabljajo preveliko napetostmišic, ki sodelujejo pri tvorbi in oblikovanju glasu ali hiperfunkcionalna glasovna vedenja.
Fonacija z visoko glasnostjo, povišana osnovna frekvenca in hiperfunkcija lahko sčasoma pripeljejo do vokalne travme (poškodbe glasilk). Sile trka glasilk so velike in zaradi visoke osnovne frekvence je število trkov med delovnim dnevom veliko (Södersten in sod., 2002).
Stopnje glasnosti glasu učitelja in vzgojitelja v izjemno hrupnih prostorih lahko variirajo od 58 do 90,5 dB. Te vrednosti ustrezajo vrednostim, zabeleženim med snemanjem vpitja, in odražajo intenzivnost glasovnih prizadevanj teh skupin med vsakodnevnim opravljanjem poklica (Garcia Martins in sod., 2014).
V slabših akustičnih pogojih govorci uporabljajo glasnejši glas, dlje govorijo in imajo več simptomov govornih motenj kot tisti, ki govorijo v boljših pogojih. Akustično dobro zasnovan prostor bistveno olajša pravilno ustvarjanje govornega signala in njegov prenos do poslušalca.
Govor z visoko intenzivnostjo pri visoki ravni hrupa v ozadju in pretirana uporaba glasu v kombinaciji s premalo možnosti za glasovni počitek so najpomembnejši dejavniki glasovne obremenitve za pedagoške delavce, ki lahko vodijo do težav z glasom (Södersten in sod., 2002, Sala in sod., 2002).
2.4. VPLIV GLASOVNIH MOTENJ NA KAKOVOST ŽIVLJENJA
Pojav disfonije različno vpliva na vsakega posameznika. Povzroča probleme, ki se kažejo na več ravneh in jih lahko razdelimo v štiri kategorije (Gates, 1992):
1. Vpliv disfonije na profesionalno izvedbo - ta del se nanaša predvsem na vokalne profesionalce, pa tudi na vse druge, katerih glas je vsaj delno sredstvo za delo in komunikacijo s strankami. Disfonija ovira ali popolnoma onemogoča opravljanje dela, kar vključuje tudi finančne izgube, odsotnost z dela ipd.
2. Vpliv disfonije na (vokalno) sliko (»imidž«) - ljudje so občutljivi na svoje glasovne spremembe in reakcije drugih (npr. gospo z Reinkejevim edemom moti to, da jo med pogovorom po telefonu zamenjujejo z moškim) in si ustvarjajo negativno podobo o sebi.
3. Izguba zadovoljstva, ki ga prinaša zmožnost glasovnega sporazumevanja - nezmožnost glasovnega izražanja povzroča občutke frustracije, depresije in jeze. Zelo pogosto se oseba umika vase in se izogiba socialnim interakcijam.
4. Sekundarni učinki bolezni - včasih je disfonija le sekundarna posledica neke bolezni in nujno je opredeliti primarni problem in doseči rešitev. Primer tega problema je npr.
psihogena disfonija.
Pomembno je poudariti, da bo imela enaka stopnja motenj na vsakoosebo drugačen vpliv, odvisno od tega, kolikšno vlogo ima glas v življenju te osebe.
3. GLASOVNI PROFESIONALCI
Različni ljudje so bolj ali manj odvisni od svojega glasu. S tem mislimo na glasovne profesionalce, katerih glas je pomemben za opravljanje poklica in njihovo podobo. Pri teh ljudeh bodo tudi manjše spremembe v kakovosti glasu prepoznane že prej in bodo predstavljale resen problem. Sprejemanje glasovnih težav ali samomotivacija pri iskanju strokovne pomoči sta običajno prisotna pri tistih, katerih delo zahteva glasovno angažiranost in katerih glas predstavlja vsakodnevno novo izkušnjo (Bolfan-Stošić in Rončević Kolarić, 2006).
Kot pravita Kovačić in Buđanovac (2000), so glasovni profesionalci osebe, ki uporabljajo glas kot osnovno sredstvo profesionalne aktivnosti. Zato predstavljajo populacijo z večjim tveganjem za pojav različnih glasovnih motenj (Titze in sod., 1997).
Titze in sod. (1997) so opredelili poklice, pri katerih ljudje uporabljajo svoj glas kot primarno sredstvo za izvajanje poklica. Mednje sodijo tudi učitelji, vzgojitelji, delavci na recepcijah in pultih, telefonski operaterji, radijski in televizijski voditelji, duhovniki, inštruktorji aerobike, odvetniki, prodajalci itd. Pri teh poklicih se oseba sooča z dolgim obdobjem neprekinjenega govora, visoko intenzivnostjo govora, emocionalnim govorjenjem ter petjem in govorjenjem v hrupnem okolju.
