UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Saša Mezek
VPLIV PIKTOGRAMOV NA DOJEMANJE DOVOLJENIH IN PREPOVEDANIH DEJAVNOSTI V ZAVAROVANIH OBMOČJIH NARAVE MED ČETRTOŠOLCI IN
PETOŠOLCI Magistrsko delo
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Poučevanje, Poučevanje na razredni stopnji
Saša Mezek
VPLIV PIKTOGRAMOV NA DOJEMANJE DOVOLJENIH IN PREPOVEDANIH DEJAVNOSTI V ZAVAROVANIH OBMOČJIH NARAVE MED ČETRTOŠOLCI IN
PETOŠOLCI Magistrsko delo
Mentor: izr. prof. dr. Gregor Torkar
Ljubljana, 2016
III ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju izr. prof. dr. Gregorju Torkarju, ki mi je pomagal s svojimi strokovnimi napotki in nasveti.
Prav tako se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi omogočili in nudili vso pomoč pri študiju ter vedno verjeli vame. Zahvaljujem se tudi svoji sestri Karin, ki mi vedno stoji ob strani, in prav tako prijateljem.
Hvala tudi vsem ravnateljem in učiteljem, ki so dovolili izvedbo raziskave na njihovih šolah, učiteljem za sprejem v razred ter učencem za sodelovanje v raziskavi.
IV
V POVZETEK
V magistrski nalogi smo raziskovali razumevanje pomena in stališča do zavarovanih območij narave med osnovnošolci ter vpliv piktogramov na razumevanje dovoljenih in prepovedanih dejavnosti v zavarovanih območjih narave. V raziskavi so sodelovali četrtošolci in petošolci iz sedmih osnovnih šol Osrednjeslovenske regije. Anketni vprašalnik in preizkus znanja je izpolnilo 353 sodelujočih, od tega 180 učencev in 173 učenk.
Največ učencev dojema zavarovano območje narave kot območje, kjer so dejavnosti prepovedane. Kaj je zavarovano območje narave, bolje razumejo učenci 5. razredov kot učenci 4. razredov, medtem ko med dečki in deklicami ni razlike v razumevanju.
Pokazalo se je tudi, da imajo pri nekaterih stališčih deklice bolj pozitiven odnos do zavarovanih območij narave in dejavnosti, povezanih z naravo, kot dečki. Rezultati raziskave še kažejo, da pri nekaterih stališčih obstajajo pomembne razlike v razumevanju zavarovanih območij med četrtošolci in petošolci.
Potrdili smo osrednjo hipotezo, da so tisti učenci, ki smo jih seznanili s pozitivnimi piktogrami, naravni park videli kot območje, kjer lahko počnejo veliko dovoljenih dejavnosti, hkrati pa so tudi razmeroma dobro vedeli, česa tam ne smejo početi.
Nasprotno so učenci, ki so imeli na voljo negativne piktograme, omenjali občutno manj dovoljenih dejavnosti, ki jih lahko počnejo v naravnem parku, hkrati pa so navajali neprimerno več nedovoljenih oziroma prepovedanih dejavnosti.
Tega se morajo zavedati učitelji pri poučevanju, saj s sporočili vplivajo na učenčevo dojemanje in razumevanje. Prav tako ima raziskava velik pomen za načrtovalce sporočil na informacijskih tablah v zavarovanih območjih narave, saj z načrtovanjem vsebine table lahko vplivamo na dojemanje zavarovanega območja narave.
Ugotovili smo tudi, da večina učencev razume pomen piktogramov v zavarovanih območjih narave, vendar bi bile na tem mestu potrebne še dodatne raziskave, saj je bil v našo raziskavo zajet majhen vzorec piktogramov. Smiselno pa bilo izvesti tudi raziskavo, kjer bi učenci sami oblikovali piktograme.
Ključne besede: odnos do narave, piktogrami, zavarovana območja narave, učenci, stališča, znanje
VI
VII ABSTRACT
The following thesis tries to determine if and how students in elementary schools understand the concept of protected areas, as well as how important the role of pictograms is in understanding which activities are permitted in such areas and which are prohibited. For the purposes of the thesis we conducted a research, which involved fourth-graders and fifth-graders from seven different elementary schools, all located in Central Slovenia. 353 pupils (180 boys and 173 girls) filled in the questionnaire and took the test.
The majority of the pupils participating in our research perceive protected areas as areas of prohibition. The concept of protected areas is clearer to fifth-graders than fourth-graders, while gender plays no role in the pupils’ understanding. We confirmed that in some cases girls convey a more positive attitude towards protected areas and nature-related activities than boys. Our results also demonstrate that in certain cases the differences among fourth-graders and fifth-graders in regard to their understanding of protected areas are quite significant.
We have confirmed our main hypothesis: pupils faced with positive pictograms see protected areas as areas where a number of activities is allowed, but they also realize which activities are prohibited. On the other hand, those faced with negative pictograms tend to focus more on prohibited activities, and are able to list significantly less permitted activities.
Visual and text messages influence the pupils’ perception and understanding, which is something teachers need to keep in mind when teaching. Our research is also important for those who design the information boards found in protected areas: the design of such boards can greatly influence how one perceives protected areas.
We have also come to the conclusion that most pupils understand the meaning of pictograms in protected areas. Nonetheless, further research is needed as only a small pattern was used in our research. It would also be prudent to conduct a research, in which pupils themselves would be able to create various pictograms.
Keywords: attitude towards nature, pictograms, protected areas, pupils, opinions, knowledge
VIII
IX KAZALO
Vsebina
I UVOD ... 1
II TEORETIČNA IZHODIŠČA ... 2
1 VAROVANJE OKOLJA IN NARAVE ... 2
1.1 VARSTVO OKOLJA ... 2
1.2 VARSTVO NARAVE ... 2
1.2.1 NATURA 2000 ... 4
1.2.2 ZAVAROVANA OBMOČJA NARAVE ... 5
2 NARAVOVARSTVENE VSEBINE V PROGRAMU OSNOVNE ŠOLE ...11
2.1 BELA KNJIGA O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU ...11
2.2 UČNI NAČRTI ...11
2.3 ODNOS DO NARAVE IN IZOBRAŽEVANJE O NARAVI IN OKOLJU V ŠOLI ....12
3 ZNAKI ...15
3.1 DELITVE ZNAKOV ...15
3.2 SEMIOTIKA ...17
3.3 DVOJNO KODIRANJE ...17
3.4 DVA MODELA POMENA ZNAKOV ...18
4 PIKTOGRAMI...18
4.1 FUNKCIJE PIKTOGRAMOV ...19
4.2 PREDNOSTI IN POMANKLJIVOSTI PIKTOGRAMOV ...19
4.3 BRANJE IN INTERPRETACIJA PIKTOGRAMOV ...20
4.4 SEMANTIČNI IN JEZIKOVNI PRISTOP ...21
4.5 KOGNITIVNI PRISTOP IN PIKTOGRAMI ...22
4.6 UČENJE IN PIKTOGRAMI ...22
4.7 PRIPOROČILA ZA OBLIKOVANJE PIKTOGRAMOV ...23
4.8 RAZISKAVE O PIKTOGRAMIH ...23
5 VIZUALIZACIJA IN VIZUALNA PISMENOST ...25
5.1 VIZUALIZACIJA V RAZREDU ...27
5.2 STRIP ...27
6 UČITELJ IN POMEN NJEGOVIH SPOROČIL ...28
III EMPIRIČNI DEL ...30
1 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ...30
2 RAZISKOVALNI CILJI IN HIPOTEZE ...30
3 RAZISKOVALNI PRISTOP IN RAZISKOVALNE METODE ...31
4 OBJEKTIVNOST, ZANESLJIVOST IN VELJAVNOST ...31
5 OPIS VZORCA ...31
X
6 POSTOPEK ZBIRANJA PODATKOV ...32
7 OPIS INSTRUMENTOV ...32
8 POSTOPEK OBDELAVE PODATKOV ...33
8.1 KVANTITATIVNA ANALIZA ...34
8.2 KVALITATIVNA ANALIZA ...34
9 REZULTATI Z INTERPRETACIJO ...34
9.1 ANALIZA OPISA ZAVAROVANIH OBMOČIJ ...34
9.2 ANALIZA POTREBE PO ZAVAROVANIH OBMOČJIH NARAVE ...35
9.3 ANALIZA RAZUMEVANJA POMENA ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE GLEDE NA SPOL IN RAZRED ...36
9.4 ANALIZA POGOSTOSTI ZAHAJANJA NA ZAVAROVANA OBMOČJA NARAVE ...37
9.5 ANALIZA SPREMSTVA PRI OBISKOVANJU ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE ...37
9.6 ANALIZA POSEDOVANJA DOMAČE ŽIVALI ...38
9.7 ANALIZA LESTVICE STALIŠČ ...38
9.8 ANALIZA DOVOLJENIH IN PREPOVEDANIH DEJAVNOSTI V ZAVAROVANIH OBMOČJIH NARAVE ...42
9.9 ANALIZA PRAVILNOSTI PIKTOGRAMOV ...44
10 SINTEZA REZULTATOV Z RAZPRAVO ...46
IV SKLEP (KLJUČNE UGOTOVITVE, OMEJITVE PRI RAZISKAVI, IDEJE ZA NADALJNJE DELO) ...50
V VIRI IN LITERATURA ...52
VI PRILOGE ...57
XI KAZALO SLIK
Slika 1: Karta območij NATURA 2000 ... 4
Slika 2: Karta zavarovanih območij ... 8
Slika 3: Model okoljske vzgoje ...14
Slika 4: Delitev sistema znakov ...16
Slika 5: Primer dobre in slabe uporabe semantične oznake za znak prepovedano parkiranje ...18
