UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
Veronika Poljanšek
RELIGIJSKI MOTIVI V TRILOGIJI NJEGOVA TEMNA TVAR
DIPLOMSKO DELO
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA
UNIVERZITETNI ŠTUDIJSKI PROGRAM PRVE STOPNJE TEOLOŠKI IN RELIGIJSKI ŠTUDIJI
Veronika Poljanšek
RELIGIJSKI MOTIVI V TRILOGIJI NJEGOVA TEMNA TVAR
DIPLOMSKO DELO
Mentor: prof. dr. Janez Vodičar
Ljubljana, 2021
II
III
ZAHVALA
Zahvala gre najprej Bogu za vodenje in duhovne prebliske, ki so mi pomagali napisati diplomsko delo.
Zahvaljujem se mami Kristini in očetu Silvu za potrpežljivost in sestram Snežni, Mirjam in Tini za vso podporo.
Hvala tudi mentorju prof. dr. Janezu Vodičarju za usmeritev in pomoč pri nastajanju diplomskega dela.
IV
SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV
JD – Jantarni daljnogled KC – Katoliška cerkev
KKC – Katekizem katoliške cerkve npr. – na primer
NTT – Njegova temna tvar oz. – oziroma
PN – Pretanjeni nož SP – Sveto pismo SS – Severni sij stol. – stoletje tj. – to je
V
KAZALO
UVOD ... 1
RELIGIJSKI MOTIVI IZ KRŠČANSTVA ... 2
1. MAGISTERIUM ... 2
1.2 Delovanje cerkve in njena vloga v zgodbi ... 3
1.3 Znanost in cerkev ... 4
1.4 Intercizija ... 5
2. TEMELJNI VERSKI POJMI IN NJIHOVO MESTO ... 6
2.1 Pogled Pullmanove cerkve na izvirni greh ... 6
2.2 Mulafe in izvirni greh ... 8
2.3 Lyra – nova Eva ... 10
2.4 Katoliška razlaga izvirnega greha ... 12
2.5 Posmrtno življenje ... 13
2.6 Nebeško kraljestvo in Nebeška republika ... 15
2.7 Koncept Boga v trilogiji ... 18
2.8 Angeli ... 19
3. PRAH, PANTEIZEM IN PANPSIHIZEM ... 24
3.1 Prah ... 24
3.2 Panteizem ... 24
3.3 Panpsihizem ... 28
4. GRŠKO-RIMSKI ELEMENTI ... 29
4.1 Daemoni ... 29
4.2 Votlina ... 29
4.3 Podzemlje ... 31
4.4 Harpije ... 32
5. ŠAMANIZEM ... 33
5.1 Daemoni ... 33
5.2 Šaman John Parry ... 34
6. I CHING, YIJING ALI KNJIGA PREMEN ... 36
SKLEP ... 39
SUMMARY ... 43
VI
REFERENCE ... 44 PRILOGE ... i
1
UVOD
Philip Pullman se je s trilogijo Njegova temna tvar uvrstil med velika imena fantazijskih pisateljev, kot so Rowling, Tolkien in Lewis. Njegove knjige so izjemen preplet domišljije, religije, znanosti, poezije in filozofije. Pred več kot desetimi leti so prišle tudi v naše roke in nas navdušile, hkrati pa tudi zmedle. Diplomsko delo je iskanje odgovorov na mnoga vprašanja, ki se bralcu postavljajo ob branju.
Dvanajstletna junakinja Lyra se poda na veliko potovanje skozi vzporedne svetove, kjer spoznava samo sebe, se srečuje z nenavadnimi bitji, beži pred zloglasno cerkvijo in njenimi vohuni, rešuje prijatelje iz nemogočih situacij in se celo spusti v podzemlje.
Čeprav je bila zgodba napisana že ob koncu prejšnjega stoletja, je Njegova temna tvar napovednik sodobnega pripovedovanja zgodb. Danes se ustvarjalci pisanih in snemanih zgodb ukvarjajo s prevračanjem stereotipov, ustaljenih motivov in predvidljivih koncev.
Pullman prosto preobrača najprej svoje like in skupaj z njimi tudi religiozne elemente – še posebej tiste, ki so utemeljeni v krščanstvu.
Knjige so zaradi tega preobračanja povzročile nekaj prahu med kristjani, saj je krščanstvo navzoče v zgodbi na negativen način. Prvi del diplomskega dela bo zato posvečen motivom, povezanim s krščanstvom. V splošnem se je Pullman navdihoval pri Miltonovem Izgubljenem raju, poeziji Williama Blakea in gnostični literaturi. Motivi so vzeti tudi iz resničnega krščanstva, še posebej Katoliške cerkve, vendar so poljubno uporabljeni.
Zanimalo nas bo, kako so v zgodbo vpleteni pomembni elementi krščanstva: izvirni greh, nebeško kraljestvo, posmrtno življenje, nebesa in Bog, angeli, Sveto pismo in Katoliška cerkev. V drugem delu se bomo posvetili še drugim, manj znanim religioznim pojavom in filozofijam, kot so panteizem, panpsihizem, šamanizem in I Ching. Navzočih je tudi nekaj elementov, vzetih iz verovanja starih Grkov in Rimljanov.
Philip Pullman se v osebnih prepričanjih nagiba k ateizmu in agnosticizmu. Njegovo delo je odsev teh prepričanj, tako da sam zase trdi, da ne piše fantazije, ampak čisti realizem.
Nas pa bo zanimalo, kako so religiozni elementi zastopani glede na njihov izvorni kontekst.
2
RELIGIJSKI MOTIVI IZ KRŠČANSTVA
1. MAGISTERIUM
»Naš sovražnik je Magisterium,1 cerkev. Ta je v našem merilu kratkega življenja, v očeh ljudi pa je med njimi že celo večnost, in odkar obstaja, poskuša potlačiti ali obvladati vsak naravni vzgib. Če ga ne more, ga na silo zatre … To je tisto, kar počne cerkev, in vse cerkve so takšne: vsako lepo čustvo najprej podvržejo svojemu nadzoru, nato ga uničijo, nazadnje pa izbrišejo celo spomin nanj.« (PN 64–65)
Cerkev, poimenovana tudi Magisterium, je v trilogiji glavni antagonist. Nahaja se na Lyrinem svetu in je že zaradi dejstva vzporednih svetov drugačna kakor cerkev 'našega sveta.'
Pullman ustvari cerkev, ki je po zunanji strukturi podobna Katoliški cerkvi, po svoji teologiji podobna kalvinizmu in po svojem delovanju mešanica najslabših zgodovinskih dejanj tako katolištva kakor protestantizma. Avtor v trilogiji namreč ne skriva svojega negativnega odnosa do Cerkve, za katerega pravi, da prihaja iz poznavanja zgodovine.
»Prihaja iz dejstva inkvizicije, preganjanja heretikov in mučenja Judov in podobnih stvari.
Prihaja tudi z druge strani, iz preganjanja katoličanov s strani protestantov.« (Pullman 2002)
Kritika dveh različnih skupin kristjanov, protestantov in katolikov se v knjigi vidi v omembi papeža Jeana Calvina, ki sedež cerkve prestavi v Ženevo in utrdi cerkveno oblast (SS 43). V izmišljenem papežu Jeanu Calvinu sta združena katoliška vrhovna oblast in reformator Jean Calvin.
Namišljeni papež Jean Calvin v trilogiji sicer ne igra nobene vloge, saj po njegovi smrti v cerkvi odpravijo papeški naslov. Kar v zgodbi sestavlja cerkev/Magisterium, so različni kolegiji in svetovalna telesa, ki pogosto tekmujejo med seboj in se ob priliki označujejo za krivoverce (43).
1 V trilogiji se besedi Magisterium in cerkev uporabljata sinonimno. V nadaljevanju bomo uporabljali besedo cerkev z malo začetnico kakor v slovenskem prevodu knjig, s katero mislimo cerkev iz trilogije, razen če to ne bo drugače označeno.
3
Kritika protestantov je posredno izražena tudi v besedah lorda Asriela, ki Lyri pokaže odlomek iz Svetega pisma in komentira, da se glede pravega pomena odlomka »nihče ne strinja z nikomer, in to ni nič čudnega, kajti besedilo Biblije je pač takšno, kakršno je.« (SS 397)
Cerkev v trilogiji je dovolj podobna resnični Katoliški cerkvi, da jo bralec z nekaj osnovnega poznavanja Cerkve takoj prepozna. Na koncu zgodbe je tudi izrecno omenjena.
Čeprav je Pullman v govoru, ki ga je dal na University of East Anglia leta 2005, kritičen do nečesa, kar definira kot teokratični absolutizem in vanj vključuje tudi ateistične režime, je jasno, da je njegov antagonist prav verska ustanova. Širše interpretacije Magisteriuma kot katerekoli avtoritativne združbe so skoraj onemogočene ravno zaradi natančnih opisov le-tega. Neposreden in natančen jezik ter besedišče2 dajejo vsakemu bralcu vedeti, katera institucija je podvržena kritiki. Mnoge lastnosti cerkvenih ljudi v trilogiji so precej stereotipne in napihnjene, saj naj bi bila cerkev obsedena z izvirnim grehom (SS 399) in si na stotine let nabirala izkušnje na področju mučenja/trpljenja (PN 50).
1.2 Delovanje cerkve in njena vloga v zgodbi
Cerkev v trilogiji izvaja poskuse na otrocih, zavira znanstveni napredek, izvaja kontrolo nad ljudmi in jih je za svoje cilje pripravljena tudi mučiti in ubijati. Njena glavna karakteristika je želja po kontroli in odstranitvi vseh nasprotnikov. Tudi znotraj cerkve je veliko nasprotujočih si skupin, ki med seboj tekmujejo in se izločujejo. Ko se zgodba začne dogajati v več svetovih, je nakazano, da cerkve v teh svetovih enako delujejo (PN 64–65).
