UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Ana Boršić
Odrast: od teorije družbenega pomanjkanja do teorije družbenega izobilja
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Ana Boršić
Mentor: izr. prof. dr. Andrej Lukšič
Odrast: od teorije družbenega pomanjkanja do teorije družbenega izobilja
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Andreju Lukšiču, ki me je skozi vsa štiri leta s svojimi predavanji navdihoval ter velikokrat pripeljal do tega, da na koncu nisem preizpraševala samo družbe, v kateri živim, pač pa tudi samo sebe.
Naslednja zahvala gre prijateljem, ki so poslušali vse moje "ne bo mi uspelo" in pa seveda družini, ki mi je omogočila pot do izobrazbe in ves čas verjela vame. Hvala tudi Timu za vso podporo in vzpodbudne besede.
Odrast: od teorije družbenega pomanjkanja do teorije družbenega izobilja
Kapitalistični ustroj družbe velja za sistem, ki prinaša enormno izobilje, a le pod pogojem neprestane gospodarske rasti, v obratnem primeru sledijo recesija in posledice, kot smo jim lahko bili priča po letu 2008. Gre za ideologijo, ki temelji na prepričanju, da je kvalitetno in bogato življenje odvisno rasti bruto domačega proizvoda. Rast je postala politična in družbena obsesija današnjega časa ter družbeni narativ, ki ne proizvaja samo neenakosti in umetnega pomanjkanja pač pa tudi ekonomsko in družbeno, v prvi vrsti pa okoljsko krizo. Diplomsko delo se posveča omenjenim načinom razmišljanja sodobnega človeka in poskuša ugotoviti, čemu takšni načini razmišljanja v obstoječem kapitalističnem sistemu prevladujejo, ter ali lahko kot družba preživimo in živimo brez rasti. Pri tem izhajamo iz teorije oziroma gibanja za odrast, ki v svojem bistvu kritizira obstoječ globalni kapitalistični sistem, hkrati pa s pomočjo različnih praks, idej in predlogov ponuja pravičnejšo ter družbi in okolju prijaznejšo alternativo.
Ključne besede: odrast, razvoj, gospodarska rast, kapitalizem, bruto domači proizvod
Degrowth: from the theory of social scarcity to the theory of social abundance
The capitalist structure of society is considered to be a system which brings enormous abundance, but only under the condition of constant economic growth, otherwise a recession and consequences follow, as we could witness after 2008. It is an ideology based on the belief that quality and a walfare depends on the growth of gross domestic product. Growth has become a contemporary political and social obsession and a social narrative that produces not only inequality and artificial scarcity but also an economic, social and, above all, environmental crisis. The thesis focuses on the above-mentioned ways of thinking of modern man and tries to find out why such ways of thinking prevail in the existing capitalist system and whether we, as a society, can survive and live without growth. We start from the theory or movement of degrowth which in its essence criticizes the existing global capitalist system, and at the same time, with the help of various practices, ideas and proposals, offers a fairer and more socially and environmentally friendly alternative.
Key words: degrowth, development, economic growth, capitalism, gross domestic product
5 Kazalo
1 UVOD ...7
2 OSNOVE ODRASTI ...9
2.1 Odrast v teoriji ...9
2.2 Odrast v praksi ... 10
2.3 Kratka zgodovina odrasti ... 12
3 FENOMEN GOSPODARSKE RASTI ... 13
3.1 Zakaj gospodarska rast? ... 13
3.2 Gospodarska rast kot mentalna infrastruktura ... 14
3.3 Gospodarska rast kot stroj pomanjkanja ... 15
4 ODPRAVA BDP KOT EDINEGA INDIKATORJA GOSPODARSKEGA NAPREDKA IN BLAGINJE LJUDI ... 18
4.1 Kritika BDP-ja ... 18
4.2 Empirična podpora predlogu ... 20
4.3 Alternativa 1: Biofizični in družbeni kazalniki ... 21
4.4 Alternativa 2: Kazalnik resničnega napredka (GPI) ... 23
4.4.1 Kritika GPI ... 24
5 ODRAST – POT V RECESIJO?... 25
5.1 Dekoloniziacija imaginarija ... 25
5.2 Besednjak – odrast vs. recesija ... 26
5.3 Deekonomizacija ... 27
6 LAUDERDALEJEV PARADOKS ... 29
7 TEORIJA RADIKALNEGA IZOBILJA ... 31
8 SKLEP ... 33
9 VIRI ... 36
6 Seznam kratic
GPI Genuine progress indicator Kazalnik resničnega napredka IMF International monetary fund Mednarodni monetarni sklad
OESO Organisation for Economic Organizacija za mednarodno sodelovanje Co-operation and Development in razvoj
7 1 UVOD
Živimo v obdobju antropocena, ko na vsem svetu ni stvari, ki bi bila pomembnejša od človeka in njegovih potreb. Čeprav ta isti človek za preživetje in delovanje potrebuje tako čisto vodo, svež zrak in rodovitno zemljo kot tudi zadovoljstvo, srečo in blaginjo, ga že od nekdaj spremlja mišljenje, da je za ceno obilja vredno žrtvovati vse, tudi življenja generacij, ki na planet prihajajo za njim. Velikokrat ta človek za opravičevanje svojih dejanj poseže po izgovorih, to je v njegovi naravi. In v množici izgovorov izstopata dva. Prvi in tudi eden izmed pogostejših je, da ne obstaja alternativa, zaradi katere bi se bil pripravljen odreči obilju, ki mu ga kapitalistični ustroj družbe prinaša, nevede, da je njegov občutek obilja pravzaprav posledica umetnega ustvarjanja pomanjkanja. Drugi izgovor pa izvira iz strahu pred pomanjkanjem in to je strah pred recesijo, ki je, tako kot je naučen, neizbežna posledica padca bruto domačega proizvoda. Diplomsko delo se posveča omenjenim načinom razmišljanja sodobnega človeka in ugotavlja, zakaj takšni načini razmišljanja v obstoječem kapitalističnem sistemu prevladujejo.
Pri tem izhaja iz teorije oziroma gibanja za odrast, ki v svojem bistvu kritizira obstoječ globalni kapitalistični sistem, hkrati pa s pomočjo različnih praks, idej in predlogov ponuja pravičnejšo ter družbi in okolju prijaznejšo alternativo. Cilj pričujočega diplomskega dela je torej raziskati, ali koncept odrasti s svojo idejo o odpravi bruto domačega proizvoda kot edinega indikatorja gospodarskega razvoja in blaginje ljudi družbi kot posledico prinaša izobilje ali nasprotno – le še večje pomanjkanje.
V obstoječem sistemu se namreč soočamo s trojno krizo – družbeno, ekonomsko in okoljsko, odrast naslavlja vse. Značilnost trenutnega sistema je, da se države vedno ukvarjajo samo s posledicami teh kriz, nič pa ne naredijo, da bi se z njimi soočile in jih tako lahko tudi učinkovito preprečile. Ključni moment oziroma razlog za to je gospodarska rast. Človek je namreč prepričan, da so od neprestane rasti odvisni njegov obstoj, blaginja in napredek. Za tako mišljenje ni kriv človek, pač pa sistem, obseden z napredkom, in ideologija, v kateri živi in deluje. Ravno na tej točki se pojavlja konflikt med odrastniki, med katerimi eden glavnih predlogov, kako rešiti trojno krizo, vključuje odpravo bruto domačega proizvoda kot glavnega indikatorja gospodarskega napredka in blaginje ljudi. Kritike omenjenega indikatorja, ki je nastal v času velike gospodarske krize po prvi svetovni vojni, so vse glasnejše. Obstajajo namreč številni empirični dokazi, ki pričajo, da kazalniki bruto domačega proizvoda izkrivljajo realno sliko družbene blaginje, saj stanje v gospodarstvu ni in nikoli ne bo odražalo celotnega
8
zadovoljstva ljudi z življenjem ali pa družbene neenakosti, ki jo neenakomerna prerazporeditev dohodka, značilna za kapitalistični sistem, proizvaja.
Diplomsko delo se prične s krajšim uvodom v teoretičen in praktičen vidik odrasti, kjer želimo bralcu predstaviti, kako vseobsežna odrast sploh je in kje vse se lahko z njo v vsakdanjem življenju sreča. Sledi razprava o fenomenu gospodarske rasti, kjer naslavljamo predvsem ideologijo rasti, s čimer ustvarimo podlago za prihajajoče poglavje, kjer podrobneje, predvsem s pomočjo kritik in alternativ, razdelamo predlog o opustitvi bruto domačega proizvoda kot edinega indikatorja gospodarskega napredka in blaginje ljudi. Ker številne kritike odrasti – predvsem zaradi ideje o opustitvi bruto domačega proizvoda – temeljijo na prepričanju, da prehod družbe na ideje odrasti s seboj prinaša vsesplošno pomanjkanje in krizo vseh razsežnosti, v petem poglavju poskušamo orisati, zakaj je tako mišljenje napačno. Sledi razlaga paradoksa, ki mu pravimo Lauderdalejev paradoks. V omenjenem poglavju razložimo, zakaj gre pri kapitalizmu za sistem, za katerega napačno mislimo, da prinaša obilje, saj je v svojem bistvu odvisen predvsem od neprestane proizvodnje pomanjkanja, zadnje poglavje pa poda zahtevo, ki bi jo morali kot družba v prihodnosti artikulirati, in to je zahteva po radikalnem izobilju.
9 2 OSNOVE ODRASTI
2.1 Odrast v teoriji
Toliko, kolikor je odrastnikov, toliko je tudi definicij, a bistvo, kot bo vidno v nadaljevanju, pri vsem ostaja enako. Zaradi širine pojma odrasti v nadaljevanju povzemamo nekaj najbolj uveljavljenih definicij odrasti, a na tej točki poudarjamo, da odrast ni teorija, ki naslavlja samo okoljsko, pač pa hkrati ponuja rešitve za ekonomsko in družbeno krizo.
