SLOVENIJI
Miha Kovač
Oddano: 15. 4. 2009 – Sprejeto: 22. 5. 2009
Strokovni članek UDK 028(497.4) UDK 655.41
Izvleček
V pričujočem besedilu želimo predstaviti in umestiti v analizo koncept porabe knjige in slovensko porabo knjige postaviti v evropski kontekst. Pokazali bomo na številne probleme, vezane na evropske knjižne statistike, zaradi katerih je ugotavljanje razšir- jenosti in uporabe knjige v različnih evropskih družbah zelo oteženo. V tem kontekstu bomo poskušali analizirati bralne navade v Sloveniji in utemeljiti tezo, da je Slovenija glede tega v poprečju evropskih držav, da pa ima precej visoko knjižnično izposojo. V drugem delu članka bomo problematiko branja obravnavali v širšem družbenem kontekstu, tudi v povezavi z vzgojno-izobraževalnim sistemom; postavili bomo tezo, da so v evropskih državah, v katerih učenci dosegajo na mednarodnih raziskavah (Timss, Pisa) najboljše dosežke, najbolj razvite bralne navade. V besedilu postavimo nekaj raziskovalnih vprašanj in hipotez, ki jih bo potrebno preveriti z nadaljnjimi empirični- mi raziskavami.
Ključne besede: knjiga, založništvo, knjižničarstvo, e-knjiga, bralne navade, PISA, TIMMS.
Professional article UDC 028(497.4) UDC 655.41
Abstract
The paper introduces the concept of book usage and puts Slovenian book usage into the context of the European Union. It stresses the limits of European book statistics,
KOVAČ, Miha. Paradoxes of reading and knowledge in Slovenia. Knjižnica, Ljubljana 52(2009)1–2, p. 123–140
due to them the measurements of book usage in various European societies is almost impossible. In this context, we will show that due to available data, Slovenia paradox- ically belongs to the countries with high book usage and average reading habits. In the second part of the paper, we will look at the correlations between reading habits and efficiency of education systems. On this basis, we will ask some new questions and develop a set of hypotheses that need to be verified by the further research.
Keywords: book, book publishing, librarianship, e-book, reading habits, PISA, TIMMS.
1 Uvodno opozorilo
V pričujočem besedilu želimo opozoriti na nekatere spremembe, ki so doletele knjigo kot medij in knjižno branje v digitalni družbi. Ob pregledu nekaterih glo- balnih trendov želimo razmisliti predvsem o dogajanju v Sloveniji in nakazati, kje so glavna odprta vprašanja, na katerih področjih imamo premalo podatkov, da bi lahko ustrezno kreirali knjižno politiko in v katero smer naj bi šle nadaljnje raziskave, da bi do teh podatkov prišli. Besedilo ima zato dvojno ambicijo: po eni strani je napisano v formatu znanstvenega članka, vendar želi prej postavljati hipoteze, kot pa jih potrjevati ali zavračati. Za tak pristop smo se odločili zato, ker se je na področju knjig, knjižničarstva, založništva in branja v zadnjih letih spremenilo toliko, da je o tem potreben nov razmislek. Zato želi pričujoče be- sedilo služiti kot ena od osnov za pripravo izhodišč za temeljito raziskavo o teh vprašanjih, ki naj bi določila osnovne parametre statusa knjig in branja v sloven- ski družbi in kot taka služila kot morebitna osnova za korekcije oz. dopolnitve knjižne politike v Sloveniji, ki bodo nujne tudi zaradi razvoja digitalne družbe1.
2 Knjižnična izposoja v Evropi in Sloveniji
V letu 2007 si je dobrega pol milijona članov slovenskih splošnih knjižnic sposodilo 24 milijonov knjižničnih enot, med katerimi so s približno 80 % prev- ladovale knjige; to pomeni, da si je v povprečju prebivalec Slovenije letno sposodil od 10 do 12 knjig, povprečni član knjižnice pa več kot 40. Tako visoka izposoja nas statistično uvršča pod sam vrh evropskih držav z najvišjo knjižnično izposojo: za Evropsko unijo sicer nimamo enotne baze podatkov o izposojah v
1 Pričujoče besedilo sem še pred objavo dal v branje nekaterim kolegom. Svoje pripombe so mi pri- jazno posredovali mag. Samo Rugelj, dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Damjan Štefanc, dr. Maja Žumer in dr. Ana Vogrinčič. Seveda pa je odgovornost za vse morebitne napake v besedilu edino in zgolj moja.
splošnih knjižnicah, vendar je iz dostopnih podatkov razvidno, da sodijo v ev- ropski vrh skandinavske države, kjer beležijo od 10 do 20 knjižničnih izposoj na prebivalca, na repu pa so mediteranske države (Portugalska, Grčija Italija in Špa- nija), med katerimi imajo nekatere tudi manj kot eno izposojo na prebivalca na leto.
Slika o visoko »knjižni« razvitosti Slovenije pa se spremeni, ko število knjižničnih izposoj v Evropi primerjamo z bralnimi navadami v EU, kot jih od leta 2001 občasno spremlja Eurobarometer. Raziskava European Cultural Values, ki jo je objavil leta 2007, je glede branja knjig pokazala drugačno sliko kot knjižnične izposoje, saj je po teh podatkih v Sloveniji le 37 % ljudi bralo knjige več kot petkrat na leto, kar je pol manj kot v skandinavskih državah in v Veliki Britaniji, pa tudi precej manj kot v Franciji, baltskih državah in na Češkem. Po drugi strani je po teh podatkih na Portugalskem knjige v zadnjih dvanajstih mesecih več kot petkrat bralo le 17 % ljudi. Bolj pogosto kot v Sloveniji so brali knjige v 13 članicah EU, manj pogosto pa v 12 članicah, kar pomeni, da se po bralnih navadah uvrščamo v evropsko sredino. Podobne rezultate pokažejo tudi podatki o nebralcih: leta 2007 je bilo po teh podatkih v Sloveniji 28 % ljudi, ki v zadnjih dvanajstih mesecih niso niti enkrat brali knjige; v evropskih državah s podobno visoko knjižnično izposojo je bilo takih nebralcev od 15–21 %, medtem ko je bilo na Portugalskem nebralcev kar 49 %. Manjši odstotek nebralcev kot Slovenija je imelo ponovno 13 članic EU, večjega pa 12. Tudi po številu nebralcev se torej uvrščamo v evrop- sko sredino.