Pri opredelitvi profesionalne uporabe glasu lahko rečemo, da si mora posameznik služiti za življenje s svojim glasom (Przysiezny in Przysiezny, 2015). Glas glasovnih profesionalcev je bolj dovzeten za poškodbe zaradi posebnih delovnih pogojev, psihičnega stanja in glasovne obremenitve. Glasovni profesionalci se pogosto ne zavedajo težav z glasom, dokler se le-te ne razvijejo in postanejo veliko večji zdravstveni problem.
Koufman in Isaacson (1991) delita uporabnike glasu v štiri skupine:
1. skupina: elitni glasovni izvajalci (poklicni pevci, igralci …). Opravljanje teh poklicev zahteva veliko glasovno vzdržljivost in stalno prisoten kakovosten glas. Pri njih že najmanjša glasovna motnja povzroči resne posledice in onemogoči opravljanje poklica.
2. skupina: profesionalni glasovni uporabniki (predavatelji, učitelji, vzgojitelji, telefonisti, duhovniki, odvetniki za sodišču …). Ta skupina ob glasovi motnji s težavo opravlja svoj
poklic. Dolgotrajna glasovna motnja pa pri tej skupini pomeni nezmožnost za nadaljevanje poklica.
3. skupina: neglasovni profesionalci (zdravniki, komercialisti, prodajalci, odvetniki …).
Glasovna motnja pri tej skupini ne predstavlja vzroka za popolno opustitev poklica, saj lahko opravljajo svoj poklic kljub glasovni motnji, vendar jih bistveno ovira pri delu.
4. skupina: neglasovni neprofesionalci. Pri delu niso glasovno obremenjeni. Opravljanje njihovega poklica ni odvisno od glasu in govora.
Količina glasovne obremenitve ni odvisna samo on poklica, ampak tudi od lastnosti posameznika, kot so:
- količina glasovne uporabe, - srednja govorna lega, - glasnost,
- fonacijski čas,
- čas govorjenja brez premora,
- kakovost glasu (Hočevar Boltežar, 2010).
Glas vokalnih profesionalcev je mogoče opazovati glede na glasovne zahteve, kjer razlikujemo med pogovornimi, predstavitvenimi in umetniškimi ravnmi (Kovačić, 2002).
Prva raven je t. i. umetniška raven. Umetniška raven je najzahtevnejša, saj vključuje visoko estetsko razsežnost, ki je značilna le za umetniško izvedbo, kot sta igranje in petje.
Ta raven vključuje elitne glasovne profesionalce, pevce (zlasti operne) in igralce. Če pride tudi do najmanjših sprememb v kakovosti glasu, ta skupina intervenira takoj, gredo na pregled k zdravniku, kajti naučili so se vse o pravilni vokalni higieni in dihanju in takoj prepoznajo problem.
Druga raven je predstavitvena. Predstavitvena raven je glasovno bolj zahtevna, saj mora imeti oseba vnaprej pripravljen govor, najpogosteje pa gre za monolog, ki še dodatno obremenjuje glasilke. V to skupino sodijo logopedi, duhovniki, učitelji, profesorji, vzgojitelji in ljudje, ki uporabljajo svoj glas za poklicne namene. Večina ljudi, ki pripadajo tej skupini, se ne uči pravil vokalne higiene, ne učijo se, kako pravilno uporabljati glas. Imajo največ glasovnih težav, saj njihov interes vodi v veliko glasovno utrujenost. Raziskave kažejo, da je 58 % učiteljev in 29
% glasovnih profesionalcev vsaj enkrat v življenju že imelo težave z glasom. Poleg tega se
Učiteljeva glasovna motnja lahko zmanjša kognitivno delovanje otrok in povzroči slabšo koncentracijo učencev. Najpogostejši simptom, ki se pojavi pri učiteljih, je glasovna utrujenost.
To pomeni: spreminjanje kakovosti glasu čez dan, nezadosten obseg glasu, povečan napor pri fonaciji, zmanjšana podpora izdihu, povečanje mišične napetosti, povišana osnovna grlna frekvenca (oseba ve, da se bo pojavila utrujenost in vleče grla navzgor ter viša glas), oseba ne more več tako dobro izraziti svojih čustev.
