UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Domen Ložar
Vloga milic pri zagotavljanju in ogrožanju miru Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Domen Ložar
Mentor: prof. dr. Iztok Prezelj
Vloga milic pri zagotavljanju in ogrožanju miru Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Vloga milic pri zagotavljanju in ogrožanju miru
Zadnjih nekaj desetletij se večina držav sveta sooča s problemom šibke državotvornosti in izgube monopola nad silo, kar izkoristijo nedržavni akterji, med katere uvrščamo tudi milice. Ker milice pridobivajo pri vprašanju zagotavljanja varnosti, sem se v tej diplomski nalogi lotil njihovega pomena. Delo je razdeljena v tri dele: v prvem delu sem se lotil vprašanja definicije in značilnosti milic, v drugem delu sem ugotavljal razloge za nastanek milic in njihov odnos do države ter obravnaval dinamiko milic, od njenega nastanka, rekrutov, vpliv na konflikt, nasilje nad civilisti, pa vse do povojne dinamike. V tretjem delu sem bolj podrobno obravnaval delovanje milice v Afganistanu, Mehiki, Indoneziji in Libiji. Ugotovitve so bile, da milice nastanjajo predvsem v šibkih državah, ki nimajo monopola nad uporabo sile. Milice so državi lahko koristne v boju proti nasprotnikom države, vendar če postanejo premočne, bodo začele spodkopavati njeno avtoriteto.
Milice so dokaj koristne v boju proti gverilcem in upornikom, saj poznajo lokalno okolje in njene prebivalce. Države se dostikrat zanašajo na milice z namenom okrepitve svoje avtoritete v redko poseljenih in težko dostopnih krajih, ki jih oblasti varnostno težko pokrivajo.
Ključne besede: Milice, propadle države, nedržavni akterji, varnost, stabilnost.
The role of militias in ensuring and threatening peace
In the last few decades, most countries of the world are facing the problem of weak statehood and the loss of a monopoly on violence, which is being exploited by non-state actors, including the militia. As militias are becoming increasingly important in the security environment, in this thesis I have addressed the issue of their influence on this environment. This thesis is divided into three parts: in the first part I addressed the definition and characteristics of militias, in the second part I identified the reasons for the emergence of militias and their relationship with the state and discussed the dynamics of militias, its origin, recruits, impact on conflict, violence against civilians, and the post-war dynamics. In the third part, I discussed in more detail the activities of the militia in Afghanistan, Mexico, Indonesia and Libya. The findings were that militias emerge mainly in weak countries that do not have a monopoly on the use of force. Militias can be useful to the state in fighting the state’s opponents, but if they become too powerful, they will begin to undermine its authority. Militias are quite useful in the fight against guerrillas and rebels, as they know the local environment and its inhabitants. States often rely on militias to project their authority in sparsely populated and hard-to-reach places that are difficult for the authorities to cover.
Key words: Militias, failed states, non-state actors, security, stability.
4
Kazalo
Seznam kratic ... 6
1 Uvod ... 7
1.1 Raziskovalni cilji ... 7
1.2 Raziskovalni vprašanji ... 8
1.3 Metodologija oz. metode preučevanja ... 8
1.4 Raziskovalne omejitve ... 8
2 Terminologija milic ... 9
2.1 Milica ... 9
2.2 Lastnosti milic ... 11
3 Sodobni pogled na milice: grožnja ali prispevek k varnosti? ... 13
3.1 Milice v vzponu? ... 13
3.1.1 Zaton držav ... 14
3.1.2 Četrta (4.) generacija vojskovanja ... 16
3.2 Odnos med državo in milicam ... 18
3.3 Milice kot varnostna grožnja? ... 20
3.3.1 Nastanek milic ... 20
3.3.2 Rekrutiranja in kvaliteta miličnikov ... 20
3.3.3 Dolžina in stopnjevanje konflikta ... 21
3.3.4 Nasilje nad populacijo ... 22
3.3.5 Povojna dinamika ... 22
4 Milice v praksi: analiza primerov ... 24
4.1 Afganistan (1980−1992) ... 24
4.2 Mehika (Guerrera in Michoaćana, 2013−2016) ... 26
5
4.3 Indonezija in Timur (1965−1999) ... 30
4.4 Libija (Tripoli, 2011−julij 2014) ... 31
5 Zaključek ... 33
6 Viri ... 36
6
Seznam kratic
SSKJ Slovar slovenskega knjižnega
jezika
DIIS Danish institute for
international studies
Danski inštitut za mednarodne študije
KHAD Khadamat-e Aetla-at-e
Dawlati
Državna obveščevalna agencija (Afganistana)
PDPA Peoples Democratic Party of
Afghanistan
Ljudska demokratična stranka Afganistana
EZLN Ejercito Zapatista de
Liberacion Nacional
Vojaka nacionalne osvoboditve Zapatista
APODETI Associação Popular
Democratia Timorense
Timorska ljudska demokratska združba
PFG Petroleum Facilities Guard Straža naftnih objektov
7
1 Uvod
Septembra 2018 je slovensko javnost šokirala objava posnetkov in fotografij, na katerem oboroženi1,uniformirani in zamaskirani pripadniki tako imenovane »Štajerske varde«, pod vodstvom političnega aktivista Andreja Šiška, stojijo v vojaški formaciji. Kmalu zatem je ta skupina začela opravljati nadzor na slovensko-hrvaški meji z namenom odvračanja ilegalnih migrantov, ki so prihajali z juga. Tako doma kot v tujini so mediji začeli množično poročati o tej oboroženi skupini, ki naj bi opravljala naloge države, čeprav ne pripada nobeni državni instituciji (Pahor zaskrbljen zaradi obstoja oborožene skupine: To je popolnoma nesprejemljivo, 2018;
Slovenia politicians masked militia sparks alarm, 2018).
V slovenskih medijih se je Vardo pogosto identificiralo kot »paravojaško skupino/enoto« (Iztok Prezelj: »Šišovi« stražarji iz štajerske »goše« so paravojaška enota, 2018), medtem, ko so tuji mediji to skupino imenovali tudi kot »militia« (Slovenia politicians masked militia sparks alarm, 2018)(oz. po slovensko »milica«). V slovenskem prostoru se izraz »milica« oz. »milice« ne uporabljamo več prav pogosto, saj so se tako imenovali policisti v bivši državi Jugoslaviji. Ko pa se jih omenja, pa navadno pomislimo na islamske teroriste, upornike na Bližnjem vzhodu ali na oborožene civiliste v podsaharski Afriki, ki so se razvile kot posledica mnogih nerešljivih konfliktov in zloglasnih zločinov nad civilnim prebivalstvom. Vendar kaj v resnici so milice, zakaj nastanejo in kaj počnejo? Ali so razlog za konflikte ali le njena posledica? To so nekatera od vprašanj, na katera bom odgovarjal v tej nalogi.
1.1 Raziskovalni cilji
Namen te diplomske naloge je preučiti vpliv in vlogo milic na varnost in stabilnost med in po konfliktu. Posvetil se bom predvsem vprašanju, ali milice prispevajo k zagotavljanju miru in varnosti, ali so morda celo razlog za konflikte, stopnjevanje napetosti, množične zločine in ovira pri zagotavljanju stabilnosti, ali je smiselno milice integrirati v sistem državne varnosti in obrambe ter kakšno vlogo bi igrale v tem sistemu. V prvem delu (2. poglavje) naloge bom opredelil kaj
1 Nekateri vidno s sekirami in puškami (najverjetneje replikami), drugi brez orožja
8
milice so in predstavil temeljne lastnosti milic. V drugem delu (3. poglavje) bom identificiral razloge za nastanek milic in predstavil proces njihovega oblikovanja in njihovo vlogo v varnostnem okolju. Analiziral bom odnos med milicami in državo, primerjal stopnjo nasilja med milicami in redno vojsko ter odnos med njimi in državo. Zanima me tudi vpliv milic v pokonfliktem obdobju.
V tretjem delu (4. poglavje) bom analiziral delovanje milic v štirih izbranih državah: Mehiki, Libiji, Afganistanu in Indoneziji. Diplomsko delo zaključim s sklepom (5. poglavje).
1.2 Raziskovalni vprašanji
RV1: Kakšno vlogo imajo milice v varnostnem okolju?
RV2: Ali bi bilo smiselno integrirati milice v državne varnostne sisteme in kakšno vlogo bi lahko imele?
1.3 Metodologija oz. metode preučevanja
V diplomskem delu sem uporabil metodo analize primarnih in sekundarnih virov (znanstvene članke, knjige …). Pri tem se bom opiral predvsem na spletne vire in knjige/članke v digitalni obliki, najpogosteje v angleškem jeziku.
V nalogi sem uporabil metodo študije primera, ki je aplicirana na štiri primere držav. Te primere držav in njihovih milic sem izbral na podlagi virov, ki podrobno opisujejo njihovo delovanje, organizacijo in vpliv na varnostno okolje, skozi določeno obdobje in regiji ali državi. Pri njih sem iskal njihov vpliv milic pri zagotavljanju ali ogrožanju varnosti in stabilnosti države ali regije, odnos med milicami in državo in nadzor nad njimi, učinkovitost milic v svojem delovanju, itd.
1.4 Raziskovalne omejitve
Največji problem pri pisanju je bil, da je velika večina virov in znanstvenih člankov, ki se ukvarjajo s problematiko milic, usmerjena v preučevanje provladnih milic. Ker so predmet moje analize tako provladne kot neodvisne milice, je pomanjkanje primernih virov o neodvisnih milicah vsekakor vplivalo na moje raziskovalno delo.