Po mnenju D'Alise, Demarie, Kallisa in drugih (2019) "gre pri odrasti v osnovi za teoretični koncept, vendar za tem stoji mnogo več. Za odrast lahko rečemo, da gre za skupek različnih praks, politike, način življenja in kar je bistveno – politično gibanje, ki v svojem bistvu kritizira obstoječ globalni kapitalistični sistem."
Na mednarodni spletni strani Degrowth.info definicijo odrasti pričnejo z mnenjem, da "globalni kapitalistični sistem, ki neprestano gospodarsko rast zasleduje za vsako ceno, vodi v izkoriščanje ljudi in uničevanje okolja. Gibanje, ki ga sestavljajo raziskovalci in aktivisti, se zavzema za družbo družbene in ekonomske blaginje, ostro kritizira prekomerno proizvodnjo ter potrošnjo, značilno za kapitalističen sistem. Prihodnost družbe pa vidi v zmanjšanju materialne velikosti gospodarstva" (Degrowth.info, b.d.).
Med izčrpnejšimi definicijami lahko zasledimo definicijo akademske raziskovalne skupine Research and Degrowth (R&D), kjer odrast opisujejo kot "proces krčenja proizvodnje in porabe, ki povečuje blaginjo človeka in krepi pravičnost na planetu. Poziva k prihodnosti, kjer družbe živijo v skladu z ekološkimi omejitvami v odprtem lokaliziranem gospodarstvu, viri pa so medtem pravičneje in enakomerneje porazdeljeni skozi nove oblike demokratičnih institucij.
Družbe ne bodo več prisiljenje rasti ali umreti. Akumulacija materialnih dobrin v kulturnem imaginariju prebivalstva ne zavzema več osrednje vloge /…/ Odrast se zoperstavlja BDP-ju kot osrednjemu in prevladujočemu političnemu cilju, hkrati pa predlaga krčenje gospodarstva, ki bo pustilo več prostora za sodelovanje med ljudmi in ekosisteme."
Ključ do zgoraj opisane prihodnosti je torej opustitev bruto domačega proizvoda (BDP) kot edinega indikatorja gospodarskega napredka1, čemur se v pričujočem diplomskem delu tudi podrobneje posvetimo. "Neskončna gospodarska rast namreč ni možna na končnem planetu,"
1 Zmanjšanje BDP-ja cilj ni cilj odrasti, saj si znanstvena skupnost ne prizadeva za negativno rast. Zmanjšanje BDP-ja je zgolj rezultat odrasti zaradi zmanjšanja snovnega pretoka.
10
je pogosto moč slišati v njihovih vrstah, na drugi strani pa nasprotniki glasno opozarjajo, da se nam brez gospodarske rasti obeta katastrofa.
2.2 Odrast v praksi
Čeprav je do cilja še dolga pot – koncept odrasti namreč ni koncept, ki bi bil znan oziroma sprejet v slovenskem znanstvenem prostoru, javnost pa se v veliki večini vsaj vedoč z njim še ni srečala, je nekatere pobude odrasti že moč zaslediti v vsakodnevnem življenju. Gre za urbane vrtičke, ki so v slovenski prestolnici v zadnjih letih že precej razširjena praksa, enako velja tudi za kolesarske mreže – zasledimo jih lahko takorekoč že v vseh večjih slovenskih mestih, knjižnice semen, izmenjavo oblačil in predmetov ali ekološko kmetovanje. Spomladi leta 2020 v znak protesta proti obstoječi vladi Janeza Janše slovenske ulice in trge zavzamejo kolesarji, gibanje pa sčasoma postane nacionalno, kar privede do ustanovitve Protestne ljudske skupščine, ki je ena izmed oblik neposredne demokracije. Kljub temu da se naštete pobude same ne identificirajo s konceptom odrasti, mnogi pa se tudi sploh ne zavedajo, da vsaj delno živijo v skladu s pobudami odrasti, našteti primeri pričajo, da se odrast počasi, a vztrajno vendarle uveljavlja tudi v Sloveniji (Živčič, 2015).
Mnogi ljudje so idejam odrasti in njeni kritiki naklonjeni, a vendarle se v glavah večine pojavljajo dvomi, da bi te ideje kdaj s črke na papirju prešle v prakso. Zdi se, da si je lažje predstavljati konec sveta ali celo konec kapitalizma kot pa konec rasti. In prav ta utopičnost ideje je odrastnike prisilila v oblikovanje desetih strateških predlogov, ki jih povzemamo v nadaljevanju (Kallis, b.d.):
1. Revizija dolga državljanom: gospodarstva ni mogoče prisiliti k rasti z namenom reševanja nakopičenih dolgov, ki so v preteklosti prispevali k fiktivni rasti. Bistvo je torej odprava dela dolga z revizijo dolga ljudi, kar je pogoj za novo demokratično družbo.
2. Skrajšanje delovnika: zmanjšanje delovnega tedna na 32 ur in razvoj programov, ki bi podpirali tista podjetja in organizacije, ki bi spodbujala in olajšala delitev dela.
3. Določitev najnižjega in najvišjega dohodka: sprva z vzpostavijo temeljnega mesečnega prihodka za vsakega prebivalca brez omejitev, nato pa z davčno reformo, s katero bi povečali dohodek revnejših 50 odstotkov prebivalstva z zmanjšanjem dohodka prvim 10 odstotkom najbogatejšega prebivalstva. Hkrati pa najvišji dohodek na osebo – tako od dela kot tudi od kapitala – ne sme biti višji od 30- kratnika najnižje plače.
11
4. Zelena davčna reforma: gre za predlog preoblikovanja davčnega sistema, kjer bi sistem, ki temelji na obdavčitvi dela, nadomestili s sistemom obdavčitve na podlagi rabe energije in virov. Obdavčitev najnižjih dohodkov se zmanjša in nadomesti z davkom na ogljik, določi pa se tudi 90-odstotna davčna stopnja za najvišje dohodke.
Posledično bodo visoki davki na dohodek in kapital ustavili masovno potrošnjo.
5. Ukinitev subvencioniranja in vlaganja v dejavnosti, ki onesnažujejo: usmerjanje javnih sredstev v čisto proizvodnjo, zmanjševanje javnih naložb in subvencij za zasebno prometno infrastrukturo, fosilna goriva in rudarske projekte. Prihranjena sredstva se preusmeri v izboljšanje javnega podeželjskega in mestnega prostora ter v subvencioniranje shem javnega prevoza in najema koles. Razvoj obnovljivih virov energije mora potekati pod lokalnim in demokratičnim nadzorom namesto pod nadzorom obsežnih makrostruktur in zasebnih podjetij.
6. Spodbujanje solidarnostne družbe: to je moč doseči z razvojem neprofitnega zadružnega gospodarskega sektorja, ki bi ga država podpirala s subvencijami in davčnimi olajšavami. Gre za zadruge, mreže za osnovno zdravstveno oskrbo, stanovanjske skupnosti, kredite … Predlog obravnava tudi rekomercionalizacijo prostorov, v katerih bi lahko delovale skupine za vzajemno podporo, socialno varstvo in varstvo otrok.
7. Optimizacija uporabe stavb: ustavitev gradnje novih hiš in sanacija obstoječega stanovanjskega sklada. Te cilje bi lahko dosegli z visokimi davki na zapuščene hiše in razlastitev praznih stanovanj zasebnih vlagateljev.
8. Zmanjševanje oglaševanja: omejitev meril za oglaševanje na javnih prostorih in ustanovitev odborov za nadzor količine in kakovosti oglaševanja, dovoljenega v množičnih medijih.
9. Vzpostavitev okoljskih omejitev: določitev absolutnih omejitev skupne količine CO2 in kakovosti materialnih virov predvsem z vidika emisij in ogljičnega odtisa.
10. Odprava uporabe BDP-ja kot indikatorja gospodarskega napredka: BDP je zavajajoč kazalnik, zato bi ga morali prenehati uporabljati in poiskati druge kazalnike blaginje.
Statistične podatke o denarnih in fiskalnih nacionalnih državnih računih je mogoče zbirati in uporabljati, vendar gospodarske politike ne bi smeli izražati v smislu ciljev BDP-ja. Zato predlagajo razpravo o naravi dobrega počutja, pri čemer se je treba osredotočiti na to, kaj meriti in ne, ter kako meriti.
12 2.3 Kratka zgodovina odrasti
Ravno zaradi neprepoznavnosti koncepta, se morda zdi, da gre za relativno nov koncept, a ta se pojavi že leta 1972, ko ga prvič v francoski različici – décroissance – uporabi francoski intelektualec Andre Gorz, ki velja tudi za predhodnika politične ekologije (D'Alisa in drugi, 2019). Besedo je uporabil v svojem premisleku o Zemljinem ravnotežju, v katerem meni, da je za njeno ravnotežje nujna odsotnost rasti – ali celo odrast – materialne proizvodnje (Pistotnik, 2018). S prihodom neoliberalizma v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja se zanimanje za omejitev rasti in odrast nekoliko zmanjša, a v grobem bi lahko razvoj odrasti razdelili v dve fazi. V prvi fazi, ki je potekala v 70-ih letih, je bilo jedro razprave omejenost planetarnih virov, v drugi fazi, ki se je pričela z vstopom v novo tisočletje, pa gre za kritiko hegemonistične ideje
"trajnostnega razvoja". Omenjeni drugi val so oživeli v Lyonu, kjer so množično potekale akcije za mesto brez avtomobilov, zadruge in prepoved oglaševanja. Sledil je verižni efekt. S svojimi slogani so sledile okoljevarstvene organizacije v Italiji, nato Španiji, v letu 2021 pa skorajda ni države, ki ne bi imela svojih vrst v gibanju za odrast (D'Alisa in drugi, 2019).