Cerkev ima tudi samouničujočo miselnost, ki ni v ničemer podobna miselnosti KC. Na podlagi Jezusovih besed »ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (Mt 16,18) stoji prepričanje, da Cerkev nikoli ne bo uničena. NTT cerkev nasprotno podreja svoj obstoj uničujočim ciljem. »Povsem možno je namreč, gospoda, da je bila sveta cerkev ustanovljena prav za nalogo, pri kateri naj bi sama
2Besede, ki se pojavijo v trilogiji: župnišče, opatija, samostan, zakristija, oratorij, kor, sveče in stojalo za brevir, kardinal, oče, sestra, kleriki, duhovščina, inkvizicija, koncil, škofovska konferenca, krst, cerkveno obredje, molitev, spoved, pridiga in pokora.
4
propadla. Kajti svet brez cerkve in Prahu bi vsekakor bil boljši od sveta, kjer se moramo vsak dan boriti z gnusnim bremenom greha.« (JD 79)
1.3 Znanost in cerkev
Cerkev v trilogiji nadzoruje tudi znanstveno raziskovanje, kar je prav tako ena od pogostih kritik resnične Cerkve, ki pa je precej neutemeljena.
V NTT so znanstveniki označeni za heretike, njihova dela preiskana z inkvizicijo, njihove teorije zavržene brez podlage (SS 395). Tako si avtor predstavlja, da deluje teokratični absolutizem: »Vse, tudi znanstvena odkritja morajo biti presojana s tem, kar pravi sveti tekst in če pride do nasprotovanj, zmaga sveti tekst. Ta tekst je lahko Sveto pismo, lahko je Koran ali pa dela Karla Marxa.« (Pullman 2005) Tako njegova cerkev nova znanstvena odkritja vključi v svoje dotedanje učenje: neizpodbiten dokaz obstoja Prahu postane fizikalni dokaz izvirnega greha (SS 395).
V Severnem siju zasledimo govor o »heretičnih« raziskavah in teorijah (Bernard-Stokesova teorija o obstoju več svetov, Asrielovo raziskovanje), kar nakazuje na določeno nerazumevanje besede herezija ali pa vsaj svobodno uporabo te besede. Herezija se v Katolištvu nanaša na napačno učenje na področju vere. »Vsebina tako vere kakor herezije je torej zaklad vere, to je vsota vseh resnic, razodetih v Svetem pismu in izročilu, kakor to narekuje verovati Cerkev. Vernik sprejme celoten zaklad vere, heretik sprejme le tiste dele, ki se zdijo sprejemljivi.« (J. Wilhelm, s.v. »Heresy,« v. Catholic Encyclopedia)
Znanstvena raziskava ne more biti heretična, lahko je le napačna. KC pravzaprav pripisuje visoko vrednost prav razumu in nravnim načelom. »Metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo od istega Boga.« (KKC 159)
5
1.4 Intercizija
Najbolj grozljivo dejanje cerkve v NTT, ki ga bralec ne pozabi, je ločevanje otroka od demona z intercizijo. Nekateri analitiki zgodbe jo primerjajo z judovsko obrezo3 (intercision – circumcision). Cerkev krade otroke in jih odpelje na odmaknjeni sever, kjer jih na silo loči od daemonov, ki v zgodbi predstavljajo njihove duše. Znanstveni napredek je uporabljen za zle namene, saj ugotovijo, da se Prah nabira le na odraslem človeku in cerkev to izkoristi za ohranitev otrokove nedolžnosti in nedotaknjenosti s strani greha/Prahu. Kaj je Prah v resnici, je ena glavnih tem trilogije in od odgovora je odvisno vse. Cerkev izvaja krute poskuse, ker se boji Prahu in ne želi raziskati, kaj to je. Želi izvedeti, če človek lahko živi brez daemona/Prahu, saj bi zanje pomenilo, da živi brez greha.
Ker intercizija skoraj doleti glavno junakinjo, ima še toliko močnejši učinek na bralca.
Bralec, tako kot Lyra, ugotovi, da »ni … izgovora, ki bi lahko opravičil dejanja Žrtvenega ešalona.4« (SS 400)
V tretji knjigi je cerkev postavljena v širši kontekst, v katerem se že od nekdaj bije »boj med modrostjo in neumnostjo … privrženci modrosti so nam venomer poskušali odpreti oči, Avtoriteta ter njegove cerkve pa so nas tiščali nazaj v temo.« (JD 492)
Na koncu ni nobenega dvoma, da je v NTT cerkev že skozi celotno zgodovino človeštva največji sovražnik.
3 Robert Darby, »Intercision – circumcision: His dark materials a disturbing allegory of genital mutilation,«
Academia.edu (2008),
https://www.academia.edu/13453132/Intercision_Circumcision_His_Dark_Materials_a_disturbing_allegory_
of_genital_mutilation (pridobljeno 15. aprila 2021).
4 To je najbolj dejaven segment cerkve v zgodbi.
6
2. TEMELJNI VERSKI POJMI IN NJIHOVO MESTO
V tem poglavju se bomo posvetili sledečim pojmom iz krščanstva: izvirni greh, herezija, vloga Eve in kače, posmrtno življenje, odrešenje, nebeško kraljestvo, angeli in podoba Boga.
2.1 Pogled Pullmanove cerkve na izvirni greh
Omenili smo že, da Magisterium enači izvirni greh z nenavadnimi delci, ki se imenujejo Prah. Asriel prebere Lyri odlomek iz Svetega pisma, v katerem se nahaja zgodba o Adamu in Evi, ki jo je Pullman priredil tako, da se sklada z ljudmi Lyrinega sveta. Tako se glasi odlomek:
»V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi se vajina daemona ustalila in pokazala svoj pravi obraz … Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker razkrije daemonov pravi obraz … Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta svoja daemona in govorila z njima. A ko sta mož in žena spoznala svoja daemona, sta se zavedla, da je nadnju prišla velika sprememba. Kajti dotlej se jima je zdelo, da sta eno z vsemi bitji zemlje in neba in med njimi ni razlike. In videla sta razliko in spoznala dobro in hudo; odtlej sta se sramovala svoje nagote in sešila sta si predpasnika iz smokvinih listov, da bi jo prekrila …« (SS 396)
Zgodba je drugačna od izvirnika, saj omenja ustalitev daemonov in veliko spremembo.
Cerkev to zgodbo interpretira na izrazito negativen način, saj vidi predhodno stanje, ko imata Adam in Eva še spreminjajoča daemona (sta kot otroka) kot dobro in idealno ter spremembo, ki jo doživita, ko se demona ustalita, kot slabo in grešno. Asriel takole komentira: »Tako je na svet prišel greh,« je dejal. »Greh, spoznanje in smrt so nas obremenili v trenutku, ko sta se njuna daemona ustalila.« (SS 396) V tej verziji Adam in Eva začutita tudi, da nista kakor živali.
Cerkev ima negativen odnos do odraščanja, do ustalitve daemona, ki nakaže spremembo iz otroštva v odraslost, in se želi na vsak način vmešati v odnos med človekom in daemonom.
To je nakazano v osebi Marise Coulter, ki s svojim daemonom nikoli ne spregovori, je lahko od njega fizično oddaljena bolj kakor ostali ljudje in govori o času pubertete kot o
7
času, ko »te daemon neprestano vznemirja. Obhajajo te nenavadne misli in zato se nate začne usedati Prah.« (SS 306) Ločevanje človeka od daemona je njena ideja.
Nadalje je v zgodbi nakazano, da je ustalitev daemona povezana s spolnim prebujenjem/zrelostjo. Ko v Bolvangarju zgrabijo Pantalaimona,5 je to podobno opisu spolne zlorabe. »Bilo je, kot bi vanjo segla tuja roka, kot da bi prodrla tja, kamor nima pravice seči nihče, ter zgrabila najsvetejše in najdragocenejše.« (SS 298) Na sploh je dotikanje daemona drugega človeka nekaj sramotnega (JD 470). Cerkev zatira tudi spolna občutenja; Marisa se npr. sramuje, da je Lyro spočela »v grehu«, saj jo je imela z Asrielom in ne s svojim možem (PN 49).
2.1.1 Asrielove 'heretične' ideje
Asriel nasprotuje takšnim razlagam izvirnega greha in ima svojevrsten pogled na pomen zgodbe o Adamu in Evi. Lyra je mnenja, da »Adam in Eva vendar nista obstajala.« (SS 397) Asriel ji odgovori: »Ne, Adama in Evo si raje predstavljaj kot imaginarni števili. Tudi obstoja imaginarnih števil ne moreš dokazati, če pa jih vključiš v enačbe, lahko izračunaš marsikaj.« (397)
On ima znanstveni, matematični pristop do stvari. Zgodbe verjetno tudi sam ne bi jemal resno, če ne bi govorila o nečem, kar je odkrila tudi znanost. »Ko je Rusak odkril Prah, pa smo končno dobili dokaz, da se pri prehodu iz nedolžnosti v izkustvo dejansko nekaj zgodi.« (397)
Asriel vidi izvirni greh v tem, da ljudje želijo uničiti vse, kar jim kdaj pride naproti. Sam želi, paradoksalno, to uničiti in napoveduje, da bo sama smrt umrla (SS 401). Čeprav Asriel kljubuje cerkvi, se zdi, da želi tudi on škodovati Prahu in ga celo uničiti. Njegov cilj se kasneje malo spremeni, ko odkrije, kdo je glavni človekov sovražnik in kaj naj zares stori, da doseže zmago v vojni. Predhodno pa njegova vloga še ni čisto jasna, saj se zdi, da tudi on nasprotuje Prahu in s tem spodbudi Lyro, da se prvič vpraša, če je Prah v resnici slaba stvar. Ker se Asrielova dejanja ne razlikujejo od dejanj cerkve, Lyra nikoli ni na njegovi strani, ampak raziskuje naprej.
