UNIVERZA V LJUBLJANI ZDRAVSTVENA FAKULTETA ZDRAVSTVENA NEGA, 1. STOPNJA
Ana Albreht
VPLIV VRHUNSKEGA ŠPORTA NA OTROKA V OBDOBJU RASTI
diplomsko delo
THE IMPACT OF PROFESSIONAL SPORT ON
CHILD DURING GROWTH
diploma work
Mentorica: viš. pred. dr. Darja Thaler Recenzentka: pred. Nina Hiti
Ljubljana, 2021
ZAHVALA
Zahvaljujem se mami, očetu, bratu in sestri za vse tople in spodbudne besede tekom vseh treh let študija, saj so mi prisluhnili tako v dobrih kot težjih trenutkih. Zares hvala, brez vas ne bi zmogla.
Zahvalila bi se tudi mentorici, viš. pred. dr. Darji Thaler za vso pomoč, hitro odzivnost, trud in vložen čas, ki ga je posvetila nastanku tega diplomskega dela.
Hvala tudi vsem prijateljem, ki so si v tistih malo težjih trenutkih vzeli čas zame, me poslušali in me razvedrili. Posebno se zahvaljujem prijateljici Sari za prevod izvlečka v angleški jezik.
IZVLEČEK
Uvod: Obdobje otroštva in mladosti je obdobje, v katerem je športno udejstvovanje človeka največje. Ukvarjanje s športom je koristno za telesno pripravljenost, družbeni razvoj otroka in njegovo duševno zdravje. Danes je, zahvaljujoč raziskavam, vpliv športa na zdravje otrok veliko bolj razumljiv, kot nam je bil včasih. Te raziskave so privedle do javnih razprav o relativnih prednostih in tveganjih za otroka ter kaj to pomeni za otrokovo dolgoročno zdravje in počutje. Namen: S pregledom literature raziskati, kako vrhunski šport vpliva na otrokovo rast in razvoj kosti, kako prekomeren trening vpliva na njegovo telo, prehranske potrebe in samopodobo ter kakšen ima vpliv na otrokov psihološki razvoj. Metode dela: Izveden je bil pregled slovenske in angleške literature v podatkovnih bazah PubMed, DiKUL, Google učenjak in Science Direct. Uporabljene so bile ključne besede: vrhunski šport, rast, poškodbe, otroci, prehrana, izgorelost in samopodoba¸ v angleškem jeziku pa: schoolaged children, elite sports, growth, injuries, nutrition, burnout overtraining in self-esteem.
Vključitveni kriteriji za uporabljeno literaturo so bili: članek se mora navezovati na izbrano temo, ni starejši od 30 let in besedilo je v celoti dostopno. Rezultati: V obdobju otroštva in najstništva v telesu potekajo največje spremembe. Raziskave so pokazale, da imajo otroci z večjo kardiorespiratorno zmogljivostjo manjši odstotek izmerjene telesne maščobe. Aerobna vadba povečuje koncentracijo in znižuje impulzivnost otrok. Ugotovljeno je bilo tudi, da se najpogosteje poškodujejo otroci, ki se ukvarjajo z individualnimi športi in so v teh športnih visoko specializirani ter trenirajo več ur na teden, kot sami štejejo let. Ti otroci imajo tudi večjo možnost, da se pri njih pojavi izgorelost. Razprava in zaključek: Šport in rekreacija bi morala biti temeljni del življenja otrok. Šport je medij otrok za spoznavanje novih prijateljev, telesno aktivnost in razvoj veščin na vseh področjih. Za vrhunski športni rezultat je potrebno veliko trdega dela in talenta. Ne obstaja veliko ljudi, ki so sposobni dolgo ohranjati motivacijo in prenašati naporne treninge, ki ne prinesejo vedno želenih rezultatov.
Cilj je odkriti posameznike, ki so tega zmožni, in jim omogočiti ustrezne razmere za razvoj.
Udeležba otrok v vrhunskem športu je na koncu presoja vsakega posameznika. Nekateri starši se zanj ne bodo odločili, ker je tveganje za poškodbe preveliko, drugi pa bodo presodili, da koristi pretehtajo vsa tveganja.
Ključne besede: vrhunski šport, rast, poškodbe, otroci, prehrana, samopodoba
ABSTRACT
Introduction: The period of childhood and youth is the period in which person participates in sports the most. Playing sports is beneficial for a child’s physical fitness, social development, and mental health. Today, the impact of sport on children’s health is much more understandable than it used to be, thanks to the research done in that field. That research has led to public debates about the relative benefits and risks to the child, and what that means for the child’s long-term health and well-being. Purpose: By reviewing the literature explore how elite sport impacts child’s growth and bone development, how excessive training affects child’s body, nutritional needs, and self-image as well as how it impacts child’s psychological development. Methods: A review of Slovenian and English literature was performed in the databases PubMed, DiKUL, Google Scholar and Science Direct.
Keywords used were: school-aged children, elite sports, growth, injuries, nutrition, burnout, overtraining and self-esteem. The inclusion criteria for the used literature were: the article must relate to the chosen topic, must not be older than 30 years and the text must be fully accessible. Results: The biggest changes occur in the body during childhood and adolescence. Research has shown that children with higher cardiorespiratory capacity have lower percentage of measured body fat. Aerobic exercise has been found to increase concentration and decrease children’s impulsiveness. It has been proved that children who are most frequently injured come from individual sports, are highly specialised in their sport and train more hours per week than what the number of their age is. Children are also more likely to experience burnout. Discussion and conclusion: Sport and recreation should be the fundamental parts of children’s lives. Sport is a medium for children to make new friends, to be physically active and to learn developmental skills in all areas. It takes a lot of hard work and talent to achieve top results in sport. There are not many people who are able to maintain motivation for a long time and endure strenuous trainings that do not always bring desired results. The goal is to discover individuals who are capable of that and provide them with the right conditions for development. Children’s participation in elite sports is ultimately the judgement of each individual. Some parents will not opt for it because the risk of injury is too great, while others will judge that the benefits outweigh all the risks.
Keywords: elite sport, growth, injuries, children, nutrition, self-esteem.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD...1
1.1 Teoretična izhodišča ...1
1.1.1 Rast ...2
1.2 Poškodbe ...3
1.3 Prehrana...5
2 NAMEN...8
3 METODE DELA ...9
4 REZULTATI ... 10
4.1 Vpliv vrhunskega športa na otrokovo telo ... 10
4.2 Pozitivni vplivi športa na otroka ... 12
4.3 Športna specializacija pri otrocih... 14
4.4 Izgorelost in sindrom pretreniranosti ... 15
4.5 Uravnotežena dieta ... 17
4.6 Telesna samopodoba ... 18
5 RAZPRAVA ... 20
6 ZAKLJUČEK ... 22
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI ... 23
KAZALO SLIK
Slika 1: Zgradba kosti ... 5
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
TA Telesna aktivnost
1
1 UVOD
Otroštvo in mladost predstavljata obdobje v življenju, kjer je sodelovanje v športu najpogostejše. V Združenih državah Amerike 27 milijonov otrok in mladostnikov starih med 6 in 18 let sodeluje v ekipnih športih, 60 milijonov pa v kakršni koli obliki organiziranega športa. Udeležba mladih v športu je promovirana kot del zdravega življenjskega sloga in je koristna za telesno pripravljenost, družbeni razvoj otroka in njegovo duševno zdravje (McKay et al., 2019).
Vpliv športa na zdravje otrok postaja vedno bolj raziskan. Čeprav šport velja za pozitiven element v boju proti sedečemu načinu življenja in predstavlja priložnost za mlade, da pridobijo koristne spretnosti in izkušnje, pa ima šport lahko tudi negativne posledice za otrokovo zdravje. To je privedlo do vse večjega javnega diskurza o relativnih prednostih in tveganjih za otroka, ki se ukvarja s športom in z razumevanja vpliva športa na otrokovo dolgoročno zdravje in dobro počutje (McKay et al., 2019).
Vse večje število otrok že od malih nog opravlja intenzivne treninge in se udeležuje tekmovanj na visoki ravni. Zgodnje sodelovanje otrok v tekmovalni obliki športa je verjetno posledica filozofije »ujemi jih mlade« ter zaenkrat še znanstveno neutemeljenega prepričanja, da je z intenzivnimi treningi treba začeti še pred puberteto, če želijo otroci kasneje v življenju doseči vrhunske rezultate (Maffulli, 1992). Glede na telesni, psihološki in kognitivni razvoj mora biti otrok star vsaj 6 let, preden se lahko udeleži organiziranega skupinskega športa (Merkel, 2013).
