Težave z imaginarnim
Z ačenjam s tezo, d a si lahko večino težav, k i ji h im am o z branjem Lacanovega sem in arja Se, pojasnim o z dvojnim in, k ot bom o videli, tudi dvoum nim ali nihajočim pojm ovanjem im aginarnega v tem tekstu. Najprej, v čem j e ta dvojnost? Najlaže si jo bom o ponazorili tako, če si prikličem o v sp o m in o b e veliki shem i iz sem inarja, se pravi shem o štirih diskurzov in sh em o trikotniškega iztisnjenja užitka.1 Gotovo je , d a se s slednjo Lacan odm ika od k o n c e p ta diskurza in sploh vseh konceptov-črk, toda vprašanje je , ali gre res za p relo m v razum evanju statusa črke ozirom a literalizacije, kakor se pogosto p oudarja, ali p a je ta prelom samo znak globljih premikov.
Ko Lacan pravi, da u p o rab lja koncept-črko objekt a v slabšalnem pom enu, to nam reč n e p o m en i samo, d a je treba sleherno črko brati n a ozadju užitka, ki ga ni m ogoče izreči, am pak d a je treba to pom anjšanje povezati s tem, kar pravi o zrcalnem , torej im aginarnem delovanju tega objekta in im aginarni v z a je m n o sti s u b je k ta in o b jek ta. V zvezi z o b e m a sh e m a m a se mi zdi p o m em b n o po u d ariti, da so objekt a, pa tudi drugi trije koncepti-črke, ki nastopajo v Lacanovem zapisu diskurza, v trikotniški shem i podrejeni ideji 0 vztrajanju im aginarnega, ali tudi, kot pravi Lacan, vztrajanju neum nosti.
Označevalec j e n e u m en , n a razsežnost neum nosti pa se opira tudi analitični diskurz, kolikor se o p ira n a objekt a. Objekt a, k ije sedaj (spet) razum ljen predvsem kot dozdevek, tako ni več samo rezultat označevalne logike, ampak j e p o s le d n ja o p o r a im a g in a rn e g a , ki zakriva re a ln o . To v ztrajajo če im a g in a r n o p a j e se v ed a b istv en o d ru g a č n o od im a g in a rn e g a , ki ga predpostavljajo diskurzi in k ije bilo v grafu želje zapisano z relacijo moi - i(a), še prej p a k ot a ’- a: če je to im aginarno bolj ali manj izenačeno z utvaro realnosti, ki zakriva n eko d rug o realnost, se pravi označevalno strukturo in njene p ro d u k te, je v trikotniku im aginarno um eščeno najprej m ed realnost in sim bolno, n ato p a še m ed sim bolno in realno. Tako bi lahko rekli, da v tej novi shem i obstajata dve im aginarnosti, im aginarnost realnosti, kolikor se iz nje izlušči sim b oln a struktura, in im aginarnost sim bolnega, kolikor sim bolna s tru k tu ra iz sebe izlušči svoj m anko.2
1 P rim . Sem inar Jacquesa Lacana, Knjiga XX, Se, 1972-73, D ruštvo za te o re tsk o psihoanalizo, L jubljana 1985, str. 17 in 75.
