RAZLIKE V TELESNIH ZNAČILNOSTIH IN GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED PLESNO AKTIVNIMI IN PLESNO

(1)

DIPLOMSKO DELO

ANJA PETRIČ

(2)

(3)

PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

RAZLIKE V TELESNIH ZNAČILNOSTIH IN GIBALNIH SPOSOBNOSTIH MED PLESNO AKTIVNIMI IN PLESNO

NEAKTIVNIMI OTROKI

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: dr. Vesna Štemberger, docentka Kandidatka: Anja Petrič

Ljubljana, november, 2012

(4)

(5)

I ZAHVALA

Najprej naj se zahvalim mentorici dr. Vesni Štemberger za potrpežljivost, pomoč, dostopnost in svetovanje.

Hvala vsem plesalcem (in staršem) Športno plesnega kluba AK-RO za sodelovanje pri nastajanju diplomskega dela pa tudi za vsakodnevne vzpone in padce, vsi ste ENA A!

Robert, hvala za priložnost, vzpodbude, usmerjanje ... Hvala ti za prevod izvlečka.

Hvala tudi moji družini, ki me je tako ali drugače podpirala ves čas mojega študija in mi omogočala moje najrazličnejše podvige.

Alenka, Ines, Katja, Nina in Tea, hvala vam za nepozabna 4 leta.

In hvala vsem vam, ki ste mi zelo blizu, ker mi stojite ob strani, me poslušate, podpirate, mi svetujete, z mano vztrajate ... Brez vseh vas ne bi bila to, kar danes sem.

Hvala vsem skupaj, da ste verjeli vame.

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.”

(T. Pavček)

(6)

II

IZVLEČEK

V diplomskem delu z naslovom Razlike v telesnih značilnostih in gibalnih sposobnostih med plesno aktivnimi in plesno neaktivnimi otroki smo primerjali nekatere telesne značilnosti in gibalne sposobnosti dveh skupin otrok: tistih, ki se ukvarjajo s plesom in tistih, ki se s plesom ne ukvarjajo. V teoretičnem delu smo predstavili ponudbo plesnih šol v Sloveniji, projekt Šolski plesni festival, pojavnost plesa v osnovni šoli, vpliv plesa na razvoj otrok, gibalne sposobnosti ter športnovzgojni karton.

V raziskavo smo vključili 339 otrok od 1. do 5. razreda devetletne osnovne šole, ki so nam, z dovoljenjem staršem, posredovali svoj športnovzgojni karton. V vzorcu otrok je bilo 150 otrok, ki se ukvarjajo s plesom, 189 pa se jih s plesom ne ukvarja. V empiričnem delu smo torej ugotavljali, ali obstajajo statistično značilne razlike med skupinama pri rezultatih testov za športnovzgojni karton. Podatke smo urejali s programoma SPSS in Microsoft Office Excel.

Iz dobljenih rezultatov smo ugotovili, da na določenih področjih obstajajo razlike. Plesalci so boljši pri naslednjih testih gibalnih sposobnosti:

 premagovanje ovir nazaj (koordinacija),

 skok v daljino z mesta (hitra, eksplozivna moč),

 predklon na klopci (gibljivost telesa v smeri naprej),

 vesa v zgibi (mišična vzdržljivost ramenskega obroča in rok) in

 tek na 600 m (splošna vzdržljivost).

Statistično značilne razlike pa so se pokazale tudi na področju telesnih značilnosti in sicer pri merjenju kožne gube nadlahti, kjer so imeli plesalci, v primerjavi z neplesalci, manjšo kožno gubo.

KLJUČNE BESEDE:

ples, gibalne sposobnosti, telesne značilnosti, športnovzgojni karton, plesalci, neplesalci.

(7)

III

ABSTRACT

In Degree dissertation titled “Differences in some physical characteristics and motor abilities at dance active and dance inactive children” we compared some physical characteristics and motor abilities in the two groups of children: the ones that are taking the interests in dance and the ones that are not interested in dance. In theoretical part of dissertation we presented the offer of dance schools in Slovenia, projects School dance festival, recognition of dance in elementary schools, influence of dance regarding the children growth, motor abilities and sport measurement data of the children.

There were 339 children from first to fifth class of elementary school included in the research who presented us, by the parents permission, their sport measurements data. In the whole pattern there are 150 children who have interests in dance and 189 children who do not have interests in dance. In the empirical part we tried to establish if there are differences between those two groups regarding the test results for sport measurement data basis. The data were edited by SPSS and Microsoft Office Excel.

From the acquired data we established that there are some differences in certain areas. The dancers are better in following tests of motor abilities:

 Testing ground with obstacles moving backward (coordination),

 Standing long jump (swift and explosive strenght),

 Bent over on the bench (body flexibility forward),

 Contracted arm hang ( muscular endurance of shoulders and arms) and

 Running on 600 meters course (general endurance).

Statistically known characteristic differences were also shown in range of physical characteristics which are measurement of skin fold on upper arm where the dancers compared with non-dancers had better results (thinner skin fold).

KEY WORDS:

dance, motor abilities, physical characteristisc, sport measurment data, dancers, non-dancers.

(8)

IV VSEBINA

1.0 UVOD ... - 1 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM ... - 3 -

2.1 KAJ JE PLES? ... - 3 -

2.2 KAJ JE PLESNOST? ... - 4 -

2.3 POMEN PLESA ZA OTROKE ... - 5 -

2.4 PONUDBA PLESNIH ŠOL V SLOVENSKEM PROSTORU ... - 8 -

2.4.1 ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL ... - 8 -

2.5 PLESNA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI ... - 11 -

2.5.1 PRVO VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE ... - 13 -

2.5.2 DRUGO VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE ... - 15 -

2.5.3 TRETJE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE ... - 16 -

2.6 VPLIV PLESA NA CELOSTEN RAZVOJ MLADIH ... - 19 -

2.6.1 VPLIV PLESA NA EMOCIONALNI RAZVOJ ... - 20 -

2.6.2 VPLIV PLESA NA SOCIALNI RAZVOJ ... - 20 -

2.6.3 VPLIV PLESA NA INTELEKTUALNI RAZVOJ ... - 21 -

2.6.4 VPLIV PLESA NA TELESNI RAZVOJ ... - 21 -

2.7 TELESNE ZNAČILNOSTI ... - 22 -

2.8 GIBALNE SPOSOBNOSTI ... - 22 -

2.8.1 KOORDINACIJA ... - 23 -

2.8.2 MOČ... - 24 -

2.8.3 HITROST ... - 25 -

2.8.4 PRECIZNOST ... - 26 -

2.8.5 GIBLJIVOST ... - 26 -

2.8.6 RAVNOTEŽJE ... - 28 -

2.9 ŠPORTNOVZGOJNI KARTON... - 29 -

2.9.1 TELESNA VIŠINA ... - 31 -

2.9.2 TELESNA TEŽA ... - 31 -

2.9.3 KOŽNA GUBA NADLAHTI ... - 32 -

2.9.4 DOTIKANJE PLOŠČE Z ROKO ... - 33 -

2.9.5 SKOK V DALJINO Z MESTA ... - 34 -

2.9.6 PREMAGOVANJE OVIR (POLIGON) NAZAJ ... - 35 -

2.9.7 DVIGANJE TRUPA ... - 36 -

(9)

V

2.9.8 PREDKLON NA KLOPICI ... - 37 -

2.9.9 VESA V ZGIBI ... - 37 -

2.9.10 TEK NA 60 METROV ... - 38 -

2.9.11 TEK NA 600 METROV ... - 38 -

3.0 CILJ RAZISKAVE ... - 40 -

4.0 HIPOTEZE ... - 40 -

5.0 METODE DELA ... - 40 -

5.1 VZOREC MERJENCEV ... - 40 -

5.2 VZOREC SPREMENLJIVK ... - 42 -

5.3 ORGANIZACIJA MERITEV ... - 42 -

5.4 METODE OBDELAVE PODATKOV ... - 42 -

6.0 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ... - 43 -

7.0 RAZPRAVA ... - 59 -

8.0 SKLEP ... - 71 -

9.0 LITERATURA IN VIRI ... - 75 -

(10)

VI KAZALO GRAFOV

Graf 1: Povprečni rezultati merjenja “telesna višina” za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 59 - Graf 2: Povprečni rezultati merjenja “telesna teža” za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 60 - Graf 3: Povprečni rezultati merjenja "kožna guba" za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 61 - Graf 4: Povprečni rezultati merjenja "dotikanje plošče z roko" za plesalce in neplesalce od 1.

do 5. razreda ... - 62 - Graf 5: Povprečni rezultati merjenja "skok v daljino z mesta" za plesalce in neplesalce od 1.

do 5. razreda ... - 63 - Graf 6: Povprečni rezultati merjenja "premagovanje ovir nazaj" za plesalce in neplesalce od 1.

do 5. razreda ... - 64 - Graf 7: Povprečni rezultati merjenja "dviganje trupa" za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 65 - Graf 8: Povprečni rezultati merjenja "predklon na klopci" za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 66 - Graf 9: Povprečni rezultati merjenja "vesa v zgibi" za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 67 - Graf 10: Povprečni rezultati merjenja "tek na 60 m" za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 68 - Graf 11: Povprečni rezultati merjenja "tek na 600 m" za plesalce in neplesalce od 1. do 5.

