IMMANUEL KANT: O KÄSTNERJEVIH RAZPRAVAH *
Mic h e l Fic h a n t
J o h a n n A u g u st E d r e h a r d je h o te l d okazati n ek o ristn o st K antove Kritike in sle
p o ulico tra n sc e n d e n ta ln e g a idealizm a v im enu n ed o tak n je n e aktualnosti Leib- nizo v eg a d ela, ki naj bi im ela to p re d n o st, d a o d začetka p rin a ša p o leg avten
tič n e K ritike, ki n im a n e protislovij n e vrzeli, p o p o ln sistem filozofije. Philo
sophisches M agazin, ki g a j e u stanovil v H alleju 1789, je bil skozi vsa štiri leta n jeg o v eg a p e rio d ič n e g a izh aja n ja org an , ki bi m o ral v zm agoviti ofenzivi p ro ti om ejitv am , ki j i h j e n alag a lo kantovstvo, združevati vse p riv ržence m etafizi
ke, zveste n em šk i trad iciji in spravljive po obliki1. Cilj slavnega K antovega2 o d g o v o ra je bil v im e n u sam eg a kriticizm a v rniti av ten tičn e m u p o m e n u leib- nizovsta » o n stra n b esed« njegovo pravo m esto: »Kritika čistega u m a bi prav
* P ričujoče besedilo j e p revod uvodne predstavitve iz revije Philosophie (št. 56, decem b e r 1997, P ariz), kjer j e b esedilu sledila objava prevoda Kantovega spisa o Kästnerjevih razpravah in n ato še daljša F ichantova razprava z naslovom »L’espace est représenté comme une grandeur infinie donné«: la radicalité de l ’Esthétique, ki tu ni p revedena (op. u r.).
1 Štirje letniki (1789-1792) revije Philosophisches Magazin so bili ponatisnjeni v faksimili v zbirki Aeta Kantiana, let. 63, B ruxelles, 1968. - Polem iko med E b erh ard o m in Katom je sk rb n o p reu čil H . J. de V leeschauw er, La Déduction transcendentale dans l’oeuvre de Kant, 3.
zv., A nvers - P ariz - ‘S G arvenhage, 1937, str. 385-443. V celoti ji j e posvečeno tudi nedav
n o delo M a n fred a Gawline Das Medusenhaupt der Kritik, de Gruyter, Berlin - New York, 1996.
2 Uber eine Entdeckung, nach der alle neue Kritik der reine Vernunft durch eine ältere entbehrlich gemacht werden sollte [ O odkritju glede na katerega bi bila vsaka nova Kritika čistega uma odveć zaradi starejše] (1790), Ak VIII, 187-251 (Ak n apotuje na izdajo Gesammelte Schriften, heraus
gegeben von der Königlich Preussische Akademie der Wissenschaften, Berlin, 1902 sq., ponovna izdaja in nadaljevanje pri d e G ruyter, Berlin 1968 sq. V francoščini izšlo pod naslovom Réponse à Eberhard v p revodu R ogera Kempfa, Vrin, Pariz 1959 in v prevodu A lexandra J.
L. D ela m a rra v Oeuvres philosophique, 2. zv, Bibliothèque dela P léiade, Gallimard, Pariz 1985. Nov p revod Jocelyn B enoist s sp rem n o filozofsko študijo j e v pripravi pri Librairie V rin. [Prevod J. B enoist j e m e d tem izšel z naslovom Em m anuel Kant, Réponse à Eberhard, z znanstvenim a p a rato m in obširno uvodno študijo prevajalke »Les lim ites de 1’ontologie et le sujet critique«, V rin, Pariz 1999, op. ur.]
lahko b ila prava ap ologija L eib n iza v n a sp ro tju z n jeg o v im i p riv rž e n c i, ki so ga skušali poveličati s hvalnicam i, ki p a m u n ik a k o r n iso v čast« (A k V III, 250).
M atem atik a j e v tej ko n tro v erzi n a o b e h s tra n e h ig ra la vlo go o b v ezn e re fe re n c e , ko t d a bi iz izvora n je n ih pojm ov, iz n arav e n je n ih m e to d in zn a č a j a n je n ih p re d m e to v izhajal kriterij p re so je m e d tezam i d o g m a tiz m a in k ritič
nim i d o lo čb am i tra n s c e n d e n ta ln e g a id ealizm a. Za E b e r h a rd a » en a k o g otovo obstaja m etafizika k ak o r obstaja m a te m a tik a « 3 v tem sm islu, d a e n a in d ru g a p o d o b n o in z isto legitim nostjo izre k ata sin te tič n e so d b e a priori in s čistim i pojm i neod v isn o o d tega, koliko fig u ra tiv n e g a (bildlich) in su b je k tiv n e g a je v naših p red stavah . D a ni d ru g e g a z o ra ra z e n e m p irič n e g a (ibid., II. zv., 1, str.
88) im a za n asp ro te k , d a »ni d ru g ih s in te tič n ih p ro p o z ic ij a priori ra z e n p o j
m ovnih« (str. 91) : razum se tako zn a jd e p r e d o b etav n im i p ersp ek tiv a m i, ki se o d p ira jo v o nto lo g ijo , o p o g u m lje n o z m a te m a tik o 4.