Slika 6: Prepovedano za motorna vozila ...20
Slika 7: Ikona in simbol ...21
Slika 8: Znak kokakola ...26
Slika 9: Bonton v Krajinskem parku Logarska dolina ...33
Slika 10: Histogram vrednosti dovoljenih in prepovedanih dejavnosti v zavarovanem območju narave...43
XII KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Načini izvajanja varstva narave ... 3
Preglednica 2: Delitev na ožja zavarovana območja ... 5
Preglednica 3: Delitev na širša zavarovana območja ... 6
Preglednica 4: Seznam širše zavarovanih območij ... 6
Preglednica 5: Delitev naravnih vrednot po zvrsti (Berginc idr., 2006) ... 9
Preglednica 6: Merila vrednotenja (Berginc idr., 2006) ...10
Preglednica 7: Prednosti in pomanjkljivosti piktogramov ...19
Preglednica 8: Primeri uporabe pravil ...29
Preglednica 9: Vzorec, vključen v raziskavo ...31
Preglednica 10: Kategorije pomena zavarovanih območij narave ...34
Preglednica 11: Pravilnost odgovora na vprašanje, zakaj so potrebna zavarovana območja narave ...35
Preglednica 12: Primeri pravilnih in napačnih opisov razlogov za potrebo po zavarovanih območjih narave ...35
Preglednica 13: Mann-Whitneyjev test za izračun razumevanja pomena zavarovanega območja narave glede na spol ...36
Preglednica 14: Mann-Whitneyjev test za izračun razumevanja pomena zavarovanih območij narave glede na razred ...37
Preglednica 15: Pogostost zahajanja na zavarovana območja narave ...37
Preglednica 16: Spremstvo pri obiskovanju zavarovanih območij narave ...37
Preglednica 17: Posedovanje domače živali ...38
Preglednica 18: Posedovanje domače živali glede na kategorije ...38
Preglednica 19: Rezultat koeficienta zanesljivosti Cronbach α za lestvico stališč ...38
Preglednica 20: Statistični podatki o ocenah stališč do zavarovanih območij narave ...39
Preglednica 21: Mann-Whitneyjev test za izračun vrednosti stališč glede na spol ...41
Preglednica 22: Mann-Whitneyjev test za izračun vrednosti stališč glede na razred ...42
Preglednica 23: Primer odgovora in določitev frekvence odgovora ...42
Preglednica 24: Pomen kod...43
Preglednica 25: Kruskal-Wallisov test za izračun vrednosti dovoljenih in prepovedanih dejavnosti ...43
Preglednica 26: Mann-Whitneyjev test za izračun povezanosti med skupinami ...43
Preglednica 27: Pravilnost odgovorov pri preizkusu znanja piktogramov ...44
Preglednica 28: Pregled razumevanja piktogramov glede na standarda ISO in ANSI ...45
1 I UVOD
Narava je prostor, kamor večina ljudi pogosto zahaja. Hlad in Skoberne (2001) pravita, da človek potrebuje stik z ohranjeno naravo. Z naravo sem povezana že od otroštva in veliko časa preživim v njej. Veliko svojih dejavnosti prepletam z naravo, saj se na tem področju dobro počutim. V okviru študija sem sodelovala pri projektu Naravi naproti: razvoj interaktivnih didaktičnih gradiv za spodbujanje trajnosti (2014), kjer smo oblikovali didaktična, interaktivna gradiva v povezavi z naravo. To področje sem želela še bolj raziskati, zato sem se odločila, da bo narava tudi tema moje magistrske naloge. V nadaljevanju predstavljam empirični in teoretični del svoje magistrske naloge.
V teoretičnem delu so predstavljena teoretična izhodišča varovanja okolja in narave.
Področje varovanja narave je še podrobneje razdelano glede na prostorsko varovanje in zavarovanje narave, saj je bila to ena od glavnih tem naše raziskave, in kot pravi avtorica Zeiler (2011a), so zavarovana območja eden od najpomembnejših ukrepov varstva narave. Anko (2011) meni, da z vzgojo in izobraževanjem v učencih ostanejo ljubezen, spoštovanje in občutek odgovornosti do narave. Torkar (2014) predlaga, naj učenci razvijajo kritično mišljenje in ustvarjanje, učitelj pa jim pri tem pomaga s postavljanjem vprašanj in odzivanjem na njihove odgovore ter jim nudi pomoč pri izzivih in nesoglasjih. Pomembno je, kaj učenci čutijo in razmišljajo o naravi, saj tako razvijajo svoj odnos do nje (Palmer in Neal, 1994). Jacobson, McDuff in Monroe (2007) poudarjajo, da je pri tem šola pomemben dejavnik. Zato smo pregledali Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju (2011) in učne načrte, da smo ugotovili, kje se nahajajo naravovarstvene vsebine in piktogrami. Opredelili smo teorijo znakov, iz katere izhajajo piktogrami, saj so bili ti predmet naše raziskave.
Piktogrami so slikovni simboli (Tijus, Barcenilla, Cambon de Lavalette in Meunier, 2007) in omogočajo sporočanje informacij širši javnosti ter so del vizualizacije (Spinillo, 2012). Piktograme uporabljajo po vsem svetu (Gabrovec, 2009) in jih je mogoče najti na najrazličnejših mestih, na primer v prometu, na zdravilih, različnih embalažah, oblačilih, tipkovnici računalnika, v javnih prostorih itn. Da je piktogram sprejet, mora doseči določen standard. V teoretičnem delu magistrske naloge so opredeljene prednosti in pomanjkljivosti piktogramov. Pri branju piktogramov sta v pomoč bralna in vizualna pismenost. Zelo pomemben pa je tudi kontekst, saj zmanjša polisemijo piktograma (Tijus idr., 2007). Navedeni so tudi izsledki že izvedenih raziskav o piktogramih. Na koncu sledi pregled pomena učiteljevih sporočil, saj je pomembno, kako učitelj poda posamezne informacije.
V empiričnem delu je najprej opredeljena osnovna metodologija. Naši osrednji cilji raziskovanja so bili preveriti, kolikšno je razumevanje pomena zavarovanih območij narave pri četrtošolcih in petošolcih, primerjati razumevanje zavarovanih območij glede na spol in razred, ugotoviti in primerjati stališča učencev do zavarovanih območij glede na spol in razred, preveriti, kako vrste piktogramov vplivajo na dojemanje dovoljenih in prepovedanih dejavnosti v zavarovanih območjih narave, ter preveriti, kako dobro učenci poznajo piktograme.
Glavni namen magistrske naloge je bil raziskati, kako učenci dojemajo zavarovana območja narave skozi različne vrste sporočil ter kako dobro razumejo piktograme.
Z rezultati naše raziskave prispevamo k pedagoški in naravovarstveni stroki.
2 II TEORETIČNA IZHODIŠČA
1 VAROVANJE OKOLJA IN NARAVE
V nadaljevanju so podrobneje obravnavani pojmi in definicije varstva okolja in narave. Še posebej so izpostavljene oblike varstva narave, povezane z varovanjem prostora.
1.1 VARSTVO OKOLJA
Namen varstva okolja je spodbujati in usmerjati takšen družbeni razvoj, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človeškega delovanja (Zakon o varstvu okolja, 2006). Varovanje okolja ureja Zakon o varstvu okolja.
Cilji varstva okolja so (Zakon o varstvu okolja, 2006):
• preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,
• ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja,
• trajnostna raba naravnih virov,
• zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije,
• odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti,
• povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter
• opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.
1.2 VARSTVO NARAVE
Prve ideje o varovanju narave so se pojavile po prvih resnih negativnih pojavih in znakih človekovega ravnanja z naravo (Berginc, Kremesec Jevšenak in Vidic, 2006).
Naravovarstvene ideje so se od posameznikov skozi čas razširile na svetovno raven.
Ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot v Republiki Sloveniji ureja Zakon o ohranjanju narave (1999). Biotska raznovrstnost je raznovrstnost živih organizmov, ki vključuje njihovo raznovrstnost znotraj vrst in med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov. V naravi se biotska raznovrstnost ohranja z ohranjanjem naravnega ravnovesja (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Naravne vrednote pa obsegajo vso naravno dediščino. Mednje štejemo naravne pojave, sestavine žive in nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajino ali oblikovano naravo (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Sistem varstva naravnih vrednot tako določa postopke in načine podeljevanja statusa naravnim vrednotam in njihovega varstva (Hlad in Skoberne, 2001).
