UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Pija Florjančič
STRATEGIJE SPOPRIJEMANJA S STRESOM PRI PEDAGOŠKEM DELU V VZGOJNEM ZAVODU
Magistrsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA
Socialna pedagogika
Pija Florjančič
STRATEGIJE SPOPRIJEMANJA S STRESOM PRI PEDAGOŠKEM DELU V VZGOJNEM ZAVODU
Stress Management Strategies for Educational Work in an Educational Institution
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Tomaž Vec Somentorica: dr. Darja Tadič
Ljubljana, 2021
»Sreča je srečati prave ljudi, ki v tebi pustijo dobre sledi.«
(Tone Pavček)
Zahvala Iskrena zahvala mentorju dr. Tomažu Vecu in somentorici dr. Darji Tadić za usmerjanje, strokovne napotke, dostopnost in odzivnost. Hvala za nasvete in spodbude pri pisanju magistrske naloge.
Hvala družini, Robiju in Luni, ki so me tekom študija spodbujali, verjeli vame ter mi stali ob strani tudi takrat, ko ni bilo lahko.
Posebna zahvala pa gre tudi vsem udeleženim v raziskavi. Hvala vsem vzgojiteljem, da so z mano delili svoje bogate izkušnje, zgodbe. Hvala za sodelovanje in vašo prijaznost.
Povzetek
Magistrsko delo obravnava različne strategije pri soočanju s stresom na delovnem mestu, ki jih uporabljajo vzgojitelji, zaposleni v Vzgojnem zavodu Višnja Gora. V teoretičnem delu sem opredelila stres, vrste stresa, stresorje, simptome in znake stresa, spoprijemanje s stresom, strategije soočanja s stresom. Nadalje sem pojasnila pojem »otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami«, opisala sem kriterije čustvenih in vedenjskih težav ter razloge za namestitev v vzgojni zavod. Pojasnila sem, kaj sploh so vzgojni zavodi, in nazadnje tudi opisala delo vzgojitelja ter psihosocialne obremenitve, s katerimi se na delovnem mestu sooča. V empiričnem delu raziskave sem uporabila kvalitativni pristop raziskovanja in z metodo delno strukturiranega intervjuja odgovorila na zastavljena raziskovalna vprašanja. Vzorec je predstavljalo devet vzgojiteljev, zaposlenih v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.
Raziskava je pokazala, da vzgojiteljem predstavljajo stres situacije, povezane z mladostniki v vzgojni skupini, stresne situacije so doživeli tudi v vzgojiteljskem timu. Prav tako jim določeno obliko stresa predstavljajo slab pretok informacij, neurejeni odnosi v kolektivu in slaba komunikacija. Rezultati raziskave so pokazali, da vzgojitelji uporabljajo naslednje strategije, da se učinkovito soočijo s stresom: mentalne tehnike, relaksacijske tehnike, nesistemske strategije, podpora zunanjih institucij, udeležba na superviziji/interviziji, razna izobraževanja in seminarji ter refleksija dela. Rezultati so pokazali, da imajo vzgojitelji tudi izkušnjo nekonstruktivnega soočanja s stresom (nesoočanje s stresom, alkohol, potlačevanje). Ugotovila sem, da s pomočjo uporabe različnih strategij vzgojitelji doživijo manj stresa. Prav tako jim uporaba strategij predstavlja preventivno delo, da se na ta način izognejo marsikateremu stresu.
Rezultati so pokazali, da ima institucija pomembno vlogo pri soočanju s stresom, saj zaposlenim omogoča razna izobraževanja in supervizije/intervizije, kar vzgojiteljem predstavlja obliko strategije pri konstruktivnem soočanju s stresom. Še bolj kot institucija pa je pomembna lastna odgovornost vzgojiteljev pri soočanju s stresno situacijo, saj je vsak posameznik odgovoren, kako in na kakšen način se bo soočil s stresom. S strani institucije pa bi vzgojitelji potrebovali več neformalnih druženj, kar pa bi doprineslo k boljšim odnosom in povezanosti med zaposlenimi.
Ključne besede: vzgojno-izobraževalni zavod, vzgojitelj, stres, stresna situacija, učinkovite strategije spoprijemanja
Abstract
This master’s thesis deals with different strategies for coping with workplace stress used by teachers, working in the Educational Institution of Višnja Gora. In the theoretical part, the thesis defines stress, types of stress, stressors, symptoms and signs of stress, coping with stress and coping strategies. Furthermore, the term "children and adolescents with emotional and behavioural problems" is explained, and the criteria of emotional and behavioural problems and the reasons for placement in an educational institution are defined. The thesis also explains what educational institutions are and, finally, it describes the work of an educator and the psychosocial pressures they face at work. For the empirical part of the research, a qualitative research approach and a semi-structured interview method was used to obtain the answers to the research questions. The sample consisted of nine teachers employed at the Višnja Gora educational institution. The research showed that the teachers were stressed by situations related to the adolescents in the educational group and that they experienced stressful situations in the educational team. What causes them a certain amount of stress as well is poor information flow, disorganised relationships among the staff and poor communication. The results of the research show that the teachers use the following strategies to cope with stress effectively: mental techniques, relaxation techniques, non-systematic strategies, support of external institutions, participation in supervision, various seminars and reflection on their work. The results show that the teachers have also had experience of non-constructive coping with stress (not coping with stress, alcohol, suppression). It has been found out that by using different strategies, the teachers experience less stress. What is more, the use of such strategies is a preventive work, so they can avoid a lot of stress in advance. The results also show that the institution plays an important role in coping with stress by providing seminars and supervision for the teachers.
They see this as a way to cope with stress in a constructive way. However, the teachers' own responsibility in coping with a stressful situation is even more important than the institution’s help, as each individual is responsible for the way they will cope with stress. The teachers would want more informal gatherings, organised by the institution, which would contribute to better relationships and unity among the staff.
Keywords: educational institution, teacher, stress, stressful situation, effective coping strategies
Kazalo vsebine
1 Uvod ... 1
2 Teoretični del ... 2
2.1 Stres ... 2
2.1.1 Stresna reakcija ... 2
2.1.2 Stresorji ... 3
2.1.3 Pozitivni in negativni stres ... 4
2.1.4 Znaki in znamenja stresa ... 4
2.2 Spoprijemanje s stresom ... 5
2.2.1 Dejavniki spoprijemanja s stresom ... 7
2.3 Strategije spoprijemanja s stresom ... 8
2.3.1 Podpora s strani institucije ... 11
2.4 Razumevanje čustvenih in vedenjskih težav ... 13
2.4.1 Definicija čustvenih in vedenjskih težav ... 14
2.4.2 Klasifikacija čustvenih in vedenjskih težav ... 15
2.5 Vzgojni zavod in namestitev mladostnika v vzgojni zavod ... 16
2.6 Vzgojitelj ... 17
2.6.1 Odnos ... 20
2.6.2 Timsko delo ... 23
2.7 Psihosocialne obremenitve vzgojiteljev v vzgojnih zavodih ... 24
3 Empirični del ... 25
3.1 Raziskovalni problem ... 25
3.2 Cilji in raziskovalna vprašanja ... 25
3.3 Metoda in raziskovalni pristop ... 25
3.3.1 Vzorec ... 26
3.3.2 Opis postopa zbiranja podatkov ... 26
3.3.3 Postopki obdelave podatkov ... 26
4 Rezultati in interpretacija... 27
4.1 Opredelitev kategorij in kod 3.reda ... 27
4.2 Rezultati in interpretacija ... 30
5 Zaključek ... 54
6 Literatura ... 57
7 Priloge ... 62
7.1 Vprašanja ... 62
7.2 Primer kodiranja ... 63
Kazalo slik
Slika 2: Prikaz pričakovanj od vloge vzgojiteljice do posameznika, skupine, cilja oz. naloge in okolja (Ristić, 2015) ... 19 Slika 3: Preslikava čebulnega modela na model vzgojiteljice kot »babuške« (Ristić, 2015) .. 20 Slika 4: Karpmanov dramski trikotnik (Milivojević, 2013) ... 22
Seznam kratic in nekaj pojasnil
ČVM - čustvene in vedenjske motnje ČVT - čustvene in vedenjske težave
ČVTM - čustveno-vedenjske težave in motnje
VIZ Višnja Gora - Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora
Prvi del magistrske naloge je zapisan v moški obliki in pri tem zajema oba spola. Empirični del magistrske naloge pa je zapisan v ženski obliki, saj so bili intervjuju kodirani v tej obliki, a zajema tako moški kot ženski spol.
1
1 Uvod
Dandanes stres ne prizanaša nikomur. Pravzaprav je dobil vzdevek »kuga dvajsetega stoletja«, kot pravita Looker in Gregson (1993), saj je stres posegel globoko v vsakdan tudi običajnega posameznika. Na žalost je stres dandanes spremljevalec tudi vsakega učitelja ali vzgojitelja v vzgojno-izobraževalnem delu. Obstaja izjemno veliko strokovnih kot tudi poljudnih knjig o stresu, a vseeno sem se veliko spraševala, ali vzgojitelji, učitelji sploh vedo, na kakšen način se lahko soočijo s stresom in stresnimi situacijami?