Vprašanje, ki se tu zastavlja kar samo od sebe zato je, zakaj nas evropske primer- jave opozarjajo, da imamo ob nadpovprečni knjižnični izposoji povprečne bralne navade. Ali to pomeni, da je z našo knjižnično/knjižno politiko kaj narobe, saj ob ogromnem številu knjižničnih izposoj beremo le povprečno in torej na tem po- dročju morda nesmotrno in neučinkovito porabljamo javna sredstva? Ali pa je morda kaj narobe z načinom, na katerega v Evropi zajemajo tovrstne podatke in je Slovenija nekakšen simptom evropskih knjižno-bralnih statistik, tako da se pri nas sistemske napake pri zajemu podatkov pokažejo v večji meri?
V pričujočem besedilu želimo opozoriti predvsem na težave, s katerimi se sreču- jemo raziskovalci, ko iščemo odgovore na tovrstna vprašanja, in na nekaj evrop- skih knjižno-statističnih oz. metodoloških nedoslednosti pri zajemanju podat- kov, ter previdno nakazati nekatere trende, ki lahko skrivajo odgovore na zgornje dileme. To početje
bo še nekoliko težje zato, ker smo zadnjo resno raziskavo knjižno-bralnih in nakupnih navad v Sloveniji izvedli pred 10 leti.
3 Bralni svetovni rekord
Razlika v deležih med številom izposoj in bralnimi navadami v Sloveniji verjet- no najprej kaže na to, da si v slovenskih splošnih knjižnicah člani in članice iz- posodijo bistveno več knjig, kot jih potem v resnici preberejo. Iz resnejših raziskav branja, ki jih že več let izvajajo v ZDA in v nekaterih evropskih državah, namreč vemo, da je bralcev, ki v prostem času preberejo več kot 25 knjig na leto zgolj za lekarniški vzorec; takih, ki bi prebrali letno več kot 40 knjig, pa je tako malo, da po njih ne povprašuje nobena resna raziskava. Če bi torej člani in člani- ce slovenskih splošnih knjižnic prebrali vse, kar si v njih izposodijo, bi to pome- nilo, da je pri nas kar 25 % prebivalcev visoko intenzivnih bralcev, s čimer bi bili zagotovo svetovni rekorderji v bralnih navadah – pa to nismo, ampak smo, kot smo videli zgoraj, v evropskem povprečju.
Ta ugotovitev nas pelje k dvema domnevama, ki izhajata druga iz druge. Prva domneva je, da je tako zato, ker so knjižnični obiskovalci do tiskanega gradiva razvili enak odnos kot do gradiva na spletu: po njem zgolj površno in eksten- zivno brkljajo, zato ga potrebujejo več, kot ga dejansko preberejo: v zelo malo tistega, kar si sposodijo, se poglobijo in dejansko preberejo. To je povsem v skladu s tistim, kar denimo Carr (2008), Bauerlein (2008) in M. Wolf (2007) ugotavljajo o odnosu do branja, do informacij in nasploh do medijskih vsebin v spletnem okolju: po njih predvsem neobvezno deskamo, se predajamo užitkom večopravil- nosti in vedno manj reči počnemo poglobljeno. Skratka, relativno slabe bralne navade in hkratna visoka knjižnična izposoja lahko kažejo tudi na to, da so se v Sloveniji obrazci, značilni za dostopanje do informacij na svetovnem spletu, začeli prenašati tudi v naš odnos do tiskanega gradiva.
Toda, če sprejmemo to kot legitimen odgovor, zakaj so ti procesi v Sloveniji in- tenzivnejši kot drugje v Evropi? Kako to, da si v Sloveniji v splošnih knjižnicah izposodimo še toliko več knjig, kot jih potem v resnici preberemo, kot drugje v Evropi? Ali to pomeni, da je v Sloveniji odnos do spletnih informacij morda bolj kot drugje v Evropi preoblikoval odnos do tiskanih informacij?
Na ta vprašanja je odgovore možno iskati na nekaj različnih ravneh, ki pa so nam vsaj za zdaj zaradi pomanjkanja ustreznih podatkov nedostopne. Za začetek bi potrebovali neprimerno bolj natančne knjižnične statistike, kot jih imamo v Evropi na voljo: poznati bi denimo morali, natančno razmerje med izposojo knjižnega in neknjižnega gradiva v splošnih knjižnicah in vedeti, ali pri izposoji knjižnega gradiva tudi v drugih članicah EU obstojijo podobne (ne)omejitve kot v Sloveniji; če bi se denimo izkazalo, da v večini članic omejujejo izposojo na tri knjižne enote na obisk, bi bil slej ko prej tu skrit vsaj delni odgovor na zgornje vprašanje. Toda razen raziskave Libecon, kot sta jo objavila Fuegi in Jen- nings(2004) –, ki je danes že zastarela in v kateri je povrhu tudi kar nekaj nedos- lednosti in ki se s tovrstnimi podrobnostmi ni ukvarjala – v Evropi nimamo baze,
iz katere bi bila razvidna izposojevalna praksa splošnih knjižnic v EU; nekaj tele- fonskih pogovorov in izmenjanih elektronskih sporočil pa je slej ko prej poka- zalo, da splošne knjižnice v EU načeloma ne omejujejo izposoje na način, ki bi bil pomembno drugačen od slovenske prakse. Zato možnost, da je visoko števi- lo izposoj v Sloveniji posledica bolj liberalnega knjižnega reda, puščamo ob strani.
Če bi želeli odgovoriti na omenjene dileme, bi morali kaj vedeti tudi o sami struk- turi knjižnih izposoj drugje po Evropi: če bi se denimo izkazalo, da nikjer v Ev- ropi javne knjižnice ne izposojajo v takem obsegu kot pri nas priročnikov za vozniški izpit in knjig za domače branje, bi veljalo slej ko prej tudi tu iskati razlo- ge za slovenski razkorak med povprečnim branjem in nadpovprečnimi izposo- jami. Težava pri tem je, da nimamo točne predstave, koliko knjig, ki jih učenci, dijaki in študenti potrebujejo za domače branje in seminarsko delo, si sposodijo v šolskih oziroma unverzitetnih in koliko v splošnih knjižnicah, evropske primer- jave pa so tu praktično nemogoče, saj evropske statistike šolskih knjižnic ne pokrivajo, poleg tega pa v nekaterih članicah EU šolskih knjižnic ni in njihovo funkcijo opravljajo splošne knjižnice (več o tem gl. Kovač 2008, 99).