2 V tem p o g le d u se m oja teza izključuje s sklepi, k ijih navaja v svoji knjigi o Lacanu, znanosti in filozofiji J.-Cl. M ilner ( L ’OEuvre claire, Seuil, Pariz 1995), kjer pravi, če
Razlika m ed eno in drugo shem o iz sem inarja Šeje torej prav razlika m ed en o tnim ali enostavnim statusom im aginarnega, ki ga nastop tega ali onega diskurza za vselej izniči, in dvojnim, podvojenim ozirom a vztrajajočim statusom, ki im aginarno razum e kot utvaro, ki se u p ira in ki jo j e m ogoče p o p o ln o m a o dprav iti šele tak ra t, ko c e lo tn o s tr u k tu ro tre h re g istro v zoperstavim o ozadju, od koder so bili izluščeni. Sam o v tem p o m en u lahko o želji govorimo kot o obram bi pred užitkom , se pravi, samo k o likorje užitek želje nezadosten spričo užitka, ki se zariše n a n jen em obzorju in ki ga prav zato ne bi bilo treba. Toda, in to je d rug i del m oje teze, Lacan v sem inarju obeh pojmovanj ne ločuje dosledno, kar se pokaže zlasti takrat, ko presoja moč znanstvenega diskurza ozirom a sam ega kon cepta diskurza. Tako n a eni strani n a p rim er trdi, d a je znanstveni diskurz izločil razsežnost označevalca kot razsežnost diakritične stru ktu re, ki n im a n o b e n e g a razm erja z ozna- čencem , na drugi pa, da znanstveni diskurz ne pozna nezavednega, kar naj bi se p ri Saussureju kazalo kot zdrs v d isk u rz g o sp o d a rja in kar seveda pom eni, d a je bilo izluščenje označevalne razsežnosti le d e ln o uspešno. Ta h kratni uspeh in n euspeh znanstvenega diskurza se običajno pojasnjuje s statusom subjekta v znanstvenem d isk u rzu , to d a ta p o jasnitev za raven Lacanove teorije v sem inarju Ščpo m ojem ni dovolj do b ra, saj tu velja, d a je vsak s u b je k t sam o znak označevalca: b ržk o g o v o rim o o o z n a če v a lc u , govorimo, hočeš nočeš, že tudi o subjektu označevalca, ne glede n a to, da je ta subjekt v kakem diskurzu n em ara izvržen, n e p riz n an in p o d o b n o . Bolj u strezn a j e pojasnitev, ki pravi, d a im a L acan prvič v m islih e n o sta v n o izluščenje izpod plasti im aginarnega, ki ga opravi sle h e rn i diskurz in je
povzam em , da se v om enjenem sem inarju Lacanova teo rija v rne k izhodišču, se pravi k izključujoči izbiri, le da n a koncu ne gre več za dilem o m ed p red sim b o ln im in sim bolnim , am pak za dilem o m ed reči in pokazati, m ed sim bolnim in realnim . Ključno vlogo v o beh dilem ah naj bi po M ilnerju odigral zapis ozirom a pojm ovanje literalizacije in m atem atike: razlika m ed izhodiščem in ko n cem naj bi bila v tem , d a j e v prvi fazi Lacanove teorije izključujoča izbira p o m e n ila odtujitev govorečega bitja v logiko označevalca, m edtem ko naj bi bil v sem inarju Se zapis n a eni strani ja sn o razločen od logike označevalca in postavljen na najvišje m esto (zapis ozirom a m atem atizacija dosega rea ln o ), a hkrati tudi relativiziran (zapis ozirom a pisava ni m etagovorica rečenega, do zapisa ne pridem o z dedukcijo, am pak z u p o ra b o običajnega je z ik a ) . Na podlagi te zaostritve in sočasne dekonstrukcije do k trin e o znanosti kot literalizaciji pri L acanu, M ilner zaključuje, d a je Lacanova te o rija vozlov v o m e n jen e m sem in arju in nadaljnjih sem inarjih prej kot teoretizacija k o n k re tn e g a p ro b lem a, nem i pokaz splošne nem oči, v kateri s e je znašla m atem atizacija kot literalizacija n esk o n čn e g a univerzum a. Prav ta sklep p a je po m ojem n ap a če n , kar seveda ne p o m en i, da M ilner ni d o b ro zaznal p relom a v Lacanovem pojm ovanju zapisa, m arveč d a je p o p o ln o m a spregledal vzroke, ki so privedli do njega in ki izvirajo iz p re v re d n o te n ja k o n c e p ta im aginarnega.