1.1 Teoretična izhodišča
Vrhunski šport je posebna oblika športne dejavnosti, s katero vrhunski športniki dosegajo športne rezultate, ki višajo meje zmožnega in dokazujejo zgornje meje človeških psihofizičnih sposobnosti. Predstavlja eno najvišjih oblik človekove ustvarjalnosti na področju športa in je najvišja stopnja tekmovalnega športa v posameznih panogah. Po definiciji Havelke predstavlja vrhunski šport izločilni in splošni model pojmovanja športa.
Če smo v preteklosti za vrhunski šport trdili, da je v bistvu igra, se zdaj zavedamo, da gre za trdo ustvarjalno delo, v katerem se prepletajo osebni, narodni, gospodarski, politični in drugi
2
interesi. Vrhunski šport je vedno bolj sistematična in do potankosti načrtovana dejavnost, ki je ustrezno organizirana in strokovno vodena. Na vsaki naslednji stopnji je konkurenca večja, ostrejša in krutejša, zato je potrebno vedno več vlagati, se vedno bolj predajati in se osredotočiti le na eno stvar (Repenšek, 2011).
Vrhunski šport je v Sloveniji opredeljen kot »priprava in tekmovanje športnikov, ki imajo status mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda« (ZSpo-1, 2. člen, 17.
odstavek). Naziv vrhunskega športnika si pridobi državljan Republike Slovenije, ki doseže vrhunski športni dosežek mednarodne vrednosti (ZSpo-1, 2. člen, 18. odstavek).
1.1.1 Rast
Rast je prevladujoča biološka aktivnost približno prvih dvajset let življenja (Vincente- Rodriguez, 2006). Ko otroci rastejo, postajajo višji in težji, poveča se delež pustega in maščobnega tkiva. Povečajo se tudi njihovi organi (Malina et al., 2004).
Med rastjo potekajo trije celični procesi:
poveča se število celic (hiperplazija),
poveča se velikost celic (hipertrofija) in
poveča se količina medceličnih snovi (Vincente-Rodriguez, 2006).
Povečanje števila celic je posledica celične delitve, ki jo imenujemo mitoza. Le-ta vključuje replikacijo DNA in posledično migracijo repliciranih kromosomov v funkcionalne in enake celice. Povečanje velikosti celic vključuje povečanje funkcionalnih enot v celici, zlasti beljakovin in substratov, kar je še posebej očitno pri mišični hipertrofiji, ki se pojavi med rastjo in zlasti pri rednem treningu v mladosti. Znotrajcelične snovi so organske in anorganske. Pogosto delujejo tako, da vežejo ali združijo celice v kompleksnih mrežah, kot to počnejo kolagenska vlakna pri zagotavljanju matriksa za adipocite maščobnega tkiva (Malina et al., 2004).
Intenzivno rast med puberteto lahko opredelimo kot 2–3-letno obdobje hitrega povečanja višine in teže, povezano s spremembo delovanja hipotalamusa. Velja, da imajo moški daljše predpubertetno obdobje rasti, puberteta se pri njih pojavi 1–2 leti kasneje kot pri deklicah (Vincente-Rodriguez, 2006).
3
Razvoj označuje širši koncept, ki se uporablja v dveh ločenih kontekstih. Prvi kontekst je biološki. Tukaj se razvoj navezuje na procese diferenciacije in specializacije zarodnih izvornih celic v različne tipe celic, tkiva, organe in organske sisteme. Popolna diferenciacija se doseže z nastopom funkcije določenega tkiva. Diferenciacija se pojavi predvsem v zgodnjem prenatalnem življenju, ko nastanejo tkiva in organski sistemi. Razvoj funkcije se nadaljuje tudi v postnatalnem obdobju, ko se različni sistemi funkcionalno še razvijajo.
Drugi kontekst je vedenjski in se navezuje na razvoj kompetenc na različnih medsebojno povezanih področjih, ko se otrok prilagaja svojemu kulturnemu okolju. Razvoj se navezuje na pridobivanje in izboljšanje vedenj, ki jih pričakuje družba. Lahko govorimo o razvoju socialne kompetence, intelektualne ali kognitivne kompetence ali dobrega počutja, ko se otrokova individualna osebnost pojavlja v kontekstu določene kulture, v kateri je bil otrok rojen in vzgojen. Lahko pa govorimo tudi o motoričnih sposobnostih pridobivanju in izpopolnjevanju gibalne učinkovitosti pri različnih gibalnih dejavnostih. Z življenjem v kulturi, v kateri so bili vzgojeni, tako razvijajo vedenjske sposobnosti na različnih področjih.
Izraz razvoj se uporablja predvsem v vedenjskem kontekstu (Malina et al., 2004).
Zorenje človeškega telesa se pogosto opisuje kot proces zrelosti ali napredovanje v zrelo stanje. Zorenje poteka v vseh tkivih, organih in organskih sistemih. Posamezniki se precej razlikujejo po času in tempu zorenja. Dva otroka sta lahko na primer enake velikosti, pa sta lahko na različnih mestih na poti do zrelosti odraslega človeka. Posamezniki postanejo odrasli, ko imajo popolnoma zakostenelo okostje, vendar je to pri različnih posameznikih ob različnem času, ter na koncu dosežejo različne velikosti. To je temeljna razlika med rastjo in zorenjem (Malina et al., 2004).
1.2 Poškodbe
Čeprav ima telesna aktivnost (TA) veliko pozitivnih učinkov na zdravje, mnogi zaradi le-te utrpijo poškodbe (Maffulli, 1992). Dejavnike tveganja lahko delimo na zunanje in notranje.
Zunanji dejavniki so na primer izpostavljenost več športom hkrati, okolje, v katerem se otroci ukvarjajo s športom, in zaščitna oprema. Notranji dejavniki pa so telesne, fiziološke in psihološke lastnosti otrok. Veliko tveganje za poškodbo predstavlja tudi dejstvo, da je bil otrok že poškodovan. Čeprav so nekateri otroci bolj nagnjeni k poškodbam zaradi pretreniranosti kot drugi, imajo tisti, ki trenirajo več, tudi večje možnosti za poškodbo (Maffulli, Baxter-Jones, 1995).
4
Poškodba zaradi pretreniranosti je mikrotravmatska poškodba kosti, mišice ali kite, ki je bila izpostavljena ponavljajočemu se stresu, za tem pa telo ni dobilo priložnosti, da se regenerira (Brenner, 2007). Takšna oblika poškodbe pri otrocih in mladostnikih pogosto nakazuje na mišično-skeletno in fiziološko nezrelost. Mišice, vezi in kosti še niso do konca razvite, kar ob ponavljajoči se uporabi povzroči poškodbe. Ko otroci odraščajo, njihova telesa rastejo in se razvijajo, kar pa ne pomeni, da se tkiva razvijajo enako hitro (Feeley et al., 2016).
Poškodbe zaradi prekomerne uporabe razdelimo v štiri faze: 1. faza: bolečina na prizadetem območju po telesni aktivnosti; 2. faza: bolečina med aktivnostjo, ki ne omejuje zmogljivosti;
3. faza: bolečina med aktivnostjo, ki omejuje zmogljivost; 4. faza: nenehne kronične bolečine, tudi v mirovanju (Brenner, 2007).
Prekomerna uporaba je eden najpogostejših etioloških dejavnikov, ki vodijo do poškodb pri otrocih in mladostnikih, ki se profesionalno ukvarjajo s športom. Pri otrocih in mladostnikih so tveganja prekomerne uporabe veliko resnejša, ker kosti otrok in mladostnikov še rastejo, zato ne prenesejo tolikšnega stresa kot kosti odraslih oseb (Brenner, 2007).
Kostno tkivo spada pod vezivna tkiva. Je zelo dinamično tkivo, ki pod preobremenitvijo hipertrofira in reorganizira svojo strukturo, da lahko prenese mehanske obremenitve. Taka ponavljajoča se obremenitev je nujno potrebna za formacijo kosti. Če je obremenitev previsoka in nenadna, se kost zlomi. Pogosta zmerna obremenitev pa lahko povzroči stresni zlom. Največja sila, ki jo kost še lahko prenese, je odvisna od tega kolikokrat je kost izpostavljena maksimalnemu stresu in ponavljajoči se obremenitvi. Stresni zlom se lahko zgodi tudi, ko so mišice utrujene, in je njihova sposobnost absorbiranja sil zmanjšana in se zato posledično vsa sila prenese na kost (Maffulli, 1990).
Zaradi možnosti dolgoročnih motenj rasti so pri mladih športnikih še posebej zaskrbljujoče poškodbe centrov za rast epifize (označena na Sliki 1). Ker je rastna plošča lahko šibkejša od okoliških ligamentnih struktur, lahko zunanji stres moti rast rastne plošče, namesto da bi poškodoval okoliške vezi in mehka tkiva. Zlomi rastne plošče lahko povzročijo zastoj rasti ali deformacijo dolgih kosti. Na srečo ni dokazov, da bi bili epifizni zlomi ali zapleti v rasti otroka, ki jih povzročajo poškodbe rastne plošče, opaženi pri otrocih, ki se udeležujejo organiziranih športov ali višjih ravni tekmovanja (American Academy of Pediatrics, 2000).