In nenazadnje, če bi hoteli natančneje razumeti razmerje med bralnimi navadami in knjižnično izposojo, bi morali natančno poznati tudi razmerja med knjižno prodajo in knjižnično izposojo, saj je povsem mogoče, da v posameznih državah nižjo izposojo kompenzirajo z višjo prodajo knjig – in bi nam torej le vsota pro- daj in izposoj na prebivalca natančneje orisala razširjenost knjige v posamezni družbi. In končno, vedeti bi morali, kako se v Evropi in v Sloveniji skozi čas spreminjajo bralne navade v razmerju do drugih, predvsem elektronskih medi- jev in na kakšen način se vse to umešča v širši družbeni kontekst, predvsem v navezavi na učinkovitost izobraževalnega sistema in na širše razumevanje vloge znanja v družbi.
V naslednjih vrsticah bomo s pomočjo dostopnih podatkov2 poskušali razbrati obrise odgovorov na zgornja vprašanja, predvsem pa nakazati, v katere smeri bi bilo potrebno raziskovati naprej. Za razumevanje razširjenosti knjige bomo upo- rabili definicijo porabe knjige kot vsote knjižnih prodaj in izposoj na prebivalca na leto; prek nje bomo poskusili razumeti, kako razširjene so knjige v posamez- ni od članic EU in v ZDA in ali obstoji korelacija med stopnjo izobrazbe prebi- valstva, bralnimi navadami in rezultati mednarodnih raziskav, kot sta PISA in TIMMS. Na tej osnovi bomo nato poskušali nakazati odgovore na knjižnično/
bralno protislovje v Sloveniji in oblikovati nekatera nadaljnja raziskovalna vpraša- nja, na katera bi bilo potrebno odgovoriti, da bi knjižno mrežo razvijali kako- vostno in učinkoviteje.
2 O tem imamo v Evropi, deloma pa v ZDA na voljo razmeroma malo podatkov; na problem pomanj- kljivih knjižnih statistik smo opozorili drugje (Kovač, 2004), o tem pa je bilo kasneje objavljenih kar nekaj razprav tako v Evropi kot zunaj nje (Venter in Galoway 2006, Squires 2007).
4 Knjižnična in knjigarska mreža
Še slabše kot na področju knjižničarstva so razmere s podatki na področju knji- gotrštva. Tu sicer obstojijo tri raziskave, ki jih je financirala Evropska komisija (Publishing Market Watch 2000, 2002, 2004), redna letna poročila o največjih igralcih na knjižnem trgu (Wischenbart 2007, 2008) študija Johna Thompsona o znanstvenem in akademskem založništvu (Thompson 2007), študija o sodobnem avstralskem založništvu (Carter in Galligan 2007), nekaj solidnih študij o ameri- škem knjižnem trgu (Greco 2005; Dessauer 1996) in poskus avtorja teh vrstic sintetično združiti rezultate analiz ameriških in evropskih knjižnih trgov (Kovač 2008). Vendar pa nobena od teh raziskav ni postregla z dovolj verodostojnimi podatki, ki so nujni za razumevanje vloge knjig v sodobnih družbah, namreč, koliko knjig se proda in izposodi na prebivalca in kako dostopne – tako cenovno kot glede na razširjenost prodajne mreže – so knjige v maloprodaji, niti jih ni zanimala razširjenost knjižnične mreže in izposoje.
Z razliko od knjižnega založništva na področju knjigotrštva za območje EU ni- mamo na razpolago niti najbolj osnovnih podatkov. Tako denimo francosko in nemško združenje knjigarnarjev neformalno opozarjata, da naj bi bilo ekonom- sko nesmotrno odpirati knjigarne v mestih, v katerih živi manj kot 15.000 ljudi, vendar ne vemo, če praksa v obeh državah te ugotovitve tudi potrjuje. Prav tako ne vemo, kakšen je delež prodaje največjih svetovnih spletnih knjigarn, kot je Amazon, na različnih evropskih trgih, niti ne poznamo razmerja med tržnimi deleži neodvisnih knjigarn in velikih knjigarniških verig, za katere ni natančno znana niti njihova lastniška struktura. V ZDA so razmere glede tovrstnih vprašanj ne- koliko boljše, saj vemo, kdo so največji knjigotrški igralci, vsaj približno pa tudi to, na kakšen način so ZDA pokrite s knjigarniško mrežo (Miller, 2006).
Vse to v seštevku pomeni, da lahko v Evropi podatek o tem, koliko knjig se proda na prebivalca ter kje in kako ljudje dostopajo do knjig, pridobimo le posredno, in da bodo posledično tako pridobljeni podatki v najboljšem primeru nakazovali le trende, ne pa statistično veljavnega stanja. Enako bo seveda tudi z umeščanjem bralno-knjižnih navad v evropski kontekst.
Po nekaj preverjanjih na specializiranih konferencah smo se odločili, da vsaj približen podatek o številu prodanih izvodov knjig v posamezni državi poskušamo posredno pridobiti iz edinega za zdaj dostopnega podatka za vse članice EU, namreč iz Euro- barometrovega podatka, koliko denarja so prebivalci posamezne članice leta 2002 per capita porabili za nakup knjig. Ta podatek ima sicer kar nekaj slabosti: ker so ga pridobili pred 1. majem 2004, raziskava ni zaobjela novih članic. Poleg tega iz podat- ka ni mogoče razbrati, koliko knjig so ljudje kupili s tem zneskom, saj se cene knjig od države do države razlikujejo, poleg tega pa je različna tudi politika popustov: v nekaterih članicah EU imajo fiksne cene knjig, v drugih ne, prav tako pa v različnih državah prakticirajo različne tipe prodajnih akcij (3 za 2, sistemi točk, ipd.).