Pomembno je poudariti, da je teorijo odrasti desetletja sprva poznala in o njej govorila zgolj peščica strokovnjakov s tega področja, sčasoma pa je teorija prodrla tako v akademsko in javno kot tudi politično sfero (Gheorghica, 2012). Skupnost znanstvenikov in aktivistov, ki poglobljeno preučujejo ter izvajajo odrast, postaja vse močnejša, a v splošnem bi lahko rekli, da je gibanje svoj velik preboj v znanstveno sfero doživelo leta 2008 s pričetkom letnih mednarodnih konferenc, danes pa se takih srečanj letno udeleži več tisoč strokovnjakov z vseh koncev sveta in prav vsi z enako zahtevo – zahtevo po radikalni reorganizaciji družbe (Kallis, Kostakis, Lange in drugi, 2018).
13 3 FENOMEN GOSPODARSKE RASTI
Da je metafora gospodarske rasti zavajajoča, saj predpostavlja, da je več vedno bolje in manj vedno slabše, meni Parrique (2019). In prav to se sprašujejo tudi odrastniki - čemu je bolje več kot manj? Odgovore na taka vprašanja politologi pogosto poiščejo v ideologiji. In gospodarska rast je v svojem bistvu ideologija, saj gre za skupno prepričanje, ki temelji na tem, da je kvalitetno in bogato življenje odvisno od neprestane gospodarske rasti. Rast je namreč postala politična in družbena obsesija ter družbeni narativ – ne gre za to, da družba deluje v rastočem gospodarstvu, ampak gre v bistvu za družbo rasti. Hubbert2 (1993, str. 125, v Parrique, 2019, str. 68) pa navaja, da je gospodarska rast tako močno odvisna od svoje eksponentne rasti, da se enostavno ni zmožna spopadati s težavami nerasti, kar lahko preslikamo tudi na sodobno družbo. Vzpon gospodarske rasti, ki je skozi leta pristala na vrhu prioritet politik vseh vlad po svetu, se je pričel z idejo napredka. Vera v napredek je namreč ena izmed najpomembnejših vrednot v zahodni civilizaciji. Med prepričanji ljudi je bila skozi vso zgodovino vedno osrednja ideja o napredku, zlasti gospodarskemu napredku, danes pa to imenujemo gospodarska rast (Victor, 2008, str. 5).
3.1 Zakaj gospodarska rast?
"Soočamo se z veliko težavami – revščino, brezposelnostjo, degradacijo okolja, podnebnimi spremembami, finančno nestabilnostjo ... A za vse imamo vedno samo eno rešitev in to je gospodarska rast. Kot družba verjamemo, da je rast dragocena rešitev za vse naše težave ali pa vsaj nujni predpogoj za njihovo rešitev. /…/ " (Herman Daly, 2019, str. 9).
Kapitalizem je kot družbeni sistem odvisen od rasti. Jo potrebuje in jo ohranja, zato ji tudi vse podreja. Kot navajata Vodovnik in Hočevar (2018, str. 50) gre pri navajanju tesne povezanosti med rastjo in kapitalizmom za dve različni vrsti argumentacije, ki se med seboj dopolnjujeta.
Prva argumentacija se navezuje na profitno usmerjenost, ki predstavlja temelj kapitalisitčne produkcije in izkoriščanja, kar pomeni, da je brez rasti kapitalizem obsojen na smrt. Pri tem pa ne gre za individualne želje, ampak strukturne pritiske in določitve kapitalistične ekonomije ali drugače povedano pravila igre. Druga argumentacija izhaja iz dejstva, da omenjena strukturna usmerjenost kapitalizma ni naravni zakon, ampak zgolj strukturni pogoj za stabilnost kapitalistične akumulacije. Akmulacija je brez rasti BDP-ja sicer mogoča, ampak zgolj in samo
2 Hubbert, M.K. (1993). Exponential Growth as a Transient Phenomenon in Human History.
14
v obdobju recesije, kar povzroči, da se sistem zamaje in posledično zaostri razredni konflikt.
Fenomen akumulacije brez rasti na primeru torte zelo dobro razloži Blauwhof (2012, str. 259):
če kapitalizem dobička ne more ustvariti z dodatno peko torte, to stori z rezanjem preostanka torte na manjše koščke.
Pomembno vlogo pri ohranjanju rasti ima BDP, saj lahko upravljamo samo s tistim, kar lahko merimo. In samo vprašanje časa je bilo, kdaj bomo kot družba razvili način, s katerim bomo gospodarsko rast lahko tudi izmerili (prav tam, str. 9). Nastanek BDP-ja je bil tesno povezan s koncem 1. svetovne vojne in globoke depresije, ki je sledila po njej. Zaradi potrebe po gospodarskem okrevanju je tako nastal BDP ali bruto domači proizvod. Sprva sicer kot bruto nacionalni proizvod ali BNP, ki ga je prvič izračunal rusko-ameriški ekonomist Simon Kuznets.
Osnovna ideja je bila preprosta in še danes ostaja enaka – strniti podatke o gospodarski proizvodnji v eno številko, ki bi se v dobrih obdobjih višala, v slabih pa nižala (Fioramonti, 2017, str. 48, v Parrique, 2019, str. 52)3.
Značilnost rasti v kapitalistični družbi je njena stalnost. Hickel (2019) namreč meni, da so se ekonomisti in oblikovalci politik navadili rast BDP-ja enačiti s človeškim napredkom in izboljšanjem blaginje, zato bi se lahko zdelo smiselno sklepati, da mora upad BDP-ja oziroma rasti nujno povzročiti tudi upad blaginje. Navsezadnje znižanje BDP-ja zveni kot recesija, recesija pa ima vrsto škodljivih družbenih učinkov: podjetja odpuščajo delavce, brezposelnost narašča, in ko ljudje izgubijo službo, ne morejo plačati najemnin, hrane, zdravstvenega zavarovanja, izobraževanja in drugih osnovnih dobrin. Poleg tega države, podjetja in gospodinjstva ne morejo plačati dolgov, kar povečuje tveganje za finančno krizo. Tega pa si, seveda, nihče ne želi. Bolj podrobno se recesiji v povezavi z odrastjo sicer posvečamo v petem poglavju diplomskega dela.
3.2 Gospodarska rast kot mentalna infrastruktura
Neverjetna sposobnost preživetja rasti je povezana s psihodinamiko rasti kot ideologije oziroma dejstvom, da ji je uspelo kolonializirati um ljudi. Ključno pri razumevanju gospodarske rasti kot ideologije je spoznanje, da to ni samo nekaj, kar obstaja tam zunaj, ampak nekaj, kar živi znotraj nas. To tezo je postavil (Welzer, 2011, str. 15), ko je gospodarsko rast v svojem delu opisal kot mentalno infrastrukturo industrijskih družb, kar pomeni, da rast ni vgravirana samo v politiki in ekonomiji, ampak tudi v psihološki strukturi ljudi, ki odraščajo v takih družbah.
Avtor opozarja, da misel o neprestani gospodarski rasti vstopa v naše čustveno in duševno
3 Fioramonti L. (2017). The world after GDP. Polity Press: Cambridge
15
življenje, prevzema naše želje, upanja in vrednote ter oblikuje naše osebne identitete in stališča.
Iz tega izhaja, da si danes noben politik ne more privoščiti promocije politike, ki bi se odrekla gospodarski rasti. Tako se denimo konservativne stranke pri opredeljevanju političnih ciljev opirajo na tradicionalni ekonomski liberalizem, na drugi strani pa se stranke na levem polu, kamor spadajo tudi t.i. zelene stranke, zaradi podnebne krize in izčrpavanja naravnih virov opirajo na t.i. trajnostni razvoj4 (prav tam, str. 10), ki pa v svojem bistvu še vedno temelji na rasti. Paradigma gospodarske rasti je torej postala tesno povezana z odgovornostjo države, da jo zaščiti.
Rosa (2013, str. 229) meni, da je psihologijo modernih družb koloniziral rastizem5, ki posameznikom ne zapoveduje le, da morajo imeti več, ampak morajo tudi biti več ali natančneje: da ste lahko nekaj več, morate imeti več. To je edini način za dosego tega cilja.
Gospodarska rast torej oblikuje naše vsakdanje življenje. Po tem, ko je fizično in psihološko kolonizirala ves svet, je zdaj prisotna tako v zunanjih institucijah (neprestano stremenje podjetij k dobičku in države k višjemu BDP-ju) kot tudi notranjih identitetah ljudi (karierizem, stremenje k osebnostnemu razvoju, deloholizem). Tisti, ki odstopijo od tekme za več, bodo tvegali, da ostanejo marginalizirani posamezniki, ki jim poveljujejo drugi – prav tisti, ki so akumulirali bogastvo in s tem dobili moč pri igranju igre rasti. Ker pravila igre navadno narekujejo zmagovalci, se sistem vzdržuje z agensi rasti, ki oblikujejo strukturo rasti (Parrique, 2019, str. 75).
3.3 Gospodarska rast kot stroj pomanjkanja
Ali brez pomanjkanja ni gospodarske rasti? Hickel (2019, str. 59-63) namreč meni, da gre pri ideologiji kapitalizma za sistem, ki ustvarja neizmerno izobilje (za kar je seveda ključna neprestana gospodarska rast), toda v resnici gre za sistem, ki je odvisen od neprestane proizvodnje pomanjkanja. Svojo tezo podkrepi tudi s primeri, ki jih predstavljamo v nadaljevanju.
Primer 1
Cene nepremičnin zadnja leta letijo v nebo in trenutno smo prišli do točke, ko se minimalna cena kvadratnega metra stanovanja v Ljubljani giba od 3000 do 4000 evrov. Astronomsko visoke cene pa ne kažejo dejanskih stroškov gradnje, ampak so v veliki meri posledica
4 Gre za vrsto razvoja, ki temelji na zadovoljevanju potreb trenutnih generacij, brez da bi pri tem ogrožale možnost zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij.