Za E b e r h a rd a je bila torej ta k tič n a p re d n o s t, d a j e v službo svojega p o d je tja '’ n anovačil sam e m atem atik e, ali, če p o v em o tako, k o t j e b re z p re tira n e
prijazn o sti fo rm u liral K ant, d a bi se E b e rh a rd o v im pisarijam d a lo n ek aj p r e stiža zahvaljujoč pom oči, ki s o jo p risp ev ala d ru g a p e re s a 1’. O d to d v Philosop
hisches M agazinu objava K lügelovega7 spisa o Načelih čiste mehanike (I, 4 in II, 1,
3 Philosophisches Magazin, III. zv.,1, str. 110. Poslej citiran o kot PM z navedbo zvezka in številke (Stück) v letniku.
4 Pojem figurativnega (bildlich) igra bistveno vlogo v kritiki, s katero se E b e rh a rd protivi Transcendentalni estetiki in s tem tudi om ejitvam , ki jih j e K ritika postavila dogm atski o n to logiji. E b erh ard meša intuitivno in figurativno (PM II, 1, str. 81) in čisti zor s »splošno podobo« (str. 84), ki pa predstavlja neko nem ožnost, tako d a se »tem elj resnice in gotovo
sti ne m ore nahajati v figurativnem na strani subjekta, tem več g a je tre b a iskati v intelegi- bilnem , v razum skem pojm u temeljev p o d o b e ... Da tem elji resnice v g eom etriji niso fig u rativno in subjektivno njenih pojmov, tem več tisto, kar j e v njih objektivnega-, p o te m ta k em obstajajo resnične sintetične sodbe, ki tem eljev svoje resnice nim ajo v figurativnih značil
nostih, - sintetične sodbe čistega razum a so m ožne in so lahko ap o d ik tič n o gotove, - re
snične stvari, stvari, ki niso pojavi, stvari na sebi so sp o z n atn e in celo sp o z n atn e končnemu razum u glede na njihove splošne določitve, - o njih so m ožne u niverzalne sin tetičn e sodbe um a, se pravi sodbe, katerih p redikati so atrib u ti subjekta, lahko so ap o d ik tič n o gotove, kajti tem elji resnice in same ap o d ik tičn e gotovosti g eo m etrič n ih načel niso v fig u rativnem in subjektivnem pojmov, marveč v tistem , kar j e v njih ne-figurativno objektivnega«
(ibid., str. 91-92).
5 N asploh so štirje zvezki Philosophisches Magazina n am enili veliko p ro sto ra tem am iz filozofije m atem atike, ki ji je Kantovo delo om ogočilo, da n a š iro k o d e fin ira svoje p o d ro č je : šest člankov je zadevalo Transcendentalno estetiko, p ro sto r in čas; trije so se nanašali na
razliko m ed čutnim in razum skim spoznanjem : enajst jih j e obravnavalo razločevanje si- n etetičn ih in analitičnih sodb, geom etrijskih dokazov in tej znanosti lastne evidence. Se
dem člankov, ki so jih napisali Klügel, K ästner in B endavid, j e zavzem alo p o se b n o m esto, glede n a to, d a so izhajali bolj iz in te rn eg a preučevanja tem eljev in m e to d m atem atike.
r’ Pismo J o h a n n u Schultzu, 16. avgust 1790, Ak XI, 200.
7 G eorg Simon Klügel je bil Kästnerjev u če n ec v G ö ttin g e n u i n j e n a njegovo p o b u d o
1789) in trije K ästnerjevi članki: Kaj pomeni možno v Evklidovi geometriji'?, O matematičnem pojm u prostora, O geometrijskih aksiomih (JI, 1, 1789)8.
M ož, ki g a j e K an t z n e k o lik o n e p ristn im spoštovanjem im enoval za »ne
sto rja n e m šk ih m a te m a tik o v filozofov«0, v zgodovino m atem atik e ni prispeval izv irn ih o d k ritij. T o d a širin a njegove m atem atičn e izobrazbe, njegova slava velikega p ro fe so rja , vpliv njegovih priročnikov , zaradi k a te rih j e nem ški je z ik la h k o d o seg e l stro g o in p o p o ln o m ate m a tič n o izražanje (nekaj p o d o b n e g a k o t j e sto ril za filozofijo W olf), vse to je n e iz p o d b itn o d ajalo avtoriteto, k i j e la h k o služila E b e rh a rd o v im n a č rto m . T em bolj, k e r je bil K ästner - avtor lep e
g a Predgovora k R aspejevi izdaji L eibnizovih Zbranih del (1765) - tu d i p o zo ren in p r e u d a r e n o h ra n je v a le c L eibnizove d e d iš č in e 10. Brez d v o m a je K antu zau
p al svojo zb e g a n o st sp ričo o p u šč a n ja zahtev po strogosti, k ije bilo zn ačilno za
»eklekticizem «, k i j e sledil p ro p a d u wolfovske filozofije, in p o k lo n, ki g a j e n a re d il av to rju Kritike, k e r j e »pospešil ozaveščenje o tej plitvosti in filozofe p rip e lja l nazaj k d e lu ra z u m a in k o h e re n c i m išljenja«, bi lah k o vzeli prav v tistem času za im p lic itn o n e o d o b ra v a n je E b e rh a rd o v ih 11 sp letk arjen j, to d a ti p o g le d i so ostali zasebni. D ru g a č e p a j e njegovo reklo ostalo. »O tem še vedno mislim kot sta me naučila misliti Leibniz in Wolf« {PM, ibid., 419).