Vendar podatka o povprečni ceni knjig za večino članic EU nimamo, vsaj za obdob- je okoli leta 2002 ne: s pomočjo spletne strani svetovnega združenja založnikov je bilo mogoče ugotoviti, da so bili ti podatki na voljo le za tri stare članice EU, pa še tam so jih zbirali po različnih metodologijah. Najbolj natančno so ta podatek izraču- nali na Finskem (s pomočjo evidence prodaje po knjigarnah). Zadnjih nekaj let ga na podoben način računajo tudi v Veliki Britaniji, kjer deluje Nielsen BookScan, ki v vseh resnih britanskih knjigarnah zabeleži vsako transakcijo preko POS termi- nalov, kar mu omogoča, da natančno izračuna povprečno vrednost knjigarniškega nakupa (vendar podatek ni vedno javno dostopen); britansko združenje založnikov (PA) je nekaj let tudi primerjalno analiziralo cene uspešnic v Britaniji in v ZDA. In končno, povprečno prodajno ceno knjige poznajo tudi v Italiji, kjer imajo – pov- sem v italijanskem slogu – izračunane tri različne povprečne maloprodajne cene knjig (za vsako veliko knjigotrško mrežo posebej).
Med temi cenami je mogoče vsaj posredno opaziti zanimivo povezavo. Tako so na spletni strani britanskega združenja založnikov leta 2004 ocenjevali, da je bila povprečna cena trdo vezane knjige okoli 11,50 funta, mehko vezane pa 7 funtov;
če bi bila prodaja obeh tipov knjig enaka, bi bila maloprodajna cena knjige v Veliki Britaniji tistega leta 9,25 funta ali po tedanji menjavi 14 evrov. Cena, ki jo je izraču- nal Nielsen Bookscan in jo objavil v Booksellerju, je bila slej ko prej zaradi po- pustov in prodajnih akcij nekoliko nižja, okoli 11 evrov. Finsko združenje založnikov v svoji leta 2004 objavljeni raziskavi Book Trade in Finland sicer ne ločuje med mehko in trdo vezanimi knjigami, ugotavlja pa, da je povprečna cena prodane knjige na Finskem 22 evrov, medtem ko je italijansko združenje (As- soziazione Italiana Editori, 2004, 56) ocenjevalo, da se je med leti 2001 in 2003 povprečna cena prodane knjige v Italiji gibala na podobni ravni kot v Veliki Brita- niji, med 12 in 14 evri.
Ker si s temi podatki pri računanju porabe knjige v EU ni mogoče kaj dosti pomaga- ti, saj pokrivajo le tri države, smo za leto 2004 pridobili tudi ceno prve izdaje Da Vincijeve šifre, ki je v približno istem času izšla v skoraj vseh starih članicah EU. Ugotovili smo, da se je njena cena leta 2004 v državah oziroma jezikovnih skupnostih, v katerih je živelo več kot 5 milijonov ljudi, gibala od 18 do 21 ev- rov, v državah z manj kot 5 milijoni ljudi pa od 32 do 40 evrov (več o tem gl. tudi Kovač in Kovač Šebart 2005).
5 Poraba knjige na prebivalca v EU in v Sloveniji
Na tej podlagi smo ocenili, da so v manjših jezikovnih skupnostih, kjer so na- klade knjig manjše, njihove cene višje kot v velikih jezikovnih skupnostih; to je tudi logično, saj je knjiga proizvod z visokimi fiksnimi stroški, zaradi česar je cena na enoto proizvoda obratno sorazmerna z naklado posameznega knjižnega naslova (več o tem gl. Kovač 2002). To dejstvo se ujema tudi z izračunanimi pov-
prečnimi cenami knjig v Italiji, Veliki Britaniji in na Finskem. Zato smo pred- postavili, da so se povprečne cene knjig v velikih članicah EU v letih 2002–2004 gibale od 11 do 14 evrov, v manjših pa okoli 22. Na tej osnovi smo nato iz podat- ka o povprečni ceni in povprečni porabi denarja za knjige izračunali povprečno število prodanih knjig na prebivalca. Ker so številke le ocene, ki zgolj nakazujejo trende, smo jih zaokrožili na cela števila:
Za izračun porabe knjig na prebivalca je podatkom o prodaji treba dodati še po- datke o knjižnični izposoji na prebivalca, ki jih povzemam po raziskavi Libecon(2004):
a v a
` r
D Izdatkizaknjigona ) 2 0 0 2 ( a c l a v i b e r p
e n
~ e r p v o p a n e c O
g i j n k e n e c
h i n a d o r p a n e c O
a c l a v i b e r p a n g i j n k a
j i r t s v
A 80evrov 14evrov 6
a j i g l e
B 110evrov 14evrov 8
a k s n a
D 90evrov 25evrov 6
a k s n i
F 130evrov 22evrov 6
a j i c n a r
F 50evrov 14evrov 4
a j i
~ m e
N 80evrov 14evrov 6
a j i
~ r
G 20evrov 14evrov 1
a k s r
I 60evrov 14evrov 4
a j i l a t
I Nipodatka 14evrov Nipodatka g
r u b m e s k u
L 40evrov 14evrov 3
a k s m e z o z i
N 35evrov 14evrov 2
a k s l a g u t r o
P 65evrov 14evrov 5
a j i n a p
Š 40evrov 14evrov 3
a k s d e v
Š 45evrov 14evrov 3
a j i n a t i r B a k i l e
V 85evrov 11evrov 9
a v a
` r
D Knji`ni~neizposoje a c l a v i b e r p a n
a n e g i j n k a b a r o P
a c l a v i b e r p
h i n a d o r p a n e c O
a c l a v i b e r p a n g i j n k a
j i r t s v
A 1,8 7,8 6
a j i g l e
B 7,1 15,1 8
a k s n a
D 13,4 19,4 6
a k s n i
F 19 25 6
a j i c n a r
F 5,2 9,2 4
a j i
~ m e
N 3,7 9,7 6
a j i
~ r
G 0,2 1,2 1
a k s r
I 3,2 7.2 4
a j i l a t
I 4,1 Nipodatka
g r u b m e s k u
L 0,3 3,3 3
a k s m e z o z i
N 12,1 14,1 2
a k s l a g u t r o
P 0,3 5,3 5
a j i n a p
Š 0,6 3,6 3
n e d e w
S 9,1 12,1 3
a j i n a t i r B a k i l e
V 6,9 15,9 9
Ta približna slika porabe knjige v starih članicah EU nam kaže vsaj dva trenda: v porabi knjige po Evropi obstojijo velike razlike, razlike pa so tudi v tem, kako ljudje do knjig dostopajo, saj je knjižnična mreža očitno neprimerno bolj razvita na evropskem severu kot na jugu, medtem ko v prodaji na prebivalca ni tako drastičnih razlik, čeprav je tudi ta na evropskem jugu nižja. Za slovensko rabo je zanimiv tudi podatek, da glede porabe knjige očitno bolj sodimo na evropski sever kot na jug. K temu velja dodati še dejstvo, da so bile leta 2002 med državami z največ izposojami na prebivalca v Evropi samo države z razmeroma majhnim številom prebivalcev (Stockman et al. 2002). Ta trend je tako očiten, da skoraj že lahko govorimo o pravilu – pri oskrbovanju s knjigami so v majhnih državah oziroma v majhnih jezikovnih skupnostih knjižnice enako ali pa bolj pomem- bne kot knjigotrška mreža.