Tretja raven je pogovorna. V to skupino sodijo odvetniki, zdravniki, menedžerji, trgovci.
Njihova poslovna kariera ne bo tako trpela, če bo prišlo do glasovne motnje. Pogovorna raven je najmanj zahtevna. Vključuje dialog med zaposlenim in stranko (npr. bančni uradniki ali prodajalci).
4. POKLICNE BOLEZNI
Dobro je znano, da je h glasovnim motnjam bolj nagnjena skupina vokalnih profesionalcev kot drugi povprečni govorci. Ker je glas njihovo osnovno sredstvo dela, je hkrati njihova najbolj ranljiva točka.
Za glasovne motnje, ki se pojavljajo pri vokalnih profesionalcih, se pogosto uporablja tudi termin poklicna glasovna motnja. Motnja glasu, povezana z delovnim okoljem, ali poklicna motnja je vsaka oblika glasovne spremembe, ki je neposredno povezana z uporabo glasu pri opravljanju poklica, ki zmanjšuje, ogroža ali preprečuje izvedbo in komunikacijo osebe z ali brez nekih organskih sprememb v grlu. Poklicna motnja glasu se kaže z različnimi znaki in simptomi, ki so lahko prisotni istočasno, vendar ne nujno, odvisno od resnosti klinične slike (Przysiezny in Przysiezny, 2015).
V Pravilniku o seznamu poklicnih bolezni (2003) je poklicna bolezen opisana kot ''bolezen, ki je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih razmer na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan, in je navedena v seznamu poklicnih bolezni.''
Poklicna bolezen negativno vpliva na osebo, saj povzroči poškodbo na nekem organu, organskem sistemu, celem telesu, hkrati pa ga omejuje v načinu življenja, pridobivanju sredstev na življenje in spremeni kakovost življenja (Hočevar Boltežar, 2010).
V kolikor glas vokalnega profesionalca ne ustreza standardnim poklicnim zahtevam in določenim estetskim kriterijem, je treba glasovne motnje, ki nastanejo kot posledica opravljanja poklica obravnavati kot poklicno bolezen, ki je pogojena z določenimi fizičnimi, kemičnimi ali drugimi dejavniki na delovnem mestu (Vilkman, 2000). Vilkman (2004) v svoji študiji navaja konkretne primere, zakaj bi glasovne motnje morale spadati med poklicne motnje v okviru
"Okvirne direktive o varnosti in zdravju pri delu". Prav tako omenja glasovno utrujenost, ki nastane zaradi dolgotrajne uporabe vokalnih mehanizmov, ki lahko negativno vplivajo na opravljanje dela. Vilkman (2001, po Vilkmanu, 2004) navaja, da je bila v 15 evropskih državah raziskana povezava med glasovnimi motnjami in varnostjo ter zdravjem pri delu. Rezultati so žal pokazali nizko raven ozaveščenosti o vplivu delovnega okolja na glas in v kolikšni meri lahko težave z glasom negativno vplivajo na zaposlene. Vilkman (2004) navaja dejavnike, ki vodijo do povečanega napora vokalnega mehanizma, ko je oseba na delovnem mestu: trajanje govora, hrup v ozadju, slabi akustični pogoji v prostoru, slaba kakovost zraka, drža telesa in psihosocialni dejavniki. Prav tako meni, da poleg teh dejavnikov obstajajo tudi individualni dejavniki, ki lahko dodatno prispevajo k nastanku glasovnih motenj: spol, vzdržljivost vokalnega mehanizma, zdravstveno stanje, življenjski slog/življenjske navade, način uporabe glasu in osebnost. Dejavnik, ki najbolj prispeva k motnji glasu, je potreba po daljši uporabi glasu (Rantala, Vilkman in Bloig, 2002; Sala in sod., 2002; Södersten in sod., 2002; Vilkman 2004). Glasilke učiteljev med predavanjem nihajo 15-40 % časa. To bi pomenilo, da njihove glasilke čez dan zanihajo približno milijonkrat, medtem ko glasilke oseb, katerih glas ni glavno orodje dela, zanihajo le okoli 300.000 krat (Vilkman, 2004).
V Sloveniji glasovna motnja ni poklicna bolezen, temveč je opredeljena kot z delom povezana bolezen. Z delom povezane bolezni so bolezni, ki so ''poklicne bolezni z zdravstvenega vidika, saj je vir obremenitev pretežno pri poklicnem delu in manj zunaj dela, vendar niso poklicne bolezni s pravnega vidika, ker niso navedene v Seznamu poklicnih bolezni'' (Bilban, 1999, v Gluvajić idr., 2012, str. 794).
