Andrija VASILIĆ
LABORATORIJSKO PREUČEVANJE INSEKTICIDNEGA DELOVANJA PRAHOV
INVAZIVNIH TUJERODNIH RASTLINSKIH VRST V SAMOSTOJNI UPORABI IN KOMBINACIJAH Z LESNIM PEPELOM IN DIATOMEJSKO ZEMLJO
NA RIŽEVEGA ŽUŽKA (Sitophilus oryzae, Coleoptera, Curculionidae)
MAGISTRSKO DELO Magistrski študij - 2. stopnja
Ljubljana, 2022
Andrija VASILIĆ
LABORATORIJSKO PREUČEVANJE INSEKTICIDNEGA DELOVANJA PRAHOV INVAZIVNIH TUJERODNIH
RASTLINSKIH VRST V SAMOSTOJNI UPORABI IN KOMBINACIJAH Z LESNIM PEPELOM IN DIATOMEJSKO
ZEMLJO NA RIŽEVEGA ŽUŽKA (Sitophilus oryzae, Coleoptera, Curculionidae)
MAGISTRSKO DELO Magistrski študij - 2. stopnja
INVESTIGATION ON INSECTICIDAL EFFICACY OF INVASIVE ALIEN PLANTS POWDERS IN INDIVIDUAL USE AND
COMBINATION WITH WOOD ASH AND DIATOMACEOUS EARTH AGAINST RICE WEEVIL (Sitophilus oryzae, Coleoptera,
Curculionidae) UNDER LABORATORY CONDITIONS
M. SC. THESIS Master Study Programmes
Ljubljana, 2022
Magistrsko delo je zaključek Magistrskega študijskega programa druge stopnje Hortikultura.
Delo je bilo opravljeno na Katedri za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani.
Študijska komisija Oddelka za agronomijo je za mentorja magistrskega dela imenovala prof.
dr. Stanislava TRDANA.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: doc. dr. Zalika CREPINŠEK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: prof. dr. Stanislav TRDAN
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Članica: doc. dr. Darja KOCJAN AČKO
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo
Datum zagovora:
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ŠD Du2
DK UDK 632.7:632.936(043.2)
KG rižev žužek, Sitophilus oryzae, skladiščne žuželke, diatomejska zemlja, lesni pepel, invanzivne tujerodne rastline, kanadska zlata rozga, navadna amorfa, veliki pajesen, octovec, alternativne metode varstva rastlin, laboratorijski poskus
AV VASILIĆ, Andrija
SA TRDAN, Stanislav (mentor)
KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Magistrski študijski program druge stopnje Hortikultura
LI 2022
IN LABORATORIJSKO PREUČEVANJE INSEKTICIDNEGA DELOVANJA
PRAHOV INVAZIVNIH TUJERODNIH RASTLINSKIH VRST V SAMOSTOJNI IN KOMBINIRANI UPORABI NA RIŽEVEGA ŽUŽKA (Sitophilus oryzae, Coleoptera, Curculionidae)
TD Magistrsko delo (Magistrski študij - 2. stopnja) OP VIII, 42 str., 2 pregl., 22 sl., 66 vir.
IJ sl JI sl/en
AI V laboratorijskih razmerah smo preučevali insekticidno delovanje prahov štirih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst (navadne amorfe [Amorpha fruticosa], velikega pajesena [Ailanthus altissima], kanadske zlate rozge [Solidago canadensis] in octovca [Rhus typhina]) v samostojni uporabi in v kombinacijah z lesnim pepelom in diatomejsko zemljo. Cilj naloge je bil preučiti učinkovitost navedenih prahov za zatiranje riževega žužka (Sitophilus oryzae) pri različnih temperaturah in različnih vrednostih relativne zračne vlage. Insekticidno delovanje prahov smo preučevali pri dveh različnih temperaturah (20 in 25 °C) in pri dveh vrednostih relativne zračne vlage (Rh) (55 in 75 %). Pšenico smo mešali z različnimi kombinacijami prahov v večjih erlenmajericah. Ugotovili smo nizko smrtnost pri samostojni uporabi rastlinskih prahov. Diatomejska zemlja je pokazala visoko učinkovitost pri samostojni uporabi, pri manjši koncentraciji v kombinacijah z rastlinskimi prahovi pa je njihova učinkovitost značilno padla. To pomeni, da ne obstaja dovolj sinergije med rastlinskimi prahovi in diatomejsko zemljo, medtem ko smo pri uporabi lesnega pepela ugotovili zadovoljivo učinkovitost, tako pri samostojni uporabi kot v kombinacijah z rastlinskimi prahovi.
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du2
DC UDC 632.7:632.936(043.2)
CX rice weevil, Sitophilus oryzae, storage pests, diatomaceous earth, wood ash, invasive alien plants, Canada goldenrod, indigo bush, tree of heaven, Staghorn sumac, alternative methods, plant protection/laboratory experiment
AU VASILIĆ, Andrija
AA TRDAN, Stanislav (supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Agronomy, Master Study Programme in Horticulture
PY 2022
TI INVESTIGATION ON INSECTICIDAL EFFICACY OF INVASIVE ALIEN PLANTS POWDERS IN INDIVIDUAL USE AND COMBINATION WITH WOOD ASH AND DIATOMACEOUS EARTH AGAINST RICE WEEVIL (Sitophilus oryzae, Coleoptera, Curculionidae) UNDER LABORATORY CONDITIONS
DT M. Sc. Thesis (Master Study Programmes) NO VIII, 42 p., 2 tab., 22 fig., 66 ref.
LA sl AL sl/en
AB In this study, we studied the insecticidal activity of powders of four different invasive alien plant species under laboratory conditions, namely: 1) false indigo (Amorpha fructicosa), 2) tree of heaven (Ailanthus altissima), 3) Canada goldenrod (Solidago Canadensis) and 4) staghorn sumac (Rhus typhina), used alone and in combination with wood ash and diatomaceous earth. The goal of the task was to study the effectiveness of powders of four invasive alien plant species and combinations with wood ash and diatomaceous earth for the control of rice weevil (Sitophilus oryzae) at different temperatures and different air humidity values. The insecticidal action of the selected powder formulations and the effect of the prepared formulations were studied at two different temperatures (20 and 25°C) and at two values of relative air humidity (Rh) (55 and 75%). Wheat was mixed in various combinations in larger erlenmeyer flasks. We found low mortality in the independent use of plant powders.
Diatomaceous earth showed high efficacy when used alone, but when we reduced the concentration in the combinations with plant powders, the efficacy dropped. This means that there is not enough synergy between plant dusts and diatomaceous earth.
On the other hand, we found satisfactory efficiency in the use of wood ash, both in single use and in combinations, against rive weevil.
KAZALO
Str.
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA III
KEY WORDS DOCUMENTATION IV
KAZALO VSEBINE V KAZALO PREGLEDNIC VIII KAZALO SLIK IX
1 UVOD... 1
1.1 NAMEN IN CILJ ... 2
1.2 DELOVNE HIPOTEZE ... 2
2 PREGLED OBJAV ... 3
2.1 SKLADIŠČENJE ŽITA ... 3
2.2 SKLADIŠČNI ŠKODLJIVCI ... 4
2.2.1 Skladiščne žuželke ... Napaka! Zaznamek ni definiran. 2.3 METODE DETEKCIJE SKLADIŠČNIH ŠKODLJIVCEV ... 9
2.3.1 Pregled praznih skladišč ... 9
2.3.2 Pregled vzorcev ... 9
2.3.3 Postavljanje feromonskih vab ... 10
2.3.4 Posredni načini detekcije ... 10
2.4 INTEGRIRANO VARSTVO V SKLADIŠČENJU PŠENICE ... 10
2.4.1 Posredni varstveni ukrepi ... .11
2.4.1.1 Skladiščna higiena………...11
2.4.2 Neposredni varstveni ukrepi ... 11
2.4.2.1 Fizikalni in mehanski ukrepi………....11
2.4.2.2 Biotično varstvo………...11
2.4.2.3 Kemično varstvo………..………12
2.4.3 Varstveni ukrepi v silosih in skladiščih ... 13
2.4.4 Alternative sodobnega varstva uskladiščene pšenice ... 14
2.5 DIATOMEJSKA ZEMLJA ... 15
2.5.1 Izvor diatomejske zemlje ... 16
2.5.2 Način delovanja in uporaba v skladiščih ... 16
2.6 LESNI PEPEL ... 17
2.7 INVAZIVNE TUJERODNE RASTLINE ... 18
2.7.1 Veliki pajesen (Ailanthus altissima [Mill.] Swingle)... 18
2.7.2 Navadna amorfa (Amorpha fruticosa L.) ... 19
2.7.3 Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis L.) ... 20
2.7.4 Octovec (Rhus typhina L) ... 21
3 MATERIAL IN METODE ... 22
3.1 MATERIALI ... 22
3.2 METODE ... 24
3.2.1 Zasnova poskusa ... 24
3.2.2 Izvedba poskusa ... 24
3.2.3 Kemične analize vzorcev prahov invazivnih rastlinskih vrst ... 25
3.2.4 Statistična analiza ... 25
4 REZULTATI ... 26
4.1 KEMIČNA ANALIZA ETERIČNIH OLJ ... 26
4.2 KEMIČNA ANALIZA SKUPNIH POLIFENOLOV ... 26
4.3 POVPREČNA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA GLEDE NA DAN IZPOSTAVLJENOSTI ... 27
4.4 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA ... 27
4.5 POVPREČNA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA GLEDE NA TEMPERATURO IN VLAGO ... 28
4.6 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA PO SEDMIH DNEH IZPOSTAVLJENOSTI PRI 20 °C ... 29
4.7 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA PO ŠTIRINAJSTIH DNEH IZPOSTAVLJENOSTI PRI 20 °C ... 29
4.8 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA PO ENAINDVAJSETIH DNEH IZPOSTAVLJENOSTI PRI 20 °C ... 30
4.9 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA PO SEDMIH DNEH IZPOSTAVLJENOSTI PRI 25 °C ... 31
4.10 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA PO ŠTIRINAJSTIH DNEH IZPOSTAVLJENOSTI PRI 25 °C ... 32
4.11 POVPREČNA KORIGIRANA SMRTNOST RIŽEVEGA ŽUŽKA PO ENAINDVAJSETIH DNEH IZPOSTAVLJENOSTI PRI 25 °C ... 32
5 RAZPRAVA IN SKLEPI ... 34
5.1 RAZPRAVA ... 34
5.2 SKLEPI ... 36
6 POVZETEK ... 37 7 VIRI ... 38
ZAHVALA
KAZALO PREGLEDNIC
Str.