5
Slika 1: Zgradba kosti (http://www.maxx.si/old/datoteke/slike/1929-kost.jpg)
1.3 Prehrana
American Academy of Pediatrics (2000) navaja, da je pravilna prehrana ključnega pomena za zdravje in športno uspešnost. Dobro uravnotežena prehrana je prehrana, ki vsebuje ustrezno količino makrohranil (beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe) in mikrohranil (vitamini in minerali) ter zagotovi dovolj energije za rast in aktivnost otrok. Tudi vnos tekočine oziroma hidracija je bistvenega pomena za podporo rasti in atletskim dosežkom.
Mladi športniki in njihovi starši se pogosto ne zavedajo, kako pomembna je pravilna prehrana (Purcell, 2013).
Trening ustvarja potrebo po večjem kaloričnem vnosu. Potrebe se razlikujejo glede na velikost telesa in so pri rastočih otrocih in mladostnikih višje kot kadar koli v življenju. Pri otrocih športnikih mora vnos energije presegati potrebe treninga, da otrok lahko normalno raste in se razvija (Purcell, 2013). Predvsem je pomemben povečan vnos ogljikovih hidratov pri pripravi na dolga in naporna tekmovanje ter treninge (Williams, 1995).
Ogljikovi hidrati so za športnike najpomembnejši vir energije, ker zagotavljajo glukozo, ki se porablja pri nastanku energije. En gram ogljikovih hidratov vsebuje približno štiri kilokalorije energije. Glukoza se shrani kot glikogen v mišicah in jetrih. Ogljikovi hidrati
6
bi morali predstavljati 46–65 % celotnega kaloričnega vnosa od četrtega do osemnajstega leta starosti. Dober vir ogljikovih hidratov so polnozrnata žita, zelenjava, sadje, mleko in jogurt (Purcell, 2013).
Beljakovine gradijo in obnavljajo mišice, lase, nohte in kožo. Pri kratkotrajnejši vadbi in pri kratkotrajnem gibanju beljakovine ne delujejo kot glavni vir energije. Pri dolgotrajnejših vadbah pa beljakovine pomagajo pri vzdrževanju glukoze v krvi. En gram beljakovin vsebuje štiri kilokalorije energije. Beljakovine morajo vsebovati približno 10–30 % celotnega dnevnega vnosa med četrtim in osemnajstim letom. Dobri viri beljakovin so pusto meso, ribe, jajca, fižol, oreščki in arašidi (Purcell, 2013).
Maščoba je ključna za absorbcijo v maščobi topnih vitaminov A, D, E, K. Zagotavlja esencialne maščobne kisline, ščiti vitalne organe in zagotavlja izolacijo. Maščoba poskrbi za občutek sitosti. Je kalorično zelo bogata, saj en gram maščobe zagotavlja devet kilokalorij energije. Maščobe bi morale zajemati 25–35 % celotne energije za otroke, stare med štiri in osemnajst let. Dobri viri maščob vključujejo pusto meso in perutnino, ribe, oreščke, semena, mlečne izdelke ter olivno olje. Maščobo iz čipsa, sladkarij, ocvrte hrane in pečenih priboljškov je potrebno v največji meri zmanjšati (Purcell, 2013).
Mikrohranila igrajo osrednjo vlogo pri presnovi in vzdrževanju funkcije tkiv in organov ter preprečujejo nastanek bolezni, ki niso posledica pomanjkanja mikrohranil (Shenkin, 2006).
Čeprav je za zdravje potrebno veliko vitaminov in mineralov, so za športnike zagotovo najpomembnejši kalcij, vitamin D in železo. Kalcij je pomemben za zdravje kosti, normalno delovanje encimov in krčenje mišic. Dnevni priporočeni vnos kalcija je 1000 mg na dan od četrtega do osemnajstega leta. Vitamin D je potreben za zdravje kosti in je vključen v absorbcijo in uravnavanje kalcija. Trenutna priporočila so 600 ie na dan za otroke med četrtim in osemnajstim letom starosti. Normalne vrednosti vitamina D se razlikujejo tudi glede na geografsko lego in raso. Športnikom, ki živijo na severnih zemljepisnih širinah ali trenirajo v zaprtih prostorih, bolj verjetno primanjkuje vitamina D kot ostalim. Viri vitamina D so v mleku, največ pa ga človek dobi z izpostavljenostjo soncu. Železo je pomembno za dovajanje kisika v tkiva in celice. Med odraščanjem so potrebe po železu večje tudi, ker se poveča volumen krvi in mišična masa. Fantje in dekleta od devet do trinajst let naj bi zaužili 8 mg železa na dan, da se izognejo izčrpanim zalogam železa in anemiji zaradi pomankanja železa. Mladi od štirinajstega do osemnajstega leta potrebujejo več železa – 11 mg na dan za moške in 15 mg na dan za ženske. Pomanjkanje železa je pri športnikih pogosto zaradi
7
prehrane, ki vsebuje malo mesa, rib in perutnine, ali prehrane z večjo vsebnostjo železa, izgube urina, iztrebkov, znoja ali menstrualne krvi. Prav zaradi izgub zaradi menstruacije je potrebno športnicam, še posebno pa športnicam vegetarijankam in tekačicam na dolge proge, redno kontrolirati železo. Največ železa vsebujejo jajca, listnata zelena zelenjava, obogatene polnozrnate žitarice in pusto meso (Purcell, 2013). Priporočeno je, da so viri kalcija, železa in vitamina D naravni in se prehranskih dodatkov otroci poslužujejo le, če je to nujno potrebno (Solomon et al., 2017).
Odrasli naj bi v enem dnevi zaužili od 2–3 litre tekočine (Petrie et al., 2004). Petrie s sodelavci (2004) navaja, da niso zasledili nobene raziskave, ki bi določila, koliko tekočine na dan naj bi zaužil otrok ali mladostnik. Ballauff s sodelavci (1988) pa je ocenil tekočinsko bilanco otrok, starih od 6 do 11 let, na podlagi vnosa in izgub ter ocenil, da bi morali otroci v tej starostni skupini zaužiti približno 1.6 tekočine litra dnevno.
Šport ima velik vpliv na potrebo mladih športnikov po tekočinah, saj se potrebe med treningi in tekmami povečajo zaradi potenja. Vzdrževanje ustreznega ravnovesja tekočin je pomembno za preprečevanje dehidracije in za vzdrževanje normalne kardiovaskularne in termoregulacijske funkcije (Petrie et al., 2004). Ob dehidraciji se pri otrocih telesna temperatura poveča bolj kot pri odraslih (Meyer et al., 2007). V primerjavi z odraslimi so otroci med treningi v vročem okolju lahko pod večjo obremenitvijo telesa zaradi vročine, ker lažje absorbirajo toploto iz okolja kot odrasli. Poleg tega imajo otroci, ki se ne ukvarjajo s športom, hitrejši metabolizem in proizvajajo več toplote med telesno aktivnostjo kot odrasli pod enako relativno obremenitvijo. Zdi se, da se z dozorevanjem poveča količina znoja glede na telesno površino. Poleg tega imajo športniki, ki so se pripravljali na vroča okolja, lahko višjo stopnjo znojenja, čeprav bi bilo to potrebno potrditi še s kontrolnimi študijami.
Dehidracija je, poleg tega da povečuje tveganje za preobremenitev zaradi vročine, zelo povezana z utrujenostjo med vadbo. O dehidraciji pri otroku govorimo, ko se telesna teža zmanjša za 1 % kot posledica znojenja pri vadbi. Dehidracija zmanjša učinkovitost otrok pri treningu, ker vpliva na kardiovaskularni sistem, termoregulacijo in utrujenost. Ni jasno, kako dehidracija vpliva na vzdržljivost otrok športnikov, vendar lahko sklepamo, da otroci sledijo podobnemu vzorcu kot odrasle osebe (Petrie et al., 2004).
8
2 NAMEN
Namen diplomskega dela je raziskati, kako vrhunski šport vpliva na otroka in mladostnika v obdobju rasti, tako s fizičnega kot psihičnega vidika.
Cilji naloge so raziskati:
kakšne so posledice prekomernega treninga;
kakšne so njihove prehranske potrebe;
vpliv vrhunskega športa na njihovo telesno samopodobo;
kako vrhunski šport vpliva na njihov psihološki razvoj.
9
3 METODE DELA
Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela s pregledom in analizo strokovne literature v slovenskem in angleškem jeziku, ki se je navezovala na temo vpliva vrhunskega športa na otroke v obdobju rasti. Literaturo smo zbirali od novembra 2020 do februarja 2021.