Da bi se glasovna motnja priznala kot poklicna bolezen, bi morala oseba imeti pred začetkom opravljanja dela, za katerega je značilna velika glasovna obremenitev, dokazano zdrav vokalni aparat, kar preveri foniater ali otorinolaringolog, ter primerno tehniko fonacije in govora, kar preveri logoped. Poleg tega bi se glasovna motnja morala pojaviti vedno ob delu in se s časom slabšati. V času dopusta ali ob vikendih bi se moralo stanje izboljšati ali celo izginiti, po vrnitvi na delo pa ponovno pojaviti. Zaradi tega bi morali kandidati za tovrstne poklice opraviti pregled
o primernosti za opravljanje poklica z veliko glasovno obremenitvijo že pred začetkom študija (Gluvajić idr., 2012).
Hočevar Boltežar (2010, str. 125) navaja, da za poklic z glasovno obremenitvijo ni sposoben kandidat s/z:
- prirojeno anomalijo grla,
- vokalnim sulkusom na eni ali obeh glasilkah, - parezo ali paralizo ene glasilke,
- ponavljajočimi se vozliči na glasilkah, - papilomi v grlu,
- na terapijo odporno mutacijsko glasovno motnjo, - na terapijo odporno funkcionalno glasovno motnjo, - na terapijo odporno psihogeno afonijo,
- laringealno distonijo, - kroničnim laringitisom, - stanjem po poškodbi grla,
- parezo ali paralizo mehkega neba, - odprtim nosljanjem,
- jecljanjem, brbotanjem,
- sigmatizmom zaradi anomalije čeljusti, napačnega griza (okluzije) zob, - srednjestopenjsko naglušnostjo,
- enostransko gluhostjo.
Npr. pri osebi, pri kateri se ponavlja hripavost pri delu, ki izgine, ko oseba svojega poklica ne opravlja nekaj časa, bi morali najprej odpraviti škodljive govorne navade, kot so glasen in hiter govor ter kričanje. Oseba bi se morala s pomočjo logopeda naučiti uporabljati pravilno govorno tehniko, hkrati pa zdraviti vse bolezni, ki sodelujejo pri nastanku glasovnih motenj. V primeru, da se kljub pomoči strokovnjakov in naporom bolnika glasovna motnja ne more odpraviti, bi lahko glasovno motnjo označili za poklicno bolezen (Gluvajić idr., 2012).
Poklicna govorna motnja je lahko povezana tudi s simptomi psihološkega/psihičnega stresa, ko se oseba sooča z zahtevami dela, ki ga opravlja. Potreba po izpolnjevanju teh zahtev, strah pred brezposelnostjo, pomanjkanje informacij in drugi sorodni dejavniki vodijo do tega, da oseba trpi svoje simptome in nadaljuje z delom, dokler se stanje ne poslabša, takrat pa je potrebna bolj kompleksna obravnava (Przysiezny in Przysiezny, 2015).
Vilkman (2000, v Gluvajić idr., 2012, str. 794) navaja, da ''glasovna motnja nastane kot posledica ponavljajočega nihanja in trka glasilk pri fonaciji in da bi bila lahko uvrščena med poškodbe zaradi ponavljajočega se obremenjevanja''. Praksa pa nam kaže, da pogosto ni tako.
Vzrok za to je prevelika osredotočenost na psihološke in emocionalne dejavnike nastanka glasovne motnje, pri čemer se ne upošteva glasovne obremenjenosti kot pomembnega dejavnika. Zato se glasovna motnja še vedno razume kot bolezen posameznika in ne kot poklicna bolezen (Wilson, Deary, Scott in MacKenzie, 1995; Aronson, 1985, v Gluvajić idr., 2012).
Opredelitev neke bolezni kot poklicne bolezni je zelo pomembna, saj to prinaša različne pravice, med drugim tudi pravice, povezane z zdravljenjem poklicnih bolezni (Wilson, Deary, Scott in MacKenzie, 1995; Aronson, 1985, v Gluvajić idr., 2012). Prognoza zdravljenja poklicnih bolezni je dobra. V 60-70 % pride do izboljšanja stanja, 20 % ljudi prekine zdravljenje, pri 15 % ostane stanje nespremenjeno in 5 % ljudi potrebuje spremembo poklica (Hočevar Boltežar, 2010), kar ni velik odstotek, vendar se moramo zavedati posledic in teže, ki jo takšen ukrep prinaša, saj ogroža življenjsko eksistenco teh oseb.