5 Lyrin demon.
8
2.2 Mulafe in izvirni greh
Zgodba o izvirnem grehu se nadaljuje in dobiva nove poteze, ko pride Mary Malone na svet mulaf. Mulafe so nenavadna bitja, podobna živalim, ki pa so zmožne jezika, kulture in samozavedanja. Mary izve za dogodek iz preteklosti, zaradi katerega so pridobile te sposobnosti. Mulafe sicer živijo v okolju, ki je podoben savani z velikimi drevesi, s katerimi živijo v simbiozi.
Zgodba, ki jo sliši Mary, govori o ženski mulafi, ki najde plod in se začne igrati z njim, dokler ga ne izgubi. Ko ga najde, je tam kača, ki jo vpraša: »Kaj veš? česa se spominjaš?
Kaj vidiš pred sabo?« Ko se odgovor glasi 'nič', ji kača naroči: »Naj se roževina tvojih kopit napije olja iz plodu, skozi katerega luknjo sem zdrsnila, in oči se ti bodo odprle in dano ti bo spoznati.« Mulafa to stori in zgodi se sledeče: »… olje ji je prešlo v telo, zaradi njega je videla veliko jasneje kot prej in prvo, kar je zagledala, je bil sraf6. Bilo ji je tako čudno in prijetno, da je to hotela nemudoma deliti z drugimi svoje vrste, najprej s svojim prijateljem. Z njim sta bila zato prva, ki sta odkrila, kdo sta: zalifa, in ne živali. Drug drugemu sta nato dala ime, poimenovala sta drevo velikih plodov, pa tudi vse druge rastline in živali.« (JD 236–237)
Ženska mulafa je seveda Eva, ki kasneje poišče prijatelja, ki je torej Adam. Sta prva, ki pridobita zavedanje samih sebe in to razširita med druge mulafe. V tej zgodbi je odsotnost Boga, dejanja stvarjenja in prepovedi (Feldt 2009, 55). Kača ne zapeljuje, ampak pomaga priti mulafi do modrosti in spoznanja. S tem dogodkom se mulafe začnejo zavedati same sebe, prepoznajo, da niso kakor živali in ker je njihov odnos s Prahom skozi zgodovino neprekinjen, so ga celo zmožne videti.
Ta zgodba govori o pozitivni spremembi: pred stikom s Prahom mulafa nima zmožnosti razmišljanja in zavedanja, po stiku s Prahom lahko razmišlja, gradi skupnost, izkuša veselje in živi. V tej zgodbi pride do večjega sožitja med živimi bitji in ne obratno (55).
Mulafe potrebujejo plodove dreves, da jih uporabljajo za kolesa. Tako se trudijo ohranjati ravnovesje v svetu, ki je sicer diametralno nasproten Lyrinemu: slednji je poln teme, nevarnosti in kontrole, svet mulaf pa je poln domačnosti, sožitja in varnosti.
6 Drugo ime za Prah.
9
2.2.1 Mary in evolucija
Kakor Asriel tudi Mary zavzame do zgodbe bolj znanstven pristop. Že pred tem je izvedela za evolucijski korak, ki se je zgodil okoli 30.000 let nazaj. V tistem času so ljudje prišli do zavesti in Mary ugotovi, da je do tega prišlo zaradi stika s Prahom. Človekovi možgani so se dovolj razvili, da je Prah prišel v stik s človekom (PN 272). Ko ji mulafa, ki ji je pripovedovala zgodbo, pove, da njena vrsta obstaja že 33.000 let, začenja Mary razumeti, da je Prah ključen za človekovo samozavedanje. »Uganka senčnih delcev je povezana z velikim evolucijskim korakom, ki jo upodablja zgodba o Adamu in Evi, zgodba o skušnjavi ter izvirnem grehu!« (JD 235) Zgodbo o Adamu in Evi vidi skozi oči evolucije in v teh dveh stvareh ne vidi nasprotij – pomemben bo le pomen, ki ga bo pripisala temu dogodku na podlagi nadaljnjih raziskovanj. Že zdaj je jasno, da pomen ne bo negativen, ampak izrazito pozitiven.
2.2.2 Mary, upor angelov in vloga kače
Ko Mary prvič vzpostavi stik s Prahom, se ta razkrije kot množica angelov, ki se je vmešala v človeško evolucijo iz maščevanja proti Avtoriteti7 (PN 285). Izvirni greh, evolucija, sprememba, človeška zavest, pomoč angelov, maščevanje – vse te plasti zajema zgodba o izvirnem grehu, ki vse bolj izgublja negativno konotacijo. Angeli, ki so se uprli Avtoriteti, so »privrženci modrosti,« (JD 492) ki so želeli ljudem odpreti oči. Mary od njih izve, da mora v bližnji prihodnosti odigrati vlogo kače (PN 285). Ko sreča mulafe in sliši njihovo različico zgodbe o izvirnem grehu, ji postaja jasno, kakšna je v resnici vloga kače:
voditi k večjemu spoznanju. Mary bo skušala Evo, kar pa po avtorjevih besedah pomeni nekaj povsem blagodejnega. »Pove zgodbo o tem, kako se je zaljubila, kar Lyri pomaga razumeti in izraziti to, kar sedaj čuti glede Willa, in ko oba razumeta, kaj se dogaja, 'padeta' v skušnjavo – vendar gre za padec v milost, v modrost, ne nekaj, kar vodi v greh, smrt, žalost, pekel – in krščanstvo.« (Spanner 2002, 25)
7 Prvi angel.
10
2.3 Lyra – nova Eva
Will in Lyra se na koncu tretje knjige znajdeta na svetu mulaf, kjer ju sprejme Mary in jima pove zgodbo svojega življenja. Nekoč je bila nuna, dokler ni spoznala, da živi po pričakovanjih drugih ljudi in da so še druge stvari, ki naredijo življenje lepo. Tako je spoznala moškega, ob katerem se je spomnila svoje otroške zaljubljenosti in kako se je vanj zaljubila »ker se je mojih ustnic tako nežno dotaknil s koščkom marcipana.« (JD 456) Lyra ob njeni pripovedi začuti spremembo v svojem telesu, ki jo analitiki zgodbe povezujejo s spolnim prebujenjem. Sprememba je opisana takole: »Ob koreninah las jo je zaščemelo in dihati je začela veliko bolj naglo … obenem je bila razburjena in prestrašena.
Toda vznemirjenje se ni poleglo, dokler se ni nazadnje počutila, kot bi ji nekdo izročil ključ velike hiše, za katero sploh ni vedela, čeprav je bila nekako v njej sami, bilo ji je, kot bi z njim odklenila vhodna vrata v to zgradbo, in pri tem začutila, da se globoko v temi odpirajo tudi druge duri ter se prižigajo luči.« (JD 456)
Tako je Lyra pripravljena, da prepozna svoja čustva do Willa in tudi njemu ponudi sadež v gozdiču, kakor je to storila Eva v rajskem vrtu8. Dogodek je kratek in mladi par se nekajkrat poljubi, posledice tega dejanja pa so velike. Avtor se mora pogosto braniti, ko mu ljudje očitajo, da je v knjigo vključil prizor mladoletne spolnosti. Vztraja pri tem, da je šlo za poljub in nič več – že en poljub lahko mlademu človeku povsem spremeni življenje (The Sydney Morning Herald 2003).Mlada zaljubljenca s tem dejanjem privabita ogromno Prahu in s tem zaustavita povodenj Prahu, ki se steka iz sveta, na katerem se nahajata.
2.3.1 Vloga 'Eve' kot rešiteljice
Svetopisemska Eva slovi po tem, da je človeštvo po njej padlo. Lyra/Eva stori obratno – s svojo izkušnjo prve zaljubljenosti povzroči, da se svet, na katerem se nahaja, ozdravi. S tem je nakazano tudi, da že prva Eva ni grešila9, druga pa tudi ne. Postavi se vprašanje, zakaj je ravno ona druga Eva in zakaj ima en sam poljub tako velike posledice. Tu je Pullmanov zaključek morda šibek, saj je Lyra tekom zgodbe postorila precej več za ljudi, kakor sedaj. Človek v zgodbah intuitivno začuti vlogo rešitelja, ko ta stori izjemna dejanja,
8 1 Mz 3,6.
9 Besedilo SP v trilogiji potemtakem zavaja vernike, ko jim govori, da je šlo za negativen dogodek.
11
pomaga ljudem, gre preko sebe, se ne ustraši nevarnosti in se odpove lastnemu udobju za višje dobro. Lyra tako reši otroke iz Bolvangarja, pomaga izgnanemu medvedjemu kralju nazaj na prestol, spusti 'boga' v vesolje ter poišče izhod iz dežele mrtvih in vse to jo bolj zaznamuje kot rešiteljico.
Vendar tudi tak zaključek ohranja neko moč, saj je v velikem kontrastu s tem, kar je cerkev pričakovala, da se bo zgodilo. Duhovnik je bil pripravljen ubijati in je za to vnaprej storil grozovito pokoro (JD 80), da se naposled mlado dekle ne bi poljubilo s fantom. Dogodek je preprost ter nedramatičen in ravno v tem je njegov pomen. Končna sporočilnost je:
odraščanje in spolna zrelost, ki pride zraven, nista grešni. V novem svetu, ki ga gradita Lyra in Will je to le nova izkušnja, ki človeku obogati življenje.
Priložnost, da se oba izkažeta kot junaka pride ravno po njuni novo odkriti zaljubljenosti, ko ugotovita, da se morajo okna med svetovi zapreti10 in se morata zavoljo umrlih brez možnosti obiskovanja vrniti vsak na svoj svet. Na prvi pogled se zdi, da s tem morda potrjujeta krščansko idejo ljubezni in odpovedi, vendar sam avtor vidi ta zaključek v luči potovanja v odraslost, ki od njiju zahteva odgovornost (Spanner 2002, 25). O drugem svetu, pa naj bo to le drug materialni svet, njegovi karakterji ne morejo sanjati.