K ä stn e r p a s e je v e n d a rle skušal držati zunaj filozofskih disputov, ki v nje
govih o č e h niso bili n ič d ru g e g a , ko t p re re k a n ja o b ese d ah (PM, ibid., 426, v zvezi z L eib n izo m in L o ck o m ). G otovost12 j e našel e d in o n a p o d ro č ju sam e m a te m a tik e in sam o o tem bi m o ra la teči razprava v treh član k ih , kjer zag oto vo n i m islil vzeti n a svoj ra č u n c e lo tn e polem ike, ki j o j e vodil E b erh ard .
K a n t j e tak o lah k o v svoj p rid izkoristil ta filozofski zad ržek človeka stro ke, ki se n i h o te l spuščati n a p o d ro č je zunaj svoje k o m p eten c e. S lo je tu d i za o b ra n il tezo o poskusih dokaza postu lata o vzporednicah. B ilje profesor v H elm stedtu in p o te m v H alleju i n je znan predvsem po svojem velikem Matemtičnem slovarju (Matematisc- hes Wörterbuch oder Erklärung der Begriffe, Lehsätze und Methoden der Mathematik, v treh zvez
kih, Leipzig, 1803-1808).
8 K ästner j e objavil neki d ru g članek v Philosophisches Magazin v 4. zv. (1792), ki s e je n anašal n a u p o ra b o te h n ič n ih izrazov zlasti v m atem atiki (ÜberKunstwörther, besonders in der M athematik). - A braham G o tth e lf K ästner je bil rojen v Leipzigu 27. septem bra 1719 in u m rl v G ö ttin g e n u 20. ju n ija 1800. Za profesorja n a univerzi v G öttingenu je bil im eno
van 1756 leta in lahko ga štejem o za začetnika velike m atem atične tradicije, katere središ
če j e p o stala ta univerza. Njegov u če n ec n a univerzi je bil Gauss. Kästnerjevo m esto v zgodovini m atem atike je povezano predvsem z njegovim zanim anjem za problem vzpo
re d n ic in z vplivom njegovih priročnikov, ki so bili zbrani v štirih zvezkih Mathematische Anfangsgründe.
Pism o K ästnerju, 5. avgust 1790, AftXI, 186.
10 Cf. M.-A. S inaceur, »P hilosophie et M athém atiques: A. G, K ästner et G. W. Leibniz«, v: Akten des II. Int. Leibniz-Kongress 1972, II. zv., W iesbanden 1974.
11 Pism o K antu, 2. o k to b e r 1790, Aft XI, 213.
12 Pism o K antu, Aft XI, 213.
to, d a se p o u d a ri n a sp ro tn o m n en je: Kritika j e la h k o le o d p r ta za to, d a m a te m atik tako rekoč sebi navkljub p rispeva zanjo n e k a k šn o n e v n a p re j p re m išlje n o p re se ž n o potrditev, sam a p a m u la h k o v p ovračilo p o n u d i u stre z n e jši b e sed n jak V sekakor s e je K ästner zelo m o til, č e j e m islil, d a b o la h k o prisp ev al m a te m a tič n o p o d k re p ite v stvari d o g m a tiz m a 13.
K a n t s ije sam p rid rž a l o d g o v o r n a glavni a r g u m e n t E b e r h a rd o v e g a č e l
n e g a n a p a d a , k a k o r j e bil razvit v p rv ih tr e h štev ilk ah v Philosophisches M aga
zina. V n a d a lje v a n ju je poveril z v e s te m u jo h a n n u S c h u ltz u sk rb , d a j e re c e n - ziral d ru g e član k e, o b javljene v n a s le d n jih številkah ; n jeg o v e o c e n e bi m o r a le iziti v Allgemeine Literatur-Zeitungu, ki g a j e u sta n o v il C h ris tia n G o ttfie d S chütz v J e n i 1785 z n a m e n o m o b ra m b e in slavljenja k ritič n e filozo fije. K a n t j e p o sk rb e l za to, d a j e n ap isal svoja razm išljan ja, ki so S c h u ltz u d a ja la n it n jeg o v eg a član k a, v k a te re m je re c e n z ira l prvi dve številki d r u g e g a le tn ik a Philosophisches Magazina}*. V zvezi s tre m i K ästn erjev im i p risp ev k i m u j e K a n t lo č e n o p o slal svoje p rip o m b e in g a to k ra t p ro sil, d a j i h k o t tak e v ključi v svojo re c e n z ijo 15, k ar s e j e tu d i zgo dilo. B ralci Allgemeine Literatur-Zeitunga seveda n iso vedeli, d a b e re jo d e ja n sk o K antov spis; k a r za d ev a p r ip o m b e h K ästn erju , j e bilo tre b a čakati n a prv o D iltheyevo ob jav o le ta 1889 (Archiv fü r Geschichte der Philosophie, II, str. 7 9 -9 0 ) , p r e d e n so b ile n a to p o n a tis n je n e v XX. zvezku A kadem ie A usgabe (str. 4 1 0 -4 2 3 ), k je r j e b ilo n jih o v o b e s e d i
lo o b jav ljen o skupaj tistim , ki g a j e d e ja n s k o objavil S c h u ltz l e t a l 7 9 0 u'. V n a d a lje v a n ju je objavljen p rev o d tega d o k u m e n ta , k je r je b ilo m o g o č e S chult- zejevo verzijo p rilo ž n o s tn o u p o ra b iti za ra zjasn itev slo v n ič n e z a p le te n o s ti n e k a te rih K antovih stavkov, k i je o č itn o svoj o s n u te k sestavil v n a g lic i in n e d a bi sk rb e l za eleg a n co .