razreda... - 69 -

(11)

VII KAZALO TABEL

Tabela 1: Merske naloge podatkovne zbirke športnovzgojni karton iz leta 1986 ... - 29 -

Tabela 2: Razmerje plesalcev in neplesalcev ... - 41 -

Tabela 3: Število učencev po razredih ... - 41 -

Tabela 4: Razmerje učencev in učenk glede na spol ... - 41 -

Tabela 5: Osnovna statistika gibalnih sposobnosti in telesnih značilnosti plesalcev in neplesalcev 1. razreda ... - 43 -

Tabela 6: Rezultati analize variance telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti plesalcev in neplesalcev 1. razreda ... - 45 -

(12)

VIII

SEZNAM KRATIC

PZS = Plesna zveza Slovenije ŠPF = Šolski plesni festival

MŠŠ = Ministrstvo za šolstvo in šport ZSŠ = Zavod za šport Slovenije

ZPVUTS = Zveza plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije ŠVK = športnovzgojni karton

(13)

(14)

(15)

- 1 -

1.0 UVOD

Ples. Za veliko mojih znancev je ta beseda sinonim zame. Vedo, da sem plesu predana že od malih nog in da si brez plesa težko predstavljam svoj vsakdanjik.

Spomnim se, da sem že kot majhna deklica opazovala plesalke in plesalce, ki so blesteli v svojih prelepih plesnih oblekah in se na raznovrstne načine vrteli po plesišču. Spremljala sem različne plesne oddaje in z željo, da bi bila nekoč na njihovem mestu, pridno hodila v plesno šolo in se učila novih plesnih korakov.

Pri štirih letih sem zmagala na tekmovanju plesne šole in takrat sem se odločila, da se bom začela ukvarjati z akrobatskim rokenrolom, saj sta me plesalca, ki sta nastopila, popolnoma prevzela. Čez nekaj let je mojo dolgoletno, a tiho željo uresničila moja mama – vpisala me je v tečaj rokenrola. Bila sem tako vesela, da bi lahko objela cel svet. Izkazalo se je, da sem rojena za ples. Kmalu sem dobila zelo dobrega soplesalca, s katerim sva postala državna prvaka in člana državne reprezentance. Končno sem začela doživljati tisti blišč plesalcev in plesalk, ki sem ga kot majhna deklica opazovala pred televizijskimi ekrani oziroma med publiko. Ko sva se s soplesalcem razšla, sem doživljala najhujše obdobje v svojem življenju, ki bi ga lahko poimenovala “Brez plesa mi živeti ni.” Ampak tudi jaz sem dočakala novega soplesalca in preživela nekaj uspešnih let, posvečenih predvsem plesu. Žal se je čez nekaj let končala tudi najina skupna plesna pot. Toda jaz sem bila odločena, da s plesom ne bom zaključila. Želela sem si delati z otroki, jih učiti plesnih korakov, se z njimi veseliti uspehov in jih bodriti ob neuspehih.

Od te odločitve je minilo že sedem razburljivih let, polnih vzponov in padcev. Sprva sem se učila, kaj in kako otroke oz. plesalce sploh učiti, na kaj moram biti pozorna, kje moram postaviti takšne in drugačne meje. Kasneje sem ugotovila, da moram sama postati boljša na različnih področjih, da bodo tudi oni lahko boljši. S tem namenom sem pridobila licenco za učitelja plesa in usvojila nekaj znanj z različnih področij. Najbolj me je pritegnilo predavanje o osnovah športnega treniranja, predvsem razlaga o gibalnih sposobnostih. Sprva sem si gibalne sposobnosti predstavljala kot nekaj, s čimer se rodiš, in če gradiš na tem, da bi jih izboljšal, se stvar dejansko premakne v to smer. Ugotovila sem, da se pri lastni razlagi nisem močno zmotila.

(16)

- 2 -

Obstaja kar nekaj razlag oz. definicij gibalnih sposobnosti, povzela bom dve. Pistotnik (2011) opredeljuje gibalne sposobnosti kot sposobnosti, odgovorne za izvedbo človekovega gibanja.

Zagorčeva (2005) pa dodaja, da je za plesalce pomembno, da povečamo razvoj osnovnih in specialnih gibalnih sposobnosti, saj so pomembne za izvajanje tehnike, izvedbo tekmovalne koreografije in seveda za uspešen nastop.

Menim, da je naloga trenerjev in učiteljev, da spremljamo otrokov telesni razvoj. To pomeni, da opazujemo, ali se npr. njegova gibljivost izboljšuje, ali otrok napreduje pri kompleksnejših vajah in podobno. Če se to ne dogaja, mu moramo omogočati različne vaje, s katerimi lahko razvija svoje gibalne sposobnosti. Vaje moramo prilagoditi tako otrokom, ki ne napredujejo, kot tistim, ki napredujejo.

Eden izmed pokazateljev ne/napredujočega razvoja gibalnih sposobnosti je lahko športnovzgojni karton, ki ga definiramo kot “centralni informacijski sistem, s katerim spremljamo in ovrednotimo vsakoletne spremembe v telesni zmogljivosti šolajočih se otrok in mladine, starih od 6 do 19 let” (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek, & Strel, 2011).

Prav zgoraj omenjeno predavanje je v meni zbudilo zanimanje za razlike med tistimi učenci, ki se ukvarjajo s plesom, in tistimi, ki se z njim ne ukvarjajo. Moje mnenje je bilo, da imajo otroci, ki plešejo, bolj razvite gibalne sposobnosti od tistih, ki ne plešejo. Res pa je, kot pravi Pistotnik (2011), da so gibalne sposobnosti v določeni meri prirojene, v določeni meri pa tudi pridobljene. Človeku so torej že ob rojstvu dane neke osnovne zasnove, ki opredeljujejo stopnjo, do katere se bodo sposobnosti lahko razvile ob njegovi normalni rasti in razvoju, z ustrezno gibalno aktivnostjo oz. treningom pa lahko dane možnosti v razvitosti gibalnih sposobnosti tudi presežemo.

V diplomskem delu smo torej želeli ugotoviti, ali obstajajo razlike v telesnih značilnostih in gibalnih sposobnostih med otroki, ki se ukvarjajo s plesom, in med tistimi, ki se s plesom ne ukvarjajo. Do rezultatov bomo prišli s pomočjo pridobljenih športnovzgojnih kartonov.

(17)

- 3 -

2.0 PREDMET IN PROBLEM

Dejstvo, da bo moje diplomsko delo temeljilo predvsem na plesu, je bilo neizogibno, saj me ples spremlja že od mojega drugega leta. Ker že nekaj let opravljam delo trenerke akrobatskega rokenrola in ker sem v zadnjih letih poslušala nekaj predavanj na temo gibalnih sposobnosti, sem kaj hitro prišla do ideje o logični povezavi plesa in gibalnih sposobnosti.

Jasno je, da so gibalne sposobnosti in telesne značilnosti del vsakdana, vendar sem mnenja, da imajo otroci, ki se ukvarjajo s plesom in trenirajo od dva- do štirikrat na teden, imajo vsaj dva plesna treninga in nekateri tudi en gimnastični trening na teden, bolj razvite nekatere gibalne sposobnosti in tudi boljše telesne značilnosti kot otroci, ki niso plesno aktivni.

S pomočjo rezultatov športnovzgojnih kartonov bom poskušala dokazati, da imajo plesno aktivni otroci bolj razvite nekatere gibalne sposobnosti in boljše telesne značilnosti.

2.1 KAJ JE PLES?

Ples je nekaj, kar si vsak izmed nas razlaga drugače. Vsi najbrž vemo, da nas ples spremlja že od nekdaj. Že kot otroci smo imeli v sebi prvinsko potrebo po gibanju, še posebej po gibanju v ritmu. Zagorčeva pravi, da se s plesom srečamo takrat, ko se določeni gibalni odzivi dogajajo v ritmu ali ob glasbi (Zagorc, 2006).

Hosta (2000, str. 17) piše, da je “ples ena redkih stvari, ki jo je mogoče najti v vseh kulturah, ki so obstajale in še obstajajo”. Morda je ples ravno zato, ker je prisoten v vsaki kulturi, tudi nek poligon za učenje družabnosti in razvijanja odnosa, pomaga nam ustvariti idealno okolje za razvoj odnosa tam, kjer neka iskrica že obstaja (Tušak, 2009). Podobno piše tudi Zagorčeva, ki ob vprašanju, kaj je ples, zajema različna področja: “Ples je radoživost gibanja, je govorica telesa ob ritmu, glasbi, v tišini, je del kulturne izobrazbe vsakega posameznika in je del kulture naroda. Je izbirna športna panoga, najlepši dvoranski šport, je “mati vseh umetnosti”, je pot do sebe ...” (Zagorc, 2001, str. 10). S plesom lahko izrazimo vse, kar se nas je na nek način dotaknilo, postajamo senzibilnejši, bolj odzivni, stremimo k izmišljanju novih gibalnih vzorcev in s tem postajamo vedno bolj ustvarjalni (Zagorc, 2006).

