UNIVERZA V LJUBLJANI,
SKUPNI INTERDISCIPLINARNI PROGRAM DRUGE STOPNJE KOGNITIVNA ZNANOST
V SODELOVANJU Z UNIVERZITÄT WIEN, SVEUČILIŠTE U ZAGREBU, UNIVERZA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE IN EÖTVÖS LORÁND
TUDOMÁNYEGYETEM
ZARJA MURŠIČ
POVEZAVA NARAVNE IN KULTURNE EVOLUCIJE PRI RAZVOJU KOMPLEKSNE KOGNICIJE –
ŠTEVILČNOST IN ARITMETIKA
Magistrsko delo
Ljubljana, 2014
UNIVERZA V LJUBLJANI,
SKUPNI INTERDISCIPLINARNI PROGRAM DRUGE STOPNJE KOGNITIVNA ZNANOST
V SODELOVANJU Z UNIVERZITÄT WIEN, SVEUČILIŠTE U ZAGREBU, UNIVERZA KOMENSKÉHO V BRATISLAVE IN EÖTVÖS LORÁND
TUDOMÁNYEGYETEM
ZARJA MURŠIČ
POVEZAVA NARAVNE IN KULTURNE EVOLUCIJE PRI RAZVOJU KOMPLEKSNE KOGNICIJE –
ŠTEVILČNOST IN ARITMETIKA
Magistrsko delo
Mentorica: red. prof. dr. Olga Markič
Ljubljana, 2014
Zahvala
Hvala mentorici prof. dr. Olgi Markič, da je mojo preširoko vedoželjnost usmerila na ožje področje in nalogi dodala spodbudne komentarje.
Hvala kolegicam in kolegom, s katerimi smo se skupaj smejali - a tudi jezili, a na koncu le uspešno prebrodili tri skupna leta.
Hvala tudi prijateljicam, prijateljem in družini, ki so mi s pogovori pomagali odkrivati povezave med različnimi svetovi, usmeriti moje misli in mi priporočili kakšno knjigo, da se je na koncu naloga napisala skorajda sama.
Povzetek
Povezava naravne in kulturne evolucije pri razvoju kompleksne kognicije – števila in aritmetika
V nalogi sem se osredotočila na vprašanje razvoja človeške kognicije, in sicer ob primeru zaznave številčnosti, izuma števil in aritmetike. Na vprašanje, zakaj in kako smo ljudje izumili števila ter razvili aritmetiko, sem skušala odgovoriti z analizo dosedanje literature o evoluciji in razvoju človekove kognicije.
V začetku naloge sem se dodaknila predvsem različnih teorij o naravni ter tudi kulturni evoluciji človeka s poudarkom na razvoju kognicije. Ker človeka ne moremo gledati zgolj kot produkt naravne evolucije, sem se v nadaljevanju posvetila pojmu kulture in z njo povezano lastnostjo akumulacije znanja in veščin. Slednja lastnost, t.
i. kumulativna kultura, je eden izmed temeljnih gradnikov človeške kognicije in je tudi ločnica, ki človeško kulturo ločuje od pojma kulture, kot jo opredeljujejo primatologi. V uvodnem delu sem predstavila tudi nevroantropologijo, kjer raziskovalke in raziskovalci primerjajo različna ljudstva, njihovo kognicijo in navade ter obenem izvajajo tudi raziskave možganov.
Po obširnem uvodnem delu sem se posvetila primerjalnim vedenjskim raziskavam številske kognicije pri živalih, predvsem primatih. Pri teh se je izkazalo, da so živali, predvsem primati, sposobne zaznavanja številčnosti, prepoznajo tudi količine (ločujejo med “več” in “manj”), v ujetništvu jih lahko tudi naučimo prištevati oz.
preprostih aritmetičnih operacij, kot sta prištevanje in odštevanje.
Po predstavitvi ‘živalskih’ števil, prepoznav količin in preproste aritmetike sem se usmerila v raziskave s področja razvojne psihologije. Pri prebiranju te literature sem ugotovila, da imajo otroci že kot dojenčki sposobnost zaznavanja količin in vrednosti do števila štiri. Po nekaterih raziskavah razumejo tudi proces prištevanja in odštevanja za eno enoto. Kasneje se v procesu učenja naučijo razumevati števila tudi po linearni lestvici in začnejo uporabljati števke. Starost pri uporabi slednjih je zelo odvisna od okolja in kulture, v kateri odraščajo.
Zatem sem usmerila pogled še v medkulturne raziskave preproste številske kognicije pri ljudeh, kjer se je ponovno izkazalo, da lahko ljudje razumejo števila in vrednosti, tudi če ne uporabljajo besed, kot so ena, dve itd. za posamezna števila. Vendar je njihovo razumevanje drugačno od razumevanja drugih; lahko pa se naučijo šteti in
aritmetike, če jim je to omogočeno. V sklepu glavnega dela naloge sem predstavila še nekaj raziskav možganov s področja številske kognicije, ki jasno kažejo na različne kulturno pogojene lastnosti in načine izvajanja računskih operacij in razumevanja števil.
V sklepnem delu zaključim, da je bil za razvoj aritmetike, kot jo poznamo danes, nujen kulturni razvoj in ne le naravna evolucija. Slednja je vodila le do preprostih univerzalnih sposobnosti, ki jih imamo skupaj z drugimi živalmi in z vsemi ljudmi po svetu. To so: zaznavanje količin, številčnosti in zmožnost preprostega prištevanja.
Šele simbolna komunikacija, sodelovanje in uporaba zunanjega okolja je pri ljudeh vodila v odkritje in uporabo števil in vse kompleksnejšo aritmetiko.
Ključne besede:
Evolucija kognicije, kulturna socio-kognitivna niša, kultura, številčnost, aritmetika
Abstract
The interplay of natural and cultural cognition in the development of complex cognition – numerosity and arithmetics
The main focus of the present thesis is to answer what lead to the development of human mathematical abilities and number cognition. I present and compare some basic ideas from the literature about human evolution and the development of human cognition.
In the introduction I focus mainly on different theories of natural as well as cultural evolution of humans with a special emphasis on the development of cognition. Since we cannot see humans just as the products of natural evolution, I present culture and its features such as accumulation of knowledge and different crafts. The cumulative culture is one of the fundamental parts of humans. It also separates “human” culture from “primate” culture. I conclude the introduction by presenting the field of neuroanthropology in which scholars compare different people, their cognition, customs and study their brains at the same time.
In the second part I review the comparative behavioural studies of number cognition in animals, especially primates. We see that animals do have sense of numerosity, they recognise different quantities. Some primates in captivity even learnt how to count.
Afterwards I examine the research in the field of developmental psychology. Toddlers already possess the ability to recognise quantity and values up to the number of four.
A few studies evidently proved that very young children understand addition and subtraction of one. Later in the learning process children start to understand number on a linear scale and they begin to use numbers. The age when that happens depends on the environment and the culture in which they grow up.
In next chapter I focus on cross cultural studies of number cognition. People have a sense of numerosity that does not depend on language and words for numbers. The understanding of values and numbers differs across cultures. However, anyone was able to learn to count and simple arithmetics, if they had an option to do that. After cross cultural studies I ponder in the field of neuroscientific research of numerical
cognition where the general consensus is that the features of numerical cognition are culturally conditioned.
Cultural evolution was therefore necessary for the development of arithmetics as we know it today. Natural evolution lead to simple universal capabilities that we share with other animals. Examples are: recognition of quantities, numerosity sense and the ability to do simple addition of one value. Later symbolic communication, cooperation and usage of outer environment lead to the invention of numbers as we use today.
