Leibniz in kitajska filozofija
N e sam o, da Leibnizove misli o Yijingu in neokonfucijanstvu po m e
nijo prvi p o m em b e n korak nekega evropskega filozofa na poti k resnem u uk v arjan ju z azijskim i filozofijami - pom em bne so tudi s stališča zgodovi
ne evropske filozofije same. Za evropsko filozofijoje bilo to še zadnje uradno srečanje s filozofskimi deli Azije, p re d e n je s H eglom kulm inirala v evrop
ski m etafiziki, s slednjo pa tu di podlegla predsodkom , ki jih je sam a gojila do svoje velike p o d o b e D rugega celo na področju filozofije.1 S tem se je za dve stoletji zap rla v ozko pojm ovanje tega, kaj naj bi bila filozofija, in o b e n e m gojila p ara d o k sn o prepričanje o univerzalnosti razum a, ki da se m anifestira sam o lokalno - o d Grčije naprej, v Evropi, seveda.
Za razliko od H egla, ki je svojo gotovost o tem , d a se je filozofija začela v Grčiji, v veliki m eri gradil na nevednosti in nepoznavanju takrat v p rev o d ih že d o sto p n ih virov,- so Leibnizova prizadevanja že od njegovih
1 D uhovno n a ra v n a n o st razsvetljenske Evrope označuje n ap e to st m ed dvem a skraj
n o stm a v o d n o su d o Kitajske - sinofilijo in sinofobijo. V obeh p rim e rih p a gre za en tu zia ze m , ki često zam egli vedenje in znanje, ki je povezano z bolj nevtralnim i in objektivnim i kateg o rijam i misli, 'lü d i v duhovnem življenju Evrope se j e razo
devala sam orefleksija Evrope kot središča sveta in H egel j e bil s svojo filozofijo najznačilnejši e k sp o n e n t tov rstn e drže. Pom em ben je tudi pri oblikovanju m ark sistične patristike, ki j e razvijala sam o določene aspekte H eglove filozofije, j e pa tu d i sam a g ra d ila na ab solutni veljavnosti evropskih m eril. Prim . Edward W. Said, Orientalism, R outledge a n d Kegan Paul, L ondon 1978.
- H egel je z delom Vorlesungen über die Geschichte der Philosophie razpustil tradicijo zgodovine filozofije, ki je vključevala vsaj iransko in indijsko, če ne tudi kitajske, arabske in egipčanske filozofije v zgodovino filozofije. Kot ed e n izm ed klasičnih ev ropskih orien talisto v (prim . Said), je v svojih najslavnejših delih, ki so im ela tudi največji vpliv n a n adaljnji razvoj evropske filozofije, zastopal stališče, da na O rie n tu (sic!) resn ičn e filozofije ni bilo in je ne m ore biti. Le nekaj let p re d sm rtjo p a je svoj o d n o s do klasične indijske filozofije sprem enil p o d vplivom prvega nem š
kega prev o d a Bhagavadgile. U vod k prevodu j e bil obsežen esej o filozofski in reli
gijski dediščini Indije W. von H um boldta. H egel j e tem u dogodku posvetil obse
žen in n avdušen k om entar v Jahrbuch Jur wissenschaftliche Kritik, Vol. XVI, 1827, k jer j e na stran i 63 zapisal, d a je razlika v sm otru, značilna tako za samkhyo in yoga in posebej še za p o t, ki vodi d o tega cilja o d katerihkoli religioznih tvorb, bila do
zgodnjih let naprej tem eljila na p ristn em zanim anju za Kitajsko in na b ra nju vseh p o m em b nih takrat d o sto p n ih del o njej. Že ta prva d e la 3 pa razodevajo zagato p ri iskanju ustrezne term ino lo gije prevajanja azijskih filozofskih konceptov. Razum evanje klasičnih kitajskih filozofskih tekstov je bilo že od samega začetka okuženo s težnjo p rvih prevajalcev, da bi te tekste prevajali v jezik tradicionalne platonsko-krščanske m etafizike. Ta zagata j e bila prisotna tudi še v času evropskega razsvetljenstva, k ije kljub svojemu svetlemu in optim ističnem u p ro jek tu transform acije vere v Boga v vero v človeški razum , vse svoje inform acije o Kitajski in njen i filozofiji dolgovalo prav jezuitskim m isijonarjem , bodisi, d a so preb irali njihove rokppise, knjige in prevode, si dopisovali s tistim i, ki so še delovali na Kitajskem ali pa se srečevali s povratniki. Veliki razsvetljenski p ro jek t je bil potem takem vendarle odvisen od poročil predstavnikov religije razodetja, se pravi prav od tistega, čem ur nasp ro ti j e sam poskušal oblikovati novo in telektualno držo, ki bi naj postala d o m in a n tn a v Evropi.