9
2 Terminologija milic
2.1 Milica
Prvo vprašanje v tej nalogi je, kaj so milice. Na prvi pogled je vprašanje morda enostavno, vendar ob podrobnem pogledu vidimo, da že samo definiranje ni enostavno, saj ni enotne razlage. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) milice definira takole (Milica, b.d):
»mílica: tudi milíca-e ž (ȋ; ȋ):
1. uprava javne varnosti: obvestiti milico / godba milice / postaja milice organ, ki opravlja zadeve javne varnosti v občini; postaja prometne milice enota uprave javne varnosti, ki nadzoruje in ureja cestni promet // zadržati koga na milici // pog. miličniki: milica je prišla ponj; brž so poklicali milico
2. v nekaterih državah vojaške enote, ki se organizirajo ob posebnih prilikah, zlasti v vojni: milica je bila za boj slabo pripravljena / general fašistične milice (Milica, b.d)«
Prva definicija ni uporabna za mojo analizo, saj je ta »milica« mišljena kot predhodnica današnje policije. Ta milica je obstajala med letoma 1945 in 1991, katere glavna naloga je bila ohranjanje javnega reda in miru, torej naloge, ki jih opravlja današnja policija (Zgodovina slovenske policije – od orožnika do policista, b.d.). Za nas je pomembna druga definicija. Ta definicija pravi, da je milica »vojaška enota, ki se organizira ob posebnih prilikah, zlasti v vojni«. Težava te definicije je, da je zelo kratka in dovolj jedrnata, kajti marsikatera vojaška ali paravojaška organizacija se lahko organizira ob posebnih prilikah, kot je na primer naborniška vojska, ki ni profesionalna (poklicna) vojska. Sestavljena je iz vpoklicanih civilistov in je del vojaške organizacije, ki je podrejena državnim institucijam (Conscription, b.d.). Milica, kot jo mi razumemo, ni neposredno podrejena državnim institucijam in se ji lahko celo upira. Pod enako definicijo bi lahko spadala tudi najemniška vojska ali plačanci, ki načeloma delujejo profesionalno (dobro trenirani in opremljeni), lahko se vojskujejo za tujo državo in svoje delo opravljajo prvotno za namen zaslužka (McFate, 2019, str. 99−112), z razliko od milic, ki jih obravnavamo kot neprofesionalno vojaško silo, ki se borijo zaradi različnih razlogov (samozaščita, separatizem, politični ali etnični konflikti, itd.). Podobno, a bolj obširno definicijo navaja Gebhar (2010) iz Oxford Public International Law,
10
ki milico definira kot: »Milica je vojaška ali paravojaška enota ali skupina, ki ni sestavljena iz profesionalnih vojakov, ampak iz navadnih državljanov, ki so usposobljeni za vojaško dolžnost v nujni situaciji ali v kot rezerve sile za podporo regularnim silam. Milice običajno niso del običajnih vojaških sil, vendar lahko opravljajo dopolnilno vlogo« (Gebhar, 2010, str. 2). Podobno kakor zgornja definicija ima tudi ta svoje probleme, saj razume milico kot podporo profesionalni vojski, torej da je milica del državnega inštrumenta, s čimer pa se nekateri avtorji, kot na primer Jentzsch, Kalyvas in Schubiger (2015), ne strinjajo. Po njihovem mnenju so milice lahko inštrument države, vendar pogosto sodelujejo z državo delno ali v celoti neodvisno od nje. Milice namreč razumejo kot »oboroženo skupino, ki lahko deluje skupaj z državnimi varnostnimi silami ali pa delujejo neodvisno od države, s ciljem zaščite lokalnega prebivalstva pred uporniškimi zahtevami ali odvzem in doseganje njihove zvestobe in kolaboracije« (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str 756).
Ta in vse ostale zgornje definicije, ki sem jih navedel, imajo eno skupno lastnost, ta je, da delujejo v sodelovanju z državo, kar pomeni, da bi jih lahko uvrstili v t. i. »provladne milice«, saj spolnjujejo naslednje kriterije: (1.) ustvari ali sponzorira jih država, (2.) niso del običajne državne vojske, (3.) so oborožene in (4.) imajo neko stopnjo organiziranosti (Carey, Mitchell in Lowe, 2012, str. 250).
Vendar bi bilo naivno verjeti, da obstajajo le milice, ki podpirajo državo in njene institucije. Ravno nasprotno, obstajajo milice, ki se pasivno ali celo aktivno upirajo državnim oblastem iz različnih razlogov, kot so politično-ideološki spori, separatizem, etnični konflikti, itd. Zato zgornje definicije niso ravno najbolj primerne za opis milic, ki so preučevane v tej raziskovalni nalogi. Za ta namen sem napisal lastno definiciji, ki se glasi:
Milice so paravojaške, neprofesionalne skupine, ki jo sestavljajo oboroženi civilisti, ki ne spadajo v stalno sestavo državnih oboroženih sil in načeloma delujejo v svojem lokalnem okolju. Milice lahko delujejo z uradno priznano državo, proti njej ali vzporedno s njo.
Če razčlenim svojo definicijo: v prvem odstavku sem določil lastnosti milic, ki jih razlikuje od ostalih oboroženih organizacij. Lastnost milic je v tem, da jo sestavljajo civilisti, ki so oboroženi in nimajo uradne vojaške tradicije, strukture in (običajno) usposabljanja, rekrutirani so iz lokalnega prebivalstva in običajno delujejo na svojem domačem območju in uradno ne spadajo pod avtoriteto, organizacijo in uniformiranost mednarodno priznane države oz. vladne oblasti. V drugem odstavku sem opredelil razmerje med milicami in državo ter določil, da milice spadajo v tri kategorije:
11
provladne milice, protivladne milice in neodvisne milice. Provladne milice so milice, ki jih je uradna oblast ustvarila ali jih vsaj podpira tako materialno kot legitimno. Te milice opravljajo naloge, ki jih določa uradna oblast. Protivladne milice so uporniške skupine, ki so popolno nasprotje od provladnih milic. Cilj teh milic je, da se aktivno borijo proti uradni oblasti z namenom, da bi jo nadomestile s svojo oblastjo. Obe vrsti milic običajno nastaneta v času državljanskih vojn ali politične nestabilnosti. Zadnja vrsta pa so neodvisne milice, ki so bile ustvarjene spontano, brez državnega priznanja in delujejo neodvisno od nje. Razlika med neodvisnimi in protivladnimi milicami je v tem, da imajo neodvisne milice lahko iste interese kot uradna oblast (obramba pred uporniki), morda celo skupaj sodelujejo, niso ji pa podrejeni.
Za potrebe lastne analize je potrebno razmejiti milice in podobne (para)vojaške organizacije. Če primerjamo milice in profesionalne vojake, lahko ugotovimo, da je profesionalna vojska definirana kot »stalna vojska plačanih vojakov, ki jo vzdržuje država (Standing army, b.d.)«. Profesionalna vojska je (kakor že pravi ime) profesionalna, medtem ko milice niso, poklicni vojaki so zagotovo plačani in je vojaška služba njihov poklic, medtem ko so nekateri miličniki plačani, drugi niso.
Primerjava naborniške vojske (rezervistov) in milic pokaže, da jim je skupno to, da v vseh delujejo neprofesionalni vojaki. Če miličnikom sploh lahko rečemo vojaki. Razlika je v tem, da naborniki in rezervisti še vedno spadajo pod vojaško organizacijo, ki je podrejena državi, medtem ko za milice to ni nujno. Primerjava s plačanci oz. privatnimi pogodbeniki nam pokaže, da je plačanec vojak, ki je plačan, da se bori za državo ali skupino, katere načeloma ni nujno, da je tudi njen državljan. Razlika med plačancem profesionalnim vojakom je v tem, da je plačanec uradno
»civilist« in se načeloma vojskuje za denar, medtem ko je profesionalni vojak zaprisežen svoji državi (McFate, 2019, str. 99−112). Glavna razlika med plačancem in miličnikom je tudi v tem, da miličniki običajno delujejo v lokalnem okolju, medtem, ko plačanci delujejo globalno.
2.2 Lastnosti milic
Milice se med seboj močno razlikujejo in zato ni možno določiti enotnih lastnosti, ki so vsem milicam enake. Milice delujejo tako v demokracijah kot v avtokracijah, v času miru in v času vojne.
Pojavijo se v državljanskih vojnah, etničnih, verskih, rasnih ali separatističnih uporih, uporih proti okupatorju in simetričnih ter nesimetričnih vojnah. Milice kot oborožena organizacija so lahko relativno majhne ali velike, lahko delujejo lokalno ali so geografsko razpršene. Postanejo lahko
12
profesionalno trenirane s sodobno vojaško opremo (kot na primer kolumbijske paravojaške skupine) ali pa ostanejo formacije iz neprofesionalnih civilistov s slabim orožjem (kakor nigerijske milice, ki se z mačeti, lovskimi puškami in loki ter puščicami bojujejo proti Boku Haram). Rekruti v teh formacijah so lahko prostovoljci, ali pa so prisiljeni v sodelovanje. Lahko ščitijo civiliste ali jih zlorabljajo, kakor med državljansko vojno v Sierra Leone, kjer so se ustanovile Civilne obrambne sile z namenom zaščite prebivalstva, vendar so kmalu začele izvajati nasilje nad njimi (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str 757−758).