Preglednica 1: Vsebnost komponent eteričnega olja v vzorcih treh tujerodnih invazivnih rastlinskih vrst, predstavljena v odstotkih
Preglednica 2: Rezultati kemične analize skupnih polifenolov (izraženi v mg/g suhe snovi) (ND – ni določen)
26 27
KAZALO SLIK
Str.
Slika 1: Rižev žužek (Schmidt, 2014) 6
Slika 2: Črni žitni žužek (Pest Control News, 2022) 7
Slika 3: Pripravek SilicoSec (Agrozar, 2022) 15
Slika 4: Lesni pepel (Zeleni svet, 2022) 15
Slika 5: Nabiranje listov velikega pajesena ob štadionu ŽAK v Ljubljani (foto: S.
Trdan, 2022) 19
Slika 6: Navadna amorfa ob Gramozni jami na Žalah (foto: S. Trdan, 2022) 20 Slika 7: Kanadska zlata rozga ob Gramozni jami na Žalah (foto: S. Trdan, 2022) 21 Slika 8: Octovec v bližini štadionu ŽAK v Ljubljani (foto: S. Trdan, 2022) 21 Slika 9: Gojitvena komora in erlenmajerice v poskusu (foto: Bohinc, 2022) 22 Slika 10: Sušenje tujerodnih invazivnih rastlin v strojni lopi na Odd. za agronomijo
Biotehniške fakultete v Ljubljani (foto: S. Trdan, 2022) 23 Slika 11: Ugotavljanje smrtnosti hroščev riževega žužka (foto: Bohinc, 2022) 23 Slika 12: Pripravljanje obravnavanj v poskusu (foto: Bohinc, 2022) 24 Slika 13: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka 7., 14. in 21. dan
po izpostavitvi preizkušanim pripravkom 27
Slika 14: Povprečna korigirana smrtnost riževega žužka po obravnavanjih 28 Slika 15: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka pri dveh
temperaturah zraka 29
Slika 16: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka pri dveh vrednostih
relativne zračne vlage in dveh vrednostih temperature zraka 29 Slika 17: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka po sedmih dneh
izpostavljenosti pri 20 °C 30
Slika 18: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka po štirinajstih dneh
izpostavljenosti pri 20 °C 30
Slika 19: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka po enaindvajsetih
dneh izpostavljenosti pri 20 °C 31
Slika 20: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka po sedmih dneh
izpostavljenosti pri 25 °C 32
Slika 21: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka po štirinajstih dneh
izpostavljenosti pri 20 °C 32
Slika 22: Povprečna korigirana smrtnost hroščev riževega žužka po enaindvajsetih
dneh izpostavljenosti pri 20 °C 33
1 UVOD
V sodobnih razmerah, ko je prebivalstvo v stalnem povečevanju, je povpraševanje za hrano vedno večje. Ena od večjih težav sodobnega sveta je priskrbeti hrano za vse prebivalstvo in da je ta hrana čim bolj kakovostna. Zavedajoč se tega, je ena od najpomembnejših omejitev ohranjanje kakovosti in količine hrane. Med skladiščenjem hrane pogosto pride do izgub zaradi poškodb in posledične škode, ki jo povzročijo žuželke in drugi škodljivci. Kljub uporabi različnih sredstev in načinov za zatiranje skladiščnih škodljivcev, posrednih in neposrednih, približno tretjino letnega pridelka žita uničijo škodljivci. Nekateri škodljivci so se specializirali in preživijo le v zaprtih prostorih, na prostem pa se ne pojavljajo ali tam niso škodljivi. Te škodljivce, katerih celoten življenjski krog poteka v zaprtih prostorih, imenujemo skladiščni škodljivci. Za zatiranje škodljivcev v skladiščih blaga (kmetijskih in komercialnih) in živilskih obratih (predelava in skladiščenje živil) je potrebna visoka stopnja strokovnosti v kombinaciji z izkušnjami in znanjem. Nadzor in zatiranje škodljivcev na skladiščenih proizvodih je potreben, da se prepreči kontaminacija hrane.
Osebe, ki se ukvarjajo s skladiščenjem pridelkov in ravnanjem z njimi, so odgovorne za preprečevanje kontaminirane hrane (Korunić, 1990).
V svetu škoda na uskladiščenjem zrnju, povzročena zaradi skladiščnih škodljivcev, predstavlja okoli 40 %. Uporaba sintetičnih insekticidov za zatiranje skladiščnih škodljivcev se še vedno povečuje (Foster in sod., 2007; Pedigo in Rice, 2009; Karar in sod., 2010), čeprav se že vsaj 30 let izvajajo raziskave okoljsko sprejemljivih načinov zatiranja te pomembne skupine škodljivcev. Neprekinjena uporaba sintetičnih insekticidov največkrat pripelje do odpornosti skladiščnih žuželk na insekticide (Akbar in sod., 2010).
Uporaba sintetičnih insekticidov ima lahko negativen vpliv na zdravje ljudi in okolje. Zato je vse bolj izražena potreba po preučevanju okoljsko sprejemljivih načinov zatiranja skladiščnih škodljivcev kot alternativ obstojnim insekticidom (Nicholson, 2007). Med bolj znanimi alternativnimi načini zatiranja skladiščnih škodljivcev so uporaba nizke in visoke temperature, uravnotežena vlaga v skladiščih, uporaba nadzorovane atmosfere, uporaba rentgenskih žarkov, uporaba inertnih prahov (pepel, diatomejska zemlja, silicijevi aerogeli) idr. Slednje, na primer nanesemo na zrna žit in stročnic, s tem poškodujemo kutikulo škodljivcev in povzročimo njihovo dehidracijo in pogin (Tariq in sod., 2010).
V različnih raziskavah je bilo preučevano delovanje diatomejske zemlje v kombinaciji z naravnimi pripravki na smrtnost imagov riževega žužka (Sitophilus oryzae [Linnaeus]), z namenom, da se zmanjša samostojna uporaba pripravkov diatomejske zemlje in da se omogoči boljša učinkovitost (Trdan 2014; Bohinc in Trdan, 2017).
Invazivne tujerodne vrste rastlin in živali so tujerodne vrste, katerih ustalitev in širjenje ogroža biotsko raznovrstnost, torej ekosisteme, habitate ali vrste in/ali zdravje ljudi in gospodarstvo. Ljudje so s svojim ravnanjem hote ali nehote te vrste razširili tudi v Sloveniji. Najpogosteje rastejo ob cestah, železnicah, gradbiščih, zapuščenih vrtovih in njivah ter ob rekah in potokih. Invazivne vrste, ki so opisane v naši raziskavi, so zelo razširjene po celi državi (MOP, 2019).
1.1 NAMEN IN CILJ
Cilj naloge je bil preučiti učinkovitost prahov štirih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, samostojno in v kombinaciji z lesnim pepelom in diatomejsko zemljo, za zatiranje riževega žužka (Sitophilus oryzae) pri različnih temperaturah in različnih vrednostih zračne vlage.
Namen naše naloge je bil, da bi najučinkovitejšega med njimi lahko uporabljali kot alternativno metodo varovanja pred riževim žužkom in drugimi škodljivimi hrošči v skladiščih.
1.2 DELOVNE HIPOTEZE
Delovna hipoteza raziskave je bila, da je lahko prah invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst pri zatiranju riževega žužka po učinkovitosti primerljiv z lesnim pepelom in/ali diatomejsko zemljo, zlasti v kombinaciji z navedenima inertnima prahovoma. Predvidevali smo, da bomo potrdili razlike v smrtnosti odraslih osebkov riževega žužka pri uporabi prahu različnih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, tako pri samostojni uporabi kot v kombinaciji z lesnim pepelom in/ali diatomejsko zemljo.
2 PREGLED OBJAV 2.1 SKLADIŠČENJE ŽITA
Ljudje so shranjevali hrano in kmetijske pridelke že pred stoletji in tisočletji. Skozi človeško zgodovino so bile potrebe po rezervah hrane vedno večje in tako velja še danes.
Človek se je skozi zgodovino učil, kako shranjevati hrano čim dlje, kar je ugotavljal na lastnih napakah in izkušnjah. Že kmalu so ljudje ugotovili, da se mora hrana shranjevati na suhem in da mora biti zaščitena pred škodljivci (Kljajić, 2008).
Začetek skladiščenja in hranjenja rezerv je verjetno začetek prilagajanja škodljivcev, ki so prvotno živeli v naravi oz. na prostem, na nove življenjske razmere v zaprtem prostoru.
Najstarejši zapisi so o mokarjih (Tribolium spp.) v egipčanski grobnici, ki je bila zgrajena okoli 2500 let pr. n. št. Tako kot je človek napredoval pri shranjevanju hrane, tako so se škodljivci prilagajali na nove razmere in na koncu so se popolnoma prilagodili na življenje v zaprtih prostorih. Nekateri škodljivci lahko danes preživijo le v zaprtih prostorih, na prostem pa se ne pojavljajo ali tam niso škodljivi. Škodljivce, katerih celoten življenjski krog poteka v zaprtih prostorih, imenujemo skladiščni škodljivci (Korunić, 1990).