1. Leibnizovi viri o kitajski filozofiji - figuristi
Kot herm enevtična m etoda biblične eksegeze je bil figurizem v evrop
ski intelektualni klimi p risoten že od zgodnjega krščanstva n aprej. Te
m eljni zastavek figurizm a je bil v tem , da naj bi se bilo po leg očitnega literarneg a po m en a vnanjega teksta Stare zaveze m ogoče dokopati tudi do n o tran jega pom ena, ki je skrit in ki nakazuje p rih o d n jo Kristusovo m anifestacijo in človekovo odrešenje. N am en te in terp retacije j e bil p rik a zati krščansko razodetje kot fenom en, k ije n a d litera rn o in dejansko zgo
tolikšne m ere z mislijo in za misel d o g n an a , d a n ed v o m n o zasluži naziv filozofija.
Zal p a j e ta članek ostal celo m ed zagovorniki H eglove filozofije n e p o z n a n ali pa sp reg led an in tako zaigrana tudi m ožnost d ru g a č n e g a razu m ev an ja njegove filo
zofije, raz u m a in racionalnosti in konstrukcije zgodovine filozofije, ki naj bi se kot
»zgodba« začenjala v Grčiji.
3 Med deli, ki naj bi jih Leibniz prebiral so bila: G. Spizel, De lie Litteraria Sinensium Cammenlarius (Leiden 166(1); Fr. A thanasius Kircher, China Manumentis Illuslrala ( 1667); A ndreas Müller, Key to Chinese ( 1679); Confucius Sinarum Philosophus ( 1687), ki je vsebovalo jezuitske poskuse prevodov odlom kov kitajskih konfucijanskih kla
sikov, kot so Veliki nauk, Nauk o sredini in Pogovori, kot tudi povzetek Konfucijeve filozofije. Vsa poročila m isijonarjev s Kitajske p a so b ila p rev id n o u reje n a. To je storil Du H alde in d rugi pariški je zu iti, ki so poskušali vkalupiti konfucijanstvo v okvire, d a bi ga bilo m ogoče tolm ačiti in raz u m eti kot vero v B oga in n esm rtn o st duše. Prim. David E. M ungello, Leibniz’s interpretation o j Neo-Confucianism (v: Philo
sophy East and West, Vol. XXI, No. 1, J a n . 1971, str.S).
dovino, ki p a se v zgodovini vendarle konstantno odraža. Po tem ezoterič
n e m p ojm ovanju naj bi im eli tako Ju d je kakor pogani v posesti resnico, to d a to v éden je j e rep re z en tira n o samo in figura, torej v simbolični, alego
rični in arhetipski obliki.4
V p e tn ajstem stoletju, ko zaradi bizantinskih vplivov Evropo doseže d ru g i val n o voplatonistične misli, postane središče zanim anja lik egipčan
skega m od reca H erm esa Trism egistosa, učitelja zgodnjega človeštva, za k atereg a so zm o tno dom nevali, d a je živel v daljnji preteklosti. Figurizem jez u ito v zg odnjega osem najstega stoletja, katerega predstavniki Bouvet, Prem are in Foucquet so m očno vplivali na Leibniza, p a j e gradil na Yijin- gu. Yijing (Knjiga premen), eno od petih kitajskih klasičnih del, jim je bil osnova za tezo o Fuxiju. Slednji naj bi bil udeležen p ri oblikovanju trigra- mov znam enite Knjige premen in začetnik civilizacije celotnega človeštva.