Dva bistvena p ro b le m a sta p rite g n ila K antovo p o z o rn o st: d e fin ic ija mož
nega v g eo m etriji s p o m očjo k o n stru k cije in k arak teriza cija m a te m a tič n e ne
skončnosti, ap licira n a n a prostor. K tej d ru g i točk i p risp ev a o d lo č iln o p o jasn itev k m etafizični razlagi p ojm a p ro sto ra v Transcendentalni estetiki in p o seb e j fo r
m uli ( k i j e lastna dru g i izdaji 1787), p o k ateri j e » p ro sto r p re d sta v lje n ko n e sk o n č n a d a n a velikost«17: s tem ko p re c iz ira ra zlo ček m e d čisto m etafiz ič
nim p o m e n o m p ro sto ra in njegovo g e o m e trijsk o u p o ra b o in p o d č r tu je bis
13 Cf. pism o J o h a n n u Schultzu, 2. avgust 1790, A k X I, 184.
14 Cf. Kantovo pism o Schultzu z d n e 29. ju n ija 1790, A k X I, 183.
15 Pismo z d n e 2. avgusta 1790, Ak XI, 184.
1,1 Ugotovili so, d a je Schultz zvesto povzel Kantove opom be. Zadovoljil s e je s tem , d a je popravil n ekatere nekoliko n e ro d n e slovnične konstrukcije. K antovem u gradivu p a j e vendarle dodal odlom ek o teoriji vzporednic (Л&ХХ, 421-422): K ant ni bil zelo zadovo
ljen s p o b u d o , ki se m u je zdela n ep rim ern a, kakor p riča njegovo pism o S chultzu z d n e 16, avgusta 1790 {Ak XI, 200).
17 Cf. I. Kant, Kritika čistega uma, B 40, (prev. Z. K obe), A nalecta, L jubljana 2001.
tv en o subjektivni značaj prvega, se K ant izogne nesm islu, d a bi v m atem atič
n ih te rm in ih in te rp re tir a li fo rm u lo , k atere n alo g a je , prav n a ro b e , d a razvid
n o p re d o č i d o s to p d o n e sk o n č n o sti, ki ga geom etrijski p ojm i p ro s to ra p re d postavljajo in ki ra v n o zato n a č e lo m a u h ajajo njihovi določitvi. [...]
V zvezi s prvim v p ra šan je j e K ästner trdil, d a j e m o žno v g eom etrijskem sm islu to, k a r j e m o g o č e sm iseln o n a re d iti (machen) v skladu z zahtevam i (For
derungen, A itèm ata), ki pokrivajo »vse k ar Evklid do p u šča k o t m ožn o, n e d a bi d o k azal, d a j e m o žn o « (P M, II, 1, 391-392). V geom etriji u d e ja n ja n je zagotav
lja re a ln o s t tistega, k a r j e m išljen o , s tem p a n e p o s re d n o pok aže njegovo n e p ro tislo v n o st. R azu m e se, d a tega g eom etrijskega »delanja« [faire] n e sm em o m ešati s č u tn im risa n je m likov: to j e op eracije, ki se dovrši v razu m u (im Ver
stände) . T ak o o z n a č e n a m o ž n o st j e »m ožnost za razum « in n e »sposo bn ost za p rik a z (Darstellung) č u tn e p o d o b e « , saj im ajo narisani liki sam i zgolj p o m o ž
n o vlogo. V tem sm islu m o ra b iti m o žn o sk rb n o razločevano o d šibke m o d ali
te te tistega, k ar la h k o biva ali p a n e biva (ibid., 401): zategadelj sta v g e o m e tri- j i m isliti in d e la ti e n o , k a r j e d e m o n stra tiv n o m ožno, j e » n u jn o m o žno«, in k e r j e b iti re a le n b iti v ra z u m u , j e vse k ar je m o žn o , za g e o m e tra re a ln o (ibid., 400).