d o k o n č n o , d rug ič p a im a v m islih izluščenje, ki m ora vztrajati vse dotlej, d o k ler vztraja še tako d ro b n a sled im aginarnega, k o tje objekt a, in tem u idealu naj bi se doslej najbolj približal prav analitični diskurz. Sledi tega n ih an ja zasledim o tudi n a ravni term inov, saj Lacan v sem inarju uporablja izraz diskurz h k rati v strožjem in o hlapnem pom enu: ob diskurze, ki jih je opredelil z njihovo strukturo m est in elementov, postavlja še »tekoči diskurz«, v k atereg a naj bi bili ti diskurzi potopljeni, se iz njega izločali ozirom a spet pogrezali vanj (str. 29). Razlogi za to dvojno, nam reč strožjo in ohlapno rabo k o n c e p ta diskurza so s stališča m oje teze več kot jasni: strožja raba se opira n a o h la p n o , se pravi en o stavn o pojm ovanje im aginarn ega, m ed tem ko o h la p n a rab a terja strožje, se pravi dvojno pojmovanje im aginarnega.
/. Z vidika hipoteze
Posk u sim o sedaj p o jasn iti novo pojm ovanje im ag in arn eg a, ki, kot rečeno, prelam lja s koncepom diskurza in vsemi koncepti-črkami, ki izhajajo o z iro m a se um eščajo n a kraj označevalcev. Prav t o j e n am reč problem : koncepti-črke n a tem kraju niso preprosto dani, am pak izhajajo iz hipoteze, d a obstaja označevalec, o zirom a so rezultat, ki ga ta hipoteza povzroči v govorečem bitju. V tem smislu tudi znanstveni diskurz, za katerega bi lahko rekli, d a z vidika p erio d izacije p red h o d i analitičnem u diskurzu, ni brez h ip o teze. L acan pravi: »V nezavedno pa prav kakor Newton tudi ja z ne vstopam brez hipoteze« (str. 116). O vrednotenje hipoteze ozirom a tega, da v nezavedno ni m ogoče stopiti brez hipoteze, m eče povsem drugo luč na razm erje nediskurzivnega in diskurzivnega: nediskurzivno ni nekaj, kar bi bilo enostavno p re d ali o nstran diskurza, am pak nekaj, iz česar s pom očjo hipoteze iztrgam o označevalec in seveda tudi njegove učinke. Ne glede na to torej, da diskurzi sledijo d ru g drugem u in da analitični diskurz zaznamuje prav p re h o d e m ed njim i, se vsak diskurz posebej izlušči iz nečesa, kar ni diskurz, in se s tru k tu rira le n a ozadju tega izluščenja. Tega dela n o b en diskurz ne m o re opraviti za d ru g diskurz, saj se delo izluščenja opira vsakič n a d rug o hipotezo. O tem Lacan zelojasno govori na več mestih v seminarju:
p reddiskurzivne realn osti ni, je samo realnost, v katero vstopam o z neko h ip o te z o , in šele v tem sm islu lah k o re č e m o , d a j e vsaka re a ln o s t že p o d lo ž e n a z n e k im d isk u rz o m , prav tistim n am reč, ki se s tru k tu rira z izluščenjem iz te realnosti p rek hipoteze.3
Bistveno j e torej d elo iztrganja, izvlečenja ali izluščenja (extraction): če je bil v k o n c e p tu diskurza po u d arek nam enjen označevalni logiki, se pravi
3 M ed d rugim n a str. 27, 29 in 30.
razm eiju m ed označevalcema, subjektu kot učinku tega razm eija in objektu a kot nečem u, k a rje tudi m ogoče izpeljati iz tega razm erja, po tem j e sedaj p oud arek prem eščen s »kraja označevalcev« n a m esto, od ko d er se izluščijo označevalci, ozirom a n a m esto, k a m o r se vpisujejo s po m o čjo hip o teze.