Delo vzgojitelja v vzgojnem zavodu je izredno težka in zahtevna naloga. Vzgojitelj 1se pri svojem delu sooča z različnimi stresnimi situacijami, ki so zelo nepredvidljive, in se sooča z raznimi psihosocialnimi obremenitvami. Te pa vplivajo na zasebno življenje kot tudi na samo psihohigieno vzgojiteljev. Nekateri vzgojitelji se ne znajo ali ne zmorejo konstruktivno soočiti s stresnimi situacijami, kar lahko vodi v preobremenjenost in kasneje v izgorelost. Stres vsak posameznik doživlja drugače, individualno. Težko si predstavljamo, da bi kakršnokoli delo opravljali brez stresa. Ena izmed ključnih značilnosti posameznikovega odgovora na stres je njegova sposobnost spoprijemanja s stresom in stresno situacijo. Tudi sama sem zaposlena kot vzgojiteljica in sem doživela že kar nekaj hudih stresnih obremenitev, s katerimi se sprva nisem znala soočiti. Spraševala sem se, ali samo jaz doživljam občutke nemoči, nekompetentnosti, ki mi predstavljajo stres poleg dodatnih stresnih situacij v vzgojni skupini. Namen magistrske naloge je, da raziščem, na kakšen način se vzgojitelji konstruktivno soočijo s stresom in ali dobijo dovolj podpore od institucije. Tudi institucija namreč lahko vzgojiteljem ponudi različne oblike podpore pri soočanju s stresnimi situacijami.
Raziskav na temo stresa in izgorevanja je v našem prostoru veliko. V preteklosti so nekateri raziskovalci (M. Horvat, 1998, Jerman, 2005, Kobolt in Jerebic 2002) že raziskovali stres in izgorelost vzgojiteljev ter drugih strokovnih delavcev v vzgojnih ustanovah v Sloveniji. Nisem pa zasledila raziskave, ki bi raziskovala, katere strategije vzgojitelji uporabljajo, da se konstruktivno soočijo s stresom.
Cilj magistrske naloge je ugotoviti, kako vzgojitelji doživljajo stres na delovnem mestu in katere situacije so za njih stresne, kakšno vlogo ima institucija pri soočanju s stresnimi situacijami ter nenazadnje katere strategije vzgojitelji uporabijo, da se uspešno soočijo s stresom in ali uporaba strategij posledično vpliva na doživljanje stresnih situacij ali ne. Rezultati bi lahko pripomogli, da bi se še bolj razširilo zavedanje o prisotnosti stresa in psihosocialnih obremenitev med vzgojitelji. Rezultati bi lahko vzgojiteljem pripomogli, da bi se lažje in še bolj konstruktivno soočali s stresom in stresnimi situacijami in tako bi lahko delali na preventivi, da ne bi prišlo do izgorelosti. Raziskava pa lahko nudi tudi dober vpogled v značilnosti dela vzgojitelja, kar pa so lahko koristne informacije za nekoga, ki razmišlja o poklicu vzgojitelja.
1 V nadaljevanju bom uporabila moško obliko vzgojitelj, a bom pri tem zajela oba spola.
2
2 Teoretični del 2.1 Stres
Nihče ni popolnoma odporen proti stresu. Prav zato zadeva prav vsakega, saj je stres pomemben del našega življenja. Seyle (1975, v Tušak in Blatnik, 2017) definira stres kot nespecifičen odziv telesa na zahteve, ki se vršijo. Stres povzročajo internalni ali eksternalni dejavniki, ki pa povzročajo težave v prilagajanju in zahtevajo od posameznika veliko truda, da ohrani ravnotežje med zunanjim okoljem in sabo.
Looker in Gregson (1993) navajata, da je stres razmerje med dojemanjem zahtev in oceno lastnih sposobnosti za obvladovanje položaja. Luban-Plozza (1994) pa definira stres kot stanje napetosti organizma, v katerem se sproži obramba, pri čemer se organizem sooči z ogrožajočo okoliščino. Temu pa sledi nespecifična reakcija organizma, ki pripelje do obrambe. Tomori (1990) pove, da je stres dogajanje, ki ga pri človeku sproži sprememba, ki zmoti njegovo notranje ravnovesje. Stres aktivira prilagoditvene moči posameznika ter spodbudi njegove duševne in telesne sile. Youngs (2001) opredeli stres kot sklop duševnih, fizičnih, telesnih in kemičnih reakcij na okoliščine, ki v človeku sprožijo zmedenosti, nejevoljo ter vzburjenost. Te reakcije pa ne izvirajo zgolj iz samih stresnih dejavnikov, temveč iz posameznikovega zaznavanja dogodka in odzivanja nanj.
Stres je povsem individualna izkušnja. Kar je za nekoga pozitivno in prijetno, je za drugega lahko negativno in škodljivo. Odločilno je posameznikovo dojemanje zahtev in ocen lastnih sposobnosti za obvladovanje položaja. Isti dražljaj ima lahko pri več ljudeh popolnoma druge učinke (Looker in Gregson, 1993). Ali bo stres povzročil bolezen in travmo ali pa spodbudil osebnostno rast, je odvisno od časa pojavljanja stresnega dogodka, individualne zmogljivosti posameznika, vztrajnosti stresnih dogodkov, pomembni so medosebni odnosi s pomembnimi osebami, priložnost za poseganje v okolje ter pomen, ki ga posameznik daje izkušnjam (Cohen, 1985).
2.1.1 Stresna reakcija
Pojem stresna reakcija Looker in Gregson (1993) označita kot zaporedje različnih in zapletenih telesnih odzivov na zahteve, s katerimi se soočamo. Stresna reakcija lahko poteka v mejah normalnega območja, znotraj katerega premagujemo predvidene, vsakdanje težave. Lahko pa nastopijo tudi nepredvidene, pretirane in neznane zahteve, občutki ogroženosti. Takrat pa sproži stresna reakcija povečano pripravljenost, da se telo lahko spopade z njimi. Zahteve se močno razlikujejo. Lahko so fizične ali čustvene narave, bolj ali manj prijetne ali pa v najhujši obliki celo ogrožajo naš obstoj.
Seyle (1956, v Kovačev, 1997) v svojem modelu stresnega delovanja, ki ga poimenuje »splošni prilagoditveni sindrom«, loči tri medsebojno povezane faze: faza alarma, faza odpora/prilagoditve in faza izčrpanosti. V prvi fazi alarmna reakcija obvesti telo, da je v stresni situaciji. Telo ve, da mora ukrepati, gre za tako imenovan odgovor »beg ali boj«. V telesu pa nastane niz telesnih sprememb (npr. lovljenje sape, živčen trebuh, hitro bitje srca, potenje, bolečine v mišicah itd.) (prav tam). V drugi fazi, ko zaznamo stresno situacijo, se sproži proces splošni adaptacijski sindrom. Skoraj takoj in v neposredni povezavi s pojemajočo zunanjo grožnjo se telo povrne v stanje biokemične uravnovešenosti. Telo se poskuša pomiriti. Ta faza je zaključena, ko stresor izgine ali je premagan. Če se izpostavljenost stresorjem nadaljuje, telo zamenja zasilne spremembe s prilagoditvenimi. Ustalijo se nekatere telesne reakcija (npr.
mišice ostanejo napete še dolgo časa potem, ko je stresor že izginil) (Youngs, 2001). V tretji fazi pa se pojavi izčrpanost, ko je telo podvrženo stanju intenzivnega stresa vsaj šest do osem
3
tednov. Zmanjka energije za prej opisano prilagoditev telesa. Sposobnost spoprijemanja s stresom se zmanjša (Tušak in Blatnik, 2017).
Lazarus (1966, v Kovačev, 1997) oblikuje model psihičnega stresa, kjer predstavi stres kot odnosni koncept med osebo in okoljem, ki ga oseba oceni kot pomembnega. Vsaka stresna situacija je predmet posameznikovega ocenjevanja in od njegove ocene so odvisne tudi reakcije nanjo. Najprej pride do primarne ocene stresne situacije, kjer posameznik oceni, ali je dogajanje zanj nepomembno, ugodno ali stresno oz. obremenilno. Če posameznik oceni, da je dogajanje obremenilo ali stresno, pa so možne tri različice:
- lahko gre za škodo oz. izgubo, ki je že storjena, zato posameznik reagira z negativnim stresom,
- lahko gre za grožnjo, ki vključuje morebitno izgubo, in tudi tukaj posameznik reagira z negativnim stresom,
- obremenila situacija lahko predstavlja tudi izziv, ki dopušča možnost za zmago. Ta ocena se povezuje s pozitivnim stresom.
Na podlagi primarne ocene se oblikuje sekundarna ocena situacije, ki predstavlja posameznikovo oceno lastnih rezerv (telesnih, socialnih, duševnih, materialnih) in situacijskih možnosti za uspešno rešitev stresnega dogajanja. Situacije so dvojne: ene so dokončane, ne omogočajo sprememb, druge pa nakazujejo na možnost sprememb. Sekundarna ocena povzroči, da pride do odločitve za akcijo, ki je namenjena obvladovanju stresa. Glede na oceno se odločimo za strategijo spoprijemanja, ki je usmerjena na obvladovanje problema ali pa na uravnavanje emocij. Po končani akciji lahko pride do ponovne ocene, ki nam pove, ali je bilo spoprijemanje s stresom uspešno. Če ni bilo, lahko vnovična ocena spremeni primarno in sekundarno oceno (Kovačev, 1997).
2.1.2 Stresorji
Vsako dogajanje v okolju, ki sproži neko stresno reakcijo, Looker in Gregson (1993) imenujeta stresor. Od posameznikovega dojemanja in načina, kako se spoprijema s pritiski iz okolja, pa je odvisno, ali bo nek dogodek prerasel v stresor. Za večino ljudi so vir stresa neznane, nove situacije, saj z njimi nimajo preteklih izkušenj.
Poznamo več vrst stresorjev. Najpogosteje govorimo o fizioloških stresorjih (pomanjkanje spanja, hrup, mraz, vročina itd.), kognitivnih stresorjih (razni kognitivni dogodki, ki presegajo raven povprečne delovne kapaciteta) in psihogenih stresorjih (ogrožajoči in neprijetni notranji dražljaji). Stresorji imajo najpogostejši izvor v dejavnikih socialnega okolja, tako situacijskih kot psiholoških (Tušak in Blatnik, 2017).