5. DOSEDANJE RAZISKAVE O GLASOVNIH MOTNJAH PRI UČITELJIH
5.1. DOSEDANJE RAZISKAVE O GLASOVNIH MOTNJAH PRI UČITELJIH V SVETU
Čeprav predavatelji niso najelitnejši glasovni strokovnjaki, se zdi, da je njihov poklic zelo nevaren za glasovno zdravje, saj so prav oni najpogostejši bolniki z motnjami glasu (Titze in sod., 1997). Fritzell je že leta 1996 izdal delo, ki obravnava uporabo glasu in določen poklic, pri čemer je ugotovil, da tvorijo učitelji tisto skupino posameznikov, ki najpogosteje obiskujejo klinike oziroma iščejo pomoč zaradi težav z glasom. To dejstvo ni nič presenetljivega, saj je poklic učitelja glasovno zelo zahteven. Svoj glas namreč uporablja kot osnovno orodje za opravljanje vsakdanjega dela. Prekomerna uporaba ali zloraba glasu pri delu lahko povzroči motnje glasu. Zato obstaja pri učiteljih zaradi narave dela, ki ga opravljajo, največje tveganje za nastanek motenj glasu v primerjavi s splošno populacijo.
Razlogi, zaradi katerih imajo ravno učitelji največ težav z glasom, vključujejo: pomanjkanje
Pomembno vlogo pri tem pa imajo tudi zunanji dejavniki, kot so hrupno okolje, slaba prostorska akustika, vlaga in temperatura.
Znotraj skupine učiteljev so najbolj ogroženi tisti, ki so skozi daljše obdobje vključeni v glasovno intenzivne dejavnosti, kot sta glasno govorjenje in petje. Ta podskupina vključuje učitelje glasbene, dramaturške in drugih izvedbenih dejavnosti. V nasprotju z njimi imajo učitelji splošnoizobraževalnih predmetov, ki poučujejo manjše razrede, večje število individualnih interakcij in redko glasno govorijo, najmanj težav z glasom. V primerjavi z vsemi učitelji obstaja pri učiteljih petja največje tveganje za razvoj kroničnih motenj glasu (Roy, 2011;
Thibeault in sod., 2004).
Učitelji močno obremenjujejo svoj vokalni aparat oziroma glas, saj pogosto govorijo več ur v akustično zahtevnem okolju (hrupne učilnice, brez zadostnega časa, ki bi ga glasilke potrebovale, da bi se spočile in si opomogle). Hrupne učilnice jih silijo k temu, da govorijo vedno glasneje, kar je eden izmed vzrokov za nastanek motenj glasu. Najpogostejši znaki motenj glasu, ki jih ta skupina posameznikov navaja, so: hripavost, šum v glasu, šibkost glasu in nizek glas oziroma znižana temeljna frekvenca glasu, najopaznejša znaka pa sta napenjanje oziroma napor pri govorjenju in utrujenost (Chen in sod., 2010; Titze in sod., 1997). Lira Luce in sod. (2014) so opravili raziskavo med učitelji in ugotovili, da jih ima kar 77,6 % težave s hripavostjo, 27,6 % s pomanjkanjem sape pri govorjenju, 28,8 % z glasovno utrujenostjo, 35,3
% s šibkim glasom, 13,5 % s težavami pri uporabi nizkih tonov in 37,2 % težave pri uporabi višji tonov. Med fizičnimi znaki kar 55,8 % izpraševancev opaža suhost grla, nadalje jih 46,8
% čuti bolečino v grlu in 40,4 % jih ima težave s požiranjem ter hranjenjem (disfagija). Glede na poklicno usmerjenost predstavljajo učitelji največjo skupino ljudi, ki na specializiranih klinikah poiščejo pomoč zaradi motenj glasu, saj jih je kar od 5,2 do celo 20 % kliničnih primerov.