O d g o v o r n a v prašan je, ali j e ta n e p o s re d e n d ostop d o m o žneg a sam o privilegij g e o m e trije , p u šč a K ästn er raje o d p rt: če gre v skladu s p rim e ro m , ki n i iz b ra n p o n ak lju čju , za d efin icijo ab so lu tn o p o p o ln e g a bitja, j e vse, k a r j e m o g o č e fo rm u lira ti, zahteva, s k a te ro se m o ra uskladiti d o k az o m ožnosti tega Bitja, d a bi bilo p rim erljiv o evklidovski evidenci: »Evklid bi o d W olfa zahteval, d a n a r e d i ( machen) n a jp o p o ln e jše bitje. In sicer ravno v tistem p o m e n u b ese
d e , v k a te re m j e Evklid n a re d il ik o zaed er, v razu m u ; n e p a naj ustvari (schaf
fe n ) z u n a jse& enajpopolnejše B iÿe, kajti tu d i ikozaed ru n i tre b a biti zunaj razu m a« (ib id ., 402).
K ant j e verjel, d a j e m o g o č e K ästneijev »narediti« p revesti v » k onstrukci
jo « v tistem sm islu, v k a te re m Kritika izjavlja, d a m a te m a tič n o sp o zn an je p o te k a s k o n stru k c ijo p o jm o v in n e s pojm i sam im i. K o n stru k c ijaje opis (Beschrei
bung), k i j e a priori p ro iz v e d e n z u p o d o b itv e n o m očjo (A k X X, 41718), s čim er j e m o ž n o st p re d m e ta n e p o s r e d n o p re iz k u šen a in ne diksurzivno izpeljana.
Z arad i teg a la h k o e d in o zo r zagotavlja objektivno re aln o st n e k e g a po jm a, če p o d z o ro m n e ra z u m e m o v id e n ja (Sehen), am p ak »predstavo posam eznega, k o lik o r le-to n i zgolj m išljen o , tem več je d a n o za m išljenje« (ibid., 413). K ant o d lo g ič n e m o žn o sti p o jm a (njegove neprotislovnosti) razlo čuje re a ln o m ož
n o s t p re d m e ta , ki ra z e n teg a zahteva skladje s »pogoji kon struk cije« , se pravi 18 Cf. Kritika čistega uma, B 155, opom ba; slov. prev (Z. Kobeta) v: Filozofija skozi psi
hoan alizo VII, A nalecta, L jubljana 1993.
n je n o u je m a n je z zu najpojm ovnim i stru k tu ra m i čisteg a z o ra (če g re za m a te m atičn i p re d m e t) ali izkustva (za p re d m e t naravoslovja) (A k X X , 4 1 6 )19.
T akoj opazim o premestitev, k ijo doživijo p ri K a n tu K ästnerjeve an a liz e, d a bi bile k o m p a tib iln e s Kritiko: g ö ttin g e n sk i m a te m a tik postavlja n a s p ro ti č u tn i u p o d o b itv i o p eracijo sam ega ra zu m a, ki, k o t se b o re k lo , p ra v iln o razm išlja o n e n a ta n č n ih likih: »Pri tem nikoli n e razm išljajo izhajajoč iz p o d o b e , tem v eč izhajajoč iz tega, kar razum misli s (bei) p o d o b o « (P M , II, 41 9). T o d a to, k a r j e K ästner pripisoval sam o razum u, j e K an t p o svoje re d e fin ira ! k o t p rav ilo, s k aterim razum d o lo ča u p o d o b itv e n o m o č tako, d a o m o g o či apriorno u s tre z a nje zo ra pojm u.
D ru g a če p a n ep ro tislo v n o st p o K ästn erju v vseh p rim e rih zad o šča za ka
rakterizacijo m ožn ega k o t takega; če že ob staja razloček , p o te m m e d šibkim p o m e n o m - tem k ar lah k o biva ali n e biva - in m o č n im p o m e n o m , ki ga razvidno p re d o č i geom etrija: tem k a r n e m o re n e biti, b rž ko to re a liz ira ra zum tako, d a n a re d i razvidno m ožnost, k ijo izrek a p o stu la t ali p a j e d e d u c ir a n a v k on stru kciji problem ov. Po K antu j e n e p ro tis lo v n o st zgolj n e g a tiv n i p o goj m ožnosti gleda n a logično fo rm o ; v tra n s c e n d e n ta ln e m sm islu j e m o ž n o to, k ar se u jem a n e z diskurzivno fo rm o ra zu m sk ih o p eracij, tem več s fo rm a l
nim i pog o ji zora, ki zagotavljajo o d n o s d o m o ž n e g a p re d m e ta k o t p re d m e ta m o žn eg a izkustva20.