5 Ang. growthism – izraz, ki gospodarsko rast definira kot logiko in sistem oziroma kot ideologijo.
16
negradnje stanovanj iz javnega stanovanjskega sklada in politike ničelnih obrestnih mer za gradnjo zasebnih stanovanjskih kompleksov. Plače pa medtem niso v koraku s cenami nepremičnin. Tako morajo ljudje za nakup nepremičnine povečati delovni čas ali pa najeti kredit, ki pomeni terjatev od njihove prihodnje delovne sile. V tem procesu proizvajajo dodatno blago in storitve, ki morajo najti trg, s čimer se ustvarjajo novi pritiski na potrošnjo.
Primer 2
V 21. stoletju ljudje še vedno čutijo silo pomanjkanja v nenehni grožnji pred brezposlenostjo.
Delavci se morajo v službi konstantno dokazovati s svojo delavnostjo, discipliniranostjo in produktivnostjo, sicer izgubijo službo, na njihova mesta pa pridejo posamezniki, ki tem kriterijem ustrezajo. Po navadi nekdo, ki je na družbeni lestvici postavljen nižje. A tukaj se pojavi zanimiv paradoks: s tem ko produktivnost narašča, je za proizvodnjo enake količine blaga in storitev potrebno manj delovne sile – posledično sledijo odpuščanja delavcev. Država, ki si želi zmanjšati brezposelnost in se braniti pred družbeno in politično krizo, mora nato najti nove načine za rast gospodarstva, da bi ustvarila nova delovna mesta. To stori na način, da podjetjem niža davke, podeli dostope do poceni energije in surovin. Ljudje se tako zmotno pridružujejo skupinam, ki pozivajo k večji rasti, ker naj bi jim ta omogočila večjo blaginjo, in navadno volijo politike, ki jim to obljubljajo.
Primer 3
Logiko umetnega pomanjkanja lahko vidimo tudi na področju potrošnje. Kapitalisti se bojijo, da bi se potrebe ljudi tako omejile, da bi njihova produkcija postala presežna. Zato si morajo prizadevati za ustvarjanje novih potreb in to dosežejo na več načinov:
- Nove potrebe ustvarijo z oglaševalskimi kampanjami, ki čustveno manipulirajo ljudi - Ustvarjanje izdelkov, ki se hitro pokvarijo ali zastarajo (telefoni, prenosni računalniki,
gospodinjski aparati) in nas tako prisilijo, da aparat zamenjamo prej, kot bi to bilo dejansko potrebno
- Preprečijo razvoj javnih dobrin, da ljudje nimajo druge izbire kot kupiti zasebne alternative (blokiranje gradnje učinkovitih sistemov javnega prevoza, da se zagotovi stalno povpraševanje v avtomobilski industriji)
- Velik del potrošnje v razvitem svetu poganja tudi umetno pomanjkanje časa. Z naraščanjem pritiska na delovno silo in dolgimi delovniki ljudem na dan ostane tako malo časa, da morajo podjetjem plačevati za storitve, ki bi jih sicer lahko opravili sami
17
(kuhanje, čiščenje, varstvo otrok…). Stres medtem ustvarja povpraševanje po antidepresivih, pripomočkih za spanje, alkoholu, terapijah in dragih počitnicah.
S proizvajanjem stanja neenakosti in revščine sistem ljudi izpostavlja umetnemu pomanjkanju.
Pojav ogromne zmogljivosti, ki je značilen za kapitalizem, je v prvi vrsti odvisen od izpostavljenosti ljudi umetnemu pomanjkanju. In prav njegovo ustvarjanje je spodbudilo konkurenčno produktivnost in služi kot gonilo in izgovor za neprestano gospodarsko rast (prav tam, str. 60).
18
4 ODPRAVA BDP KOT EDINEGA INDIKATORJA GOSPODARSKEGA NAPREDKA IN BLAGINJE LJUDI
4.1 Kritika BDP-ja
Odrastniki so mnenja, da moramo kot družba idejo o BDP-ju kot edinemu kazalniku napredka in blaginje ljudi opustiti, saj nam onemogoča razumevanje sveta, v katerem živimo, prav tako pa onemogoča reševanje okoljske, družbene in ekonomske krize. Rast BDP-ja namreč ne pove ničesar o omenjenih krizah v smislu razumevanja, analize ali političnih rešitev, saj odraža le majhen del tistega, kar določa dejansko blaginjo ljudi. V nadaljevanju poglavja bomo zato s pomočjo šestih kritik Parriqua (2019, str. 55-57) poskušali orisati, zakaj bi opustitev BDP-ja kot kazalnika napredka in blaginje lahko imela pozitiven vpliv na družbeno blaginjo.
1. Kritika blaginje: kazalnik BDP-ja ne razlikuje med zaželenimi in nezaželenimi gospodarskimi dejavnostmi. Če gospodinjstvo kupi nov avtomobil, to prispeva k BDP-ju, enako velja v primeru, ko država investira v sistem javnega šolstva. A če, denimo, pride do izlitja nafte v morju, katerega čiščenje morajo kriti davkoplačevalci, izdatek prav tako prispeva k BDP-ju (O'Neill v D'Alisa in drugi, 2019, str. 100). Pomemben vidik, ki ga omenjen kazalnik ne upošteva, so tudi na tisoče ur prostovoljnega dela. BDP torej ponuja samo informacijo o tem, kako hitro se kolesa vrtijo, a zamolči bistvo – smer, v katero nas avtomobil pelje.
2. Feministična kritika: gre za kritiko, ki opozarja, da kazalnik BDP-ja ne upošteva nedenarnih dejavnosti, kot so, denimo, vzgoja otrok, skrb za gospodinjstvo, samooskrba ali prostovoljstvo, saj zasleduje samo dejavnosti, pri katerih se delo spreminja v denar. Gledano z vidika BDP-ja je torej stare starše bolj zaželeno nastaniti v dom za upokojence, ki ga moramo mesečno plačevati, kot pa zanje skrbeti doma. Enako velja za varstvo otrok, s katerimi doma ostajajo večinoma ženske. Iz tega sledi feministična kritika, ki trdi, da je BDP v svojem smislu seksistično pristranski, saj na takšen način moško delovno silo prikazuje kot edini vir ekonomskega bogastva.
3. Ekološka kritika: BDP v svoji vrednosti prezre okolje. V končni vrednosti BDP-ja ni zajeta škoda, naložena ekosistemom, neobdelane in neznane naravne vire pa se obravnava brez vrednosti. Država lahko poseka vse svoje gozdove, izčrpa mineralne vire, onesnaži vodo in povzroči izumrtje številnih živalskih vrst, a to na vrednost
19
BDP-ja ne bi imelo vpliva. Samo če se posekane gozdove spremeni v papir ali pa živali proda v obliki živila, se to po merilih BDP-ja šteje kot produktivno.
4. Kritika kapitala: BDP ne upošteva nadaljnjega razvoja (nazadovanja ali napredka) proizvodnega, družbenega ali nečloveškega kapitala. Vrednost univerzitetne stavbe, njenega logotipa ali diplome šteje samo v trenutku, ko nekdo plača šolnino, pa čeprav se lahko njihova vrednost v prihodnosti spremeni. Še boljši primer pa je morda to, da bi se sprememba zgodovinske pariške cerkve Notre Dame v poslovno stavbo štela za dodatno bogastvo.
5. Kritika pravičnosti: gre za kritiko, ki poudarja, da BDP ne ponuja vpogleda o razdelitvi dohodka in premoženja. Skupna vrednost sledi toku denarja, a smeri toka ne zasleduje. Z drugimi besedami: nič ne pove o tem, katera roka daje, katera pa jemlje. V primeru, ko se denarne menjave zgodijo znotraj nizkega odstotka najbogatejših ljudi, se BDP na prebivalca zviša, stopnja revščine pa medtem ostane enaka ali pa se celo poveča. Prav tako lahko imata dve državi popolnoma enaki stopnji gospodarske rasti v določenem obdobju, čeprav je ena uspela zmanjšati družbeno neenakost, druga pa ne.
6. Post-razvojna kritika: na svetu obstaja več vizij blaginje. Če zahodna družba blaginjo dojema kot stanje, v katerem si lahko skorajda vsak privošči nakup avtomobila ali najnovejšega mobilnega telefona, družbe 'tretjega sveta' blaginjo dojemajo kot skupnost, kjer vsi živijo v sožitju in vzajemnosti. Post-razvojna kritika BDP kritizira, ker ignorira različna dojemanja blaginje in vsiljuje svojo univerzalno matrico napredka. Zahodne družbe na podlagi BDP-ja merijo in primerjajo gospodarsko produktivnost katere koli družbene skupine na svetu, ne glede na njihove tradicije in želje. Zahodni svet tako družbe z nižjo stopnjo BDP-ja opredeljuje kot zaostale in nerazvite. Kar lahko, ko gre za dva različna diskurza, razumemo kot zgrešeno.
A kljub vse glasnejšim kritikam BDP še naprej ohranja in celo nadgrajuje svojo moč in svoj monopol nad družbeno blaginjo. Zdi se, kot da strokovnjaki namerno ignorirajo vse te glasove kritik. In pogosto to počnejo prav z namenom okrepitve svojega položaja v družbi (Fioramonti, 2013, str. 122).
Fioramonti (prav tam, str. 126) še trdi, da pri BDP ne gre zgolj za številko, ampak predvsem za način organiziranja družbe na podlagi predstave o trgih kot edinih proizvajalcih bogastva.
20
Bolj kot navadna številka je močno politično orodje, njegov izvor in razvoj pa sta globoko prepletena z najbolj temeljnimi političnimi boji prejšnjega stoletja. Kritično obravnavati BDP torej pomeni pod vprašaj postavljati samo tržno gospodarstvo. In če to drži, nadomestitev BDP- ja ni tehničen, ampak političen projekt (O'Neill v D'Alisa in drugi, 2019, str. 101).