Angelillo in sod. (2009) navajajo, da čeprav je ugotovljeno, da imajo številni učitelji težave z glasom, je le majhen odstotek tistih, ki pravzaprav poiščejo zdravstveno pomoč, da bi odpravili težavo, s katero se soočajo. Slednje se ujema z rezultati raziskave, ki so jo opravili Lira Luce in sod. (2014), v kateri je imelo kar 85,9 % učiteljev motnje glasu med svojo kariero, samo 20
% teh in 26,3 % tistih, ki so imeli bolezenske spremembe na glasilkah, pa je poiskalo pomoč za odpravo svoje težave. V raziskavi, ki so jo v Belgiji opravili Van Houtte in sod. (2011), je le polovica učiteljev, ki so opazili težave, poiskala zdravstveno pomoč, v času kariere pa je bilo
ki so dejansko poiskali pomoč zaradi motenj glasu, znatno nižji – le 14,3 % – od odstotka tistih, ki so se že soočili z motnjami glasu, saj je bilo teh kar 58 %, kar je v skladu z drugimi raziskavami. Chen in sod. (2010) navajajo, da skoraj polovica učiteljev z glasovnimi motnjami še nikoli ni poiskala pomoči v smislu obravnave pri strokovnjaku. V drugi raziskavi Roy (2011) navaja, da se več kot tretjina učiteljev pritožuje, ker njihov glas več kot pet dni v šolskem letu ne deluje kot sicer ali kot bi si želeli. Čeprav večina učiteljev prizna, da jih težave z glasom ovirajo pri opravljanju določenih vidikov njihovega dela, jih večina vseeno ne poišče pomoči.
Predvidevamo lahko, da je vzrok za to njihovo prepričanje, da so glasovne težave in glasovne motnje povsem pričakovane, ko gre za učiteljski poklic, zato se verjetno niti ne zavedajo, v kolikšni meri bi jim lahko ustrezna terapija pomagala oz. koliko bi lahko njihove težave zmanjšala ali celo preprečila (Roy, 2011).
Prevalenca motenj glasu se spreminja glede na metodologijo ali različne kriterije oziroma opredelitve motenj, ki so uporabljeni v posamezni raziskavi. Ocena prevalence motenj glasu med splošno populacijo se procentualno giba med 0,65 in 15 % (Roy in sod., 2004). Toda če pri tem upoštevamo tudi učitelje, se vrednost poveča na 20 do 50 % in doseže celo do 80 % (Garcia Martins in sod., 2014).
Različne navedbe prevalence motenj glasu pri učiteljih se v večji meri razlikujejo in segajo od 4,4 % (na osnovi objektivne diagnoze patologije glasilk) do 90 % (na osnovi subjektivne ocene disfunkcije glasu) (Mattiske in sod., 1998; Roy in sod., 2004; Williams, 2003). Nekatera neskladja v teh ocenah so povezana z nasprotujočimi si opredelitvami glede tega, kaj povzroča motnje glasu, metodološkimi razlikami, povezanimi s postopki jemanja vzorca in vrsto populacije, velikostjo vzorca itd. (Roy in sod., 2004).
Eno od obsežnejših raziskav so opravili Thibeault in sod. (2004), ki so prek vprašalnikov v raziskavo vključili kar 1243 učiteljev, od katerih je 58 % prijavilo glasovne motnje v določenem trenutku svoje kariere. Tudi Roy in sod. (2004) so v svojo raziskavo vključili 1243 učiteljev in 1288 ljudi iz kontrolne skupine. Prevalenca motenj glasu se je pokazala znatno večja pri skupini učiteljev (57,7 %) v primerjavi s kontrolno skupino (28,8 %). Ti rezultati kažejo, da se bo oz.
se je velik delež prebivalstva, in še večji delež prebivalstva iz učiteljske stroke, soočil z motnjami glasu vsaj enkrat v življenju. Med učitelji, zaposlenimi na osnovnih in srednjih šolah, je večja stopnja samoopaženih motenj glasu kot pri osebah z drugimi poklici. Skoraj 58 %
komunikacijo. Pri učiteljih je opaženo, da se motnje glasu po prvem pojavu večkrat ponovijo (Roy in sod., 2004).
Angelillo in sod. (2009) so v raziskavi ugotovili, da ima 65,2 % osnovnošolskih učiteljev in 60,1 % srednješolskih učiteljev težave z glasom, v kontrolni skupini pa je imelo tovrstne težave 28,8 % oseb. Ta raziskava je torej prišla do enake ugotovitve kot ostale raziskave (npr. Roy in sod., 2004), in sicer da je pri učiteljih zaznana višja stopnja samoopaženih motenj glasu in težav z glasom kot pri osebah, ki opravljajo druge poklice. V primerjavi s kontrolno skupino so učitelji bistveno pogosteje izkusili večkratne simptome težav z glasom, vključno s hripavostjo, nelagodjem med uporabo glasu, težavami pri dometu glasu in utrujenostjo oz. naporom ali spremembo kakovosti glasu po kratki uporabi. V raziskavi, ki so jo Van Houtte in sod. (2011) opravili v skupini 994 učiteljev (in vzgojiteljev), jih je v svoji učiteljski karieri imelo več kot pol (51,2 %) neke vrste težav z glasom, v kontrolni skupini pa je bilo takšnih, ki so imeli doslej tovrstne težave, le 27,6 %.