Tudi Bizjan podobno kot Zagorčeva na ples gleda širše. Pravi, da je ples ena najpopolnejših in tudi najelementarnejših oblik umetnosti, ker zajema človekovo telesno, gibalno, duhovno in

(18)

- 4 -

duševno izraznost in ustvarjalnost. Ples je za nekatere vrhunska tekmovalna športna dejavnost, za druge pa gibalna aktivnost družabnega značaja, hkrati je del osnovne gibalne izobrazbe. S plesom pridobimo kultivirano, uglajeno vedenje in gibanje, tudi družabnost in povezanost z nasprotnim spolom. Ples v športno kulturo vnaša elemente lepega, s tem mislimo na elemente oblačenja, vedenja in gibanja, vnaša pa tudi gibalno izraznost, usklajeno z glasbo (Bizjan, 1999).

2.2 KAJ JE PLESNOST?

“Plesnost ali plesna sposobnost se kaže v sposobnosti ustvarjanja gibov – ritmičnih, prostorskih in dinamičnih sestavin plesa – v gibalnem dojemanju in obnavljanju teh sestavin ter sposobnosti zaznavanja in doživljanja plesa ter izražanja ustvarjanja in sproščanja s plesom.” (Kroflič, Gobec, 1989, str. 14).

Zagorčeva pravi, da se plesnost razvija v sklopu celotnega duševnega in telesnega razvoja.

Razvija se pod vplivom dispozicij, spodbud okolja in posameznikove aktivnosti. Pri posamezniku se plesnost razvije različno. Nekateri so bolj gibčni, drugi ritmično spretnejši, nekateri imajo boljšo telesno ali prostorsko orientacijo, spet nekdo izstopa z gibalno domišljijo (Zagorc, 2006, str. 17).

Osnove plesnosti pet-, šest- in sedemletnega otroka se kažejo v naslednjih značilnostih:

• gibanje je razčlenjeno, obvladuje več različnih gibov istočasno in zaporedno;

• oblikuje prostor v skupini in samostojno, v ravni in krožni liniji, v različnih smereh;

• natančno povzema gibanje in oblike v vsakdanjem življenju in v naravi;

• povzema gibalne motive odraslih ali otrok ob poljubni tematiki ali brez nje;

• sledi ritmu in melodiji glasbe, jo doživlja in z gibanjem izraža;

• ustvarja lastne ritme v gibanju;

• ob poljubni spodbudi ustvarja nove gibalne motive;

• se vživlja v spodbude in se izraža z lastnim načinom gibanja (Kroflič, Gobec, 1989, str. 16).

(19)

- 5 -

2.3 POMEN PLESA ZA OTROKE

(20)

- 6 -

Ples otroku sprva pomeni igro z gibanjem: igra se z gibanjem lastnega telesa in z gibanjem v skupini. Oblikovanje, izražanje in ustvarjanje z gibanjem mu pomenijo igro. Plesna vzgoja vzpodbuja ustvarjalni proces in s tem tudi njegove sestavine: predstavno mišljenje, domišljijo in kreativno mišljenje. Otroku je omogočeno sodelovanje v skupini na različne načine:

aktivno sodeluje v gibalnem ustvarjanju majhne skupine, vključi se v enotno gibanje skupine ali pa prevzame določeno dolžnost v skupini. Na ta način otrok razvija pozitivne medčloveške odnose. Sprostitev je še ena izmed značilnosti, ki jo otroku omogoča plesna vzgoja (Kroflič, Gobec, 1989).

(21)

- 7 -

Otroci, ki se ukvarjajo s plesom, največkrat tudi sami izpostavijo dejstvo, da jim ples predstavlja sprostitev, zabavo/veselje, prijateljstvo …

Garanje, vendar se v večini primerov trud poplača.

Lina, 10 let Ko sem začela plesati,

mi ples ni pomenil veliko, sedaj pa si življenje brez plesa težko predstavljam!

Maša, 11 let

S plesom sem spoznal nove prijatelje.

Žan, 10 let Ko plešem, izražam čustva, pa naj bo to jeza, veselje, ljubezen …

Žanet, 10 let

Pomeni mi to, da znaš biti poražen in sprejeti to, da je nekdo boljši od tebe.

Nana, 10 let Zapravljanje prostega časa, druženje s prijatelji, včasih tudi trdo delo.

Tibor, 10 let Način življenja.

Plešem doma, v šoli, na igrišču, pri babici, skratka povsod!

Julija, 11 let

Sprostitev in spoznavanje novih prijateljev.

Katrin, 10 let Ples mi ni všeč,

ker je zelo

zahteven in moraš ponavljati eno in isto stvar.

Jon, 8 let

Zabavno rekreacijo ob dobri glasbi.

Eva, 11 let Užitek, ker se

gibam.

Jure, 7 let

(22)

- 8 -

2.4 PONUDBA PLESNIH ŠOL V SLOVENSKEM PROSTORU

Plesno zvezo Slovenije so ustanovili leta 1954. Bila je amaterska, združevala je le plesne klube in tekmovalce, plesni učitelji pa so delovali samostojno. Leta 1958 so sprejeli sklep o razširitvi delovanja in ponovni ustanoviti Plesne zveze Slovenije, od takrat naprej združuje tudi plesne šole in plesne učitelje. Naloga plesne zveze je bila širjenje plesne kulture na Slovenskem (Zagorc, 2001).

Danes pri nas beležimo 79 plesnih klubov in plesnih šol (stanje na dan 8. 3. 2012), članic Plesne zveze Slovenije. Večina plesnih klubov in plesnih šol je v Ljubljani in njeni okolici, njihova ponudba je različna. Nekateri ponujajo samo tekmovalno usmerjene zvrsti plesa: 13 klubov ponuja akrobatski rokenrol, 62 klubov moderne tekmovalne plese, 28 klubov pa standardne in latinsko ameriške plese. Drugi ponujajo zelo dobro znane in raznovrstne programe otroške plesne šole ter plesno rekreacijo, kamor spadajo šolski plesni festival, ulična četvorka in rekreacija odraslih (Seznam članic PZS).

2.4.1 ŠOLSKI PLESNI FESTIVAL

Poglavje je povzeto po Pravilniku za Šolski plesni festival, ki se nahaja na spletnem naslovu:

http://www.plesna-zveza.si/pzs/plesna-rekreacija/solski-plesni-festival-223152/pravilnik-za- solski-plesni-festival/ (pridobljeno 5. 7. 2012).

“Šolski plesni festival je oblika plesnega izobraževanja otrok in mladine v osnovni in srednji šoli (družabni dogodek - druženje vrstnikov ob plesu, glasbi, zabavi).”

Festival prireja Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije (MŠŠ), organizira pa ga Zavod za šport Slovenije (ZŠS) v sodelovanju s Plesno zvezo Slovenije (PZS). Festival izvajajo osnovne in srednje šole (v šolskem letu 2011/2012 je bilo v projekt vključenih 144 osnovnih šol in 28 srednjih šol) v sodelovanju s PZS, njenimi članicami (to so plesni klubi, ki delujejo v Sekciji za plesno rekreacijo), s plesnimi šolami, te morajo biti članice Sekcije plesnih šol Slovenije (SPŠS), in Združenjem plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije (ZPVUTS). Predpisane koreografije lahko poučujejo le športni pedagogi na osnovnih in srednjih šolah oziroma strokovni kader, ki je evidentiran pri PZS, SPŠŠ in ZPVUTS.

(23)

- 9 -

“Šolski plesni festival poteka v okviru Šolskih športnih tekmovanj, ki jih organizira ZŠS v sodelovanju s PZS pod nadzorom Odbora za Šolska športna tekmovanja pri ZŠS, ki za koordinacijo vseh aktivnosti v zvezi s Šolskim plesnim festivalom pooblasti Sekcijo za plesno rekreacijo pri PZS” (Pravilnik o Šolskem plesnem festivalu, 2. člen).

Festival se odvija na štirih nivojih: šolskem, občinskem, področnem in državnem. Učenci so razdeljeni v štiri tekmovalne/starostne kategorije, ne ločijo se glede na spol (dekleta in fantje tekmujejo v isti kategoriji) in so na vseh nivojih enake:

• kategorija A: učenci osnovnih šol 1. - 3. razred,

• kategorija B: učenci osnovnih šol 4. - 6. razred,

• kategorija C: učenci osnovnih šol 7. - 9. razred,

• kategorija D: dijaki srednjih šol vseh razredov.

Tekmujejo lahko le redno vpisani učenci šole in samo v eni izmed zgoraj naštetih kategorij.

Tekmovanja potekajo posamično, v paru ali ekipno. Šolske ekipe ne smejo sestavljati učenci drugih šol. Pravico do tekmovanja imajo le tisti tekmovalci, ki niso registrirani kot aktivni tekmovalci pri eni izmed tekmovalnih sekcij PZS (akrobatski rokenrol, moderni tekmovalni plesi, standardni in latinsko ameriški plesi), lahko pa sodelujejo pri ostalih aktivnostih ŠPF.