Varstvo narave je opredeljeno kot »preventivni ukrepi in dejavnosti, ki omogočajo ohranjanje narave in njenih vrednost (raznovrstnost rastlinskih in živalskih vrst, njihovih rastišč in bivališč, geološke in vse druge naravne znamenitosti, vodovje in tla), ustanavljanje zaščitenih območij oziroma parkov, vzgojne in usmeritvene dejavnosti za določene rekreacijske dejavnosti« (Lah, 2002, str. 195). Cilj varstva narave je ohraniti naravno ravnovesje, torej »stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati« (Zakon o ohranjanju narave, 1999). V Sloveniji je ciljem varstva narave dodan še cilj spodbujanja
3
trajnostnega razvoja (Zeiler, 2011b). Glavni nameni varstva narave so tako usmerjanje, omejevanje in preprečevanje posegov in ravnanj, ki bi lahko porušili naravno ravnovesje ali poškodovali in uničili naravne vrednote (Berginc idr., 2006).
Ulrich Beck (1992, v Kirn, 2004) pravi, da moramo danes naravo razumeti v povezavi z družbo in obratno. Za človeka je narava postala dobrina, ki jo je treba varovati in ohranjati, ker ogroža njen obstoj (Kirn, 2004). Hlad in Skoberne (2001) pa poudarjata, da človek potrebuje stik z ohranjeno naravo za vzpostavitev psihičnega in fizičnega ravnotežja. Pomemben vidik varovanja narave je tudi zagotavljanje kakovostnega življenja prihodnjim rodovom.
Preglednica 1: Načini izvajanja varstva narave
IZVAJANJE VARSTVA NARAVE poteka na tri načine (Berginc idr., 2006).
VARSTVENE USMERITVE Usmerjanje dejavnosti, načrtovanje in izvajanje posegov in ravnanj.
VARSTVENI REŽIMI Popolno ali delno omejevanje posegov, dejavnosti in ravnanj, in sicer kot:
• splošne prepovedi ali omejitve, s katerimi se določijo minimalni standardi ravnanja do narave (na primer prepoved vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju, prepoved namernega vznemirjanja ali poškodovanja rastlin in živali),
• posebne prepovedi ali omejitve, s katerimi se za del narave lahko omeji lastninska pravica.
RAZVOJNE USMERITVE Spodbujanje dejavnosti in ravnanj, ki so za ohranjanje narave koristna.
Berginc idr. (2006) pravijo, da se za doseganje varstvenih in razvojnih usmeritev in varstvenih režimov uporabljajo ukrepi varstva narave. To so predpisana pravila ravnanja, ki jih izvajajo država in lokalne skupnosti. Zelo pomembno je, da pri tem oblikujejo sprejemljiv odnos ljudi do ukrepov, kar dosežejo na širši ravni s promoviranjem narave, ozaveščanjem o vrednotah narave, obveščanjem o stanju naravnih in biotskih raznovrstnosti, sooblikovanjem spoštljivega odnosa do drugih živih bitij, na ožji ravni pa z neposrednim komuniciranjem z ljudmi ter pojasnjevanjem, posredovanjem in utemeljevanjem informacij (Berginc idr., 2006).
Da bi se v ohranjanje narave vključevali tudi posamezniki, je pomembno začeti z osveščanjem zgodaj, zato je zelo pomembno, da poteka »izobraževanje zlasti mladih ljudi« (Berginc idr., 2006, str. 16). To pomeni, da potrebujemo kakovostno izobraževanje osnovnošolcev in srednješolcev, in sicer predvsem pri naravoslovnih predmetih. Poleg tega pa je ves čas treba izobraževati in ozaveščati splošno javnost o naravi in samem pomenu varstva narave (Berginc idr., 2006).
Anko (2011) meni, da Zakon o ohranjanju narave (1999) premalo opredeljuje vzgojo in izobraževanje za varstvo narave. Naravovarstveno področje povezuje različne poglede oziroma discipline. Pokrivalo naj bi tri vidike trajnosti: ekološki, socialni in ekonomski vidik. O teh treh vidikih je pisal tudi Garret Hardin v svojem eseju The tragedy of the commons (1986), v katerem je opozoril na nosilno zmogljivost okolja in skupno upravljanje nekega vira. Anko (2011) predvideva, da je izobraževalni okvir širši od zakonskega, saj izobražujemo za prihodnost. Če s časom pričakujemo bolj malo sprememb v človeški naravi, pa se bo več spreminjalo na področju pravnih in
4
institucionalnih okvirov. Kljub temu pa s primerno vzgojo in izobraževanjem lahko ostanejo ljubezen, spoštovanje in občutek odgovornosti do narave, del katere smo.
Največji problem Anko (2011) vidi v človeški naravi, zato je pomembno, da vzpostavimo dialog med stroko in ljudmi. To pa je poudarila tudi slovenska vlada, saj, kot pravita Hlad in Skoberne (2001), brez podpore javnosti in političnega konsenza naravovarstvena oziroma okoljevarstvena politika ne more biti uspešna.
V nadaljevanju se osredotočamo na pomembnejše načine prostorskega varovanja in zavarovanja narave v Sloveniji – varstvena območja Natura 2000, naravne vrednote in zavarovana območja.
1.2.1 NATURA 2000
Natura 2000 so posebna varstvena območja, ki so jih določile članice Evropske unije.
Njen glavni cilj je ohranjati biotsko raznovrstnost z namenom varovati naravne habitate ter ogrožene rastlinske in živalske vrste (Natura 2000, 2015). Območje Natura 2000 določata dve direktivi, in sicer Direktiva o pticah in Direktiva o habitatih.
Cilj obeh je ohranjati pomembne vrste in habitatne tipe v ugodnem stanju z zavarovanjem vrst in z zagotavljanjem primernega življenjskega prostora (Skoberne, 2011). V Sloveniji je 10 odstotkov ozemlja v zavarovanih območjih, 35,5 odstotka pa je varovanih v okviru Nature 2000 (ARSO, 2015).
Slika 1: Karta območij NATURA 2000
(http://www.arso.gov.si/narava/natura%202000/karta/)
5
1.2.2 ZAVAROVANA OBMOČJA NARAVE
Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) definira zavarovano območje kot
»natančno določen geografski prostor, ki je prepoznan, določen in upravljan z različnimi pravnimi in z drugimi veljavnimi ukrepi, z namenom, da se doseže dolgoročno varstvo narave s pripadajočimi ekosistemskimi storitvami in kulturnimi vrednotami« (IUCN – protected area categories, 2015). Razlikuje šest kategorij zavarovanih območij (ARSO, 2015).
I Strogi naravni rezervat/naravno območje (območje, zavarovano predvsem za znanstveno raziskovanje ali ohranjanje narave):
I. a Strogi naravni rezervat (območje, zavarovano predvsem za znanstveno raziskovanje)
I. b Naravno območje (območje, zavarovano predvsem za ohranjanje naravnega stanja)
II Narodni park (območje, zavarovano predvsem za ohranjanje ekosistemov in rekreacijo)
III Naravni spomenik (območje, zavarovano predvsem za ohranjanje izjemnih naravnih pojavov – oblik)
IV Zavarovani habitati rastlinskih in živalskih vrst (območja, zavarovana z določeno rabo za ohranjanje določenih ogroženih rastlinskih/živalskih vrst oziroma habitatnih tipov)
V Zavarovana krajina (območje, zavarovano za ohranjanje krajine (kopne in morske) in za rekreacijo)
VI Zavarovana območja naravnih virov (zavarovana območja, v katerih je z upravljanjem zagotovljena trajnostna raba naravnih virov)
Zavarovana območja so med najpomembnejšimi ukrepi varstva narave (Zeiler, 2011a). So temelj ohranitve biodiverzitete. Prispevajo pa tudi k preživetju ljudi, še posebej na lokalni ravni. Zavarovana območja so bistvena pri ohranjanju narave in zagotavljanju storitev, kot so na primer pridelovanje hrane, zaloga čiste vode in varovanje pred vplivi naravnih nesreč. Njihova vloga pri zmanjševanju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje je vedno prepoznavnejša. Ocenjeno je bilo, da svetovna mreža zavarovanih območij skladišči 15 odstotkov zemeljskega ogljika.
Državam in skupnostim pomaga snovati in voditi sistem zavarovanih območij na zemlji in v oceanih. Skupaj z ohranitvijo vrst je bila to glavna točka pozornosti Svetovne zveze za varstvo narave in njenih članic. Učinkovito vodeni sistemi zavarovanih območij so glavno orodje v doseganju Milenijskih razvojnih ciljev in Konvencije o biološki raznovrstnosti (IUCN – protected area categories, 2015).
Zavarovana območja narave so pomembna tudi zaradi varstva naravnih vrednot, ohranjanja krajinske pestrosti, njihove predstavitve, izobraževanja in vodenja obiskovalcev, usklajevanja raziskovalnih aktivnosti ter spodbujanja trajnostnega razvoja (Zeiler, 2011a).
Zakon o ohranjanju narave (1999) deli zavarovana območja na ožja in širša zavarovana območja.
Preglednica 2: Delitev na ožja zavarovana območja
OŽJA ZAVAROVANA OBMOČJA (Zakon o ohranjanju narave, 1999)
Naravni spomenik Območje, ki vsebuje eno ali več naravnih vrednot. Ima
6
izjemno obliko, velikost, vsebino, lego ali redek primer naravne vrednote.
Strogi naravni
rezervat Območje naravno ohranjenih geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območje, ki je pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti in v njem naravni procesi potekajo brez človekovega vpliva.