Po vsem svetu škoda zaradi škodljivcev na skladiščenih zrnih predstavlja okoli 40 %.
Škoda je lahko tudi posledica pomanjkanja sodobnih tehnologij shranjevanja. Intenzivna uporaba insekticidov v skladiščih ogroža zdravje ljudi, živali in okolja (Shaaya in sod., 1997). Kljub številnim raziskavam na področju okoljsko sprejemljivih načinov zatiranja skladiščnih škodljivcev v zadnjih dveh desetletjih, pa uporaba sintetičnih insekticidov še vedno predstavlja najpomembnejši način njihovega zatiranja (Foster in sod., 2007; Pedigo in Rice, 2009; Karar in sod., 2010). Izgube žitnega zrnja se gibljejo med 10 in 20 % zaradi odstranjevanja poškodovanega in/ali napadenega zrnja z žuželkami (Phillips in Throne, 2010). Za zatiranje škodljivcev se v zadnjih desetletjih uporablja približno 2,5 milijona ton insekticidov in rodenticidov (FAO, 2002). Intenzivna uporaba sintetičnih insekticidov velikokrat vpliva na pojav odpornosti škodljivih žuželk v skladiščih na insekticide (Akbar in sod., 2010).
V zadnjih dveh desetletjih strokovnjaki preučujejo učinkovitost različnih bioinsekticidov kot alternativ obstojnih sintetičnih insekticidov (Nicholson, 2007; Tariq in sod., 2010).
Bioinsekticidi so lahko rastlinski insekticidi, mikrobiotični insekticidi in biokemični insekticidi. Biokemični insekticidi so žuželčji spolni feromoni, rastlinski izvlečki za privabljanje škodljivcev na pasti in rastlinski derivati, ki so varnejši za okolje in povečujejo učinkovitost naravnih sovražnikov (Copping in Menn, 2000; Tariq in sod., 2010).
Med skladiščenjem v žitih potekajo biokemični in mikrobiološki procesi ter dihanje, vse procese pa lahko uravnavamo z ustreznimi načini skladiščenja. S tem se žitu podaljša obstojnost in ohrani uporabna vrednost. Optimalne razmere za skladiščenje žita so:
- temperatura zraka 10 °C, - relativna vlaga zraka 70 %,
- vlažnost žitnega zrnja od 13 do 14 %.
2.2 SKLADIŠČNI ŠKODLJIVCI
Skladišča z uskladiščenim pridelkom naseljujejo različni organizmi. Prilagodili so se na način življenja v zaprtih prostorih, kjer se mnogi hranijo z uskladiščenimi kmetijskimi pridelki in na ta način povzročajo manjšo ali večjo škodo. Največji del skladiščnih škodljivcev povzroča škodo na žitih in žitnih pridelkih. Ko se škodljivci hranijo z uskladiščenim zrnjem, močno zmanjšujejo maso pridelka, še posebno pomembno pa je, da zmanjšujejo kakovost uskladiščenih zrn. S tem se močno zmanjša tudi uporabnost žitnega zrnja. Veliko število škodljivcev povzroči, da se uskladiščena žita segrevajo ali pa se poveča vlažnost žita. Posledično se na uskladiščenem žitu začnejo širiti različni mikroorganizmi, ki lahko naredijo še večjo škodo. V takšnem žitu pride do biokemičnih sprememb, dodatno pa se zmanjša tudi kalivost uskladiščenega zrnja. Zatiranje škodljivcev v skladiščih blaga (kmetijskih in komercialnih) in živilskih obratih (predelava in skladiščenje živil) zahteva visoko stopnjo strokovnosti v kombinaciji z izkušnjami in znanjem. Strategije za zatiranje škodljivcev morajo vključevati kombinacije tehnik, ki so učinkovite, gospodarne in preprečujejo kontaminacijo živilskih proizvodov. Novejše strategije zatiranja škodljivcev v uskladiščenih pridelkih navadno poudarjajo nekemične vidike zatiranja škodljivcev z razumno uporabo insekticidov (Kljajić, 2008).
Glede na način povzročanja poškodb delimo skladiščne škodljivce na (Vrabl, 1986):
− primarne škodljivce – ti poškodujejo še cela in povsem nepoškodovana zrna ali semena, in
− sekundarne škodljivce – ti poškodujejo že načeta, poškodovana, nalomljena ali razpokana zrna, predelano zrnje (moka, otrobi, šrot idr.), pogosto pa se pojavljajo skupaj s primarnimi škodljivci.
Obstajajo žuželke, ki napadajo gojene rastline, ko so te še na njivah in jih s pridelki pripeljemo v skladišča, kjer nadaljujejo z razvojem. V skladiščih so takšni škodljivci navadno bolj škodljivi kot na prostem. Včasih je težko določiti, ali je vrsta bolj škodljiva v skladiščih ali na prostem; takšni primeri so koruzni molj (Sitotroga cerealella [Olivier]), fižolar (Acanthoscelides obtectus Say), grahar (Bruchus pisorum [Linnaeus]) idr. Med skladiščnimi škodljivci so najpomembnejše žuželke (Insecta), poleg njih so pomembni tudi glodavci (Rodentia) in pršice (Acarina). Najpomembnejša reda v razredu žuželk sta hrošči (Coleoptera) in metulji (Lepidoptera). Zatiranje škodljivcev na uskladiščenih proizvodih je potrebno, da se prepreči kontaminacija hrane. Osebe, ki se ukvarjajo s skladiščenjem pridelkov in ravnanjem z njimi, so odgovorne za preprečevanje kontaminiranosti hrane. Če pri tem niso uspešni, pride do kontaminacije pridelkov, ki povzročajo človeške bolezni in izgubo prihodkov.Na splošno je mogoče izgube pridelka zmanjšati, če napad škodljivcev hitro prepoznamo in izvedemo ustrezne ukrepe za njihovo zatiranje. Metode spremljanja
skladiščnih škodljivcev so:
− opazovanje površja uskladiščenega pridelka in prostora, v katerem skladiščimo, kjer iščemo škodljivce ali posledice njihovega delovanja;
− pregled vzorcev pridelka;
− pasti, postavljene na površje uskladiščenih pridelkov, ki jih premeščamo in pustimo različno dolgo. Ta metoda je uporabna za detekcijo žuželk, lahko pa tudi za nekatere druge škodljivce;
− z nadzorom temperature v pridelku lahko zaznamo lokalno povišano temperaturo, kar lahko kaže na zastopanost žuželk;
− uporabljajo se tudi feromonske vabe za spremljanje pojavljanja in sezonske dinamike žuželk v skladišču;
− nova metoda za odkrivanje parazitiranih shranjenih pridelkov je z infrardečo spektroskopijo in drugo.
2.2.1 Skladiščne žuželke
Žuželke že tisočletja predstavljajo težavo pri skladiščenju pridelkov. To potrjujejo arheološka nahajališča (Buckland, 1981) in pisni zapisi (Levinson in Levinson, 1994) o skladiščenju žit, ki segajo do leta 3000 pred našim štetjem. Uskladiščeno hrano je treba zaščititi pred napadi žuželk, ker sicer lahko uničijo velike količine, zlasti med dolgotrajnim skladiščenjem (Pimentel, 1991). Poročali so o alergijskih reakcijah na shranjene živalske členonožce, vključno s črnim žitnim žužkom (Sitophilus granarius [Linnaeus]) (Van Lynden-van Nes in sod., 1996), ki lahko povzroči onesnaženje žita z njihovimi izločki in mrtvimi telesi (Scott, 1991).
Včasih že zastopanost samo nekaj žuželk ali samo ene žuželke na kilogram zrnja povzroči pomembno izgubo njegove tržne vrednosti. Če je napad škodljivcev močan, pri nekaterih vrstah pa zadostuje že samo njihova zastopanost, se lahko prepove prodaja uskladiščenih pridelkov (Pinniger in sod., 1984).
Zgodnji poskusi zatiranja skladiščnih škodljivcev v zrnju so se naslanjali na metode, kot je mešanje suhe zemlje in lesnega pepela z zrnjem, s katerima so vplivali na dehidracijo žuželk in fumigantno delovanje nekaterih rastlinskih materialov (Levinson in Levinson, 1989). V takšni ali drugačni obliki se uporaba nekaterih snovi in zaplinjevanje za zatiranje skladiščnih škodljivcev nadaljuje do danes. Ker pa se je naše znanje o stranskih učinkih sodobnih insekticidov (tudi fumigantov) širokega spektra povečalo, so znanstveniki začeli raziskovati nove pristope k zatiranju škodljivcev. Zaskrbljenost glede varnosti uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev in ostankov fitofarmacevtskih sredstev v hrani in okolju je pripeljala do preučitve ustreznosti vseh organskih fosforjevih estrov s strani Direkcije za varnost fitofarmacevtskih sredstev v Združenem kraljestvu; ta predlaga, da naj se kmetje popolnoma izogibajo njihovi uporabi, razen če ni druge možnosti (Rooker, 1999)
Rižev žužek (Sitophilus oryzae)
Rižev žužek je precej podoben črnemu žitnemu žužku; je samo nekoliko manjši, dolg je od 2,5 mm do 4 mm (Slika 1). Za razliko od črnega žitnega žužka ima dve svetli pegi na vsaki pokrovki. Pod pokrovkama ima opnasta krila, s katerimi lahko leta, kar mu omogoča lažje širjenje. Ličinke so okroglaste, bele barve in velike do 3 mm. Pomembno škodo povzroča na pšenici, riži, koruzi in grahu. Razširjen je po celem svetu. Uskladiščen in zmleti riž je podvržen napadu riževega žužka, ki lahko povzroči velike gospodarske izgube. Odrasli osebki in ličinke se hranijo na uskladiščenem žitu in na takšen način povzročajo škodo, kar pa ni edini način povzročanja škode. Vrsta je precej razširjena, tako pri nas kot v svetu.