Literatura je bila iskana v podatkovnih bazah PubMed, DiKUL, Google učenjak in Science Direct. Po tem ko smo pregledali naslove in prebrali izvlečke, smo izbrali 51 enot literature, od tega smo jih uporabili 34. Pet virov je napisanih v slovenskem jeziku, ostali pa v angleškem.
Za iskanje angleške literature smo uporabili ključne besede: schoolaged children, elite sports, growth, injuries, nutrition, burnout in overtraining, pri iskanju slovenske literature pa smo si pomagali s ključnimi besedami: vrhunski šport, rast, poškodbe, otroci, prehrana, izgorelost in samopodoba.
V diplomsko delo so bili vključeni vsi članki, ki se navezujejo na izbrano temo, niso starejši od 30 let in je besedilo v celoti dostopno. Vključen je en članek iz leta 1988, saj se navezuje na temo diplomskega dela ter je verodostojen in uporaben.
Izključitveni kriteriji pa so naslednji: literatura, nastala pred letom 1990 ter članki, ki niso vsebinsko ustrezni in se ne navezujejo na temo diplomskega dela. To so tisti, ki ne obravnavajo otrok v obdobju rasti, in tisti, ki ne govorijo o vrhunskem športu.
10
4 REZULTATI
V diplomskem delu smo s pomočjo prebrane literature poskušali odgovoriti na zastavljene cilje, navedene v poglavju NAMEN. Po poglavjih so razporejeni tako, kot so zastavljeni cilji.
4.1 Vpliv vrhunskega športa na otrokovo telo
Od 3 do 11 % šolskih otrok se vsako leto poškoduje zaradi športne aktivnosti. Med obdobjem pospešene rasti v puberteti so mladostniki še posebej ranljivi zaradi neravnovesja med močjo in fleksibilnostjo (Maffulli, 1992). Ukvarjanje s športom med puberteto omogoča, da se v kosti absorbira več mineralov. Obstaja dovolj znanstvenih dokazov, da bi se otroci morali začeti ukvarjati s športom še pred začetkom pospešene pubertetne rasti, saj se nezrele kosti boljše odzivajo na mehanski stres. Pomembno vprašanje je, kako dolgo bodo dosežene koristi trajale, če bodo otroci nehali telovaditi. Nekateri avtorji so nakazali, da se koristne posledice telovadbe ohranijo enakovredno dolgo obdobje brez ukvarjanja s športom ali celo dlje (Vincente-Rodriguez, 2006). Maffulli (1992) navaja, da so mladi športniki višji, imajo manjši delež telesne maščobe in višji VO2 kot njihovi neaktivno sovrstniki. Še vedno ni povsem jasno, kako intenzivni treningi vplivajo na otrokovo rast v obdobju pubertete.
Trening nizke intenzivnosti lahko stimulira rast kosti, medtem ko jo trening visoke intenzivnosti lahko zavira (Maffulli, 1992).
Otrok, ki se ukvarja z vrhunskim športom, je pod večjim tveganjem zaradi kronične zmerne preobremenitve, ima večjo možnost nenadne velike preobremenitve in večje tveganje za zmanjšano relativno trdnost kosti. To je lahko razlog, da je v starosti, ko otrok raste najhitreje, največja incidenca zlomov. Raziskava (Maffulli, 1990) kaže, da so imajo fantje med 14 leti in 14 leti in pol dvakrat večje tveganje in za zlom kot dekleta med 11 in pol leti ter 12 leti. Starost, pri kateri je bila incidenca zlomov najvišja, ni povezana z najvišjo ravnjo telesne aktivnosti v isti populaciji. Stresni zlomi pri otrocih so redki, čeprav se njihova pojavnost veča. Najpogosteje so posledica nepravilnega treninga. Večino bi jih lahko preprečili, če bi stopnji in intenzivnosti treninga posvečali zadostno pozornost. Če je pri
11
otroku ugotovljen stresni zlom, se mu priporoča počitek, imobilizacija in okončine ne sme obremenjevati. Operacija je redko potrebna (Maffulli, 1990).
Maffulli in Baxter-Jones (1995) navajata, da naj bi veljalo, da fantje utrpijo dvakrat več poškodb kakor dekleta, Sahlin (1990) pa je dokazal, da je incidenca poškodb med spoloma zelo podobna (53 % pri fantih in 47 % pri dekletih). Vseeno pa rezultati kažejo, da so poškodbe pri fantih hujše. Pojavnost teh poškodb pri mladih športnikih raste vzporedno z rastjo deleža mladih, ki se ukvarjajo s športom. 50 % vseh poškodb pri otrocih, ki se ukvarjajo s športom, je povezanih s pretirano količino treninga (Brenner, 2007). Pri mladih športnikih se lahko zaradi prekomerne uporabe razvije osteohondroza (Maffulli, 1992).
Baker in sodelavci (2012) so v Veliki Britaniji izvedli študijo, kjer so preučevali treniranje športnikov in njihove poškodbe. Športniki, ki so jih vključili (453), so trenirali plavanje, tenis, nogomet ali gimnastiko. V študiji je bilo ugotovljenih 492 poškodb, ki so nastale neposredno med treningom in tekmovanjem. Največ poškodb se je pojavilo pri nogometu.
Purcellova (2013) navaja, da energetski primanjkljaj lahko povzroča nizko rast, zapoznelo puberteto, menstrualno disfunkcijo, izgubo mišične mase in povečano dovzetnost za utrujenost, poškodbe in bolezni. Presežek vnosa energije pa lahko povzroči prekomerno telesno težo in debelost. Pred puberteto so minimalne potrebe po energiji podobne tako pri puncah kot pri fantih. Pri najstnikih pa se minimalen vnos razlikuje in je odvisen od starosti, aktivnosti, stopnje fizične zrelosti in rasti. Pri otrocih, ki se ukvarjajo s športi, ki zahtevajo vitkost telesa (npr. gimnastika), je ogrožena njihova rast. Tveganje za patološko prehranjevanje se lahko poveča tudi pri otrocih, ki sodelujejo v športih, kjer je vitkost nagrajena (American Academy of Pediatrics, 2000).
Podatki za Slovenijo kažejo, da se je v letih 2011–2015 v bolnišnicah zaradi poškodb pri telesni dejavnosti zdravilo povprečno 374 otrok in 1656 mladostnikov na leto. Najvišjo stopnjo hospitalizacije so imeli šolski otroci in mladostniki, pri čemer je stopnja bolnišničnih obravnav pri fantih 3-krat višja kot pri dekletih (Medved et al., 2018).
12 4.2 Pozitivni vplivi športa na otroka
Redna TA je nujno potrebna za dobro zdravje. Aktivni ljudje so fizično v boljši kondiciji in imajo manjše tveganje za razvoj različnih obolenj kot neaktivni ljudje. Splošno znano je, da koristi fizične aktivnosti za zdravje niso omejene samo na fizično zdravje, ampak tudi na mentalno. Znanstveniki so ugotovili, kolikšna raven fizične aktivnosti je potrebna, da imamo od tega korist.Za otroke stare od 5 do 17 let je priporočljivo, da se z zmerno do visoko intenzivno aktivnostjo ukvarjajo najmanj 60 minut dnevno. Redna vadba vsaj 60 minut dnevno je koristna za otroke in mladostnike, ker povzroči boljšo fizično pripravljenost, zmanjša delež telesne maščobe, zmanjša tveganje za bolezni srca in ožilja, izboljša zdravje kosti in zmanjša simptome depresije in tesnobe. Medtem ko se velika večina raziskav osredotoča na to, kakšen vpliv ima telesna TA na fizično zdravje, se manj raziskav osredotoča na vpliv fizične aktivnosti na duševno in socialno področje (Eime et al., 2013).
Otroci, ki se ukvarjajo z ekipnim športom, ki je primeren za njihov razvoj, s tem pozitivno vplivajo na kakovost življenja, zato je potrebno otroke spodbujati pri njihovem športnem udejstvovanju (Vella et al., 2014). Otroštvo in obdobje najstništva sta zelo pomembni obdobji v življenju, saj takrat potekajo največje fiziološke in psihološke spremembe v telesu.