13
3 Sodobni pogled na milice: grožnja ali prispevek k varnosti?
3.1 Milice v vzponu?
Vpliv nedržavnih akterjev in milic se je zadnjih nekaj desetletij strmo povečal: med letoma 1981 in 2007 je bilo skupno zabeleženih 332 aktivnih provladnih milic, od tega je tretjina delno uradnih, ostali dve tretjini pa so neuradne provladne milice (Carey, Mitchell in Lowe, 2012, str. 253). Vse te milice naj bi sodelovale v dveh tretjinah državljanskih vojn na strani države od leta 1989 (Stanton, 2015, str. 899), vendar nekateri podatki nakazujejo, da le 43 % milic deluje na konfliktnih območjih, ostalo pa zunaj konfliktnih območij. Od leta 1981 dalje se je število provladnih milic redno povečalo s približno 70 (zabeleženih) provladnih milic na približno 150 v letu 1999, ko je zabeležen vrhunec. Po letu 2003 je število provladnih milic drastično upadlo, vendar kakor priznavajo avtorji študije, je razlog najverjetneje zaradi pomankanja informacij in zaostalih poročil, ki so objavljene nekaj let po začetku delovanja milic. V tem obdobju je bilo največ (uradnih) provladnih milic v Indoneziji (37 milic), Sudanu (21) in na Filipinih (19 provladnimi milicami) (Carey, Mitchell in Lowe, 2012, str. 254).
Kljub temu da so študije na področju milic dokaj sveže, čeprav se je njihovo aktivno preučevanje začelo šele prejšnje desetletje (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015), lahko opazimo, da igrajo vse pomembnejšo vlogo pri nadomeščanju držav na področju (ne)varnosti, kar potrjuje študija Danish institute for international studies (DIIS), ki pravi, da nedržavni akterji v Afriki in globalnemu jugu upravljajo z 80−90 % vseh sporov in lokalnih konfliktov, istočasno pa so nedržavni akterji tudi dostikrat odgovorni za konflikte in nevarno okolje (Hoffmann, K. in Moe, L. W., 2015, str. 7−8).
Države naj bi bili akterji, ker naj bi imele monopol na prisilo, vendar zgornji primeri kažejo, da temu ni povsod tako. Dovolj jasno sliko nam pokaže Fragile states index, kjer vidimo, da je več kot polovica svetovnih držav krhkih (ang. fragile state) ali že propadlih (ang. failed state) (Massner in drugi, 2019). Zato se postavi vprašanje, kako je prišlo do tega, da nedržavni akterji v določenih okoliščinah nadomeščajo države in zakaj države izgubljajo monopol nad silo, kar vodi v porast milic. Odgovor lahko najdemo v teoriji o zatonu držav in s tem povezana nova (4.) generacija vojskovanja.
14 3.1.1 Zaton držav
Idejo, da so sodobne države v zatonu, je v knjigi The Rise and Decline of the State (1999) objavil zgodovinar Martin van Creveld, v kateri je najprej predstavil razvoj skupnosti v plemena, nato v kraljestva, imperije in nazadnje v sodobne države. Vendar smo pri slednji priča tudi njenemu zatonu, ki naj bi se odvijal danes. Po avtorjevem mnenju so se prve sodobne (birokratske) države začele oblikovati v 16. in 17. stoletju (avtor je prelomnico določil na leto 1648 z Vestfalskimi pogodbami) iz dveh razlogov: zmaga monarhov nad cerkvijo, plemstvom in svobodnimi mesti (in s tem monopolizacija uporabo sile) in stoletja vojn (rekonkvista v Španiji, vojna dveh rož v Angliji, francoske verske vojne in tridesetletna vojna), ki so opustošile Evropo in podprle argumente mislecev, kot sta Bodin in Hobbes, da je edini način ohranitve miru le v monopolizaciji in centralizaciji moči v eni osebi – absolutnem vladarju. Obdobje kraljevega absolutizma je trajalo med letoma 1648 in 1789, ko je bila država orodje kraljeve volje s pomočjo birokracije in tiskanja, pošiljanja in hranjenja informacij, razvoja infrastrukture in monopolizacije sile. V tem obdobju so se začele razvijati nove ideje o politiki in vladanju, kjer se je začelo ločevati 'državo' od osebe monarha, kar je vodilo v ljudske revolucije. Francoska revolucija je prinesla razvoj države kot institucije z uveljavitvijo policije in povečanja vojaških sil s naborniškim popolnjevanjem, bolj učinkovitim davčnim in finančnim sistemom in večjo birokracijo. Vse to je pripeljalo do idealizacije držav, kar pa je kmalu začelo propadati z začetkom totalnih vojn in množičnega uničenja v obeh svetovnih vojnah (van Creveld, 1999).
Države so po letu 1945 dosegle vrhunec, vendar naj bi začele izgubljati svojo relevantnost po letu 1970. Van Creveld je za zaton okrivil štiri večje trende (van Creveld, 1999):
1. Izguba monopola nad silo: Mnoge države (predvsem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki) se soočajo z notranjimi konflikti, ki nastanejo zaradi etičnih, verskih, politično-ideoloških konfliktov in/ali zaradi kartelov. To vodi v porast moči nevladnih akterjev, ki so bili v obdobju po Vestfalskimi pogodbami zatirani, saj so s tem države ohranjale monopol nad vojaško silo. Temu sedaj ni več tako. Konflikte sedaj lahko izvajajo nedržavni akterji, ki se lahko organizirajo in konflikt izvajajo znotraj neke države ali celo globalno. To jim sedaj omogoča razvoj nove transportne in komunikacijske tehnologije, s katero je dosti enostavnejše zgraditi globalne povezave in s tem povečati vpliv in moč. Povečuje se tudi
15
število zasebnih varnostnih podjetij v katerih se zaposluje vse več ljudi (npr. v Nemčiji je med letoma 1984 in 1996 naraslo število v tem sektorju za 300 % (van Creveld, 1999; str.
404). Vedno več varnostnih nalog države nalagajo zunanjim izvajalcem varnosti (npr.
privatna vojaška podjetja), saj same vse težje zagotavljajo varnost zaradi političnih in finančnih razlogov.
2. Globalizacija: Globalizacija je močno povezana z novimi komunikacijskimi in transportnimi tehnologijami. Te tehnologije so naredile naš planet dosti manjši, saj lahko komuniciramo z ljudmi na drugem koncu sveta skoraj brez časovne omejitve, ter potujemo tako hitro, da smo na drugem koncu sveta v manj kot nekaj dneh, kar je bilo pred stoletjem še nedoumljivo. Poleg ljudi prehajajo meje tudi dobrine, storitve, ideje, znanje in kapital.
Mednarodna podjetja in korporacije delujejo po celem svetu in jih je nemogoče nadzorovati, saj si ne lastijo suverenega ozemlja in so zato mobilna. Ideje se po medijih in spletu širijo hitro in jih je težko zatreti. Ljudje lahko lažje komunicirajo in koordinirajo svoje delovanje. Na kratko povedano: države vedno bolj izgubljajo monopol nad pretokom informacij ter pretokom kapitala in ljudi.
3. Umik socialne države: Politične vodje so danes vse bolj odvisne od tega, da prebivalstvu zagotavljajo materialne dobrine. V drugi polovici 19. stoletja je nemški kancler Bismarck ustanovil socialno državo z namenom ohranitve miru in zatiranjem revolucij. Leta 1917 je Rusko cesarstvo in kasneje Kerenskijeva Rusija padla zaradi komunistične revolucije, saj nista mogli zagotavljati materialnih dobrin svojim državljanom. Države so začele ustanavljati javne programe: javno šolstvo, zdravstvo, invalidski prispevki in prispevki za brezposelne, pokojnine, infrastruktura, itd. S tem so si države večale vpliv, obenem pa so si nalagale vse večjo odgovornost, ki jo je vse težje doseči zaradi sprememb v demografiji (hitro staranje populacije), večanja (rigidne) birokracije in vse večjega bremena državnega proračuna in posledično rasti javnega dolga držav. Obljuba, da bo država reševala vse probleme, je postaja vse manj realna, kar se vidi v zmanjšanju zaupanja v državne institucije. Istočasno pa prihaja do vse večje privatizacije institucij (privatno šolstvo, zdravstvo ...) surovin in storitev, ki nadomeščajo države.
16
4. Grožnja jedrskega orožja: Jedrsko orožje je vojskovanje obrnilo na glavo. Ne samo, da v trenutku lahko izbrišeš mesto, spremenil se je sam pomen vojske, ko Clausewitzeva teorija vojne ne deluje več, kot bi morala. Po Clausewitzu je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, kjer naj bi države z vojaško silo vsilile ali vsaj branile svoje interese. Z jedrskim orožjem se je vojna spremenila v samomor, kjer naj bi se velike sile v primeru vojne izmenjale jedrske izstrelke, s tem uničile nasprotnika, uničile bi pa tudi sebe. Zraven bi pa lahko uničile tudi druge države, ki bi potemtakem postale kolateralna škoda jedrske moči in njenih posledic. Nova realnost je prisilila države, da se izognejo neposrednemu spopadu in se lotijo drugih oblik nekonvencionalnega vojskovanja (kibernetsko, hibridno in psihološko vojskovanje, materialna in strokovna podpora prijateljskim režimom ali uporniškim skupinam, izvajanje tajnih operacij, najemanje privatnih vojska …). S tem so se velike vojske skrčile, saj so izgubile svoj prvotni namen. Moč vojske je v preteklosti izkazovala moč vladarja in države. Poleg tega je vsaka vojaška operacija postala močno regulirana s strani mednarodne skupnosti, ki močno obsoja kakršnokoli uporabo sile za politične namene, pridobivanja ozemlja ali vojaško intervencijo. Zato so ta varnostni vakum prevzele nedržavni akterji, ki niso zavezani enakim omejitvam kakor so legitimne države (van Creveld, 1999, str. 336−414).