Lazarus in Cohen (1977, v Tušak in Blatnik, 2017) navajata naslednje skupine stresorjev:
- osebnostni stresorji – tovrstni stresorji izhajajo iz življenjskih dogodkov. Izvor stresa je lahko tudi v osebi sami (bolezen).
- kataklizmični stresorji – to so nepredvidljivi dogodki, ki se zgodijo večji skupini ljudi hkrati, npr. naravne nesreče, katastrofe.
- stresorji ozadja – majhne, zanemarljive, vendar stalno prisotne težave, ki povzročajo distres.
Na fizično in mentalno zdravje vzgojiteljev v vzgojnih zavodih neugodno vpliva preveliko število mladostnikov v skupini, neprijetni delovni pogoji (delo v izmenah, delo ob sobotah in nedeljah), visoka pričakovanja vzgojiteljev in pomanjkanje povratnih informacij o uspešnosti vzgojiteljev. Velik vpliv ima tudi kvantitativna preobremenjenost z delom oziroma preveč dela
4
s časovnim pritiskom in kvalitativna preobremenjenost (stalna koncentracija, usklajevanje, timsko delo) (Horvat, 1996).
Težko si predstavljamo, da bi katerokoli delo opravljali brez stresa. Stresorji so dogodki, ki ob neugodnem kontekstu in osebni občutljivosti spodbudijo stresna znamenja. Vsi stresorji pa niso škodljivi in obremenjujoči. Prav zato ločimo pozitivni stres ali eustres in negativni stres ali distres, kar pa sledi v nadaljevanju (Tušak in Blatnik, 2017).
2.1.3 Pozitivni in negativni stres
Za večino ljudi pomeni stres nekaj slabega. Vendar ni tako. Poznamo pozitivni stres ali eustres in negativni stres ali distres.
Pozitivni, prijazni stres ali eustres nastopi takrat, ko se posamezniki počutijo sposobne obvladovati zahteve in so prepričani, da bodo kos vsem oviram. Ljudje v takšnem stanju opisujejo stres kot prijetno, spodbudno, vznemirljivo in navdušujoče občutje. Stres takrat deluje nam v prid na vseh življenjskih področjih. Želimo si novih izzivov in nalog, zastavljene cilje lahko dosegamo (Looker in Gregson, 1993).
Negativni, škodljivi stres ali distres pa se pojavi, kadar zahteve, ki se vršijo na posameznika, presegajo njegove sposobnosti za soočanje z njimi. To pa lahko povzroči upad učinkovitosti, zmogljivosti, glavobol, prebavne motnje, pogoste prehlade, bolečine v vratu in hrbtenici, nastanek številnih bolezni, telesno oslabelost ali celo smrt (Tušak in Blatnik, 2017).
Stres je povsem individualna izkušnja. Kar je za nekoga prijetno, je lahko za drugega škodljivo in negativno, zato je v kontekstu doživljanja stresa pomembno posameznikovo dojemanje zahtev in ocena lastnih sposobnosti za obvladovanje položaja (prav tam).
2.1.4 Znaki in znamenja stresa
Simptomi, ki kažejo, da je nekdo preveč izpostavljen stresu, se delijo na tri skupine simptomov (Luban-Plozza in Pozzi, 1994):
1. Čustveni simptomi
- apatija (žalost, nezmožnost uživanja v prijetnih stvareh, nezadovoljstvo), - anksioznost (negotovost, nemir),
- razdražljivost (nezaupanje, upor ali jeza),
- duševna utrujenost (raztresenost, težave s koncentracijo, pomanjkanje prožnega mišljenja),
- zavračanje samega sebe (nepriznavanje težav, sumničavost, nepoznavanje simptomov, preveč dela).
2. Vedenjski simptomi
- izogibanje (zapiranje vase, zavračanje dela, težave pri sprejemanju odgovornosti), - pretiravanje (odvisnost od alkohola, nikotina, seksualna promiskuiteta),
- težave z urejanjem samega sebe (slaba osebna higiena, neurejenost),
- težave s spoštovanjem zakonov (zadolženost, kaznovanje, nenadzorovano nasilno obnašanje).
3. Telesni simptomi
- pretirana skrb ali nepriznavanje bolezni, - pogosta obolevnost,
- fizična izčrpanost,
- pretirana vera v samozdravljenje in zloraba zdravil
5
- nerazpoloženje (nespečnost, glavobol, spremembe teka, pridobivanje ali izguba teže, slabost, zaprtje, seksualne težave).
Avtor Carnegie (2012) govori o treh najpogostejših negativnih učinkih stresa, ki neposredno vplivajo na storilnost. To so psihološki (depresija, utrujenost, izgorelost, izčrpanost, nesodelovanje), fizični (srbečica, izpuščaji, nepojasnjena utrujenost, glavoboli, rane na želodcu) in vedenjski (izbruhi jeze, nerazumni odzivi na izjave sodelavcev, ukazovalnost, smeh v neprimernih trenutkih).
Avtorja Tušak in Blatnik (2017) pa simptome stresa razdelita v tri skupine. Prva so telesni simptomi (nočne more, nespečnost, izčrpanost zaradi bedenja, kronična telesna utrujenost in izčrpanost, želodčni krči, slaba prebava, slabosti, glavoboli, trd vrat, bolečine v spodnjem hrbtu, izguba apetita, omotica, močno in hitro razbijanje srca, zasoplost, visok krvni tlak, suha koža, alergije, menstrualne nepravilnosti, izguba zanimanja za spolnost, alkohol, droge). Naslednja skupina so psihološki simptomi (napad preobčutljivosti, občutek pritiska, občutek izolacije, težave z odločnostjo, nesprejemanje dela ali družbe, pretirana občutljivost, težave pri tem, da bi zaprosil za pomoč, zanikanje težav, občutek negotovosti, nezanesljivosti, nevarnosti, pogost občutek vznemirjenosti in mučnosti, obsesija z nedosegljivimi cilji, občutek žalosti, izguba sreče). Zadnja skupina so vedenjski simptomi (slabši medosebni odnosi, odmik od družine, prijateljev, nesporazumi in prerekanje s partnerjem, izogibanje nalogam, dolžnostim in odgovornostim, zamujanja, težave v koncentraciji, zanemarjenost zunanjosti in higiene, zanemarjanje pomembnih informacij, dolžnosti, zahajanje v skrajnosti, pretirano delo, brezkompromisno prizadevanje za popolnost).
2.2 Spoprijemanje s stresom
Ena izmed bistvenih značilnosti tega, kako posameznik odgovori na stres, je njegova sposobnost spoprijemanja s stresom. Soočanje s stresom (angl. coping) je proces, ki vključuje vedenjske in kognitivne poskuse obvladovanja, zmanjševanja ter vzdrževanja zunanjih ali notranjih zahtev, ki pa so nastale kot posledica neke stresne situacije (Folkman in Lazarus, 1988, v Kovač, 2013). Billings in Moos (1984, v Slivar, 2003) opredelita soočanje s stresom kot vedenjski in kognitivni odziv na specifične stresne dogodke, medtem ko Silver in Wortman (1980, v Slivar, 2003) govorita o soočanju s stresom kot o odgovoru posameznika, ki se sreča s potencialno grožnjo.
Lazarus in Folkman (v Musek, 1988) razdelita metode soočanja s stresom na dva načina, in sicer na soočanje, usmerjeno na problem, in na soočanje s stresom, usmerjeno na emocije d. Z na problem usmerjeno strategijo poskuša oseba, ki je v težavah, spremeniti situacijo tako, da išče informacije o stresu, o tem, kako naj ukrepa, se vzdržuje impulzivnih in nezrelih reakcij, se sooča z osebami, ki povzročijo drugemu težave ipd. Ta način spoprijemanja je uspešnejši, zlasti takrat, ko se stresni dogodek oceni kot izziv. Pri strategiji, usmerjeni na uravnavanje emocij, poskuša posameznik s pomočjo obrambnih mehanizmov in kognitivnim prestrukturiranjem zmanjšati emocionalni vpliv stresa (posameznik zanika, da je karkoli narobe, izogiba se mislim na problem itd.). Ta način spoprijemanja je tipično obrambni, manj učinkovit in ne prinese dobrih rešitev stresne situacije. Uporabimo ga, ko stresni dogodek ocenimo kot grožnjo ali izgubo.
Lamovec (1990) koncept spoprijemanja s stresom (coping) predstavi v dveh usmeritvah: v ego psihologiji in v fenomenološko-kognitivni teoriji. Za obe usmeritvi pa je značilno, da procesi spoprijemanja tvorijo nadredno kategorijo, ki vključuje obrambne mehanizme, pojmovane kot vedenjske sloge. Spoprijemanje s stresom zahteva bolj ali manj zavestno odločitev in ne poteka avtomatično, temveč se nanaša na proces. Fenomenološko- kognitivna usmeritev za razliko od
6
ego psihologije načinov spoprijemanja s stresom ne obravnava kot osebnostne poteze, ampak kot specifične odgovore na specifične situacije.
Egopsihološka usmeritev
Weinstock (1967, v Lamovec 1990) je bil eden izmed prvih raziskovalcev, ki je obravnaval realistične obrambne strategije v okviru spoprijemanja s stresom. Pionirsko delo v teoretičnem in metodološkem smislu je opravila Norma Haan (1977, v Lamovec 1990), ki je izdelala novo taksonomijo oziroma razvrstitev ego procesov. Loči tri vrste ego procesov, in sicer spoprijemanje, obramba ter fragmentacija. Procesi spoprijemanja predstavljajo eno izmed možnosti, ki jo ljudje uporabljajo za razreševanje problemov, in je tudi najustreznejša oblika reševanja problemov, ki je mogoča, če so podani ustrezni pogoji. Drugi ego proces, obramba, služi varovanju posameznika pred zadnjim ego procesom – fragmentacija. Ta pomeni umik k načinom asimilacije in se pojavi kot akomodacija na stres. Fragmentacija je lahko trenutna zamegljenost ali pa celo trajnejša in nastopi v naslednjih primerih (Lamovec, 1994), ko okolje preprečuje posamezniku, da bi dosegel cilj, posameznik ne dobi dovolj podpore iz okolja ali pa je ta neustrezna, posameznik uporablja več akomodacije kot asimilacije ali pa pretirano vztraja pri asimilacijskih aktivnostih.