2.3.2 Vpliv Blakea in Lewisa
Ideja spremembe, preskoka med stanjem nedolžnosti in stanjem izkušenosti, je vzeta iz Pesmi nedolžnosti in izkušenj Williama Blakea. Avtor ima svojo interpretacijo teh idej, saj vidi izkušnje kot tisto, kar je pomembnejše od nedolžnosti. Kritičen je predvsem do zgodb za otroke, ki poveličujejo otroštvo.
»Nikoli nisem želel povsem uničiti nedolžnosti. Ne želim obremenjevati štiri- in petletnikov z dejstvi o tem svetu. Nasprotujem pa sentimentalni ideji o otroštvu, ki jo dobiš v nekaterih knjigah, kot je Peter Pan. Otroci ne želijo biti otroci, želijo biti odrasli. Igrajo se, kako biti odrasel. Moje odraščanje se mi je zdelo kot del izjemnega prebujenja. Celotno vesolje je začelo peti. Ko dobiš ljudi, kot je C. S. Lewis, ki v Zgodbah iz Narnije objokuje dejstvo, da morajo otroci odrasti, me to zelo razjezi.« (Tucker 2017)
10 Razen okno iz podzemlja.
12
2.4 Katoliška razlaga izvirnega greha
Na kratko si bomo pogledali nekaj bistvenih značilnosti katoliške razlage izvirnega greha.
»Drevo spoznanja dobrega in hudega simbolično kliče v spomin neprestopno mejo, ki jo človek kot ustvarjeno bitje mora svobodno priznavati in z zaupanjem spoštovati.« (KKC 396)
Jesti z drevesa spoznanja dobrega in hudega simbolizira človekovo lastno določanje dobrega in slabega. Drevo ne podarja znanja, saj sta človeka že ustvarjena z razumnimi sposobnostmi. (Horn 2014). Drevo je nevtralno (Selmys 2011); padec je v želji »biti kakor Bog,« (1 Mz 3,4) kar pa je nesmiselno, saj sta Adam in Eva že »Božji podobi« (1 Mz 1,27).
Izvorno stanje nedolžnosti človeštva pred padcem tudi ni povezano s spolnostjo. Temeljni potezi izvirnega greha sta pomanjkanje zaupanja človeka do svojega stvarnika in nepokorščina (KKC 397). Človek je dal prednost sebi pred Bogom (KKC 398) in se s tem pogubil. Gre za izgubo milosti prvotne svetosti, podoba Boga je popačena (KKC 399), porušena je harmonija med človekoma, končna posledica pa je smrt (KKC 400).
Ostaja pa določena svoboda, ki sta jo imela prva človeka in je nista izgubila niti z izvirnim grehom. »Obstajajo obdobja dekadence in nazadovanja, in takšno je bilo glede na razodetje obdobje, ki je sledilo prvemu grehu. Človeška vrsta pa se je kljub temu začela malo po malo vzpenjati, kajti izvirni greh ni uničil ne inteligence ne svobodne volje in tako je bil materialni napredek še vedno mogoč, medtem ko Bog v duhovnem redu ne zapušča človeka, ki mu je obljubil odrešenje … Nasprotno, Sveto pismo govori celo o duhovnem napredku; Abrahamov poklic, Mojzesova postava, poklic prerokov, prihod Mesija …« (S.
Harent, s.v. »Original sin,« v: Catholic Encyclopedia)
Z izvirnim grehom je človek izgubil nadnaravne Božje darove, ki niso nujno del njegove človeške narave. Še vedno pa ohranja svoje naravne sposobnosti. Človeška narava v katolištvu kljub izvirnemu grehu ni povsem pokvarjena (KKC 405).
13
2.5 Posmrtno življenje
»Svet mrtvih je ovit v skrivnost. Celo cerkev o njem samo ugiba; svojim vernikom govori, da bodo po smrti prebivali v Nebesih, a to je navadna laž. Če bi ljudje izvedeli resnico …«
(JD 41)
V krščanstvu je smrt vstop v večno življenje (KKC 1020). Zemeljsko življenje je čas, ko človek sodeluje z božjo milostjo ali pa jo odklanja (KKC 1021). Po smrti človeška duša prejme takojšnje plačilo: ali se mora očistiti (vice) ali takoj vstopi v nebeško blaženost ali pa se za vedno pogubi (KKC 1022). Pred poslednjo sodbo bo prišlo do vstajenja vseh mrtvih (KKC 1038). Apostol Pavel piše o tem, da bodo tudi telesa ljudi preobražena in narejena za večno življenje: »Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente.
Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni. Kajti to, kar je propadljivo, si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost.«
(1 Kor 15,50-53)
Vse to je človeku omogočeno zaradi Jezusa, ki je s svojo smrtjo in vstajenjem 'odprl' nebesa (KKC 1026).
Ta vizija človekovega življenja v večnosti doživi kritiko v Pullmanovem delu, saj ni nebes ne pekla, vsi ljudje se znajdejo v temnem podzemlju, iz katerega ni izhoda. Vsi bogataši, vsi pomembneži, vsi papeži, vsi dobri in slabi so na enem mestu in si delijo isto usodo (JD 295). Avtoriteta in njegovi služabniki so edini, ki uživajo na »gori oblakov«, ki jo skrivajo pred drugimi bitji (JD 40).
Pullman razvija podobo podzemlja skozi šest poglavij in podrobno opisuje negativno stanje, v katerem se znajdejo mrtvi. Določene elemente teh opisov bomo podrobneje analizirali v poglavju o grško-rimskih elementih zgodbe.
Lyra se sooči s stanjem, v katerem najde ljudi v podzemlju in pride na idejo, da bi jih vse rešila iz podzemlja. Ko to predlaga duhovom, dobi dva odziva. Prvi je od ženske, ki je bila v življenju verna, ki komentira, kako so ji na zemlji obljubljali večno srečo v nebesih.
Zaradi tega se je marsičemu odpovedala in ko je umrla, je ugotovila, da »dežela mrtvih ni niti nagrada niti kazen. Dežela ničesar je … Toda ta deklica nam ponuja, da nas popelje od tod, in jaz bom šla z njo, pa čeprav v pozabo, prijatelji. Te se bom celo radostila, saj ne bom nič, spet bom živa v tisočerih travnih bilkah … lesketala se bom v rosi pod zvezdami in mesecem, tam, v svetu narave, ki je naš resnični dom in je od nekdaj bil.« (JD 332)
14
Drugi odziv je od moškega, ki je podoben menihu in meni, da je Lyro poslal sam satan. On opisuje zemeljsko življenje kot polno bolečine in solz ter govori o podzemlju kot o blagoslovljeni deželi. »… Ta paradiž, ki se padli duši zdi pust in prazen, verujočim očem pa se razkriva takšen, kakršen je v resnici: prekipeva od mleka in medu in po njem odmevajo sladke hvalnice angelov. To so resnična nebesa!« (JD 332) Njegove besede v primerjavi z dolgimi opisi bede in žalosti očitno bodejo v oči. Namerna je tudi avtorjeva uporaba besed, kot so »med in mleko« in »blagoslovljena dežela,« saj takoj spomnijo na svetopisemske opise obljubljene dežele.
V svetu NTT torej velja, da kdor ne zna dobro in polno živeti že na zemlji, zapravi svoj obstoj v najlepši obliki. Posmrtno življenje je le senca zemeljskega. Ljudje v podzemlju skozi stoletja pozabijo svoje ime in se vedno bolj gnusijo sebi zaradi nadlegovanja harpij (JD 320).
Še toliko večji nesmisel kot »življenje v osami in molitvi« pa je mučeniška smrt – saj se z njo ničesar ne pridobi, izgubi pa se vse. Primer tega je predstavnik cerkve, na katerega naleti Lee Scoresby. Mož strelja na Leeja s puščico in ta se brani tako, da ga ustreli v nogo.
Ko mu želi pomagati, se mu mož upira, saj želi umreti in prejeti palmovo vejo, ki je znamenje mučeništva. Lee in njegov daemon sta zgrožena nad njegovo pripravljenostjo umreti, sploh po tem, ko mu sama ponudita pomoč.
Podoba palmove veje je vzeta iz Svetega pisma in kasnejših upodobitev mučencev: »Stali so pred prestolom in pred Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila, v rokah pa so držali palmove veje.« (Raz 7,9)
Ključni razlog človekove bede v podzemlju pa je napeljevanje NTT karakterjev na to, da je od vseh treh stvari, ki »sestavljajo« človeka, najpomembnejše ravno telo. Antropologija v trilogiji je vzeta iz krščanstva, kar izrecno pove Mary: »Cerkev – katoliška cerkev, ki sem ji pripadala – ne pozna izraza demon, toda že sveti Pavel je govoril o duhu, duši in telesu.«
(JD 451) Ob smrti človeka njegov daemon/duša izgine, telo propade in ostane le še njegov duh. »Ampak najboljše od vsega trojega je telo,« (JD 452) zato so ljudje brez telesa in čutov v podzemlju na slabšem kot ljudje na zemlji, ki uživajo v svoji telesni moči. Tudi angeli, ki so iz Prahu, si želijo, da bi imeli telo. Asriel računa na zmago Nebeške republike, ker imajo njeni bojevniki »meso« (JD 387).
Zato je rešitev duhov v vračanju na čutni svet. Brezštevilni svetovi so edini pravi dom vseh razumnih bitji. Končni razplet zgodbe osebam v NTT narekuje, da je treba dobro živeti na
15
zemlji ter izkusiti čim več, nato pa se po potovanju skozi deželo mrtvih ponovno združiti z zemljo in vsem kar obstaja za vedno.