Oblačila niso predpisana, lahko nosijo enotna oblačila z napisi osnovne ali srednje šole, prepovedane pa so plesne obleke, ki jih uporabljajo registrirani tekmovalci Plesne zveze Slovenije.

Tekmovalci tekmujejo v predpisanih tekmovalnih plesih s predpisanimi koreografijami in na predpisano glasbo. Prepovedano je dodajanje plesnih korakov in plesnih kombinacij, ki niso v skladu s koreografijo. Plesne koreografije je prepovedano spreminjati (Pravilnik o Šolskem plesnem festivalu, 5. člen).

V sodelovanju s strokovnim kadrom se na zainteresirani šoli organizira brezplačen plesni tečaj, ločeno za vsako kategorijo. Kasneje se na šoli organizira šolski plesni festival v dveh delih: prvi del je namenjen učencem od prvega do tretjega razreda, drugi del pa učencem od četrtega do devetega razreda. Na festivalu nastopajo učenci, ki so se udeležili organiziranega plesnega tečaja, in pokažejo, česa so se naučili.

Na festivalu šolskega nivoja izberejo sodniki po prvem odplesanem krogu praviloma največ

(24)

- 10 -

24 posameznikov in ti se uvrstijo v naslednji tekmovalni krog. V polfinalni del tekmovanja se uvrsti 12 izbranih posameznikov, nato pa se 6 najboljših uvrsti še v finale. Sodniki razvrstijo finaliste od 1. do 6. mesta, zmagovalca pa se razglasi za “naj plesalca/plesalko šole” v posamezni starostni kategoriji za tekoče leto.

Vseh 6 finalistov iz posameznih kategorij se uvrsti na občinsko tekmovanje, kjer predstavljajo eno od šolskih ekip izbrane občine. Tekmovalci tukaj tekmujejo na enak način kot na šolskem nivoju in tudi ekipno. Zmagovalca med posamezniki se razglasi za “naj plesalca/plesalko občine”. Ekipni zmagovalec je tista šola, ki je v seštevku posameznih rezultatov svojih predstavnikov imela najboljši rezultat. Pri osnovnih šolah so to rezultati iz kategorije A ali B ali C, ta šola je razglašena za “najbolj plesno osnovno šolo v občini”.

Na področno tekmovanje napredujejo vsi člani zmagovalnih šolskih ekip kategorij B, C in D ter do 6 najbolje uvrščenih posameznikov, ki niso že člani zmagovalnih šolskih ekip iz posameznega občinskega tekmovanja. Pri tekmovanjih v parih napredujejo na področno tekmovanje prav tako zmagovalni plesni pari. Zmagovalca razglasijo za “naj plesalca/plesalko področja”, ekipno pa se šolo razglasi za “najbolj plesno šolo področja”.

S področnega nivoja napredujejo na državno tekmovanje vsi člani zmagovalnih šolskih ekip kategorij C in D ter do 6 najbolje uvrščenih posameznikov, ki niso že člani zmagovalnih ekip iz posameznega področnega tekmovanja. Pri tekmovanjih v parih napredujejo na državno tekmovanje prav tako zmagovalni plesni pari. Zmagovalca državnega nivoja tekmovanja razglasijo za “naj plesalca/plesalko Slovenije”, ekipnega zmagovalca pa za “najbolj plesno šolo v Sloveniji”.

Namen nivojskih prireditev Šolskega plesnega festivala je druženje učencev (in dijakov) s širše regije, navezovanje stikov z vrstniki iz drugih krajev, iz celotne Slovenije (Pravilnik za Šolski plesni festival).

(25)

- 11 -

2.5 PLESNA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI

Zagorčeva (2006) pravi, da so naloge in smotri, ki jih izpolnjujemo z gibalno vzgojo, biološkega, izobraževalnega, vzgojnega in razvedrilnega značaja: otrokom budimo veselje do gibanja in jim dajemo pobudo za normalen, enakomeren in vsestranski telesni razvoj, zadovoljujemo njihove naravne potrebe po gibanju, razvijamo miselne funkcije in privzgajamo značajske ter moralne vrednote (npr: namerna pozornost, koncentracija, vztrajnost, samostojnost, discipliniranost ...), otrokom privzgajamo tudi čut za čistočo, osebno higieno in higieno prostorov.

V učnem načrtu za športno vzgojo že med splošnimi cilji zasledimo prisotnost in vpliv plesa pri različnih dejavnostih, operativni cilji pa te dejavnosti dovolj podrobno tudi opišejo.

Poglavje sem povzela po Učnem načrtu za športno vzgojo iz leta 2011 (Kovač et al., 2011).

SPLOŠNI CILJI:

o ustrezna gibalna učinkovitost in oblikovanje zdravega življenjskega sloga:

 skladna telesna in gibalna razvitost, pravilna telesna drža,

 zavesten nadzor telesa pri izvedbi položajev in gibanj,

 zdrav način življenja (ustrezna kondicijska pripravljenost; telesna nega; zdrava prehrana; razbremenitev in sprostitev; ravnovesje med učenjem, športno dejavnostjo, počitkom in spanjem; odpornost proti boleznim; sposobnost prenašanja naporov; nevtralizacija negativnih učinkov sodobnega življenja),

o usvajanje spretnosti in znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih:

 seznanjanje z varnim in odgovornim športnim udejstvovanjem,

 spodbujanje gibalne ustvarjalnosti,

 razumevanje koristnosti rednega gibanja in športa ter njune vloge pri kakovostnem preživljanju prostega časa,

(26)

- 12 -

o pozitivno doživljanje športa, ki bogati posameznika:

 zadovoljstvo ob gibanju, premagovanju naporov in doseganju osebnih ciljev,

 krepitev zdravega občutka samozavesti in zaupanja vase,

 oblikovanje pristnega, čustvenega, spoštljivega odnosa do narave ter okolja kot posebne vrednote,

o oblikovanje pozitivnih vedenjskih vzorcev (spodbujanje medsebojnega sodelovanja, strpnosti in sprejemanja drugačnosti, razvoj zdrave tekmovalnosti in spoštovanje športnega obnašanja – ferpleja).

OPERATIVNI CILJI

V šoli so najpomembnejši, saj z njimi točno opredelimo, kaj želimo doseči s plesnimi dejavnostmi. Delimo jih lahko na:

 izobraževalne,

 vzgojne,

 biološke,

 razvedrilne.

Zagorčeva (2006) pravi, da cilji skušajo zajeti kompleksnost in se zato med seboj prepletajo ter tvorijo celoto.

V učnem načrtu so operativni cilji deljeni v štiri skupine, ki poudarjajo:

 ustrezno gibalno učinkovitost (telesni razvoj, razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti),

 usvajanje temeljnih gibalnih spretnosti in športnih znanj, ki omogočajo varno in odgovorno sodelovanje v različnih športnih dejavnostih,

 razumevanje pomena gibanja in športa,

 oblikovanje stališč, navad in načinov ravnanja ter prijetno doživljanje športa.

(27)

- 13 -

2.5.1 PRVO VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE OPERATIVNI CILJI

a) Ustrezna gibalna učinkovitost.

Z zavestnim nadzorom telesa oblikujejo pravilno telesno držo, izboljšujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti: skladnost (koordinacijo) gibanja, moč, hitrost, gibljivost, natančnost, ravnotežje, splošno vzdržljivost, izvajajo gibanja v različnem ritmu ob glasbeni spremljavi, primerjajo svojo gibalno učinkovitost glede na svoj biološki razvoj.

b) Usvajanje temeljnih gibalnih spretnosti in športnih znanj, ki omogočajo varno in odgovorno sodelovanje v različnih športnih dejavnostih.

Učenci usvajajo temeljne gibalne vzorce in pridobivajo izkušnje, na katerih je mogoče nadgrajevati različna športna znanja tako, da sproščeno izvajajo naravne oblike gibanja, zavestno nadzorujejo telo v različnih položajih in gibanjih, ki jih izvajajo v različnih smereh in ravneh ter okoli različnih telesnih osi, posnemajo najrazličnejše predmete, živali, pojave in pojme v naravi, izražajo svoje občutke in razpoloženja z gibanjem, zaplešejo izbrane otroške in ljudske plese.

c) Prijetno doživljanje športa in vzgoja z igro.

Učenci preizkušajo svoje zmogljivosti ob obvladanju svojega telesa in izražanju z gibanjem, razvijajo samozavest, odločnost, borbenost in vztrajnost, pridobivajo osnovne higienske navade, povezane s športno vadbo, oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce (strpno in prijateljsko vedenje v skupini, upoštevanje pravil v igrah in pravil športnega obnašanja, odgovorno ravnanje s športno opremo, odgovoren odnos do narave in okolja).

d) Razumevanje pomena gibanja in športa.