Vprašanje, na katerega nimamo odgovora, je, zakaj je tako; da bi nanj lahko odgovo- rili, bi bila potrebna obsežnejša primerjalna raziskava na evropski ravni. Zato na tej točki zgolj postavljamo hipotezo, ki bi jo bilo šele treba preveriti: ker je, kot smo ugotovili že prej, ekonomika knjige taka, da cena na izvod pada z višino naklade, jo je bilo vsaj doslej v majhnih jezikovnih skupnostih težje distribuirati in širiti na tržnih osnovah kot v velikih, zato so se tovrstne manjše jezikovne skupnosti znašle pred dilemo – ali bo knjiga kot medij v njih bistveno slabše prisotna, ali pa ji bodo pomagale s tako ali drugačno obliko državne intervencije. Naša druga hipoteza je, da se je pomemben del jezikovno majhnih evropskih držav za tako pomoč odločil, ker je knjiga pomembno sredstvo za reprodukcijo oz. širjenje znanja, izobraženost prebi- valstva pa danes velja za eno od komparativnih prednosti držav, povezana pa je tudi z nacionalno identiteto (več o tem Kovač 2009). Povedano drugače, razširjenost in poraba knjige v manjših jezikovnih skupnostih nakazujeta, kako pomembno je v njih položaj knjige odvisen od netržnih dejavnikov, tj. od vrednotnega sistema družbe, predvsem od njenega odnosa do izobraževanja, znanja in tudi nacionalne identitete.
Kot bomo videli v nadaljevanju, je to hipotezo glede prvih dveh dejavnikov mogoče potrditi s pomočjo podatkov iz nekaj mednarodnih raziskav3, ki govorijo o učinko- vitosti oz. kakovosti vzgojno-izobraževalnih sistemov.
6 Knjiga, izobraževanje, branje
Začnimo z raziskavo TIMMS, ki meri trende v znanju matematike in naravoslov- ja med osnovnošolci v 62 različnih državah; na mednarodni ravni jo izvaja
3 S tega zornega kota velja kot nesmiselne zavreči razlage, da je razširjenost knjige na osi sever-jug posledica tega, da so ljudje ob Sredozemlju bolj ležerni in bolj nagnjeni k ležanju na soncu kot branju. Ta teza je neprimerno bolj rokohitrska kot teorija, da je knjiga kot medij na evropskem severu bolj razširjena zato, ker se v državah z močno protestantsko tradicijo pač bolje počuti; mi bomo obe tezi pustili ob strani, ker imata obe izjeme, zaradi katerih nista enoznačni, njuno prever- janje pa bi zahtevalo tip analize, ki daleč presega obseg tega pisanja.
Mednarodna zveza za evalvacijo izobraževalnih dosežkov IEA, prvič so jo izved- li leta 1995, leta 2007 pa so jo ponovili četrtič. Za našo rabo je raziskava uporab- na zato, ker v njej otroke sprašujejo tudi po tem, koliko knjig imajo doma, rezul- tati pa so leta 2007 pokazali, da so četrtošolci in osmošolci, »ki imajo doma več kot sto knjig, dosegli statistično pomembno višji matematični rezultat kot tisti z manj kot 100 knjigami«, naravnost v oči bijoča pa je razlika med dosežki učencev, kjer imajo doma več kot 200 knjig (mednarodno povprečje vseh sodelujočih držav 494) in med dosežki učencev, kjer imajo doma od 0 do 10 knjig (mednarodno povprečje 438, več o tem TIMMS 2007, 114–118). Raziskava je tudi pokazala, da je višja stopnja izobrazbe staršev statistično pomembno povezana z boljšimi matematičnimi dosežki otrok.
Če oboje seštejemo, je ugotovitev nedvoumna: družine, kjer ima vsaj eden od staršev višjo stopnjo izobrazbe, imajo doma več knjig, hkrati pa so otroci iz ta- kih družin uspešnejši pri osvajanju znanja, kar vsaj posredno pomeni, da sta šte- vilo knjig, ki jih ima nekdo doma, in čas, ki ga namenja branju, pomembno po- vezana s šolsko uspešnostjo. Seveda pa bi, da bi iz tega dejstva lahko potegnili kaj več, morali vedeti, kaj se s temi knjigami doma dogaja, kakšne so razlike med kurikuli v posameznih državah, kakšne so razlike v dosežkih tudi znotraj skupin učencev, ki imajo doma veliko knjig, in kakšna je korelacija z visoko izobrazbo staršev ter kakšne so razlike znotraj tistih skupin učencev, ki imajo doma malo knjig in manj izobražene starše … ipd.
Podobne rezultate kot TIMMS so dale tudi nekatere ameriške raziskave. Tako denimo Bauerlein navaja raziskavo fundacije Kaiser (www.kff.org/entmedia/
index.cfm), s katero so ugotovili, da obstoji zelo jasna korelacija med prosto časovnim branjem in uspehom v šoli: v populaciji učencev v starosti 8–18 let so tisti s slabšimi ocenami v povprečju v prostem času brali 36 % manj, iz česar bi lahko posredno ugibali, da imajo doma tudi manj knjig. To je tudi povsem v skladu z dvajset let starimi Stanovichevimi opažanji o tem, da tisti, ki začnejo kot otroci veliko brati, to lastnost ohranijo in se vse življenje lažje in hitreje učijo (Stano- vich 1986).