Ustrezajo mu topli kraji, torej je termofilna vrsta. V nekaterih krajih po svetu, kot na primer v južni Ameriki, Afriki, in Avstraliji, lahko živi tudi na prostem. Pri nas je pogost v silosih in skladiščih, kjer najde ustrezne razmere za razvoj. Optimalne temperature za njegov razvoj so od 24 do 28 °C. Pri takšnih temperaturah traja razvojni krog 24 dni, kar pomeni, da ima v naših razmerah hrošč v povprečju od tri do štiri rodove letno. Pogosteje ga najdemo v zidanih skladiščih in silosih oziroma tam, kjer so temperature skladiščenja višje. Brez hrane je hrošč sposoben preživeti le teden dni (Kljajić, 2008).
Slika 1: Rižev žužek (Sitophilus oryzae) (Schmidt, 2014)
Rižev žužek ima holometabolni razvoj. Odrasli osebek riževega žužka živi kar dolgo;
nekaj mesecev, lahko tudi eno leto pri optimalnih temperaturah. Samice odlagajo jajčeca skozi večji del življenja. Vsaka samica lahko odloži do 150 jajčec; odlagajo jih posamično v zrna, in sicer skozi majhne votline, ki jih naredi samica. Vsaka votlina je zaprta z voščenim izločkom, s čimer so jajčeca zavarovana v zrnih. V enem zrnu lahko najdemo več kot eno ličinko, po čemer se razlikuje od črnega žitnega žužka. Inkubacijsko obdobje jajčeca je približno 6 dni pri temperaturi 25 °C. Optimalna temperatura za razvoj je med 15 in 35 °C z optimalno okoli 25 °C. Vlaga v zrnih mora biti za uspešen razvoj jajčeca nad 10
%. Po izvalitvi se ličinka začne hraniti znotraj zrna in pri razvoju naredi tunel. Obstajajo štiri stopnje ličink. V pšeničnem zrnju se pri 25 °C in 70 % relativni zračni vlagi (Rh)
ličinka zabubi po približno 25 dneh, pri nižjih temperaturah pa se pojav bube precej časovno odmakne (npr. po 98 dneh pri 18 °C in 70 % Rh). Vsi trije začetni stadiji žužka so težko vidni, ker se razvijajo v na videz nepoškodovanih zrnih. Ličinke se hranijo znotraj zrna, izgrizejo hodnike v kalčku in endospermu. Odrasli osebki pa izgrizejo luknjo (približno 1,5 mm), kar je navadno dva tedna po napadu škodljivca. V enem zrnu se lahko razvijeta dva žužka. Žuželke lahko ob močnejših napadih vidimo na površju žita. Pri takšnih napadih pride do močnih izgub, saj od zrnja ostane le lupina (Howe in Hole, 1968).
V primerjavi enakega števila riževega žužka in črnega žitnega žužka naredi rižev žužek manjšo škodo. Ker ima večji razmnoževalni potencial, lahko povzroči velike izgube zrnate mase. Zvišana temperatura, kontaminiran pridelek in puščanje iztrebkov za sabo so nekateri načini, s katerimi ta žuželka povzroči še večjo škodo. Če ne ukrepamo proti riževemu žužku, je lahko škoda tudi 100-odstotna (Ofuya in Credland, 1995). Temperatura in relativna vlažnost zraka močno pospešujeta aktivnost žužka in močno pospešita aktivnost sekundarnih škodljivcev (Hardman, 1977; Longstaff, 1981).
Črni žitni žužek (Sitophilus granarius)
Črni žitni žužek je razširjen v zmernih predelih sveta. V tropskih državah ga najdemo redko, saj je tam omejen na hladnejša gorska območja. Spada v družino rilčkarjev (Curculionidae). Odrasel hrošč je dolg od 3 do 4,5 mm, je temno rjave do črne barve in ima dolg vratni ščit (Slika 2). Samica v svoji življenjski dobi odloži od 200 do 300 jajčec.
Letno število rodov je precej odvisno od kakovosti hrane in temperaturnih ter vlažnostnih razmer v skladišču. Pri optimalni temperaturi od 20 do 25 °C poteka razvoj od 35 do 80 dni.
Slika 2: Črni žitni žužek (Sitophilus granarius) (Pest control news, 2022)
V takšnih razmerah ima škodljivec od tri do šest rodov letno. Glava je podaljšana v tanek in okrogel rilček, ki ima na korenu tipalke in na koncu ustni aparat za grizenje. Samci
imajo manj zakrivljen rilček kot samice. Zgornja čeljust jim služi za sekanje in luknjanje zrn. Črni žitni žužek je plazeča žuželka, ker ima prvi par kril zrasel, drugega para pa nima.
Odrasli hrošči lahko brez hrane preživijo tudi nekaj mesecev. Jajčeca so bele barve in so dolga od 0,5 do 0,8 mm ter široka od 0,25 do 0,35 mm. Ličinke so belkaste, brez nog in z rjavo glavo, dolge so od 3 do 4 mm.
Črni žitni žužek je pogost škodljivec pšenice in ječmena. Lahko napada druga žita, kot so koruza, sirek in riž, ampak na slednjih ima veliko konkurenco z ostalimi žuželkami (Longstaff, 1981).
Odrasli v povprečju živijo od 7 do 8 mesecev. Ima popoln oziroma holometabolni razvoj.
Samice v življenju navadno odložijo približno od 150 do 200 jajčec, največ pa do 300 jajčec. Jajčeca odlagajo posamično v votline, ki jih samica naredi v zrnih. Votline so zaprte z voščenim jajčnim čepom, ki ga izloči samica. Iz jajčec se po 4 do 14 dneh izležejo ličinke, odvisno od temperature in vlažnosti. V vsakem zrnu se razvije ena ličinka. Ličinke izgrizejo večji del zrna, zato je v enem zrnu samo ena ličinka. Obstajajo štiri stopnje ličink.
Ličinka se po končanem razvoju zabubi, nato poteka preobrazba do mladega hrošča, ki je v zrnju še dan ali dva. Odrasli osebek izgrize pot iz zrnja in s tem naredi značilno izhodno luknjo. V toplih poletnih razmerah lahko življenjski krog zaključijo v 4 do 6 tednih, pozimi pa lahko traja tudi od 17 do 21 tednov. Odrasli lahko preživijo en mesec ali več brez hrane v hladnejših razmerah. Optimalne razmere za razvoj črnega žitnega žužka so podobne kot pri drugih tropskih vrstah iz rodu Sitophilus, in sicer približno 30 °C in 70-odstotna relativna zračna vlaga (Richards, 1947). Ker črni žitni žužek ne leti, navadno ne more napasti pridelkov na njivah pred žetvijo. Zaradi velikega števila rodov in velikega potenciala razmnoževanja je lahko škoda, ki jo naredi v skladiščih, zelo velika. Škodo dela z izjedanjem zrn, s čimer se zmanjša masa zrnja. Zraven povzroči zvišanje temperature in vlage v zrnih, kar je posledica zastopanosti velikega števila hroščev in njihove presnove.
Napadena zrna so idealen medij za razvoj bakterij in gliv, ki povzročijo še dodatno škodo.
Poleg bakterij in gliv so poškodovana zrna ustrezno okolje tudi za razvoj ostalih sekundarnih škodljivcev. Takšno zrnje ima neprijeten vonj. Zaradi vsega naštetega črni žitni žužek spada v skupino skladiščnih škodljivcev, ki lahko naredijo zelo veliko škodo.
Koruzni žužek (Sitophilus zeamays Motschulsky)
Dolgo časa so to vrsto zamenjevali z riževim žužkom, danes pa jo lahko razlikujemo od riževega žužka le po spolnih organih. Koruzni žužek je nekoliko večji od riževega, razvija pa se podobno. Ima tudi nekoliko nižji prag občutljivosti na nizke temperature. Na koruzi se pojavlja tudi na njivi, napade jo od faze voščene zrelosti. Napada različna žita, majhna razlika je le v izbiri hrane. Eden do dva žužka na kilogram zrnja pomenijo šibek napad, 3 do 5 srednji, 6 do 10 močan napad in nad 10 zelo močan napad. Ena od ključnih zadev je, da pravočasno ugotovimo, da so žuželke v žitu. Zato je pomembno, da žito redno pregledujemo in na ta način čim prej ugotovimo morebitno prisotnost škodljivca.
Pomembno je tudi, da pregledujemo vso embalažo, ki jo prinesemo v skladišče. Pri pregledovanju žita vzorce jemljemo z različnih mest in plasti, iz vseh teh mest pa z
mešanjem naredimo povprečen vzorec. Vzorce sejemo skozi sito, s premerom odprtinic 3 mm na bel papir. Pri močnem napadu žuželke hitro odkrijemo, brez vzorčenja pa je težje ugotoviti prisotnost jajčec in ličink v zrnju. Ko hočemo ugotoviti napad zrn z ličinkami, uporabimo metodo inkubacije. Predhodni vzorec, ki smo ga sejali skozi sita in nismo našli odraslih hroščev, damo v stekleno posodo, jo pokrijemo z gosto tkanino in pustimo pri temperaturi 25 do 27 °C in pri 70 % relativne zračne vlage. Če so ličinke prisotne, se hrošči pojavijo po 35 do 45 dneh. Metoda je zelo zanesljiva, večinoma pa ne moremo čakati toliko na izid. Primerna je za redno pregledovanje uskladiščenega žita. Pri barvni metodi ugotavljanja prisotnosti uporabljamo različna barvila: kisli fuksin, kalijev permanganat in druge (Vrabl, 1992).