Kot oblika univerzalizm a je figurizem tem eljil na prepričanju o skupnem izvoru človeštva in ezoteričnem razodetju resnice, povezanim z likom p r vo tn eg a m odreca. Figuristi so vlogo p rvotnega m odreca pripisali Fuxiju, za k atereg a so verjeli, da ni bil le začetnik kitajske, am pak celotne civiliza
cije. V različnih ku ltu rah ga samo različno im enujejo - Ju d je Enoh, Perzij
ci Zoroaster, G rki p a H erm es Trismegistos, k ije bil kasneje znan kot začet
nik alkim ije, s katero s e je v zgodnjih letih ukvarjal tudi Leibniz.0 Form alistična m eto d a interpretacije, ki s o jo uporabljali v m isijonar
ske n am en e, p a pokristjanjevalcev ni m ogla obvarovati p red tem, da ne bi p o sto p o m a absorbirali vsebin tuje misli, ki s o jih izvorno poskušali prese
či. V p rim e ru Kitajske j e bila v igri ključna razlika v pojm ovanju božans
tva. Kitajska religija za razliko od krščanstva, k ije razvilo eno najm očnej
ših g o n iln ih sil in institucij v Evropi od Srednjega veka naprej - pojm ova
nje Ega, osnovo dem okracije, kot produkta evropskega sistema organizi
ra n e religije - , ni bila avtoritarna. Evropsko pojm ovanje racionalnosti kljub svoji ren esan čni dediščini ni bilo strogo racionalistično prav zaradi avtori
ta rn e poze, p riso tn e v pojm ovanju m onoteističnega božanstva. Razum, kot organizacijska in kreativna sila, je bil povezan z najvišjim zakonodajal
cem - Bogom . Leibniz j e v dom nevno m iroljubni kitajski naravi videl vzpo
red n ico s Kristusovo naravo, p ri čem er je prezrl očiten razcep m ed izvir
n im Kristusovim naukom in delovanjem Cerkve. V filozofskem oziru je kitajske filozofe narave v prvi vrsti zanim ala vzpostavitev in ohranjanje
4 C lau d ia von C ollani, Joachim Bouvet S. J. Sein Lehen und sein Werk, Steyer Verlag, N etteta l 1985 (M o n u m en ta Serica M onograph Series XVII).
;1 C. D. B road, Leibniz. An Introduction. C am bridge U niversity Press, C am bridge 1975, str. 1.
harm onije z okoljem in naravo, in n e konfrontacija, kot je to p og ostom a veljalo za evropske filozofe. O d p rto st in dovzetnost kitajskih učenjakov in filozofov za krščanstvo seveda nista tem eljili n a veri v Boga, pač p a v o bču
dovanju etike evropske religije in predvsem alkim ije.'1 Pri kitajski o d p rto sti za krščanstvo je igrala pom em b no vlogo tu di politična p rem o č Evrope.
Večina evropskih m isijonarjev šestnajstega in sedem najstega stoletja j e Ki
tajsko kljub svoji univerzalistični viziji krščanske kulture oboževala, h krati p a je gojila tudi iluzijo o lastni duhovni su p erio rn o sti. Tako j e šlo v p rim e ru trigram ov Yijinga in leg en d arn eg a kitajskega v ladarja Fuxija za n e k ak šen kom prom is, nam reč v smislu, da so v Fuxiju p rep o zn ali začetnika n aj
starejših osnov grško-perzijsko-hebrejske kulture in potem takem tudi skupni izvor kitajskih klasičnih trigramov, m etafizike yina in yanga in tem eljev evropske religije.