Fenomenološka-kognitivna usmeritev
Fenomenološko-kognitivna usmeritev je zasnovana na Lazarusovi teoriji. Pomembni sta posameznikova ocena določene stresne situacije in možnost za akcijo, ki jo posameznik poda na osnovi ocene. Kot sem že zgoraj omenila, pozna Lazarusova teorija tri vrste ocen (Kovačev 1997): primarna ocena situacije, sekundarna ocena situacije in ponovna ocena, ki nastopi, ko je akcija zaključena. Fenomenološka-kognitivna usmeritev definira spoprijemanje s stresom kot proces, ki zajema kognitivne in vedenjske poskuse posameznika – v iskanju možnosti za zmanjševanje in obvladovanje zunanjih ali/in notranjih stresnih zahtev. Spoprijemanje obravnava kot specifične odgovore na specifične situacije.
Folkman in Lazarus (1988, v Lamovec, 1994) sta izdelala psihometrično sprejemljiv pripomoček z nazivom Načini spoprijemanja. Lestvica ne meri spoprijemanja kot osebnostnega sloga, temveč kot strategijo, ki jo posameznik uporabi v posebni situaciji. Odločilnega pomena sta narava situacije in ocena o možnosti delovanja. Ključne teoretične predpostavke, na katerih temelji sama lestvica, izhajajo iz kognitivno-fenomenološke teorije, ki poudarja tri vidike. Prvi vidik se nanaša na proces, to je na poskuse spoprijemanja, ne glede na učinek. Drugi vključuje domneve, da noben način spoprijemanja ni uspešnejši sam po sebi, temveč le v povezavi z določeno situacijo, in tretji vidik izključuje vse avtomatične reakcije, ki so rezultat stresa, ter upošteva le tiste, ki zahtevajo bolj ali manj zavestno odločitev.
Dunham (1992) postavi šest pravil soočanja s stresom. Najprej mora posameznik razumeti, kaj je stres, nato sledi zavedanje, da je stres prisoten pri nas kot tudi pri sodelavcih. Posameznik mora znati določiti izvor stresa (npr. slabi delovni pogoji) in prepoznati mora reakcije na stres (npr. v vedenju, razmišljanju, čustvovanju, telesu). V naslednjem koraku prepozna sredstva za spoprijemanje s stresom na delovnem mestu in izven njega. Kot zadnje pa sledi razvijanje izobraževanj za zmanjševanje stresa na ravni posameznika, oddelkov, šole, kar bo omogočilo široko mrežo medosebnih, osebnih, družbenih, organizacijskih virov za soočanje s pritiski in reakcijami na stres. Podobno pa tudi avtorja Cohen in Lazarus (1979, v Kovačev, 1997) navajata pet temeljnih nalog, kako se spoprijeti s stresom:
1) zmanjševanje škodljivih vplivov okolja in izboljšanje možnosti za obnovo energetskih rezerv
2) toleriranje negativnih dogodkov
7 3) vzdrževanje pozitivne samopodobe 4) zagotavljanje emocionalnega ravnotežja 5) razvijanje sproščujočih odnosov z drugimi.
Youngs (2001) je v svojem priročniku napisal posplošen vzorec, kako se odzivamo na stres.
Prva faza je razumevanje stresa in njegovih znakov, sledi druga faza prepoznavanja individualnih dejavnikov, ki povzročajo stres, tretja faza je prepoznavanje in uporaba strategij za zmanjševanje vpliva stresorjev, pri četrti fazi pa govori o tem, da je naša celovita osebnost odvisna od našega dobrega počutja in sposobnosti obvladovati stres.
Obvladovanje stresne situacije pa je tudi odvisno od posameznikovih osebnostnih lastnosti, torej posameznikova samopodoba oz. samopojmovanje, čustvena stabilnost, občutek nadzora, nagnjenost k depresivnosti, značilnosti medosebnega obnašanja, altruizem, empatija, naučena nemoč, sposobnost, veščine, znanja ipd. (Musek, 1993).
K odpornosti na različne učinke stresa pripomore tudi znan konstrukt osebnostne čvrstosti, njegova avtorica je Suzanne Kobasa (1979). Vključuje več vidikov. Prvi je osebna angažiranost, ki predstavlja nasprotje odtujenosti od sebe in se izraža v navdušenju ter užitku pri delu, odsotnosti dolgočasja in praznine ter občutku smiselnosti in izpopolnjenosti življenja. Druga komponenta je občutek varnosti, ki vključuje zaupanje v svojo socialno varnost in v družbo.
Tretja značilnost pa se nanaša na odsotnost občutka nemoči. Osebnostna čvrstost je povezana z različnimi viri odpornosti posameznika, ki pa lahko nevtralizirajo slabe učinke stresa (Lamovec, 1994).
Osebnostno čvrste osebe naj bi imele tri splošne značilnosti. Prepričani so, da lahko kontrolirajo oziroma vplivajo na dogodke iz svojega življenja, so osebno angažirani v svojem življenju ter spremembe doživljajo kot izziv in ne kot breme (Kobasa, 1985).
2.2.1 Dejavniki spoprijemanja s stresom
Posamezniki se na različne stresne situacije in stresorje odzivajo različno. Podobne situacije imajo na različne posameznike različne učinke. Lahko pa imajo tudi različne učinke pri enem posamezniku. Obvladovanje stresnih situacij kaže veliko spremenljivost tako med posamezniki kot tudi znotraj posameznika (Musek, 1993).
Na izide procesa spoprijemanja s stresom in obvladovanje stresnih situacij vpliva veliko različnih dejavnikov. Med značilnosti posameznika, ki določajo odgovor na stresno dogajanje, sodijo funkcije jaza, fleksibilnost, socialne veščine, sposobnost obvladovanja težav in druge lastnosti posameznika (Mikuš Kos, 1993). Za Lazarusa in Folkmanovo (1984, v Slivar, 2003) je spoprijemanje odvisno od sekundarne ocene situacije. Na oceno pa vplivajo lastnosti osebnosti, okolja in virov, ki so posamezniku na voljo.
Dejavnike, ki vplivajo na procese spoprijemanja s stresom, Musek (1993) razdeli v tri večje skupine:
1. Osebnostne značilnosti: čustvena stabilnost, nagnjenost k depresivnosti, naučena nemoč, občutek nadzora in kompetentnosti, naučeni slogi soočanja s stresom in obrambnega reagiranja, empatija, zmožnost vživljanja in sočustvovanja, altruizem, pripravljenost pomagati, značilnosti medosebnega obnašanja, sposobnosti, znanje, veščine, zdravstveno stanje.
2. Predhodne osebne značilnosti: razpoloženja, čustvena stanja, vloge, možnost ventiliranja in izpovedovanja negativnih občutij, ocene in presoje obremenjujočih situacij.
8
3. Situacijski in drugi znaki: socialna podpora (s strani prijateljev, družine, znancev, institucij), viri za obvladovanje stresa (sredstva, rezerve – na primer materialne možnosti), stopnja empatije in altruizma pri drugih osebah.
2.3 Strategije spoprijemanja s stresom
Ena izmed ključnih značilnosti posameznikovega odgovora na stres je njegova sposobnost spoprijemanja s stresom in stresno situacijo. Kar nekaj je tehnik in pristopov, ki pomagajo posamezniku, da se konstruktivno sooči s stresom.
Psihologi so razvili najrazličnejše relaksacijske tehnike, ki se razprostirajo od povsem nesistemskih (športna rekreacija, sprehod v naravi, tek, poslušanje glasbe) do bolj sistemskih, ki imajo specifične terapevtske in relaksacijske učinke (avtogeni trening, hipnoza, dihalne tehnike, tehnike vizualizacije, biofeedback metoda sproščanja ipd.) (Tušak idr., 2016).
Najučinkovitejše relaksacijske tehnike (Tušak in Blatnik, 2017):
1) Dihalne tehnike
Dihalne tehnike predstavljajo najpogostejši način sproščanja napetosti, saj lahko z umirjanjem dihanja povzročimo ugoden in sprostilen vpliv na telo in misli. Za optimalno funkcioniranje potrebujemo ogromno količino energije, ta pa lahko nastane samo ob zadostni količini kisika. Pomanjkanje kisika povzroči utrujenost, pomanjkanje aktivacije, padec koncentracije, pogosta slaba in depresivna razpoloženja. Dobra preskrba s kisikom pa povzroči pospešenje krvi in s tem omogoča večjo mobilizacijo energije, posameznik se počuti bolj samozavestnega, močnejšega. Večina ljudi pogosto diha samo prsno, vendar pa obstaja tudi poglobljeno trebušno dihanje. V stresnih dogodkih postane dihanje plitvejše in manj učinkovitejše. Bistvo dihalne tehnike je, da zna posameznik umiriti in sprostiti dihanje.
2) Avtogeni trening
Ena izmed najpogosteje uporabljenih tehnik relaksacije je avtogeni trening. Utemeljitelj avtogenega treninga je bil J. H. Schultz (v Tušak in Blatnik, 2017). Avtogeni trening je tehnika, ki zahteva dolgotrajno, vendar časovno relativno kratko vadbo. Vključuje šest vaj in vsaka vaja ima svoje geslo, ki ga zbrano ponavljamo. Prva stopnja je za popuščanje mišične napetosti (vaja teže), druga je za popuščanje napetosti v žilnih stenah (vaja toplote), tretja stopnja so vaje za srce, četrta vaje za dihanje, peta stopnja predstavlja vaje za sončni pletež in zadnja šesta stopnja predstavlja vaje za hladno čelo.