Učenci v prvem razredu poznajo pravilno telesno držo, v drugem in tretjem razredu pa razumejo pomen pravilne drže in higiene. Za prvo triletje velja, da spoznajo primerna športna oblačila in obutev, poimenujejo položaje telesa, različne gibe in nekatere učne oblike, poznajo različne športne površine in pripomočke. V prvem razredu poznajo osnovna načela varnosti v telovadnici, v drugem in tretjem razredu pa ta načela že upoštevajo.

(28)

- 14 - PRAKTIČNE VSEBINE PLESNIH IGER:

 gibanja posameznih delov telesa in celotnega telesa (nihanja, valovanja, kroženja, padanja),

 posnemanje predmetov, živali, rastlin, pravljičnih junakov s pantomimo (ob glasbeni ali ritmični spremljavi),

 gibanje ob notranjih (izražanje občutkov, razpoloženj, funkcionalnih lastnosti predmetov) in zunanjih spodbudah (različne zvrsti glasbe, različni predmeti, drobno orodje),

 interpretacija različnih enostavnih ritmov s ploskanjem in preprostim gibanjem,

 vaje dihanja in sproščanja,

 otroški plesi: izštevanke, rajalne igre, plesne igre,

 preprosti ljudski plesi,

 v tretjem razredu lahko učitelj predstavi tudi osnovne gibalne strukture aerobike in njihovo povezovanje ob glasbeni spremljavi v preproste koreografije.

TEORETIČNE VSEBINE PLESNIH IGER:

 vloga gibanja in ritma v vsakdanjem življenju,

 enakomeren in neenakomeren ritem,

 glasbeni in ritmični pripomočki za spremljanje gibanja,

 ljudski plesi in običaji na Slovenskem.

(29)

- 15 -

2.5.2 DRUGO VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE OPERATIVNI CILJI

Učenci izboljšujejo svojo gibalno učinkovitost tako, da z zavestnim nadzorom telesa oblikujejo pravilno telesno držo, izboljšujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti: skladnost (koordinacija) gibanja, moč, hitrost, gibljivost, natančnost, aerobna vzdržljivost, zaznajo ritem v gibanju, primerjajo svojo gibalno učinkovistost glede na rast in razvoj ter populacijske vrednosti.

b) Usvajanje športnih znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih.

Učenci zavestno nadzorujejo svoje telo pri gimnastičnih položajih in gibanjih v različnih smereh, okoli različnih osi, zaplešejo izbrane otroške, ljudske in družabne plese.

c) Razumevanje pomena gibanja in športa.

Poznajo pomen takta in tempa v gibanju, razumejo prednosti primernega športnega oblačila in obutve v različnih pogojih, poznajo in upoštevajo pravila obnašanja ter osnovna načela varnosti v telovadnici, poznajo in razumejo pomen vpliva redne in dovolj intenzivne športne vadbe na telesno držo, kondicijsko pripravljenost, zdravje in dobro počutje. V četrtem razredu učenci poznajo dejavnike gibalne učinkovitosti (telesne značilnosti, gibalne in funkcionalne sposobnosti). V petem in šestem pa razumejo pomen redne spremljave gibalne učinkovitosti.

d) Prijetno doživljanje športa, oblikovanje in razvoj stališč, navad ter načinov ravnanja.

Učenci oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce (vztrajnost, samozavest, medsebojno sodelovanje in pomoč, strpnost, sprejemanje drugačnosti, spoštovanje športnega obnašanja, odnos do varovanja šolske lastnine in športne opreme, naravovarstveno ozaveščanje), razumejo različnost v gibalni učinkovitosti posameznikov, upoštevajo higienska pravila, povezana z vadbo (preoblačenje, umivanje po vadbi, čistoča prostorov in osebne športne opreme), razumejo pomen varovanja naravne in kulturne dediščine.

(30)

- 16 - PRAKTIČNE VSEBINE PLESA:

 gibanja posameznih delov telesa v različnih smereh, na različnih ravneh in z uporabo različne sile,

 plesne igre,

 povezovanje ljudskih plesov posameznih pokrajin v sklop,

 preprosti družabni plesi svetovnega plesnega programa (osnovne slike in kombinacije standardnih in latinskoameriških plesov),

 vaje pravilnega dihanja in sproščanja,

 gibalno ustvarjanje na določeno temo,

 gibalne strukture aerobike in njihovo povezovanje ob glasbeni spremljavi v preproste koreografije,

 učitelj lahko predstavi elemente joge in druge tehnike sproščanja.

TEORETIČNE VSEBINE PLESA:

 osnovni glasbeni pojmi, povezani s plesom: ritem, tempo, dinamika,

 pomen ritma v različnih življenjskih pojavih in gibanju,

 ljudski plesi slovenskih pokrajin in njihove značilnosti,

 družabni plesi,

 plesni bonton.

2.5.3 TRETJE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNO OBDOBJE OPERATIVNI CILJI

Svojo gibalno učinkovitost izboljšujejo učenci tako, da izboljšujejo gibalne in funkcionalne sposobnosti (moč, hitrost, koordinacija, gibljivost, ravnotežje, natančnost, aerobna vzdržljivost), oblikujejo pravilno telesno držo in skladno postavo.

(31)

- 17 -

b) Usvajanje in spopolnjevanje športnih znanj, ki omogočajo sodelovanje v različnih športnih dejavnostih.

Učenci izboljšujejo športna znanja tako, da skladno in estetsko izvajajo različne gibalne naloge ob glasbeni spremljavi in sproščeno zaplešejo izbrane standardne in latinskoameriške plese.

c) Razumevanje pomena gibanja in športa.

Učenci razumejo vpliv redne športne vadbe in primerne prehrane na zdravje in dobro počutje, razumejo pojave v telesu pri različnih načinih vadbe in odzivanje organizma na napor, razlikujejo aerobno in anaerobno vadbo glede na vrednost srčnega utripa, znajo glede na svoje telesne značilnosti in telesno kondicijo izbrati sebi primerno športno dejavnost, poznajo primerno prehrano ob nekaterih športnih dejavnostih, pomen nadomeščanja izgubljene tekočine, vitaminov in mineralov, poznajo nevarnosti poživil in preparatov, ki vsebujejo hormone, prepoznajo dejavnike tveganja v vsakdanjem življenju in v športu, upoštevajo osnovna načela varnosti v športu, spoznajo in razumejo preventivno vlogo športa v ozaveščanju proti različnim oblikam zasvojenosti (kajenje, alkohol, droge) in drugim patološkim pojavom sodobne družbe (nasilje, samomorilstvo), spoznajo možnosti vključevanja v športne dejavnosti v šoli in kraju bivanja.

d) Prijetno doživljanje športa, oblikovanje in razvoj stališč, navad ter načinov ravnanja.

Učenci imajo odgovoren odnos do svojega zdravja (redno, dovolj intenzivno gibanje, primeren izbor športnih vsebin), oblikujejo pozitivne vedenjske vzorce (vztrajnost, medsebojno sodelovanje in pomoč, zdrava tekmovalnost), spoštujejo različnost in drugačnost v gibalni učinkovitosti posameznika, ob doživljanju večjih telesnih obremenitev spoštujejo vložen napor, spoznajo ekološka vprašanja, povezana s športnimi dejavnostmi, imajo svoja stališča do stranpoti sodobnega športa (doping, komercialni izdelki in storitve).

(32)

- 18 - PRAKTIČNE VSEBINE PLESA:

 gibalno ustvarjanje posameznika, partnerjev, skupine,

 interpretacija različnih ritmov v povezavi z glasom in gibom,

 vaje pravilnega dihanja in sproščanja,

 ljudski plesi izbranih slovenskih pokrajin,

 družabni plesi svetovnega plesnega programa (osnovne slike in kombinacije standardnih in latinskoameriških plesov),

 elementi sodobnega plesa in džeza (pozicije, kombinacije v prostoru, skoki, povezani z lažjo koreografijo),

 različne oblike aerobike,

 učitelj lahko predstavi osnove rokenrola, nekaterih disko in skupinskih plesov, pantomimo in različne oblike sproščanja.

TEORETIČNE VSEBINE PLESA:

 pomen sproščenega gibanja in komuniciranja,

 ples kot kulturna in družabna dejavnost,

 plesni bonton,

 učitelj lahko predstavi tudi ples kot obliko sodobne multimedijske umetnosti (Kovač et al., 2011).

Frostigova (1989, v Zagorc 2006) pravi, da je gibanje vir zadovoljstva in sprostitve, zato bi moralo biti vpleteno v celotni učno-vzgojni prosces, ne samo v ure športne vzgoje, porabljeni čas pa bi se bogato obrestoval, saj bi bili otroci sposobni bolj zbrano in zavzeto delati.

(33)

- 19 -

2.6 VPLIV PLESA NA CELOSTEN RAZVOJ MLADIH

Z gibanjem, v našem primeru s plesom, vplivamo na celosten razvoj otroka. Vplivamo na otrokov telesni, gibalni, čustveni, umski, duhovni in socialni vidik (Šušteršič, Zagorc, 2010).

Frostigova (1989, v Zagorc, 2006) navaja podobne pozitivne plati plesa, ki vplivajo na zdravstveno stanje in dobro počutje, telesno spretnost, čutnogibalno spretnost, lastno občutenje, občutek časa in prostora, izboljšanje splošnih funkcij, socialno in čustveno prilagodljivost, razvoj duševnih funkcij in na ustvarjalnost.