Keywords:
Evolution of cognition, cultural socio-cognitive niche, culture, numerosity, arithmetics
Kazalo
1 Uvod ... 1 Cilji in raziskovalna vprašanja ... 5 1.1
Hipoteze ... 5 1.2
Metoda ... 6 1.3
2 Naravna in kulturna evolucija ... 7 Človeška naravna evolucija ... 7 2.1
Socio-kognitivna niša ... 11 2.2
Kultura ... 17 2.3
Kumulativna kultura ... 20 2.4
Človeška kulturna evolucija ... 23 2.5
Nevroantropologija ... 24 2.6
3 Števila, aritmetika in raziskave ... 26 Aritmetika ... 26 3.1
Raziskave številske kognicije pri živalih ... 27 3.2
O zmožnosti štetja pri otrokih ... 30 3.3
Primerjalne raziskave številske kognicije med različnimi ljudstvi ... 35 3.4
Števila, aritmetika in možgani ... 45 3.5
4 Povezava naravne in kulturne evolucije pri razvoju človeške številske
kognicije ... 52 5 Sklep ... 56 6 Literatura ... 59
Kazalo slik
Slika 1: Sistem štetja pri Yupnih ... 41
Slika 2: Sistem štetja pri Oksapminih ... 42
Slika 3: Različne oblike vozlov pri sistemu številčenja quipu ... 43
Slika 4: Sistem številčenja quipu ... 44
Slika 5: Diagram prikazuje območja možganov aktivna pri procesiranju števil ... 47
Slika 6: Anatomska območja možganov ljudi in makakov, ki so aktivna pri prepoznavanju količine ... 48
Slika 7: Od številčnosti do števil in aritmetike ... 58
1 Uvod
Pred časom so mi zastavili vprašanje: »Če niso poznali števil, kako pa vedo, katero velikost oblačil potrebujejo?« V zahodnem svetu smo vpeti v svet števil in računanja:
govorimo o plačevanju davkov, o odstotkih, preračunavamo zaslužke, izbiramo velikosti in merimo dolžine ipd. A ko začnemo raziskovati matematiko, se izkaže, da so matematiki v Stari Grčiji predvsem govorili, a še ko so pisali o matematičnih zakonih, so uporabljali le besede in niso uporabljali niti števk, ki so nam dandanes znane kot arabske številke, niti znakov za »je enako« niti okrajšav za seštevanje ali odštevanje. Šele v drugi polovici 16. stoletja se je valižanski matematik in fizik Robert Recorde pri pisanju obsežne knjige spomnil, da bi lahko za »je enako«
uporabil znak =. Uporabil je ogromen znak =====, saj si dve stvari ne moreta biti bolj enaki, kot sta si enaki v matematični enačbi. Za seštevanje je prvič uporabil znak
»plus« in za odštevanje »minus« (Mazur, 2014). Mimogrede: načine označevanja konfekcijskih številk s števili so si izmislili šele v začetku 20. stoletja.
Vse ta števila in znaki, ki jih uporabljamo in jih poznamo dandanes, torej za človeško vrsto niso nekaj vsakdanjega. Če pomislimo, da se je razumni človek Homo sapiens sapiens začel pojavljati nekje pred okoli 200 tisoč leti, potem so zadnja štiri stoletja le četrtina odstotka skupnega časa naše vrste na Zemlji. Izkaže se, da so ljudje, kljub temu da niso poznali matematičnih znakov, kot jih uporabljamo danes, že mnogo tisočletij pred tem prepoznavali številčnosti1 (numerosity) in znali tudi računati. Tudi živalim števila, prepoznavanje odnosov (relacij) in količin niso neznanka. Psi, ptice in opice ter verjetno še veliko drugih živali imajo sposobnost prepoznavanja količin in številčnosti. Do neke mere se lahko naučijo tudi seštevati.
V magistrskem delu se sprašujem, kje je meja med zaznavanjem razmerij in razlik med količinami, prepoznavanjem številčnosti ter izvajanjem preprostih aritmetičnih nalog, kot sta na primer seštevanje in odštevanje. Ali meja med temi zmožnostmi in ravnanji sploh obstaja? Zanimalo me je, kaj so k razvoju človeške vrste prispevali kulturna evolucija in izumi, ki so se akumulirali v družbi in se razširili po svetu. Zakaj so se določene kvantifikacijske prakse sploh razvile in kako njihovo širjenje pogojujejo specifične družbe, v katerih živimo? Da bom lahko odgovorila na ta
1 Številčnost prevod iz angleške besede numerosity; pomeni občutek za števila oz. za število nečesa; lahko bi prevedli tudi številskost
vprašanja, bom predstavila glavne teorije razvoja in evolucije človeštva, predvsem pa se bom usmerila v vprašanje, kaj pomeni pojem kulture in – še posebej –
»kumulativne kulture«, šele nato se bom usmerila v števila in samo aritmetiko ter njen razvoj.
Ko se bom usmerila v razvoj aritmetike, bom najprej predstavila, kako »računajo«
izbrane (druge) živali. Podala bom splošen razvojni pogled na številsko kognicijo, nato se bom vprašala, kako štejejo različna ljudstva po svetu in kateri centri možganov so aktivni pri aritmetiki ter kakšni procesi se dogajajo v naših možganih. V magistrskem delu predstavljam raziskave iz sveta raziskovanja evolucijske antropologije, živalske kognicije in primatologije, kulturne antropologije, razvojne psihologije in kognitivne nevroznanosti.
Človeški um se je oblikoval skozi evolucijo. A, kakor je zapisano v zapisu v Enciklopediji kognitivne znanosti MIT-a (The MIT Encyclopedia of Cognitive Sciences), evolucijska teorija odgovarja na drugačna vprašanja kot kognitivna znanost. Robert Wilson (1999) pravi:
»Če razdelimo vzroke na proksimalne in ultimativne, so slednji evolucijski, prvi pa zadevajo kognitivno znanost; ali: kognitivne znanstvenice in znanstvenike zanima, kako, in ne, zakaj um. Če povzamem bolj natančno, poglavitno zanimanje kognitivne znanosti je v razumevanju mehanizmov, ki vodijo kognicijo in ne v zgodovini - evolucijski ali ne - ki je ustvarila te mehanizme.« (Wilson, 1999: xxxiv)
Poleg razumevanja evolucijskega razvoja človeka je nujno potrebno omeniti, da individuumi pripadajo nekim določenim populacijam. Ravno pri ljudeh je življenje v skupinah ali družbeno življenje izjemno bogato. Tak način so nam omogočile neke kognitivne zmožnosti, a družba in kultura vplivata tudi na ontogenetski in filogenetski razvoj teh zmožnosti in vnašata specifične dražljaje kognitivnim procesom (Sperber in Hirschfeld, 1999: cxi). Sperber in Hirschfeld tudi opozarjata, da kljub temu, da populacijska raven vpliva na razvoj in vključenost kognicije na ravni individuuma, raziskave teh fenomenov še niso bile sistematično vključene v kognitivno znanost (1999: cxi).
V zadnjih desetih letih se to počasi spreminja, tako da imamo evolucijske razlage nastanka jezika, pri oblikovanju katerih sodelujejo tudi evolucijski biologi, primatologi in drugi (Hauser, Chomskey in Fitch, 2002; Fitch, 2010); pogled na spomin skozi kognitivno antropologijo (Bloch, 2012); ustanavljajo se tudi raziskovani
inštituti, posvečeni kogniciji in evoluciji ter kognitivni in evolucijski antropologiji.
Poleg tega se tudi nekateri kognitivni znanstveniki pri tem, ko razlagajo um, obračajo na evolucijske razlage (Pinker 1997), ki pa so velikokrat preveč preproste, da bi zajele celotno kompleksnost razumevanja nastanka človeškega uma (Jablonka in Lamb, 2005; Odling-Smee, 2007).
Moja teza je, da za razumevanje kognicije nujno potrebujemo tudi evolucijski pogled in da moramo razumeti, zakaj se je nekaj razvilo, čeprav je morda nastalo tudi čisto po naključju. Slednje je namreč eno izmed glavnih gonil biološke evolucije, poleg naravne in spolne selekcije (Darwin, 1859). Poleg tega pri razvoju človeške kognicije ne smemo izpustiti vpliva družbe in okolja na posamezen organizem; na ta del razumevanja kognicije opozarja kognitivna antropologija (glej npr. Bloch 2012).
Za človeško vrsto velja, da nas je oblikovala naravna evolucija, a človekov razvoj že dolgo časa spreminja tudi zgodovina (Marks, 2011: 162). Slednja je imela oziroma še vedno ima vpliv na našo kulturo in s tem sooblikuje kulturno evolucijo. Kultura je negenetski, dolgotrajen prenos informacij, ki se ves čas spreminja. Ta prenos se pojavlja kot človeška zgodovina (Bloch, 2012: 20) in pri nobeni drugi živali zaenkrat še nismo odkrili podobnega pojava.
Tako se tudi primatolog Boesch (2007) sprašuje, kaj nas dela človeške. Zanima ga, ali obstajajo razlike v kognitivnih zmožnostih tudi med populacijami iste vrste in ali razlike skozi ontogenetski razvoj vplivajo na razvoj kognitivnih sposobnosti. Pri razlagi se poslužuje dveh različnih pogledov na človeško in živalsko kognicijo, in sicer: razvojnega pogleda, po katerem ves čas prihaja do interakcije med genetsko zasnovo in okoljskimi pogoji, kar ima lahko različne rezultate, ter determinističnega pogleda, ki pravi, da smo ljudje rojeni kot prazni listi, živali pa so rigidno genetsko določene (Boesch, 2007: 228-229). V magistrskem delu sledim razvojnemu pogledu, torej takole: posameznik razvija individualne zmožnosti med celotnim ontogenetskim razvojem, zato so pridobljene sposobnosti (na podlagi prirojenih zmožnosti) rezultat zgodovine in izkušenj.
Našo kognicijo je oblikoval preplet našega naravnega razvoja in kulturne zgodovine.
V magistrskem delu bom na podlagi razlage človeške naravne evolucije in bioloških teorij razvoja človeka in primerjalnih raziskav iz drugega živalskega sveta, prešla na pomen kulture za človeka, predstavila človeško kulturno evolucijo in določila pomen
obeh za razvoj kompleksne kognicije na primeru preprostega zaznavanja številčnosti in zmožnosti izvajanja preprostih aritmetičnih operacij. Težišče naloge je v analizi skupnega biološkega temelja v številčnosti kot biološki zmožnosti, ki omogoča kasnejši izum števil in znanja o aritmetiki. Slednje se lahko razvije le ob razvoju simbolne komunikacije v procesu kulturne evolucije.