Učitelji z motnjami glasu pogosto izgubijo zadovoljstvo pri opravljanju svojega dela, imajo zmanjšane komunikacijske sposobnosti, zmanjšujejo število telefonskih pogovorov, občutijo upad socialnih sposobnosti in vpliv na čustveno stanje (Chen in sod., 2010). V raziskavi Lire Luce in sod. (2014) je 42,3 % učiteljev spremenilo način komunikacije, 5,8 % jih je opazilo spremembe v socialnih veščinah, 20,5 % pa jih je opazilo vpliv na svoje čustveno stanje. Moy in sod. (2015) so v raziskavi pri učiteljih z glasovnimi motnjami zaznali povečano depresijo, anksioznost in stres ter izmikanje socialnim interakcijam. Slednje je pokazala tudi raziskava, ki so jo opravili Van Houtte in sod. (2012), saj so ugotovili, da so učitelji z glasovnimi motnjami kazali višje ravni anksioznosti v primerjavi z učitelji brez glasovnih motenj. Ti rezultati so lahko klinično pomembni, kajti zmanjšanje komunikacijskih in socialnih sposobnosti ter čustvena nestabilnost pri učiteljih z glasovnimi motnjami lahko povzročijo anksioznost in slabšo kakovosti življenja. Vpliv glasovnih motenj na kakovost življenja in mentalno zdravje učiteljev se bo ne nazadnje odražal tudi na njihovi izvedbi oz. kakovosti predavanj (Moy in sod., 2015).
Glasovne težave vplivajo na njihovo učinkovitost pri delu, ker jim predstavljajo omejitve pri opravljanju dela na sicer običajen način (Garcia Martins in sod., 2014).
Glasovne motnje zahtevajo zdravstveno in logopedsko terapijo. Učitelji so zaradi tega odsotni z dela in ravnatelji jim morajo poiskati zamenjavo, kar ni vedno preprosto, pa tudi učenci tega ne sprejmejo vedno najbolje, ker se s tem poruši kontinuiranost učnega načrta in programa, kar
lahko vpliva na kakovost predavanj in slabo vpliva na učenje učencev (Chen in sod., 2010; Moy in sod., 2015).
Zaradi teh dejavnikov so učitelji izpostavljeni fizičnemu in čustvenemu stresu, večinoma zavračajo preglede in zdravljenje, pogosto pa se zanje sploh ne odločijo (Garcia Martins in sod., 2014). Roy in sod. (2004) so v svoji raziskavi opazili, da so učitelji pogosto neodločni in neradi izostajajo z dela, da bi šli na pregled, ali pa se bojijo, da jih bo logoped ali zdravnik opomnil, naj zmanjšajo uporabo glasu v službi, ali pa jim bo celo svetoval, naj popolnoma prenehajo predavati in spremenijo poklic.
Raziskava, ki so jo izvedli Smith in sod. (1997), je pokazala, da so bile pri 4,2 % učiteljev težave, ki so jih imeli pri uporabi glasu za potrebe opravljanja svojega dela, dovolj velike, da so premislili o spremembi poklica. Glasovne motnje pri tej skupini imajo torej velik socialno- ekonomski in socialno-pedagoški pomen. Socialno-ekonomski pomen se izraža v velikem številu bolniških odsotnosti in prekvalifikaciji. Socialno-pedagoški pomen pa se nanaša na vpliv učiteljevega glasu na tvorjenje glasu pri otroku. Z glasovno motnjo zmanjšuje možnost svojega vplivanja na otroke, vemo pa tudi, da so učitelji učencem pomemben glasovni vzor.
5.2. DOSEDANJE RAZISKAVE O GLASOVNIH MOTNJAH PRI UČITELJIH V SLOVENIJI
Na Foniatrično-logopedskem oddelku Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo v Ljubljani sta Novak in Hočevar Boltežar leta 2000 izvedla raziskavo med bolnicami s funkcionalnimi glasovnimi motnjami, ki so kliniko obiskovale med letoma 1996 in 1999.
