5. PROCES UČNEGA TRANSFERA IN VLOGA SPECIALNIH DIDAKTIK
O pomenu učnega transfera in o coni proksimalnega razvoja je pisal Vigotski.
Iz knjige: Batistič, Z. M. (2000). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Cona proksimalnega razvoja
Otroci ogromno pridobijo iz znanja in konceptualnih orodij, ki jim jih nudi njihova kultura. V modernih družbah večino tega poteka v šolah. Učitelji in vzgojitelji otrokom posredujejo stvari, ki so pretežke, da bi jih sami odkrili. Poučevanje mora biti korak pred razvojem, pomagati mora otroku, da postopoma obvlada tisto, česar sam ne bi zmogel.
S tem v zvezi Vigotski govori o coni proksimalnega razvoja. To je razdalja med dvema razvojnima linijama: med nivojem aktualnega razvoja (obstoječa raven razvoja), ki ga ugotavljamo prek samostojnega reševanja nalog, in nivojem potencialnega razvoja (mogoča raven razvoja), ki ga predstavlja reševanje problemov pod vodstvom odraslih ali v sodelovanju z bolj sposobnimi vrstniki. Cona proksimalnega razvoja ima bolj neposreden pomen za dinamiko intelektualnega razvoja in uspeh kot aktualni razvoj. Skladno s tem je najuspešnejše poučevanje tisto, ki je pred razvojem in ga vodi za sabo. Podobno kot Piaget tudi Vigotski poudarja, da pri učenju obstaja neka zgornja optimalna meja. Za vsako učenje obstaja optimalen čas oziroma občutljivo obdobje in prehitevanje ali zaostajanje učenja škoduje razvoju.
Vigotski je spontanemu razvoju pripisoval manjšo vlogo kot Piaget. Menil je, da zgolj z lastnim odkrivanjem mišljenje ne napreduje zelo daleč. Po njegovem je učenje bolj socialna izkušnja kot stvar individualnega odkrivanja, ki ga poganjajo kulturni cilji in ne težnja po notranjem ravnotežju. Vendar pa je tudi on zagovarjal aktivno vlogo otroka pri lastnem izobraževanju.
Otroci ogromno pridobijo iz znanja in konceptualnih orodij, ki jim jih nudi njihova kultura. V modernih družbah večino tega poteka v šolah. Učitelji otrokom posredujejo stvari, ki so pretežke, da bi jih sami odkrili. Poučevanje mora biti korak pred razvojem, pomagati mora otroku, da postopoma obvlada tisto, česar sam ne bi zmogel. Pri učenju je torej ključna didaktična vloga učitelja, vendar ne v smislu rigidne kontrole nad učenjem, kot so jo zagovarjali behavioristi. Vigotski je poudarjal tudi relacije z drugimi otroki. V šoli so pomembni skupni napori in medsebojna pomoč, ki so usmerjeni k skupnemu cilju, to je napredovanju. Otroci, ki so v miselnem razvoju pred ostalimi, lahko slednjim pomagajo pri razumevanju snovi in usvajanju znanja. S tem lahko tudi sami pridobivajo zlasti v smislu metakognicije, saj se z razlago drugim poveča razumevanje lastnega učenja.
Poučevanje ne dodaja novega k mišljenju, ampak povzroča nadaljnji razvoj mišljenja.
Vigotski je opozoril, da lahko učitelj (vzgojitelj) poučuje v korakih, kar pa ne pomeni, da se bodo otroci razvijali po njegovem planu, saj ima razvoj svoj lasten ritem. Pogosto se zgodi, da pri prvih nekaj korakih ni nobene spremembe v otrokovem razumevanju, nato pa pride do nenadne spremembe, ker je otrok uvidel generalni princip. Da bi do tega prišlo, mora učitelj (vzgojitelj) določiti vrsto nalog, za katere so otroci pripravljeni. Klasični testi ne dajejo zadostnega odgovora, ker ugotavljajo le aktualno raven razvoja, ničesar pa ne povedo o otrokovih zmožnostih, da bi se naučil novo. Preden otrok nekaj more sam narediti, lahko to naredi s pomočjo drugih, od katerih dobiva pomoč in usmeritve.
Iz zapiskov:
Otrok ima obstoječo raven razvoja. Področje proksimalnega razvoja je tisto, v katerem mora učitelj otroka pripeljati na raven, ki je otrok sam ne bi dosegel – do optimalne ravni.
Najpomembnejši je torej učitelj, ki bo pravilno znal uporabiti rekvizite, ki so mu na voljo (še
tako raznovrstni in številni rekviziti, ki jih učitelj ne zna ustrezno uporabiti pri uri športne vzgoje, nimajo za otroka nikakršne koristi).
Učni transfer je proces, ki omogoča prenos znanja na višjo raven. Poteka v socialnem, čustvenem, spoznavnem prostoru. Določena znanja lahko prenašamo z enega na drugo področje.
Nosilec učnega transfera je učitelj, sledi pa mu specialna didaktika. Specialne didaktike so dobre poti za prenos znanja.
Pri otroku je učni transfer močnejši kot pri odraslem in hkrati tudi pozitiven, kar pomeni, da pridobljene informacije omogočajo pridobivanje novih, saj otrok v novi situaciji, pred novim problemom nima še prejšnjih, negativnih izkušenj, njegove informacije niso zadostne, da bi se bal česa novega (npr. ni ga strah smučanja na strmini, saj ne ve, da lahko razvije precejšnje hitrosti, se lahko zaleti v drevo, …)