V teh letih človek izoblikuje način življenja, ki posledično vpliva na vedenje v odraslosti in se odraža na človekovem zdravju. Dokazali so, da imajo otroci z večjo kardiorespiratorno zmogljivostjo manjši delež maščob. Abdominalna debelost naj bi bila najboljši pokazatelj tveganja za kardiovaskularne bolezni in diabetes tipa 2. Pri otrocih in mladostnikih se je merjenje obsega pasu izkazalo za najbolj natančno metodo merjenja abdominalne in podkožne maščobe. Obstajajo dokazi, ki nakazujejo, da »predhodniki« kardiovaskularnih bolezni izvirajo že iz otroštva. Tako naj bi visok LDL, HDL, trigliceridi, inzulinska rezistenca, povišan krvni tlak in telesna maščoba že v otroštvu pomenil večje tveganje za razvoj kardiovaskularnih bolezni v odrasli dobi. Podatki iz študije Food and assessment of nutritional status in Spanish adolescents (AVENA), ki je bila izvedena leta 2010, podpirajo koncept, da kardiorespiratorna in mišična vzdržljivost pozitivno vplivata na kardiovaskularni sistem že v obdobju otroštva. Prav tako je gibanje pomembno za zdravje kosti. Udeležba pri športnih aktivnostih je otrokom priporočena že pred puberteto, saj TA pozitivno vpliva na kostno gostoto. Izboljšanje kostne gostote v obdobju rasti je preventiva za osteoporozo in z njo povezane zlome kasneje v življenju. Povečanje puste telesne mase, katere primarni gradnik so skeletne mišice, je najpomembnejši pokazatelj natančne
13
mineralne mase kosti med rastjo (Ortega et al., 2008). Vella in sodelavci (2014) so izvedli študijo, ki je pokazala, da otroci, stari med 8 in 10 let, ki se ukvarjajo s športom, poročajo o večji kakovosti življenja, ki je povezana z zdravjem, v primerjavi z otroki, ki se ne ukvarjajo s športom v enakem starostnem obdobju. Ugotovili so tudi, da so učinki telesne aktivnosti razmeroma začasni in postopoma izginejo s prenehanjem športnega udejstvovanja.
Kognitivni razvoj otrok je odvisen od telesne aktivnosti. Eime in sodelavci (2013) so ugotovili, da imajo otroci z boljšo telesno pripravljenostjo večji volumen dorsalnega striatuma – področja v možganih, katerega naloga je regulacija pozornosti. Ugotovili so, da aerobna vadba vpliva na večjo koncentracijo in znižuje impulzivnost otrok.
Eime je s sodelavci (2013) izvedla študijo, pri kateri so otroci reševali kognitivno zahtevne naloge, ki so zahtevale veliko koncentracije. Ugotovili so, da so telesno boljše pripravljeni otroci naloge reševali natančneje in tudi hitreje kot telesno neaktivni otroci. Raziskovali so tudi, kako športna aktivnost vpliva na osebnostni razvoj otrok in mladostnikov. Ugotovili so, da je predvsem vključenost otrok v ekipni šport pozitivno vplivala na duševno zdravje, socialno sprejetje in socialno vključenost otrok. Imeli so višjo samoučinkovitost, bili bolj zadovoljni s svojim življenjem, manj je bilo simptomov depresije in anksioznosti. Koristi otrok, vključenih v šport, so lahko socialne ali osebne. Med socialne štejemo sklepanje novih prijateljstev, razvijanje socialnih veščin in sposobnosti sodelovanja, med osebne pa sodijo večja čustvena stabilnost in razvijanje samozaupanja. Pokazala se je tudi povezava med fizično aktivnostjo otrok in višjimi akademskimi dosežki. Ne glede na to, ali se otrok ukvarja z individualnim ali ekipnim športom, pa je TA povezana z nižjim tveganjem za čustvene stiske, samomorilno vedenje in zlorabo prepovedanih substanc.
Možne razlage pozitivnih učinkov gibanja na psihološko počutje so naslednje: povečanje telesne pripravljenosti z aerobno vadbo je običajno povezano z zmanjšanjem maščobne mase in povečanjem puste telesne mase. Ta sprememba je opazna tudi na telesu, zato imajo posamezniki boljšo telesno samopodobo; dobra telesna pripravljenost ima lahko neposreden učinek na nevrokemikalije v možganih, kot sta serotonin in endorfin, ki izboljšujeta razpoloženje (Ortega et al., 2008).
14 4.3 Športna specializacija pri otrocih
Ena prvih opredelitev športne specializacije pravi, da je športna specializacija intenzivno celoletno usposabljanje v enem samem športu in opustitev drugih športov. Tri glavne komponente te definicije (celoletno usposabljanje, izbira enega samega športa in opustitev drugih) so postale osnova za najpogosteje uporabljeno metodo razvrščanja specializacije. To je 3-stopenjska Jayanthi lestvica. Ta lestvica športnika klasificira kot nizko, zmerno ali visoko specializiranega, in sicer na podlagi treh vprašanj, na katera lahko odgovori z da ali ne. Z namenom, da definiramo, ali je mlad športnik specializiran ali ne, moramo ugotoviti, ali je opustil vse druge športe, da bi se lahko posvetil samo enemu, ali mu je primaren šport pomembnejši od drugih in ali primarni šport intenzivno trenira vsaj osem mesecev na leto.
Vsak odgovor z da je ocenjen z 1 točko. Skupna ocena 0–1 točke je ocenjena kot nizka specializacija, 2 točki kot zmerna in 3 točke kot visoka (Jayanthi et al., 2019).
Specializacija pred puberteto poveča možnost kroničnih poškodb zaradi prevelike uporabe in izgorelost. Resne poškodbe zaradi prekomerne uporabe so definirane kot tiste, zaradi katerih športnik izgubi več kot en teden treninga in sodelovanja na tekmovanjih.
Najpogosteje so take poškodbe opažene pri otrocih, ki se ukvarjajo z individualnimi športi, so visoko specializirani in na teden trenirajo več ur, kot sami štejejo let. Ugotovili so, da je v največji nevarnosti za poškodbo zaradi prevelike uporabe mlado dekle, ki se ukvarja z individualnim športom in se je zanj specializirala pri 10 letih, trenira več kot osem mesecev v letu, več ur na teden, kot je njena starost v letih. Otroci z visoko ravnijo specializacije so poročali, da so večkrat podnevi zaspani. Enako so poročali tisti, ki so zaradi tekmovanj veliko potovali (Jayanthi et al., 2019).
Poleg fizičnega stresa naj bi specializacija vplivala tudi na športnikovo psihosocialno počutje, čeprav na tem področju ni bilo narejenih veliko raziskav. Intenziven trening lahko vodi v socialno izolacijo in lahko ovira normalno oblikovanje športnikove identitete (Jayanthi et al., 2019). Otroci, ki so visoko specializirani, so lahko izolirani od sovrstnikov, družine in prijateljev. To se lahko odraža v spremenjenih odnosih do le-teh (Malina, 2010).
Zunanji dejavniki, kot so pričakovanja staršev in trenerjev, ter notranji dejavniki, kot je perfekcionizem, vodijo športnika v velik psihološki stres. Vse to lahko vodi v izgorelost.
Raziskava je tudi pokazala, da so otroci iz družin z višjim socioekonomskim standardom imeli več težav s kroničnimi poškodbami kot otroci iz družin z nižjim socioekonomskim
15
standardom. Vzrok naj bi bila višja raven specializacije pri otrocih iz družin z višjim socioekonomskim standardom (Jayanthi et al.,2019).
Trenutno nimamo dokazov, katera starost je primerna, da se otrok začne ukvarjati samo z enim športom, vendar potekajo študije, pri kateri starosti se možnost za kronične poškodbe in izgorelost poveča. Za specializacijo naj bi bilo najbolj primerno obdobje pozne adolescence. V tej starosti naj bi dosegli fiziološko, psihološko in socialno zrelost za učinkovito specializacijo v posameznem športu. Intenziteta sicer ni navedena, vendar se vsako leto priporoča vsaj en mesec aktivnega počitka od njihovega primarnega športa, tedensko naj bi trenirali manj ur, kot sami štejejo let, pomembna pa je tudi dobra podpora, tako doma kot v športu, da se športnik lahko razbremeni psiholoških posledic intenzivnega treninga. Športnomedicinske organizacije si delijo mnenje, da specializacija v zgodnjem otroštvu otrokom ne koristi. Priporočajo ukvarjanje z več športi, saj to koristi razvijanju sposobnosti. Trenerji, se bolj kot starši zavedajo vpliva specializacije na kronične poškodbe, oboji pa niso dovolj ozaveščeni, kako zmanjšati tveganja za kronične poškodbe, zato bi morali več vlagati v izobrazbo tistih, ki se ukvarjajo z otroki, ki so profesionalni športniki (Jayanthi et al., 2019).
Le nekaj posameznikov, ki se specializirajo v otroštvu, uspe priti med elito in imajo koristi na socialnem, ekonomskem in še nekaterih drugih področjih. Velika večina prej obupa.
Kljub temu pa je zgodnja specializacija realno stanje športa v obdobju otroštva (Malina, 2010).