Seveda se ne strinjajo vsi z van Creveldom. Richard Oehling ni prepričan, da so vse države v zatonu in da bi se le ta zgodil še v tem stoletju. Meni namreč, da je Creveldovo stališče preveč evropocentristično in da je še prezgodaj, da bi lahko rekli, da se te spremembe zaključene (Oehling, 2000). Ne glede na to, ali se strinjamo s Creveldom ali ne, pa se ne moremo izogniti dejstvu, da se je po koncu 2. svetovne vojne bistveno spremenil način vojskovanja.
3.1.2 Četrta (4.) generacija vojskovanja
Koncept 4. generacije (sodobnega) vojskovanja je razvil vojaški teoretik William S. Lind in teorijo prvič predstavil leta 1989 v reviji Marine Corps Gazette. Kakor Van Creveld je tudi Lind določil prelomnico sodobnega vojskovanja na leto 1648 z Vestfalskimi pogodbami, ko so države monopolizirale vojno s prepovedjo uporabe zasebnih vojsk in z ustanovitvijo stalne vojske pod nadzorom vladarja. S tem se je začela 1. generacija sodobnega vojskovanja (1648−1860), kjer je
17
prišlo do velikih reform v vojaški kulturi, ki so se ohranile še danes: uniforme, salutiranje, vojaška disciplina, standardizirana hierarhija, itd. V tem obdobju je vojskovanje potekalo v tesnih formacijah s centraliziranim »top-down« poveljevanjem, vendar se je ta sistem začel podirati v drugi polovici 19. stoletja, ko so novi izumi v vojaški tehnologiji (zadnjače zamenjajo prednjače, kar pripomore k hitrejšem streljanju, cevi pušk in topov se ožlebi in s tem poveča natančnost in razdaljo, eksplozivne topolske granate, mitraljezi …) prisilili vojske k spremembi taktik na bojišču (razpršitev enot, uporaba kritij in zaklonišč …). Te spremembe so prinesle velik razdor med tradicionalno kulturo vojakov ter neredom in kaosom na bojišču, zato so vojske spremenile doktrine bojevanja. Tako se je med in po 1. svetovni vojni razvila 2. generacija vojskovanja (znana tudi kot »vojna izčrpavanja«), ki je ohranila strogo disciplino 1. generacije, dodala pa je potrebo po masovni uporabi ognjene moči, kjer zmaga tisti, ki ubije in uniči več opreme nasprotnikov. Ta doktrina je bila zelo rigidna, saj je zahtevala natančno sinhroniziranost med enotami, kjer je pomembnejša ubogljivost kakor samoiniciativa. Disciplina je bila vsiljena z vrha. Ta doktrina je bila kmalu povožena med 2. svetovno vojno, ko so Nemci razvili 3. generacijo, znano tudi kot
»manevrsko vojskovanje«. Za razliko od prejšnje generacije, ki je temeljila na motu: »najdi in uniči«, je nova generacija temeljila na »obvozi in zruši«. Pri tem vojskovanju je bila ključna hitrost, ne ognjena moč, iniciativa je zelo cenjena in samodisciplina je nadomestila vsiljeno disciplino z vrha (Lind, 2004).
Vse se spremeni s prihodom 4. generacije vojskovanja, saj za razliko od prejšnjih treh generacij tu sodelujejo tudi nedržavni akterji. Države izgubijo Vestfalski monopol in se vojskujejo proti nasprotniku, ki ne nosi uniforme in se zlije v populacijo. Nedržavni akterji konkurirajo z državami.
Pri tem vojskovanju ne najdemo strateških pozicij, ki jih je potrebno zavzeti ali nasprotnikovih utrdb, ki jih je potrebno uničiti. V tej vojni zmagovalec ne bo vedno tisti, ki ima boljše orožje, več vojakov in več surovin, ampak tisti, ki ima več politične volje in podpore. To je tisto kar so se Američani naučili v Vietnamu in Iraku ali Sovjeti v Afganistanu. Razlika med civilistom in vojakom ni več jasna. Struktura poveljevanja je pri nedržavnih akterjih močno decentralizirana.
Državne meje so postale nerelevantne. Cilj uničenja nasprotnika je lahko na dolgi rok kontra produktiven, če je kolateralna škoda prevelika (predvsem mrtvi civilisti). Boji ne potekajo samo na bojišču, ampak tudi v medijih in na spletu, kjer obe strani želita legitimirati svoj razlog za boj, spodbuditi rekrutiranje in moralo na svoji strani in demoralizirati nasprotnika in njegovo populacijo.( Lind, 2004, str. 13−16; Lind in Thiele, 2015, str. 11−35 ).
18 3.2 Odnos med državo in milicam
Odnos držav do milic lahko razdelimo v štiri kategorije: zatiranje, zajezitev, sodelovanje in vključevanje.
1. Zatiranje: Je strategija, kjer država uporablja silo za zatiranje milic in njenih podpornikov do te mere, da se jih uniči ali prisili k predaji. Pri kampanji zatiranja zoper osumljene člane ali podpornike se uporablja sredstva, kot so nadzor nad veliko količino populacije, razseljevanje, uporaba ubojne sile in javna obsodba teh skupin. Raven uporabe nasilja je od primera do primera lahko zelo različna, vendar je vsem skupna karakteristika velikega vlaganja države k uničenju teh skupin (Staniland, 2015; str. 773).
2. Zajezitev: Je oblika zatiranja, kjer je uporabljena manjšo uporabo sile, ki je aktivirana le v primeru, če skupine presežejo politično mejo sprejemljivega delovanja. V primerjavi z zatiranjem se pri zajezitvi uporablja dosti manj nasilja in oboroženih enot, vendar se zatiranje še vedno izvaja. Države se pogosto odločajo, da ne uničijo voditeljstva skupin v strahu, da bi to dejanje zaostrilo odnose in privedlo do nasilja, zato varnostne sile pogosto delujejo le kot stabilizacijska sila in ohranjajo mir, kljub temu da milice še vedno obstajajo.
Vlade pogosto tehtajo med uporabo sile in ceno zatiranja z namenom, da se ohrani politična stabilnost. Zajezitev se pogosto uporablja v območju z nizko stopnjo nemirov, kot so manjše politično nasilje, tolpe ali samoobrambne milice, kjer bodo varnostne sile izvajale le omejen pristop, dokler ne bo prišlo do hujšega izbruha nasilja (Staniland, 2015; str. 774).
3. Sodelovanje: Tu države in milice sodelujejo. Sodelovanje je lahko pasivno, kjer države ne zatirajo milic, lahko pa aktivno, kjer države milicam zagotovijo opremo, orožje in usposabljanje. Milice delujejo kot organizirana politična entiteta, ki se politično ne sovpade z vlado, vendar uporaba nasilja ni uperjana proti njej. Sodelovanje je navadno kratkoročno, saj po navadi nastane takrat, ko se milice in država borita proti skupnemu sovražniku. Po porazu nasprotnika se odnos lahko spremeni v zatiranje, če je obstoj milic potencialna grožnja vladi. Lahko se jih vključi v državni varnostni sistem ali pa ta dva akterja razvijeta dolgoročna pravila sodelovanja. Grožnja za države je v tem, da bodo milice v tem odnosu postale premočne in bodo spodkopale državno oblast, na drugi strani je grožnja za milice v
19
tem, da bo država odvzela avtonomijo milicam z nadzorom in odvisnostjo (Staniland, 2015;
str. 774−775).
4. Vključevanje: To je proces, kjer se milice demobilizira v varnostni sistem. Tu države izničijo milice z integracijo in ne z uničenjem. To je strategija mirovnih pogovorih v primeru upornikov ali demobilizacija in tranzicija v primeru provladnih milic. Vključevanje milic lahko poteka v dve smeri: popolna razorožitev in tranzicija iz nasilnega v miroljubno delovanje ali ohranitev oboroženosti, vendar postane del državnih varnostnih/vojaških sil (Staniland, 2015; str. 775).
V primeru, da milice sodelujejo z državo, so navadno uporabljene za naslednje namene (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015:
1 Proti-uporniško delovanje: poznavanje lokalnega okolja, terena in prebivalcev omogoča boljše zbiranje podatkov in prepoznavanje groženj. Kolonialne in okupacijske sile so se zato pogosto zanašale na lokalne kolaboratorske milice
2 Podpora državnim silam: podpora regularnim silam, še posebej, ko so te šibke in same ne zmorejo opravljati dela.
3 Izvajanje nasilja nad civilisti: Šibke demokracije in prejemnice mednarodne finančne pomoči se zanašajo na milice, da opravijo »umazano delo« z namenom, da država prejemnica lahko zanika odgovornost za storjene zločine.
4 Zaščita proti prevratu: Avtokratski režimi lahko ustanovijo milice zveste režimu, ki bi delovala kot zaščita pred vojaškimi ali državnimi udari (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015; str. 759).
Vendar sodelovanje z državo še ne pomeni, da ima država popoln nadzor nad milicami. Milice so do neke mere še vedno avtonomne in lahko skozi čas ali dogodke spremenijo svoj odnos do države (in obratno) (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015).