Naravni rezervat Območje geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območje, pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki se vzdržuje z uravnoteženim delovanjem človeka v naravi.
Širša zavarovana območja so območje narave z veliko abiotsko, biotsko in krajinsko raznovrstnostjo. V njih sta prisotni tudi velika gostota in raznolikost naravnih vrednot.
Preglednica 3: Delitev na širša zavarovana območja
ŠIRŠA ZAVAROVANA OBMOČJA (Zakon o ohranjanju narave, 1999)
Narodni park Veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu narodnega parka je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi. V manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki pa je z naravo skladno povezan.
Regijski park Obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine z večjimi deli prvobitne narave. V njem so tudi območja naravnih vrednot, ki se prepletajo z deli narave, kjer je človekov vpliv večji, a uravnotežen z naravo.
Krajinski park Območje s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo. Ima veliko ekološko, biotsko ali krajinsko vrednost.
Preglednica 4: Seznam širše zavarovanih območij Seznam širših zavarovanih območij (ARSO, 2015 ) Narodni
parki Triglavski narodni park Regijski
parki Kozjanski park
Notranjski regijski park
Regijski park Škocjanske jame Krajinski
parki Beka – soteska Glinščice z dolino Griža, ponornimi jamami in arheološkimi lokalitetami Lorencom in gradom nad Botačem
Boč – Plešivec
Golte
Južni in zahodni obronki Nanosa Južni obronki Trnovskega gozda Južni obronki Trnovskega gozda Boč – Donačka gora
7
Drava
Goričko Jareninski dol
Jeruzalemsko-Ormoške gorice Kamenščak – Hrastovec
Kolpa
Kopališča Banovci
Kum
Lahinja
Ljubljansko barje
Ljutomerski ribniki in Jeruzalemske gorice Mariborsko jezero
Mrzlica
Negova in Negovsko jezero Ponikovski kras
Rački ribniki – Požeg
Radensko polje
Strunjan
Štatenberg
Šturmovec
Vrtine in kopališča v Moravcih
Žabljek
Logarska dolina
Mašun
Nanos – južna in zahodna pobočja z vrhovi Pleše, Grmade in Ture Planina – območje, Planinsko polje, Planinska jama, Markova jama v
Nartu, Škratovka, izviri v Malnih, Unška koliševka Polhograjski Dolomiti
Rakova kotlina pri Rakeku (Rakov Škocjan) Ribnik Vrbje z zaledjem
Robanov kot
Sečoveljske soline
Spominski park revolucionarnih tradicij občine Domžale Spominski park Udin boršt
Štanjel
Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib
Topla
Zajčja dobrava Zgornja Idrijca
8 Slika 2: Karta zavarovanih območij
(http://www.arso.gov.si/narava/zavarovana%20obmo%C4%8Dja/karta/)
Veenvliet in Sovinc (2008) poudarjata, da je cilj razglasitve zavarovanega območja narave ohranjati naravo in z njo povezane dobrine, koristi in kulturne vrednote. Pri nas največje grožnje za zavarovana območja narave predstavljajo spremembe v tradicionalni rabi krajine (opuščanje in intenzifikacija rabe) ter turizem, rekreacija in invazivne tujerodne vrste (Veenvliet in Sovinc, 2008). Zavarovana območja narave so pomembna razvojna priložnost slabše gospodarsko in socialno razvitih območij (Zeiler, 2011a). Hlad in Skoberne (2001) poročata, da je ena od glavnih težav zavarovanih območij tudi njihovo (ne)upravljanje. Zavarovana območja so namreč pogosto brez upravljavcev in tako nihče ne skrbi zanje, s tem pa je ovirano doseganje ciljev varovanja.
Hlad in Skoberne (2001) navajata tudi težave, ki nastajajo pri ustanavljanju zavarovanih območij:
• pomanjkanje strokovnih podlag (bazične raziskave, kartiranje habitatnih tipov itn.),
• pomanjkanje državne podpore pri ustanavljanju parkov,
• medinstitucionalna in medsektorska nepovezanost in
• slabo vključevanje lokalnih skupnosti v pripravo predlogov zavarovanih območij narave (zato so pogoste napačne interpretacije in ljudje zavarovana območja narave dojemajo kot omejitve in ne kot razvojne možnosti).
1.2.2.1 NARAVNE VREDNOTE
Pojem naravne vrednote obsega vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije. To so redki, znameniti naravni pojavi ter drugi vredni pojavi, sestavine oziroma deli žive in nežive narave, naravna območja ali deli območij, ekosistemi, krajina ali oblikovana vrednota. Ti deli narave vsebujejo posebne vrednostne lastnosti, ki se nanašajo na različne sestavine narave (Berginc idr., 2006).
9
Naravne vrednote se opredelijo z eno ali več zvrstmi.
Preglednica 5: Delitev naravnih vrednot po zvrsti (Berginc idr., 2006) ZVRST NARAVNE
VREDNOTE VREDNOSTNE
LASTNOSTI NARAVNIH VREDNOT se nanašajo
na:
PRIMER naravne vrednote v naravi:
Geomorfološka Dele zemeljske skorje. Pojavlja kot kraška površinska oblika (žlebič, vrtača, kraško polje itn.), ledeniška reliefna oblika (ledeniška dolina, balvan, krnica itn.), rečno-denudacijska oblika (korito, soteska, rečna terasa, vršaj itn.), poligenetska reliefna oblika (vrh, gorsko sleme, različne skalne oblike itn.), obalna reliefna oblika (klif, terasa, abrazijski spodmol).
Podzemeljsko
geomorfološka Dele zemeljske notranjosti. Pojavlja kot podzemna jama, ki je lahko votlina, razpoka, brezno ali rov.
Geološka Dele zemeljskega površja. Pojavlja kot tektonska (prelom, tektonski jarek, tektonska guba itn.) mineraloška
(nahajališče minerala), petrološka (izdanek kamnin), paleontološka (nahajališče fosila), stratigrafska,
glaciološka (ledeniško jezero, morena, balvan), pedološka,
hidrogeološka ali sedimentološka naravna oblika ali je nahajališče minerala ali fosila.
Hidrološka Tekoče in stoječe vode. Pojavlja kot reka, potok, jezero, morje itn.
Ekosistemska Ekosisteme. Pojavlja kot redek habitatni tip ali del tega ali kot večji del
ekosistema.
10
Botanična ali zoološka Habitate rastlin in živali
prostoživečih vrst. Pojavlja kot rastišče ogroženih, redkih ali reliktnih vrst.
Drevesna Drevesa ali skupine dreves. Pojavlja kot posamezno drevo ali skupina dreves in izstopajo zaradi izjemnih lastnosti.
Oblikovana naravna
vrednota Dele, ki so umetno
oblikovani iz snovnih delov žive narave.
Pojavlja kot drevored, botanični vrt, park itn.
Krajinska vrednota Dele krajine. Pojavlja kot gorski vrh, sleme, greben itn.
Naravne vrednote se razvrstijo po postopku vrednotenja narave, kjer se primerjajo lastnosti različnih delov narave. Del narave se opredeli kot naravna vrednota, če njegove lastnosti zadostijo vsaj enemu od meril vrednotenja, opisanih v preglednici 6 (Berginc idr., 2006).
Preglednica 6: Merila vrednotenja (Berginc idr., 2006)
IME MERILA OPIS MERILA
Izjemnost Del narave ima izjemne merske,
oblikovne ali druge izjemne lastnosti.
Tipičnost Del narave ima nazorno prepoznavne
lastnosti, ki so pogosto opisane tudi v literaturi.
Kompleksna povezanost Deli narave so povezani v funkcionalno celoto ali se nahajajo na geografsko zaključenem območju.
Ohranjenost Na delu narave je majhen vpliv človeka ali pa je vpliv časovno oddaljen.
Redkost Del narave vsebuje redke naravne oblike
ali naravne pojave. Lahko gre za absolutno ali relativno redkost pojavljanja.
Ekosistemska pomembnost Del narave je pomemben z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti. Ima lastnosti ekološko pomembnega območja ali lastnosti genske banke.
Znanstveno-raziskovalna
pomembnost Del narave je pomemben kot znanstveni
dokaz, ker je npr. na podlagi tega nastala znanstvena teorija; ali je naravna oblika pojav ali proces znanstveno
poimenovan; ali klasično, tipsko nahajališče vrst, klasično nahajališče mineralov in fosilov; ali za temeljno znanstveno-raziskovalno delo v prihodnje.
Pričevalna pomembnost Del narave se povezuje s kulturnimi dogodki, ima simbolen pomen za slovenski narod ter je značilen oz.
11
prepoznaven za Slovenijo.
Vsa merila, razen ekosistemske in pričevalne pomembnosti, so enakovredna.
Omenjeni izjemi pa se vedno pojavljata v kombinaciji z drugimi (Berginc idr., 2006).
Postopek določitve naravne vrednote se začne s postopkom evidentiranja, ki vključuje poimenovanje naravne vrednote, opis njenih vrednostnih lastnosti in določitev geolokacije. Za naravno vrednoto se opredelita entiteta naravne vrednote (del, ki izkazuje vrednostne lastnosti) in njena neposredna okolica (Berginc idr., 2006). Berginc idr. (2006) za primer drevesne naravne vrednote navedejo drevo kot entiteto naravne vrednote, za neposredno okolico pa njegovo rastišče. Naravne vrednote lahko obiskujemo in si jih ogledujemo na način, ki ne ogroža njihovega obstoja in izvajanja njihovega varstva (Berginc idr., 2006). Med naravne vrednote pa spadajo tudi minerali in fosili. Minerali so elementi ali spojine, ki sestavljajo kamnine.