4.4 Izgorelost in sindrom pretreniranosti
Izgorelost je pojav, ki velja za enega od negativnih pojavov, ki vključuje tudi preseganje samega sebe in pretreniranost (Weber, 2009). Kronična izgorelost ali sindrom pretreniranosti se povezuje z veliko različnimi simptomi, ki se od posameznika do posameznika razlikujejo (Matos, Winsley, 2007). Raedeke (1997) je izgorelost definiral kot sindrom, ki se kaže s čustveno in telesno izčrpanostjo, razvrednotenjem športa in zmanjšanim občutkom za dosežek. Ta opredelitev, ki temelji na simptomih, zagotavlja sredstvo, s katerim lahko proučimo potencialne vzroke in posledice izgorelosti, kot so poškodbe, bolezen in prenehanje ukvarjanja s športom. Izgorelost je mogoče opisati kot dolgotrajni odziv na kronične in medsebojne stresorje. Ugotovljeno je bilo, da se lahko pojavi zaradi kroničnega
16
stresa in lahko vodi v prenehanje udeležbe v športu ali dejavnosti, v kateri je otrok prej užival. Zaradi vedno boljšega razumevanja, zakaj pride do izgorelosti in kaj je mogoče storiti, da pojav le-te preprečimo, je bila izgorelost izpostavljena kot pomembno vprašanje v literaturi o športni psihologiji. Pogosto je izgorelost opisana kot izguba motivacije oziroma nemotiviranost, pomanjkanje uživanja v športni dejavnosti in nezmožnost spopadanja s stresom. Športnik je pogosto anksiozen in ima motnje razpoloženja (Bean et al., 2014). Mladi športniki so navajali tudi bolečine v mišicah, motnje spanja, izgubo apetita in depresijo (Matos, Winsley, 2007). Pomanjkanje motivacije se najpogosteje pojavlja pri otrocih, ki so bili prisiljeni trenirati zelo intenzivno kot že zelo majhni (Weber, 2009).
Ocenjujejo, da 1– 9 % elitnih mladih športnikov trpi zaradi izgorelosti. Obstajajo tudi dokazi, ki kažejo, da imajo športniki, ki so se zgodaj specializirali za posamezni šport, večje možnosti za izgorelost, kot tisti, ki so se specializirali kasneje. Zato strokovnjaki priporočajo, da je otrok star vsaj 6 let, preden se vključi v ekipni šport. Ključne lastnosti, na katere je treba biti pozoren, da bi pri mladih športnikih zmanjšali znake izgorelosti in izboljšali splošno uživanje v športu, so ohranjanje pozitivne identitete, opolnomočenje in podpora.
Najpogostejši vzroki so tako pri otrocih kot pri odraslih za pojav izgorelosti ekstremno velike količine treninga, ki zavzamejo tudi veliko časa, visoka pričakovanja drugih in velikokrat tudi športnika samega ter ponavljajoča se tekmovanja brez zadostnega vmesnega počitka (Bean et al., 2014). Otroci, ki se ukvarjajo z vrhunskim športom, skoraj nikoli niso svobodni pri sprejemanju pomembnih odločitev, kot so opredelitev ciljev ali nadaljnje ukvarjanje s športom. O vsem večinoma odločajo starši ali trenerji. To, kar se odločijo, se od otroka pričakuje, da tudi doseže oziroma naredi (Weber, 2009). Upoštevati moramo tudi osebne dejavnike, kot je npr. perfekcionizem (Bean et al., 2014).
Poleg napornih treningov in strogega dietnega režima je pomembno vzeti v obzir tudi, kako vse to vpliva na socialno življenje otrok, sklepanje prijateljstev, ločenost od družine in tekmovanja daleč od doma ter kako to vpliva na njihovo pridobivanje znanja. Matos in Winsley (2007) sta ugotovila, da je večji pojav izgorelosti in pretreniranosti pri otrocih, ki se ukvarjajo z individualnimi športi. Depresija, ki je zelo podobna izgorelosti in pretreniranosti, je tista, ki vpliva na posameznikove vsakdanje aktivnosti, misli, občutke, fizično zdravje in vedenje. Taki simptomi morajo trajati vsaj štirinajst dni, da lahko rečemo, da je otrok depresiven. Pacienti, ki trpijo za depresijo, imajo podobno psihopatologijo kot športniki, ki trpijo za pretreniranostjo (Matos, Winsley, 2007).
17
Matos in Winsley (2007) verjameta, da je psihobiološka parametrizacija treninga učinkovita strategija za odkrivanje in preprečevanje pretreniranosti otrok. Prihodnje raziskave na to temo bi morale vključiti zbirko vprašalnikov, kot so Profile of mood states (POMS), Training-induced distress scale ali vprašalniki o pretreniranosti. Hkrati bi morali opazovati objektivne fiziološke markerje, kot so imunoglobulini (IgA), hormonski parametri (testosteron in kortizol) ter variabilnost srčnega utripa.
Za preprečevanje izgorelosti je treba otroka spodbujati, da se poleg športa, za katerega se je specializiral, v prostem času ukvarja tudi z drugimi športi in aktivnostmi. Izgorelost je najbolje preprečevati tako, da ohranjamo vadbo zanimivo, vključene naj bodo igre in aktivnosti, ki so starosti primerne, zato da je trening zabaven; otroci naj imajo vsaj en ali dva dni v tednu prosta, da se telo lahko spočije. Ta čas lahko sodelujejo pri drugih aktivnostih, ki jih zanimajo; na 2–3 mesece naj bodo predvideni daljši odmori od treningov, ta čas pa naj otroci posvetijo drugim dejavnostim, ki ohranjajo njihove spretnosti in stopnjo pripravljenosti; otroke je treba naučiti, da poslušajo svoje telo, da se lahko temu prilagaja tudi intenzivnost njihovega treninga (Brenner, 2007).
4.5 Uravnotežena dieta
Pri otroku moramo spodbujati ravnotežje, zmernost in raznoliko izbiro hrane. Za načrtovanje prehrane lahko uporabljamo prehransko piramido. Tako lahko otroku zagotovimo dovolj hranil in kalorij za rast in njegove vsakodnevne aktivnosti (American Academy of Pediatrics, 2000).
Ena najtežjih stvari pri prehranjevanju je načrtovanje obrokov pred atletskimi tekmovanji.
Čas obrokov je izredno pomemben in je prilagojen karakteristikam posameznika. Za športnike je pomembno, da ugotovijo, katera živila so jim všeč in katera živila jim omogočajo najboljšo možno predstavo na tekmi. Pomembno je, da na dan tekme ne eksperimentirajo z novimi rutinami in živili. Smernice nakazujejo, da je zadnji obrok potrebno zaužiti najmanj tri ure pred tekmo, da se telesu omogoči pravilno prebavo in se zmanjša možnost prebavnih motenj na tekmi. Obroki bi morali vključevati ogljikove hidrate, beljakovine in maščobe. Vlaknine je treba omejiti. Pred vadbo naj bi se izogibali uživanju živil z visoko vsebnostjo maščob, ker lahko upočasnijo praznjenje želodca in poskrbijo, da se otrok počuti počasnega in s tem negativno vpliva na svojo uspešnost. Hrano za
18
regeneracijo je potrebno zaužiti v 30 minutah po zaključeni vadbi in potem spet po eni ali dveh urah; s tem pomagamo mišicam napolniti zaloge z glikogenom, posledično jim omogočamo pravilno okrevanje. Ta živila morajo vključevati beljakovine in ogljikove hidrate (Purcell, 2013). Otroku je priporočen posvet z dietetikom, ki je specializiran na področju športne prehrane (Solomon et al., 2017).
Otroci, ki se spopadajo z utrujenostjo ali slabo uspešnostjo, imajo omejitev vnosa kalorij ali omejitve skupine živil, intenzivno trenirajo ali trpijo zaradi poškodb zaradi prekomerne uporabe, jim lahko koristijo laboratorijske preiskave za oceno vitaminskega in prehranskega deficita (Solomon et al., 2017).
Čeprav lahko doping kratkoročno izboljša učinkovitost, ima na dolgi rok na zdravje otrok negativne posledice. Dejstvo je, da otroci jemljejo prepovedane substance za izboljšanje svojih športnih predstav. Otrok lahko prepovedane substance uživa nevede, ko jim jih dajejo trenerji pod lažno pretvezo ali pa z njimi manipulirajo. Ker so otroci bolj naivni, z njimi okolje lažje manipulira. Nekateri otroci pa se celo sami odločajo za uživanje prepovedanih snovi, vendar pogosto niso informirani o posledicah, ki jih te snovi pustijo na telesu (Weber, 2009).