Pri vsaki stopnji uporabljamo ustrezne stavke in jih zbrano ponavljamo. V avtogeni trening lahko vključimo še dodatne vaje, poljubna gesla, da prebrodimo težave, npr.:
»Uspel bom, hočem uspeti, sposoben sem zmagati.« Vključitev pozitivnih misli z namenom, da omogočimo boljo kontrolo pozitivnih misli, boljšo imaginacijo in vizualizacijo doseganja ciljev.
3) Meditacija
Meditacija označuje razmišljanje, poglabljanje v težavo, hkrati pa predstavlja tehniko kontroliranja in obvladovanja naših misli ter uma. Pomaga pri aktiviranju človekovih notranjih obrambnih mehanizmov za boj proti stresu in napetostim ter obremenitvam.
Meditacija umiri naše telo, misli, omogoči zasuk v koncentracijo od zunaj vase in na ta način dobimo vpogled v notranje vire moči. Meditacija nas uči nadzirati misli in čustva.
Poznamo več vrst meditacije, in sicer: koncentrirana dihalna metoda, metoda s štetjem dihov, mantra meditacija, meditacija s koncentracijo, transcendentalna meditacija in meditacija z vizualizacijo.
9 4) Postopno mišično sproščanje
Postopno mišično sproščanje je zategovanje in sproščanje vsake mišične skupine. S takim sproščanjem se zavemo vloge telesnega mišičevja pri odgovoru na stres.
Posamezna vaja vzame približno 15 minut (Youngs, 2001).
5) Dihanje s trebušno prepono
Nadzorovano dihanje je učinkovito sproščanje. S pravilnim dihanjem boste lažje obvladali stres. Veliko ljudi diha s prsnim košem, vendar je dihanje s trebušno predpono veliko bolj zdravo. Z dihanjem s trebušno prepono izkoristite ves dihalni potencial.
Pljuča do konca napolnite z zrakom in nato počasi izdihnite. Ta tehnika je hitra in učinkovita (prav tam).
Pomembne pa so tudi kognitivne oz. miselne tehnike priprave na stresni dogodek, ki predstavljajo most med telesnimi in mentalnimi tehnikami. To so (Tušak in Blatnik, 2017):
1) Tehnika praznjenja glave
S tehniko praznjenja glave se naučimo odstraniti negativne misli, dvome, strahove in pripraviti svoje misli oziroma glavo na to, da se napolni s pozitivnimi predstavami, s katerimi bi naše vedenje motivirali, stabilizirali. Tehnika praznjenja glave je kognitivna tehnika obvladovanja stresa.
2) Tehnika razvijanja pozitivnega mišljenja
Kontrola pozitivnega mišljenja je zelo subjektivna tehnika. Niti dva človeka nimata istih avtosugestij za doseganje podobnih ciljev. Vsak posameznik si ustvari specifične in učinkovite avtosugestije, s katerimi bo nadzoroval tok misli. S sugestijami se človek
»prebudi« ali pa »umiri«, odvisno od potrebe.
Ko smo v stresni situaciji, postanejo negativne misli bolj verjetne in središče naše pozornosti. Zavedanje negativnih misli je zelo pomemben korak, ki pomaga pri zmanjševanju stresa.
3) Tehnika zaustavljanja misli
Ko ljudje opazijo, da so njihove misli neproduktivne, jim pomagamo s tehniko zaustavljanja misli. Ko imajo polno glavo negativnih misli, si morajo zavpiti: »Stop!«
in s tem ustavijo negativne misli ter jih zamenjajo s produktivnimi. Ta tehnika ne deluje dobro, če posameznik nima vnaprej pripravljenih produktivnih misli.
4) Tehnika razumnega razmišljanja
Ta tehnika je uporabna v primerih, ko se oseba ne more znebiti negativnih misli in jih zamenjati s konstruktivnimi. Prvi korak k soočanju z nerazumnimi mislimi je njihovo odkrivanje. Vsak posameznik mora spoznati, da so nekateri dogodki in stvari izven njegovega dosega.
5) Tehnika vizualizacije in senzorizacije
Tehnika vizualizacije je vizualno predstavljanje nekega stresnega dogodka. Tehnika senzorizacije pa vključi še slušni kanal, kinestetični kanal, uporabo vonja in praktično vseh čutil. Najpogosteje vizualizacijsko tehniko uporabljamo za razvoj pozitivnih stališč, mnenja o sebi, dviga samozavesti. Pomagamo si z mentalnimi predstavami sebe v položaju, ko smo uspešni. Predstavljamo si pozitivna gesla.
Nesistemske strategije soočanja s stresom so najrazličnejše – tek, sprehod v naravi, športna rekreacija na prostem ali v fitnes centru, raztezanje, joga itd. Te tehnike omenijo različni avtorji
10
(Luban-Plozza in Pozzi, 1994, Youngs, 2001, Looker in Gregson, 1993, Tušak in Blatni, 2017).
Vsi poudarijo, da redna telesna vadba pripomore k izboljšanju pretoka krvi, krepitvi srca, več kisika v telesu, boljša prebava, sproščenost in uravnoteženo čustvovanje, povečana odpornost proti boleznim, lepša postava, okrepljene mišice in kosti, zmanjšana utrujenost.
Luban-Plozza in Pozzi (1994) omenita naslednje strategije soočanja s stresom. Zdrava prehrana, nič kajenja, sprostilne kopeli, sprostitveno spanje s posebno nego, avtogeni trening, psihosomatski trening, meditacija, načrtovanje prostega časa, glasba.
Ena od strategij soočanja s stresom je tudi podpora, ki jo posameznik dobi na delovnem mestu.
Podpora sodelavcev lahko zniža stopnjo stresa. Druženje s sodelavci, ki so pripravljeni poslušati, deliti svoje mnenje, čustva, strategije za soočanje z različnimi situacijami, je lahko zdravilna izkušnja. Pomemba pa ni samo podpora na delovnem mestu, temveč tudi podpora v zasebnem življenju, torej podpora družinskih članov in prijateljev, ki posamezniku pomagajo v stresnih trenutkih (Youngs, 2001).
Strategija, ki pomaga, da ostanemo zdrava kongruentna oseba, je nenehna refleksija našega dela, kot pravi Ristić (2015). Ne učimo se samo iz izkušenj, temveč tudi iz refleksije izkušenj.
Refleksija pomeni razmišljanje, spoznavanje in posledično tudi spreminjanje lastnega delovanja pri strokovnem delu. Prav tako omogoča kritični pogled na lastno delovanje in razvijanje lastne strokovnosti (Klemenčič, 2006). Po mnenju Learyja (2003, v Klemenčič, 2006) je najpomembnejša značilnost refleksije njena kontinuiranost, saj se strokovnjak skozi iskreno in odprto refleksijo lastnih izkušenj kot tudi izkušenj kolegov nauči največ. Pri refleksiji gre namreč za vseživljenjski proces, ki se vzbudi v strokovnjakovem notranjem svetu in je negovan s strani strokovnjaka kot strokovnega delavca in kot osebe.
Stres lahko obvladamo na pet različnih načinov, o čemer govorita Looker in Gregson (1993):
- spreminjanje zahtev tako, da jih zmanjšamo oz. povečamo sproščujoče aktivnosti v prostem času,
- sprememba življenjskega sloga (pomembna je zdrava prehrana, veliko gibanja in skrb za primerno težo in kondicijo, prava mera počitka in spanja, zmanjšanje alkohola ter kofeina),
- sprememba življenjskega vzorca iz A v B (oseba spremeni ritem življenja, je popustljiva do svojih napak in napak drugih ljudi, se ne jezi zaradi stvari, na katere nima vpliva, oseba se nauči sprostiti in uživati v naravi)
- zavestno izboljšanje svojih značajskih potez (pozitivno mišljenje, krepitev samospoštovanja, posameznik se posveča družini, prijateljem)
- uporaba različnih tehnik sproščanja (tehnike dihanja, meditacija, mišična sprostitev).
Delovna skupina univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča je leta 2010 naredila raziskavo z naslovom Stres pri delu, zadovoljstvo z delom, izgorelost in strategije spoprijemanja s stresom delavcev na področju zaposlitvene rehabilitacije. V raziskavi je ugotovljeno, da se strategije zanikanje, vedenjski umik in samoočrnjevanje potrdijo kot izstopajoče neugodne strategije spoprijemanja s stresom. Udeleženci raziskave pri spoprijemanju s stresom uporabljajo široko paleto strategij, ki so usmerjene tako na problem kot na čustva in ki so tako aktivne kot pasivne usmerjene strategije (Tabaj idr., 2010).
Zgoraj omenjene so strategije, ki pripomorejo, da se posameznik uspešno sooči s stresno situacijo. Stres pa lahko na ljudi vpliva tudi negativno oz. ljudje posegajo po strategijah, ki negativno vplivajo na soočanje. Ljudje se lahko spoprijemajo s hudimi stresnimi obremenitvami tako, da začnejo posegati po alkoholu, cigaretah ali drugih psihoaktivnih substancah, se prenajedajo itd. Če je stres dolgotrajni, pripomore k nastanku različnih bolezni
11
in zdravstvenih motenj, npr. rakava obolenja, diabetes, depresija, astma, alergije itd. Kot posledica stresa pa se lahko pojavijo tudi psihiatrične motnje, npr. panična motnja, fobije, posttravmatski stresni sindrom ipd. (Tušak in Blatnik, 2017).