Ririe in Woodbury (1996, v Zagorc, 2006) zgoraj naštete lastnosti še razložita:

 ples je celovita izkušnja, ki zajema telesno, umsko, čustveno, duhovno in estetsko dimenzijo posameznika, pomaga nam zaznavati, kdo smo in po čem hrepenimo,

 plešemo lahko v vseh starostnih obdobjih, ne glede na spol ali sposobnosti, vsakdo lahko pleše tudi brez posebnega talenta ali izkušenj,

 ples je izrazno gibanje, ki ima moč obogatiti življenje, človeku daje občutek za veselje in razvija samozavedanje,

 ples omogoča raziskovanje samega sebe,

 ples lahko uporabimo v procesu učenja, ker razvija mišljenje in predstavljanje,

 ples omogoča vsem otrokom, da raziskujejo ter izrazijo svoje telesne in ustvarjalne potenciale na netekmovalen način,

 ples omogoča, da pridobimo ali izboljšamo stopnjo samospoštovanja in samozavesti, če razvijamo lastno enkratnost,

 ples omogoča razvoj sposobnosti za koncentracijo in sposobnost za učenje,

 ples razvija razumevanje in odnos do telesa, ki se lahko razvije v življenjski pogled na telesno pripravljenost in zdravje, ples nas uči kreativnega reševanja problemov,

 ples spodbuja intuitivne, čustvene in tudi verbalne odzive, izostri percepcijo in spodbuja samovrednotenje ter kritično presojanje,

 ples nas motivira.

(34)

- 20 -

Za ples bi torej lahko rekli, da osvobaja otrokova čustva, otrok z njim izraža svoj notranji svet, oblikuje vedenje, vzpostavlja stike z drugimi, se prilagaja, sodeluje, vodi in podreja, ne smemo pa pozabiti tudi na ostale oblike socializacije.

2.6.1 VPLIV PLESA NA EMOCIONALNI RAZVOJ

“Ko plešem, izražam čustva, pa naj bo to jeza, veselje, ljubezen ...” Žanet, 10 let

Ples nam pomaga pri zavedanju svojega telesa, začnemo se zavedati telesnih lastnosti.

Plešemo lahko tudi zato, da izrazimo svoja čustva, pa naj bo to veselje, ljubezen, žalost ali jeza, s tem povečamo sposobnost izražanja čustev, hkrati pa sprostimo napetost, togost, napadalnost ali apatijo.

S plesom pripomoremo k povečanju otrokove samozavesti, pripravimo jih lahko tudi na pritiske in strahove, s katerimi se bodo srečevali v mladosti, k občutku za delo v skupini, za doseganje skupnih ciljev in k občutku za sočloveka.

“Gibanje samo je lahko sredstvo za izboljšanje funkcij živčnega sistema” (Zagorc, 2006).

Otroci pridobivajo nove izkušnje in spretnosti, tistim z vedenjskimi motnjami (impulzivnost, razdražljivost) pomaga, da se umirijo, oz. njihove težave vsaj malo ublaži, izboljša (Zagorc, 2006).

2.6.2 VPLIV PLESA NA SOCIALNI RAZVOJ

Otroci največkrat plešejo v skupini in za skupine je značilno medsebojno sodelovanje, to pripomore k pridobivanju izkušenj, ki jih bodo otroci potrebovali za življenje (Šušteršič, Zagorc, 2010). Videmškova in Pišot (2007) pišeta, da v socialnem razvoju praviloma hitreje napredujejo tisti otroci, ki so bolj napredni tudi na gibalnem, intelektualnem in čustvenem področju.

“Na treningih se družim s prijatelji, s katerimi si na tekmah delimo dobre in slabe trenutke.”

Julija, 11 let

(35)

- 21 -

Zagorčeva (2006) navaja, da ples otroku pomaga, da se socialno in čustveno prilagaja, ko mu prinaša doživljanje uspeha ali medsebojni odnos z drugimi otroki, pa naj bo to posameznik ali skupina. S plesom se otroci začnejo zavedati prostora, deliti ga morajo z drugimi in z njimi sodelovati. Z igro otrok razvija socialno zavest in odnos do svojih vrstnikov. Nauči se socialnih vlog vodje in partnerja, sposobnejši je pomagati drugemu in se prilagajati novim okoliščinam. Zagorčeva (1997) še piše, da ples spodbuja stike z drugimi, razvija občutljivost, prilagodljivost, sodelovanje in skupinsko reševanje problemov, vliva zaupanje, otroka sooči z upoštevanjem pravil, spodbuja vzdrževanje pozornosti, podrejanje in vodenje pa tudi iniciativnost in sodelovanje pri najrazličnejših aktivnostih.

Gibalne igre pripomorejo k številnim pozitivnim učinkom na otrokovem čustveno-socialnem razvoju, govorimo o: čustvenem dozorevanju, pridobivanju socialnih spretnosti, medosebne interakcije in privlačnosti, razvijata pa se tudi otrokova samopodoba in samospoštovanje (Videmšek, & Pišot, 2007).

2.6.3 VPLIV PLESA NA INTELEKTUALNI RAZVOJ

Ustvarjalno gibanje pripomore k integraciji uma, čustev, telesa in duha; tu govorimo o razvijanju domišljije, pomnjenju, predstavljanju in mišljenju, razvija se nam tudi govor in širimo besedišče. Otrok pri plesnih dejavnostih posnema druge, potekata pa tudi procesa identifikacije in personifikacije (Zagorc, 2006). Za vse umetniške dejavnosti (mednje spada tudi ples) je značilno, da stimulirajo zavest o telesnih močeh, zmanjšujejo mišične inhibicije, krepijo predstavljivost, prispevajo k razvoju hkratnega zavedanja sebe in okolja, integrirajo zavedanje, spoznavanje, spominjanje, občutenje, pretok misli in akcijo (Zagorc, 1997).

2.6.4 VPLIV PLESA NA TELESNI RAZVOJ

Ples vpliva na boljši razvoj osnovnih gibalnih sposobnosti, torej na koordinacijo, gibljivost, ravnotežje, moč, hitrost in preciznost, pripomore pa tudi k boljšemu občutku za orientacijo v prostoru in času. S plesom pa vplivamo tudi na razvoj in ohranjanje funkcionalnih sposobnosti, predvsem na srčno-žilni in dihalni sistem ter posledično tudi na razvoj in ohranjanje vzdržljivosti (Šušteršič, & Zagorc, 2010).

Zagorčeva (1997) piše, da prav pri plesni aktivnosti telo deluje kot sprejemnik, posredovalec in tudi kot izvajalec, saj sprejema kinestetične, ritmične in socialne dražljaje ter se na različne

(36)

- 22 -

načine nanje odziva. Navaja še, da se posameznik začne pri plesnem gibanju zavedati svojega telesa in različnosti gibanja, časa in prostora, pa tudi raznih načinov, kako bi lahko porabil svojo energijo. Medtem ko se razvija motorika, se razvija tudi celotna sposobnost kontrole telesa, ta pa je odvisna od obvladovanja gibanja in pogojuje telesni, emocionalni in mentalni razvoj (Zagorc, 1997).

2.7 TELESNE ZNAČILNOSTI

V osnovni šoli s pomočjo športnovzgojnega kartona spremljamo tri telesne značilnosti:

telesno višino, telesno težo in količino podkožnega maščevja (kožno gubo).

Horvat (1994, v Strel et al., 2003) piše, da se otrokova telesna rast med 6. in 10. letom upočasni, mišična masa pa se začne hitreje povečevati. Telesna rast se nato med 10. in 15.

letom zopet pospeši. Strokovnjaki opozarjajo na dejstvo, da pri merjenjih telesne teže in kožne gube nadlahti prihaja do večjih, presenetljivih in nepričakovanih sprememb. Telesna teža otrok do 13. leta se povečuje, prav tako kožna guba nadlahti (Strel idr, 2003).

2.8 GIBALNE SPOSOBNOSTI

Gibalne sposobnosti so sposobnosti, ki so odgovorne za izvedbo človekovega gibanja, so tudi skupek notranjih dejavnikov, ki so odgovorni za razlike v človekovi gibalni učinkovitosti. V določeni meri so prirojene, v določeni pa tudi pridobljene, vendar različno za vsako gibalno sposobnost. Ob rojstvu so nam torej že dane neke osnovne zasnove, te opredeljujejo stopnjo, do katere se sposobnosti lahko razvijejo ob normalni rasti in razvoju. S treningom ali ustrezno gibalno aktivnostjo pa lahko dane možnosti v razvitosti tudi presežemo (Pistotnik, 2011).

(37)

- 23 - Poznamo šest primarnih gibalnih sposobnosti:

 koordinacijo,

 moč,

 hitrost,

 preciznost,

 gibljivost in

 ravnotežje.

Navznoter se delijo še na nekaj pojavnih oblik, ki natančneje določajo gibalno sposobnost.