20 3.3 Milice kot varnostna grožnja?
3.3.1 Nastanek milic
Razlogov, zakaj milice nastajajo, je več: obramba države ali režima pred zunanjimi in notranjimi sovražniki, samoobramba pred agresorji, obramba in upor pred državo, boj za politično prevlado, itd. Glede nastanka milic med državljansko vojno je znano, da običajno nastanejo takrat, ko vojna že poteka, kar se razlikuje od uporniških organizacij, ki svoje borce mobilizirajo pred ali z začetkom spopadov. Pravzaprav obstaja veliko večja možnost, da bodo milice nastale in bile številčno zelo bogate v območjih, ki so bile ali so žrtve nasilja upornikov, kakor v regija, ki se jih konflikt ne dotakne (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str. 762).
Milice lahko nastanejo kot upor proti krivičnim ali celo tiranskim oblastem, kot dokazuje primer etničnih manjšin postkomunističnih držav Evrazije, kjer je študija 261 etničnih manjšin pokazala, da obstaja velika večja možnost nastanka milic tam, kjer so manjšine politično izključene ali zatrte s strani držav (Asal, Early in Schulzke, 2017).
Milice pogosto nastanejo tudi v državah, ki so dokaj šibke. Možnost nastanka neodvisnih milic je velika v razmerah, ko je država šibka, istočasno pa je vpletena v oborožen notranji ali zunanji konflikt. Zaradi šibkosti države ne morejo vzpostaviti in ohraniti monopola nad silo, zato pogosto ta vakuum izkoristijo in zapolnijo nedržavni akterji. Tako neodvisne milice otežujejo delo pri izgradnji držav, saj so šibke države pogosto odvisnostjo do njih, kar otežuje možnost razorožitve močnih milic in ponovni vzpostavitvi vladne moči. Ta problem lahko prepreči mednarodna finančna pomoč in njena pomoč pri umirjanju konfliktov (Aliyev, 2016).
3.3.2 Rekrutiranja in kvaliteta miličnikov
Kakor ugotavljajo že Jentzsch, Kalyvas in Schubiger (2015), je na tem področju malo študij in zato težko razumemo, kdo se pridruži milicam in zakaj. Problem je v tem, da socialno ozadje ni dober napovedovalec, saj slabo napove, kdo je lahko potencialni rekrut (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str. 763).
21
Imamo pa študijo primera rekrutiranja med državljansko vojno v Sierra Leone, kako je rekrutiranje potekalo in kaj je vplivalo na kvaliteto pripadnikov milic (pod kvaliteto je mišljeno, da miličniki opravljajo nalogo obrambe in ne izvajajo nasilja nad lastnim prebivalstvom). Z začetkom državljanske vojne (leta 1991) je vlada prosila lokalne oblasti za organizirajo samoobrambne milice za obrambo pred uporniki. Lokalne oblasti so nalogo rekrutiranja naložile lokalnim plemenskih starešinam, ki so izbirali med potencialnimi rekruti. Prednost v tem sistemu je bila, da so starešine poznali lokalno okolje in njene prebivalce, zato so vedeli, kdo od rekrutov ima dober karakter in kdo ne. Samoobrambne milice so na začetku opravljale svojo nalogo obrambe, vendar so do leta 1997 zapadle v plenjene in izvajanje nasilja nad civilisti. Razlog za padec kvalitete je bil najverjetneje v tem, da so ljudje bežali pred vojno in se zatekali v tuje kraje, drugi razlog bi lahko bila smrt ali beg plemenskih starešin, ki so izvajale rekrutiranje. To dvoje je privedlo do tega, da je kvalitetna selekcija postala nemogoča zaradi nepoznavanja novih ljudi, zato rekruti niso mogli določiti, kdo je za milico primeren in kdo jo bo zlorabil za zle namene. Posledično je privedlo do tega, da so se na koncu milice začele obnašati kot uporniki, ki so izvajali nasilje nad prebivalstvom, namesto, da bi ga branili (Forney, 2015).
3.3.3 Dolžina in stopnjevanje konflikta
Po nekaterih študijah naj bi milice podaljšale mirovna pogajanja. Razlog naj bi bil v tem, da se države niso prisiljene pogajati le z nasprotnikom, vendar tudi s svojimi milicami, ki imajo svoje zahteve, saj pogosto tudi milice dobijo glas med pogajanjem (Aliyev, 2016). Istočasno pa obstaja za 53 % večja možnost, da bo v vojni zmagala obstoječa vlada, če ima na svoji strani podporo obrambnih milic. Na dolžino konflikta vpliva tudi interakcija med milicami in uporniki. Milice navadno rekrutirajo v svojem lokalnem območju, običajno tam, kjer rekrutirajo tudi uporniki. Zato uporniki vidijo milice kot primarno grožnjo in s tem glavno tarčo napada. Vendar so te napadi lahko za upornike kontra produktivni, saj lahko ljudi spodbudijo, da se raje pridružijo milicam.
Vendar obratno velja tudi za milice, če se do populacije obnašajo brutalno in neselektivno, kar lahko poveča podporo upornikom (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str. 760).
22 3.3.4 Nasilje nad populacijo
Uporaba milic v konfliktu naj bi povečala nasilje nad civilisti, kot posledica nalaganja odgovornosti držav na milice za izvajanje nasilja in pomankanje državnega nadzora nad njimi. Obstajajo tudi dokazi, da so bojevniki, ki so bili v milice prisiljeni, veliko bolj nasilni, saj je nasilje uporabljeno kot sredstvo utrjevanja notranje kohezije. Istočasno pa milice na dolgi rok lahko prinašajo manj nasilja, saj zagotavljajo bolj zanesljive informacije o lokalnem okolju in s tem pomagajo državnim varnostnim službam, da neselektivno nasilje spremeni v selektivno, s tem pa zmanjšajo kolateralno škodo (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015).
Države s šibkimi demokracijami ali prejemniki mednarodne pomoči izkoriščajo milice za izvajanje nasilja z namenom, da se lahko operejo vsakršne krivde, ker naj ne bi imeli nadzora nad njimi (Carey, Colaresi in Mitchell, 2015). Vendar študija državljanskih vojn med letoma 1989 in 2010 kaže, da milice ne izvajajo več nasilja kot vladne sile. Ko so se vlade odločile napasti civilno prebivalstvo, so uporabile tako konvencionalne sile kot tudi milice. Ista študija dokazuje tudi, da imajo države pravzaprav večji nadzor nad milicami, kakor bi si prvotno mislili. Zanimiv je tudi podatek, da bodo miličniki izvajali manj nasilja v lokalnih območjih, iz katerih prvotno izhajajo (Stanton, 2015).
Zanimiva je tudi študija o spolnem nasilju med konflikti, ki kaže, da nasilje milic navadno sledi nasilju držav in nasilja ne izvajajo vzporedno ali delegirano s strani države, kakor je bilo prvotno mišljeno. Pravzaprav študija milic med letoma 1989 in 2009 kaže, da 83 % milic naj ne bi izvajalo spolnega nasilja nad prebivalstvom. Zanimivi so tudi podatki, da milice, v katerih so prisotni otroški vojaki, izvajajo več nasilja kot milice, ki ne sprejemajo otrok v svoje vrste. Poleg tega več nasilja izvedejo milice, ki so bile trenirane s strani države, kakor tiste, ki niso prejele usposabljanja.
Ta študija potrjuje teorijo, da je spolno nasilje izvedeno z namenom izboljšave kohezije znotraj skupin, ki trpijo z nizko kohezivnostjo (Cohen in Nordås, 2015).
3.3.5 Povojna dinamika
Tukaj je pomembno vprašanje o odnosu med vlado in milicami po zaključku državljanske vojne.
Po eni strani imajo vlade potrebo po ohranitvi milic, saj z njimi lahko izkazujejo moč države, še posebej takrat, ko so državne varnostne službe šibke. Poleg tega nekatere civilne oblasti spodbujajo
23
milice z namenom preventivne zaščite pred potencialnimi grožnjami s strani državnih vojsk, ki bi lahko izvedle vojaški udar. Po drugi strani pa prisotnost milic spodkopava vladno avtoriteto. Milice namreč lahko postanejo inštrument specifičnih elit, ki jih uporabijo za svoje lastne namene. Poleg tega milice destabilizirajo post konfliktno družbo z potencialno reaktivacijo socialnih povezav za namene ilegalnih dejavnostih ali vplivanje na demokratične procese (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str. 763−764).
Vpliva milic na povojno stabilnost ne moremo popolnoma in dokončno določiti. Izkušnje iz Kolumbije kažejo, da je demilitarizacija milic po vojni odvisna od njene medvojne mobilnosti, torej, če so bile milice iz različnih delov države in so stacionirane daleč od doma, bodo milice po vojni najverjetneje razpadle in izgubile moč za izvedbo kolektivnih oboroženih akcij. Še ena značilnost milic po vojni je, da lahko začnejo delovati vzporedno z državnimi policijskimi silami kot vigilanti, kot kaže primer iz povojne Gvatemale, kjer so se milice spremenile v civilne patrulje, ki so branile lokalno prebivalstvo pred karteli. Istočasno pa te milice spremenjene v vigilanti lahko spodkopavajo proces demokratizacije, promocijo človekovih pravic in pravno državo, kot je bilo lahko vidno v Kolumbiji, kjer so milice z grožnjami vplivale na demokratične volitve. Poleg tega milice, ali vsaj nekateri njeni pripadniki, lahko začnejo sodelovati v kriminalnih tolpah ali kartelih pri ilegalnih dejavnostih (Jentzsch, Kalyvas in Schubiger, 2015, str. 763−764).