Posredno je soodvisnost med branjem in izobraženostjo možno preveriti tudi s preprostim kombiniranjem podatkov o izobrazbi v posamezni državi in času, ki ga v njej ljudje namenjajo branju: če zgornje hipoteze držijo, bi moralo biti v državah z več izobraženega prebivalstva manj nebralcev in obratno. To soodvis- nost je še dodatno mogoče preveriti tako, da bralne navade primerjamo z dosežki na raziskavi PISA, s katero periodično merijo bralno, naravoslovno in matema- tično pismenost 15-letnikov, leta 2007 pa je zajela okoli 400.000 mladih v 57 državah. Podatke o izobraženosti povzemamo po Eurostatu, podatke o bralnih navadah pa po Eurobarometru:
Čeprav korelacija ni premočrtna, je trend v tabeli več kot očiten: stare članice EU, ki so po Pisinih rezultatih bralne pismenosti uvrščene med prvim in petim mestom, imajo od 66 % do 84 % prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo, pet starih članic z najslabšimi rezultati bralne pismenosti pa ima le od 27 % do 66 % prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo. Hkrati v prvi skupini držav delež tistih, ki sploh ne berejo, niha od 15 do 34 %, v drugi pa od 28 do 49 %.
Ti trendi so manj jasni v novih članicah EU (Ciper in Malto puščamo ob strani, ker nista sodelovala v raziskavi PISA): razlike v bralni pismenosti med prvo in zadnjo državo so sicer res več kot očitne, saj je denimo prva Poljska dosegla sedmo mesto na Pisini lestvici in ima 85,5 % prebivalstva z vsaj srednješolsko izobrazbo, deseta Romunija pa je bila s 74,4 % vsaj srednješolsko izobraženega prebivalstva na Pisini lestvici bralne pismenosti štiriinštirideseta. Toda odstotek
e c i n a l
~ e r a t S
U E
v a v t s l a v i b e r p
%
t e l 4 6 – 5 2 i t s o r a t s
j a s v z
o k s l o { e j n d e r s
* ) 6 0 0 2 ( o b z a r b o z i
v i k , h i t s i t
%
2 1 h i j n d a z
o s i n h i c e s e m
e n e i t i n i l a r b e r p
) 7 0 0 2 ( e g i j n k
v o s i k , h i t s i t
%
2 1 h i j n d a z
i l a r b h i c e s e m
j n a m j a n e g i j n k
) 7 0 0 2 ( t a r k t e p
v e t i t s r v u A S I P
e n l a r b i c i v t s e l a n
7 0 0 2 i t s o n e m s i p
a k s n i
F 79,6% 21% 32% 2
a k s r
I 66,2% 23% 39% 5
a k s d e v
Š 84,1% 15% 60% 7
a k s m e z o z i
N 72,4% 15% 55% 8
a j i g l e
B 66,9% 34% 33% 10
a j i
~ m e
N 83,3% 22% 45% 12
B
V 72,6% 18% 55% 14
a k s n a
D 81,6% 17% 56% 14
a j i r t s v
A 80,3% 21% 35% 15
a j i c n a r
F 66,9% 29% 42% 18
g r u o b m e s k u
L 66,5% 28 % 39% 26
a j i
~ r
G 59,0% 41% 22% 34
a j i l a t
I 51,3% 36% 20% 31
a j i n a p
Š 49,4% 41% 23% 34
a k s l a g u t r o
P 27,6% 49% 17% 29
U E e c i n a l
~ e v o N
a k s l o
P 85,5% 35% 33% 7
a j i n o t s
E 88,5% 21% 50% 10
a j i n e v o l
S 81,6% 28% 37% 16
a k { e
^ 90,3% 18% 41% 22
a k s r a
` d a
M 78,1% 22% 39% 23
a j i v t a
L 84,5% 25% 50% 24
a k { a v o l
S 88,8% 19% 43% 31
a v t i
L 88,3% 35% 37% 30
a j i r a g l o
B 75,5% 41% 30% 42
a j i n u m o
R 74,2% 39% 23% 44
a t l a
M 26,5% 54% 19%
r e p i
C 69,5% 43% 20%
nebralcev se v obeh državah skoraj ne razlikuje, na Poljskem jih je 35 %, v Romu- niji pa 39 %, povrhu pa v razvrstitvi ostalih držav ni podobne logike kot med starimi članicami EU, saj je denimo Slovaška predzadnja na Pisini lestvici, Slove- nija z višjim odstotkom nebralcev in manjšim številom vsaj srednješolsko izobraženih pa je na Pisini lestvici bistveno višje.
Podatki postanejo še bolj protislovni, če med seboj primerjamo stare in nove članice EU. Tako imata denimo Slovenija in Danska enak odstotek vsaj srednješol- sko izobraženih prebivalcev, a je odstotek nebralcev v Sloveniji skoraj še enkrat višji kot na Danskem, na Pisini lestvici bralne pismenosti pa so razlike med državama minimalne; podobno imata tudi Latvija in Švedska skoraj enak odstotek vsaj srednješolsko izobraženih prebivalcev, a ima Švedska bistveno manj ne- bralcev in tudi precej boljše rezultate na Pisini bralni lestvici. Daleč najbolj radikalne pa so razlike med Poljsko in Švedsko, ki sta na Pisini lestvici uvrščeni enako, imata tudi zelo podoben odstotek vsaj srednješolsko izobraženih prebi- valcev, vendar ima Poljska več kot še enkrat več nebralcev. Poleg tega njihovo število sodi med najvišje med novimi članicami EU.
Skratka, stopnja izobrazbe in bralne navade v novih članicah EU niso v tako očit- ni korelaciji – več kot razvidno pa je, da ljudje s podobno stopnjo formalne izo- brazbe v starih članicah berejo več kot v novih članicah in da v njih otroci dosega- jo boljše rezultate na mednarodnih raziskavah.
Razlogov za tovrstne razlike in podobnosti je najbrž več, na podlagi dostopnih podatkov pa lahko o njih zgolj špekuliramo. Tako je denimo povsem mogoče, da nekatere države intenzivno prilagajajo učne načrte oz. standarde znanja v ob- veznem kurikulu in način dela v šolah Pisinim preizkusom bralne pismenosti, da je v nekaterih državah delež petnajstletnikov v splošno izobraževalnih šolah višji kot v drugih, ali pa so naloge na PISI pisane na kožo kurikularni logiki kate- re od držav, ki je zato vedno najvišje. S tem bi bilo morda možno razložiti tako očitna statistična odstopanja, kot je visoka uvrstitev Poljske. Drugi možni raz- log so razlike v delovanjih vzgojno-izobraževalnih sistemov v starih in novih članicah: povprečno enak ali celo višji odstotek prebivalcev s podobno stopnjo formalne izobrazbe v novih članicah kot v starih ob bistveno večjem odstotku nebralcev morda kaže na to, da izobraževalni sistemi v starih članicah bolj us- merjajo v branje knjig kot izobraževalni sistemi v novih članicah. Seveda pa bi bilo tudi to potrebno preveriti z ustrezno mednarodno raziskavo in ob tem upo- števati tudi sveže dostopne rezultate mednarodne raziskave branja PIRLS.