2.6 Nebeško kraljestvo in Nebeška republika
Nebeško kraljestvo je v evangelijih »proces, sosledje dogodkov, v katerih Bog začenja nastopati kot kralj ali Gospod, dejanje, s katerim Bog razodene svojo božanskost v svetu ljudi.« (Schillebeeckx 1983, 140–141)
Začetek tega kraljestva je s prihodom Janeza Krstnika, še bolj pa samega Jezusa, ki naroča, naj se ljudje spreobrnejo, »kajti nebeško kraljestvo se je približalo.« (Mt 4,17) Pri nebeškem kraljestvu gre za temeljno vsebino Jezusovega oznanjevanja (Matjaž 2017, 122), ki zadeva vse ljudi in njihove medsebojne odnose ter odnos do Boga. Jezus približa vsebino kraljestva preko prilik, ki pa jih razumejo samo tisti, ki so za sporočilo odprti.
Kakšno je zares nebeško kraljestvo, ostaja skrivnost (Matjaž 2017, 123), v katero prodirajo Jezusovi učenci ne s svojimi velikimi intelektualnimi zmožnostmi, ampak s ponižnostjo in majhnostjo (Mt 11,25). Kraljestvo vsebuje različne vrste ljudi11 in pričakuje dokončno sodbo Sina človekovega. Samo po poslednji sodbi bo kraljestvo povsem vzpostavljeno (Matjaž 2017, 125). Do takrat pa bo v svetu še vedno navzoče zlo, pomešano med dobro in oboje bo ločeno šele ob koncu časov.
Kraljestvo se torej postopno razvija, začenši z Jezusom, ki ljudi ponovno poveže z Bogom Očetom in jim daje zgled sinovstva, v katerem vsi ljudje postajajo bratje in sestre. V to družino so sprejeti tako Judje kakor pogani, torej vsi, ki so pripravljeni služiti kraljestvu in bodo tako dediči Božjih obljub. Kraljestvo med ljudmi pa spremlja tudi videnje o »novem nebu in novi zemlji« (Raz 21,1-4) – torej bo tudi materialni svet doživel drugačno podobo.
Kdo je kralj v nebeškem kraljestvu?
- Prva možnost je nebeški Oče: K Bogu Očetu kristjani molijo in ga prosijo, naj pride njegovo kraljestvo, pravični bodo svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta (Mt 13,43), Jezus bo pil novo vino v kraljestvu svojega Očeta (Mt 26,29).
11 »Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst.« (Mt 13,47)
16
- Druga možnost je Jezus. On sam je Božje kraljestvo, ki se je približalo in njegovo poslanstvo na Zemlji ni vladanje, ampak služenje (Mt 20,28). Je kralj, ki odpušča, ki se da ponižati in ubiti, je pravičen, krotak in usmiljen.
Sam sebe ni rešil s križa, saj je križ pot do večnega življenja in večnega kraljevanja.
Videli smo, da je nebeško kraljestvo osredotočeno v osebi Jezusa Kristusa. Jezus razkriva, kakšno je nebeško kraljestvo in kako človek v njem živi. Brez poznavanja Jezusovega življenja, smrti in vstajenja ne moremo zares doseči skrivnosti kraljestva.
O čem govori Pullman, ko v trilogiji govori o zamenjavi nebeškega kraljestva z Nebeško republiko?
Najbolj očitna poteza je smrt 'boga'. Avtoriteta je bitje, angel, ki je na svojo stran preko stoletij človeške zgodovine spravil množice vernikov, pripadnikov cerkve. Verjamejo v njegovo neizpodbitno avtoriteto (ironija v poimenovanju angela) in delujejo v skladu s tem, kar mislijo, da je njegova volja. Nebeško kraljestvo je v trilogiji obstajalo od trenutka, ko se je Avtoriteta povzpel nad druge angele in se razglasil za boga (JD 222). Avtoriteta v zgodbi ni pravi bog, ampak postaran angel, ki ga njegovega obstoja odrešita Will in Lyra in se tako znebita bitja, ki je na posreden način odgovorno za vse zlo na svetu, ki ga je cerkev počela. Tudi njegov namestnik, Metatron je uničen, in to ob času, v katerem bi vzpostavil večjo kontrolo nad ljudmi preko cerkve in inkvizicije (JD 68–69).
Pullman pove, da gre v njegovih knjigah ne toliko za 'smrt boga' kakor za smrt ideje boga, ideje, ki jo ljudje izrabljajo za svojo moč in nadvlado. Ko Will in Lyra najdeta Avtoriteto, je njegovo življenje povsem umetno. Zato bog/Avtoriteta umre z olajšanim izdihom, saj je njegov čas že davno potekel. Stara ideja boga je morala umreti. Pullman se zaveda, da ima takšna smrt veliko večje posledice, kakor to, da človek preneha verjeti v zobno miško.
Krščanstvo je prej postavljalo človeka v veliko vesoljno dramo (stvarjenje, padec, odrešenje, nebesa in pekel), kjer je Bog usmerjal vsak korak človeške zgodovine. Ko ta ideja izgine, ostane velika zastrašujoča praznina. (Howells 2015, 149)
Tako se po tem nebeškem spopadu v knjigi odpre vprašanje, kako naj sedaj živijo ljudje, ki so osvobojeni večtisočletne tiranije. Will in Lyra odkrivata novo pot, ki jo poimenujeta Nebeška republika, kjer ni osrednje figure, ki vlada vsem, ampak vsi ljudje živijo po
17
notranjih principih življenja, v skladu z modrostjo, razvijanjem svojih sposobnosti, mišljenja in zavedanja (JD 503).
Na ta način je 'prihod Nebeške republike' podoben prihodu nebeškega kraljestva v evangelijih v tem, da se njena prava vsebina šele začenja odvijati. Nebeška republika je odvisna od ljudi samih in njihove angažiranosti. Konec zgodbe je odprt novemu začetku, kjer imajo sile kraljestva še vedno nekaj svoje moči in se bodo ponovno zbrale in napadle (JD 429), vendar so ljudje sedaj svobodni, da zaživijo tako, kakor je bilo vedno mišljeno, da živijo. Pullman to opiše takole: »Daljnogled ji ni bil potreben, kajti vedela je, kaj bi skozenj videla: bilo bi, kot da sta otroka iz čistega zlata. Pred sabo bi videla resnično podobo tistega, kar bi bila vsa zavestna bitja lahko že od nekdaj, ko bi jim ne bila odvzeta njihova dediščina.« (JD 483)
Tisto, kar je nebeško, ni več nekje zunaj, v nebesih, v drugih svetovih, ampak se mora zgraditi na zemlji. Na vsakem svetu posebej morajo ljudje graditi novo republiko. To je mogoče le, če ljudje ne mislijo zgolj nase, ampak dajo drugim prednost (JD 526), kakor sta se Will in Lyra odpovedala skupnemu življenju za dobro drugih. Odgovornost ni na povsem drugem bitju, ki mu ljudje pravijo Bog, ampak na ljudeh, tukaj in zdaj (Howells 2015, 150). Ljudje morajo izkusiti svet, v katerem živijo, da bodo imeli po smrti pripravljeno zgodbo za harpije, ki jih bodo potem spustile nazaj v čutni svet. Will in Lyra imata nalogo, da ljudem povesta, kako morajo živeti, da bodo prišli iz dežele mrtvih (JD 504).
Pullman je mnenja, da lahko človek živi srečno in zadovoljno življenje brez usmeritve religije. Ljudje morajo sami v sebi najti vodilo za življenje in se ne zanašati na duhovnike in Sveto pismo. Religija, še posebej fundamentalistična, po njegovem želi ljudi zasužnjiti in jim ves čas dajati občutke krivde in strahu. (Howells 2015, 151) Za Pullmana osebno je
»Kralj mrtev« (Spanner 2002, 24), vendar še vedno hrepeni po stvareh, ki jih obljublja nebeško kraljestvo.Te stvari so sreča, osmišljeno življenje, imeti prostor v vesolju ter imeti posebno nalogo in občutek povezanosti s stvarmi.Ker ne verjame v posmrtno življenje, jih mora prinesti že v to življenje in k temu spodbujati tudi druge. V republiki so vsi prebivalci svobodni, enakovredni in odgovorni (24). »Naš namen je, da postanemo svobodni državljani Nebeške republike.« (JD 222)
Pullmanov zaključek zgodbe je tudi kritika krščanskega pisca C. S. Lewisa, ki svojo zbirko knjig zaključi s smrtjo svojih glavnih junakov, ki se naposled znajdejo v nebesih. V
18
Pullmanovi republiki bodo ljudje cenili svoje življenje na zemlji in si ne bodo oddahnili, ko ga bodo zapustili (Howells 2015, 152).
Za avtorja je Nebeška republika mit. Besedo mit uporablja kakor okvir, skozi katerega poskušamo razumeti, odkrivati in razmišljati o stvareh moralne narave. Tudi njegova republika ne more biti jasno definirana, ampak v njej in skozi njo živijo ponižani in skromni ljudje, katerim je modrost šepetala svoje besede skozi zgodovino (JD 429). V tem smislu se evangeljsko nebeško kraljestvo in Nebeška republika ne razlikujeta dosti.
2.7 Koncept Boga v trilogiji
Bog je v NTT koncept, ki je bolj v ozadju glavnega dogajanja. Kakor pri cerkvi, kjer avtor prosto izmenjava besedi »cerkev« in »Magisterium«, se tudi tu pojavi izmenjava nazivov
»Avtoriteta« in »Bog«.