Z njim se strinja tudi Göpel (2016, str. 130), ki meni, da ima BDP močne posledice za širšo družbo, ki te kazalnike uporablja, saj te oblikujejo način, kako gledamo na stvari, na katere vidike smo pozorni in katere utemeljitve reproduciramo, s čemer smo se ukvarjali v prejšnjem poglavju.
Kritike BDP-ja in pozivi k njegovi odpravi so namreč v zadnjih letih vse glasnejši in ne pojavljajo se samo v krogu odrastnikov, pač pa tudi med ekonomisti. Ko govorimo o kritiki blaginje, velja omeniti ekonomista Jeorena C.J.M. van der Bergha (2007), ki meni, da je potreba po rasti BDP-ja po vsem svetu postala izjemno močna in postaja vse močnejša. V nadaljevanju navaja, da to krepijo tudi mednarodne organizacije kot sta IMF (Mednarodni monetarni sklad) in OESO (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj), večinoma sestavljene iz ekonomistov. A prav ti ekonomisti bi se po njegovem mnenju morali zavedati, da BDP ni ustrezen svetilnik za usmerjanje gospodarstva, vsaj kadar je končni cilj služenje blaginji. Van der Bergh gre še dlje in v svojih delih zastopa stališče, da se morajo ekonomisti jasno izraziti glede pomanjkljivosti kazalnika BDP-ja in njegovih posledic, saj politične in gospodarske odločitve, ki temeljijo na omenjenem kazalniku, vodijo v nižjo blaginjo.
Da je glavni ugovor proti BDP-ju kot merilu blaginje implicitna obravnava razdelitve dohodka, meni tudi Sen (1976). Kazalnik BDP-ja na prebivalca namreč poudarja povprečni dohodek, a ta bolj malo pove o stanju, saj ne upošteva porazdelitve dohodka med posamezniki, kar pomembno vpliva na posameznikovo in družbeno blaginjo.
Zagovorniki kazalnika BDP pa so na drugi strani mnenja, da z rastjo BDP-ja pride do zmanjševanja dohodkovne neenakosti, saj lahko višji BDP ponudi več finančnih možnosti za javne izdatke, ki prerazporejajo dohodek – denimo za programe, ki krepijo socialno varnost, kar posledično prispeva k višji družbeni blaginji (van der Bergh, 2007).
4.2 Empirična podpora predlogu
Obstoječi empirični dokazi kažejo, da je mogoče doseči visoke družbene kazalnike brez visokih ravni BDP-ja na prebivalca. Po določeni točki se namreč razmerje med BDP-jem na prebivalca in družbenimi kazalci začne rušiti. V ZDA in Združenem kraljestvu na primer ravni sreče ostajajo nespremenjene od začetka sedemdesetih let, kljub znatni rasti realnega BDP-ja na
21
prebivalca. Anketa Gallup World priča, da imajo številne države (Nemčija, Avstrija, Švedska, Nizozemska, Avstralija, Finska, Kanada, Danska in predvsem Kostarika) višjo raven blaginje kot ZDA z manj BDP-ja na prebivalca (Hickel, 2019).
Po podatkih Svetovne banke (The World Bank, b.d.) je evropski BDP na prebivalca za kar 40 odstotkov nižji od ameriškega, kljub temu, da Evropska unija deluje bolje v skoraj vseh družbenih kategorijah, saj so evropske države bolj enakopravne in bolj zavezane k javnim dobrinam.
Kubiszewski, Costanza, Franco in drugi (2013) so v svoji obsežni študiji zbrali ocene takoimenovanega Kazalnika pristnega napredka (GPI) in drugih kazalnikov za 17 svetovnih držav, pri tem pa zajeli kar 53 odstotkov svetovne populacije. Prišli so do ugotovitve, da se je BDP od leta 1950 povečal za več kot trikrat, pri tem pa se je gospodarska blaginja po oceni GPI-ja, ki ga podrobneje obravnavamo v naslednjih podpoglavjih, od leta 1978 dejansko zmanjševala.
Vir: Kubiszewski in drugi (2013) 4.3 Alternativa 1: Biofizični in družbeni kazalniki
Ker gre pri gibanju za odrast predvsem za zmanjšanje vpliva na okolje, ki posledično za seboj sproži še ostale pozitivne učinke, je pomembno, da poleg družbenih kazalnikov upoštevamo tudi biofizične. Fiskalne politike bi torej morale ocenjevati vplive na družbeno blaginjo in okolje hkrati, zato bi morali, ko pride do odločevalskih procesov, količinsko ovrednotiti Slika 1: Primerjava BDP in GPI
22
biofizične kazalnike (izpuste CO2, rabo naravnih virov, porabo in oneznaževanje vode, spremembo rabe tal …) in jih povezati z doseganjem družbenih kazalnikov (prihodek, družbena enakost, izobrazba, dostop do energije, zaposlenost …) Z drugimi besedami – meriti bi bilo treba, kako dobro živimo, in hkrati, koliko pri tem upoštevamo planetarne omejitve (Pistotnik, b.d.).
Da na svetu trenutno ni države, ki bi zadoščala obema pogojema hkrati, je pokazala raziskava Univerze v Leedsu iz leta 2018, v katero so vključili kar 150 držav. Študija Dobro življenje za vse znotraj planetarnih meja6 predstavlja prvo študijo, ki je količinsko ovrednotila nacionalno rabo virov, povezano z doseganjem blaginje in dobrega življenja. (D'Alisa in drugi, 2019, str.
17).
Slika 2: Biofizične meje v primerjavi z doseganjem blaginje po državah
Vir: A Good Life For All (2018)
6 Vključenih je bilo 11 socialnih kazalnikov (zadovoljstvo z življenjem, zdrava pričakovana starost, prehrana, sanitarije, prihodek, dostopnost do elektrike, izobraževanje, družbena podpora, demokratična kakovost, družbena enakost in zaposlenost) in 7 biofizičnih kazalnikov (emisije CO2, pesticidi, poraba in onesnaženje vode, sprememba uporabe zemlje, okoljski in materialni odtis).
23
Izmed vseh držav se je želenim parametrom najbolj približal Vietnam. Slovenija denimo ostaja daleč zadaj, saj kljub visokim socialnim kazalnikom močno presega skoraj vse biofizične meje (prav tam, str. 18).
4.4 Alternativa 2: Kazalnik resničnega napredka (GPI)
Gre za enega od peščice kazalnikov onstran BDP-ja, ki se ponuja kot alternativa za boljši približek trajnostni gospodarski in družbeni blaginji. Pri tem odpravlja pet pomanjkljivosti BDP-ja (Talbarth in Webb, 2014):
1. Slabo povezavo med potrošnjo in kakovostjo življenja
2. Neupoštevanje izdatkov za obrambo, ki ne izboljšujejo družbene blaginje 3. Neuspeh BDP-ja pri obravnavi negativnega vpliva na okolje in trajnosti 4. Izključevanje vseh netržnih koristi in stroškov
5. Neodzivnost na neenakost
V nasprotju z BDP-jem gre pri GPI-ju za kazalnik, ki je zasnovan na način, da odgovarja na dve ključni vprašanji o gospodarski dejavnosti:
1. Kateri del gospodarske dejavnosti je dejansko povezan z resnično gospodarsko blaginjo?
2. Kateri del te dejavnosti je dolgoročno vzdržen?
Formula zajema sedem glavnih kazalnikov7, posebno pozornost pa namenja okoljskemu odtisu.
V izračunu so namreč zajeti stroški politik, ki degradirajo okolje in koristi tistih, ki zmanjšujejo stroške onesnaževanja (prav tam).
GPI sicer ni popoln pokazatelj blaginje ali napredka, saj je pogosto omejen zaradi pomanjkanja ustreznih družbenih in okoljskih podatkov, je pa boljši približek kot BDP, ki dejansko nikoli ni bil mišljen kot merilo blaginje. Večino ocen v sklopu GPI-ja so sicer do zdaj pripravile akademske skupine in nevladne organizacije, odsotnost državnih institucij pa kaže na njegovo splošno neuveljavljenost. Da pa ima kazalnik GPI velik potencial, priča dejstvo, da sta ga dve zvezni državi v ZDA – Maryland in Vermont sprejeli kot uradni kazalnik blaginje.
(Kubiszewski in drugi, 2013). Kako nasprotujoča sta si pri izračunu blaginje GPI in BPD priča
7 GPI = Cadj + G + W − D − S − E – N. Kazalniki po vrsti od leve proti desni: osebna potrošnja, prilagojena razdelitvi dohodka; rast kapitala in neto sprememba v globalnem položaju; nedenarni prispevki k blaginji npr.
gospodinjsko ali prostovoljno delo; izdatki za obrambo; izčrpavanje družbenega kapitala npr. stroški kriminala, izguba prostega časa; stroški degradacije okolja; izčrpavanje naravnega kapitala (Bagstat in Shammin, 2012).
24
tudi graf na prejšnji strani, kjer je zelo jasno razvidno, kako BDP od druge svetovne vojne strmo raste, medtem ko GPI na določenem delu celo pada, v splošnem pa stagnira.
4.4.1 Kritika GPI
Čeprav je GPI zasnovan kot merilo resnične blaginje in trajnosti, kritiki menijo, da se bolj osredotoča na uresničevanje prvega cilja, trajnost pa zapostavlja. Nekateri izpostavljajo tudi slabo razlikovanje med izdatki za osebno potrošnjo, ki so škodljive narave, denimo izdatki za zdravstveno varstvo, ki dejansko ne prispevajo k boljšemu zdravju ali potrošnjo, usmerjeno v nezdrava živila in dejavnosti, ki ne prispevajo k boljšemu družbenemu počutju. Kazalnik bi moral obravnavati tudi vprašanje psihičnega počutja, na katerega vplivajo ekosistemske storitve, ki jih zagotavlja naravni kapital (Talbarth in Webb, 2014).