Primer:

 primarna gibalna sposobnost: moč,

 pojavne oblike: eksplozivna moč, repetitivna moč in statična moč (Pistotnik, 2011).

2.8.1 KOORDINACIJA

“Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja kompleksnih (sestavljenih, zapletenih) gibalnih nalog. Kaže se v učinkoviti uskladitvi časovnih in prostorskih elementov gibanja” (Pistotnik, 2011).

Zagorčeva (2005) navaja štiri dejavnike, ki vplivajo na koordinacijo. Ti so:

 količina podatkov o različnih motoričnih nalogah v spominu,

 predstava o trenutnem stanju notranjega in zunanjega okolja pri izvedbi motorične naloge,

 utrujenost (poslabša koordinacijo),

 psihološki dejavniki (centralni živčni sistem je osrednje mesto, odgovorno za koordinacijo).

Pistotnik (2011) navaja še pet osnovnih značilnosti koordiniranega gibanja:

 pravilnost (natančnost/ustreznost izvedbe gibov),

 pravočasnost (časovna usklajenost gibov oz. ustrezno zaporedje gibov),

 racionalnost (ekonomičnost izvedbe gibov),

 izvirnost (samoiniciativnost v prilagajanju gibanja različnim zahtevam),

(38)

- 24 -

 stabilnost (zanesljivost; identičnost izvedbe v ponavljanjih – stalnost) (prav tam, str. 76).

Pomembnost koordinacije se odraža predvsem v športih, ki zahtevajo veliko zapletenost gibanja, to so na primer: ples, gimnastika in akrobatika. Ker je koordinacija kompleksna sposobnost, ločimo več njenih pojavnih oblik, pri športnem plesu pa se največkrat pojavljajo naslednje:

 sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih storitev: izraža se v okoliščinah, ko jih je treba opravljati v določenem ritmu (časovnem zaporedju); navadno je zaporedje motoričnih nalog znano in se ga najprej nauči, končna izvedba pa mora biti v glasbenem ritmu, česar se plesalci posebej naučijo;

 sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog: izraža se v pravilnem timingu glede na izbrano glasbo ter v interakciji s plesnim partnerjem; gre za izvajanje gibalnih nalog v točno določenem trenutku. Če tega le za hip zamudimo, nadaljevanje gibanja ne more biti uspešno;

 sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih okončin: pojavlja se v vseh motoričnih nalogah, kjer morajo roke in noge delovati usklajeno;

 sposobnost hitrega spreminjanja smeri (agilnost): gre za sposobnost hitrega spreminjanja smeri, kar je v športnem plesu izrednega pomena;

 sposobnost natančnega vodenja gibanja: gre za sposobnost natančnega in nenehnega vodenja in prilagajanja gibanja plesnemu partnerju od začetka do konca plesnega nastopa (Zagorc, 2005, str. 58).

2.8.2 MOČ

Pistotnik (2011) moč definira kot “sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih sil” (prav tam, str. 46). Zagorčeva (2005) pa piše, da je “moč sposobnost premagovanja odpora” (prav tam, str. 79).

Ušaj (2003) razlikuje med tremi vrstami moči:

 splošna in specifična moč (vidik deleža telesa, s katerim premagujemo obremenitev),

 statična in dinamična moč (vidik značilnosti mišičnega krčenja),

 maksimalna in eksplozivna moč, vzdržljivost v moči (vidik silovitosti) (prav tam, str. 118-120).

(39)

- 25 -

Dejavnike, ki pogojujejo moč, Pistotnik (2011) strne v štiri skupine:

 morfološki dejavniki telesa: oblikovnost telesa,

 funkcionalni dejavniki: fiziološki sistemi telesa,

 psihološki dejavniki: psihološke značilnosti in

 biološki dejavniki: naravne zakonitosti (prav tam, str. 46).

V plesu najbolj izstopata repetitivna in statična moč. “Repetitivna moč je sposobnost ponavljajočega se premagovanja zunanjih sil in sposobnost opravljanja dalj časa trajajočega dela, z izmeničnim krčenjem in sproščanjem mišic. Statična moč pa je sposobnost za dolgotrajno izometrično mišično napenjanje, oziroma sposobnost zadrževanja položaja pod dalj časa trajajočo obremenitvijo” (prav tam, str. 56-57).

Pri plesu se repetitivna moč rok, nog in trupa pokaže pri plesnih koreografijah, saj le-te zahtevajo večkratno ponovitev določenih gibov, statična moč pa se pokaže pri ohranjanju pokončne drže, zadrževanju različnih položajev ... Ples zahteva tudi vzdržljivost v moči, ki je opredeljena kot “sposobnost celega telesa ali njegovih delov za premagovanje določenega napora dalj časa” (Zagorc, 2005, str. 82).

2.8.3 HITROST

“Hitrost je mogoče opredeliti kot največjo hitrost gibanja, ki je posledica delovanja lastnih mišic” (Ušaj, 2003, str. 156), definirana pa je tudi kot “sposobnost izvedbe gibanja z največjo frekvenco ali v najkrajšem možnem času” (Pistotnik, 2011, str. 104).

Pistotnik (2011) navaja tudi “dejavnike, ki vplivajo na izraz hitrosti:

 fiziološki dejavniki, ki so povezani z delovanjem živčnega sistema,

 biološki dejavniki, ki so povezani s sestavo mišičnega tkiva,

 psihološki dejavniki, ki vplivajo na odzivnost posameznika,

 morfološke značilnosti telesa (predvsem pri hitrem premikanju telesa) in

 nivo ostalih gibalnih sposobnosti (prav tam, str. 104).

Hitrost je pri plesu največkrat odvisna od hitrosti glasbe. Z raznimi metodami in sredstvi lahko hitrost tudi izboljšamo, te pa morajo v organizmu povzročiti spremembe, ki bodo

(40)

- 26 -

zagotovile višjo raven hitrosti. Omogočimo treninge s povečano obremenitvijo, kjer je treba vaje izvajati z maksimalno intenzivnostjo; pri treningih v olajšanih pogojih izvajamo vaje z veliko hitrostjo in tudi v povečanem ritmu; pri treningih v spremenljivih pogojih pa izvajamo številna in raznovrstna ponavljanja vaj. Ko nastopijo prvi znaki utrujenosti, omogočimo odmor (Zagorc, 2005).

2.8.4 PRECIZNOST

“Preciznost ali natančnost je sposobnost določitve prave smeri in intenzivnosti pri zadevanju ali pri gibanju v prostoru” (Pistotnik, 2011, str. 117). Preciznost izstopa pri tistih nalogah, kjer je treba zadeti nek cilj/tarčo, in tam, kjer poteka gibanje po določeni tirnici. Ker je v povezavi z vsemi gibalnimi sposobnostmi, omogoča višji nivo gibalnih sposobnosti (gibljivost, moč, koordinacija) tudi višji nivo preciznosti (Pistotnik, 2011).

2.8.5 GIBLJIVOST

Pistotnik (2011) opredeljuje gibljivost oz. fleksibilnost kot “gibalno sposobnost izvajanja velikih razponov/amplitud gibov v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika” (prav tam, str.

22). Podobno navaja tudi Ušaj (2003) in dodaja, da “takšen način omogoča delovanje sile na daljši poti (odrivi, sunki, meti, zamahi), manjšo frekvenco gibov, pri enaki hitrosti (šprint) in bolj racionalno premagovanje ovir (tek čez ovire, gimnastika)” (prav tam, str. 108). Tako Pistotnik (2011) kot tudi Ušaj (2003) menita, da je gibljivost pomembna pri estetskih športih, kot so na primer ples, gimnastika, drsanje, saj izraža videz lepega in lahkotnega, pomembna pa je tudi pri izražanju drugih motoričnih sposobnosti.

Na gibljivost vplivajo različni dejavniki. V grobem jih delimo na notranje in zunanje, ti pa se delijo še naprej:

 NOTRANJI: vezani na zgradbo in delovanje telesa:

o anatomski: zgradba telesa, o morfološki: telesne razsežnosti,

o fiziološki: delovanje telesnih sistemov, o biološki: naravne zakonitosti,

o psihološki: človekovo duševno stanje.

(41)

- 27 -

 ZUNANJI: na človekovo telo vplivajo iz okolja:

o temperatura okolja, o obdobje dneva,

o prehrana (Pistotnik, 2011, str. 23-27).

Gibljivost se deli na tri glavne pojavne oblike:

 gibljivost ramenskega obroča,

 gibljivost trupa,

 gibljivost kolčnega sklepa (Pistotnik, 2011, str. 28).