Lacan večkrat pravi, da se usm erja prav k tem u m estu D rugega, ali tudi k spolu kot Drugem u, k absolutnem u D ru g em u (str. 10). V tem p o g ledu im a seveda analitični diskurz še vedno prvenstveno vlogo, toda ta ni več sam o v tem, da postavlja prave elem ente na prava m esta, am pak d a ovrednoti m esto kot tako, k o lik o rje m esto izluščenja sam ega diskurza in n e le um estitve elem entov. T oda to nikakor ni enostaven obrat; zdaj nam reč ni dovolj, če analizo razum em o kot vznik analitičnega diskurza ob menjavi diskurzov, se pravi kot vznik diskurzivnega sredi diskurzivnega, ali kot vznik enega diskurza za dru gim , am pak m o ram o pojasniti sam ta vznik iz nečesa, d e n im o iz nediskurzivne realnosti, o d koder bi lahko vzniknil katerikoli diskurz. Vsa teža pojasnitve je sedaj prem eščena n a analitični diskurz, točneje na m oč njegove h ip o te z e, n a m oč izluščenja, k i j o im a ali p a n im a h ip o te z a o označevalcu.4 Lacan se v skeptičnih tonih sprašuje, ali lahko analitični diskurz n aredi še kaj več k ot to, da stavi na pravo um estitev objekta a, kar pa nas ne odreši neum nosti, in dodaja, »vsaj d o k ler se ne sp rem eni ureditev«, s čim er misli seveda ureditev uživanja. Spričo te naloge so razlike m ed diskurzi videti bistveno m anjše, saj vse hipoteze, k ijih p o d p irajo , se pravi, ki p o d p irajo njihovo izluščenje, trčijo ob m inim alne m ožnosti za preureditev obstoječega načina uživanja, ali kakor pravi Lacan, ob n em o žno st spolnega razm erja;
dosti večja p a se zdi razlika m ed tem, kar dosežem o s pom očjo hipoteze, in tem, kar ostaja na obzorju in k a rje stvar ustaljene ureditve užitka.
P oudarek na hipotezi in izluščenju v prvi vrsti p om eni, kot sm o videli, p o p o ln o o p u stitev p erio d izacijsk e lo g ik e, p o k a te ri naj bi e n d isk u rz p re d h a ja l d ru g e m u in n e d isk u rz iv n o d isk u rz iv n e m u , ali im a g in a r n o s im b o ln e m u . Z ato n i n ič č u d n e g a , če tu d i za je je z ik k o t u ž itk o v n o preg neten o govorico, ki se izmika znanstvenem u diskurzu, sedaj rečem o, da je pravzaprav nediskurzivna, čeprav to n e po m en i, d a j e preddiskurzivna.
Im aginarno je p re d sim bolnim sam o v smislu vnazajšnje projekcije, k i j o om ogoči iztrganje označevalca ozirom a njegove logike, dejansko p a je prvo izluščenje sim bolnega ozirom a delovanje hipoteze o označevalcu. Sele ko je izluščen neki diskurz, lahko govorim o o »preddiskurzivnem « kot o tem, k a rje po izluščenju ostalo, toda ta preo stan ek ni bil že vnaprej d an , am pak je dosledni rezultat izluščenja. Zato je bolje reči, d a je zgolj nediskurziven, ne pa tudi preddiskurziven, saj se bo o njegovi usodi še odločalo. 1) N ajprej
4 Prim. op. cit., str. 41.
torej velja, da hipo teza označevalca vnese razliko tam, kjer je ni bilo: »Prav s tem , ko v to polje vpeljem o razliko kot tako, si om ogočim o, da iz jejezika iztrgam o tisto, kar zadeva označevalec« (str. 116), kar pom eni, da šele vnos razlike n ared i razliko. T oda tu smo še vedno v čistem dualizm u, kot bi rekel D eleuze, tu im am o še vedn o opravka z enostavnim pojm ovanjem imagi
n a rn e g a ozirom a razlike, saj j e vnos razlike še popolnom a netem atiziran.