O zadje razhajanja j e to, d a za kantovstvo n i n ičesa r, k ar bi b ilo m an j s p re jem ljivo k o t j e K ästnerjevo pojm ovanje, p o k a te re m j e » G e o m e trija svet za
razum «, svet pojm ov in resnic, o k a te rih bi bilo skoraj m o g o če re či p r e d B ol
zanom , d a so »na sebi«, in ki eksistirajo p re d njih ov im o d k ritje m (P M , II, 400). »N arediti v razum u« tako n e p o m e n i nič d ru g e g a k o t razisk ati n u jn o s t, ki je te m u svetu n o tra n ja . Izhodišče te g a raziskovanja p a so b ile p re d v sem aksiom atske m ožnosti, u te m e lje n e n a ja s n ih , v e n d a r n e ra z lo č n ih (deutliche) po jm ih , za k atere j e ja m č il njihov č u tn i p rik az (ibid., 421). T a k š n a je »G eo
m etrija za ljudi« (430), ki se razvija tako, d a k a r n a p r e d u je (weiter vorwärts gehen, 3 9 5 -6 ), k o t j e d o b ro opazil L eib n iz21. P o jem p re m ic e j e za K ä stn erja m o d el te h zgolj ja s n ih pojm ov: d o k le r b o ostal takšen , n e b o m o g o če d o kazati
19 Kritika čistega uma, B 267 sq. V osnovi j e m ožnost v pozitivnem sm islu v ed n o m ožnost izkustva; s transcen d en taln eg a vidika zahteva fo rm aln o m ožnost m atem atičn eg a p ojm a poleg m ožnosti konstrukcije v zoru še referen c o n a m ožni p re d m e t odgovarjajočega iz
kustva (B271). Prim. ja sn o razlago G ottfrieda M artina, »Das gerad elin ig e Zweieck, ein offener W iderspruch in d er Kritik der reinen Vernunft«, v: Tradition und Kritik, F estschrift für R. Z ochner, Stuttgart 1967, str. 229-235.
20 Kritika čistega uma, B 267-268.
21 K ästner se sklicuje na Nouveaux Essais, 4. knjiga, 12. pogl.: »G eom etrije (m islim na dem onstrativno vedo) sploh ne bi imeli, če Stari nik ak o r n e bi hoteli n apredovati, p re den bi dokazali aksiome, ki so jih bili m orali uporabljati«.
E vklidovega p o stu la ta . M ogoče s ije tu d i zamisliti, »da bi šli v g eo m etriji bolj nazaj (weiter rückwärts gehen), k o t j e šel Evklid (395): to bi p o m e n ilo , d a bi s tem , ko bi p o jm e n a re d ili ra zlo čn e, dokazali aksiom e ali p o stu late, v k a te rih n a sto p a jo (422). G e o m e trijo , ki bi j o dovršil n ek i d u h , ki bi zn al vse d efin ira ti in n a re d iti vse p o jm e ra zlo čn e, s ije m o goče zamisli le p o analogiji: g led e n a n a šo bi b ila k o t N ew tonova p re d sta v a m avrice v prim erjavi s p red stavo otro k a, ki vidi, k ak o se »kraka« m avrice dvigata s tal, ali ko t če bi p rim erja li razm erja tresljajev, ki ji h j e iz ra č u n a l E u ler, z zaznavo h arm o n ij m la d e g a d ek leta (!), ki ig ra n a klavir22. V n e k e m sm islu j e »naša g eo m etrija v božjem ra zu m u sam o n a tisti n a č in , n a k a te re g a so v n je m naši splošni pojm i, k a k o r sem to razložil d ru g je « 23.
P ri K a n tu te o rija m o d a ln o sti ra d ik a ln o p re lo m i z vsako k o n ce p cijo na- s e b n e g a sveta m o žn o sti, k ije zavržena z iluzijo in teleg ib iln e g a u n iv erzu m a24.
T a p re lo m p o sta n e u čin kovit, ko se pokaže n ek a fo rm a zora, ki ni niti p o d o ba, k o t j e n a p a č n o d o m n e v a l E b e rh a rd , niti diskurzivni k o n c e p t2!ï. In prav z v ra č a n je m k tej fo rm i zora, k i je izvorno d an v konstituciji subjektivnosti, b o m o g o č e osm isliti m e ta fiz ič n o d a n o s t ak tu a ln e n esk o n č n o sti čiste prosto rsko -
T u se p o n o v n o sre č u je m o s tem , d a Kant, s tem ko v svoj p rid p revzem a 22 K ästner u p o rab lja slednjo prim erjavo tudi za pojasnitev zm edene zaznave sestavlje
nih p red m e to v v svojem Predgovoru k Leibnizovim Ouevres Philosophiques, ki jih j e izdal Raspe 1765, str. IV.
23 K ästner se tu sklicuje na njegove Betrachtungen über die Art wie allgemeine Begriffe im göttlichen Verstände sind, v Einige Vorlesungen in der königlichen deutschen Gesellschaft zu Göttin
gen erhalten, A lte n b u rg 1768, str. 13-24.
24 Cf. In g e tru d P ape, Tradition u nd Transformation der Modalität, E rster Band: Möglichkeit - Unmöglichkeit, H a m b u rg 1966, str. 216 sq. in posebej str. 218. A vtorica upravičeno zapa- ža: »Pri n o b e n i d rugi skupini kategorij ni opustitev tradicionalne metafizike tako ob ču t
n a k o t p ri kategoriji m odalnosti« (str. 217).