Ostale skladiščne žuželke
V skladiščih se pojavljajo tudi nekatere druge vrste žuželk. Iz reda metuljev so to koruzni molj (Sitotroga cerealella), žitni molj (Nemapogon granella [Linnaeus]), krhljev molj (Plodia interpunctella H.) in močna vešča (Ephestia / Anagasta kuehniella Z.), iz reda hroščev pa mavretarski mokar (Tenebroides mauritanicus [Linnaeus]), žitni kutar Rhyzopertha dominica F.), veliki mokar (Tenebrio molitor [Linnaeus]) in zobati žitnik (Oryzaephilus surinamensis [Linnaeus]) (Kljajić, 2008).
2.3 METODE DETEKCIJE SKLADIŠČNIH ŠKODLJIVCEV 2.3.1 Pregled praznih skladišč
V praksi največkrat vizualno pregledamo prazna skladišča. V silosih po izpraznitvi pregledamo stene celic, izhodni lijak in transportne naprave. Iščemo ostanke škodljivcev, posamezne žužke in zapredke metuljev. Na podlagi iztrebkov lahko ugotovimo zastopanost glodavcev. Čeprav vizualno najbolj pogosto pregledamo skladišča, pa s tem načinom težko ugotovimo zastopanost žuželk v zrnju. Med takšne žuželčje vrste na primer spadajo črni žitni žužek, koruzni žužek, rižev žužek, žitni kutar in koruzni molj. Če vizualno ugotovimo zastopanost navedenih vrst žuželk, je velika verjetnost, da je zrnje napadeno (Kljajić, 2008).
2.3.2 Pregled vzorcev
Vzorec za pregled se vzame že pred vnosom zrnja v silose. Pregled po vnosu v silose je mogoč le ob transportu iz ene v drugo celico. Preglede je treba izvajati v določenih časovnih intervalih, v poletnem času vsakih 14 dni, pozimi pa je dovolj enkrat na mesec, razen v primerih, ko je že od prej obstajala nevarnost napada škodljivcev. Za pregled uporabljamo ročna sita s premerom odprtin 1, 2 in 3 mm. Za takšne namene uporabljamo tudi avtomatsko laboratorijsko sito. Vzorec gre najprej na sito z večjim premerom odprtin, pri tresenju pa se žuželke, njihovi deli in zapredki ločijo od vzorca in padajo čez eno ali dve siti (Korunić, 1990).
2.3.3 Postavljanje feromonskih vab
Uporaba feromonskih vab je najbolj pogosta v skladiščih, vendar se lahko uporabljajo tudi v silosih za spremljanje zastopanosti metuljev. S feromonskimi vabami spremljamo številčnost populacij metuljev, muh, ščurkov in drugih žuželk. S pridobljenimi podatki o številčnosti škodljivcev lahko pravočasno ukrepamo, da ne pride do prerazmnožitve škodljivcev. Vabe so lahko selektivne ali pa takšne, da privabljajo različne vrste škodljivcev. Pregledujemo jih enkrat tedensko, po potrebi jih zamenjamo, če se na njih nabira prah (Korunić, 1990).
2.3.4 Posredni načini detekcije
Ti načini so zahtevnejši in se večinoma uporabljajo v laboratorijih. Z njimi lahko odkrijemo skriti napad žuželk v zrnju. Najbolj pogosto uporabljene metode so inkubacijska metoda, flotacijska metoda, rentgenska metoda, metoda merjenja CO2, akustična metoda in metoda barvanja zrn.
Inkubacijska metoda je primerna za kontrolo stanja zrnja v času skladiščenja. Bistvo te metode je, da v lončku ustvarimo idealne razmere za razvoj žuželk in da na koncu ugotovimo njihovo zastopanost. Flotacijska metoda temelji na dejstvu, da ima napadeno zrnje v primerjavi z zdravimi manjšo specifično maso. Rentgenska metoda je zelo zanesljiva, pri njej pa vzorec pregledamo s posebnim rentgenskim aparatom. Z metodo merjenja CO2 izmerimo odstotek CO2, ki ga proizvedejo žuželke v 24 urah. Če izmerimo do 0,3 % CO2, to pomeni, da napada ni. Med 0,3 in 0,5 % CO2 obstaja možnost napada.
Pri 1 % CO2 govorimo o napadu žuželk. Vzrok za povečano koncentracijo CO2 so lahko tudi neustrezne razmere v skladiščih. Z akustično metodo lahko v skladiščih zaznavamo različne zvoke žuželk, in sicer z nizkimi in visokimi frekvencami. Pri gibanju žuželk nastanejo zvoki z nizkimi frekvencami, medtem ko pri hranjenju nastanejo zvoki z visokimi frekvencami. Za zaznavanje teh zvokov se uporablja posebna naprava (osciloskop), ki zvok žužka zapiše. S pomočjo teh podatkov ugotavljamo stopnjo napada skladiščnih škodljivcev. Metoda barvanja zrnja služi za odkrivanje mest na površju zrnja, kjer so samice skladiščnih škodljivcev odložile jajčeca (Kljajić, 2008)
2.4 INTEGRIRANO VARSTVO V SKLADIŠČENJU PŠENICE
Vse načine varstva, ki se izvajajo v skladiščih, delimo na preventivne in kurativne ukrepe.
Preventivni ukrepi so vsi postopki, s katerimi preprečimo pojav škodljivcev v skladišču in v njem zmanjšamo njihovo številčnost, da v skladišču ne pride do škode. S kurativnimi ukrepi pa zatremo populacijo škodljivcev v skladiščnih prostorih. Težko je ločiti preventivne in kurativne ukrepe, saj se med seboj prepletajo. Vse ukrepe lahko razdelimo v 5 skupin, ki so: skladiščna higiena, fizikalni in mehanski varstveni ukrepi, kemično varstvo, biotično varstvo in zakonski ukrepi.
2.4.1 Posredni varstveni ukrepi 2.4.1.1 Skladiščna higiena
Higiena v skladiščih zrnja je eden od najbolj pomembnih ukrepov za preprečevanje razvoja skladiščnih škodljivcev. Bistvo je predvsem v vzdrževanju higiene v skladiščnem prostoru in njegovi okolici. S poznavanjem bioloških in ekoloških značilnosti škodljivcev vemo, kako velik pomen imajo odpadki, zlomljena zrna, ostanki moke in druge nečistoče na razvoj škodljivcev. Skladiščne prostore moremo redno vzdrževati, redno čistiti, pometati, pomembna so gradbena opravila in vsa ostala opravila, ki prispevajo k osnovnim higienskim razmeram. V kontroliranih skladiščih, ki so čista in imajo gladke stene, je manj možnosti za razvoj škodljivcev. Pri tem ukrepu lahko rečemo, da je njegov osnovni namen ustvariti neprimerne razmere za razvoj skladiščnih škodljivcev (Kljajić, 2008).
2.4.2 Neposredni varstveni ukrepi 2.4.2.1 Fizikalni in mehanski ukrepi
Med te ukrepe uvrščamo uporabo temperature, skladiščenje v zračno neprepustnih prostorih, skladiščenje v podzemnih skladiščih, uporabo inertnih prašiv, uporabo visokofrekvenčnih zvokov in uporabo gama žarkov. Uporaba visoke, še posebej pa nizke temperature, kot ukrep varstva uskladiščenih žit, se uporablja že dolgo časa. Nizke temperature v skladiščih negativno vplivajo na rast in razvoj škodljivcev in na ta način varujejo žito daljše obdobje. Zaradi tega je smiselno uporabljati naprave za hlajenje v skladiščih. Uporaba gama žarkov je smiselna v pristaniščih, kjer se promet odvija čez vse leto. S to metodo škodljivce steriliziramo. Uporaba inertnih prašiv je zelo stara metoda, ki se je posodabljala, danes pa v te namene uporabimo diatomejsko zemljo in sicilijske aerogele. Te snovi delujejo abrazivno na kutikulo žuželk, ki ne more več zadrževati vlage.
Takšne žuželke poginejo zaradi izsušitve. Uporaba visokofrekvenčnih zvokov je namenjena stalnemu vznemirjanju škodljivcev. Žetev v suhem vremenu oziroma žetev suhega žita je pomemben ukrep, s katerim lahko uravnavamo številnost skladiščnih škodljivcev. Pri nizkih vrednostih vlage (manj kot 12 %) je manjša možnost za razvoj žuželk in mikroorganizmov. O biotičnih metodah govorimo takrat, ko za zatiranje škodljivcev uporabljamo njihove naravne sovražnike, na primer entomopatogene bakterije, glive, naravne insekticide, inertne prahove in regulatorje rasti žuželk (Kljajić, 2008).
2.4.2.2 Biotično varstvo
Ko govorimo o biotičnem varstvu, mislimo na uporabo koristnih živih organizmov za zatiranje oziroma omejevanje rasti škodljivih organizmov. Koristni organizmi (biotični agensi) so plenilci, parazitoidi, entomopatogene ogorčice, entomopatogene glive, bakterije, protozoi, bakulovirusi, ki zatirajo škodljivce, in antagonistični mikroorganizmi, ki zatirajo povzročitelje bolezni. Plenilci (predatorji) so žuželke (polonice, plenilske stenice, plenilski resarji, tenčičarice in trepetavke) in pršice ter druge živali, ki napadejo rastlinske
škodljivce, se z njimi hranijo in jih pokončajo. Navadno so plenilci večji od njihovih žrtev.
Parazitoidi so bolj specializirani. Jajčni parazitoid odloži svoja jajčeca v jajčeca škodljivca, larvalni odloži jajčeca v ličinke in imaginalni odlaga jajčeca v odrasle žuželke (Milevoj, 2011).