Glavna zamisel, ki jo bom predstavila v magistrskem delu, je, da človeška evolucija v zadnjih nekaj milijonih let ni bila le biološka evolucija, ampak tudi kulturna evolucija (Marks, 2012). Kljub temu je potrebno tako naravno evolucijo kot tudi kulturno evolucijo razumeti kot ločena procesa, ki pa se vzporedno prepletata, predvsem v procesu človekovega ontogenetskega razvoja. Ob razlagi nastanka aritmetike in raziskovanja človeškega uma ter kompleksne kognicije je potrebno vzeti v zakup tudi okolje, tako naravno kot družbeno.
Kontinuirani razvoj živali, ki imajo zmožnost zaznavanja številčnosti, nam omogoča razumevanje človeškega uma. Kako lahko združujemo razvoj živali in naravno ter kulturno evolucijo pri človeku, bom v nalogi predstavila na podlagi raziskav zametkov številske kognicije pri živalih, vse do nastanka aritmetike pri človeku.
Cilji in raziskovalna vprašanja 1.1
Cilj naloge je združevanje (sinteza) odkritij ter teorij čim večjega števila disciplin kognitivne znanosti, ki bodo vodile v razlago nastanka aritmetike. V nalogi me zanimajo biološki temelji razvoja številčnosti, ki si jih delimo z drugimi živalmi in so kasneje ob razvoju simbolne komunikacije ter človeške kulture vodili tudi do nastanka aritmetike. Na podlagi poznavanja razvoja človeške kognicije bom skušala podati nekatere zamisli za razlago izvirov aritmetike.
V začetku naloge predstavim različne poglede na naravno evolucijo človeškega mišljenja in inteligence, omenim koncept ustvarjanja družbeno-kulturne kognitivne niše, zatem sledi predstavitev kulture in kulturne evolucije. Potem se posvetim glavnim vprašanjem magistrskega dela in skušam na njih odgovoriti. V začetku predstavim, do kod vodijo zametki prepoznave številčnosti pri drugih živalih. Potem v poglavijh o razvoju aritmetike in o kulturnih razlikah v razumevanju preprostega računanja, skušam odgovoriti na vprašanje, kakšen je mehanizem razvoja aritmetike pri človeku. Dotaknem se tudi zgodovine, kdaj so se pojavila prva števila in aritmetika, preko česar odgovarjam na vprašanje, kako to, da se je pojavila aritmetika in kako sta pri tem sodelovala procesa naravne in kulturne evolucije.
Hipoteze 1.2
Raziskave kažejo, da imajo živali, predvsem nekatere vrste ptičev in sesalcev, sposobnost prepoznave kvantitete ali številčnosti (Dehaene, 2011), vse tja do števila sedem. Poleg tega raziskave poročajo, da imajo nekatere vrste tudi zmožnost prištevanja količin in prepoznavanja razmerij med njimi (Rumbaugh, Savage- Rumbaugh in Hegel, 1987). Na podlagi analize literature sem pričakovala, da bom našla podatke o še več vrstah, ki imajo zmožnost prepoznave številčnosti. Pri tem pa pričakujem, da se aritmetično znanje pojavi le v okviru kulturne evolucije in ga pogojuje simbolna komunikacija.
Med glavnimi hipotezami magistrskega dela je predvidevanje, da se je zmožnost prepoznave številčnosti razvijala kontinuirano znotraj kraljestva živali in izhaja iz skupnih prednikov človeka in drugih živali. Pri človeku je proces akumulacije kulture (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) omogočil, da se je razvila kompleksna človekova kognicija, kar je vodilo v razvoj števil, aritmetike in kasneje
tudi kompleksnejše tehnologije. Vse to se je oz. se še vedno razvija sočasno in vzporedno, s prepletanjem procesov naravne in kulturne evolucije v okviru tokov razvoja določenih populacij.
Metoda 1.3
Pri pripravi magistrskega dela sem najprej zbirala gradivo oz. iskala informacije po knjižnicah in informacijskih bazah (brskala sem predvsem po Digitalni knjižnici Univerze v Ljubljani in drugih spletnih virih). Osrednje gradivo, ki sem ga upoštevala v magistrskem delu, so knjige, pregledni in raziskovalni članki s področja matematičnega izobraževanja, etnomatematike, kognitivne antropologije, evolucijskega razvoja človeka in nevroznanstvene raziskave aritmetičnih sposobnosti človeka, prav tako pa sem uporabila tudi analize s področja biologije, etologije in drugih njenih poddisciplin, predvsem evolucije.
V nalogi sem izvedla komparativno analizo izbrane literature in skušala sintetizirati dosedanja dognanja. S teoretsko primerjavo sem sintetizirala glavne ugotovitve in podala vsaj začasne odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. V teoretski komparaciji sem primerjala hipotezo o družbeni inteligenci, hipotezo o kulturni inteligenci (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) in Vigotskijevo hipotezo (Moll in Tomasello, 2007) o nastanku človeške kognicije.
Te hipoteze sem uvrstila v primerjavo dognanj na področju razvoja števil, aritmetike in človeške kognicije. Zatem opisujem teorijo nastanka socialno-kognitivne niše (Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011; Boyd, Richerson in Henrich, 2011; Whiten in Erdal, 2012). Predstavila sem tudi pojem »kumulativne kulture« (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) in ga povezala s razvojem človeške kompleksne kognicije – predvsem razvojem aritmetike. Predstavila sem tudi nevroantropologijo (Downey in Lende, 2012) kot vedo, ki lahko združuje različne poglede na preučevanje ljudi, naše kognicije in vedenja.
2 Naravna in kulturna evolucija
Človeška naravna evolucija 2.1
Človek se od ostalih živali razlikuje po treh bistvenih fizičnih ali fenotipskih značilnostih, to je po dvonožni hoji, reduciranem zobovju in po človeških možganih (Marks, 2012: 162-173). Ker naša telesna zgradba, razen tega, da imamo proste roke, nima velikega vpliva na našo številsko kognicijo, se človeški naravni evoluciji ne bom posvečala zelo podrobno. Izsledke o človeški naravni evoluciji bom poskusila povezovati z razvojem človeka v določenem družbenem okolju in s pojavom kulture.
Naše telo nam vsekakor omogoča preživetje v okolju, v katerem živimo. V naslednjem poglavju o razvoju človeške kognitivne niše bom predstavila tudi povezavo med okoljem in naravno selekcijo in na kratko skicirala, kako smo ljudje spremenili okolje in si ga prilagodili za lažje življenje. Pred tem pa moram omeniti še glavne hipoteze, ki pojasnjujejo evolucijski razvoj človeka. Te so: socialna inteligenčna hipoteza (Moll in Tomasello, 2007), Vigotskijevo inteligenčna hipoteza (po Moll in Tomasello, 2007), hipoteza splošne inteligence (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007), kulturno-inteligenčna hipoteza (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007) in soodvisna hipoteza (Tomasello, Melis, Tennie, Wyman in Herrmann, 2012).
Nicholas Humphrey je v svojem prispevku ‘Družbena funkcija intelekta’ (‘The Social Function of Intellect’) (1976) zapisal:
»Če je intelektualna zmožnost korelirana z uspehom v družbi in če družbeni uspeh pomeni večjo biološko zmogljivost,2 potem se bo vsaka podedovana lastnost, ki poveča zmožnost, da pozameznik ali posameznica prekani ostale pripadnike in pripadnice neke skupine, hitro razširila po celotnem genskem bazenu.« (1976: 311) Tako je Humphrey (navajam po Moll in Tomasello, 2007: 639) s svojo družbeno hipotezo o inteligenci zapisal, da je bil glavni dejavnik evolucije kognicije primatov tekmovanje znotraj socialnega okolja. Tovrsto tekmovanje omenjajo tudi pod pojmom makijavelistične inteligence (Whiten in Erdal, 2012). Zamisel za to hipotezo je, da posamezniki in posameznice tekmujejo, kdo bo uspešneje prelisičil ostale, kar se kaže v evoluciji kot kompeticijska prednost.
2 »Fitness« – zmogljivost – relativna mera za število preživelih potomcev, ki jih ima določen osebek v populaciji v primerjavi z drugimi osebki (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 313).