Kitajska je tako figurizm u kot sinofiliji razsvetljenskega obdobja p o m enila kulturni in filozofski izziv. Vendar p a je bilo poznavanje in raz u m e vanje Kitajske in njene filozofije p ri Bouvetu bistveno globlje kakor p ri razsvetljencih, ki so Kitajsko potrebovali predvsem kot o poro svojih last
nih projektov v Evropi. V p rim eru Konfucijeve filozofije j e šlo za u p o rab o Konfucijevega nauka za doseganje evropskih ciljev, saj j e bilo bistvo raz svetljenstva strogo evropocentrično. Tako m o ram o za razliko od jezu itsk ih prizadevanj za razum evanje kitajske filozofije, delovanje filozofov razsvet
ljencev, ki so se na jezu ite pogosto (pejorativno) naslavljali kot na figuri- ste, razum eti kot pojav kozm opolitskega evropocentrizm a.
2. Leibniz in neokonfucijanstvo
Leibniz p a je kot prvi evropski filozof opazil intelektualni izziv, ki ga je kitajska filozofija pom enila za razvoj Evrope. N jegova teorija m o n ad v m nogih ozirih sovpada s kitajsko korelativistično filozofijo. Teorijo m o nad, ki se n a različnih ravneh povezujejo m e d sabo v višje organizm e, nekateri avtorji7 p rim erjajo s prisp o do b o o m reži draguljev In d re .8
() Prim . D ennis Bloodworth, The Chinese Looking Glass, Dell P u b lish in g Co., New York 1966, str. 150.
7 Prim . J o s e p h N eedham , Science and Civilisation in China, Vol. II, C a m b rid g e U n i
versity Press, C am bridge 1980, str.499.
8 Gre za p risp o d o b o , u p o rab ljen o v kitajski budistični šoli H ua Yan, ki svojo filozo
fijo g rad i n a opisu narave in eksistence, katere p o u d a re k j e n a zavesti o te m , d a vse nastaja, se p o raja in živi v m edsebojni povezanosti in odvisnosti. Ta p o g le d na naravo in človeka te r odnos m ed njim a označujejo kot kozm ično ekologijo.
Jezu itsk e in te rp re ta c ije neokonfucijanstva pred Leibnizom so bile izredno kritične. Leibnizu p a j e uspelo v Discours sur la theologie naturelle des Chinois9 p rikazati to sm er kitajske filozofije v p om em b nih aspektih, v e n d a r s tem delom ni im el vpliva na duhovno dogajanje Evrope 18. sto
letja. V klasičnem konfucijanstvu naj bi človek, ki uresničuje p et poglavit
n ih kreposti, sledil poti n eba (Tian), ki določa človekovo usodo. V neokon- fucijanstvu p a tisti vir, iz katerega m ore človek razvijati in uresničevati svoje poten ciale, p o stan e njegova lastna moč in energija. Človekova naj
višja n alo g a postan e uresničitev sam ega sebe, ki ga šele pripelje v stik z N ebom . U resničevanje sam ega sebe p a ne pom eni sam o napredovanja po p o te h logičnega sklepanja, am p ak vključuje tudi tehnike, ki naj bi prived
le do preseg an ja logično-diskurzivnega vzorca iskanja in pripravile teren za d ru g ačen stik z realnostjo in samim seboj. Gre za »izgubo« jaza in vrni
tev v stanje, v katerem sta telo in duh še enovita. To torej ni zgolj mišljenje m išljenja ali razm išljanje o razm išljanju. M ed klasičnimi kitajskimi filo