Nekateri kritiki opozarjajo tudi, da je skoraj nemogoče vnaprej določiti, ali je proizvodni sistem trajnosten ali ne in ali bodo na voljo tehnološki nadomestki, ki bodo nadomestili neobnovljive vire (Lawn, 2013). Ker naj bi šlo za prevelik izziv, kritiki menijo, da se GPI sploh ne bi smel lotiti vprašanja trajnosti. A glede na močno vlogo, ki jo ima BDP pri pospeševanju gospodarske rasti in posledično škodljivih praks, je potreba po kazalniku, ki bi celovito zaobjel vprašanje trajnosti v povezavi z blaginjo, iz dneva v dan vse večja (Talbarth in Webb, 2014).
25 5 ODRAST – POT V RECESIJO?
Prav na dan, ko smo pričeli s pisanjem tega poglavja, in ko v mnogih državah po svetu divjajo obsežni požari, kot jih svet še ni videl, je svetovno javnost pretreslo poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe, v katerem znanstveniki na 4000 straneh pozivajo k hitremu in odločnemu ukrepanju proti podnebnim spremembam. Stanje, v katerem se Zemlja nahaja, je namreč zaskrbljujoče, in to niso samo podnebne spremembe, ampak podnebni kaos, so opozorili. Nevaren mejnik – dvig globalne temeprature za 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustirjsko dobo – pa bi svet po napovedih poročila lahko dosegel že čez 20 let. Prav to je tudi meja, za katero so se države zavezale, da se ji bodo za vsako ceno poskušale izogniti, saj bo takšen dvig po napovedih za človeštvo pomenil katastrofalne posledice.
Družba je sedaj pred veliko dilemo: če se odrečemo rasti, tvegamo gospodarski in družbeni kolaps, toda nenehna gonja za rastjo ogroža naše ekosisteme, od katerih je odvisno naše dolgoročno preživetje (Jackson v D'Alisa in drugi, 2019, str. 213). Zato se je na tej točki smiselno ozreti k odrasti in nadaljevanje poglavja nameniti povezavi med odrastjo in recesijo.
Največji skepticizem do odrasti temelji ravno na trditvi, da svet v primeru prehoda na odrast čaka družbeni kolaps in recesija, kot ji človeštvo še ni bilo priča.
5.1 Dekoloniziacija imaginarija
Pojem in projekt dekolonizacije imaginarija, značilnega za jezik odrasti, temelji na dveh virih.
Prvi je filozofija Corneliusa Castoriadisa8, drugi pa temelji na antropološki kritiki imperializma.
Ta dva vira sta, poleg ekološke kritike, intelektualni izvir odrasti. Medtem ko se Castoriadis osredotoča na imaginarij, je pri antropologih fokus na dekolonizaciji (Latouche v D'Alisa in drugi, 2019, str. 105).
Če sta rast in razvoj, ki smo ju podrobneje obravnavali v prejšnjih poglavjih, prepričanji in zato imaginarna pomena, kot je tudi napredek in vse ostale temeljne ekonomske kategorije, potem moramo, če jih želimo zapustiti, razveljaviti in preseči – spremeniti imaginarij. Ustvarjati družbo odrasti pomeni dekolonizirati naš imaginarij, torej spremeniti svet preden bo sprememba spremenila nas (prav tam).
8 Castriadisov nauk je nauk, ki priča o tem, da mora priti do nove imaginarne stvaritve večjega obsega, ki bi v središče človekovega življenja postavila druge pomene kot širjenje proizvodnje in potrošnje. Kot še pravi, to ni potrebno zgolj zato, da se izognemu dokončnemu uničenju planeta, ampak predvsem zato, da ubežimo fizični in moralni obubožanosti sodobnega človeštva (Latouche v D'Alisa in drugi, 2019, str. 105).
26
Pri stalni potrebi po rasti in razvoju gre za proces konverzije mentalitet in ko na Zahodu govorimo o kolonizaciji imaginarija, gre za mentalno invazijo, kjer smo tako žrtve kot storilci.
V veliki meri pa gre za samokolonizacijo in pa, četudi se sliši grobo, prostovoljno suženjstvo.
Pri dekolonizaciji imaginarija gre torej za spremembo nastavitev v naši miselnosti. A ta razstrupitev ni mogoča brez prej izpolnjenega pogoja in to je prehod k družbi odrasti. Recept je torej v zapustitvi potrošniške družbe, izhod pa se skriva v zavrnitvi oglaševalske industrije, gonilne sile današnje ideologije. In gibanje odrastnikov v veliki meri temelji tudi na ideji zmanjšanja oglaševanja (prav tam, str. 107).
5.2 Besednjak – odrast vs. recesija
Naš koloniziran imaginarij je torej tisti, ki nam onemogoča, da bi lahko pretrgali povezavo med padcem BDP-ja in recesijo, ki mora za tem nujno slediti. Ekonomija je človeški izum in taka posledica je pravilo igre tega izuma. Hickel (2020) trdi, da gre pri tem za nameren poskus zavajanja, saj je odrast sama po sebi popolno nasprotje recesiji. Da bi poskusil prekiniti to zakoreninjeno povezavo, je nanizal tudi šest razlag, ki po njegovem mnenju nazorno opišejo, zakaj odrast ni enako recesija, povzemamo pa jih v nadaljevanju:
1. Odrast je načrtovana, skladna politika za zmanjševanje vplivov na okolje, zmanjšanje neenakosti in izboljšanje blaginje. Recesije pa medtem niso načrtovane in ne ciljajo na nič od tega. Namen recesije ni zmanjševati vpliva na okolje, vsekakor pa niso namenjene zmanjšanju neenakosti in izboljšanju blaginje, ampak ravno nasprotno.
2. Odrast ima selektiven pristop k zmanjševanju gospodarske aktivnosti. Prizadeva si zmanjšati ekološko uničujočo in družbeno manj potrebno proizvodnjo, hkrati pa želi razširiti sektorje, pomembne za družbo, kot so zdravstvo, izobraževanje, oskrba … Recesija pa nasprotno ne selekcionira tako pametno. Pogosto uniči družbeno pomembne sektorje, hkrati pa krepi za družbo manj potrebne. V sedanji krizi covida-19 so bili denimo šole, rekreacijski centri, javni prevoz negativno prizadeti, medtem pa se je Amazon širil in delnice rasle v višave.
3. Odrast uvaja politike za zmanjševanje brezposelnosti in izboljšanje poslovanja, na primer s skrajšanjem delovnega tedna, uvedbo delovne garancije in z uvajanjem programov preusposabljanja. Odrast je izrecno osredotočena na ohranjanje in izboljšanje življenja ljudi kljub zmanjšanju skupne gospodarske aktivnosti. Recesija, nasprotno, vodi v množično brezposelnost.
27
4. Odrast želi zmanjšati neenakost in pravičneje prerazporejati dohodek, recesija pa, nasprotno, neenakost poslabša. Paketi pomoči zaradi epidemije koronavirusa to tudi jasno pokažejo – bogatili so najbogatejše. Milijarderji so svojemu bogastvu prištevali milijarde, medtem ko je najrevnejše prebivalstvo pristalo v še večjem pomanjkanju.
5. Odrast si prizadeva razširiti univerzalne javne dobrine in storitve, kot so zdravstvo, izobraževanje, javna stanovanja in prevoz. Recesija pa kvečjemu zmanjšuje porabo za javne storitve.
6. Odrast je načrt za hiter prehod na obnovljive vire energije, obnovo biotske raznovrstnosti in zaščito pred ekološko katastrofo. Vlade med recesijo takšne načrte po navadi opustijo, saj se namesto tega osredotočijo na ponovno rast, ne glede na stroške, ki jih bo pri tem moralo plačati okolje.
Za odrast in recesijo obstajajo različne besede, ker sta si med seboj popolnoma različni. Recesije se namreč zgodijo, ko gospodarstva, odvisna od rasti, prenehajo rasti. Odrast pa na drugi strani zahteva popolnoma drugačno gospodarstvo – tako, ki ne potrebuje rasti, da bi lahko zagotavljalo pravičnost in blaginjo, pa čeprav se aktivnost gospodarstva zmanjša (prav tam, 2020).
Mnogi kritiki napačno trdijo, da odrastniki nasprotujejo rasti BDP-ja, zato je tukaj pomembno poudariti, da pri tem ne gre za to. Brez kazalnika BDP-ja rasti BDP-ja sploh ni mogoče izmeriti, kar bolj izraža nepomembnost rasti BDP-ja kot pa nasprotovanje rasti. Kot opozarja van der Bergh (2007), pozivov k ukinitvi BDP-ja kot indikatorja gospodarskega napredka in blaginje ljudi ne bi smeli napačno interpretirati v smislu teženj k omejevanju rasti dohodkov posameznikov, saj gre tukaj za družbeno in okoljsko perspektivo.
5.3 Deekonomizacija
Po koncu gospodarske krize v Evropi in Združenih državah Amerike je bila temeljna dilema, ali pas zategovati ali povečati proračunski deficit. V konvencionalnem ekonomskem smislu lahko trdimo, da zategovanje pasu ne deluje. A v smislu odrasti rešitev ni niti zategovanje pasu niti večji deficit. Oboje je namreč problem. Cilj obeh ukrepov je obnovitev rasti. Tudi tisti, ki si želijo porabe in rasti le kratkoročno za izhod iz krize in upajo, da bodo nekoč presegli idejo rasti, se ne zavedajo, da ta "nekoč" ne bo prišel nikoli, saj se rast trajno legitimira prav s strahom pred ponovno recesijo in krizo (D'Alisa in drugi, 2019, str. 272).