Če imajo prostor za rast, se razvijejo kristali z značilno zunanjo obliko. Fosili pa so okameneli ostanki živali, rastlin ali njihovi sledovi, ki so stvaren dokaz življenja iz geološke preteklosti (Berginc idr., 2006).
2 NARAVOVARSTVENE VSEBINE V PROGRAMU OSNOVNE ŠOLE 2.1 BELA KNJIGA O VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU
V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (2011) je zapisano, da vzgoja in izobraževanje usposabljata mlade generacije za samostojno življenje. Pri tem naj bi se mladi pripravili in usposobili tudi za iskanje nacionalnih in globalnih rešitev v človeškem odnosu do narave in samega sebe, potrebnih, da bi človeška civilizacija začela slediti načelom vzdržnega, trajnostnega razvoja, torej za trajnostno oziroma vzdržno organiziranost družbe. Da družba to doseže, mora znanje in spretnosti umestiti v vzgojno-izobraževalni sistem že od vrtca naprej. Področje trajnostnega razvoja zadeva na primer »poznavanje dejstev o porabi in mejah človekove porabe vode, zemlje, energije in drugih dobrin na Zemlji; spoznavanje o možnostih in načinih trajnostnega gospodarjenja z naravnimi viri in varovanjem biološke ter krajinske raznovrstnosti; spoznavanje in primeri varovanja okolja in učinkovite rabe energije
…« (Krek in Metljak, 2011, str. 40). Eno od načel, za katero se zavzema osnovna šola, je načelo razvijanja odgovornega odnosa do ljudi in okolja, ki je kot cilj opredeljeno v različnih učnih načrtih. Učenci si pridobijo znanje o varovanju in ohranjanju naravnega okolja ter lastni udeleženosti pri zagotavljanju trajnostno zasnovane družbe (Krek in Metljak, 2011).
2.2 UČNI NAČRTI
V učnih načrtih za devetletno osnovno šolo smo pregledali, kje vse se pojavljajo cilji, povezani z načelom iz Bele knjige o vzgoji in izobraževanju (2011), da učenci pridobijo znanje o varovanju okolja in ohranjanju naravnega okolja ter lastni udeleženosti pri zagotavljanju trajnostno zasnovane družbe. Osredotočili smo se na učne načrte predmetov od 1. do vključno 5. razreda osnovne šole.
12 SPOZNAVANJE OKOLJA (1., 2. in 3. razred)
V učnem načrtu za predmet Spoznavanje okolja (2011, str. 5) najdemo cilj »vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj, ki zajema zavedanje zdajšnjih in prihodnjih okoljskih in družbenih vprašanj človeštva ter s tem povezano ohranjanje naravnega okolja in sonaravno gospodarjenje z njim«. Med operativnimi cilji se v tematskem sklopu ŽIVA BITJA obravnavajo naravovarstvene vsebine, medtem ko se v sklopu OKOLJSKA VZGOJA obravnavajo bolj okoljevarstvene vsebine.
Področje piktogramov oziroma simbolov pa najdemo v tematskem sklopu SPOROČANJE, kjer učenci razvijajo svoje sposobnosti za grafično komuniciranje (uporabo simbolov) in delajo s pisnimi, slikovnimi in grafičnimi viri ter hkrati razvijajo svoje sposobnosti za grafično komuniciranje (na primer uporabo simbolov). Učni načrt predvideva, da se učenci naučijo tudi državnih simbolov.
NARAVOSLOVJE IN TEHNIKA (4. in 5. razred)
Učni načrt za predmet Naravoslovje in tehnika (2011) predvideva, da se učenci seznanijo z delovanjem naravnih in umetnih sistemov ter da se spoznajo s tematiko varčevanja z naravnimi viri in ohranjanja različnosti in pestrosti narave. Učni načrt tudi predvideva, da z dejavnim vključevanjem in praktičnim delom oblikujejo pozitiven odnos do narave ter kritičen odnos do posegov v naravo. Predvideva tudi, da se učenci zavedajo pomena trajnostnega razvoja.
Področje piktogramov je obravnavano v sklopu SNOVI, kjer učenci razložijo pomen simbolov za označevanje nevarnih snovi in jih prepoznajo na izdelkih za vsakdanjo rabo. Pod sklopom SILE IN GIBANJA pa učenci spoznajo prometne znake.
DRUŽBA (4. in 5. razred)
Učni načrt za predmet Družba (2011) predvideva, da učenci razvijajo razumevanje o naravnem okolju v času in prostoru, se zavedajo naravnih procesov in pojavov ter pomembnosti trajnostnega razvoja. Učenci razvijajo različne spretnosti in sposobnosti, ki jim omogočajo uspešno ravnanje v okolju (na primer kritično mišljenje, strategije za reševanje vprašanj in tako naprej).
Področje piktogramov je obravnavano v sklopu LJUDJE V PROSTORU IN ČASU, in sicer učenci spoznajo sestavine zemljevida, katerega del so tudi znaki, in znajo tudi brati te simbole. Poznajo tudi vlogo in pomen državnih simbolov.
SLOVENŠČINA (od 1. do 9. razreda)
Učni načrt za predmet Slovenščina (2011) predvideva, da učenci razvijajo zmožnosti nebesednega sporazumevanja, in sicer tako, da prepoznajo pomen in vlogo nebesednih sporočil ter tvorijo nebesedna sporočila (1. triletje) ter v besedilu prepoznajo nebesedna zapisana sporočila (piktograme) in predstavijo njihovo vlogo (2. triletje).
2.3 ODNOS DO NARAVE IN IZOBRAŽEVANJE O NARAVI IN OKOLJU V ŠOLI
Avtorica Bajd (2007, str. 146) pravi, da učenci v 4. in 5. razredu pri predmetu Naravoslovje »spoznajo naravno okolje in spoznavajo obseg, raznolikost in lepoto narave«. Dobro je, da učenci čim večkrat spoznajo prave živali in rastline. Dobro bi
13
bilo, da bi jih učitelji čim večkrat peljali v naravo, da bi jo spoznali in začutili. S tem učencem privzgojimo pozitiven odnos do učenja naravoslovja in posledično tudi do narave (Bajd, 2007). Tudi Anko (2011) poudarja, da mora sedanje in prihodnje učenje potekati v sožitju z naravo.
Torkar (2014) pravi, da moramo stremeti k usposabljanju ljudi vseh generacij k prevzemanju odgovornosti za soustvarjanje trajne prihodnosti. Učitelj mora pouk oblikovati tako, da učenci s svojo mentalno aktivnostjo razvijajo spretnost kritičnega mišljenja in iščejo ustvarjalne rešitve v danih okoliščinah. Pouk naj bi temeljil predvsem na skupinskem in sodelovalnem učenju, kjer lahko učenci oblikujejo svoje ideje. Učenec mora razumeti pomen svoje aktivnosti in imeti občutek, da je njegovo mnenje pomembno. V današnjem času so po mnenju Torkarja (2014) izzivi učitelja postavljanje vprašanj učencem, odzivanje na njihove odgovore, pomoč pri izzivih in nesoglasjih, razpravljanje o protislovnih vprašanjih ter razvijanje njihovega kritičnega mišljenja in ustvarjalnosti. Učitelj mora učence spodbuditi, da oblikujejo lastno poglobljeno razumevanje, smisel in vrednote, saj edino to lahko vodi do odgovornega ravnanja do okolja in prihodnosti (Torkar, 2014). Tudi Anko (2011) meni, da pri vzgoji in izobraževanju za varstvo narave ne smemo imeti v mislih le ohranjanja narave, pač pa tudi hotenje, da se vzorec takšnega razmišljanja utrdi in razširi. Ob tem pa se spreminja človekov odnos do narave.
Jacobson idr. (2007) poudarjajo, da je javnost izpostavljena naravovarstvenim temam preko različnih medijev. Mednje sodi tudi šola. Veliko ljudi poroča, da se zanimajo za okolje, a je znanje o varstvu narave kljub temu zelo omejeno. Veliko šol vključuje okoljske teme v pouk, manjka pa poudarek na varstvu narave. Vsaka šola bi morala v pouk vključiti izobraževanje o lokalnem okolju. Avtorji izpostavljajo pomen učinkovitega izobraževanja, ki je nujno za promocijo ohranjanja narave, oblikovanje izobraženih državljanov, spreminjanje vedenja ljudi in prostovoljstvo na področju varstva narave. Ko so ljudje ozaveščeni in informirani, so naravovarstveni cilji lažje dosegljivi. Najboljša izkušnja za povečanje interesa in zavedanja o ohranitvi je, da otroke peljemo na prosto in se tam srečajo s prostoživečimi živalmi oziroma rastlinami (Jacobson idr., 2007). Takšne izkušnje povečajo radovednost in znanje, izboljšajo motivacijo in odnos ter spodbujajo participatornost otrok in socialno interakcijo (Brody, 2002, v Jacobson idr., 2007).