zofskimi teksti, ki so bili na voljo Leibnizu, so tudi takšni, ki ne razlikujejo m ed telesnim in duhovnim in njim a ustreznim i substancami. Srce/razum sta razum ljena kot enovit telesni organ, ki se razlikuje od čutil in drugih telesnih delov in jih nadzira. Razum sam p a je pod neposrednim vplivom čutil in d ru g ih telesnih delov. Zanimiv je tudi vpliv telesa pri pridobivanju znanja: telo j e nam reč aktivno udeleženo p ri pridobivanju znanja - učimo se ne sam o z glavo, am p a k tudi s telesom . Ukvarjanje z zdravjem in teh
V o d d a lje n e m nebeškem bivališču velikega boga Indre je bila čudovita mreža, ki jo je sp re te n m o jster obesil tako, da se razteza na vse strani, v neskončnost. Kot je u strezalo m uhavosti božanstva, je m ojster na vsak vozel m reže obesil po en blešče
či biser, in ker je m reža p o razsežnostih neskončna, je tudi število teh biserov n eo m ejeno. Tako svetijo ti biseri m ogočno kot zvezde. Če izberem o kateregakoli od njih in ga o p azu jem o o d blizu, vidim o, da na njegovi blesteči površini odsevajo vsi d ru g i biseri, ki jih je v mreži neskončno m nogo. Ne sam o to, celo vsak od teh biserov, ki odseva v njih, sp e t odseva vse d ruge bisere m reže. Gre torej za neskon
čen proces odsevanja.
V tej p o n az o ritv i kozm osa so vsi členi m edsebojno povezani v neskončnem p o navljanju. Vsak p o sa m ez n i del je h krati pogoj celote in je pogojen s to celoto.
E ksistenca je sestavljena i/. m noštva posam eznosti, ki d ru g a d ru g o definirajo in p ogojujejo. Vesoljstvo je sam ovzdrževan, sam opogojen in sam oopredeljujoč se o r
ganizem , vesoljstvo id e n tite te in m edsebojne odvisnosti. Ne gre za nekakšen te leološki svet izo liran ih bitij. K ar p riza d en e eno enoto v vesoljstvu, p rizadene tudi vse d ru g e.
Prim . Maja Milčinski, Rti praznine in tišine, O bzorja, M aribor 1992, str.106-7.
9 Z n an im tudi p o d im enom L elin sur la philosophie chinoise à Monsieur Iiémond, n a p i
sanim leta 1716 in tiskanim 1735.
nikam i d o seg an ja dolgoživosti j e zato v središču n e k a te rih k lasičn ih kitajskih filozofskih (sic!) šol, ker naj bi v tej zastavitvi s sam im n a č i
nom p reh ra n e , z dieto in s telesnim i aktivnostm i n e p o sre d n o vplivali na razum , želje, občutja, čustva, m išljenje in vedenje. S kladno s tem j e tudi resnica razum ljena kot način bivanja v svetu in ne zgolj razm išljanja o njem.
Podobno kakor kitajski filozofi, ki jih je prebiral, si j e tudi Leibniz sam svet realnosti predstavljal kot enotnost, kot rastočo lestvico d uh ovn ih bitij, ki se progresivno razvijajo. Tako kot svet konfucijanskega Daa, j e bil tudi Leibnizov optim izem povezan z vero v najboljšega izm ed vseh m ož
nih svetov. Tako kot p ri Kitajcih, j e tudi p ri Leibnizu bistvo teorije v p ra k tičnem življenju; skladno s tem gre Leibnizu za prido biv anje in ustvarja
nje védenja in za družbeno koristna dejanja.
N eokonfucijanski filozofi so p o m en sam ovzgoje p o u d arjali z m etafi
zičnima pojm om a lija {načelo) in xinga (priro jena narava). Eno o d kitaj
skih im en za neokonfucijanstvo je lixue, k ar p o m en i preučevanje lija. Za filozofe je li pom enil tisto, kar je n a d obliko, tisto, k ar vodi k ustvarjanju oblike.