28
Ideja odrasti je to obrniti. Vzpostaviti pogoje za gospodarstvo, ki za preživetje ne bo odvisno od neprestane legitimizacije strahu pred ponovnimi recesijami. Parrique (2017, str. 248 in 251) omeni deekonomizacijo. Gre za manjši gospodarski um v manjšem in počasnejšem gospodarskem telesu. Medtem ko prevladujoča zastopanost gospodarstva in z njim povezane prakse obravnavajo naravo in družbo kot dejavnik produkcije, odrast obrača ta hierarhični red z namenom ustvarjanja podlage za razumevanje blaga kot majhnega dela družbenih razmerij, ki so vgrajena v kulturo in naravo. Odrast si prizadeva za stanje harmonije, kjer je gospodarstvo dovolj majhno in počasno, da ga lahko demokratična družba odgovorno vodi. Cilj je sinhronizirati tempo zahtev gospodarstva s tempom političnega in ekološkega življenja. Hitrost gospodarstva se torej določi glede na sposobnost okolja pri obnavljanju virov in absorbciji odpadkov. Na tej točki je pomembno poudariti, da pobeg stran od gospodarstva, kot ga poznamo danes, ne pomeni popolnega izhoda iz običajnih gospodarskih dejavnosti, kot je denimo tržna izmenjava blaga, temveč relativno zmanjšanje gospodarske sfere do te mere, da podpira družbeno in ekološko merilo.
29 6 LAUDERDALEJEV PARADOKS
V tretjem poglavju diplomskega dela smo natančneje razložili povezavo med gospodarsko rastjo in umetnim ustvarjanjem pomanjkanja. Pri tem smo ugotovili, da gre pri kapitalizmu uradno za ideologijo, ki ustvarja enormno izobilje – pomislimo samo na ogromno količino raznovrstnih izdelkov različnih proizvajalcev, ki jih lahko najdemo na trgovskih policah ali pa na spletu. Izbira še nikoli ni bila večja. A gre vendarle, kot smo lahko videli, pri kapitalizmu za sistem, ki je odvisen od neprestane proizvodnje umetnega pomanjkanja. Gre pravzaprav za očitno protislovje, ki ga imenujemo tudi Lauderdalejev paradoks.
Vzorec, po katerem kapitalistična rast ustvarja primanjkljaj, je davnega leta 1804 prvič zaznal James Maitland v svoji raziskavi o naravi in izvoru javnega bogastva ter o sredstvih in vzrokih za njegovo povečanje. V svojem članku njegove ugotovitve povzemata Foster in Clark (2009), ki poudarjata, da je Maitland že takrat prišel do ugotovitve, da obstaja obratna povezava med zasebnim bogastvom in javnim bogastvom na način, da je povečanje prvega namreč možno le na račun zmanjšanja drugega – z drugimi besedami to pomeni, da je ustvarjanje pomanjkanja nujen predpogoj za to, da ima nekaj vrednost. In pogosto se dogaja, da se pomanjkanje ustvarja tudi za dobrine, ki so skupne in jih imamo več kot dovolj, denimo za vodo ali hrano. Maitland je v svojem delu že takrat na primeru vode opazil, da je prihodnost gospodarstva v rokah BDP- ja. Podal je primer, kjer posameznik ustvari monopol nad vodo, za dostop do nje zaračunava določeno vsoto denarja in tako poveča svoje zasebno bogastvo. S tem pa bi se povečalo tudi tisto, kar je Maitland imenoval "vsota individualnega bogastva," kar danes imenujemo BDP.
Isti proces, kot ga je opisal Maitland, se dogaja tudi danes, a v mnogo večji obliki. Tukaj gre prevdsem za neskončne valove privatizacije izobraževanja, zdravstva, prevoza, naravnih znamenitosti, vode itd. Javne dobrine so že od vzpona kapitalizma pod napadom zaradi zasebnih interesov in potrebe po gospodarski rasti, leto 2008 in svetovna gospodarska kriza pa sta ta proces le še dodatno poglobila.
Zadnja leta je tej dinamiki, kot poudarja Hickel (2019, str. 64) dodan nov element, kjer se Lauderdalejev paradoks razkriva tudi v procesu ekološkega zloma. Z destabilizacijo biosfere, od katere je odvisno človeško življenje, postaja jasno, da je bilo največje javno bogastvo vseh, in to je celovitost planetarne biosfere, žrtvovano na račun zasebnega bogastva.
30
Formulo za razrešitev Lauderdalejeva paradoksa ponuja odrast, saj gre pri nevtralizaciji paradoksa za obratnost – odrast je tista, ki ponuja ideje za reorganizacijo gospodarstva, ki ustvarja obilo javnega bogastva na račun zasebnega. Tak način bi naj ljudi osvobodil pritiskov, ki jih povzroča umetno pomanjkanje, s čimer se ukvarjamo v naslednjem in hkrati tudi zadnjem poglavju pričujočega diplomskega dela.
31 7 TEORIJA RADIKALNEGA IZOBILJA
Teorijo radikalnega izobilja je v svojem znanstvenem članku z istoimenskim naslovom opisal in poimenoval Jason Hickel – avtor, ki nas je ob prebiranju omenjenega članka tudi navdihnil za pisanje tega diplomskega dela.
Za kakšno teorijo gre, smo nakazali na koncu prejšnjega poglavja, ko smo kot rešitev Lauderdalejevega paradoksa navedli širitev javnega in ožanje zasebnega bogastva. Pri teoriji radikalnega izobilja gre za odgovor na omenjen paradoks in skupek predlogov, pri tem pa se avtor opira na ideje in predloge odrasti.
Cene stanovanj v Ljubljani so se v zadnjih šestih letih skoraj podvojile, primanjkuje javnih najemniških stanovanj, kar vzpodbuja nenadzorovano rast zasebnih stanovanjskih kompleksov.
Mladi, ki pa so se vendarle odselili od doma, večinoma živijo v stanovanjih, ki so last staršev, sledi najem in šele nato lastništvo stanovanja. Do lastništva mladi večinoma pridejo z dedovanjem, če pa že nekako pridejo do svojega stanovanja jim pogosto na pomoč priskočijo starši (Mladinski svet Slovenije, 2015). Vse bi bilo popolnoma drugače, če bi država določila najvišjo ceno stanovanj in tako preprečila neomejeno rast cen (Hickel, 2019, str. 65).
Če bi država okrepila sistem javnega prevoza, bi manj ljudi čutilo potrebo po lastnem avtomobilu. Danes je avtomobil simbol družbenega statusa in s tem, ko so se predmestja širila vse globje v podeželje, kjer pogosto ni ustreznega javnega prevoza, je zasebni avtomobil postal navidezna potreba mnogih gospodinjstev (Alexander in Gleeson, 2019). Država torej z zapostavljanjem sistema javnega prevoza omogoča zasebnim avtomobilskim podjetjem bogatenje na račun večje prodaje avtomobilov, pozabiti pa ne smemo niti na megakorporacijo Uber. Država bi lahko ustvarila javne alternative, s čimer bi omogočila pojav splošnih platform, ki bi ljudem omogočale izmenjavo njihovih materialnih virov, ne da bi morali zasebnim monopolom plačevati pretirane in nepotrebne pristojbine (Hickel, 2019, str. 65).
Z razširitvijo javnih dobrin ter s pravičnejšo prerazporeditvijo obstoječega dohodka lahko ljudem omogočimo dostop do blaga, ki ga potrebujejo za dobro življenje, ne da bi za to potrebovali visoko raven dohodka. Ljudje bi lahko manj delali in še vedno uživali v kakovosti življenja, s čimer bi ustvarili manj nepotrebnih stvari in tako ustvarili manjši pritisk za nepotrebno potrošnjo (prav tam).
32
Medtem bi se ljudje z več prostega časa lahko zabavali, uživali v zasebnosti z bližnjimi, skrbeli za prijatelje in sorodnike, kuhali zdravo hrano, telovadili in uživali v naravi, s čimer bi preprečili nepotrebne vzorce porabe, ki so posledica kroničnega pomanjkanja časa. Priložnosti za učenje in razvijanje novih veščin, kot so glasba, vzdrževanje, pridelava hrane in izdelava pohištva, bi prispevale k lokalni samooskrbi (Alexander in Gleeson, 2019).
Pomemben člen v teoriji radikalnega izobilja je tudi prepoved oglaševanja, ki bi ljudi osvobodila občutka pomanjkanja, ki ga oglaševanje povzroča. Hickel (2020) meni, da bi, ko bi bili ljudje zaradi povečanja javnega bogastva osvobojeni pritiskov, ki jih ustvarja umetno pomanjkanje, prisila ljudi, da tekmujejo za vedno večjo produktivnost, sčasoma zamrla.
Svojega časa in energije nam ne bi bilo več treba vlagati v nenehno naraščajočo proizvodnjo, porabo in okoljsko uničenje. Gospodarstvo bi posledično prineslo manj, vendar bi tudi potrebovalo veliko manj. Bilo bi manjše, ampak kljub temu obilnejše. Gre v bistvu za ustvarjanje gospodarstva, ki za svoj obstoj ne potrebuje gospodarske rasti in protistrup za kapitalizem.
33 8 SKLEP
Eden od večjih izzivov sodobne države je v 21. stoletju postala okoljska kriza in dejstvu, da človeštvo trenutno bije svojo najpomembnejšo bitko, ne moremo ubežati. Države po svetu mrzlično iščejo rešitev, a vse bolj se zdi, da je ne želijo najti. Raje prodajajo utopične zgodbe o tem, kako lahko planet in življenje na njem rešimo z ločevanjem odpadkov, prepovedjo prodaje plastičnih slamic in trajnostno rastjo. Rešitev je medtem znana že kar nekaj časa in tudi države se tega dobro zavedajo, a potreba po neprestani gospodarski rasti je močnejša. Kajti to, da se sistem odloči odpovedati rasti zato, da bi lahko rešil okoljsko, družbeno in ekonomsko krizo, za seboj povleče (vsaj zaenkrat) nepredstavljivo posledico in ta posledica se imenuje konec kapitalizma, pojma, ki se zdi nepremagljiv. Pa je res?