Približno v enakem času, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je Vigotskij predlagal svojo teorijo, v kateri se je namesto na tekmovanje usmeril v sodelovanje (navajam po Moll in Tomasello, 2007). Sodelovanje je povezal s kulturo, komunikacijo in učenjem; bolj ga je zanimala ontogenija ali osebni razvoj kot pa evolucijska zgodovina vrste ali filogenija. Po pisanju Molla (2007) je Vigotskij trdil, da se otroške kognitivne sposobnosti oblikujejo in v nekaterih primerih ustvarjajo v interakciji z drugimi skozi kulturo in z artefakti ter simboli, ki so jih ljudje ustvarili za skupno rabo. Glavni poudarek Vigotskega je bilo sodelovanje in ne tekmovanje, kar je zagovarjal Humphrey. Če gledamo z vidika naših najbližjih prednikov primatov, smo ljudje vrsta, ki znotrajvrstno največ sodeluje. Ljudje živimo v družbenih skupinah, ki so sestavljene iz raznih kooperativnih institucij in družbenih praks, ki stremijo k podobnim ciljem, pri čemer si razdeljujemo različne naloge (Richerdson in Boyd, 2005; navajam po: Moll in Tomasello, 2007: 639).
Tomasello in kolegi (2012: 673) tako trdijo, da je evolucijo ostalih primatov verjetno vodila socialna tekmovalnost, a pri razvoju človeških kognitivnih sposobnosti, ki so vodile v razvoj tehnologij in simbolnih sistemov, je bilo bržkone glavno vodilo sodelovanje znotraj družbe. Tovrsten pogled sedaj imenujemo Vigotskijeva inteligenčna hipoteza. Moll in Tomasello (2007) ne pojasnjujeta samega pojava sodelovanja in trdita, da za njim ne stojijo običajni procesi, kot na primer naravna selekcija in ostali procesi, ki jih poznamo iz naravne evolucije. Za pojav človeškega sodelovanja lahko najdemo nekaj vzrokov, nekateri izmed njih so na primer skupni ali deljeni nameni znotraj skupine ljudi (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005) in jezik (Pinker, 2010: 4).
Raziskave torej kažejo, da je sodelovanje zelo pomembno za razvoj človeške kognicije. V nadaljevanju bom predstavila teorijo socio-kognitivne niše, kjer različni avtorji predstavljajo kompleksnejši sistem pozitivnih povratnih zank in recipročnosti določenih lastnosti, ki so medsebojno vplivale ena na drugo pri razvoju naše vrste in bolj natančno naše kognicije (Whiten in Erdal, 2012; Kendal, Tehrani in Odling- Smee, 2011).
Po splošno-inteligenčni hipotezi so večji in kompleksnejši možgani ljudem omogočili kompleksnejšo kognicijo. Nasprotuje ji adaptacijsko-inteligenčna hipoteza, po kateri naj bi se kognitivne sposobnosti razvile kot odgovor na specifične okoljske izzive.
Podobni slednji sta že omenjeni socialno-inteligenčna hipoteza ter Vigotskijeva
inteligenčna hipoteza, ki pravita, da se je človeška kognicija razvila zaradi znotrajvrstnega tekmovanja oziroma sodelovanja (Moll in Tomasello, 2007).
V resnici ljudje nismo le socialna bitja, ampak smo kar ultrasocialna bitja (Boyd in Richerdson, 1996). V primerjavi s primati, ki posedujejo sofisticirane socio- kognitivne sposobnosti za tekmovanje in sodelovanje znotraj vrst, smo ljudje razvili veščine, ki nam omogočajo ustvarjanje različnih kulturnih skupin, ki uporabljajo različne artefakte, simbole, družbene prakse in institucije. Da ljudje lahko delujemo v tem svetu, že v času otroštva razvijemo artefakte in orodja za sodelovanje znotraj teh praks, za kar potrebujemo specialne socio-kognitivne veščine socialnega učenja, komunikacije in teorije uma (Vigotskij po Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007). Človeška visoka sposobnost socio-kulturne kognicije že zgodaj v razvoju deluje kot zasnova za kasnejši kompleksnejši razvoj človeške kognicije v splošnem. To imenujemo kulturno-inteligenčna hipoteza (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).
S sodelovanjem smo prišli do posebnih veščin družbene kognicije, pridobili smo kulturno inteligenco. Herrmann in kolegi (2007) tako trdijo, da smo te posebne veščine pridobili zaradi vrstno specifičnih socio-kognitivnih sposobnosti, ki se razvijejo zgodaj v ontogeniji in nam omogočajo sodelovanje in prenos znanja znotraj kulturnih skupin.
Po kulturno-inteligenčni hipotezi je za kognicijo pomemben ontogenetski razvoj organizma oz. osebka. Tako so Herrmann in sodelavci (2007) pripravili vedenjski primerjalni preizkus med orangutani, šimpanzi in otroci (starimi dve leti in pol).
Želeli so spoznati značilnosti človeške kognicije v nasprotju z ostalimi primati, ki se že kažejo v zgodnjem razvoju. Tako so neposredno primerjali kulturno- in splošno- inteligenčno hipotezo.
Razvili so niz testov, s katerimi so primerjali fizično3 in družbeno kognicijo. Naloge iz fizične kognicije so preverjale sposobnost razumevanja vzročnosti, prepoznavanja količine in prostorske kognicije. Pri nalogah iz socialne kognicije pa so preverjali sposobnosti socialnega učenja, komunikacije in teorije uma. Izkazalo se je, da so otroci pri dveh letih in pol v domeni fizične kognicije izenačeni s šimpanzi in
3 Fizična kognicija prevod iz angleške besede physical cognition; gre za preverjanje
sposobnosti razumevanja vzročno-posledičnih fizikalnih pojavov v okolju, v ta sklop nekateri avtorji uvrščajo tudi prostorsko kognicijo
orangutani. Pri socialni kogniciji so otroci izkazovali bolj razvite socialne veščine kot ostali primati. Potemtakem se od primatov med ontogenetskim razvojem razlikujemo v delovanju znotraj skupine in pri socialni kogniciji. Naša splošna inteligenca pa se v razvoju na razlikuje dosti od ostalih primatov, s čimer so s tem testom zavrnili splošno inteligenčno hipotezo in nakazali, da je za človeško kognicijo res pomembno socialno okolje.
Poleg fizičnih lastnosti, ki sem jih omenila na začetku poglavja o človeški naravni evoluciji, nas od človeka podobnih opic ločujejo tudi specifične značilnosti našega družbeno-socialnega življenja. To so: sodelovanje, učenje in prenašanja znanja s človeka na človeka z uporabo komunikacije v obliki človeškega jezika (Moll in Tomasello, 2007). Kot že opisano, so slednje empirično pokazali nemški raziskovalci (Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).
Tomasello in kolegi (2012) so za razlago razvoja sodelovanja predstavili soodvisno hipotezo, v kateri povezujejo sodelovanje manjših skupin za usklajevanje kompleksnejših kognitivnih problemov, na primer skupinskega lova, s sodelovanjem na ravni cele skupnosti, saj je morala celotna skupnost delovati tako, da so lahko posamezniki delovali neodvisno, ampak složno, tako da so lahko uspešno premagovali druge skupnosti, kar je vodilo v nastanek konvencij, norm in institucij.
Gre za kulturno selekcijo skupine. Tezo zagovarjajo na podlagi primerjalnih raziskav človeške kognicije in motivacije pri ljudeh in človeku podobnih opicah4 (apes) ter na podlagi raziskav z otroci, kjer se je izkazalo, da otroci sodelujejo veliko bolj kot se to zgodi pri človeku podobnih opicah.
Vseeno ima ta teorija pomanjkljivosti. Glavna je v trditvi, da so skupnosti ljudi v preteklosti tekmovale med seboj. Antropologa Fry in Söderberg (2013) sta na primer preučila etnografske zapise o smrtonosni agresiji pri premičnih lovsko-nabiralskih skupinah. Uporabila sta podatke o enaindvajsetih različnih lovsko-nabiralskih skupinah ljudi (»nomadic foragers«, »mobile forager band societies« – MFBS) iz obdobja zadnjih dveh stoletij. Raziskovalca sta ločila nasilje med pripadniki iste skupine, ki so v teh primerih tudi sorodstveno povezani (ne gre nujno za krvno sorodstvo), in med pripadniki različnih skupin.
4Človeku podobne opice so orangutani, šimpanzi, gorile in bonobi.
V treh skupinah obravnavanih ljudstev ubojev ni bilo. V desetih primerih so se zgodili posamezni primeri ubojev, ko je en človek ubil drugega. Samo v šestih skupinah so odkrili podatke o uboju, pri katerem sta sodelovala vsaj dva človeka, žrtvi pa sta bili tudi vsaj dve. Če trdimo, da je prišlo do sodelovanja na ravni skupnosti, zaradi tekmovanja z drugimi skupnostmi, lahko pričakujemo tudi nasilje med temi skupnostmi, a tega ni bilo (Fry in Söderberg, 2013: 271-272). Tomasello in sodelavci (2012) so sicer izpostavili znotrajskupnostni čut za solidarnost in egalitarnost, do katerega pride pri lovsko-nabiralskih skupnostih. Kasneje naj bi se te manjše skupine povezovale z večjimi skupnostmi, kjer so se ustvarile neke norme in institucije, kar je vodilo v tekmovalnost z drugimi skupnostmi. A vseeno skupine ljudi same po sebi niso tekmovalne: tekmovalnost se pojavi, ko se ustvarijo norme in kulturne prakse, ki v nekatere družbe uvedejo samo tekmovalnost (Tomasello, Melis, Tennie, Wyman in Herrmann, 2012: 682).