Foniatrinja je pri 8 osebah ugotovila afonijo, pri 16 mišičnotenzijsko disfonijo z vozliči in pri 33 samo mišičnotenzijsko disfonijo. Bolnice so bile stare od 15 do 68 let (v povprečju 35,5 let).
Zanimiva je ugotovitev o poklicni strukturi bolnic s funkcionalnimi glasovnimi motnjami, saj je bilo največ učiteljic (13 od 57). Med neugodnimi dejavniki, ki vplivajo na nastanek motnje, je kar 39 bolnic navajalo preobremenjenost pri delu. Med ostale neugodne dejavnike pa so sodijle alergije zgornjih dihal, težave z vratnim delom hrbtenice, psihosocialna obremenitev in čustvena labilnost.
Novak, Jarc in Hočevar Boltežar so leta 2002 naredili raziskavo o povezavi hripavosti in stresa pri pedagoških delavcih. V raziskavi je sodelovalo 39 učiteljev iz osnovne šole (5 moških in 34 žensk). Ugotovljeno je bilo, da je kar 34 učiteljev (87 %) že bilo hripavih v času svoje kariere,
je bilo ugotovljeno, da je hripavost bolj pogosta v skupini učiteljev, ki doživljajo hud stres.
Učitelji so kot vzroke za svojo hripavost navajali glasovni napor (59 %), okužbo (23 %), 18 % učiteljev pa je navedlo oboje, kombinirano ali izmenično.
Prav tako je pomembna raziskava Sokličeve in Hočevar Boltežarjeve (2004) o prevalenci glasovnih motenj med pedagoškimi delavci v Sloveniji. Raziskovana populacija so bili pedagoški delavci, zaposleni v osnovnih in srednjih šolah ter vrtcih v šolskem letu 2002/2003.
Anonimne anketne vprašalnike o glasovnih težavah in navadah so razposlali ravnateljem naključno izbranih 50 osnovnih šol, 20 srednjih šol in 13 vrtcev (pribl. 10 % omenjenih slovenskih izobraževalnih ustanov). Zbrali so 1509 izpolnjenih anket. Rezultati ankete so pokazali, da je občasno imelo glasovne motnje 51 % učiteljev, pogosto pa 15 %. Raziskave v tujini kažejo podobne rezultate. Glasovne motnje so imele pogosteje ženske. Ženske so bile 1,9-krat bolj ogrožene zaradi pojava glasovnih težav kot moški. Osebe, starejše od 40 let, so imele 2,3-krat večjo možnost za pojav glasovnih težav kot mlajši od 40 let. Učitelji, ki so poučevali v srednjih šolah, so imeli 1,5-krat višje tveganje za pogosto hripavost kot vzgojiteljice v vrtcu in 1,8-krat višje tveganje kot v osnovni šoli. Prav tako so glasovne motnje pogosteje imeli alergiki ter tisti, ki so bili hripavi že med študijem. Vzrok hripavosti je bil pri 53 % glasovni napor, pri 32 % okužba zgornjih dihal, pri 15 % pa oboje hkrati. Prevalenca glasovnih motenj med pedagoškimi delavci v šolskem letu 2002/2003 v Sloveniji je bila visoka in so jo ocenili na najmanj 66 %.
6. GLASOVNA HIGIENA IN GLASOVNA EDUKACIJA
Vsakodnevne zahteve vokalnih profesionalcev so višje od zahtev povprečnih govorcev. Zato je zelo pomembno, da se vokalni profesionalci seznanijo s pravili higiene glasu. Ustrezna glasovna edukacija in glasovna higiena predstavljata predpogoje vokalnega zdravja ter vokalnim profesionalcem zagotavljata dolgo in uspešno kariero (Buđanovac in Kovačić, 2000).
Glasovno higieno z drugimi besedami imenujemo tudi skrb za glas ali glasovna nega. Pomeni pa ''način obnašanja, ki je ugoden za glas, saj zmanjšuje glasovno obremenitev, hkrati pa pozitivno vpliva tudi na celo telo'' (Hočevar Boltežar, 2010, str.150).
Medtem ko nekateri vokalni profesionalci, kot so igralci in pevci, pridobijo nekaj znanja o vokalni higieni med izobraževanjem in usposabljanjem, so učitelji tega znanja v času študija prikrajšani in prav to je eden od vzrokov za nastanek glasovnih motenj.
Nezadostno znanje o zaščiti glasu, glasovna nepripravljenost oziroma nezadostna izurjenost