24
4 Milice v praksi: analiza primerov
4.1 Afganistan (1980−1992)
Afganistanska integracija milic se je začela že v času Sovjetske intervencije v 80. letih prejšnjega stoletja. Med letoma 1980 in 1992 so Sovjeti izvajali programe podprtja afganistanskih varnostnih sil z usposabljanji, svetovanjem in materialne pomoči. V protiuporniških taktikah in tehnikah so usposabljali Afganistanko nacionalno armado, Sarandon (afganistanski žandarji), obveščevalna agencija KHAD, letalstvo, obmejne sile ter ljudske, obmejne in plemenske milice, ki bi se borila proti protivladnim upornikom, predvsem proti mudžahadinom (The soviet construction of Afghanistan’s security forces, 2019).
Obstajali sta dve vrsti milic: Ljudska milica ter obmejna in plemenska milica. Potrebno je vedeti, da je ljudska milica opravljala drugačne naloge kakor plemenska in obmejna, čeprav so se nekatere dejavnosti prekrivale. Ljudske milice so delovale po vsej državi in so bile urjene s strani KHAD in Sarandona, plačevala jih je vlada. V milice so rekrutirali predvsem člane Ljudske demokratične partije Afganistana (PDPA), ki so bili v včlanitev dejansko prisiljeni. Milica je v 80. letih izvedla kar nekaj uspešnih operacij, med njimi napade na mudžahedine in hišne preiskave, ki so jih pogosto opravljale ženske pripadnice mladinske partijske organizacije, čeprav je bila njihova glavna naloga obramba vasi, cest in delovnih mest in širjenje propagande. Največja od ljudskih milic je bila Revolucionarna obrambna organizacija, ki je leta 1983 štela približno 18.000 članov, do leta 1988 pa je članstvo naraslo na 35.000 članov. Končni rezultat njihove vloge je dokaj vprašljiv, saj so bili do konca 80. let infiltrirani s strani mudžahedinov, predvsem v ruralnih regijah, in v tako številčno majhni, da niso imeli posebne obrambne vloge, razen širjenja propagande (The soviet construction of Afghanistan’s security forces, 2019; Oliker, 2011).
Na drugi stani pa imamo obmejne in plemenske milice imenovane tudi regijske ali teritorialne milice, ki so se od ljudskih milic razlikovale predvsem v avtonomnosti. Te milice so obstajale že pred revolucijo in Sovjetsko intervencijo. Milice so sestavljali bivši pripadniki mudžahedina, ki so zamenjali stani v konfliktu, in plemenske skupnosti zveste vladi. Čeprav so bile nekatere milice rekrutirane za posebne naloge v svoji regiji, so v večini spadale v dve kategoriji: regijske ali plemenske sile in obmejne milice. V teoriji so bile milice poveljevane s strani častnikov
25
afganistanke vojske, v resnici pa so imele svoje izbrane poveljnike z vojaškimi čini, ki so odgovarjale vojski ali KHAD. Vojska je zagotavljala usposabljanje, čeprav ga niso vsi prejeli.
Obmejne milice so dobile nalogo nadzora nad mejami. Prvotno so te milice odgovarjale Ministrstvu za nacionalne in plemenske zadeve, leta 1982 pa so padle pod nadzor Ministrstvu za obrambo, ter kasneje integrirane v Obmejno stražo, kjer so jim določili vojaško osebje kot svetovalce. Obmejne milice so bile rekrutirane predvsem iz ruralnega okolja, kjer je Ministrstvo za nacionalne in plemenske zadeve nadzorovalo plamenke starešine (ali jirgas), katerih naloga je bila rekrutiranje in organiziranje milic. Razlogov, zakaj je vlada dovolila in spodbujala milice v začetku 80. let, je več: prvi razlog je bil kompromis med vlado in plemeni, saj je vlada videla potrebo po ponovnem političnem povezovanju kljub plemenskim protirevolucionarnim prepričanjem. Drugi razlog je bila podpora vladnim varnostnim silam pri pacifikaciji regij in boja proti upornikom. Zadnji razlog pa je bil integracija bivših bojevnikov mudžahedina v plemenske milice, ki so zamenjali strani in se postavili na stran vlade (The soviet construction of Afghanistan’s security forces, 2019; Oliker, 2011).
V zgodnjih 80. letih je vlada poskušala integrirati bivše bojevnike mudžahedina v ljudske milice ali Sarandoj, vendar jih je večina do sredine 80. let raje postala pripadnikov plemenskih milic.
Naloga plemenskih milic je bila nadzor nad podeželjem in oviranje delovanje upornikov. Kvaliteta usposabljanja se je razlikovala od primera do primera, kjer nekateri sploh niso bili urjeni, medtem, ko so bili nekateri poslani v Sovjetsko zvezo na napredno usposabljanje. Plemenske milice so v 80.
letih rasle v številu in moči, zato so se vlade vse bolj zanašale na njihovo delovanje. Do začetka 90. let in sovjetskega umika iz države je v milicah sodelovalo od 60.000 do 70.000 pripadnikov, čeprav ne moremo biti popolnoma prepričani o točnem številu. Kar pa je znano, je to, da so v tem obdobju ljudske milice integrirali v plemenske milice in da so te milice dobile več odgovornosti kot samo obramba, kajti vojska in Sarandon nista bili več zmožni sami opravljati bojnih in varnostnih nalog. Do konca sovjetskega umika so milice v svoj arzenal prejela razne vrste pehotnega orožja, vozila in celo tanke (The soviet construction of Afghanistan’s security forces, 2019; Oliker, 2011).
Milice so delovale dokaj neodvisno in v resnici vlada ni imela resnih stikov z njimi ali resne zvestobe do nje. Razlogov, zakaj so še vedno sodelovale z vlado, je več. En razlog je, da so plemenske skupnosti videle prednosti v sodelovanju s Sovjeti, ki so jih zalagali z orožjem in
26
opremo, ter njihovim vasem nudili razne koristi. Drugi razlogi bi lahko bila finančna prednost in večja varnost skupnosti, ki sodelujejo z vlado. Zaradi nizke zvestobe vladi in tehtanju med prednostnimi in slabostmi pri sodelovanju z njo, so mnoge skupnosti več kot enkrat zamenjale strani v konfliktu. Skupne operacije milic in vojske so bile redke. Prihajalo je celo do spopadov med milicami, čeprav so bile na isti strani. Plenjenja, izsiljevanja in napadi na civiliste so bili pogosti problemi. Proti koncu 80. let so vladne oblasti poskušale integrirati bolj učinkovite milice v afganistansko vojsko, vendar so mnoge milice postale tako močne, da so začele nadzorovati velike površine ozemlja. Po mnenju nekaterih bivši sovjetskih svetovalcev in takratnih afganistanskih vladnih upravnikov je bil razlog za razpad afganistanske vlade leta 1992 preveliko zanašanje na plemenske milice, ki so spotoma nadomestile državno vojsko (The soviet construction of Afghanistan’s security forces, 2019; Oliker, 2011).
4.2 Mehika (Guerrera in Michoaćana, 2013−2016)
Mehika je obdana s kriminalom in hudim nasiljem. Med letoma 2006 in 2016 je bilo zaradi kriminala ubitih med 80.000 in 100.000 ljudi. Najbolj problematični sta zvezni državi Guerrero in Michoaćan, kjer delujejo najmočneje kartelske združbe. Zgodovinsko je ta del države vedno veljal kot ena najmanj nadzorovanih predelov, kjer je bilo v zadnjih letih izvedeno nekaj najbolj brutalnih zločinov, kot je na primer ugrabitev in izginotje (in kasneje najverjetneje usmrčenih) 43 študentov iz mesta Iguala septembra 2014, in poboj 27 domnevnih pripadnikov enega od kartelov v mestu Ecuandureo maja 2015. Zvezni državi sta znani tudi po aktivnih protikartelskih milicah. Prisotnost milic v Mehiki ni nič novega. Obstajale so skozi zgodovino države v raznih oblikah in velikostih.
V sodobni zgodovini so vlade nekatere od teh milic sponzorirale, kot na primer protiuporniške milice v 90. letih, ki so se borile proti levičarkemu separatističnemu gibanju Zapatist (ali EZLN).
Ponovno so se vzpele po letu 2006, ko je vlada razglasila vojno proti drogam in kartelom. Pri teh milicah je zanimivo, da so večinoma nastale spontano ali s sponzoriranjem vplivnih politikov in podjetnikov in ne kot posledica državne politike. Državne oblasti so nekaj let ignorirale milice, vendar je skozi čas zaradi njenih dejanj in večanja vpliva prisililo državo, da ukrepa (Brown, 2016).
Zvezna država Michoaćan je postala ena prvih regij, kjer je mehiška vlada poslala vojsko, da se bori priti kriminalnim združbam, med njimi najvplivnejša La Familia Nichoacana. Naloga vojske je bila, da podpre ali v nekaterih primerih celo zamenja policijske enote, ki so bile običajne slabo
27
urjene in opremljene ter podkupljene s strani kartelov. Kljub temu da je vojski uspelo v operacijah močno oslabiti La Familio, ji ni uspelo povečati državne avtoritete in nadzora v regiji, kar je privedlo do vzpona nove kartelske organizacije Los Caballeros Templarios, ki je nadomestila La Fammilio. Do leta 2014 je Los Templarios postal najmočnejši kartel v regiji. Zaradi izsiljevanj in nasilja tega kartela je podeželsko prebivalstvo začelo oblikovati milice za obrambo.