V opisih se pri Avtoriteti pojavi kup izrazov za Boga, vzetih iz Svetega pisma: »Avtoriteta, Bog, Stvarnik, Gospodar, Jahve, El, Adonaj, Kralj, Oče, Vsemogočni – vse to so imena, ki si jih je nadel.« (JD 40) Ti nazivi nimajo posebne funkcije, razen da dajo bralcu vedeti, da se avtor ukvarja z judovsko-krščanskim konceptom Boga. Že v naslednjih vrsticah, ter v mnogih drugih, razpršenih po tretji knjigi, pa je jasno, da Avtoriteta odstopa od postavk klasičnega teizma o Bogu.
Prva od teh postavk je, da je Bog večen. Poznamo 4 karakteristike večnosti: je življenje, je brez začetka in konca ter brez zaporedja in je najpopolnejša oblika bivanja (W. McDonald, s.v. »Eternity,« v: Catholic Encyclopedia). Takšen jezik je potrebno razumeti analogno (Padley in Padley 2006), kar za Pullmana predstavlja težavo. On uporabi jezik Svetega pisma o Bogu povsem dobesedno, ko Marisa razmišlja o Bogu: »Kje je Bog, če je res živ?
Ko je bil svet še mlad, se je sprehajal po rajskem vrtu ter se pogovarjal z Adamom in Evo.
A potem se je začel skrivati in Mojzes je zgolj slišal njegov glas. Kasneje, v času Daniela, je že starec – imenovan je Staroletni.« (JD 340) Za Pullmana je antropomorfen in simboličen jezik v SP pokazatelj, da Bog ni večen in je podvržen spremembam časa in prostora. Vendar SP pravi tudi, »da, jaz, Gospod, se ne spreminjam.« (Mal 3,6)
Ta preobrat je še bolj očiten, ko Will in Lyra najdeta Avtoriteto v kristalni nosilnici, ki mu edina omogoča obstoj. Bog ni vsenavzoč in ni vsemogočen, saj je omejen tako s telesom
19
kakor z nosilnico – njegova volja pa podvržena Metatronovi. Pullmanov bog je »onemogel in bebav« (JD 340), podoben otroku in starcu hkrati, ter na robu smrti.
Bog v klasičnem teizmu nima telesa, ampak je »Duh« (Jn 4,24). Akvinski trdi, da ni ničesar bolj plemenitega od Boga, da je duša plemenitejša od telesa in zato Bog ne more imeti telesa (Padley in Padley 2006).
Karakterji v NTT imajo zelo človeško predstavo o obstoju Boga. Mary se sprašuje, če »je Bog umrl ali ga sploh ni bilo.« (JD 457) Tudi Marisa se sprašuje, če »je Bog še vedno živ.«
(JD 340) Ponovno vidimo napeljevanje na idejo, da je Bog podvržen času in propadu, da lahko tudi umre.
Karakter boga je torej pomanjšan, osramočen, patetičen in šibek; še posebej v primerjavi s človeškimi karakterji. Lyra je nizki starosti navkljub sposobna izjemnih dejanj, prav tako Will, ki pokaže veliko moč volje. Tudi Asriel in Marisa sta izjemno močni, mogočni, drzni in karizmatični osebi, ki vedno dosežeta, kar želita. Pullmanov bog je tako drugačen in sprevržen, da ga bralec komaj prepozna, ko nastopi v zgodbi. Le ena stran je namenjena njegovi smrti, ki je tako nenadna, da na bralca skoraj nima učinka. Tako majhen in nepomemben je bog v tej zgodbi. Njegova smrt je po besedah Marise »najboljši dokaz naše ljubezni.« (JD 340)
2.8 Angeli
»Sveti Avguštin je dejal: 'Angel je poimenovanje njih del, ne nravi. Če iščete ime angelske nravi, je to duh; če iščete ime njih del, je to angel. Kajti: po svoji nravi so duh, po svojih delih pa angeli.'« (PN 284)
Takšne definicije se spomni Mary, ko pride prvič v stik z angeli. Gre za poljuben prevod slovenskega prevajalca, sicer se citat glasi takole: »Angel je ime službe, ne narave. Če vprašuješ po imenu te narave, je duh; če vprašuješ po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel.« (KKC 329) Katekizem takoj zatem navede, da so angeli »z vsem svojim bitjem božji služabniki in sli.« (KKC 329)
Angeli so v katoliški teologiji ustvarjena duhovna bitja, ki obdajajo Boga (KKC 326).
Zanje je značilno, da nimajo telesa, so duhovna bitja z umom in voljo, so osebna in neumrljiva. Njihova naloga je, da oznanjajo odrešenje in pomagajo pri uresničevanju odrešenjskega božjega načrta. Katekizem navaja veliko primerov iz Svetega pisma, kjer so
20
navzoči angeli – vse od zaprtja raja do oznanjenja rojstva Janeza Krstnika in Jezusa (KKC 332). Angeli so delujoči v samem Jezusovem življenju, ko varujejo Jezusovo otroštvo, mu strežejo v puščavi in ga rešijo iz rok sovražnikov (KKC 333).
Mary odkrije, da so angeli po svojem ravnanju precej drugačni od katoliških opisov angelov. Ti angeli so se vmešali v evolucijo človeških bitij z namenom, da bi se maščevali.
Mary se pogovarja s padlimi, upornimi angeli. Padli angeli so v katolištvu zli duhovi, ki
»so ustvarjeni od Boga po svoji naravi kot dobri, a so sami od sebe postali zlobni..« (KKC 391) Angeli v NTT še vedno ohranjajo svoj status angelov, vendar so samovoljni in se poljubno odločajo, komu se bodo pokorili. Nekateri angeli potujejo k Asrielu, ker je taka njihova volja (PN 166).
Za angele v trilogiji je značilno, da lahko letijo, imajo lastno voljo (PN 141), potujejo med svetovi, so duhovna bitja, ki iz nebes prinašajo sporočila. Človek lahko ponoči sliši prhutanje njihovih kril. Za človeka so sveta bitja. So moškega in ženskega spola, njihovo starost je težko določiti. Angeli se svetijo ponoči in podnevi, vendar sami niso izvir te svetlobe. Niso iz mesa in krvi. Med seboj si niso enaki, eni so večji, drugi manjši, pripadajo različnim krogom. Imajo tudi lastna imena. Angela je možno raniti.12 Ljudje angele imenujejo bene elim (božji sinovi) in čuvarji (watchers). (PN 162)
Njihov izvor in sestava je Prah sam. Drugim bitjem se kažejo drugače, kakor so v resnici:
»Njihovi pogledi so jo presojali in videli vse do globin njene duše. Ni vedela točno, v kaj gleda in kdo ji je odgovarjal, morda je njihova prava oblika bolj podobna strukturam, sestavljenim iz čistega razuma in čustev, kakor organizmu.« (PN 167)
Bistvena razlika med angeli v NTT in angeli v katolištvu je, da so angeli v trilogiji šibkejši od ljudi in hrepenijo po človeškem telesu.
2.8.1 Delovanje angelov
Angeli v trilogiji so bili udeleženi v vojni v nebesih, ki se je odvila že dolgo nazaj (JD 162). Prvi angel se je postavil na mesto Boga, vendar so ga nekateri razkrinkali. Ti uporni
12Hugo Simberg, finski slikar, je leta 1903 naslikal sliko 'Ranjeni angel'.
21
angeli so bili po učenju cerkve vrženi v pekel (PN 61), zato so ljudem pomagali do zavesti, da bi jih osvobodili in vodili k modrosti.
V preteklosti naj bi nekoč angeli prihajali na zemljo in imeli opravke z moškimi in ženskami, ter se z njimi tudi parili. To je le govorica, vendar sovpada z odlomkom iz SP: »Jemali so si jih za žene, katere koli so izbrali. Tiste dni in tudi pozneje – ko so hodili Božji sinovi k človeškim hčeram, ki so jim rodile otroke – so bili na zemlji velikani.« (1 Mz 6,2.4)
Pullman gre še korak dlje, ko karakterizira svoje angele. V zgodbi sta najbolj aktivna dva angela nižjega kroga, Baruh in Baltamos, ki spremljata Willa določen del njegove poti.
Med njima je nekakšna globoka ljubezenska vez, ki je skoraj človeška. Baruh je bil pravzaprav človek, ki je kasneje postal angel – kar se v NTT svetu ne zgodi skoraj nikoli.
»Moje srce gre z njim, kamor koli se odpravi; čutiva kakor eden, čeprav sva dva,« (JD 30) pravi angel Baltamos. »Willu, ki je zrl v plamene, ni ušlo, kako rada se imata. Še več: drug drugega sta strastno ljubila.« (JD 34)
2.8.2 Avtoriteta in Ksafanija
Idejno ozadje Avtoritete lahko vidimo v delu The Hypostasis of the Archons, ki spada pod gnostično literaturo. V tem delu beremo o eksogenezi – to je gnostično razumevanje nastanka sveta in človeka na podlagi 1 Mz 1–6.
Božanska Sofija (Modrost) ustvari prvega angela iz temne snovi. Ta angel (Jaldabaot) je prepričan, da pred njim ni bilo še nikogar, zato se razglasi za Boga. Ustvari druge angele, svet in ljudi v njem. Ker jim ne more dati duha življenja, to Adamu iz usmiljenja stori Sofija. Iz njega angel ustvari Evo in jima iz ljubosumja prepove uživati sad z drevesa.
Sofija »igra vlogo kače« in človeka jesta. (Copley 2014)
Jaldabaot je angel, ki prepoveduje človeku, da bi prišel do spoznanja, medtem ko je Modrost tista, ki to človeku omogoča. Angel je stvaritelj materialnega sveta, človekov duh pa izvira iz Sofije. (Barnstone in Meyer 2003)
Avtoriteta je v zgodbi prav tako prvi Angel, ki se ima za Boga in slepi druge angele in ljudi o svoji moči in nadvladi. Sam ni stvarnik, ker je ustvarjen iz Prahu kakor vsi ostali angeli.