Palmer in Neal (1994) pa predlagata model okoljske vzgoje, ki bi moral biti učiteljem vodilo pri načrtovanju pouka naravoslovnih premetov.
14 Slika 3: Model okoljske vzgoje
(Palmer in Neal, 1994) Pojasnilo k modelu (slika 4):
• IZOBRAŽEVANJE O OKOLJU: učenec mora vedeti, kako okolje deluje.
Poznati in razumeti mora, kako njegova ravnanja vplivajo na okolje in obratno.
• IZOBRAŽEVANJE V OKOLJU: pouk o naravi poteka v naravi. Pri tem so učenci lahko zelo aktivno vključeni v procese izobraževanja.
• IZOBRAŽEVANJE ZA OKOLJE: izboljšati odnos učencev do okolja, da učenci stremijo k čistejšemu in bolj zdravemu okolju, k večji biotski pestrosti itn.
Pomembno je, da pri poučevanju in načrtovanju upoštevamo vse tri zgoraj navedene vidike, saj pomembno vplivajo na znanje, razumevanje, koncepte, spretnosti in stališča (Palmer in Neal, 1994). Avtorja še poudarjata, da moramo pri tem izpostaviti tri ključne elemente: osebne izkušnje v okolju, razvoj skrbi za okolje in osebna dejanja v imenu okolja. Da zagotovimo te tri elemente, jih moramo najprej učencem zagotoviti v primernih učnih nalogah in izkušnjah. Pomembno je, kaj razmišljajo in čutijo o naravi, skratka, kakšen odnos imajo do nje. Njihova vključenost pa se začne z analiziranjem danih okoljskih tem, njihovih prepričanj ter njihovih vrednot o okolju (Jacobson idr., 2007).
IZOBRAŽEVANJE O OKOLJU
IZOBRAŽEVANJE ZA OKOLJE IZOBRAŽEVANJE V
OKOLJU
DEJANJAZNANJE, RAZUMEVANJE,
SPRETNOSTI, STALIŠČA
15
Da mora ozaveščanje temeljiti na izkustvenem učenju, trdi tudi Oepen (2006), ki pravi, da dojemanje neke zadeve, ki temelji na izkustvenem učenju, sproži čustveno vpletenost v reševanje. Problem, ki ga na tem mestu vidita Hlad in Skoberne (2001), je, da je ta pristop pogosto uporabljen nesistematično.
Hlad in Skoberne (2001) predlagata, da pri izobraževanju uporabimo timsko delo in da mlade ozavestimo o tem, da je naš obstoj močno povezan oziroma odvisen od stanja naravne pestrosti in naravnih virov. Vrednote in odnosi, ki jih razvijemo pri učencih, so tako rezultat izkušenj in učenja. Oepen (2006) pravi, da je izobraževanje ključnega pomena za promocijo trajnostnega razvoja in zmožnosti razumevanja okolja. Trdi, da moramo učence naučiti »kako misliti« in ne »kaj misliti«. Takšno razmišljanje jih vodi do tega, da analizirajo informacije, naredijo dobre sklepe in so participatorni v vsakdanjem življenju. Raziskave kažejo, da aktivni ljudje nimajo samo znanja in zavedanja o problemu, pač pa imajo tudi znanje o tem, kako vplivati na spremembo. Cilj takega izobraževanja je privzgojiti znanje o okolju, pozitiven odnos do okolja in kompetence o spretnostih aktivnega udejstvovanja (Oepen, 2006).
3 ZNAKI
Pred vhodom v zavarovano območje narave je navadno postavljena informacijska tabla s piktogrami (opozorilni znaki), ki sporoča dovoljene in prepovedane dejavnosti v njem. Fiske (2004) pravi, da so znaki sredstvo komunikacije. Znaki so dražljaji, ki povzročijo odziv in nosijo določen pomen ter s tem povzročijo predstavo. Takoj, ko stvar dobi sporočilnost, postane znak. Ti pa delujejo na obnašanje posameznika ali pa usmerjajo in opozarjajo na nekaj (Blažič, 2000).
Preko znakov se prenašajo informacije. Uporabljamo jih lahko posredno, kot opozorilo in usmeritev na nekaj, ali jih uporabimo kot spodbudo za določeno aktivnost (Blažič, 2000). Poudarek je na komuniciranju kot oblikovanju pomena, saj moramo ustvariti sporočilo iz znakov, da razumemo pomen (Fiske, 2004). Bralec si pomaga ustvariti pomen besedila ali slike s pomočjo izkušenj odnosov in čustev (Fiske, 2004).
Poznamo več vrst znakov, ki jih je razvil človek (Blažič, 2000):
• glasovni znaki, glasovi, jeziki;
• slikovni znaki, slike, grafike, risbe, fotografije;
• pisni znaki, pisave;
• toni, akordi, melodije, glasba;
• oblike, znaki, ki jih otipamo, figure, kipi;
• vonj, okus in drugo.
Poznamo pa tudi druge znake npr. facialni izrazi, oglašanje živali (Blažič, 2000).
3.1 DELITVE ZNAKOV
Najpogostejša je delitev znakov na (Blažič, 2000):
• naravne znake (to so tisti znaki, ki naravno, po podrobnosti ali vzročni povezanosti povedo, kaj pomeni na primer izraz obraza, ki prikazuje določeno emocionalno stanje),
16
• umetne ali arbitrarne znake (to so znaki, ki napeljujejo na določene pomene, opredeljene s svobodno odločitvijo, dogovorom ali izbiro, na primer skupine glasov, črt, oblik; namenjeni so označitvi pojavov, ki jih ustvari človek) in
• posebne vrste znakov:
o ikone (po obliki so ikone podobne objektu in so prisotne namesto objekta oziroma ga predstavljajo namesto njega),
o mešani znaki:
nepopolni ali sinkategorični znak (ne označuje ničesar, ampak je skupaj z drugimi znaki)
popolni ali kategorematični znak (znak, ki kaj označuje ali oznamenjuje).
Druga delitev je klasifikacija znakov glede na njihovo funkcijo (Buehler, 1943, v Blažič, 2000):
• ekspresivna funkcija (znaki izražajo notranja stanja),
• apelativna funkcija (znaki izzovejo pozornost nekoga ali ustrezno aktivnost; te znake imenujemo tudi signali) in
• reprezentativna funkcija (znaki predstavljajo in označujejo stvari in pojave; te znake imenujemo tudi simboli).
Glede na delitev znakov po funkciji po navadi ločimo dve vrsti znakov (Blažič, 2000):
• simboli (imajo reprezentativno funkcijo): uporabljamo jih za označevanje stvari odnosov, idej in tako naprej ter so nosilci pomena. Najpomembnejši simboli so besede, kombinacije besed in pisana besedila, ki jih uporabljamo pri komuniciranju. Simboli so lahko tudi izrazi obraza, geste, če jih uporabljamo z namenom sporočanja. V to kategorijo spadajo tudi piktogrami (Tijus idr., 2007).,
• signali (imajo ekspresivno funkcijo): so izraz notranjega stanja organizma ali odraz neke relativno trajne značilnosti osebe, ki se pojavlja kot nenamerna ekspresija stanja organizma.
Če za primer vzamemo osebo, ki se namerno smeje, da pri drugi osebi ustvari vtis, da je vesela, ne govorimo več o signalih, ampak o simbolu, ker je znak postal nosilec določenega sporočila (Blažič, 2000).
Ločimo dva sistema znakov, ki sta pomembna za komunikacijski proces.
Slika 4: Delitev sistema znakov
Sistem znakov
Verbalni Neverbalni
17
3.1.1 VERBALNI (glasovno-jezikovni) SISTEM ZNAKOV
Je sredstvo neposredne komunikacije. Uporabimo ga lahko v povezavi z vizualnimi sistemi znakov (slika, film, video). Jezikovno izražanje delimo na glasovno-fonetično in časovno komponento. Fonetična vsebuje 25 črk ter povezavo med besedo in stavkom. Pri tem uporablja sintaktična pravila. Pri akustičnem oblikovanju zvez beseda-stavek in avditivnem zaznavanju pa nastane časovna dimenzija (Blažič, 2000).
3.1.2 NEVERBALNI SISTEM ZNAKOV
Blažič (2000) ga opredeli kot specifični zaznavni sistem znakov, in sicer znake deli na vizualne znake, avditivne znake, znake za tip, znake za vonj in znake za okus ter specifični izrazni sistem znakov: oblika, svetloba, barva, material, gibanje. Po navadi neverbalno ravnanje zaznamo vizualno, delno tudi z drugimi receptorji. To je kompleksen proces, ki je povezan z jezikovnim izražanjem. Ta proces interpretiramo na podlagi primarnih in sekundarnih izkušenj, socializacije in situacijskih pogojev.
Interpretacija je po navadi le pogojno pravilna, saj imamo različne predsodke, stereotipe, situacijska pričakovanja, upanja in notranje projekcije. Napačne interpretacije so pogoste in vodijo do motenj v komunikaciji in odnosih ter do nesporazumov. Pomemben neverbalni zank je tudi govorica telesa (Blažič, 2000).