7 Branje in inteligenčni količnik
Ob tem velja posebej poudariti, da je del razlogov za tovrstne razlike praktično nemogoče preveriti zaradi težko razumljive metodološke nedoslednosti, ki so si
jo privoščili pri Eurobarometru. Leta 2001 so namreč udeležence raziskave spra- ševali, kolikokrat so brali knjige v zadnjih dvanajstih mesecih zaradi razlogov, ki niso povezani s šolo ali delom, leta 2007 pa so ta zadnji del vprašanja izpus- tili. Rezultat je, da se je, kot je razvidno iz spodnje tabele, v starih članicah EU v šestih letih odstotek nebralcev statistično radikalno zmanjšal, najbolj pa v sta- rostni skupini od 17 do 24 let, pri čemer lahko seveda upravičeno domnevamo, da ta del populacije bere v veliki meri zato, ker je vključen v vzgojno- izobraževalni sistem, v katerem še uporabljajo tiskane knjige, bodisi kot učbe- nike bodisi kot osnovo za pripravo seminarskih nalog. Vprašanje pa seveda je, koliko ti mladostniki berejo v prostem času.
Posledici te metodološke nedoslednosti sta dve: prvič, nemogoče je preveriti, ali so morda razlike med prostočasnim branjem in uspešnostjo v šoli razlog za slabše rezultate novih članic v raziskavi PISA, saj imamo za nove članice EU na razpo- lago le podatek o skupnem (šolskem in prostočasnem) branju, za stare članice pa imamo na voljo dva neprimerljiva podatka, podatek o zgolj prostočasnem bran- ju za leto 2001 in podatek o skupnem branju za leto 2007. Povsem možno je nam- reč, da v novih članicah EU bistveno manj berejo v prostem času kot v starih in da to vpliva na slabše bralne navade. Zato lahko to domnevo zapišemo zgolj kot hipotezo, ki jo bo potrebno preveriti.
Ta podatek bi bil še toliko pomembnejši zato, ker bi z njegovo pomočjo – skozi primerjavo z odkritji ameriških raziskav, kot jih navaja Bauerlein(2008) – lahko vsaj približno preverili hipotezo, da je prostočasno branje v EU, podobno kot v ZDA, povezano z učno uspešnostjo otrok v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Še več, če bi bil Eurobarometer metodološko dosleden, bi lahko preverili tudi, kako se – če se – v Evropi zmanjšuje branje v prostem času, ki ni vezano na šolo. Ena
a v a
` r
D Odstoteknebralcev2007 Odstoteknebralcev2001 s
d n a l r e h t e
N 15% 37%
n e d e w
S 15% 19%
k r a m n e
D 17% 33%
K
U 18% 25%
d n a l n i
F 21% 24%
a i r t s u
A 21% 38%
y n a m r e
G 22% 41%
d n a l e r
I 23% 43%
g r u o b m e x u
L 28% 35%
e c n a r
F 29% 43%
m u i g l e
B 34% 58%
y l a t
I 36% 50%
l a g u t r o
P 49% 67%
n i a p
S 41% 53%
e c e e r
G 41% 54%
od bolj razširjenih tez, ki jo za zadnjih dvajset let vsaj za ZDA potrjuje longitudi- nalna raziskava branja, ki jo od leta 1982 vsakih 10 let izvaja National Endowe- ment of Arts, namreč je, da ljudje vse več časa posvečajo digitalnim medijem, vse manj časa pa tiskanim, kjer največ izgubljajo resni dnevni časopisi (več o tem gl. tudi Kovač, 2009).
Tak razvoj vsaj za zdaj na drugi strani Atlantika sproža polemike, ki bi jih na eni strani lahko povzeli s tezo, da je, poenostavljeno rečeno, razvoj množične kul- ture in še posebej digitalnih medijev dvignil inteligenčni količnik prebivalcev v razvitih državah. Zagovorniki te teze se sklicujejo na tako imenovani Flynnov učinek, ki govori o generacijskem porastu IQ, ki se kaže v tem, da nove generaci- je opravljajo stare inteligenčne teste bolje, kot so jih stare (Flynn 1987). Pred- vsem nekateri avtorji (njihovo neformalno glasilo je visoko nakladna ameriška revija Wired), kot denimo Johnson, zato zagovarjajo tezo, da je recept za višjo inteligenco prihajajočih generacij manj knjig in več računalniških igric (Johnson, 2005 in 2006). Toda Nessier (1997) je ob tem opozoril, da je porast IQ, kot ga je opazil Flynn, očiten predvsem pri zmožnostih vizualne analize okolja, že sam Flynn pa je deset let prej, ob objavi svojega prelomnega članka, opozarjal, da se verbalne in matematične zmožnosti otrok niso povečale, niti ni opaziti kakih posebnih znakov siceršnje izjemnosti prihajajočih generacij.
Zato na drugi strani pisca, kot sta Bauerlein in Carr, ravno nasprotno od navdušencev okoli revije Wired vidita v takem razvoju več slabega kot dobrega:
večopravilnost in interaktivnost sta morda res posebna oblika inteligence, opo- zarja Bauerlein, vendar pa hkrati vzpostavljata razmere, v katerih nismo več
»sposobni tihega, koncentriranega razmišljanja in linearne, sekvenčne analize besedil« (Bauerlein 2008, 95). Po njegovem mnenju je rezultat teh procesov to, da generacije Američanov, ki odraščajo ob svetovnem spletu, od vseh generacij daleč najmanj vedo o zgodovini, kulturi, družbi in politiki nasploh. Do podobnih ugotovitev sta prišla v svojih že omenjenih študijah tudi Carr in M. Wolf.