Nobena izmed doslej predstavljenih hipotez ni razložila, kako je kaj nastalo in zakaj.
V nadaljevanju se bom zato usmerila v predstavitev kognitivne niše in na podlagi uporabe tega termina razložila nastanek človeške kognicije. Ta model bom uporabila tudi pri razlagi nastanka številske kognicije.
Socio-kognitivna niša 2.2
Različni raziskovalci razlagajo nastanek človeške kognicije z nastankom posebne niše. V biologiji poznamo ekološke niše ali specifična mesta organizma v okolju, ki vključuje njegov habitat in odnose z drugimi organizmi ter z njihovim živim in neživim okoljem (Štrus, Zrimec in Polak, 2001: 77). Ekološko nišo organizma določajo vrste hrane, plenilci, toleranca do temperature in drugi okoljski dejavniki (Dictionary of Biology, 2004: 206). Teorija oblikovanja ali konstrukcije niše izvira iz evolucijske biologije. Poudarek te teorije je, da imajo organizmi zmožnost spreminjanja svojega okolja, z čimer vplivajo na lastno evolucijo in na spreminjanje ostalih vrst v enakem okolju. Glavna lastnost tovrstnega oblikovanja niše so spremembe, ki jih vzbudi določen organizem, s čemer spremeni selekcijske pritiske okolja (Odling-Smee, Laland in Feldman navedeni v Kendal, Tehrani in Odling- Smee, 2011).
Nasprotno govori standardna evolucijska teorija o tem, da spreminjanje oz. evolucijo organizma oblikuje naravna selekcija in s tem sledi tudi oblikovanje niše. Do genetske
raznolikosti pride zaradi naravne selekcije na podlagi preživetja in uspešnega razmnoževanja. Selektivna okolja pa določajo modifikacije organizmov, ki oblikujejo nišo.
Pri teoriji oblikovanja niše prepoznavamo naravno selekcijo in konstrukcijo niše kot medsebojni vzročni proces v evoluciji (Laland in Sterelny, 2006). Ob tem razumemo adaptacijo organizma kot produkt obeh procesov; procesa naravne selekcije in oblikovanja niše torej ne ločujemo. S teorijo oblikovanja niše, kot jo predlagajo Odling-Smee in kolegi (2003), usmerimo pozornost iz interakcije med organizmom in lokalno ekologijo na fenogenotipe (hkratni produkt genov, struktur in vedenja) in na oblikovanje ekosistema (organizmi oblikujejo in jih tudi oblikuje njihovo okolje in okolja ostalih organizmov). Pri tem, kot pravi Fuentes (2013: 50), prihaja do ekološkega prenosa strukturnih in družbenih kontekstov z generacije na generacijo, kar postane glavni steber oblikovanja niše, kar upošteva tudi spremenjene selekcijske pritiske na kasnejše populacije na istih lokacijah.
Oblikovanje niše torej vključuje sestavljanje in razstavljanje niš z organizmi in sinergične interakcije med organizmi in okoljem. Kendal in kolegi (2011) opisujejo teorijo oblikovanja niše kot:
»…endogeni vzročni proces v evoluciji, recipročen (medsebojen), z vzročnim procesom naravne selekcije. Deluje tako, da dodaja ekološko dedovanje oz. prenos, ki je sestavljen iz dedovanja na podlagi pritiskov naravne selekcije, ki so pred tem spremenjeni zaradi oblikovanja niše, ter genetskega dedovanja v evoluciji. Oblikovanje človeške niše spremeni selekcijske pritiske v okolju tako da vpliva tako na človeško evolucijo, kot tudi na spreminjanje drugih vrst.« (Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011: 366)
Na primeru človeka sta podobno teorijo že prej predstavila Tooby in DeVore (1987) ter jo poimenovala »kognitivna niša« (Boyd, Richerson in Henrich, 2011; Pinker, 2010). Kasnejši avtorji pa uporabljajo termine »človeška niša« (Kendal, Tehrani in Odling Smee 2011), »kulturna niša« (Boyd, Richerson in Henrich, 2011) ali
»človeška socio-kognitivna niša« (Whiten in Erdal, 2012). Vse izhajajo iz teorije oblikovanja niše, ki sem jo že opisala in je drugačna od standardne evolucijske teorije.
Tobby in DeVore (1987) sta trdila, da ljudje izkoriščamo kognitivno nišo sveta in da
»leži temelj naše zoološke različnosti v zmožnosti za konceptualno abstrahiranje situacije v model, ki prikaže, katere manipulacije so nujne za dosego bližnjih ciljev,
kar sovpada z zmogljivostjo vrste« (Tooby in Devore citirana v Whiten in Erdal, 2012: 2120). Tobby in DeVore se v svoji analizi nista dotaknila socialnega elementa, ki tvori človeško družbo.
Pinker (2010) opisuje kognitivno nišo kot
»…podaljšek ekološke niše, na podlagi zamisli, da v vsakem ekosistemu obstaja zmožnost organizma, da prevzame obrambo drugega organizma na podlagi vzročno- posledičnega razumevanja in skupne akcije – razvoja informacijskega sklepa – ne pa s fizičnimi in kemijskimi značilnostmi, tako da pride do uporabljanja virov drugih organizmov v nasprotju z njihovimi adaptacijami, da zaščitijo te vire. Ti prevzemi se odvijajo s pomočjo mentalnih modelov sveta, ki jih vodijo intuitivne zmožnosti fizike, biologije in psihologije, tudi psihologije živali. To omogoča ljudem razvoj orodij, pasti in orožij, pridobitve strupov in zdravilnih učinkovin iz ostalih živali ter rastlin in organiziranje koordiniranih dejanj, kot na primer razširitve po večjem območju, kar deluje kot nekakšen superorganizem.« (Pinker 2010: 1-2)
Ameriški evolucijski psiholog na podlagi koncepta kognitivne niše razlaga tri človeške značilnosti: razvoj in akumulacija znanja – vedeti, kako – sodelovanje med genetskimi nesorodniki in jezik, ki uporablja slovnico (Pinker, 2010).
Pinker (2010) postavlja v ospredje človeka, ki mu je omogočeno razumevanje vzročno-posledičnih povezav v okolju. Te zmožnosti spreminjajo dodatne evolucijske inovacije, zmožnost medsebojnega učenja, ki zmanjšuje stroške pri pridobivanju znanja, nujnega za lokalne adaptacije. Že v poglavju o človeški naravni evoluciji sem prikazala razliko med ostalimi primati in človekom: povprečen človek deluje kot pametnejši od povprečnega šimpanza, vsaj v domenah načrtovanja, teorije uma in sklepanja.
Boyd, Richerson in Henrich (2011) opozarjajo, da to ni dovolj. Hipoteza kognitivne niše, kot jo zagovarjajo Tooby, Cosmides in Pinker, po njegovem mnenju precenjuje individualne kognitivne sposobnosti enega človeka, ki omogočajo osebku uspeh v raznolikem okolju, predvsem pa ne razume ali upošteva pomena kulture za človekov prilagoditveni uspeh. Tako Boyd, Richardson in Henrich trdijo, da je naša edinstveno oblikovana sposobnost učenja od ostalih članov skupin najbolj pomembna za človeški ekološki uspeh. Ta sposobnost omogoča ljudem, da postopno, skozi generacije akumuliramo informacije in razvijamo boljša orodja, prepričanja in prakse, ki jih en sam individuum nikoli ne bi razvil. Tako zagovarjajo koncept kulturne niše, katere
izkoriščanje je imelo velik vpliv na potek človeške evolucije (Boyd, Richardson in Henrich, 2011: 2).
Kognitivna niša se oblikuje po korakih na podlagi sodelovanja, sporazumevanja in obvladovanja veščin, kar spreminja tako socialno kot naravno okolje. Oblikovanje niše je ustvarilo selekcijski pritisk na prednike ljudi. Značilnosti ljudi, kot so grajenje na predhodnjem znanju in s tem povezan razvoj tehnologije, človeško sporazumevanje ter sodelovanje med nesorodniki, so pri človeški vrsti močno razvite, kar je pričakovano, saj med razvojem teh lastnosti prihaja do vplivanja ene na drugo oz. do povratnih zank (Pinker, 2010; Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011).
Whiten in Erdal (2012), Kendal (2011) in drugi raziskovalci svoj pogled še bolj usmerjajo k socio-kognitivni niši. Poleg jezika Whiten in Erdal (2012) omenjata še pomembnost sodelovanja, egalitarnosti, teorije uma in pojava kumulativne kulture.
Tako pišeta, da so pojavne oblike spreminjajoče se socio-kognitivne niše konceptualne abstrakcije, orodja in drugi artefakti, ki so se ohranili in jih sedaj odkrivajo arheologi, ter sposobnost načrtovanja, ki je omogočila izdelavo kompleksnejših orodij, pasti, sledenja plenu in analizo lova (Whiten in Erdal, 2012).