Za Leibnizove refleksije o kitajski filozofiji j e značilno, d a je neokon- fucijansko filozofsko term inologijo m ešal s tisto, k ije bila značilna za kla
sično obdobje kitajske filozofije. Tudi p ri in terp retacijah konceptov li in qi Leibniz aplicira m etafizične koncepte in zveze li-qi, značilne za začetnike neokonfucijanstva, na klasične kitajske filozofske tekste. N eokonfucijanski koncept li projicira v svoj pojem Boga, ozirom a svoj lastni filozofski sistem uporablja za razlago neokonfucijanske filozofije. Prav zato j e težko govori
ti o kakšnem neposrednem vplivu kitajske filozofije n a njegovo; kolikor j e bilo tega vpliva, je bil zam egljen tudi zaradi vzporednic, ki jih j e postavljal m ed svojim in neokonfucijanskim filozofskim sistem om .
3. Vijing in binarni sistem
Yijing, Knjiga premen, eno izm ed klasičnih kitajskih del, je nastal kot besedilo vedeževalskih praktik in pozneje postal p red m e t filozofskih raz
mišljanj. Do danes je bilo k p odobam in osnovnem u besedilu n ap isan ih veliko komentarjev. Predzgodovinske n ajd be pričajo, da so Kitajci p rih o d nost sprva napovedovali po razpokah na žganih kosteh ali želvjih oklepih.
N eprekinjene (yang) in prekinjene črte (yin) v poznejših trig ra m ih in hek- sagram ih bi lahko bile rem iniscence n a razvrstitev razp ok n a kosteh in želvjih oklepih. L egendarnem u kralju Fuxiju pripisujejo, da j e postavil
sistem osm ih trigram ov kot izhodišče Yijinga.10 Kljub množici prevodov o d osem n ajsteg a stoletja naprej, p a je v evropski filozofiji zaradi nepozna
vanja o rig in ala in po m em b n ih kom entarjev k delu, na splošno vladal om a
lovažujoč o d n o s do Y ijinga.11 Leibniz j e v sistemu heksagram ov našel v zporednico svoji b in arn i aritm etiki, o kitajski znanosti p a je zapisal:
Če se lahko s Kitajci m erim o v o b rtn ih veščinah in če jih prekašam o v razm išljujočih vedah, p a so nas oni zagotovo presegli (čeprav je kaj take
ga skoraj sram o tn o priznati) v praktični filozofiji, se pravi, v naukih etike in politike, p rila g o je n ih današnjem u življenju in rabi nas, preprostih sm rt
nikov. 12
Bouvet j e tistim , ki so Yijingu očitali pom anjkanje najosnovnejših p rin cipov in vraževerje, odgovoril takole:
Ti varajo sam i sebe in delajo krivico starim Kitajcem, ki so, kot kaže im eli že dolgo tega filozofijo, m orda celo treznejšo in bolj logično, kot je n aša d a n d a n e s .13
Leibniz j e po analizi trigram ov Yijinga odkril ne sam o novo potrditev za b in a rn i sistem , pač p a tudi dokaz za obstoj logike in specifičnega siste
m a racionalnosti v tem , p o m nenju nekaterih, najstarejšem kitajskem in svetovnem delu nasploh.
Bouvet in Leibniz sta n a osnovi odloka N eba (volja Neba v Yijingu) izpeljala povezavo m ed sistem om b inarnega napredovanja v tem delu in ga in te rp re tira la v smislu, kot da prelom ljena črta heksagram a pom eni 0 in n ep relo m ljen a 1. N a osnovi tega je m ožno za vsakega izm ed heksagra
mov sestaviti šestm estno številko sestavljeno iz 0 in 1. H eksagram i so ošte
vilčeni s številkam i od 1 do 64. Gre seveda za dokaj arb itra rn o odločitev. Z od k ritjem , d a Kitajsko in Evropo druži binarni sistem napredovanja, je hotel Leibniz napraviti vtis na Kitajce, predvsem na cesarja Kangxija (1662- 1722). Leibniz j e im el b in a rn i sistem napredovanja za predznak religije in na osnovi tega j e cesaija nam eraval prepričati o tem, d a je bistvo krščans
1(1 Prim . Yijing, Knjiga premen, Domus, Ljubljana 1992, Uvod.