Biotično varstvo je v skladiščih z zrnjem omejeno, saj naravni sovražniki ne morejo razviti dovolj velikih populacij v času skladiščenja, da bi bili konkurenčni populacijam v skladiščih (FITO-INFO, 2012). Biotično zatiranje skladiščnih škodljivcev v Evropi ni tako nov način zatiranja in tako na primer v Švici skladiščne hrošče zatirajo s parazitoidnimi osami Anisopteromalus calandrae (Howard) in Lariophagus distinguendus (Forster), skladiščne metulje pa s parazitoidoma Habrobracon hebetor (Say) in Trichogramma evanescens (Westwood). Ob upoštevanju Pravilnika o biotičnem varstvu rastlin uporaba naravnih sovražnikov pri zatiranju skladiščnih škodljivcev v Sloveniji zaenkrat ni dovoljena. V praksi se namreč uporabljajo le domorodne vrste naravnih sovražnikov, ki so uvrščene na pozitivni seznam EPPO. Čeprav so parazitoida Anisopteromalus calandrae (Trdan in Bohinc, 2016) v juniju 2014 našli na laboratorijskih populacijah škodljivih hroščev v Laboratoriju za entomologijo Katedre za fitomedicino na Biotehniški fakulteti, ga za zdaj še ne moremo uporabljati v praksi, saj še ni sestavni del pozitivnega seznama EPPO. Zato se pri nas ne uporablja tudi parazitoid Dibrachys microgastri (Trdan in Bohinc, 2016), ki so ga leta 2012 našli v istem laboratoriju, in sicer v posodah s pšeničnim zrnjem, ki so bile namenjene laboratorijskemu namnoževanju populacije črnega žitnega žužka (Sitophilus granarius) (Trdan, 2014). Dibrachys microgastri (Bouché) je sicer parazitoid bub različnih holometabolnih žuželk, ne samo skladiščnih škodljivcev, je ektoparazitoid in generalist. Parazitoid Anisopteromalus calandrae pa je ektoparazitoid, ki parazitira ličinke in bube skladiščnih škodljivcev iz reda Coleoptera. Samice tega parazitoida odložijo do 450 jajčec (1 jajčece/1 gostitelj). Ena od možnih strategij zatiranja skladiščnih škodljivcev je tudi uporaba bakterije Bacillus thuringiensis, ki v laboratorijih povzroči smrtnost žitnega in riževega žužka v 90 %. Uporablja se tudi za zatiranje moljev (Milevoj, 2011).
2.4.2.3 Kemično varstvo
Kemično varstvo je eden od najpogostejših načinov zatiranja rastlinskih škodljivcev, tako na njivah kot v skladiščih. Za uporabo kemičnih pripravkov (fitofarmacevtskih sredstev) je treba imeti dovoljenje za uporabo. V skladiščih zrnatih pridelkov uporabljamo naslednje postopke uporabe fitofarmacevtskih sredstev: dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo.
Dezinfekcijo izvajamo, da preprečimo razvoj in zatremo povzročitelje bolezni.
Dezinsekcijo izvajamo za zatiranje škodljivih žuželk, ki lahko povzročajo gospodarsko škodo, so nevarne za zdravje ljudi ali živali. Deratizacijo uporabljamo za zatiranje glodavcev v skladiščih. Dovoljena fitofarmacevtska sredstva za uporabo v skladiščih najdemo na spletni strani FITO-INFO. Kemični ukrepi za zatiranje škodljivih žuželk vključujejo uporabo sintetičnih kontaktnih insekticidov ali fumigantov. Uporaba kemičnih pripravkov še zmeraj predstavlja najučinkovitejši del integralnega varstva skladiščnih
škodljivcev. Zaradi izrazite potrebe po hrani brez prisotnosti in ostankov fitofarmacevtskih sredstev je treba zmanjšati uporabo kemičnih sredstev, in sicer z uporabo izboljšanih načinov uporabe fitofarmacevtskih sredstev in zmanjšanjem količine insekticidov (White in Leesch, 1996).
Kontaktni insekticidi izvirajo iz različnih kemičnih skupin in se uporabljajo v tekoči obliki ali manj pogosto v obliki praškov in zagotavljajo dolgoročno varstvo pred škodljivci.
Kontaktne insekticide nanašamo v skladiščne prostore, površine ali neposredno na rastlinske proizvode. Prednost kontaktnih insekticidov v primerjavi s fumiganti se kaže v njihovi obstojnosti, ki je od nekaj mesecev do več let. Prednosti sta tudi enostavnejša uporaba in preprostejša oprema. Pomanjkljivost so ostanki insekticidov na/v tretiranih pridelkih. V Sloveniji od kontaktnih insekticidov v skladiščih lahko uporabljamo sredstvo Granprotec. Aktivna snov deltametrin spada v skupino piretroidov, ki delujejo na živčni sistem škodljivih žuželk. Fumiganti in plini so kemične spojine, ki so v plinastem stanju, odvisno od dolžine izpostavljenosti določeni koncentraciji, škodljivi za škodljive žuželke.
Od fumigantov se na svetu najpogosteje uporabljata dva: fosfin in metilbromid. V Sloveniji je dovoljeno uporabiti sredstva Magtoxin Pelete, Profume Insecticide in Degesch plošče in trakove. V Sloveniji se sredstva za fumigacijo poleg klasične plinaste oblike uporabljajo še kot plošče ali trakovi in peleti, ki pri zvišani vlagi blaga in zraka sproščajo plin fosfin (Kljajić, 2008).
2.4.3 Varstveni ukrepi v silosih in skladiščih
Osnova varstva žit v skladiščih in silosih je preventiva pred napadi in okužbami škodljivih organizmov. Odstranjevanje starih pridelkov iz skladišč, ki so potencialno okužena ali napadena, je zelo pomemben preventivni ukrep. Med preventivne ukrepe sodi priprava prostorov za skladiščenje, pomembno je, da so prostori v dobrem stanju, da so celi in izolirani. Če v skladišču ostanejo ostanki iz prejšnjih let, jih je pomembno zavarovati, da se potencialne okužbe in napadi ne širijo, torej je treba narediti dezinsekcijo in dezinfekcijo žit. Reguliranje temperature in vlažnosti v skladiščih je pomemben preventivni ukrep, saj z njihovim reguliranjem zmanjšujemo možnost potencialnih okužb ali napadov. Uporabljajo se tudi fizikalni ukrepi (fizikalni insekticidi, na primer diatomejska zemlja, ki poškoduje epikutikulo škodljivcev, pri čemer nastopi dehidracija škodljivca), hermetično skladiščenje žit, kjer se v nadzorovani atmosferi večji del kisika zamenja z ogljikovim dioksidom ali dušikom in zato škodljivci poginejo. Zelo pomembna je splošna higiena v skladiščih in njihovi bližini – redno čiščenje in temeljito čiščenje vsaj enkrat na leto. Tudi kemični pripravki bi se morali uporabljati preventivno, da se prepreči razvoj večjih populacij, ki lahko naredijo ogromno škodo. V celem svetu je že dokazana rezistenca skladiščnih škodljivcev in ostalih škodljivcev na večino sintetičnih insekticidov. Zelo pomembna je izgradnja silosov, da so osvetljeni (večina skladiščnih škodljivcev se razvija v temi), dobro izolirani in dobro tehnično opremljeni. Ob dobri tehnični opremljenosti vsa dela potekajo mehanizirano v nadzorovanih razmerah. Posebno pozorni moramo biti pri dvigu temperature v zrnju, kar pomeni, da se v zrnati masi nekaj dogaja. Najustreznejše
temperature, ki onemogočajo razvoj skladiščnih škodljivih žuželk, so pod 13 °C (Korunić, 1990).
2.4.4 Alternative sodobnega varstva uskladiščene pšenice
V svetu potekajo razne raziskave, kako zmanjšati uporabo sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev za zatiranje skladiščnih škodljivcev. Škodljivci lahko, kakor je bilo ugotovljeno v številnih raziskavah, pridobijo rezistenco na kemične snovi. Zaradi tega je potrebno škodljivce zatirati z različnimi skupinami insekticidov, da bi dobili zadovoljiv učinek. Z intenzivno uporabo sintetičnih insekticidov ostane v zrnju več ostankov insekticidov in zaradi tega zrnje izgubi kakovost, ogroženo pa je tudi zdravje ljudi in okolja. Alternativne metode sodobnega varstva so rešitev za zmanjševanje uporabe sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev z enakim ali še večjim učinkom. Uporaba nizke in visoke temperature se vse bolj uveljavlja v kmetijski praksi po svetu. S temperaturo pod 10 °C preprečimo razvoj večine škodljivcev. Za ohlajevanje zrnja se uporabljajo naprave, ki s pomočjo ventilatorjev ohladijo zrnje. Visoke temperature so učinkovite nad 40 °C; pri tej temperaturi žuželke, ličinke in jajčeca odmrejo. Vlaga je pomemben dejavnik v skladiščih in v zrnju. Pri vlagi, manjši od 12 %, se razvoj večine vrst podaljša. Klasično fumigacijo s fosfinom lahko zamenjamo z uporabo visokih koncentracij CO2 in N2. Temu postopku lahko rečemo nadzorovana atmosfera in je že razširjena v nekaterih državah. Treba je doseči 60 % vsebnost CO2 ali 99 % koncentracijo N2 pri 20 °C. Uporabljamo lahko tudi ostale alternativne metode sodobnega varstva v skladiščih: z uporabo visokih frekvenc za stalno vznemirjanje škodljivcev, z uporabo rentgenskih žarkov, ki sterilizirajo škodljive žuželke ali jih neposredno zatrejo, z uporabo inertnih praškov (lesni pepel, diatomejska zemlja, silicijevi aerogeli), ki jih nanesemo na zrnje žit in stročnic, ker s tem poškodujemo kutikulo škodljivcev, povzročimo dehidracijo in pogin (Barbarić, 2014). Delovanje diatomejske zemlje je zelo učinkovito, zaradi tega se posveča posebna pozornost raziskavam z diatomejsko zemljo (Trdan, 2014, Bohinc in Trdan, 2017). To je popolnoma naraven insekticid, ki dobro deluje proti številnim žuželkam. Na globalni ravni prihaja do vse nižjih pragov dovoljenih ostankov sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev, zaradi tega je treba izboljšati učinkovitost alternativnih metod varstva v skladiščih, da bi z njimi nadomestili klasične metode. Več pozornosti moramo nameniti izgradnji prostorov za skladiščenje, splošni higieni, biotičnim metodam varstva, fizikalnim in mehanskim ukrepom varstva.