Vlogo Modrosti je avtor določil drugemu ustvarjenemu angelu ženskega spola, Ksafaniji, ki je bila modrejša od Avtoritete in je spoznala njegovo prevaro, zaradi česar je bila izgnana. (JD 40) Ksafaniji sledijo še drugi izgnani angeli in se vmešajo v človeško
22
zgodovino, da bi pomagali človeku priti do modrosti in ohranjati odprt um. Cerkev in Avtoriteta sta na nasprotni strani in želita človeka ohraniti v temi, podrejenosti in zaprtoglednosti. Zgodovina človeštva je zato »boj med modrostjo in neumnostjo.« (JD 492)
2.8.3 Metatron
Če je angel Baruh – nekoč človek – izmišljen karakter, je njegov brat Henoh/Metatron karakter iz judovskih psevdoepigrafov.
V SP je Henoh omenjen v 1 Mz 5,18-24: »Jered je živel sto dvainšestdeset let in rodil se mu je Henoh … Henoh je živel petinšestdeset let in rodil se mu je Matuzalem. Potem ko se mu je rodil Matuzalem, je Henoh hodil z Bogom še tristo let in rodili so se mu sinovi in hčere. In vseh Henohovih dni je bilo tristo petinšestdeset let. Hodil je z Bogom, potem ga ni bilo več, kajti Bog ga je vzel.« To je vse, kar SP pove o Henohu.
V psevodepigrafih pa je Henoh človek, ki je vzet od Boga in povišan v Metatrona. O tem beremo v Tretji Henohovi knjigi (Margolies 2000).
Metatron je najmočnejši angel v trilogiji in nadomešča Avtoriteto. Kot človek je živel petinšestdeset let, dokler ga ni Avtoriteta naredil za regenta Kraljestva. Metatron je označen za ošabnega in častihlepnega. Skupaj z Avtoriteto sta dolga tisočletja izvrševala načrtno vladanje nad milijardami svetov. (JD 69)
Metatron je v Tretji Henohovi knjigi drugače opisan. V IX poglavju (2–5) Henoh opisuje, kako ga je Bog blagoslovil po tem, ko ga je vzel k sebi: »Bil sem povišan in povečan v dolžino in širino sveta samega. On mi je dal 72 kril, ki so zrasla na meni, 36 na vsaki strani. Vsako krilo je bilo veliko za cel svet. Dal mi je 365 oči: vsako je bilo kakor veliko svetleče telo. Vsega blišča, sijaja, sevanja in lepote vseh luči vesolja – ničesar mi ni odtegnil.« Tudi NTT Metatron se močno sveti, tako da Marisa komaj gleda v njegovo smer (JD 409–410). Vsekakor pa ni pozitiven karakter.
»Ljubil sem užitke mesa …« govori angel Marisi. »'Ko sem bil moški', je povedal, 'sem imel v izobilju žena, toda nobena ni bila tako očarljiva, kot ti.'« (JD 411)
Zakaj je avtor to dodal? Morda je želel poudariti, da njegov Henoh ni sveti mož, ki ga Bog vzame k sebi, ampak »mesen«, grešen človek, kakršnega bi njegova lastna cerkev izrazito obsojala. Kljub temu postane angel in začne vladati.
23
Henoh v psevdoepigrafu prevzame tudi vlogo sodnika, ko ga Bog vzame k sebi zaradi upornosti ljudi, ki so živeli v času vesoljnega potopa. »Odstranil me je iz njihove srede, da bi bil priča proti njim v vseh nebeških višavah, in proti vsem prebivalcem zemlje, da ne bi mogli reči: 'Usmiljeni je krut.'« (Poglavje IV, 3) V trilogiji je le Avtoriteta tisti, ki ljudem Noetovega časa napoveduje sodbo, saj Metatron takole opisuje svoje ravnanje: »… sinove nebes, ki so se zaljubili v hčere zemlje, sem zagovarjal pred samim Avtoriteto.« (JD 411) Sicer je o izvoru imena Metatron veliko ugibanj, njegovo ime pa je sestavljeno iz dveh grških besed 'meta' in 'thronos' (preko in prestol); 'kdor služi za prestolom' ali 'kdor sedi na prestolu ob prestolu slave.' (Schäfer 1992) Njegovo drugo ime v zgodbi je Lord Regent ali Regent, kar pomeni 'vladarjev namestnik'.
Marisa in Asriel v hudem boju pokončata Metatrona, tako da ga potisneta v brezno in se pogubita skupaj z njim. Če smo pri izvirnem grehu rekli, da do padca človeka ni prišlo, pride tu do padca angelskega bitja z mesta, ki mu ni pripadal. Napuh vendarle vodi v padec.
24
3. PRAH, PANTEIZEM IN PANPSIHIZEM
V tem poglavju bomo namenili posebno pozornost avtorjevemu konceptu Prahu in ga povezali s panteizmom in panpsihizmom.
3.1 Prah
Prah je osnovni delec, ki ponazarja človekovo mišljenje in ustvarjanje. Obstaja neodvisno od človeka, hkrati pa je z njim neločljivo povezan. Privlačijo ga zavedna odrasla bitja.
Odziva se na vsako človeško dejavnost (PN 108). Človek sam poustvarja Prah. »Zavestna bitja ga ustvarjamo in obnavljamo – z mišljenjem, čustvovanjem in ponotranjanjem, s pridobivanjem in posredovanjem modrosti.« (JD 503) Prah je ključen za obstoj človeštva:
»Čustva, domišljija, misel sama, vse bi velo, vse bi se razkrajalo, dokler ne bi brezštevilnim vesoljem znova zavladal kruti avtomatizem; kratko obdobje, med katerim se je življenje zavedalo samega sebe, bi ugasnilo kot sveča na sleherni izmed miriad svetov, na katerih je zavest tako žarko sijala.« (JD 464)
3.2 Panteizem
Izraz panteizem pride iz dveh grških besed, 'pan' (vse) in 'theos' (Bog). Panteizem sam na sebi ni religija, čeprav je središčen pogled mnogih religij ter se pojavlja tudi v filozofiji.
Panteizem je prepričanje, da je Bog istoveten s svetom, da nič ne obstaja izven Boga; oz zavračanje ideje, da je Bog na kakršenkoli način ločen od sveta. (Mander 2020)
Panteizem lahko razdelimo na tri glavne kategorije13:
- Materializem: Materija je edina resničnost, življenje je razloženo z mehaniko in kemijo, bog je istoveten s tem svetom.
- Idealizem: Misel je edina resničnost, materialni svet je ideja, Bog je istoveten z mislijo, ki se razvija skozi različne faze in pridobi samozavedanje v dušah ljudi.
13 P. J. Toner, s.v. »God,« v: Catholic Encyclopedia.
25
- Kombinacija prvih dveh: Srednja pot med obema, ne zanemari misli na račun materije in obratno, obstoječe vesolje, s katerim je Bog istoveten, je enota z 'dvema obrazoma.'
Panteizem v NTT je podoben tej srednji poti med mislijo in materijo. »Snov in duh sta eno,« pravijo angeli (PN 285). Cerkev ima na drugi strani dualističen pogled, saj priznava le duhovni svet nebes in pekla ter materialni/grešni svet (SS 44). Ta dualizem je presežen tako, da se vse v trilogiji nagiba k materializiranju. Kar je nevidno, je materializirano: duša ima živalsko podobo, samozavedanje in vsa dejavnost, ki iz tega izhaja, se materializira v Prahu, vpliv duševnih bolezni se materializira v obsénah.
Materialistični panteizem je v praksi pravzaprav ateizem14, saj je Bog istoveten spreminjajočemu svetu, v katerem vladajo zakoni, katerim je bog podvržen. Tako Pullman pravi, da v njegovih knjigah »nikoli ni bilo stvarnika, bila je materija in ta materija se je postopoma začela zavedati sama sebe in začela proizvajati Prah.« (Padley in Padley 2006) Avtoriteta, ki ni bog, nastane iz Prahu in je od njega odvisen; drugega boga ni in ni potreben, saj si zavedna bitja sama pridobijo lastno zavest, materija pa obstaja sama iz sebe in se vzdržuje v milijardah vzporednih svetov.
Pullman kljub nagibanju k materializmu želi prenesti »obljube nebeškega kraljestva«
(Spanner 2002, 24) na zemljo, zato so določene karakteristike boga prenesene v konkreten materialen svet, tukaj in zdaj. Ravno v panteizmu se lahko obidejo karakteristike boga in se pripišejo vesolju. Ogledali si bomo nekaj od teh lastnosti.
3.2.1 Prostor v vesolju
Religijski človek se počuti, kakor da je del nečesa večjega, da ima njegovo življenje smisel v luči večje zgodbe. Svet zanj ni odtujen produkt nenačrtnih sprememb, ampak je urejen prostor, v katerem ima človek svoje mesto. Tako panteist lahko doživlja svet kot nekaj božanskega, kar je povezano med seboj in kjer se človek počuti kot doma. (Mander 2020) Mary išče povezanost s celotnim vesoljem, ki jo je izgubila, ko je izstopila iz samostana: »Predvsem mi manjka občutek, da sem povezana s celotnim vesoljem. Prej sem namreč mislila, da sem v stiku z Bogom, prek njega pa z vsem stvarstvom. A če Boga ni
…« (JD 448)
14 Schopenhauer pravi, da je panteizem le drugo ime za ateizem.
26
Njeno iskanje smisla in ponovne povezanost z vesoljem se izpolni v njenem odkritju glede Prahu: »Snov je ljubila Prah in ni ga hotela spustiti od sebe! Da bi ostal pri njej, je bilo torej njeno edino hotenje … In tega si je želela tudi Mary. Je mislila, da življenje nima smotra, nima smisla, odkar ga je zapustil Bog? Da, natanko tako se ji je dozdevalo! 'A zdaj vem, da ga ima!' Je rekla na glas in nato ponovila, še glasneje: 'Zdaj vem!'« (JD 465)
3.2.2 Vrednost
Bogu se pripisuje popolnost in dobrota. Ljudje doživljajo Boga kot tistega, ki je vreden čaščenja. Panteist lahko z relativno lahkoto prenese vrednost, ki jo pripisuje Bogu, svetu, v kolikor ima širšo predstavo o Bogu od tradicionalnega teizma. V naturalističnem smislu panteizem uči, da je narava naš pravi dom in tako naše popolno dobro. Vse ima svoje mesto v sistemu, kateremu nekaj prispeva in od katerega nekaj prejema. (Mander 2020) Pri poglavju o posmrtnem življenju smo že omenili, da je naravni svet pravi človekov dom.