Protikriminalne samoobrambne milice so začele nastajati že leta 2011, vendar so bile majhne in javnosti nepoznane, dokler niso leta 2013 dobile pozornost oblasti, ko so pripadnike milic začeli na lastno pest aretirati domnevne pripadnike kartelov ter jih postavljati pred lastna sodišča in izvrševati kazni. Aktivni so postali predvsem v mestih Tepalcatepec, Buena, Vista in La Ruana, kjer so pripadniki milic prevzeli nadzor nad lokalnimi policijskimi postajami. Ko so miličniki začeli izganjati policiste in vojake ter jim prepovedovati vstop na njihov teritorij, so lokalne oblasti reagirale z aretacijami, vendar to ni ustavilo milic pri njihovem delovanju (Brown, 2016).
Milice so začele nastajati v sosednji zvezni državi Guerrero, ki velja za eno najbolj nevarnih zveznih držav v Mehiki (73,2 umora na 100.000 prebivalcev leta 2013). Tu je stanje milic še bolj nenavadno kot v primerjavi z Michoaćanom, saj so se tu v samoobrambne milice infiltrirali sami karteli, ki jih skušajo od znotraj spodkopati organizacijo. Poleg tega so se milice istočasno začele prepletati s t. i. »policijskimi silami lokalne skupnosti«, ki po mehiški ustavi dovoljuje nošenje orožja v avtohtonih skupnostih (leta 2013 je v državi delovalo 45 takih skupnosti, v 13 od 32 zveznih državah). V obeh zveznih državah Guerrero in Michoaćan naj bil milice izvajale tudi bolj agresivna dejanja, kot so usmrtitve domnevnih pripadnikov kartelov, izganjanje ali pridržanje policistov, za katere so sumili, da so skorumpirani, patroliranje po ulicah z orožjem, ter zapiranjem cest in prepovedi vstopov ali izstopov iz njihovega območja brez njihovega dovoljenja. Odnosi med državo in milicami so delovali zelo dvolično: Po eni stani so vladne oblasti javno obsojale obstoj in delovanje milic in nekaj njihovih pripadnikov aretirale, medtem ko so lokalne oblasti v Michoaćanu namigovale, da je njihov obstoj sprejemljiv, v Guerrero pa so miličnike celo zalagali s finančnimi sredstvi, uniformami in telekomunikacijsko opremo (Brown, 2016).
Februarja 2014 je ena od milic iz Guerrere zavzela vasi v predmestju prestolnice Chilpancingo in s tem sprožile reakcijo zvezne policije in vojske, ki so se odzvale z namenom, da jih ustavijo preden pridejo v samo mesto. Temu so sledila pogajanja med vladnimi predstavniki in miličniki, ki so se izkazala za zelo zahtevna, še posebej pri vprašanju razorožitve, saj so miličniki trdili, da bodo brez
28
orožja postali žrtve maščevanja kartelov. Njihov pogoj za razorožitev je bil, da policija aretira vodje tolp, še posebej kartela Los Templarios. Pogajanja niso obrodila sadov, nasilna razorožitev pa ni prišla v poštev, saj bi to povzročilo smrtne žrtve na obeh straneh, poleg tega pa bi se vladne oblasti izkazale v slabi luči, saj bi bil napad na ljudi, ki trdijo, da samo branijo sebe, svoje družine in skupnosti pred kriminalci, saj jih država dostikrat ne zaščiti, kar bi bilo medijsko in politično zelo sporno. Leta 2013 so zvezne oblasti za 50 % povečale prisotnost vojske v Guerreru in Michoaćanu, vendar to ni ustavilo rasti in razširitve milic. Do spomladi leta 2014 so bile milice prisotne v 47 od 113 občin Michoaćana in več kot polovico od 81 občin Guerrere. Januarja 2014 so v Michoaćanovem mestu Apatzingan, ki je ena od glavnih sadežev Los Templarios, izbruhnili spopadi med karteli in milicami. V mestu Paracuaro so se miličniki vkopali ter zabarikadirali vse prehode iz ali v mesto, dokler ni prišla zvezna policija, ki si je s pogajanji pridobila prehod v mesto.
V nekaterih predelih države Michoaćan, so zvezne oblasti začele delovati skupno z milicami pri nadzoru na kontrolnih točkah. V tem obdobju naj bi število pripadnikov milic naraslo na približno 20.000 članov, čeprav je ta številka najverjetneje napihnjena (Brown, 2016).
Ena od glavnih pogojev za lastno razorožitev, ki so jo ponudile milice, je bila, da oblasti aretirajo glavne vodje Los Templariosa, zato so v Michoaćanu začele izvajati intenzivne akcije preganjanja tega kartela. Po aretaciji vodje kartela januarja 2014 je minister za notranje zadeve razglasil, da je z milicami prišel do dogovora, da se jih absorbira v novo državno varnostno službo, imenovano
»Ruralni obrambni korpus«. Ta nova varnostna služba naj bi bila po dogovoru le začasna, z določeno časovno dobo obstoja. Namen tega je bil, da bi država uradno opravičila obstoj milic, ki bodo kmalu ukinjene, obenem pa izkazala, da je razgradnja milic vedno položaj države, ki mora ohranjati monopol nad silo in pravnim sistemom. Vendar je bil ta dogovor obenem dokaz, da država nima monopola nad silo, saj ni uspelo lastnoročno razorožiti milic in so se za razorožitev morale celo pogajati. To je javnosti poslalo nevarno sporočila, saj jim je pokazalo, da potencialno lahko vsak zavrne monopol države nad varnostjo in pravnim sistem in si vzame zakon ter zaščito v svoje roke samo z ustanovitvijo samoobrambnih milic. Poleg tega je dogovor določal, da voditelji milic državi izdajo seznam pripadnikov, vendar natančnost tega seznama ni bilo mogoče preveriti.
Poleg tega se mnogi pripadniki milic niso dali na seznam, kot na primer Dr. Mireles (prikazan v dokumentarnem filmu Cartel Land) , ki je bil eden ključnih začetnikov in voditeljev protikartelskih milic. V Guerreri so mnoge milice zavrnile dogovor o integraciji milic v obrambne sile, saj niso verjele mehiškim oblastem, da so dovolj resne in sposobne za boj proti kartelom (Brown, 2016).
29
Ena od skrbi glede milic je bila, da bodo kmalu izgubile svoj prvotni smisel za nalogo, kar je bila samoobramba, in bodo degradirale v kriminalne skupine. To se je začelo kazati kmalu po podpisu pogodbe, ko so marca 2014 oblasti aretirale enega od glavnih voditeljev milic, ki naj bi umoril dva člana rivalske milice. Oblasti so v istem obdobju pridržale 28 članov milic, ki naj bi zaplenili premoženja domnevnih pripadnikov kartelov ter zahtevali denar od lokalnih prebivalcev. Kmalu po teh aretacijah so oblasti razglasile, da sedaj, ko oblasti že obvladujejo kartele, ne bodo več tolerirale kakršnihkoli milic. Aprila istega leta so oblasti aretirale še dodatnih sto pripadnikov milic, ki naj bi bili kriminalci, ki so se pretvarjali, da so samoobrambni miličniki. Mnogi miličniki, med njimi tudi eden glavnih voditeljev Dr. Mireles, so trdili, da jih vladne oblasti nepošteno preganjajo, češ da se država ne drži dogovora, saj v resnici ni zmožna boja proti kartelom brez pomoči milic.
Milice naj bi se razpustile in razorožile do 10. maja 2014, vendar mnogi niso izpeljali dogovora, ki je bil sprejet januarja istega leta. Dr. Mireles je oblastem predlagal, da bi milice skupaj z vladnimi silami izvedle skupne operacije z namenom dokončnega uničenja Los Templariosa v mestih Morelia, Lazaro Cardenas in Uruapan. Dogovori so kmalu padli v vodo in skupnost samoobrambnih milic je razpadla na dva dela: nekatere milice so se pridružile Ruralnemu obrambnemu korpusu, kjer so od države prejeli orožje, uniforme in plačo, ostale milice pa so želele ostati neodvisne. Do konca leta 2014 je večina milic le klonila pod pritiski in se pridružila Ruralnemu obrambnemu korpusu. Vendar integracija milic v obrambnimi korpus ni pomenila konec nasilja. Decembra 2014 sta se dve rivalski milični skupini, obe pripadnici korpusa, spopadli v mestu La Ruana, kjer je bilo na obeh straneh ubitih 11 pripadnikov. Januarja 2015 so se spopadi med rivalskimi milicami znotraj korpusa ter karteli začeli stopnjevati. Poleg tega so vladne oblasti začele izvajati ostrejše zatiranje neodvisnih milic (Brown, 2016).
V zvezni državi Guerrero oblastem sploh ni uspelo podpisati nobenega dogovora z milicami.
Mnoge milice so še vedno nadaljevale z aretacijami policistov, vojakov in državnih upravnikov.
Maja 2015 je prišlo do incidenta v mest Chilapa, kjer je po atentatu na lokalnega političnega kandidata množica tristotih oboroženih ljudi s puškami in mačetami zavzela mesto, kljub prisotnosti vojske in policije, ki jih niso ustavili. Samoobrambne milice so po nekaj dneh zapustile mesto, vendar so bili domačini mnenja, da so bile to v resnici kriminalni tolpe, ki so mesto zavzele z namenom zavarovanja strateške lokacije, saj so v bližini mesta polje z makom. Eden od dokazov za to prepričanje je izginotje vsaj enajstih (morda celo do 30) ljudi, ki so jih miličniki aretirali in pridržali (Brown, 2016).