Nenazadnje pa lahko zaradi dolgotrajne izpostavljenosti stresu na delovnem mestu pride tudi do izgorelosti (ang. burnout). Izgorelosti so najbolj izpostavljeni ljudje, ki delajo v poklicih pomoči. Poklicno izgorelost sestavljajo (Jackosn, Schwab, Schuler, 1986, v Kovač, 2013):
1) depersonalizacija, ki pomeni negativen in neoseben odnos do uporabnikov,
2) zmanjšana osebna izpolnitev, ki predstavlja občutek osebne neizpolnjenosti, nekompetentnosti in neučinkovitosti v delovnem okolju,
3) čustvena izčrpanost, ki nastopi, ko posameznik v delovnem okolju doživlja velike čustvene pritiske, ki se kažejo v pomanjkanju empatije do uporabnikov pomoči.
Stres in izgorelost sta na nek način tesno povezana, vendar ju ne smemo enačiti. Stres je stanje, ko je posameznik pod fizičnim ali psihičnim pritiskom, medtem ko se izgorelost pojavi kot posledica dolgotrajne izpostavljenosti stresu in previsokih zahtev okolja. Izgorelost predstavlja zadnjo fazo neuspešnega soočanja s stresno situacijo (Lorger, 2009).
Horvat (1996) opozori na psihosocialne obremenitve vzgojiteljev v vzgojnih zavodih.
Vzgojitelj vlaga v svoj poklic veliko osebnega dela in ima zato tudi večja pričakovanja. Pogosto se vzgojitelji močno čustveno predajajo delu, vse probleme v vzgojni skupini sprejemajo za svoje in jih želijo tudi rešiti. Ker tega ne zmorejo, doživljajo nezadovoljstvo in krivdo. Tako pa sebe izpostavijo še večji izgorelosti.
2.3.1 Podpora s strani institucije
Skrb za potrebe zaposlenih se zdi samo po sebi kot razumljivo pravilo. Pa vendar ni vedno tako.
Kadar se vodstvo sooča z najrazličnejšimi problemi in težavami svojih otrok, mladostnikov, njihovih staršev, jim preobremenjenost včasih nehote zamegli pogled na njihove najpomembnejše vire, in sicer lastno osebje, ki neposredno delajo z otroki, mladostniki (Miller, 2000).
Institucija lahko ukrepa s strateškim pristopom preventivnega ukrepanja proti stresu na področju dela, delavcih in izvajanju aktivnosti na primarni, sekundarni ter terciarni ravni stresa.
Na primarni ravni institucija posodablja organizacijo in vodenje, participativno upravlja, spodbuja razvoj kariere, za zaposlene ponudi strokovna usposabljanja, spodbuja k učinkovitemu ravnanju s časom, preživljanju prostega časa, zdravemu prehranjevanju ter organizira podporne skupine. Na sekundarni in terciarni ravni, ko zaposleni že kažejo znake stresa, lahko institucija poskrbi s prilagojeno organizacijo dela, razbremeni delavca, zmanjša obveznosti. Zaposlenim pa lahko pri soočanju s stresom pomaga z učenjem tehnik relaksacije, psihološkim svetovanjem, programi zdravstvene rehabilitacije. Pomembno vlogo pri uravnavanju stresa ima šolska klima in organizacija. Veliko lahko naredi ravnatelj, ki ustvarja delovne pogoje, da se zaposleni počutijo dobro, motivirano, spodbujeno ter nagrajeno za svoje delo in trud (Slivar, 2011).
Supervizija v ustanovah na področju vzgoje, izobraževanja in socialnega dela je nujna. Bečaj (1995) meni, da je glavna funkcija supervizije zagotavljanje učinkovitosti celotne ustanove.
Medtem ko Bogataj (1997) vidi pomen supervizije v zavodih kot prostor in metodo, ki pedagoškemu delavcu omogoči, da reflektira svoja dogajanja ter počutja, začenja probleme reševati in jih ne odnašati s sabo domov. Supervizija daje vzgojitelju možnost, da bo zadovoljen.
Žorga (1995) opredeli supervizijo kot posebno razvojno, učno in podporno metodo, ki delavcem na področju dela z ljudmi omogoča, da prek svojih lastnih izkušenj prihajajo do novih
12
strokovnih ter osebnih spoznanj. Omogoča jim, da integrirajo praktične izkušnje s teoretičnim znanjem, se razbremenijo stresa in na ta način izgrajujejo strokovno identiteto. Dekleva (1995) pa označi supervizijo kot poseben učni proces, katerega namen je spodbujanje refleksije in samoreflekcije zaposlenega ter dvig njegove strokovne pristojnosti. Supervizija je predvsem pomembna v poklicih, ki vključujejo čustveno intenzivno in metodično zahtevno delo z ljudmi.
Osnovo za učinkovito predelavo delovnih izkušenj in integracijo v procese vseživljenjskega učenja ter s tem razvoja profesionalne kompetence nudita dve teoriji, in sicer teorija vseživljenjskega razvoja ter teorija izkustvenega učenja. Glavna cilja supervizije sta vključitev strokovnega delavca v sam učni proces, v katerem pa se novo znanje ustvarja s pomočjo transformacij konkretnih izkušenj na delovnem mestu. Strokovni delavec se v procesu supervizije tako uči iz lastnih izkušenj kot tudi z izkušenj kolegov in kolegic, sooča se s stresnimi in problemskimi vidiki poklica ter na ta način razvija nove strategije spoprijemanja, s tem pa se razvija njegova poklicna kompetenca (Žorga in Kobolt, 2007).
Prvine supervizijskega procesa so (Žorga in Kobolt, 2007):
- proces (supervizija je proces, saj gre za dogovorjene serije srečanj, kjer udeleženci evalvirajo svoje poklicne izkušnje skozi interakcijo in komunikacijo),
- usmerjenost procesa (usmerjenost procesa je lahko didaktična, kjer so v procesu posredovana nova znanja, lahko je podporna oz. suportivna usmerjenost procesa, kjer so metodični poudarki na razbremenjevanju in iskanju podpornih strategij, ki zmanjšajo emocionalne delovne pritiske; organizacijska usmerjenost procesa pa pomeni, da so poudarki na analizi delovnega okolja)
- refleksija (pomeni ponovni razmislek, pogled poklicnega dogajanja, odnosa, situacije in je ključen metodičen element v superviziji; z refleksijo lahko ugotovimo tisto, kar je bilo prej spregledano, skrito)
- sprejeta pravila (so utemeljena in dogovorjena na pričakovanjih in potrebah udeležencev supervizije).
Supervizija se lahko izvaja v različnih oblikah. Najbolj pogosti obliki sta skupinska supervizija in intervizija. Raguse (1991, v Žorga in Kobolt, 2007) opredeli skupinsko supervizijo kot proces, kjer poleg supervizorja sodeluje več oseb, ki se izmenjujejo v vlogi supervizanta. Za vsako srečanje pripravi gradivo posamezni član skupine. Gradivo (npr. poklicna izkušnja, primer uporabnika, itd.) se v supervizijski skupini analizira in reflektira ob usmerjanju supervizorja in aktivnem sodelovanju vseh članov. Intervizija je oblika dela, kjer majhna skupina nudi supervizijo drug drugemu. Strokovnjaki s podobno stopnjo poklicne usposobljenosti skupno reflektirajo in proučujejo svoje poklicne izkušnje. Intervizija je oblika supervizije, kjer noben od udeležencev ne prevzema stalne vloge supervizorja. Vsak član se pojavi v obeh vlogah. Obstajajo pa še druge supervizijske oblike, na primer supervizija tima, organizacijsko usmerjena supervizija.
Bečaj (1995) v analizi svojih izkušenj s supervizijo v slovenskih zavodih navaja tri sklope problemov, ki se pojavijo kot vsebina supervizije: nemoč pri obvladovanju mladostnikov in doseganju zastavljenih ciljev; problemi v zvezi z delovanje institucije (pravila, hišni red …);
problemi med zaposlenimi (skladnost, doslednost, enotnost). Prav tako meni, da je zaradi napornega dela z disocialno populacijo, kjer se kopičijo velike čustvene obremenitve in napetosti, in zaradi pomanjkanja doživljanja sprotne uspešnosti v kolektivu za posameznika ugodno okolje, da se razvijejo konflikti. Ristić (2015) pravi, da poleg pomanjkanja financ za supervizijo, neprostovoljnosti in menjavanja supervizorjev, vidi težavo supervizije v vzgojno- izobraževalnih zavodih tudi v tem, da so delovne skupine prevelike za kvalitetno in poglobljeno analizo primerov. Sama (prav tam) pa supervizijo v vzgojno-izobraževalnem zavodu razume
13
kot svetilnik, ki omogoča varno plovbo in usmerja na poti profesionalnega razvoja v razburkanem morju profesionalnih dilem, težav, uspehov, ovir, izzivov itd.
Raziskava, ki sta jo izvedla Kobolt in Jerebic (2002), potrjuje, da vzgojitelji kot podporno metodo omenijo supervizijo. Vzgojitelji, ki so bili vključeni v raziskavo, menijo, da s supervizijskimi srečanji dobijo podporo in povratna sporočila s strani sodelavcev, odkrivajo nove poti za razreševanje poklicnih dilem, izostrijo lasten pogled na to, kaj se dogaja v vzgojni skupini, se učijo sprejemati drugačnost in s tem krepijo medsebojno komunikacijo ter sodelovanje. Predvsem pomembno se jim zdi učenje s pomočjo analize posameznih primerov, saj jim to omogoča spremembe v razumevanju problemov mladih. S pomočjo supervizije so vzgojitelji pridobili nove izkušnje in znanja, predvsem so postali bolj samozavestni, dobili so globlji uvid v načine lastnega mišljenja, odločanja in delovanja, začeli so se zavedati svojih moči ter šibkosti, bolj so prepoznali in izrazili svojo čustva.