*1 Delo A lfreda Forkeja, Geschichte der allen chinesischen Philosophie (Cram , De Gruy- ter, H am b u rg 1964) j e v E vropi do n edavnega veljalo za ed in o zgodovino kitajske filozofije. Z anim ivo j e stališče avtorja do tega klasičnega dela: »Davies im enuje osnove Yikinga (Yijinga) otročarije in G ützlaff ga označuje kot absolutni nesmisel.
Če p reb iram o nek atere ču d n e izreke, nam bo postalo to kar razumljivo...« Ibid.str. 13.
1 - Leibniz, Discourse on the N atural Theology o f the Chinese, trans. H. R osem ont in D .J.
C ook; In tro d u c tio n , M o n o g rap h No. 4 o f th e Society for Asian an d C om parative Philosophy, T h e U niversity Press o f Hawaii, 1977, str.2.
13 D o n ald F rederick Lach, Contribution o f China to German Civilization, 1648-1740.
N eobjavljena d o k to rsk a disertacija. T h e University o f Chicago, 1941, str. 101.
tva in kitajske misli in religijske prakse enako v o b e h ku ltu rah in da sloni na enakih osnovnih načelih naravne religije. T akrat j e bil Leibniz nam reč že obveščen o tem , da se Kangxi zanim a za evropsko m atem atiko in za jezuitska znanja na tem področju.
Poročila jezuitov o Yijingu, ki so bila d o sto p n a Leibnizu, so opuščala sim bolične vedeževalske elem ente teg a dela in so se osredotočala p re d vsem na zaporedje prekinjenih in n e p re k in je n ih črt. Že Bouvet sam j e bil prepričan, da so te črte analogne Leibnizovem u sim bolnem u sistem u bi
narn e aritm etike. Bouvet p a je v trig ra m ih videl še več, nam reč najstarejšo obliko kitajske pisave; ker p a je opazil tudi določene po d o b n o sti m ed tri- gram i in staro hebrejščino, je dom neval, da sta bili v preteklosti obe k ultu ri povezani.
Ko s e je Bouvet seznanil z Leibnizovo študijo o b in a rn i aritm etiki, je lahko le-to prevedel v sistem trigram ov. To j e v njegovih očeh p om enilo dokaz, d a je tudi legendarni Fuxi izdelal sistem, ki naj bi zaobjel vso zna
nost. O d tega sistema pa naj bi se dom nevno ohranili sam o trigram i. Znans
tvena in m atem atična razlaga trigram ov naj bi se kasneje izgubila in zara
di tega naj bi se odtlej uporabljali le še kot vedeževalski sistem. Leibniz je bil nad tem navdušen, saj s e je vse življenje oklepal p rep ričan ja, da lahko razum pojasni vse; če bi se vsi opirali nanj, bi to tudi končno vse ljudi privedlo v naročje prave vere - krščanstva. Dejstvo, da so Kitajci že p red 4500 leti imeli m atem atični sistem, k ije bil p o d o b e n njegovem u, in kori
sten za ponazoritev načel razum a, j e Leibniza napeljala na m isel, da so imeli že stari Kitajci naravno religijo. Poleg tega p a j e spričo svoje vere v razum tudi verjel, da se bodo Kitajci spreobrnili b rž, k o jim bo nazo rno predočeno, da so kasnejše generacije p rep ro sto izgubile tista prava nače
la, ki jih j e bil utem eljil Fuxi.