30 4.3 Indonezija in Timur (1965−1999)
Potreba po milicah v današnji IndonezijI se je pokazal najprej pod nizozemsko oblastjo, nato pa še pod oblastjo japonskega imperija v prvi polovici 20. stoletja. Razlog v tem je veliko ozemlje, prekrito z gostimi džunglami in ločeno z morjem. Kmalu po osamosvojitvi v 50. letih so se bile centralne oblasti prisiljene spopasti z izgredi in upori, ki jih je bilo zaradi terena in nizkega obrambnega proračuna težko nadzorovati. Zato so oblati razvile strategijo, kjer bi milice varovale neko območje pred zunanjim ali notranjim sovražnikom. V primeru, da bi bil sovražnik premočen, bi se milice umaknile v džungle in nadlegovale nasprotnika, dokler ne bi prispela državna vojska, ki bi z milicam izvedla skupno koordinirano protiofenzivo. S prihodom generala Suharta na oblast leta 1965 so prišle v varnostni sistem pomembne reforme, kjer je vojska dobila večjo vlogo pri politično-civilnih zadevah. Zato so v vsako večje naselje oblasti nastavile posebne podčastnike (ali Babinsa), ki so zbirale informacije in jih predajale poveljstvu, ki je spremljalo dogajanje po državi in poskušalo predvideti upore. Za dosego popolnega nadzora države se je vojska začela zanašati na milice (Kocak, 2015).
Glavna naloga milic v obdobju Suhartovega režima so bile skupne operacije z vojsko in policijo v spopadu z uporniki. Poleg tega so milice in trenirane mladinske organizacije imele policijsko vlogo in vlogo nadzornika za spoštovanje verskih norm v lokalnem okolju. Imele so pa tudi neuradno vlogo nasilneža, ki napada politične nasprotnike, protivladne organizacije in ciljane skupnosti.
Najbolj zloglasen zločin, ki so ga milice izvedle, je bil masaker nekaj sto tisoč domnevnih pripadnikov in simpatizerjev komunistične partije med letoma 1965 in 1867. Najbolj relevantni milični formaciji sta bili RATIH (ali »trenirana populacija«) in HANSIP (ali »civilna obramba«).
RATIH je bilo jedro miličnega sistema, katerega naloga je bila obramba pred zunanjimi grožnjami in zatiranje potencialnih lokalnih uporov in podpora vojski ter policiji pri njihovih operacijah.
HANSIP pa je imela predvsem vlogo civilne varnosti in nadzora, kjer so pripadniki organizirali nočne straže, izvajali so aretacije ter ustrahovali nasprotnike režima in odpadnike, ki naj bi ogrožali socialno in nacionalno stabilnost. Pripadniki HANSIP so bil navadno brezposelni, ki so s strani policije prejeli od enega do treh mesecev usposabljanja iz taktike in zbiranja obveščevalnih podatkov (Kocak, 2015).
Ena od glavnih nalog milic je bila zatiranje uporov, zato so jim indonezijske oblasti naložile nalogo zatiranja uporov v okupiranem Vzhodnem Timorju. Timorske milice so sestavljali pripadniki pro-
31
Indonezijska stranka APODETI, ki se je borila skupaj z indonezijskimi silami pri okupaciji V.
Timurja leta 1975. Potrebno je omeniti, da je bila večina pripadnikov milic domorodnih Timorcev.
Namen rekrutiranja Timorcev v milice je bil v tem, da bi spodkopali socialno kohezijo v timorski družbi in uporniških gibanjih. Njihova glavna naloga je bila straža taborišč za pridržane civiliste, obenem pa so podprli indonezijsko vojsko z izvidništvom in bojnimi nalogami. Pro-Indonezijske Timorske milice so bile organizirane po podobi indonezijskega miličnega sistema in so bile integrirane v indonezijski ljudski obrambni in varnostni sistem. Leta 1982 naj bi v V. Timorju delovalo približno 30.000 pripadnikov milice RATIH in okoli 7.000 pripadnikov milice HANSIP.
Pomembni voditelji timorskih milic so od indonezijske vojske prejeli usposabljanje in vpogled v strateške načrte in logistiko, s katerim so lahko ostali v tesnem stiku z vojsko, s katero so koordinirali operacije in razdeljevanje materialnih virov. Razlogov, zakaj so se Timorci pridružili milicam, je več: nekateri so se jim pridružili iz pragmatičnih razlogov, kot je zagotovljena hrana in prebivališče. Drugi so se pridružili z namenom maščevanja proti določenim članom lokalne skupnosti. Nekateri so se jim pridružili v upanju, da bodo zapustili rigidno tradicionalno socialno strukturo, ki ne omogoča fleksibilne rasti v družbi. So pa bili tudi taki, ki so bili prisiljeni vanje zaradi groženj s smrtjo ali nasilja zoper bližnjih družinskih članov. Okupacija se je končala leta 1999, ko so Združeni narodi zaradi poročil o nasilju milic in vojske nad civilisti v Vzhodnem Timorju tja napotile mirovne sile ter prisilile Indonezijo, da se umakne iz območja (Kocak, 2015).
4.4 Libija (Tripoli, 2011−julij 2014)
Leta 2011 je arabske države zajel val protestov in izgredov, ki je v nekaterih državah zrušil vlade, na primer Egipta in Tunizije, v drugih pa pahnil v državljanske vojne, npr. Sirija in Jemen. Ta dogodek, ki je danes znan kot »arabska pomlad«, je zajel tudi Libijo, ki je padla v državljansko vojno, zrušila Gadafijevo oblast in državo pahnila v kaos.
Kmalu po zavzetju prestolnice Tripoli avgusta 2011, je koalicija upornikov razpadla na več skupin, od islamistov do pripadnikov etnične skupine Berberov in revolucionarjev ter vseh ostalih skupin.
Do začetka leta 2012 je bilo možno prepoznati vsaj 30 različnih oboroženih milic. Vsi poskusi, da bi te milice združili pod eno avtoriteto, so propadli. Namesto tega so se milice po nastanku nove vlade, pod vodstvom al-Kiba razdelile po poziciji politične frakcije, ki so sestavljale novo vlado in epicenter teh rivalstev je postal Tripoli. Rivalstva med skupinami so se začela stopnjevati po
32
julijskih volitvah leta 2012, ko je bila izvoljena nova vlada pod vodstvom Zeidana. Milice so začele izvajati drzne metode, s katerimi so izvajali pritiske na vladne institucije. Aprila 2013 so pripadniki najbolj revolucionarne struje začeli oblegati ministrstva, ki so trajala nekaj tednov. Razlog za obleganja je bil zakon, ki bi prepovedal delovanje bivših uradnikov režima v javnih službah, kar je bila želja revolucionarnih milic. Namen tega je bil uporaba grožnje s silo za doseganje političnih ciljev in vplivanje na odločitve zakonodajalcev. Na koncu je bil zakon sprejet in predsednik vlade je s pogajanji uspel izpeljati prekinitev blokade Ministrstva za zunanje zadeve in Ministrstva za pravosodje (Lacher in al-Idrissi, 2018, str. 4−7)
Po blokadi je vsak zadržek o uporabi sile v Tripoliju izpuhtel. Junija 2013 je prišlo do večjega spopada med dvema milicama, ko je ena od njiju napadla sedež podjetja PFG zaradi spora glede plač in zaposlitve. Ista milica je prihodnji mesec napadla, oplenila in za več mesecev zadrževala glavno stavbo Ministrstva za notranje zadeve. V obdobju ramadana je več skupin vdrlo v poslopje predsednika vlade in od njega iztirjalo skoraj 1,5 milijarde dolarjev za novoustanovljene provladne milice. Oktobra je ena od milic celo ugrabila predsednika, ki ga je še isti dan izpustila. Zaradi tega se je umaknil v poslopje islamske skupnosti, ki je bila takrat pod nadzorom ene od močnejših milic v mestu in je s tem izkazal naklonjenost eni frakciji, ki se bori za nadzor mesta. Novembra 2013 se je v mestu širila jeza množic zaradi prisotnosti tujih milic, kot na primer misratanska milica, ki ne izvirajo iz mesta ter zahtevala njihov odhod. V izgredih in kasneje spopadih med misratansko milico in prebivalci Tripolija je bilo ubitih 43 ljudi, večina demonstrantov. Po tem dogodku je misratanska milica zapustila mesto, medtem ko so ostale milice ceremonialno predale svoje baze vladnim oblastem, vendar so v resnici še vedno ostale v njih. Napetosti v mestu so se v prvi polovici leta 2014 začele stopnjevati. Marca je ena od milic napadla in izplela vojašnico južno od Tripolija.
Istega meseca je druga skupina prestregla pošiljko orožja iz Belorusije na Tripoljskem mednarodnem letališču. Maja 2014 je v Libiji ponovno izbruhnila državljanka vojna, po napadu uporniške vojske generala Haftarja, ki je napadla nacionalni kongres sredi srečanja, kjer sta bila ubita dva človeka, oplenjen je bil zakonodajni arhiv in razglašena razpustitev kongresa. Po tem napadu se je misratanska milica vrnila v mesto in se pridružila hudim spopadom, ki so potekali med oboroženimi skupinami zveste vladi in uporniki (Lacher in al-Idrissi, 2018, str. 4−7).