4.6 Telesna samopodoba
Splošno gledano so vplivi športa bolj pozitivni kot negativni. Alexander in sodelavci (2011) so izvedli raziskavo, v kateri je 88 % anketirancev (n=5369) navedlo, da jim je športno udejstvovanje všeč, saj so se počutili bolj fit. 52 % se je strinjalo, da jim je všeč, kako izgleda njihovo telo zaradi ukvarjanja s športom, 51,% pa se jih je strinjalo, da je ukvarjanje s športom izboljšalo njihovo telesno samopodobo. Pri vplivu športa na telo so se pojavile asne razlike med spoloma. 26 % deklet se je strinjalo, da se je njihovo telo med puberteto spremenilo tako, da ni idealno za izbrani šport, medtem ko se je s tem strinjalo samo 7 % fantov. 18 % deklet se je strinjalo, da so med puberteto razvile negativen odnos do svojega telesa. Dekleta so pogosteje kot fantje navajala, da so razvile slabo telesno samopodobo zaradi komentarjev, ki so jih prejele o njihovem telesu, ko so se ukvarjale z izbranim športom. Rezultati raziskave tudi kažejo, da 10 % anketirancev sledi posebnemu načrtu prehranjevanja, da dosežejo svojo idealno težo. 11 % je imelo tudi poseben načrt vadbe, 5
% pa se jih je strinjalo, da so anoreksični ali bulimični. Dekleta so pogosteje od fantov
19
navajala, da poskušajo z dieto in pretirano telovadbo spremeniti svoja telesa, čeprav je bila razlika med spoloma opažena predvsem pri dieti in ne toliko pri pretiranem gibanju. Tako je 10 % deklet navedlo, da so pretirano pazile pri prehrani, da bi dosegle idealno težo, v primerjavi s 3 % fantov. 5 % anketirancev (večinoma dekleta) je v želji po idealnem telesu in telesni teži postalo anoreksičnih ali bulimičnih. Ugotovljeno je bilo, da se je z višanjem ravni tekmovanja strmo višala pretirana vadba, vendar ne tako strmo kot uporaba posebnega načina vadbe. Na rekreacijski ravni je o pretirani vadbi za dosego idealne telesne teže poročalo 5 % anketirancev, na regionalni 9 %, na nacionalni in na mednarodni pa 11 %. Ti rezultati kažejo, da lahko trenerji mladih športnikov na elitni ravni omejijo pretirano vadbo, ki je namenjeno spreminjanju oblike telesa. Med tistimi, ki so navedli, da so bulimični ali anoreksični, je bilo največ plesalcev, sledili so telovadci. Za mlade športnike je puberteta zelo težko obdobje, saj je v športu velik poudarek na izgledu telesa, to pa lahko pri mladih sproži negativne vzorce vedenja in meče slabo luč na pozitivne vidike športa. Poudarek na teži in prehrani pri športu lahko pri mladih povzroči tako čustveno kot fizično škodo. Turocy s sodelavci (2011) poroča, da otroci pogosto poskušajo shujšati tako, da ne jedo, omejujejo zaužite kalorije, izločijo določena hranila iz svoje prehrane, omejujejo tekočine in imajo patološke načine nadzora telesne teže.
Pomanjkanje predpisov in splošnega znanja o metodah zdravega nadzora telesne teže je lahko eden od razlogov, zakaj so nekatere študije pokazale, da so otroci, ki se ukvarjajo s športom na visoki ravni, bolj izpostavljeni prehranjevalnim motnjam, kakor tisti, ki niso vključeni v tekmovalni šport. Najbolj so prehranjevalnim motnjam podvrženi otroci in mladostniki, ki se ukvarjajo s športi, ki temeljijo na težnostnih kategorijah, s športi, pri katerih je za uspeh potrebna majhna in lahka konstitucija, in s športi, kjer je pomembno subjektivno ocenjevanje in eleganca (Bean et al., 2014).
20
5 RAZPRAVA
Šport in rekreacija bi morala biti temeljni del življenja otrok. Šport je medij otrok za spoznavanje novih prijateljev, telesno aktivnost in učenje razvojnih veščin na vseh področjih. Danes, v času epidemije debelosti med otroki, je spodbujanje k športu ključnega pomena za zdravje in dobro počutje otrok (Merkel, 2013). Otroška debelost je resen problem razvitega sveta. 80 % otrok s prekomerno telesno težo bo debelih tudi v odraslosti. Ravno tako kot debelost pa so za zdravje otrok škodljive razne shujševalne diete ob napornih treningih in posledično nihanje v telesni teži. Za sladkorno bolezen tipa 2 je dolgo veljalo, da je to bolezen odraslih, a še zdaleč ni več tako. V zadnjem obdobju se je zaradi premajhne količine gibanja, slabe prehrane in tudi stresa v šoli sladkorna bolezen tipa 2 začela pojavljati tudi med otroci in mladostniki (Škof, 2007a)
Uspešnosti otroka ni mogoče napovedati vnaprej. Večina otrok je fizično in kognitivno dovolj razvita za intenziven trening in tekmovanja pri 12 letih starosti. Zgodnja specializacija v športu in intenziven trening, preden je otrok za to dovolj razvit in pripravljen, ne izboljšata atletskih dosežkov otroka. Otroku lahko s tem povzročimo več škode kot koristi. Lahko pride do poškodb zaradi preobremenitve, stresnih zlomov, poškodb rastnega hrustanca in nerednih menstruacij pri dekletih. Pojavita se lahko tudi depresija in anksioznost, lahko pa tudi motnje hranjenja (Brown et al., 2017).
Za vrhunski športni rezultat je potrebno veliko trdega dela in talenta. Ne obstaja veliko ljudi, ki so sposobni dolgo ohranjati motivacijo in prenašati naporne treninge, ki ne prinesejo vedno želenih rezultatov. Cilj nam je odkriti posameznike, ki so tega zmožni in jim omogočiti ustrezne pogoje za razvoj. Talent je prirojena velika sposobnost za opravljanje določene sposobnosti. Lahko se kaže na več različnih načinov. Običajno se taki otroci ne odrežejo dobro samo na enem, ampak na več različnih področjih. Pred 15 in več leti je bila povprečna starost otroka, ko se je začel ukvarjati s vrhunskim športom od 10 do 13 let. Danes večina z intenzivnimi treningi začne med 6. in 10. letom starosti. Veliko bolj kot, kdaj je najprimernejši čas za vključevanje otrok v različne športe, je pomembno vprašanje, kakšnih vsebin in oblik dela bodo otroci deležni. Če se otrok že v predšolskem in v zgodnjem šolskem obdobju ukvarja s športom, zagotovo pridobi dragocene gibalne izkušnje, ki so pomembne za celostni razvoj otroka. Problem pa se pojavi, ko način dela in treninga otrok ni prilagojen njim samim. Namesto igre in učenja so deležni napornih treningov, specializacije in pritiska tekmovanj. Če so otroci na treningih deležni igre, je vsebina treningov široka in raznovrstna,
21
tekmovanja pa so le sestavni del programa, potem je zgodnje vključevanje otrok v šport seveda koristno. Če pa so treningi naporni, se otroka sili v zgodnjo in prehitro specializacijo, tekmovanja pa se jemlje zelo resno, potem to otroku prej škoduje, kot mu koristi. Prirejanje tekmovanj na visoki ravni za otroke, kot so svetovna prvenstva in olimpijske igre, je navzkriž z logiko humanega športa pri otrocih, ker se vsebine njihovih programov treniranje v klubih začnejo prilagajati glede na svetovno konkurenco. To sproži prezgodnjo specializacijo. Tako šport otrok postane šport odraslih (Škof, Bačanac, 2007).
Številne študije kažejo, da se večina otrok v šport vključuje predvsem zaradi zabave, druženja in sprostitve in ne zaradi tekmovalnosti ter želje po dokazovanju (Škof, Bačanac 2007). Srbski otroci navajajo, da se za vključitev v šport odločajo predvsem zaradi:
sprostitve in zabave,
druženja in spoznavanja novih prijateljev,
želje po znanju določene športne veščine,
izziva,
želje po uspehu,
pridobivanja kondicije,
tekmovanja (Bačanac 2005).
Vsekakor je treba pri športni vadbi otrok in mladih v začetnem obdobju adolescence izhajati iz dejstva, da predstavlja športna vadba v tem obdobju začetno in ključno obdobje v dolgotrajnem procesu razvoja vrhunske športne učinkovitosti in da je šport mladih obdobje priprave na trening za dosežke, ki se lahko učinkovito začne šele z biološko in psihosocialno zrelostjo posameznika. Ob zaključki odraščanja je organizem z visoko razvitim živčno-mišičnim sistemom, z osifikacijo kostnega sistema in stabilizacijo hormonalnih in drugih biokemijskih presnovnih mehanizmov biološko na vrhuncu svojih sposobnosti. To je čas prehoda v visoko intenzivni trening. Vadba se začne ravnati po načelu vadbe odraslih (Škof, 2007b).