Uvodoma smo odrast predstavili kot alternativo kapitalizmu. V luči okoljske krize je zato potencial odrasti morda večji, kot si lahko predstavljamo. In ne samo zato, ker gre za projekt, s katerim lahko rešimo okoljsko problematiko, ampak tudi zato, ker lahko z njim dosežemo družbeno in ekonomsko pravičnost, zmanjšamo neenakost, povečamo stopnjo demokracije in kar je najpomembnejše – postanemo družba, ki ne stremi k neprestanemu hotenju po nepotrebnih in umetno ustvarjenih potrebah, saj nas ravno to početje dela nesrečne, hkrati pa prestavlja gorivo za obstanek in reprodukcijo kapitalizma. Potencial odrasti se sicer ne kaže samo v njeni biti, ampak tudi v kvaliteti in moči koncepta samega. Za njim namreč stoji na tisoče strokovnjakov, znanstvenikov in študij. V desetletjih raziskovanja so skupaj ustvarili teorijo, za katero lahko rečemo, da naslavlja in odpira vprašanja, ki so vsa leta prej ostajala spregledana. Odrast odpira nov prostor, ki ponuja razpravo o modelu drugačnega razvoja in omogoča premisleke o drugačni družbi – družbi, ki za svoj obstoj in blaginjo ni odvisna od neprestane gospodarske rasti.
Precejšen del diplomskega dela je posvečen kritiki gospodarske rasti in bruto domačega proizvoda, ki mora neustavljivo rasti. Ugotavljamo, da se kot družba nismo sposobni odreči rasti, razloge za to pa lahko najdemo v sistemski in miselni strukturi. Hkrati pa se kot družba ne zavedamo, da neprestana gospodarska ras v nedogled ni možna. Tukaj bi sicer radi poudarili, da je gospodarska rast, ki sicer na trenutni točki povzroča najrazličnejše krize in temelji na izkoriščanju zemeljskih virov in tudi delovne sile, omogočila visok življenjski standard, temu nihče ne more oporekati. Brez rasti nam civilizacijskega preboja v takšni meri nikoli ne bi uspelo doseči, a ključen moment je zavedanje, predvsem pa spoznanje, da smo kot družba prišli
34
do točke, ko se bomo morali ozreti v drugačno smer. A zdi se, kot da tega ne znamo in ne moremo uvideti. In povsem normalno je, da je tako, saj smo ugotovili, da gre pri obsedenosti družbe z neprestano rastjo za ideologijo, ki živi znotraj nas. Gre za nekaj nezavednega in avtomatiziranega, ampak to še ne pomeni, da je to tudi absolutna resnica.
Obsežna kritika bruto domačega proizvoda, ki smo jo v pričujočem diplomskem delu izpostavili, je posledica današnjega časa. Pomembno je zavedanje, da se je BDP razvil v obdobju, ko se svet ni soočal z enakimi izzivi in v tistem času je to bil morda edini učinkovit recept za napredek človeštva. Svetovna slika je bila takrat namreč popolnoma drugačna. Danes kot družba nimamo več potrebe po reševanju posledic vojne, pač pa po izboljšanju blaginje ljudi v okviru okoljskih omejitev.
Analiza je pokazala, da moramo ukinitev BDP-ja kot edinega indikatorja ekonomskega napredka in blaginje ljudi oziroma odstop od imperativa gospodarske rasti v luči okoljskih omejitev nujno razumeti kot razvoj in ne kot recesijo ali nazadovanje. Ugotavljamo, da bi lahko ta sprememba v miselni strukturi ljudi bila ključna za uspeh odrastnikov v boju proti fenomenu rasti. Če se bodo države nekoč vendarle odločile za nadaljnji razvoj in prehod z idej rasti na prizadevanja za odrast, bodo morale BDP zamenjati z drugimi kazalniki, saj se kot družba danes soočamo s povsem drugačnimi težavami, ki jih kazalniki BDP-ja ne naslavljajo in na takšen način ustvarjajo lažno predstavo o napredku in blaginji ljudi.
V diplomskem delu kot enega izmed možnih kazalnikov navajamo Kazalnik resničnega napredka ali GPI, ki sicer ima nekaj pomankljivosti, a za razliko od BDP-ja naslavlja dve ključni težavi, s katerimi se soočamo pri meritvi blaginje na podlagi BDP-ja. Kazalnik resničnega napredka nam omogoča izmeriti, ali je gospodarska dejavnost v nekem določenem obdobju tudi dejansko povezana z resnično blaginjo in kar je v okoljskem okviru najpomembnejše – ukvarja se z vprašanjem dolgoročne vzdržnosti te dejavnosti. Potencial torej obstaja, a težava se pojavi, ko pride do podatkov. Ker ne gre za mednarodno priznan kazalnik, je dostop do številnih informacij otežen ali pa celo onemogočen. Držav, ki bi vsaj vzporedno z mednarodno priznanim BDP-jem, blaginjo merile še s katerim drugim kazalnikom, je malo, zdi pa se, da vsaj zaenkrat alternativnim merilnikom niso naklonjene. Ta vloga je v veliki večini v rokah nedržavnih institucij in nevladnih organizacij, kar bi se moralo spremeniti. Prav države so tiste, ki razpolagajo s ključnimi podatki in če same še ne izvajajo alternativnih meritev, bi morale biti njene institucije naklonjene vsaj podajanju celovitih informacij.
35
Za sodobni kapitalistični sistem lahko na podlagi Lauderdalejevega paradoksa trdimo, da temelji na konfliktu, ki se udejanja na relaciji javno-zasebno. Gre za boj, kjer se zdi, da javno počasi, a vendarle izgublja. Zasebna last je namreč kraljica kapitalizma. A dejstvo je, da se bodo razmerja na tej relaciji v luči okoljske krize morala spremeniti in prepričani smo, da je prav to eden izmed predpogojev, ki morajo biti izpolnjeni, če želimo kot družba napredovati. Brez rešitve okoljske problematike si napredka kot človeštvo namreč ne moremo zagotoviti, obilja, ki velja za ideologijo kapitalizma, pa prav tako ne, ker je obilje zgolj iluzija ali pa še bolje zabloda današnjega časa. Kapitalizem je sistem, ki živi od neprestanega ustvarjanja umetnega pomanjkanja oziroma povpraševanja, javno pa mu pri tem stoji na poti, zato ga je sistem žrtvoval. Posledice so vidne v obliki okoljske, družbene in ekonomske krize.
Sistem, ki temelji na iluziji obilja, poskuša sicer odrast prikazati kot varčevanje, ki bo vse pahnilo v pomanjkanje in obup. A v resnici je ravno nasprotno. Medtem ko varčevanje zahteva pomanjkanje, da bi ustvarilo večjo rast, odrast zahteva obilje, da bi rast postala nepomembna.
Pravzaprav gre pri tem za neko vrsto radikalnega izobilja ali pa še bolje – za protistrup za kapitalizem. Da pa bi ta protistrup dejansko deloval, mora najprej priti do celovite ekonomske reimaginacije.
Ni pa ključno samo vprašanje ekonomske reimaginacije, ampak tudi demokratizacije. Imperativ rasti, ki se lahko brez težav ohranja v liberalni demokraciji, priča, da gre pri liberalni demokraciji za instrument, s katerim je razredu kapitalistov uspelo zavarovati svoje interese pred interesi ostalih razredov, saj s sistemom akumulacije ohranja nacionalno državo v odvisnem položaju. Iz tega izhaja, da gre pri prehodu na odrast dejansko za prehod v nov model demokratične ureditve. Rešitev omenjene uganke ob vse globji okoljski krizi bo zato zagotovo eden izmed ključnih izzivov za politično teorijo in prakso v 21. stoletju.
36 9 VIRI
1. A Good Life For All (b.d.). Dostopno prek: https://goodlife.leeds.ac.uk/
2. Alexander, S. in Gleeson, B. (2019). Degrowth in the Suburbs: A Radical Urban Imaginary. Palgrave Macmillan: London
3. Bagstad, K. in Shammin, R. (2012). Can Geniuine Progress Indicator better inform sustainable regional progress? – A case study for Northeast Ohio. Ecological Indicators, vol. 18, 330-341.
4. Blauwhof, F.B. (2012). Overcoming Accumulation: Is a Capitalist Seady-State Economy Possible? Ecological Economics, zv. 84, 254-261
5. D'Alisa G., Demaria F. in Kallis G. (ur.). (2019). Odrast: Besednjak za novo dobo.
Ljubljana: Studia Humanitatis.
6. Daly, H. (2019). Growthism: its ecological, economic and ethical limits. Real world economics review, zv. 87, 9-22.
7. Degrowth.info. (b.d.). Dostopno prek: https://degrowth.info/
8. Fioramonti, L. (2013). Gross Domestic Problem: The Politics Behind the World's Most Powerful Number. Zed Books: New York.
9. Foster, J.B. in Clark, B. (2009). The Paradox of Wealth: Capitalism and Ecological Destruction. Dostopno prek: https://monthlyreview.org/2009/11/01/the-paradox-of- wealth-capitalism-and-ecological-destruction/Gheorghica., A.E. (2012). The Emergence of La Decroissance. CES working papers, (4)1, 60-75.
10. Gheorghica., A.E. (2012). The Emergence of La Decroissance. CES working papers, (4)1, 60-75.
11. Göpel, M. (2016). The Great Mindshift: How a New Economic Paradigm and Sustainability Transformations go Hand in Hand. Wuppertal Institute: Berlin.
12. Hickel, J. (2019). Degrowth: a theory of radical abundance. Real world economics review, zv. 87, 54-68.
13. Hickel, J. (2020). What does degrowth mean? A few points of clarification.
Globalizations. DOI: 10.1080/14747731.2020.1812222
14. Jackson, T. (2019). Nova ekonomija. V D'Alisa G., Demaria F. in Kallis G. (ur.), Odrast:
besednjak za novo dobo (str. 213-216). Ljubljana: Studia Humanitatis.