8 Nekaj misli za zaključek
V luči vseh teh dejstev lahko na začetku navedena vprašanja ugledamo v novi luči. Prvo in nesporno vprašanje, ki bi ga morali v Sloveniji razčistiti, slej ko prej je, ali bomo v ocenjevanju koristnosti in pomena branja prevzeli tezo, da nad- vlada digitalnih medijev nad tiskanimi blagodejno vpliva na dvig IQ (in v tej luči razmisliti tudi o samem konceptu IQ) in je kot taka zaželena – ali pa bo izhodišče naše kulturne in izobraževalne politike, da digitalizacija brez ustrezne vloge klasi- čnega branja v družbi prinaša rezultate, ki so na dolgi rok škodljivi. Zadnja raziska- va TIMSS je denimo pokazala, da je pri učencih 4. razredov korelacija med mate-
matičnim dosežkom in številom knjig doma 0.23, korelacija med matematičnim dosežkom in računalnikom doma pa 0.24 (tj. praktično enaka), medtem ko je situacija pri učencih 8. razredov bistveno drugačna. Pri njih se namreč korelacija med številom knjig doma in matematičnim dosežkom bistveno poveča (0.33), medtem ko korelacija med računalnikom doma in matematičnim dosežkom bistveno pade (0.17). Korelacija med lastnim računalnikom (torej da imajo otro- ci svoj računalnik, ne le »računalnik doma«) in matematičnim dosežkom je pri obeh starostnih skupinah praktično zanemarljiva (pri 4. razredih 0.01, pri 8. razre- dih 0.09)4.
Tu nikakor ne gre zgolj za akademsko dilemo, ampak za – recimo temu tako – akademsko vprašanje z globoko praktičnimi posledicami: če bi namreč tudi pri nas privzeli prepričanje o blagodejnem učinku računalniških igric in nasploh množične digitalne kulture na razvoj IQ, bi bil namreč pomemben del proračun- skih investicij v splošne knjižnice in v knjigo nasploh s stališča širše družbene koristnosti precej nepotreben. V tem primeru bi bila smiselna predvsem debata o tem, kako ta razmeroma drag javni sistem čim ceneje demontirati in davko- plačevalski denar, ki se steka vanj, porabiti za kaj koristnejšega, denimo za raču- nalniško opismenjevanje in za nižanje cen prenosnikov za šolajoče se otroke in mladostnike. Če pa bi, ravno obratno, kot smiselno privzeli stališče, da je s širšega družbenega stališča koristno, če klasično branje preživi v simbiozi z digitalno civilizacijo, bi se morali seveda z vso resnostjo soočiti z vprašanjem, zakaj ima- mo ob statistično visoki porabi knjige na prebivalca, povezani predvsem z vi- soko knjižnično izposojo, zgolj povprečne bralne navade in v kakšnem razmerju so te bralne navade z našimi dosežki na raziskavah, kot sta PISA in TIMMS. Pose- bej poudarjam, da bi bil v tej fazi vsak odgovor na to vprašanje rokohitrski in bi najbrž povzročil več škode kot koristi: kot smo videli prej, bi za to, da bi se sploh lahko lotili resnega razmisleka o teh dilemah, morali imeti na razpolago osnovne podatke o tem, koliko časa je pri nas namenjenega prostočasnemu in šoloob- veznemu branju ter kako se predvsem pri mlajših generacijah spreminja odnos do knjige in drugih medijev. Na osnovi tovrstnih spoznanj bi bilo potem potreb- no razmisliti o razvoju knjižnične in založniške mreže, o vse večjem številu izdanih naslovov in na kakšen način lahko digitalne platforme podpirajo klasi- čno knjižno branje.
Ker smo v Sloveniji prvo raziskavo o knjigi in bralcih izvedli pred skoraj 40 leti, nato pa smo jo nekajkrat ponovili, imamo – ne glede na vse metodološke pomanj- kljivosti teh raziskav in na desetletni izpad – vse možnosti, da se do tovrstnih podatkov tudi dokopljemo. Še več: kot je razvidno iz tega članka, jih lahko za silo tudi postavimo v mednarodni kontekst in v kontekst širjenja izobraževanja v Sloveniji. Šele na tej osnovi bi bilo možno oceniti, ali so številna subvencionira-
4 Za opozorilo na te rezultate TIMMS se zahvaljujem dr. Damjanu Štefancu.
na knjižna dela na eni in obsežna in kvalitetna mreža splošnih knjižnic na drugi strani zgolj sama sebi namen, ali pa je korist od njih vsaj približno sorazmerna z denarjem, ki je vložen v vse to. Daleč najslabše pa bi seveda bilo o teh vprašan- jih odločati na podlagi občutkov, predsodkov ali osebnih preferenc nekaj dovolj vplivnih posameznikov.
Literatura in viri
1. The Italian Book Market Report (2004). Milan: Associazione Italiana Editori (AIE). Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://www.mcu.es/libro/docs/
MC/CD/Italian_Book_Market_2005.pdf
2. Bauerlein, M. (2008). The Dumbest Generation. New York: Jeremy T. Parcher/
Penguin.
3. Carr, N. (2008). The Big Switch. Rewiring the World from Edison to Google. New York: W. W. Norton and Company.
4. Carter, D. & Galliga, A. (2008). Making Books. Contemporary Australian Publishing. St. Lucia: University of Queensland Press.
5. Dessauer, J. (1993). Book Publishing. The Basic Introduction. New York: The Continuum Publishing Company.
6. Eurobarometer Survey on European Participation in Cultural Activities: Basic Tables. Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://www.europa.eu.int.
7. European Cultural Values. Fieldwork Report February-March 2007.
Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http://ec.europa.eu/public_opinion/
archives/eb_special_en.htm#278
8. Fuegi, D. & Jennings, M. (2004). International library statistics: trends and commentary based on the Libecon data. Pridobljeno 10. 1. 2009 s spletne strani http:/www.libecon.org
9. Flynn, J. R. (1987). Massive IQ Gains in 14 Nations: What IQ Tests Really Measure. Psychological Bulletin, 101, 171–191. Pridobljeno 10.1.2009 s spletne strani http://psycnet.apa.org/index.cfm?fa=buy.optionToBuy&id= 1987- 17534-001
10. Greco, Albert N. (2005). The Book Publishing Industry. Mahwah, New Jersey:
Lawrence Erlbaum Associates.
11. International Publishers Association, publishing statistics from various European countries. Pridobljeno 25. 6. 2005 s spletne strani http://www.ipa- uie.org/ipa/links_members.html
12. Johnson, S. (2005). Pop Quiz: Why are IQ Test Rising Around the Globe? (Hint:
Stop reading the great authors and start playing Grand Theft Auto). Pridobljeno