Zagorčeva (2003) piše, da je gibljivost v plesu ena pomembnejših sposobnosti, ker omogoča izvajanje gibov z različno veliko amplitudo, kar plesalcu omogoča lahkotno in lepo gibanje ter obvladovanje telesa z vidika gibalne izraznosti. Ker je ples predvsem estetska disciplina in so plesne koreografije zasičene z različnimi virtuoznimi elementi, je zato gibljivost res izjemnega pomena. Izmed vseh gibalnih sposobnosti, je prav gibljivost tista, ki se jo najhitreje izgubi in ravno zato je trening gibljivosti nekaj nepogrešljivega pri športnih plesalcih (Zagorc, 2005). V literaturi je mogoče zaslediti, naj trening gibljivosti poteka vsak dan, lahko je vključen v ogrevalni del in traja od 10 do 15 minut, lahko pa imamo trening gibljivosti v dopoldanskem času kot posebno enoto. Ušaj (2003) navaja osem nasvetov za povečanje gibljivosti:

1. Izbira vaj naj bo prilagojena zahtevam tekmovalne discipline, drugim vajam in natreniranosti športnika.

2. Uporabiti je treba vaje, ki povečajo amplitudo gibov v več smereh.

3. Gibljivost povečujemo sistematično in načrtno: vaje je treba ponoviti 10- do 15-krat, v več serijah. Odmor mora biti aktiven in mora vključevati sprostilne vaje.

4. Znotraj ene vadbene enote je treba večkrat doseči stopnjo največje amplitude gibov.

5. Gibljivost se povečuje s pomočjo večje količine ponovitev, ki se lahko uresniči z vsakodnevno vadbo, večkratno vadbo v enem dnevu, posebno pa z “domačimi nalogami”.

6. Najpogosteje se vaje opravijo v sklepni fazi ogrevanja ali v posebnem, glavnem delu vadbene enote. Nikoli jih ne izvajamo takrat, ko je športnik utrujen.

7. Gibljivost je primerno povečevati, če je le mogoče, v otroški dobi do pubertete.

8. Ohranjanje gibljivost naj poteka nenehno in naj se nikoli ne konča.(prav tam, str. 115)

(42)

- 28 - 2.8.6 RAVNOTEŽJE

“Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih, tj. dopolnilnih oz.

nadomestnih gibov, ki so sorazmerni z odkloni telesa v stabilnem položaju, kadar se ta ruši.”

Opredelimo ga lahko tudi kot “sposobnost za natančno določitev smeri in intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja stabilen položaj telesa v prostoru”.

Poleg ravnotežnega organa ga pogojujejo tudi pomožni organi: čutilo vida, čutilo sluha, taktilni receptorji, kinestetična čutila in center za ravnotežje (Pistotnik, 2011, str. 112-113).

Znani sta dve obliki ravnotežja. To sta sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja in sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja.

1. Sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja ali statično ravnotežje se po besedah Zagorčeve (2005) pri plesu pokaže, “ko se plesalec ne premika in stoji statično v kakšen položaju, v takšnem položaju so lahko tudi linije telesa, ki zahtevajo medsebojno podporo”.

2. Sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja ali dinamično ravnotežje pa se, ravno tako po besedah Zagorčeve (2005), pri plesu izraža s “prihodi v različne linije in položaje, ki jih plesalca oblikujeta” (Zagorc, 2005, str. 116). Pistotnik (2011) pa dodaja, da je ta sposobnost pomembna, ko plesalec izvaja hitre spremembe smeri gibanja in zaustavitve pri rotacijskih gibanjih (Pistotnik, 2011).

Zagorčeva (2005) zaključuje, da je ples dinamična igra ravnotežja, kjer prihaja do premagovanja teže in iskanja mejnih točk v doseganju ravnotežja z namenom, da bi dosegli tekoče gibanje (prav tam, str. 116).

(43)

- 29 -

2.9 ŠPORTNOVZGOJNI KARTON

Športnovzgojni karton bi lahko opredelili kot nek centralni informacijski sistem, ki se je v Sloveniji razvil med leti 1969 in 1989, lahko pa ga opredelimo tudi kot obvezno podatkovno zbirko; od leta 1996 jo morajo (skladno s šolsko zakonodajo) izvajati vse šole v Sloveniji (razen šol s prilagojenim programom). Podatke lahko zbirajo le od učencev ali dijakov s pisnim soglasjem (Kovač, Jurak, Starc, Leskošek, & Strel, 2011).

Bizjan (1999) še dodaja, da s pomočjo različnih meritev za športnovzgojni karton ugotavljamo, kakšno je stanje telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti učencev oz.

dijakov, pa tudi trende razvoja v daljšem časovnem obdobju. Testiranje se izvaja aprila vsako leto.

V spodnji preglednici so naštete tri merske naloge, s katerimi spremljamo in vrednotimo telesne značilnosti, in osem merskih nalog, ki nam pomagajo pri vrednotenju in spremljanju gibalnih sposobnosti.

Tabela 1: Merske naloge podatkovne zbirke športnovzgojni karton iz leta 1986

Merska naloga Področje merjenja

Telesna višina Dolžinska razsežnost telesa Telesna teža Voluminoznost (masa) telesa Kožna guba na nadlahti Količina podkožnega maščevja Dotikanje plošč z roko Frekvenca izmeničnih gibov Skok v daljino z mesta Hitra (eksplozivna) moč

Premagovanje ovir nazaj Koordinacija (skladnost) gibanja vsega telesa Dviganje trupa Moč mišičja trupa

Predklon na klopici Gibljivost

Vesa v zgibi Mišična vzdržljivost ramenskega obroča in rok Tek na 60 m Šprinterska hitrost

Tek na 600 m Splošna vzdržljivost (Kovač et al., 2011, str. 14)

(44)

- 30 - Slika 1: Obrazec Osebni športnovzgojni karton

(45)

- 31 -

Za vsako mersko nalogo so predpisani pripomočki in naloga ter postopek merjenja. Na kratko bom predstavila 11 merskih nalog, ki sestavljajo športnovzgojni karton.

2.9.1 TELESNA VIŠINA

Z merjenjem ugotavljamo dolžinsko razsežnost posameznikovega telesa. Z dobljenimi podatki je mogoče ugotoviti, v katerem starostnem obdobju je rast pospešena in kdaj se upočasni. Za merjenje telesne višine potrebujemo Martinov antropometer ali višinomer.

Postopek poteka tako, da merilno napravo postavimo na vodoravno podlago, merjenec se pred pričetkom merjenja sezuje. Posameznik mora stati vzravnano, stopala ima vzporedno drugo ob drugem, glavo ima v položaju, v katerem je črta, ki veže spodnji rob očesne orbite in zgornji rob slušne odprtine, vodoravna. Merilec se postavi na merjenčevo levo stran in pazi, da je antropometer pravokotno na podlago in neposredno vzdolž merjenčevega hrbta.

Vodoravno prečko spusti na teme merjenca in nato odčita rezultat na milimeter natančno. Rezultat vpišemo v ŠVK v polje s štirimi okenci, višino merimo v milimetrih. Primer:

zapis 1563 pomeni, da je merjenec visok 156,3 cm, zapis 0999 pa pomeni višino 99,9 cm. (prav tam)

2.9.2 TELESNA TEŽA

Merjenje nam pokaže maso oz. voluminoznost telesa. Rezultati omogočajo ugotavljanje naraščanja telesne teže za posamezno starostno obdobje. S pomočjo izračunov indeksov telesne mase pa je možno na podlagi teh rezultatov ugotoviti stopnjo prehranjenosti populacije (deleže normalno težkih, podhranjenih, prekomerno težkih in debelih). Za merjenje potrebujemo medicinsko decimalno tehtnico ali osebno tehtnico (priporočeno je, da se po vsaki deseti meritvi tehtnico umeri po navodilih proizvajalca). Merjenje pričnemo tako, da tehtnico postavimo na vodoravno podlago, merjenec je v telovadnem oblačilu (to naj ne bo

Slika 2: Merjenje telesne višine (Kovač et al., 2011)

(46)

- 32 -

trenirka) in bos. Stopi na sredino tehtnice in se ne premika, merilec nato odčita rezultat z natančnostjo 0,1 kg. Merjencem, ki želijo zasebnost, le-to omogočimo v posebnem prostoru. V športnovzgojni karton vpišemo rezultat do 0,1 kg natančno, torej: 444 pomeni, da ima merjenec 44,4 kg. V primeru, da je merjenec težji od 100 kg, zapišemo izmerjeni rezultat v osebni ŠVK, v zbirni ŠVK pa 999, kar pomeni 99,9 kg oz. več (v rubriko opombe zapišemo dejansko težo) (prav tam).

2.9.3 KOŽNA GUBA NADLAHTI

S to meritvijo ugotavljamo količino podkožnega maščevja. Za merjenje uporabljamo kaliper (ta je umerjen tako, da je pritisk na kožo 1 bar). Merjenje poteka tako, da ima merjenec ohlapno sproščeni roki, merilec s palcem in kazalcem (naravnanima vzdolž) dvigne kožno gubo na zadnji strani leve nadlahti (nad tricepsom), kožno gubo stisne s prstoma in z vrhovoma krakov kaliperja odčita rezultat (na 1 mm natančno). V posebnem prostoru izmerimo kožno gubo učencem, ki želijo zasebnost. Rezultat zapisujemo v milimetrih, npr. zapis 14 pomeni 1 cm in 4 mm, zapis 07 pa pomeni 7 mm (prav tam).

Slika 4: Merjenje kožne gube nadlahti (Kovač et al., 2011)

Slika 3: Merjenje telesne teže (Kovač et al., 2011)