Poleg teoretskih ambicij pa je im el Leibniz tudi povsem p rak tičn e cilje, ki jih je nam eraval uresničiti po diplom atski poti. Č eprav m u še v Evropi ni uspelo združiti katoliške in p rotestantske Cerkve, p a je v zadnjih letih svojega življenja (1716) naslovil na carja Petra Velikega apel, naj z ustanavljanjem evropsko-kitajskih akadem ij znanosti in u m etnosti p o m a ga p ri kulturnem povezovanju m ed Evropo in Kitajsko. S tem naj bi p o sta la Moskva pravo vzhodno-zahodno središče. Leta 1697 je objavil delo z naslovom Novissima Sinica, kjer je o tem zapisal naslednje:
V tem , da sta danes človeška om ika in p retan jen o st tako rekoč kon
centriran i n a dveh skrajnih točkah našega k o n tin en ta, v Evropi in na Ki
tajskem, ki krasi O rient tako kot Evropa krasi n asp ro tn i konec sveta, vidim edinstven um islek Usode. M orda je Najvišja Previdnost takšno ureditev ukazala zato, da bi s tem , ko bi najbolj kultivirani in oddaljeni ljudstvi
stegnili roke d ru g o proti dru g em u , tudi ljudstva vmes postopno dospela do boljšega življenja.14
Novissima Sinica j e ostalo njegovo edino objavi nam en jeno delo o Kitajski, vse d ru g o j e o h ran je n o zgolj v pism ih in zasebnih dokum entih.
Leibniz je ustvaijal v času, k o je bil za evropsko filozofijo značilen še o d p rt o dn o s do neevropskih filozofskih trad icij.1:1 Ob koncu osem najste
ga stoletja p a j e ta n a ra v n a n o st pluralnosti na področju filozofije ukinjena zaradi n arativ n eg a pojm ovanja evropske filozofije. To j e odprlo po t H e
glu, ki izključi celo Egipt, da lahko utem elji izvor filozofije kot izključno grški pojav. Tako se v osem najstem stoletju v Evropi filozofija ponovno vzpostavi kot »zahodna« filozofska tradicija. Tako s e je končalo kratko ob
dobje srečanja evropskega filozofa s kitajskimi filozofskimi deli.
L eta 1721 je C hristian Wolff, profesor m atem atike na univerzi Halle, v svojem pred avan ju o p raktični filozofiji Kitajcev po ud aril dejstvo, da so Kitajci prišli do spoznan ja o m oralni resnici brez razodetja. Tako Leibniz kakor Wolff sta se zavzem ala za novi hum anizem , ki bi pom agal človeku do osvoboditve od vseh vnan jih zaprek na poti do sam ospoznanja in sa
m ouresničevanja. Z aupala sta v človekovo sposobnost sam oizpopolnitve in se v tem ujem ala s konfucijansko filozofijo. V času Wolffovega govora pa poglavitni a rg u m e n t proti konfucijanstvu ni bil v tem , da konfucijanstvo ni filozofija, am p a k v tem , da gre p ri konfucijanstvu za ateizem , česar so obtožili tu d i Wolffa, ki s e je m oral tako zaradi interesa za kitajsko filozofijo p re d grožnjo sm rtn e obsodbe um akniti iz Prusije.1'1
14 G. W. F. Leibniz, On Philosophical Synthesis (v: Philosophy East and West, Vol. XII, No .4, O ct. 1962, str. 195-202).
lo Prim . J o a n n e E rn esto S chubert, Hisloria Philosophiae (Jena 1742), v kateri avtor svojo zgodovino filozofije začenja s feničansko, perzijsko, arabsko, judovsko, in dijsko, kitajsko, egipčansko, etiopsko, druidsko in keltsko, zgodnjo rimsko, etruš- čansko in šele n ato p re id e n a Grčijo.
1,1 Prim . Voltaire, Dictionnaire philosophique, G arnier-F lam m arion, Paris 1964, str. 111- 112