To so konceptualne abstrakcije, o katerih sta govorila že Toobey in DeVore (1987).
Whiten in Erdal (2012) trdita, da moramo v socialno-kognitivno nišo nujno vključiti tudi elemente družbe. Kot glavne dele izpostavita sodelovanje, egalitarnost, teorijo uma, jezik in kulturo. Te dele so določili na podlagi primerjave etnografij 24 različnih lovsko-nabiralskih skupnosti. Avtorja opozarjata, da posamezna skupnost ni dober model za razumevanje oblik organiziranja prednikov, a če primerjamo opazovanja več skupin, lahko izluščimo glavne prilagoditve na tovrsten način življenja. Pri primerjanju sodelovanja med skupnostmi sta ugotovila, da prihaja do delitve dela med lovci oz. lovkami in nabiralci oz. nabiralkami, pri čemer moški ponavadi lovijo, a tudi nabirajo, in ženske nabirajo. Skupine se ločujejo in gredo vsaka v svojo smer, a vedno prinašajo ulov oz. nabrano nazaj do glavnega središča skupnosti, kjer si pravično razdelijo hrano. Posebne socio-kognitivne zmožnosti ljudem omogočajo razdelitev v različne skupine in zdelitev dela ter tudi razumevanje, da si bodo pridobljeno hrano kasneje razdelili. Razdelitev v skupine in pravično deljenje hrane nas ločuje od ostalih primatov. Poleg tega pri ljudeh prihaja tudi do deljenja dela med samim lovom in nabiranjem (Whiten in Erdal, 2012: 2121).
Pri Sanih poznamo posebne pogovore o načrtih lova znotraj skupine, preden gredo na lov. Ko se približujejo plenu, se sporazumevajo z znakovnim jezikom, koordinirano iščejo, po uspešnem lovu pa naredijo tudi analizo. Manj je znanega o nabiranju, vsekakor pa pride do delitve dela in usklajevanja pri iskanju. Poleg sodelovanja pri pridobivanju hrane prihaja tudi do vzajemne pomoči z varstvom otrok in nadzorom vasi (Whiten in Erdal, 2012).
Naslednja pomembna stvar je egalitarnost ali enakost znotraj skupine. Erdal, Whiten in kolegi (1994, 1996) poročajo, da je pri skoraj vseh štiriindvajsetih preučenih skupnosti ljudi prišlo do enakopravne delitve plena glede na potrebe in ne glede na to, kako močan je bil lovec oz. v kakšnem sorodstvu so si bili. Ob primerjanju stopnje sodelovanja in egalitarnosti pri šimpanzih in ljudeh ugotovimo, da smo si zelo različni. Pri šimpanzih se pojavlja hierarhična ureditev in manj sodelovanja ter enakosti (Whiten in Erdal, 2012). Raziskovalca tako trdita, da se je verjetno pri naših prednikih pojavilo sodelovanje in egalitarnost, kar je vodilo do razvoja skupin, ki si delijo delo in si pravično razdeljujejo hrano, kot se to dogaja pri lovsko-nabiralskih skupnostih. Ko je za pridobivanje hrane postal lov vedno bolj pomemben, sta tudi sodelovanje in deljenje plena postala bolj prisotna. Pri tem je prišlo tudi do evolucije velikosti možganov in do razvoja socialne inteligence.
Whiten in Erdal (2012) trdita, da je to kasneje pri prvih homininih5 vodilo do nastopa uspešnejših vodij, ki so oblikovali koalicije, ki pa so vključevale tudi ostale kot nujne člene trajnejših koalicij. Vse to je ustvarjalo medsebojne selekcijske pritiske, ki so vodili do nastanka makiavelijskih socialnih veščin pri tistih, ki so želeli vladati, vse do nastopa tistih, ki so stremeli k onemogočanju pojava dominance znotraj skupine, pri čemer nastane egalitarna ali enakovredna družba, saj preprosto ni uspešno, če želi nek osebek nadvladati nad ostalimi (Whiten in Erdal, 2012). A, če se spomnimo Vigotskijeve inteligenčne hipoteze, lahko v njenem okviru najdemo nekaj vzrokov za razvoj sodelovanja, nekateri izmed njih so na primer že omenjeni skupni ali deljeni nameni znotraj skupine ljudi (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005) in jezik (Pinker, 2010: 4). Sodelovanje in egalitarnost sta zapletena pojava in ju po
5 Hominini – skupina primatov, ki sodi v skupino hominidov, ki vključujejo orangutane, gorile, šimpanze in ljudi. Lastnosti homininov so: dvonožna hoja, reduzirano zobovje in večja velikost možganov. Trenutno živeči predstavnik homininov je človek. Vir:
http://education.nationalgeographic.com/education/media/hominin-history/?ar_a=1;
dostopno: 15. 7. 2014
mojem mnenju ne moremo razložiti zgolj s preprostim mehanizmom, kot ga predlagata Whiten in Erdal (2012), vseeno pa poudarjata in povezujeta več komponent razvoja človeške kognicije. Tako sodelovanje in egalitarnost krepita drug drugega, saj so ljudje bolj pripravljeni sodelovati pri pridobivanju virov, če vedo, da si jih bodo kasneje pravično razdelili.
Naslednja točka, kjer se ustavita Whiten in Erdal, je teorija uma, ki ji sledi jezik. Jezik je izpostavljal tudi Pinker (2010), pri čemer je opozarjal na medsebojno povezanost znanja veščin in prenosa znanja. Pinker pravi, da pri učenju veščine, ki nam pomaga preživeti, to informacijo shranimo v svoje možgane. Zatem sledi prenos informacije v druge možgane, kar naredimo z jezikom. Jezik je torej sredstvo prenosa znanja v lastne in druge možgane. Jezik tako zmanjšuje stroške učenja nove veščine in poveča porast znanja. To znanje lahko uporabimo za izkoriščanje okolja in ga razširjamo med sorodstvom in ostalimi posamezniki s katerimi sodelujemo (Pinker, 2010: 4).
Fuentes (2013: 52) piše, da pride do prenosa znanja tudi z vedenjem. Do pridobivanja evolucijsko pomembnih vedenjskih vzorcev lahko pride z družbenim učenjem. Prenos znanja se tako zgodi brez vplivanja na genetske sisteme, ki so tarča naravne selekcije.
Simbolni prenos znanja se lahko zgodi s človeškim jezikom in z zmožnostjo prenosa informacije, ki je lahko časovno in prostorsko kompleksna. Whiten in Erdal (2012) sta se pri analizi teh procesov osredotočila predvsem na sporazumevanje primatov.
Slednji največ informacij sporočajo ob nevarnosti plenilcev in ko so samice godne za parjenje. Poleg vokalne komunikacije uporabljajo tudi drugo znakovno komunikacijo, predvsem z gestami.
Komunikacija in jezik sta tesno povezana s socialnim učenjem, ta pa s kulturo.
Kultura podpira jezik s procesom privzemanja jezika, ob tem pa jezik omogoča prenos konceptov, kot so želje, misli in prepričanja. Procesi socialnega učenja podpirajo kulturne zmožnosti, te pa so povezane tako z jezikom kot tudi s teorijo uma.
Sodelovanje in egalitarnost sta povezana tudi s kulturo; oba omogočata souporabo in razširjanje informacij, kar omogoča prenos kulture, skupno rabo izumov in novitet ter s tem skupno kulturno evolucijo. Kultura prispeva tudi k tehnikam, ki omogočajo sodelovanje in ideologijo splošnega altruizma, ki podpira egalitarnost. Jezik je ob tem tudi pomemben za medosebno koordinacijo in recipročne dogovore o porokah (Whiten in Erdal, 2012: 2126).
Zagovorniki socio-kognitivne niše imenujejo te povezave »pozitivne povratne zanke«, ki vodijo tudi do vzročnih povezav, s katerimi je mogoče spremljati, ali vsi izmed naštetih socialnih vidikov kognicije omogočajo in podpirajo druge v vsakodnevnem življenju lovsko-nabiralskih skupnosti (Whiten in Erdal, 2012).
Za ustvarjanje človeške kulture in kognicije lahko uporabljamo koncept socio- kognitivne niše. V ta model moramo vključiti tudi procese prenosa znanja oz.
dedovanja praks, ki so se ustvarile v določeni skupnosti ljudi.
Odling-Smee (2007) predlaga preprost sistem ekološkega dedovanja, ki vključuje informacije in znanja ter fizične materiale in vire energije. Pri tem lahko posameznik ali posameznica podeduje socialno in fizično nišo, ki vključujeta kulturni prenos znanja in vedenja, ter tudi materialno kulturo, s tem pa dobi s kulturo spremenjene vire informacij in kulturno spremenjene fizične vire v okolju, v katerem se razvija.
Kendal in drugi (2011) so se natančneje posvetili tudi socialnemu prenosu znanja in veščin (know-how). Martin in Bateson sta omenjala, da sta za prenos znanja pomembni tudi igra in učenje (navajam po Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011).