25 K ant j e včasih zaradi p o lem ičnih p o treb priredil svoje teze, da bi tako lažje osamil svojega n asp ro tn ik a. V d ru g ih okoliščinah p a je ravnal povsem drugače. P red K ästnerjem j e že njegov lastni učitelj v m atem atiki Christian A ugust H ausen b ran il njegovi precej p o d o b n o koncepcijo, poud arjajo č nasprotje m ed »določeno intelektualno konstrukcijo«
in » aktualno konstrukcijo« strogo vzeto n en a ta n čn ih čutnih likov (Elementa Matheseos, Pars I, str. 86 A, 1734, citiral K ant v Metaphysik der Sitten. Rechtslehre, P redgovor, Ak VI, 208 o p o m b a ). K ant se, ko citira besedilo, brani p red nep rim ern o prim erjavo tako označene konstrukcije z njegovo lastno; vsa razlika je v resnici v naslednjem , in to je bistveno: H au sen je p rezrl m ožnost čistega zora, in to, d a je tak zor p ro sto r (»Vsakomur p repuščam , da preso d i, ali bi besede: intellectualis quaedam constructio [določena intelektualna konstrukcija]
lahko proizvedle m isel o prikazu danega pojma v zoru a prion, s čem er bi bila filozofija n a e n k ra t čisto d o lo č en o lo č en a od m atem atike«, ibid.). Ce Kantov tre n u tn i n am en ne bi bil, da p rid o b i n a svojo stran avtoriteto »N estorja matem atikov filozofov«, bi si lahko (in v resnici si bi bil m oral) priznati, d a j e v enakem nasprotju s K ästnerjem kakor s Hause- n o m in iz istega razloga.
K ästnerjevo pozicijo, sicer n a o d lo č ile n n a č in p o jasn i Transcendentalno esteti
ko, v e n d a r tu d i to k ra t za c e n o n e k e re in te rp re ta c ije , za rad i k a te re p o s ta n e n a u k g ö ttin g e n sk eg a profesorja, k i j e im el vsaj to zaslugo, d a j e p o p o ln o m a ja s n o izrazil obče razum evanje m a tem atik o v te d a n je d o b e , n e p re p o z n a v e n . Zanj j e p o jem g e o m e trič n e g a p ro s to ra abstrahiran iz č u tn e p re d sta v e (P M, II, 405), tak o d a geom etrijski pojm i n ikoli n e d o lo čajo d ru g e g a k o t o m e je n , k o n čen p ro s to r (ibid., 407). N e sk o n č n o st j e torej sprejem ljiv a sam o v p o m e n u , ki so ji g a dali Stari, k o t m ožnost, d a se p o tisn e m eje likov tak o d aleč , k o lik o r se zdi n u jn o (ibid., 407-408). »V zporedni p re m ic i se stik ata v n e sk o n č n o sti« n e p o m e n i n ičesa r d ru g e g a k o t »nikoli se n e srečata« (414) v p ro s to ru , v kate- r e m je v e d n o m ogoče k ar n ap rej n a p re d o v a ti (w eiterund weiter f ortgehen, 418).
Nova u p o ra b a p o jm a n esk o n č n o sti k o t ra zličn eg a o d p o jm a neomejenosti (ali o d p o jm a nedoločene dolžine) n i sprejem ljiva (408), k a r j e b re z d v o m a aluzija n a te o rijo n esk o n čn o sti, ki j o je razvil J o h a n n S ch u ltz20. N av sezadn je »tem elj re sn ic e in gotovosti ni v tem , k ar j e v vsebini p o jm a u p o d o b lje n o , tem v eč v tistem , k a r j e v njegovi vsebini in te le g ib iln o , to rej v ra zu m sk em p o jm u te m e ljev p o d o b e « (419); ta trditev, ki za zn am u je K ästnerjevo strin ja n je z E b e rh a r- d o m , tu d i pojasnjuje, v kakšnem sm islu sam K ä stn er s p re je m a tek st new to- novskega m atem atik a R ap h so n a, ki ga navaja: k e r j e pravi p o je m n e s k o n č n o sti p o jem n ed o k o n č an o sti, se nikoli n e n a h a ja d e ja n sk o v o b sto je č ih stv areh , tem več sam o v m islečem subjektu (a parte cogitantis) (418).
Cilj K antove re p lik e j e n a re d iti K ästnerjevo tezo sp rejem ljivo s k la d n o s p o g o jn im i določili delitve m e d m etafiziko in g e o m e trijo , ki o m o g o č a spravo m ed k o n č n im značajem izvedenih in k o n s tru ira n ih g e o m e trič n ih p ro sto ro v (kjer »je p ro sto r predstavljen k o t p re d m e t« ) in n e sk o n č n o stjo , k ije subjektiv
n o d a n a v m etafizični predstavi e d in e g a v seo b seg ajo čeg a p ro s to ra , id e a ln e fo rm e č u tn e receptivnosti. G eom etrov p ro s to rje torej p re d m e t izvedene p r e d stave, ki v ed n o tem elji, n e d a bi ga tem atizira la , n a izv o rn em zoru . K o n č n i p ro sto ri, ki so objektivno zam ejen i s k o n stru k c ija m i g e o m etro v , so d e ja n sk o deli n e k e celote, k i j e en sam p ro sto r, čig ar p re d sta v a j e p o sa m ič n a , se pravi nek i zor; razen tega p a se p o te n c ia ln a n e sk o n č n o st, k ijo im p lic ira jo g e o m e trijske o p eracije, ki izhajajo iz napredka zora, vpisuje v izvo rno , su b jek tiv n o p redstavo ak tu aln e n esk o n čn o sti n a s tra n i s u b je k ta (aparte cogitantis). P ri te m p a m etafizika, ki n e k o n stru ira svojih p o jm o v n iti svojih idej, z izv orn o p r e d stavo n e sk o n č n e g a p ro sto ra , ki n e m o re biti d a n z n o b e n o k o n stru k c ijo , p ris
20 Kar K ant tudi sicer sugerira, pism o S chultzu z d n e 2. avgust 1790 ( A k X I 184).J o h a n n Schultz j e avtor dela Versuch einer genauen Theorie des Unendlichen, K önigsberg-Leipzig 1788;
v njem pripom inja, da se aksiom neenakosti celote in d ela ne aplicira n a n esk o n čn e veli
kosti in d a j e mogoče definirati m ed sabo n ee n ak e neskončnosti (cf. M oritz C an to r, Vor
lesungen über Geschichte der Mathematik, IV. zvezek, 1908, str 658 s q .).