Svet mulaf je dober primer sožitja med Prahom, zavednimi bitji in naravnimi pojavi.
Svetovi so ranjeni zaradi noža, zato morajo biti okna med njimi zaprta. Dogodki, kot je Asrielovo odprtje prehoda med svetovi in bomba cerkve, ki ustvari globoko brezno, vržejo vse svetove iz harmonije in po končanih dogodkih se morajo ponovno obnoviti.
3.2.3 Etika panteizma
Vidik panteizma, ki je pomemben za našo zgodbo, je tudi panteistična etika. Panteist ne verjame v višjo silo ali zunanjo avtoriteto, ki bi mu povedala, kako naj živi. Bog kot zakonodajalec ne obstaja nujno oz. je del vsega, kar obstaja. Panteistovo doživljanje etike je lahko primerljivo s Kantovo avtonomijo moralnega zakona. (Mander 2020) »Praktični um je tisti, ki sam sebi postavi (oz. ga »odkrije«) zakon, ki ga mora brezpogojno spoštovati. Avtonomija torej ni vladanje egoizma ali samoljubja, temveč utemeljenost moralne obvezujočnosti v sebi samemu.« (Klun 2017, 78)
Ljudje v trilogiji niso brez morale, saj obstaja jasna ločitev med dobrim in zlim. »O tem morate razmišljati! … Senc, Prahu, temne snovi ali kakor koli že temu rečete ne morete raziskovati, ne da bi zraven neprestano tuhtali o dobrem, zlem in podobnih osnovnih rečeh.« (PN 116) Občutek za etiko se v NTT razvija skupaj s človekom, njegovimi
27
pridobljenimi izkušnjami in podeljevanjem le-teh med vsemi ljudmi skozi rodove. Prah je po avtorjevih besedah »celota človeške modrosti in izkušenj« (The Syndey Herald 2003).
3.2.4 Vprašanje odrešenja v panteizmu in trilogiji
Ali mora biti človek po panteističnem mišljenju odrešen in kako? Za mnoge religije je značilno, da človeka postavljajo v dramo trenutnega stanja padlosti in šibkosti ter prihodnjega stanja odrešenosti (nebesa, doseg nirvane …). Mnogi panteisti zagovarjajo, da se panteizem od ostalih pogledov loči ravno po tem, da ne priznava večnega življenja oz.
nesmrtnosti. (Mander 2020)
Vprašanje nesmrtnosti je v NTT zapleteno, saj vidimo, da človekov duh živi naprej v svetu mrtvih. Človekovo življenje na zemlji v telesu (z dušo/daemonom in duhom) se konča, daemon se nemudoma razprši, telo se razgradi, duh pa se spusti v podzemlje. Življenje v duhu pa je le bleda senca resničnega življenja na zemlji, zato je odrešenje v tem, da se človek vrne na zemeljski svet in se zlije z njim. Človekov duh se odreši iz podzemlja v živo vesolje in pride v ponoven stik z najboljšo obliko obstoja, tj. bivati v telesu, v naravi, s čutili in voljo. Ljudje kot osebe naposled ne obstajajo več, vendar so 'živi' v naravi. To je za človeštvo v NTT odrešilni trenutek: »Po razgledni planoti trave, zraka in srebrne svetlobe so napravili nekaj korakov ter se ozrli naokrog. Bilo je nespregledljivo, kako srečni so – Mary takšnemu veselju ni bila priča še nikdar – potem pa so razširili roke, kot da hočejo objeti celotno vesolje … in preprosto odneslo jih je, kot da bi bili meglica ali dim, da so se zlili z zemljo, z roso in nočno sapo.« (JD 444)
Panteistični človek išče odrešenje v tem, da se iz individualizma vse bolj pomika proti zavedanju, da je eno z vsem (Mander 2020).
Panteizem sam ima določene omejitve in raznoliko paleto idej, tako da ne izčrpa vsega, kar je Pullman vstavil v svojo zgodbo. Narava/snovnost je v NTT več kakor nečutna realnost.
Zato se moramo od panteizma premakniti še k panpsihizmu.
28
3.3 Panpsihizem
Panpsihizem je filozofski pogled na svet, ki uči, da ima vse, kar obstaja v vesolju, tako neorganski kakor organski svet, v sebi določeno mero zavedanja.
Panpsihizem je srednja pot med fizikalizmom15 in dualizmom (ločevanje med materialnim in duhovnim). Fizikalizem ni zmožen razložiti pojavnosti zavesti v ljudeh in živalih, dualizem pa strogo loči misel od materije in s tem otežuje razumevanje interakcije med mislijo in možgani. Panpsihizem si prizadeva, da bi podal uravnotežen pogled na človekove umske zmožnosti in poenoten pogled na naravo. (Goff, Seager in Allen- Hermanson 2020)
Pullman v panpsihizmu vidi zadovoljivo razlago za pojav zavesti v materialnem svetu.
»Povsem očitno je, da smo narejeni iz materije. Nikjer ne moremo najti duha, a vendar smo zavedna bitja. Kar predlaga panpsihizem, je to, da je zavest običajna sestava materije.
Zavest je kot stanje, v katerem materija lahko obstaja. To ne pomeni, da je vse enako zavedno, vendar zavest prežema vse, kar obstaja.« (Paulson 2020)
Ta ideja je jasno izražena v zaključku trilogije. Mary ponoči opazuje svet okoli sebe, za katerega se zdi, da poskuša nekaj doseči. Oblakom je »vladala nekakšna napetost, tako kot vsemu tiste noči, in vsaj zdelo se je, da jih naprej žene neki smoter. Oblaki so za razliko od Mary preprosto vedeli, kaj počnejo in zakaj, tako kot veter, tako kot trave« (JD 461). V izvirniku temu stavku sledi še misel: »Celoten svet je bil živ in zavesten.«16 Na svetu, na katerem se Mary nahaja, je Prah vpet v zapleteno kroženje med mulafami in drevesi po vrsti zapletenih členov. Kaj je želela narava tisto noč? »Snov je poskušala zadržati povodenj Prahu. Prizadevala si je, da bi grozljivemu toku zoperstavila nekakšno pregrado:
z vetrom, mesecem, oblaki, listjem in travo, z vsemi temi ljubkimi stvarmi se je vpijoč zagnala v borbo, s katero se je trudila zadržati senčne delce, ki so jo tako obogatili. Snov je ljubila Prah in ni ga hotela spustiti od sebe! Da bi ostal pri njej, je bilo torej njeno edino hotenje …« (JD 464–-465)
Čeprav je odrasel človek tisti, ki Prah privlači in poustvarja, se zanj bori po svojih lastnih zmožnostih vsa narava. Prah ne sme odtekati iz svetov, saj to škoduje tako človeku kakor naravi. Snov je povezana z zavestjo na ljubeč način.
15 V filozofiji zelo podoben materializmu.
16 »The entire world was alive and conscious.« (Pullman, The Amber Spyglass, 451)
29
4. GRŠKO-RIMSKI ELEMENTI
4.1 Daemoni
Beseda daemon pride iz stare grške besede »daimon«, kar pomeni »duhovni varuh«17, angel varuh, skrbnik, ki je vedno s teboj. Beseda se prvič pojavi pri Homerju, kjer pomeni božanstvo in božansko moč (Kleczkowska 2015, 126).
V Heziodovem delu Dela in dnevi najdemo daimone kot božanske varuhe, ki naj bi bile duše krepostnih ljudi iz Zlate dobe, ki pazijo na generacije za njimi. »Zlat je bil rod umrljivih ljudi na začetku ustvarjen, delo nesmrtnih bogov, ki živijo v olimpijskih domovih. Ti so živeli, ko Kronos kot kralj je vladal na nebu, niso poznali skrbi, živeli so kakor bogovi, proč od nadlog … Končno pa Zemlja ta rod zagrnila je v naročje; ti so tedaj – po Zevsovi volji – postali demoni,18 blagi duhovi zemlje, čuvarji19 ljudi umrljivih, varuhi svetih postav …« (Heziod 2009, 66–67)
Platon to delo interpretira tako, da ljudje, ki čuvajo druge ljudi, niso dejanski ljudje iz Zlate dobe, ampak predstavljajo nasploh ljudi, ki so modri in krepostni. Po Platonu naj bi beseda dajmon prišla iz besede daemon, ki pomeni moder. (Kleczkowska 2015, 126) Tako so Pullmanovi daemoni varuhi in vodniki človeka in pomočniki pri iskanju modrosti (JD 476).
Grški filozofi so modrost visoko cenili: »Če pa je dobro izurjen, podučen v filozofiji, moder in poznavalec dobrega, kolikor je pač mogoče za človeka, tedaj ga lahko resnično hvališ.« (Apulej 2017)
4.2 Votlina
Naslednji pomemben motiv, vzet iz grške filozofije, je Platonova votlina. Platon je izrecno omenjen ob prvem srečanju Lyre in Mary. Mary ji pove o računalniku: »Tako imenujemo
17 Guardian spirit.
18 Divine spirits.
19 Watchers.