Slika 3: Pripravek SilicoSec (Agrozar, 2022) Slika 4: Lesni pepel (Zeleni svet, 2022)
2.5 DIATOMEJSKA ZEMLJA
Zaradi prekomerne rabe sintetičnih fitofarmacevtskih sredstev je treba raziskave usmerjati v alternativne, okolju prijaznejše metode zatiranja skladiščnih škodljivcev. Eden od pomembnejših alternativnih ukrepov je uporaba diatomejske zemlje (DZ) (Slika 3) kot fizikalni varstveni ukrep. Diatomejska zemlja je nastala z nakopičenjem skeletnih ostankov kremeničnih alg ali diatomej, je lahka porozna biogena klastična sedimentna kamnina in je posledica večtisočletnega nalaganja skeletov odmrlih enoceličnih kremeničnih alg na dnu jezer, morja in kraterjev.Diatomejska zemlja je sestavljena iz amorfne kremenice (SiO2), z redkimi primesmi elementov in spojin (magnezij, natrij, železov oksid, kalcijev hidroksid) (Rojht in sod., 2012). Uporaba diatomejske zemlje velja za pomemben okolju prijazen način varstva skladiščnih pridelkov in je lahko učinkovita alternativa sintetičnim insekticidom za zatiranje škodljivih žuželk v skladiščih in varstvo uskladiščenih pridelkov (Collins in Cook, 2005).
Največje proizvajalke diatomejske zemlje v svetu so ZDA (620.000 t na leto), Kitajska (390.000 t), Danska (233.000 t) in Japonska (130.000 t). Najstarejša nahajališča sedimentov kremeničnih alg so v Burgerheimu (Nemčija). V Sloveniji prave diatomejske zemlje ne poznamo, imamo le diatomejske sedimente iz srednjega miocena, in sicer v Krški kotlini in Tuhinjskem gričevju (Horvat in Mišič, 2004). Pomembna lastnost diatomejske zemlje in drugih inertnih prašiv je zelo nizka toksičnost za sesalce (oralno LD50 za podgane >5000 mg/kg) in nimajo negativnega vpliva na okolje. Uporabljajo se za tretmaje uskladiščenih pridelkov in prostorov, ne zahtevajo dodatnih postopkov za odstranjevanje iz tretiranih izdelkov, ne povzročajo škode v hrani in nepomembno vplivajo na kakovost tretiranih izdelkov (Golob, 1997; Andrić in sod., 2012). Ko se diatomejska zemlja uporablja kot insekticid, se zmelje do velikosti delcev premera od 1 do 50 μm.
Odstotek delcev določene velikosti variira od vzorca do vzorca in od prašiva do prašiva (Subramanyam in Roesli, 2000).
2.5.1 Izvor diatomejske zemlje
Diatomejska zemlja je skoraj čisti amorfni silicijev dioksid, sestavljen iz fosiliziranih diatomej. Diatomeje so enocelične alge, ki so verjetno najbolj razširjena skupina rastlin na Zemlji. Na svetu obstaja več kot 25.000 vrst diatomej, brez dveh enakih z enako morfologijo. Pred približno 20 do 80 milijoni let so različne vrste diatomej pridobivale silicij iz vode in proizvajale hidrirano amorfno kremenčevo osnovo. Ko so diatomeje odmrle, so drobne lupine potonile in z leti so te lupine tvorile debele plasti. Sčasoma so se te fosilizirale in tvorile skale diatomejske zemlje. Diatomejska zemlja se pogosto uporablja in je pripravljena za komercialno uporabo z izkopavanjem, sušenjem in mletjem (Quarles in Winn, 1996).
Diatomejska zemlja kot rudnina vsebuje 50 % ali več vlage. Od trdnih snovi je 86–94 % silicijevega dioksida, preostanek je aluminij in alkalije iz gline. Edina sprememba diatomejske zemlje med predelavo je zmanjšanje vsebnosti vlage in povprečne velikosti delcev agregata. Vlaga se zmanjša na 2 do 6 %, z mletjem pa se zmanjša velikost delcev na med 0,5 in 100 µm, od tega je večina med 10 µm in 50 µm. Rezultat tega postopka je prah, za katerega velja, da ni strupen za sesalce (Quarles, 1992).
Diatomejska zemlja je izredno stabilna in ne proizvaja strupenih kemičnih ostankov ali reagira z drugimi snovmi v okolju. Ker lahko diatomejska zemlja dvakrat do trikrat absorbira svojo lastno težo v tekočinah in ostane prosta, jo uporabljajo tudi kot nosilec fitofarmacevtskih sredstev ter za varno shranjevanje in transport nevarnih tekočin.
Uporablja se tudi v številnih komercialnih izdelkih, kot so detergenti, dezodoranti, kozmetični praški, filtracijski sistemi za bazene, kot blago abrazivno sredstvo, aditiv za brušenje, sredstvo proti sprijemanju in v krmnih mešanicah za živali.
Svetovna proizvodnja diatomejske zemlje je bila leta 2011 ocenjena na 2,1 milijona ton.
Svetovne rezerve naj bi znašale skoraj 1 milijardo ton, od tega približno 250 ton (25 % celotne) v Združenih državah. ZDA so vodilne proizvajalke diatomejske zemlje, saj predstavljajo 39 % celotne svetovne proizvodnje, sledijo jim Kitajska z 21 %, Danska z 11
% in Japonska s 5 %. Diatomejska zemlja, uporabljena za filtracijo, predstavlja 61 % porabe, sledi kot dodatek cementu (13 %), kot vpojni material (12 %) in kot polnilo (12
%). Preostanek predstavljajo drugi načini uporabe diatomejske zemlje, vključno z abrazivi, insekticidi, izolacijo in izboljševalci tal.
2.5.2 Način delovanja in uporaba v skladiščih
Diatomejska zemlja je ena od najučinkovitejših naravnih prahov, ki se uporablja kot insekticid. Delci prahu se primejo na telo žuželk, ko se slednje premikajo po njem. Zemlja izsuši oz. dehidrira telo žuželk (Korunić, 1990). Obstaja več načinov delovanja inertnih prahov. To so: 1) inertni prah blokira dihala in žuželke poginejo zaradi zadušitve, 2) dušenje med segmenti povečuje izgubo vode zaradi obrabe kutikule, 3) prah absorbira vodo iz žuželk in 4) žuželke umrejo zaradi zaužitja prašnatih delcev (Korunić, 1990;
Subramanyam in Roesli, 2000; Trdan, 2014; Bohinc in Trdan, 2017). Zaradi takšnega fizikalnega načina delovanja strokovnjaki domnevajo, da do fiziološke odpornosti škodljivcev na diatomejsko zemljo ne bo prišlo (Golob, 1997; Korunić, 1990).
V različnih raziskavah je bilo doslej preučevano delovanje diatomejske zemlje v kombinaciji z naravnimi pripravki na smrtnost imagov riževega žužka (Sitophilus oryzae), z namenom, da se zmanjša samostojna uporaba pripravkov diatomejske zemlje in da se omogoči boljša učinkovitost (Trdan, 2014; Bohinc in Trdan, 2017). Diatomejska zemlja je bila v eni od raziskav uporabljena tudi v kombinaciji z deltametrinom, in sicer za zatiranje hrošča Sitophilus zeamais. Rezultati so pokazali, da lahko na ta način škodljivce učinkovito zatremo že prvi dan po uporabi mešanice. Diatomejska zemlja samostojno povzroči smrtnost šele po 3 dneh. Po 7 dneh niso ugotovili statistično značilne razlike v smrtnosti hroščev med obema obravnavanjema. Vayias in sod. (2009) so potrdili, da se je kombinacija insekticida spinosad z DZ izkazala za učinkovito.
2.6 LESNI PEPEL
Zaradi številnih neželenih lastnosti in prekomerne rabe sintetičnih insekticidov je vedno več zanimanja za uporabo inertnih prahov, ker imajo slednji manj slabosti. Sintetični insekticidi so toksični za ljudi, živali in celo okolje ter se pri njihovi uporabi pojavlja odpornost. V državah tretjega sveta skladiščne škodljivce zatirajo s tradicionalnimi metodami, med katerimi je najpomembnejši lesni pepel. Prednost pepela pred sistemičnimi insekticidi je nizka toksičnost za sesalce (Golob, 1997).
Lesni pepel je anorganski in organski ostanek pri izgorevanju lesa in lesnih proizvodov (sekanci, žagovina, lubje). Lastnosti pepela se lahko znatno razlikujejo, odvisno od raznih dejavnikov. Razlika je tudi v količini pridobljenega pepela iz lesa. Lubje in listje na splošno proizvedeta več pepela kot notranji (lesni) del dreves. Iz izgorelega lesa dobimo v povprečju od 6 do 10 % pepela. Na proizvodnjo pepela ima vpliv temperatura, čistost lesa, lokacija rasti lesa, količina in kakovost dodatnega goriva, zato se lahko sestava lesnega pepela razlikuje glede na lokacijo in industrijski proces (Risse in , 2013).Količina pepela se zmanjšuje z naraščajočo temperaturo izgorevanja.