Blažič (2000) razlikuje različne sisteme znakov glede na čutila in človekove recepcijske sposobnosti. Optični sistem znakov tako deli na govorico telesa (mimika, gestikulacija, drža telesa), dejanskost in upodobitev ali prikaz dejavnosti (vizija, slika, film). V življenju ima največji pomen pri čutilih prav optični sistem znakov poleg avditivnega, saj nam ušesa in oči služijo za orientacijo v prostoru. Avtor tudi pravi, da je narava slikovnih znakov prostorsko-časovna in celovita. To pomeni, da slike dojamemo takoj v sedanjosti, tudi če jih zavestno ne dekodiramo in analiziramo.
3.2 SEMIOTIKA
Znake in sisteme znakov preučuje veda o znakih ali semiotika (Blažič, 2000). Veda poleg znakov obsega še dve področji, in sicer kode ali sisteme in kulture (Fiske, 2004). Semiotika se ukvarja z znamenji, znaki (tudi z indeksi, ikonami, simboli, fetiši …). Ukvarja se ne samo z verbalnim jezikom, pač pa tudi z drugimi jeziki, ki imajo podobne značilnosti kot verbalni jezik, na primer glasba, moda in prehrana.
Grgič (2011) pravi, da se ljudje ne ločujemo le po jezikovnem kodu, ampak tudi po pojmovanju koda. To pomeni, da s svojimi predstavami o jeziku nastopamo v javnosti, se z njim opredeljujemo. Jezik je kompleksna struktura simbolov in ima simbolično vrednost. Simbolična vrednost pa ni enaka strukturi simbolov. Če govorimo o simbolični funkciji, se nanašamo na definicijo Michela Foucaulta (1966, v Grgič, 2011), da je v jeziku simbolična funkcija, ki jo iščemo, v samem obstoju jezika.
Področje kod ali sistemov so organizirani znaki. Kode so nastale zaradi potrebe po uskladitvi potreb družbe in komunikacijskih kanalov (Fiske, 2004). Kode so povedi, opremljene s pomenom (Blažič, 2000).
3.3 DVOJNO KODIRANJE
Vizualne in verbalne informacije so kodirane in dekodirane z ločenimi specializiranimi perceptualnimi in kognitivnimi sistemi. To predstavlja dvojno kodiranje, ki ga je prvi pojmoval Paivio (1971, 1986, v Moriarty, 1994). Prvi sistem je vizualni oziroma
18
slikovni in upravlja z elementi posnetkov simultano. Drugi sistem je jezikovni in upravlja s sekvencami. Čeprav sta ta dva sistema neodvisna, sta tudi soodvisna.
Vizualni koncepti so pretvorjeni v verbalne oznake in obratno (Moriarty, 1994).
3.4 DVA MODELA POMENA ZNAKOV
Pri branju si bralec pomaga ustvariti pomen znakov s pomočjo svojih izkušenj, odnosov in čustev (Fiske, 2004). Eden od različnih modelov znakov je povezan s filozofom in logikom Charlesom Sandersom Pierceom, ki je utemeljitelj semiotike in ga je zanimalo predvsem, kako razumemo svoje izkušnje in svet okoli nas (Fiske, 2004).
Drugi model pomena znaka je utemeljil jezikoslovec Ferdinand de Saussure (utemeljitelj semiologije), ki pa ga je bolj zanimal jezik in predvsem to, kako se znaki (besede) povezujejo z drugimi znaki in ne toliko s »predmetom«, ki ga poimenujejo (Fiske, 2004). Njegova pozornost je bila tako usmerjena na to, kako je ustvarjen pomen skozi besede (Moriarty, 1994).
4 PIKTOGRAMI
Piktogrami so deskriptivni, slikovni simboli (Tijus idr., 2007; Waterson, Pilcher, Evans in Moore, 2011) oziroma grafične reprezentacije pojmov skozi našo vizualno sintezo (Spinillo, 2012). Uporabljeni so za sporočanje informacij širši javnosti. Piktogram je lahko sestavljen iz enega elementa (enote) ali več elementov (enot). Obravnavamo jih lahko kot perceptualne ali konceptualne reprezentacije, njihova učinkovitost pa je odvisna od interpretacije bralca in njegovega zaznavanja, kaj je upodobljeno (Spinillo, 2012). So del vizualizacije, saj jih definiramo kot stilizirane figurativne slike oziroma podobe. Uporabljeni so za posredovanje informacij analogne in figurativne narave, prepoznavo predmeta ali izražanje ideje (Tijus idr., 2007). Spinillo (2012) pravi, da je naša zmožnost zaznavanja in interpretacije slik splošna in prenosljiva.
Oseba, ki je zmožna interpretirati določene piktograme, bo zmožna interpretirati tudi druge piktograme, ki so jim podobni (Spinillo, 2012). Danes te znake razumemo, ker so dogovorjeni in se večinoma uporabljajo globalno (Gabrovec, 2009). To pomeni, da če poznamo piktograme v svojem mestu, jih bomo prepoznali tudi v drugih (Spinillo, 2012). Piktogrami posredujejo sporočila oziroma opozorila dovoljenega in prepovedanega. Semantične oznake na opozorilih lahko ovirajo vizualizacijo slike in vplivajo na čitljivost piktogramov, zato je pomembno, da sta skladenjski in semantični vidik reprezentacije usklajena (Spinillo, 2012).
Slika 5: Primer dobre in slabe uporabe semantične oznake za znak prepovedano parkiranje (Spinillo, 2012)
Način sporazumevanja s piktogrami je še posebej primeren za skupine ljudi, ki imajo na primer težave z vidom ali so nepismeni. Eden od takih primerov so na primer staroselska ljudstva v pragozdovih (Magurno, Kohake, Wogalter in Wolff, 1994).
19
Piktogrami so uporabni tudi v slabših vidnih razmerah (na primer v megli na cesti) (Spinillo, 2012).
4.1 FUNKCIJE PIKTOGRAMOV
Piktogrami imajo več različnih funkcij (Tijus idr., 2007):
• piktogrami lahko zamenjajo pisane znake in navodila, ki izražajo nadzor, predpise, opozorila in prepovedi, še posebej, če morajo biti informacije posredovane hitro (na primer prometni znaki);
• piktogrami so uporabni, če uporabniki govorijo različne jezike, imajo nižje jezikovne zmožnosti (nižje izobraženi ljudje, slabša pismenost) ali imajo težave z vidom (npr. starejši ljudje);
• piktogrami so uporabni, ko je zakonsko predpisano obveščanje in morajo uporabniki upoštevati na primer varnostna pravila (na primer pri uporabi nevarnih materialov pri delu).
Namen takih piktogramov je doseči razumevanje o nevarnosti in povečati zavedanje tveganja (Tijus idr., 2007).
4.2 PREDNOSTI IN POMANKLJIVOSTI PIKTOGRAMOV
Različni avtorji navajajo različne prednosti in pomanjkljivosti piktogramov, ki so zbrane v preglednici 7 (Tijus idr., 2007; Davies, Haines, Norris in Wilson, 1998;
Böcker, 1996).
Preglednica 7: Prednosti in pomanjkljivosti piktogramov
PREDNOSTI POMANKLJIVOSTI
• Hitrejša in natančnejša interpretacija kot pri besedah.
• Namenjeni so takojšnjim opomnikom nevarnosti in vzpostavljenim
sporočilom.
• Izboljšajo razumevanje opozoril ljudem s težavami z vidom in težavami z bralno pismenostjo.
• Razumejo jih tudi nepismeni ljudje.
• Opozorila naredijo vidnejša in izboljšajo razločnost.
• Skladnja in semantika sta lažji kot pri besedilu, besedah.
• Potrebujejo malo prostora za predstavitev veliko informacij.
• Učinkovitejši so pri označevanju smeri in drugih prostorskih značilnosti.
• Potrebujejo manj časa in napora za učenje kot besedilo.
• So internacionalni (ne potrebujemo znanje določenega jezika).
• Povečajo zavedanje o prisotnosti nevarnih predmetov in snovi.
• Zelo malo piktogramov je univerzalno razumljenih, posledično si jih vsi uporabniki po svetu ne interpretirajo nujno pravilno.
• Kar nekaj let traja, da piktogram doseže največjo učinkovitost.
• Vedno obstaja možnost, da si ljudje piktogram interpretirajo napačno, kar lahko vodi v nevarnost. Tveganje napačne interpretacije piktogramov je večje kot pri besedilu in je lahko kritično še posebej tam, kjer lahko napačne informacije vodijo do nevarnih posledic.
• Manj učinkoviti so pri posredovanju abstraktnih in podrobnih informacij.
20
Simboli oziroma piktogrami so na daljši razdalji bolj čitljivi kot pa besedilne informacije (Jacobs idr., 1975, v Lehto, 1992). Simbole tudi točneje in hitreje interpretiramo kot besede (Collins in Lerner, 1982, v Davies idr., 1998). Spinillo (2012) pravi, da so slike primernejše kot besede takrat, ko predstavljajo materialni svet – obstoječe stvari, relativno velikost in simultane pojme. Besedilo pa je primernejše za splošne in abstraktne koncepte. Piktogrami so primernejši za uporabo pri rutinskih oziroma znanih nalogah. Niso pa primerni za uporabo pri novih ali zapletenih nalogah (Tijus idr., 2007).