22
6 ZAKLJUČEK
Udeležba otrok v vrhunskem športu je na koncu presoja posameznika. Vsak zase mora presoditi, ali je tveganje za poškodbe preveliko, in se za vrhunski šport ne bodo odločil ali pa je tveganje sprejemljiv davek, ki ga koristi vrhunskega športa pretehtajo. Najpomembneje je, da kot odrasli upoštevamo otrokove interese in jih zaščitimo. Ugotovili smo, da je šport koristen za otrokov mišično skeletni sistem, vendar je veliko časa potrebno posvetiti načrtovanju vadbe, da bo le-ta primerna in kakovostna, prav tako je potrebno veliko pozornosti posvetiti preprečevanju in obvladovanju poškodb, saj le tako lahko zagotovimo kasnejše kakovostno življenje otrok. Otroci, ki se ukvarjajo z vrhunskim športom, morajo biti pod stalnim nadzorom zdravstvenega sistema. Le tako se lahko zmanjša tveganje za pojavnost akutnih in kroničnih zdravstvenih posledic, neustrezne in pretirane vadbe.
Otroci naj se ne specializirajo prehitro. Njihova vadba mora biti raznolika in mora zadovoljiti njihove potrebe po gibanju, prav tako pa tudi psihološke potrebe. Otroke moramo spodbujati k raznolikim športnim dejavnostim, da razvijejo vse oblike spretnosti in znanj. Zelo pomembno je, da se z otroki ukvarjajo trenerji, ki se z njimi ne ukvarjajo zaradi izpolnjevanja lastnih ciljev, ampak jim je prioriteta otrok in optimalen razvoj njegovih fizičnih sposobnosti in talenta. Trener mora biti mora biti strokovno in pedagoško izobražen na najvišji možni ravni.
Vedno moramo imeti v mislih, da otroci niso pomanjšani odrasli. Še posebno moramo na to biti pozorni pri določanju starostnih kategorij pri tekmovanjih, v katerih sodelujejo otroci.
Predvsem trenerji bi se morali zavedati, da otroci iste starosti ne razvijajo enako hitro in lahko pride do precejšnjih razlik. Mogoče je celo bolj pomembno, da se vprašamo, katera starost bi bila najbolj primerna za začetek tekmovanj.
23
7 LITERATURA IN DOKUMENTACIJSKI VIRI
Alexander K, Stafford A, Lewis R (2011). The Experiences of Children Participating in Organised Sport in the UK. London: The University of Edinburgh/NSPCC, 49–82.
American Academy of Pediatrics (2000). Intensive training and sports specialization in young athletes. Pediatr Rev 106(1): 154–7. doi: 10.1542/peds.106.1.154.
Bačanac L (2005). Psihološko-pedagoške osnove dečijeg sporta. In: Dečiji sport od prakse do akademske oblasti. Beograd: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja Univerziteta v Beogradu.
Ballauff A, Kersting M, Manz F (1988). Do children have an adequate intake? Water balance studies carried out at home. Ann Nutr Metab 32(5-6): 332–9. doi: 10.1159/000177483.
Bean CN, Fortier M, Post C, Chima K (2014). Understanding how organised youth sport may be harming individual players within the family unit: A literature review. Int J Wnviron Res Public Health 11: 10226-68. doi: 10.3390/ijerph111010226.
Brenner JS (2007). Overuse injuries, Overtraining, and burnout in child and adolescent athletes. Pediatr Rev 119(6): 1242–5. doi: 10.1542/peds.2007-0887.
Brown KA, Patel DR, Darmawan D (2017). Participation in sports in relation to adolescent growth and development. Transl Pediatr 6(3): 150–9. doi: 10.21037/tp.2017.04.03.
Eime RM, Young JA, Harvey JT, Charity MJ, Payne WR (2013). A systematic review of the psychological and social benefits of participation in sport for children and adolescents:
informing development of a conceptual model of health through sport. Int J Behav Nutr Phsy Act 10(98):1–21. doi: 10.1186/1479-5868-10-98.
Jayanthi Na, Post EG, Laury TC, Fabricant PD (2019). Health consequences of youth sport specialization. J Athl Train 54(10): 1040–9. doi: 10.4085/1062-6050-380-18.
Maffulli N (1990). Intensive training in young athletes – The orthopaedic surgeon's viewpoint. Sports Med 9(4): 229–43. doi: OI12-1642/9O/0004-0229!S07.50/0.
24
Maffulli N (1992). The growing child in sport. Br Med Bull 48(3): 561–8. doi:
10.1093/oxfordjournals.bmb.a072563.
Maffulli N, Baxter-Jones ADG (1995). Common skeletal injuries in young athletes. Sports Med 19(2): 137–49. doi: 0112-1642/95/0002.(1137/S06.50/ 0.
Matos N, Winsley RJ (2007). Trainability of young athletes and overtraining. J Sci Med Sport 6(3): 352–67.
Malina RM (2010). Early sport specialization: roots, effectiveness, risks. Curr Sports Med Rep 9(6): 364–71. doi: 1537-890X/0906/364-371.
Malina RM, Bouchard C, Bar-Or O (2004). Growth, maturation, and physical activity. 2nd ed. Champaign: Human Kinetics, 4–6.
McKay CD, Cumming SP, Blake T (2019). Youth sport: Friend or foe. Best Pract Res:
Clinical Rheumatology. doi: 10.1016/j.berh.2019.01.017.
Merkel DL (2013). Youth sport: positive and negative impact on young athletes. Open Access J Sports Med 4: 151 – 60. doi: 10.2147/OAJSM.S33556.
Meyer F, O'Connor H, Shirreffs SM (2007). Noutrition for the young athlete. J Sports Sci 25(1): 73–82. doi: 10.1080/02640410701607338.
Medved T, Scagnetti N, Zupet P (2018). Poškodbe šri športu in rekreaciji. In: Pokodbe otrok in mladostnikov- problem tudi v Sloveniji. NIJZ – Nacionalni inštitut za javno zdravje: 90–
105.
Ortega FB, Ruiz JR, Castillo MJ, Sjöström M (2008). Physical fitness in childhood and adolescence: A powerful marker of health. Int J Obes 32: 1–11. doi:10.1038/sj.ljo.0803774.
Petrie HJ, Stover EA, Horswill CA (2004). Nutritional concerns fort he child and adolescent competitor. Nutrition 20 (7/8): 620–31. doi: 10.1016/j.nut.2004.04.002.
Purcell LK (2013). Sport nutrition for young athletes. Paediatr Child Health 18(4): 200–2.
doi: 10.1093/pch/18.4.200.
25
Raedeke TD (1997). Is athlete burnout more than just stress? A sport commitment perspective. J Sport Exerc Psyshol 19(4):396-417. doi: 10.1123/jsep.19.4.396.
Repenšek D (2011). Vpliv organiziranosti športa na doseganje vrhunskih športnih rezultatov.
Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za upravo.
Sahlin Y (1990). Sport accidents in childhood. Sports Med 24(1): 40–4.
doi:10.1136/bjsm.24.1.40.
Shenkin A (2006). The key role od micronutrients. Clin Nutr 25:1–13. doi:
10.1016/jclnu.200511.006.
Solomon ML, Briskin SM, Sabatina N, Steinhoff JE (2017). The pediatric endurance athlete.
Curr Sports Med Rep 16(6): 428–34. doi:10.1249/JSR.0000000000000428.
Škof B (2007a). Mladim več športa! Zaradi nedejavnosti in slabe kondicije peša zdravje že otrokom. In: Škof B, ed. Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport-Inštitut za šport, 30–1.
Škof B (2007b). Razvoj gibalnih spretnosti in gibalnih sposobnosti v otroštvu in mladostništvu-zaključek ali kakšna naj bo športna vadba v obdobju otroštva in zgodnjega maldostništva? In: Škof B, ed. Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport-Inštitut za šport, 231–7.
Škof B, Bačanac L (2007). Značilnosti in pomen športa otrok in mladine. In: Škof B, ed.
Šport po meri otrok in mladostnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport- Inštitut za šport, 38–61.
Turocy PS, DePalma BF, Horswill CA et al. (2011). National athletic trainers' association position statement: Safe weight loss and maintenance practices in sport exercise. J Athl Train 46(3): 322–36. doi: 10.4085/1062-6050-46.3.322.
Vella Sa, Cliff DP, Magee CA, Okely AD (2014). Sports participation and parent reported health-related quality of life in children: longitudinal associations. J Pediatr 164(6): 1469–
74. doi: 10.1016/j.jpeds.2014.01.071.
Weber R (2009). Protection of children in competitive sport: Some critical questions for London 2012. IRSS 4(1): 55–69. doi: 10.1177/1012690208101485.
26
Williams C (1995). Macronutrients and performance. J Sports Sci 13: 1–10.doi:
10.1080/02640419508732271.
Vincente-Rodriguez V (2006). How does exercise affect bone development during growth?
Sports Med 36(7): 561–9. doi: 10.2165/00007256-200636070-00002.
ZŠpo-1 - Zakon o športu. Ur L RS 29/17, 21/18 – ZNOrg in 82/20.