Človeška evolucija je zaenkrat edina, ki akumulira zmožnosti kulture in ustvarjanja prilagodljive kulturne niše, ki utrjuje in povečuje te zmožnosti (Laland, Odling-Smee in Myles, 2010; Smith, 2007; Kendal, Tehrani in Odling-Smee, 2011). Zmožnosti družbene, tehnične in kulturne inteligence, kot sta na primer jezik in sodelovanje, so koevoluirale s kumulativno kulturno evolucijo tehnologij in socialnih dogovorov, ki jih te zmožnosti omogočajo (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005;
Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007).
Tako sodelovanje kot egalitarnost sta zelo pomembni pri razlagi, zakaj ljudje tako dobro prepoznavamo količine in smo na koncu uvedli tudi sistem štetja.
Kultura 2.3
Za ljudi je torej zelo pomembna socio-kulturna komponenta evolucije. Od ostalih živali se razlikujemo v naši bistveno večji sposobnosti učenja, komuniciranja, bolj natančne uporabe jezika, ki ima sintakso, in razumevanja umskega stanja ostalih ljudi.
Vse predstavljene zmožnosti so del definicije kulture, kot jo opredeljuje primatolog McGrew, ki kulturo opredeli kot »način, kako nekaj počnemo« (2011: 49). Ta opredelitev vključuje štiri komponente, in sicer: prvič, kulture se naučimo; drugič,
naučimo se je v družbi; tretjič, je normativna; in četrtič, je kolektivna oz. skupna.
Tovrstna definicija kulture ustreza tudi kulturam večine primatov in nekaterih drugih živali: torej imajo tudi slednje kulturo. Zato nekateri raziskovalci (Tomasello, Carpenter, Call, Behne in Moll, 2005; Herrmann, Call, Hernandez-Lloreds, Hare in Tomasello, 2007; Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012; Whiten, 2012) poudarjajo pomen akumulacije znanja znotraj človeških skupnosti in uporabljajo pojem »kumulativna kultura«.
Vseeno nam raziskovalci s področja socialne oz. kulturne antropologije ponujajo drugačne definicije človeške kulture. Monaghan in Just tako v Zelo kratkem uvodu v socialno in kulturno antropologijo najprej poudarita, da »verjetno obstaja toliko teorij kulture, kolikor je antropologov« (2008: 44). Večina pa se verjetno strinja, »da ima kultura nekaj opraviti s tistimi vidiki človeškega razmišljanja in dejavnosti, ki se jih naučimo kot člani družbe« (Monaghan in Just, 2008: 44). Med prvimi antropološkimi definicijami kulture se je leta 1871 pojavila definicija Edwarda B. Tylorja, ki pravi:
»Kultura ali civilizacija v širšem etnografskem smislu je tista kompleksna celota, ki vključuje znanje, prepričanja, umetnost, moralo, pravo, običaje ter vse druge sposobnosti in navade, ki jih človek pridobi kot član družbe« (povzeto po Monaghan in Just, 2008: 45).
Franz Boas je kulturo razumel kot zajem vseh manifestacij družbenega vedenja skupnosti, reakcije posameznika, na katerega vplivajo navadne skupnosti, v katerih živi, in izdelke človeških dejavnosti, ki jih te navade določajo (povzeto po Monaghan in Just, 2008: 46).
Tylor in Boas sta se razlikovala v tem, da je prvi razumel kulturo kot skupek človeških dosežkov, drugi pa je opisoval kulturna očala, s katerimi dojemamo svet okoli sebe in si razlagamo pomen družabnih življenj ter si osmišljamo svoja dejanja (po Monaghan in Just, 2008: 45-47).
Leta 1952 je izšla knjiga Kroeberja in Kluckhohna Kultura: Kritičen pregled konceptov in definicij (Culture: A Critical Review of Concepts and Definitions), kjer sta avtorja zbrala kar 162 različnih definicij kulture in jih uvrstila v različne razrede.
Na koncu sta razvila svojo teorijo, ki pravi:
»Kulturo sestavljajo vzorci, eksplicitni in implicitni, pridobljeni iz in za vedenja ter se prenašajo s simboli; (kultura) tvori značilne dosežke človeških skupin, in vključuje
njihovo utelešenje v artefaktih; glavno jedro kulture je sestavljeno iz tradicionalnih (npr. zgodovinsko proizvedenih in izbranih) idej in še posebej njihovih vrednosti in vrednot; kulturne sisteme lahko na eni strani razumemo kot proizvode dejanj in na drugi strani kot elemente, ki pogojujejo nadaljnja dejanja.« (Kroeber in Kluckhohn, 1952: 181)
Kasneje je Claude Lévi-Strauss, ki je utemeljil strukturalistično antropologijo, trdil, da so človeške klasifikacije univerzalne (1983). Kulturo je opredelil kot
»…niti naravno niti umetno. Ne izvira niti iz genetike niti iz razuma, kajti sestavljajo jo pravila vedenja, ki niso bila ustvarjena in katerih funkcije ljudje, ki ravnajo v skladu z njimi, v splošnem ne razumejo. Nekatera pravila so ostanki tradicij, nastalih v različnih vrstah družbene strukture, skozi katero [...] je šla vsaka skupina ljudi. Ostala pravila so bila zavestno sprejeta ali spremenjena zaradi specifičnih ciljev. Vendar ni nobenega dvoma, da v primerjavi s čutili, ki smo jih podedovali od svojega genotipa, in pravili, ki so nastala na podlagi razuma, množica nezavednih pravil ostaja pomembnejša in učinkovitejša. Kajti razum sam [...] je proizvod in ne vzrok kulturne evolucije.«
(Povzeto po Monaghan in Just, 2008: 50)
Kot vidimo, je pojem kulture zapleten in ni jasno definiran. Po eni strani, če vzamemo definicijo, ki nam jo ponujajo socialni antropologi, živali nimajo kulture, vsaj ne takšne kot ljudje. Na drugi strani primatologi in raziskovalci živalskega vedenja iščejo vzorce kulture med različnimi živalmi. Zato so v evolucijski antropologiji razvili termin kumulativne kulture.
Človeška kumulativna kultura predstavlja znano sposobnost, da postopoma akumuliramo znanje (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012). Na primer:
skozi nekaj zaporednih generacij med šimpanzi ostajajo njihova vedenja relativno konstantna. Na drugi strani pa se človeško vedenje in človeške navade spreminjajo veliko hitreje in se obenem tudi hitro širijo znotraj skupin, kar nam omogoča ustvarjanje sofisticiranih kulturnih artefaktov in z njimi povezanih vedenj. Tako Richerson in Boyd (2005) podata definicijo:
»Kultura je informacija6, ki ima vpliv na vedenje pozameznika ali posameznice, in jo pridobimo preko ostalih članov ali članic določene vrste z učenjem, oponašanjem in preko drugih oblik družbenega prenosa vedenja.« (Richerson in Boyd, 2005: 5)
6 »Informacija je kakršnokoli duševno stanje, zavestno ali ne, ki je pridobljeno in
spremenjeno preko družbenega učenja, in vpliva na vedenje.« (Richerson in Boyd, 2005: 5)
V nekem času pride do akumulacije informacij, znanja in veščin, kar lahko opišemo tudi s pojmom »kumulativna kultura«, ki ga bom opisala v nadaljevanju.
Kumulativna kultura 2.4
Človeka od drugih živali ločuje prav specifičen način akumulacije znanja in veščin ali nekaj, kar evolucijski antropologi imenujejo »kumulativna kultura« (cumulative culture) (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) in s tem tudi njegovo nadgradnjo, kar je vodilo tudi do razvoja različnih tehnologij in orodij, ki jih poznamo samo ljudje in ne tudi ostale živali. Ekološki in demografski uspeh človeške vrste je v veliki meri zasluga naše zmožnosti akumulacije znanj in veščin.
Raziskovalci (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012) so tako testirali idejo kumulativne kulture s posebnim testom, pri katerem so uporabili škatlo sestavljanko (puzzlebox), ki so jo razreševali šimpanzi, kapucinke in otroci.
Naloga je imela tri težavnostne stopnje, ko so preiskovanci uspešno razrešili posamezno stopnjo, so dobili nagrado in lahko nadaljevali z naslednjo stopnjo. Pri prvi stopnji so morali premakniti vratca na škatli in so prišli do prve nagrade. Če so pritisnili dva gumba, so lahko premaknili vratca, kjer se je skrivala druga nagrada. Ko so to uspešno zaključili, so prišli do tretje stopnje, pri kateri so morali zavrteti ročico, če so želeli odpreti vratca. Nagrade so se stopnjevale, če so uspešno rešili vse tri stopnje, so dobili tri nagrade. Nagrada za tretjo stopnjo pa je bila najboljša. Pri šimpanzih in kapucinkah so bile nagrade: korenje, jabolko in grozdje. Pri otrocih pa nalepke, za prvo stopnjo manjše in za zadnjo stopnjo večje ter bolj privlačne.