4.3 BRANJE IN INTERPRETACIJA PIKTOGRAMOV
Če želimo razumeti piktogram, ga moramo prebrati, za kar potrebujemo bralno in vizualno pismenost. Pismenost je »trajno razvijajoča se zmožnost posameznikov, da uporabljajo družbeno dogovorjene sisteme simbolov za sprejemanje, razumevanje, tvorjenje in uporabo besedil za življenje v družini, šoli, na delovnem mestu in v družbi« (Nacionalna strategija za razvoj pismenosti, 2006, str. 6).
Učinkovitost branja piktogramov se nanaša na njihovo barvo, obliko, vizualno kompleksnost. Največjo težavo pa Tijus idr. (2007) vidijo v pomenu procesiranja ikonskih informacij, ki so predstavljene v piktogramih. Glavni razlog težav interpretacije se nanaša na dejstvo, da naravni jezik znakov uporablja besedilo ali zaporedje stavkov z namenom pomoči interpretacije dane besede. Če vzamemo za primer besedo kolo, ta beseda ne more biti uporabljena sama. Da jo lahko interpretiramo, moramo uporabiti kontekst. Tijus idr. (2007) navajajo primer puščice, kjer ima puščica na vogalu ceste drugačen pomen kot puščica na pokrovčku steklenice. Za primer vzemimo še besedo kolo, ki ima več pomenov. Lahko pomeni avtomobilsko kolo ali na primer žensko kolo (SSKJ, 2015); če znak kolesa ni postavljen v določen kontekst, ne bomo vedeli, katero vrsto kolesa nam znak predstavlja oziroma kaj nam želi sporočiti. Ko presojamo učinkovitost piktogramov, je dobro, da so piktogrami postavljeni v okolju, v katerem jih bomo dejansko videli.
Okolje tvori del konteksta. Kontekst je pomoč za interpretacijo pomena piktograma, saj nam pomaga zmanjšati polisemijo (večpomenskost) piktograma. Študije so pokazale, da povečana raven kontekstualnih informacij pomaga zmanjšati število napak pri razumevanju pomena piktograma. Prav kontekst nam pomaga razkriti sporočilo piktograma (Tijus idr., 2007).
4.3.1 VEČPOMENSKOST PIKTOGRAMOV
Za piktograme je torej značilna večpomenskost ali polisemija (Olson, 1970, v Tijus idr., 2007). O pomenu piktograma sklepamo v procesu interpretacije z znanjem in kontekstom. S piktogrami se ukvarja znanost o signaletiki, ki ima osnove v psihologiji, kognitivni znanosti in semiotiki (Tijus idr., 2007).
Primer polisemije piktograma
Slika 6: Prepovedano za motorna vozila (vir: Priloga Pravilnika o označevanju zavarovanih območij naravnih vrednot)
21
Ta znak bi lahko pomenil, da je na tem mestu prepovedana vožnja za motorna vozila, prepovedano parkiranje, prepovedano zadrževanje v avtomobilih in tako naprej. Zelo težko je povezati pravo razlago s sliko. Ko na primer interpretiramo znake za nevarnost, morajo uporabniki sklepati o pomenu ravnanj, ki se zahtevajo od njih.
Povezati morajo tako ravnanje in nevarnost ter ju skleniti z objekti, ki so vpleteni v ravnanje (Tijus idr., 2007). Tako lahko sklepamo, da si moramo pri branju piktogramov vedno pomagati s kontekstom, ki nam razjasni njihov pomen. To je potrdil tudi Tijus s svojimi kolegi v raziskavi (2005, v Tijus idr., 2007), kjer je preverjal vlogo konteksta na razumevanje piktogramov in ugotovil, da so ljudje razumeli samo 33 odstotkov piktogramov, ki jih ni spremljal kontekst, medtem ko je kontekst (preverjali so razumevanje piktogramov na škatli zdravil s priloženimi navodili) povečal razumevanje na kar 91 odstotkov. Tudi Wolff in Wogalter (1998) sta ugotovila, da je kontekst pripomogel k razumevanju piktogramov. Enakega mnenja so tudi Hancock, Rogers, Schroeder in Fisk (2004), ki pravijo, da so simboli po navadi videni in interpretirani znotraj konteksta realnega sveta. Na tej podlagi lahko sklepamo, da je kontekst uporabe piktogramov zelo pomemben.
Pomen konteksta lahko utemeljimo tudi s pomočjo učenja zaznavanja, ki ga je predlagala Eleanor J. Gibson. Učenje zaznavanja je proces, kjer nekdo postane vedno bolj uglašen – prilagojen na optične informacije ter navaja lastnosti okolja in zato postane vedno bolj zmožen razločevati podobne dražljaje (Gibson, 1966, v Tijus idr., 2007).
Kontekstualna kategorizacija (angl. »contextual categorization«) je teorija procesiranja informacij, ki zagovarja, da so predmeti videni v kontekstu drugih predmetov, skozi konstrukcijo hierarhične mreže kategorij. Sledi temu, da so predmeti sočasno dani v povezave in medsebojno razlikovani (Tijus idr., 2007).
4.4 SEMANTIČNI IN JEZIKOVNI PRISTOP
Tijus idr. (2007) zapišejo, da imajo jezik in ikone skupno uporabo znakov. Oboji posredujejo informacije. Mnogo raziskovalcev je predvidevalo, da imajo ikone in grafični znaki enoten pomen za razliko od besed, ki so prepoznavne kot simbol (ena beseda, različni pomeni), ker so ikone analogije predstavljenega oziroma prikazanega. Grafični znaki izrazijo edinstven pomen (en znak, en pomen). Na primer: ikona krave predstavlja kravo, rdeč trikotnik pomeni nevarnost, rdeč krog pa prepovedano. Če kravo narišemo v rdečem trikotniku, to pomeni, nevarnost: če kravo narišemo v rdečem krogu, to pomeni, prepovedano za krave. V jeziku polisemija opiše, kako imajo besede mnogo pomenov. Pravi pomen pa je določen s kontekstom. Enak koncept uporabljamo tudi pri piktogramih (Tijus idr., 2007).
Slika 7: Ikona in simbol (Tijus idr., 2007)
22 Tijus idr., (2007) razvrščajo piktograme v tri tipe:
• figurativni: ponazarja neposredno reprezentacijo predmeta. Njihov namen je priklic predstavljenega predmeta ali situacije brez dvoumnosti. Roger (1989, v Tijus idr., 2007) je figurativne piktograme razvrstil v še dodatne kategorije:
o podobne slike (na primer plaz),
o tipični primeri (na primer knjiga za predstavitev knjižnice),
o simbolične ikone, kadar slika prikazuje višjo raven abstrakcije kot slika sama (na primer, polomljen kozarec vina predstavlja krhkost).
Na podlagi tega, kako je izražen pomen piktogramov, sta jih Barcenilla in Tijus (2002, v Tijus idr., 2007) razlikovala glede na naslednje pomene:
o metonimični (ko en element nakazuje celoto, na primer nož in vilice nakazujeta restavracijo),
o metaforični (ko je drug predmet izraža nameravan pomen, na primer bomba nakazuje računalniškega hrošča),
o kategorični (ko piktogram izraža kategorijo, na primer avto predstavlja motorna vozila – torej tako tovornjake kot avtomobile),
• abstraktni: sestavljajo samo določene vidike konceptov v priklicu celote (na primer krivulja kaže zavoj),
• arbitrarni: ne prenašajo nobene podobnosti s fizično realnostjo (na primer simbol, ki nakazuje radioaktivnost).
4.5 KOGNITIVNI PRISTOP IN PIKTOGRAMI
Vezin (1984, v Tijus idr., 2007) je podal razloge, zakaj so piktogrami v kognitivnem smislu močno orodje:
• piktogrami zmanjšajo mnemotehnično nalaganje in zato dovolijo kognitivno shranjevanje;
• deskriptivna narava omogoča visoko kakovostne slikovne predstavitve, ki lajšajo memorizacijo;
• odkar jih uporabljamo za predstavitev kategorij, lahko zagotovijo širše informacije, ki presegajo specifične vsebine.
Piktogrami imajo tudi večjo učinkovitost v vizualnih podobah (Tijus idr., 2007):
• slike so procesirane vzporedno in zato se procesirajo hitreje kot besede, ki potrebujejo serijo procesiranj;
• slika je memorizirana in priklicana kot ena enota in je trajnejša kot besedilo, ki je zgrajeno iz več enot;
• slike so zaznane bolje tudi v suboptimalnih pogojih;
• piktogrami so lahko bolje shranjeni med dvojnim kodiranjem, vizualnim in simboličnim. To povzroči globljo raven procesiranja in boljšo trajnost v spominu.
4.6 UČENJE IN PIKTOGRAMI
Piktogramov, ki niso takoj prepoznani, se je mogoče hitro naučiti. Vloga piktogramov je, da stimulirajo hiter priklic informacij. Uspeh učenja piktogramov je odvisen od zmožnosti osebe. Za optimalno učenje piktogramov priporočajo uporabo taksonomije, ki omogoči razlikovanje med piktogrami in uporabo ontologij, da razlikujejo med pomeni komponent piktogramov. Ko pogledamo simbol, je prva stvar, ki nam pride na pamet, smiselna upodobitev koncepta, povezanega s simbolom. Po