Sestava pepela je različna med različnimi rastlinskimi vrstami. Glavne sestavine so si podobne glede na različne rastlinske vrste, količina pa se znatno spreminja. Kalcij, silicij, aluminij, kalij in magnezij prevladujejo v lesnem pepelu. Vsi ti minerali so koncentrirani v lubju dreves, zaradi tega je sestava pepela odvisna od trdote lubja in lesnih sekancev. Lesni pepel vsebuje hranila, ki jih rastline potrebujejo za rast in razvoj, ter je alkalne narave.
Vseboval naj ne bi težkih kovin in drugih toksičnih elementov v koncentracijah, ki bi privedle do onesnaženja tal in kmetijskih pridelkov ( Serafimova in sod., 2011).
Pepel, pomešan s semeni, deluje predvsem mehansko. Najbolj učinkovit je v razmerah nizke vlažnosti, saj povzroča smrt z izsušitvijo. Odstrani voskaste plasti povrhnjice na
skeletu (abrazivnost) in absorbira vodo. Učinkovitost pepela je odvisna tudi od vrste žuželke, razvojnega stadija žuželk in obravnavanega zrnja. Zrnje fižola ima gladko površje in prepreči, da pepel ostane na njem, medtem ko so na primer zrna koruze hrapava in se na njih pepel lažje zadrži. V raziskavi so Boeke in sod. (2001) ugotovili, da naj bi bil lesni pepel učinkovit proti napadu vrste Sitophilus zeamais od 5 do 6 mesecev, česar pa v drugi raziskavi niso potrdili; ugotovljeno je bilo namreč, da po 4 mesecih lesni pepel ni več kazal insekticidnega delovanja (Boeke in sod., 2001). Nedavna študija iz Slovenije (Bohinc in Trdan, 2018) je pokazala visoko insekticidno učinkovitost navadnega bukovega pepela proti črnemu žitnemu žužku. Avtorja ugotavljata, da je nižja relativna zračna vlaga vplivala na večjo smrtnost hroščev. Visoka učinkovitost lesnega pepela je bila dokazana pri samostojni uporabi lesenega pepela in pri kombinirani uporabi z drugimi inertnimi prahovi.
2.7 INVAZIVNE TUJERODNE RASTLINE
Invazivne tujerodne vrste rastlin in živali so tujerodne vrste, katerih ustalitev in širjenje ogroža biotsko raznovrstnost, torej ekosisteme, habitate ali vrste in/ali zdravje ljudi in gospodarstvo. Ljudje so s svojim ravnanjem hote ali nehote te vrste razširili v Sloveniji.
Najpogosteje rastejo ob cestah, železnicah, gradbiščih, zapuščenih vrtovih in njivah ter ob rekah in potokih (MOP, 2019). Invazivna tujerodna rastlina se v novem okolju ustali in širi do mere, da spremeni strukturo ekosistema. Nekatere invazivne tujerodne rastline se prilagodijo v tej meri, da ogrozijo obstoj domorodnih vrst (Jogan in sod., 2012). V 19.
stoletju je število tujerodnih vrst začelo naraščati. To je povezano z izmenjavo dobrin, kar pomeni, da je glavni krivec človek (Jogan in sod., 2012). Tujerodne invazivne vrste, ki so opisane v naši raziskavi, so zelo razširjene po celi državi.
2.7.1 Veliki pajesen (Ailanthus altissima [Mill.] Swingle)
Ta drevesna vrsta je zelo invazivna. V začetku so jo sadili kot okrasno rastlino in za senco.
Izvira iz severnih in vzhodnih delov Kitajske.. Najpogosteje se pojavlja v nižinskih delih osrednje in zahodne Slovenije, predvsem na Primorskem (MOP, 2019). Ima visok invazivni potencial in lahko zamenja domorodne rastline v naravi. Veliki pajesen je hitrorastoče dvodomno listopadno drevo. Cveti v maju in juniju, dozoreva pa septembra.
Razmnožuje se s semenom ali s podzemnimi poganjki, ki aktivno odganjajo v primeru poškodbe ali ko drevo požagamo (Krajšek Strgulc in sod., 2016).
Slika 5: Nabiranje listov velikega pajesena ob štadionu ŽAK v Ljubljani (foto: S. Trdan, 2022).
2.7.2 Navadna amorfa (Amorpha fruticosa L.)
Navadna amorfa je izvorno iz Severne Amerike. V Evropi se je prvič uporabljala kot okrasna rastlina in kot medonosna rastlina (Invazivke.si, 2022). Amorfa pripada družini metuljnic (Fabaceae). Raste kot grm višine od 1 do 2 metra, pozimi mu listi odpadejo. Listi zrastejo od 15 do 30 cm v dolžino. Cveti maja in junija, dozoreva pa julija in avgusta.
Razmnožuje se lahko s podzemnimi poganjki in spolno s semeni (Krajšek Strgulc in sod., 2016). Uspeva v senčnih do polsenčnih habitatih, ob rekah, gozdovih in ruderalnih rastiščih na nižje ležečih območjih, prav tako jo lahko opazimo v vrtovih in parkih (Invazivke.si, 2022). Pogosta je tudi ob cestah, na opuščenih travnikih, kjer je veliko vlage in na ostalih vlažnih območjih. Predvsem pogosta je v nižjih predelih Slovenije in se vztrajno širi na ostala območja, k čemur pa domnevno veliko pripomorejo čebelarji (Invazivke.si, 2022).
Slika 6: Navadna amorfa ob Gramozni jami na Žalah (foto: S. Trdan, 2022)
2.7.3 Kanadska zlata rozga (Solidago canadensis L.)
Kanadska zlata rozga je izvorno iz Severne Amerike. V Evropo je bila vnesena konec 17.
stoletja (MOP, 2019). Spada v družino nebinovk (Asteraceae). Je zelnata trajnica z olistanim steblom, visoka do 2 m. Podobna je orjaški zlati rozgi. Listi vsebujejo različne bioaktivne snovi, ki delujejo antioksidativno, protivnetno in antimikrobno (Denga in sod., 2015). Razvija se od spomladi do jeseni, najbolj opazna pa je avgusta, ko zacveti. Za čebelarje ima veliki pomen. Najbolj pogosto jo najdemo ob cestah, železnicah, ruderalnih mestih, zapuščenih njivah, gozdnih robovih in rečnih nabrežinah (MOP, 2019).
Prepovedana je prodaja in sajenje kanadske zlate rozge v okrasne namene (MOP, 2019).
Razmnožuje se semenom, ob vetrovnih dneh lahko tudi na daljše razdalje.
Slika 7: Kanadska zlata rozga ob Gramozni jami na Žalah (foto: S. Trdan, 2022)
2.7.4Octovec (Rhus typhina L)
Octovec raste kot manjše listopadno drevo ali veliki listopadni grm, višine od 5 do 7 metrov. Izvira iz Severne Amerike. Cvetovi octovca so rumenkasto zeleni, združeni v socvetja. Octovec cveti junija in julija. Iz cvetov se tvorijo temno rdeči plodovi, obloženimi z dlakami, ki prezimijo. Seme dozori avgusta ali septembra, medtem ko je kalivost semen precej slaba. Raste v kamnitih in suhih tleh, razrašča se ob cestah, pojavlja se tudi kot okrasno drevo. Octovec najlažje nadzorujemo z rednim odstranjevanjem novih poganjkov (Krajšek Strgulc in sod., 2016).
Slika 8: Octovec v bližini štadionu ŽAK v Ljubljani (foto: S. Trdan, 2022)
3 MATERIAL IN METODE 3.1 MATERIALI
Poskus je potekal v Laboratoriju za entomologijo fitomedicinskega dela Katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo Biotehniške fakultete. Poskus je potekal v steklenih erlenmajericah s prostornino 60 ml, ki so bile napolnjene s po 30 g pšenice. Na ta način smo imeli v istem obravnavanju 9 erlenmajeric (ponovitev) ali 270 g pšenice. Erlenmajerice smo nastavili v gojitvenih komorah pri določeni temperaturi, relativni zračni vlagi in v temi (Slika 9). Za potrebe poskusa smo uporabili zrnje pšenice (Triticum aestivum L. var. aestivum), sorte 'Olimpija' (dobavitelj:
Semenarna Ljubljana).
Slika 9: Gojitvena komora in erlenmajerice v poskusu (foto: Bohinc, 2022)
V poskusu smo uporabili 2–4 tedne stare odrasle osebke riževega žužka (Sitophilus oryzae), ki smo jih pridobili z Inštituta za pesticide i zaštitu životne sredine v Beogradu (Srbija) in jih namnoževali v laboratorijskih razmerah pri sobni temperaturi (22 ± 2 °C).
Uporabili smo še lesni pepel navadne smreke (Picea abies [L.] Karsten), pridobljen v domačem kurišču, in diatomejsko zemljo (pripravek SilicoSec®).
Preučevali smo insekticidno delovanje prahov štirih različnih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, in sicer: 1) navadne amorfe (Amorpha fruticosa), 2) velikega pajesena (Ailanthus altissima), 3) kanadske zlate rozge (Solidago canadensis) in 4) octovca (Rhus typhina). Listi tujerodnih rastlin so bili nabrani na območju Ljubljane. Rastlinski material smo posušili na prostem v senci (Slika 10) in ga nato suhega zmleli po treh tednih.
Slika 10: Sušenje tujerodnih invazivnih rastlin v strojni lopi na Odd. za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani (foto: S. Trdan, 2022).
Za potrebe štetja hroščev v poskusu smo uporabili čopič, pisalo, protokole za vpisovanje rezultatov in večje steklene petrijevke (premer 150 mm) za lažje ugotavljanje smrtnosti žuželk.
Slika 11: Ugotavljanje smrtnosti hroščev riževega žužka (foto: Bohinc, 2022)