Institucija lahko poleg različnih oblik supervizije zaposlenim ponudi tudi različna izobraževanja oz. strokovna izpopolnjevanja. Ristić (2015) meni, da je pri delu vzgojiteljev strokovno izpopolnjevanje obvezna rutina in stalnica. Živimo v spreminjajočem se svetu in pomembno je, da sledimo spremembam, če jih želimo obvladovati. S tem pa iščemo različna nova znanja, koncepte, metode in tehnike, ki nam bodo omogočili profesionalni razvoj.
2.4 Razumevanje čustvenih in vedenjskih težav
Znotraj skupin posebnih potreb je skupina otrok in mladostnikov z izstopajočimi čustvenimi in vedenjskimi odzivi, težavami in motnjami, ki posledično skoraj neizbežno vodijo do socialnointegracijskih težav (Kobolt, 2011). Ko govorimo o čustvenih in vedenjskih težavah, se srečujemo z različnimi pristopi. »Kakor ne obstaja otrok nasploh, tudi vedenjsko izstopajoč otrok nasploh ne obstaja. Pričakovanja, norme, pravila in kultura so elementi, ki zarisujejo meje med tem, kar v nekem trenutku, določenem socialnem in družbenem okolju razumemo kot izstopajoče, moteče, težavno in moteno.« (Kobolt, 2010, str. 13). Avtorji Evens J., Harden A., Thomas J. in Benefield P. (2003, v Kobolt in Rapuš Pavel, 2004) menijo, da družbena pričakovanja, norme in pravila določajo, kaj bomo opredelili kot čustveno ali vedenjsko motnjo.
Prav tako tudi Razpotnik (2011) trdi, da se poimenovanje in klasifikacija otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami spreminjata skozi čas, vzporedno s premiki paradigem vzgoje, izobraževanja, normalizacije, socialnega skrbstva ter deviantnosti. Vec (2011) govori o različnih oblikah motečega vedenja, ki ne zajema le različnih oblik agresivnega vedenja, temveč ima zelo različne oblike in stopnje (ne)sprejemljivosti. Nekatere oblike so širše družbeno nesprejemljive, nekatere pa so odvisne od specifičnega socialnega okolja (moteče za učitelja, moteče za sorodnike). Različne oblike motečega vedenja pa povzročajo med starši, učitelji, vzgojitelji in drugimi strokovnimi delavci največ občutij nemoči in neuspešnosti, s čimer pa je povezano tudi izgorevanje, občutenje nekompetentnosti, psihosomatika.
Za razumevanje čustvenih in vedenjskih težav je uporaben sistemski pristop, ki ga je za osnovno svojega modela prevzel avtor ekosistemskega modela Bronfenbrenner (1979). Sistemska teorija je pomemben razvojni prispevek na področju razumevanja delovanja organizacij, družin in skupin. Sistemski pogled pokaže medsebojni preplet vseh delujočih vplivov, ki vodijo do nekega stanja, položaja v skupini, socialne umeščenosti. V socialni pedagogiki je takšno razumevanje zajeto v konceptu življenjske usmerjenosti avtorja Thiersch (1995), kjer se usmerimo na razumevanje življenjskega konteksta uporabnika.
Kobolt in Rapuš Pavel (2004) predstavita večperspektivni diagnostični model in ga umeščata v okvire življenjskega prostora ter sistemske naravnanosti, interakcijsko – komunikacijsko – participativno paradigmo ter v pojmovanje krožnosti procesa ocenjevanja – interveniranja – evalviranja. Model je sestavljen iz štirih korakov:
14
- Ocena življenjskega položaja in problemske situacije;
- Povzemalno razumevanje in oblikovanje konsenzov;
- Ukrepi, poseganje in intervencije,
- Evalvacija, vrednotenje in analiza poteka.
Omenjeni model je eden od mnogih pristopov, ki nam služi kot okvir za spoznavanje življenjskega sveta uporabnika, njegove resničnosti in naše vloge.
2.4.1 Definicija čustvenih in vedenjskih težav
Terminologija, ki opredeljuje otroke in mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi težavami, je še danes neenotna. Tako v literaturi kot v praksi uporabljajo različne izraze, kot so; otroci z motnjami vedenja in osebnosti, otroci s težavami v socialni integraciji, otroci z disocialnim vedenjem, otroci s posebnimi potrebami, otroci s težavami na področju vedenja in čustvovanja ter otroci s socialnointegracijskimi težavami. Pomembno pa je dejstvo, da gre pri nastajanju čustvenih in vedenjskih težav praviloma za preplet bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Kobolt (2011) pojasnjuje, da so težave lahko internalizirane (čustvene težave), eksternalizirane (vedenjske težave) ali pa kombinirane (čustvene in vedenjske težave). Poleg različnega ozadja, specifičnega vzroka za nastanek in neustrezni razvoj se velike razlike kažejo tudi v intenzivnosti pojavljanja, ki pa je pogosto odvisna tudi od senzibilnosti okolja, v katerem se »odklonsko« vedenje izraža.
Krajnčan in Miklavžin (2010) povesta, da je bil v veljavi izraz čustvene in vedenjske motnje, vendar opozorita na negativno konotacijo besede motnja, ki specifične težave otrok preveč determinira. Stroka uporablja izraz čustvene in vedenjske težave ter težave v socialni integraciji.
Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami daje pravico do posebnih oblik pomoči in prilagoditev tudi otrokom s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki pa se po 14. členu ZUOPP usmerjajo v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, namenjeno otrokom in mladostnikom, ki bodo usmerjeni v program osnovnega izobraževanja.
Strokovna pomoč pa se jim nudi tudi v obliki vzgojnih, preventivnih, socialno-integrativnih, kompenzacijskih in korekcijskih programov, ki pa so sestavni del vzgojnega programa (Kosmač, 2007).
V raziskavi, narejeni leta 2011, Otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja – analiza stanja, v katero so bili vključeni centri za socialno delo, vzgojno-izobraževalni zavodi, vzgojni zavodi, mladinski domovi, centri za usposabljanje, delo in varstvo, so avtorji poudarili kompleksnost izstopajočega vedenja z izrazom otroci in mladostniki s hudimi motnjami vedenja.
Na spletni strani Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (Kobolt idr., 2015) lahko najdemo razlago, da so čustvene in vedenjske motnje posledice težave v socialni integraciji. Neustrezno zadovoljevanje psihosocialnih potreb, doživljanje travmatskih izkušenj, šibkosti v delovanju živčnega sistema, slaba kontrola impulzov, pomanjkanje strategij spoprijemanja, nizek socialni kapital ter drugi neugodni vplivi posamično ali pa v kombinaciji sprožajo, vzdržujejo in oblikujejo otrokove čustvene in vedenjske odzive ter posledično vplivajo na njegovo psihosocialno delovanje.
V zadnjem času pri nas govorimo o mladostnikih s težavami v socialni integraciji, predvsem zato, ker se je sama paradigma pomoči otroku in mladostniku usmerila bolj na preventivno delovanju ter zgodnje obdobje v njegovem razvoju, ko je že možno zaznati rizične dejavnike razvoja in lahko na njih ustrezno preventivno delujemo (Škoflek, 2000).
15
Razpotnik (2011) povzema, da socialnopedagoško stroko pri tem najbolj zanima vidik, kako se čim bolj učinkovito in celovito odzivati na potrebe te populacije, da bi se ta lahko kakovostno vključila v družbo.
2.4.2 Klasifikacija čustvenih in vedenjskih težav
Bregantova (1987) in Bečajeva (1989) klasifikacija sta pomembno zaznamovali področje vzgoje v vzgojnih zavodih in stanovanjskih skupinah. Sta namreč najbolj pogosto uporabljeni orientaciji za klasifikacijo čustvenih in vedenjskih težav na CSD in v vzgojnih zavodih igrata pomembno vlogo pri sestavljanju individualiziranega vzgojnega načrta. Bregantova (1987) fenomenološka klasifikacija:
- Motnje v odnosu do vrstnikov (posiljevanje s svojo voljo, prepirljivost, iskanje družbe z negativnimi vzori, spletkarjenje),
- motnje v odnosu do odraslih (predrznost, laganje, nevodljivost, čustvena neodzivnost), - motnje pri delu (izostajanje iz šole, izostajanje z delovnega mesta, zavračanje učenja in
fizičnega dela),
- tatvine (v družini ali zunaj nje, sošolcem),
- pohajkovanje in beganje (izostajanje od doma in pohajkovanje, beganje od doma, izostajanje iz zavoda, beganje iz zavoda, avanturizem),
- nasilnost (grožnje, fizična napadalnost do vrstnikov ali do odraslih, izzivalnost, uničevanje predmetov, mučenje živali),
- nastopaštvo (pretvarjanje zaradi uveljavitve, posluževanje prevar),
- seksualna neprilagojenost (promiskuiteta, spolni odnosi za materialne koristi, prezgodnji in neprimerni spolni odnosi).
Bečaj (1989) dopolni klasifikacijo disocialnega vedenjskega sindroma, in sicer:
- nizka delovna učinkovitost (otroci so učno neuspešni, ponavljajo razrede; težko se zaposlijo oz. hitro menjajo delovna razmerja; imajo visoke splošne sposobnosti, vendar je njihova uspešnost daleč od njihove prave),
- pomanjkanje aktivnih interesov (prevladujejo pasivni interesi: pitje, kajenje, gledanje televizije, videa, videoigric, ni pa dejavnosti, ki zajemajo lastne aktivnosti),
- pomanjkanje delovnih navad (pomanjkanje vztrajnosti),
- pomanjkanje stikov z normalnimi vrstniki (se ne družijo ali prijateljujejo z normalnimi vrstniki. »Normalnost« vrstnikov pa razumemo predvsem v statističnem in ne v vrednostnem pomenu. Med sošolci niso priljubljeni in družijo se predvsem s sebi enakimi.),
- izločenost iz socialnega okolja (otrok ni nikamor vključen, v noben klub ali organizacijo),
- pomanjkanje pozitivnega čustvenega stika z odraslim (otroci nimajo nobenega odraslega, ki bi mu lahko zaupali, bili nanj navezani in doživljali sprejetost).