p eva tem elj vseh m o ž n ih g eo m etrijsk ih konstrukcij: v tem j e sm isel id ealno sti p ro sto ra .
S tem ko se v definiciji n e sk o n č n e velikosti sklicuje n a razm erje c e lo ta - d el, vztraja K an t p ri te m e ljn i tezi Transcendentalne estetike. T a teza se seveda n e m o re sk lad ati z n o b e n o teo rijo , ki izpeljuje p ro s to r z abstrakcijo iz ču tn eg a, in ki za ra d i te g a m e d k o n č n im i p ro sto ri, ki jih j e m og oče u p o d o b iti, in m ed p o jm o m e n e g a sam eg a n e sk o n č n e g a p ro sto ra n e m o re p re p o z n a ti d ru g e g a o d n o s a k o tlo g ič n o p o d re je n o s t vrst ro d u (P M II, 1 ,4 0 9 ). Z aK ästn erja (kakor tu d i za E b e rh a rd a ) m e d e m p irič n o p o d o b o in ab strak tn im p o jm o m ni p ro sto ra za tisto, k ar j e v srcu kantovskega odkritja: d a im a zo r fo rm o 27. Sam o skozi to fo rm o in v njej j e m o g o če govoriti o neki d an i n esk o n č n o sti, ki se n e n a h a ja v o b jek tiv n i določitvi: »objektivno d an p r o s to r je v ed n o končen« (Ak XX, 42 0 ), saj g a j e m o g o č e doseči sam o p re k kon strukcije, ki ga p o d re ja poj
m u , d a b i iz n je g a n ap rav ila form alni zor. M etafizično izvoren p ro s to rje subjek
tivno d a n . Z n e n a v a d n im o b ra to m b ra n ja R aphsonovega n avedk a lahko K ant tu p r e p o z n a n ek i sm isel, ki g a K ästner v n jem n e bi m ogel n iko li najti: » aparte cogitantis« naj bi p o m e n ilo n e m anj n e več k ak o r »v čisti fo rm i č u tn e g a n ač in a p re d sta v e su b je k ta k o t z o ra a priori« (ibid., 421).
P o te m ta k e m j e p o je m forme zora tisti, ki združuje o b a glavna d ela K anto
vega o d g o v o ra K ästn erju in m u daje k o h e re n tn o st. O b e n e m p a je tudi zaradi te g a p o jm a ilu z o re n p o skus sprave n ju n ih tez. K ant n e m o re p re d la g ati p o g o je v zan jo ra z e n za c e n o prevoda K ästnerjevih lastn ih fo rm u l, k i j e dejansko
zamenjava: to p a j e tisto, k a r im e n u je m o tudi rekonstrukcija.
Prevedel V. L.
27 N erazum evanje te točke op red elju je dobršen del E berhardove polem ike. Njem u se dejansko »čisti zor ali splošna p o d o b a prostora zdita himeri« (PM II, 1, 88). Če obstaja zgolj p a rtik u la rn a p o d o b a, p o te m p o d o b a neke stvari tej ne m o re ločevati njenih mej, kajti »meje n je n e g a p ro sto ra p rip ad ajo individualnosti prostorske stvari«: od tod izhaja, d a j e torej »figurativni pojem ali zor neskončnega prostora absolutno nem ožen«. Možen o stane torej sam o en pojem : »Če naj bo m ožen pojem prostora brez mej, m ora biti to ne- figurativni pojem : razum ski pojem , pojem , ki vsebuje samo splošna določila poslednjih tem eljev p o d o b e p ro sto ra. T o d a p o te m se p o d o b e prostora nanašajo n a ta splošni pojem p ro sto ra n e kot deli do njihove celote, am pak kot nižji pojmi do višjega pojm a, k ije v njih do lo č en z ozirom n a svojo veličino, svoje lastnosti in relacije, svojo m aterijo, svojo barvo, itd.« (str. 8 4 -8 6 ). Bolj o d lo č n o ni m ogoče o brniti h rb ta nauku Transcendentalne estetike'. Iz teg a tudi vidim o, da se E b e rh a rd stežka sklicuje na Leibniza.