Nalogo so reševali v parih oz. skupinah, saj sta »škatlo sestavljanko« lahko hkrati reševala dva preiskovanca. Pri čemer so lahko spremljali, če prihaja do prenosa znanja iz enega preiskovanca na drugega. V določeni fazi raziskave so pri šimpanzih uvedli pomoč. To je bil »učitelj«, pripadnik enake vrste, ki je bil naučen in najbolj vešč reševanja naloge oz. sestavljanke (puzzlebox).
Rezultati so pokazali, da so bili človeški otroci veliko bolj uspešni pri reševanju težjih nalog oz. pri odkrivanju rešitev. Le desetina šimpanzov je uspešno zaključila drugo stopnjo in prišla do jabolka, samo eden je zaključil tudi tretjo stopnjo in za nagrado prejel grozdje. Za reševanje naloge so potrebovali več kot 30 ur. Dvajstetina kapucink, ali 5 odstotkov, je prišla do jabolka, v 53 urah. Otroci so nalogo rešili v treh
urah, pri čemer jih je več kot polovica uspešno zaključila drugo stopnjo, malo manj kot polovica pa tudi tretjo stopnjo.
Poleg tega se je med sovrstniki oz. sovrstnicami pri otrocih znanje uspešneje prenašalo. Pri tem ni bilo ključnega pomena, ali se je znanje prenašalo neverbalno, s posnemanjem oz. z imitacijo ali verbalno z jezikovnimi navodili.
»Trditev, da so sociokognitivni procesi [učenje preko verbalnih navodil, imitacija in prosocialnost] napram ostalim vplivom, neposredno odgovorni za pojav vzorca kumulativnega kulturnega učenja, ki ga opazimo pri otrocih, je podprta s pozitivnim odnosom, ki smo ga odkrili med doseženo stopnjo in ravnjo učenja, učenja z opazovanjem in uporabo verbalnih navodil ter prosocialnostjo.« (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117)
To sposobnost so raziskovalci v razlagi poskusa povezovali z več socio-kognitivnimi procesi, kot so: učenje z uporabo verbalnih navodil, imitacija in prosocialnost7. Potrebno je omeniti, da imajo sposobnost večine omenjenih procesov (razen verbalne) tudi živali, le da se pri njih pojavlja v manjšem obsegu. Tako so Dean in kolegi zaključili:
»Najbolj verjetna razlaga je, da so deli človeške družbene ali socialne kognicije neposredno odgovorni za zmožnost kumulativne kulture.« (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117)
Rezultati te raziskave kažejo na pomembnost učenja, komunikacije, učenja z opazovanjem in prosocialnosti pri razvoju človeškega učenja kulture. Z raziskavo so identificirali procese, ki jih lahko zasledimo pri prenosu znanja v človeških družbah, a vseeno trdijo, da je bilo mogoče, da je med podobnimi procesi pri prednikih potekala selekcija. Ta je vodila do pojava akumulacije znanja in nastanka kumulativne kulture, ki omogoča kopičenje znanja in razvoj novih tehnologij, ali kot so zaključili Dean in kolegi:
»Človeške kulturne tradicije akumulirajo drobne spremembe in izboljšave skozi čas, tako ustvarijo tehnologijo in ostale kompleksne in raznolike kulturne dosežke, ki jih drugje v naravi ne odkrijemo.« (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012:
1117)
7 Prosocialno vedenje – vedenje s katerim pomagamo drugim ljudem in celotni družbi
»Paket« sociokognitivnih zmožnosti, kot so učenje z verbalnimi navodili, imitacijo in prosocialnostjo, ljudem omogočajo akumulacijo znanja. Ti socio-kognitivni procesi so pomembni za prenos kulturnega znanja, ki lahko vodi do učinka »zobnikov« (ratchet) (Dean, Kendal, Schapiro, Thierry in Laland, 2012: 1117).
Učinek zobnikov je opisal Tomasello (1993), ki pravi, da je temeljna značilnost človeških kulturnih procesov in praks, da so te kumulativne. Neka generacija razvije novo vedenje ali orodje, naslednja generacija to znanje obnovi, lahko pa ga tudi izboljša in tako naprej. Ta prenos znanja deluje podobno kot zobniki, saj se ne izgublja, ampak lahko, po Tomasellovo, le napreduje. Ta proces se zanaša na ustvarjalnost ljudi in na visoko stopnjo prenosa znanja skozi generacije (Tennie, Call in Tomasello, 2009). Bolj pomembna kot sama ustvarjalnost ljudi je uspešen prenos znanja, kjer se izraža učinek zobnika (Tomasello, Kruger in Ratner, 1993; Tennie, Call in Tomasello, 2009).
Ob učinku zobnika moram omeniti tudi t. i. tasmanski učinek, po katerem je znano, da se je že pridobljeno znanje ljudi na Tasmaniji postopoma izgubilo (Richerson, Boyd in Henrich, 2003: 381). Henrich (2004) je v analizi tasmanskega učinka ugotovil, da je prišlo do izgube znanja zaradi nepopolnega prenosa pri socialnem učenju.
Tasmanci so, ko so jih odkrili Evropejci, uporabljali bolj preprosta orodja, kot so jih že poznali v poznem pleistocenu (16 do 11 tisoč let pred našim štetjem). Arheološki dokazi kažejo, da je prišlo do postopne izgube znanja (Richerson, Boyd in Henrich, 2003: 380-381), do katere je vodilo majhno število prebivalcev. To pomeni, da je za prenos oz. ohranitev kompleksnega znanja, kot so ga imele v pleistocenu lovsko- nabiralske skupnosti, potrebno zagotoviti dovolj veliko skupino, med katero lahko prihaja prosto do interakcij med ljudmi, tako da se veščine lahko prenašajo s selektivno imitacijo (Richerson, Boyd in Henrich, 2003: 381). Tako Tennie, Call in Tomasello (2009) pravijo, da učinek zobnika deluje samo ob pravih pogojih.
V nadaljevanju bom opisala pojav socio-kognitivne niše pri oblikovanju katere se izkaže, da sam učinek zobnika ne zadošča za učinkovit prenos in akumulacijo znanja.
Poleg teh učinkov so namreč pomembne tudi imitacija (posnemanje), emulacija (kopiranje) in sposobnost učenja ter poučevanja, kot so to pokazali z raziskavo prenosa znanja in veščin preko generacij in kumulativne kulturne evolucije (Caldwell in Millen, 2009).
Duševne reprezentacije se pri človeku skozi čas spreminjajo in lahko postajajo bolj kompleksne iz generacije v generacijo. To ljudem omogoča izdelavo kulturnih artefaktov in drugih za človeško vrsto specifičnih oblik vedenja in znanja. Med ta znanja sodi tudi artimetika.
Človeška kulturna evolucija 2.5
Za razvoj kompleksne človeške kognicije, kot jo poznamo danes, je zelo pomembna tudi kulturna evolucija. Človeška kultura se ne razvija in napreduje na enak način, kot se to dogaja v primeru naravne evolucije, ampak se veliko hitreje spreminja in prilagaja.
V procesu kulturne evolucije se ljudje prilagajamo. Kulturna evolucija je neodvisna od fiziognomije teles, ki jo ustvarjajo. To pomeni, da ko preučujemo kulturno evolucijo, ne raziskujemo fosilnih ostankov okostij ljudi, pač pa artefakte, kot so orodja, ostanki ognjišč, zidov ipd. (Marks, 2011: 175). Kultura tako obstaja izven telesa oz. teles in se spreminja v svoji hitrosti, pri čemer opozarja Marks (2011: 175), da kultura vpliva tudi na telo, saj se z njim identificiramo v socialnem krogu.
Pri tem je potrebno opozoriti, da kulturne evolucije ne moremo razumeti tako preprosto kot lahko razumemo proces naravne selekcije na ravni genov pri naravni evoluciji človeštva, saj gre za drugačen tip razvojnega procesa.
Bloch opisuje problem naravne evolucije v opisovanju usmerjenega napredka, čeprav je to po njegovem napačno razlaganje evolucijske teorije, kajti oblikuje nas naključna narava (2012: 26-27). Tovrstno razlaganje evolucije je po Blochovem mnenju zanimivo tudi za kognitivne znanstvenike, ki so želeli na bolj preprost način razložiti naravo človeškega napredka s pomočjo evolucijskih sprememb na ravni družbe (2012: 27). Takšno razumevanje spreminjanja človeške družbe je temeljilo na predvidevanju enovitega linearnega razvoja. Ta pogled so zagovarjali (Tomasello, Kruger in Ratner, 1993; Tennie, Call in Tomasello, 2009) s človeškimi izumi, ki naj bi sprožili učinek zobcev in vodili razvoj človeške družbe v smer tehnološkega napredka. Problem tovrstnega pogleda je, da genetska lastnost, ki se prenaša med organizmi, ni enaka človeškemu izumu, ki naj bi se prenašal po družbi.
Bloch trdi, da so antropološki evolucionisti s tem, ko so izume označili za naslednike naravne evolucije, naredili glavno kategorično napako (2012: 31). Niso se zavedali