Avtor Vec (2011) razloži nastanek motečega vedenja s pomočjo modela SIVI, ki ponazarja temeljna socialno-psihološka ozadja (skupina, individuum, vodenje in institucije), ki lahko prispevajo k nastanku motečega vedenja. Moteče vedenje je vezano na socialno interakcijo, kar pomeni, da ni moteče za tistega, ki tako vedenje izraža, temveč je moteče za socialno okolje, za tistega, ki se s takšnim vedenjem sooča. Moteče vedenje pa ne zajema le agresivnega vedenja, temveč ima različne stopnje (ne)sprejemljivosti – od nagajivosti, nezbranosti, neupoštevanja navodil, neosvojenega bontona, pomanjkljivega spoštovanja drugih do hujših antisocialnih vedenj, kot so maltretiranje drugih, kraje, spolno nesprejemljivih vedenj, ogrožanja lastne varnosti in varnosti drugih. Pomembno pa je poudariti, da moteče vedenje otroka ali mladostnika še ne pomeni, da je (osebnostno) moten, kar pa je tudi razlika med
16
motečim vedenjem ter motnjami vedenja in osebnosti. Vec (2007) poudari pomembno temeljno izhodišče, da naj bodo pričakovanja vseh strokovnih delavcev ob soočanju z že obstoječim motečim vedenjem ali ob preventivnem delovanju čim bolj realna. Popolna odprava motečega vedenje v institucijah namreč ni možna.
2.5 Vzgojni zavod in namestitev mladostnika v vzgojni zavod
Namestitev otrok ali mladostnikov v vzgojne zavode nikoli ni nekaj radostnega in velikokrat so nameščeni proti svoji volji. Postopek nameščanja otrok ali mladostnikov v vzgojni zavod je izjemno stresen. Prav zato je nameščanje v zavod zadnja rešitev, kadar je ta ukrep zaradi neugodnih posledic za otroka ali mladostnika neizbežen (Kranjčan, 2006).
Bečaj (1989) izpostavi, da je treba otroku sprva pomagati v domačem okolju in šele kasneje razmisliti o oddaji otroka izven družine. Bouwkamp in Bouwkamp (2020) menita, da je največja korist namestitve otroka zunaj nevzdržnih družinskih razmer to, da začasna ločitev otroka in staršev prepreči eskalacijo situacije.
Linda Lantire navaja misel (1996, v Skalar, 2000), da so zavodi za čustveno in vedenjsko motene mladostnike poslednje javne ustanove, kjer jih poskušajo poklicni vzgojitelji naučiti veščin in jih opremiti za življenje, preden so ti mladostniki prepuščeni sami sebi ali cesti ali se znajdejo v kazenski ustanovi. Namen vzgojnih zavodov pa je tudi delo na preventivi kot navaja Skalar (2000), saj so v vzgojni zavod nameščeni otroci in mladostniki, ki jim lastna družina ne more zagotoviti varstva in vzgoje. To so tisti otroci in mladostniki, ki so v nevarnem stanju, da zaidejo na kriva pota, ki so ogroženi v svojem socialnem okolju. Vzgojni zavod je za mnoge zadnja priložnost, preden prestopijo polnoletnost in nadaljujejo življenjsko pot.
Vzgojne ustanove v Sloveniji ustanavlja država in so namenjene otrokom in mladostnikom z vedenjskimi in čustvenimi motnjami. V zakonodaji pa so opredeljene kot vzgojni zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami (Šoln Vrbinc idr., 2016). Z zakonom o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami v vzgoji in izobraževanju (ZOOMTVI), sprejetim 17. 12. 2020, so se vzgojni zavodi in mladinski domovi v Sloveniji preoblikovali v strokovne centre za otroke in mladostnike s čustveno vedenjsko motnjo in težavo (v nadaljevanju strokovni centri). Oblikovanje strokovnih centrov za otroke in mladostnike s ČVTM je potekalo v okviru pilotskega projekta, ki sta ga financirala Evropski socialni sklad ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Namen projekta je bil predvsem usmerjen v oblikovanje skupnostne oskrbe in zmanjšanje institucionalizacije. Projekt je potekal od 1. 9. 2017 do 30. 9. 2019. Cilj projekta je bil povečanje sodelovanja med zavodi, deljenje dobrih praks in oblikovanje širokega spektra oblik pomoči. Skupaj so udeleženci prišli so novih oblik dela, novih zamisli in idej, ki omogočajo celostno obravnavo dela z otroki in mladostniki s ČVM po načelu regionalizacije (Kreft Toman, 2019).
Strokovni centri za obravnavo otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami so naslednji (ZOOMTVI, 2021). V osrednjeslovenski in gorenjski regiji so Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, Vzgojni zavod Kranj in Vzgojno-izobraževalni zavod Frana Milčinskega Smlednik. Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec opravlja naloge v zvezi z usklajevanjem sodelovanja vseh strokovnih centrov na tem območju. V osrednjeslovenski, JV Sloveniji, zasavski in spodnjeposavski regiji so Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora, Mladinski dom Malči Beličeve in Mladinski dom Jarše. VIZ Višnja Gora opravlja naloge v zvezi z usklajevanjem sodelovanja vseh strokovnih centrov na tem območju. V podravski, pomurski, savinjski in koroški regiji sta Mladinski dom Maribor in enota Dom pri Osnovni šoli Veržej. Mladinski dom Maribor pa opravlja naloge usklajevanja in sodelovanja strokovnih
17
centrov na tem območju. V goriški, obalno-kraški in primorsko-notranjski regiji je Vzgojni zavod Planina.
Vzgojne institucije so postavljene pred velike izzive ter nosijo veliko odgovornost, kako otroke in mladostnike usposobiti, da se bodo razvili v usposobljene, okrepljene, zdrave in v družbo
»vključene« posameznike. Delo in življenje v vzgojnih zavodih predstavlja izjemno zahteven pristop, saj se zaposleni vsakodnevno spoprijemajo z zelo zahtevnimi situacijami (Krajnčan, Šoln Vrbinc, 2015).
ZOOMTVI (2020) glede na potrebe otrok in mladostnikov, v skladu z normativi in standardi lahko oblikujejo naslednje vrste skupin:
- Skupina v dnevni obliki dela, ki se oblikuje za otroke in mladostnike, ki ne prebivajo v strokovnem centru. Vključujejo se v javno veljavne osnovnošolske ali srednješolske izobraževalne programe, ki jih izvaja strokovni center.
- Stanovanjska skupina, ki deluje po načelu družinske vzgoje. Otroci in mladostniki se v času vključitve izobražujejo v javno veljavnih izobraževalnih programih zunaj strokovnega centra.
- Vzgojna skupina, ki deluje na isti lokaciji kot strokovni center, otroci in mladostniki, ki so vanjo vključeni, se praviloma izobražujejo v javno veljavnih izobraževalnih programih, ki jih izvaja strokovni center.
- Intenzivna skupina je namenjena otrokom in mladostnikom, ki zaradi težje problematike potrebujejo več pomoči ter bolj strukturirano in intenzivnejšo pomoč oz. terapevtsko obravnavo. Ravnatelj lahko zagotavlja višjo stopnjo varnosti otrok in mladostnikov s stalno prisotnostjo strokovnih delavcev.
- Mladinsko stanovanje, ki je namenjeno vključitvi mladostnikov, ki po izteku namestitve nimajo možnosti vrnitve v domače okolje.
Posamezna vrsta skupine pa se lahko glede na potrebe otrok ali mladostnikov vsebinsko specializira (npr. glasbena, športna) ali preoblikuje iz ene vrte v drugo.
Strokovni center je novonastalo ime, ki samo po sebi odpravlja stigmo, ki zavode spremlja že desetletja. Otrokom in mladostnikom omogoča pestro izbiro programov in drugih oblik pomoči, ki omogočajo napredek k učinkovitejši celostni obravnavi s pomočjo večje individualizacije. Z aplikacijo strokovnih centrov po celi Sloveniji je Slovenija naredila velik korak naprej, to pa bo temelj za nadaljnje inovacije na področju obravnave otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami. Ob ustrezni podpori ter pomoči se otroke in mladostnike poskuša čim dlje obdržati izven institucije. Sodelovanje ter oblikovanje mrež pomoči med strokovnimi centri, strokovnimi službami, starši in otroki je tako bistvenega pomena (Krajnčan, 2019).
2.6 Vzgojitelj
V knjigi Vzgojiteljem o vzgoji avtor Dermota (1986) omenja srečo kot ključno vzgojiteljevo lastnost. Vzgojitelj naj bi pokazal mladostnikom življenjsko pot, ki ga bo vodila k sreči. Zato pa mora vzgojitelj najprej osrečiti samega sebe. Nihče ne more dati tistega, česar nima sam.
Bratina (1992, v Kobolt in Jerebic, 2002) opredeli vzgojitelja kot osebo, ki pomaga drugemu, da raste v svoji svobodi. Vzgojitelj je tisti, ki spodbuja in pomaga osebi, da zaživi to, kar je.
Po Kobolt in Jerebicu (2002) različni avtorji poudarjajo različne lastnosti, ki naj bi jih dober vzgojitelj imel. Nekateri pravijo, da mora biti vzgojitelj zgled, drugi pravijo, da se mora vzgojitelj mladostniku približati kot človek. Spet tretji poudarjajo pomen pedagoškega