Razliko tu dojem am o zgolj po njenih rezultatih, se pravi, d a jo zrem o zgolj p r e k e n o s ta v n e g a , t o j e k o m p le m e n ta rn e g a razlikovanja: vse, k a r ni diskurzivno, je nediskurzivno. O d tod Lacanova skrom nost, ko opisuje te prve, n e p o sre d n e rezultate delovanja hipoteze: subjekt označevalca ni nič dru gega kot hipoteza sam a in označevalec nič drugega kot znak te hipoteze.
2) V naslednjem koraku m oram o zato izpostaviti samo vrednost razlikovanja, v redno st vnosa. T u se sprašujem o, kaj smo pravzaprav pridobili s hipotezo, v čem je d o b ljen o razlikovanje plodno, in ali nismo razlikovali zgolj zaradi razlikovanja. H ip o teza nekaj iztrga jejeziku, toda ker sta tako jejezik kot hip o teza ujeta v sk up no logiko, ker sta le dve plati ene razlike, bom o o tem iztrganem lahko sodili šele n a podlagi nečesa tretjega in šele tu bom o lahko k oncep tu alizirali, kaj j e diskurzivno ozirom a nediskurzivno. Prav zato bi lahko nediskurzivnem u z enako upravičenostjo rekli pred-diskurzivno in po- diskurzivno, saj se bo o tem »pred« odločalo »po«, po p retresu sam ega diskurzivnega z vidika realn eg a ozirom a m anka kot trećega.
D enim o torej, d a je m anko tisti tretji enostavne razlike, kolikor nas sooči z n e u tem eljen o sÿ o ali brezopornostjo hipoteze: za h ipotezo v D rugem ne bom o našli n o b e n e op o re, vsaka hipoteza se izteče v neskončni postopek dokazovanja, kjer naposled ne ugotovimo samo, da m anjka poslednji dokaz, am pak tudi, d a je dokazovanje kot konsistentni postopek zgolj pretenzija.
T em u m anku, k ot izvaja v zaključku om enjene knjige M ilner, se ne m ore upirati n o b e n a literalizacija, naj je še tako lokalna, relativizirana in poetična:
z vidika m anka ozirom a b rezopornega, »brezdanjega« brezna realnega je vsaka črka samo znak označevalca, se pravi, nekaj, kar kaže n a samo hipotezo in je kot del hipo teze še vedno ujeto v im aginarno vzajemnost. Z nakje znak n e k e g a učin k a, pravi L acan, k i je kot tak že predpostavljen v delovanju označevalca (str. 43). V tem smislu so vsi učinki, se pravi vsi koncepti-črke, znaki d ru g za d ru g eg a in kot taki samo znaki tem eljne vzajemnosti, k ije v zapisu $ 0 a sam o radikalizirana. Povedano drugače, sleherna označevalna pozitivizacija m anka v polju, ki g aje določila hipoteza, je samo znak, krožno n apo tilo n a sam o hipotezo o označevalcu, ali kot bi rekel Lacan, samo znak v zajem ne lju b ezn i, k i j e še ved n o n arcističn a in izhaja iz narcističn eg a oklepanja hipoteze, čeprav se je oklepata dva, analizant in analitik. Ko Lacan
pravi, d a je označevalec neum en, to sam o p o m en i, da h ipoteza označevalca s seboj n e prinaša nobene utem eljitve, n o b e n e g a razloga za svoj obstoj.
II. Z vidika užitka Drugega
Izločanje označevalca o ziro m a govorice iz je je z ik a nas tako n u jn o privede do vprašanja, ali ni tudi an alitičn i diskurz le n ek akšno izločanje užitkovne verige ozirom a užitkovnega vozla iz U žitka oziro m a uživajoče substance. Ta paralelizem m ed učinki znanstvenega in analitičnega diskurza im a d a ljn o s e ž n e p o sle d ic e , k o lik o r sle d im o te m u , k a r sm o d e ja li za nediskurzivnost jejezika: o njegovi usodi n e o d lo ča h ipoteza, am pak šele vrednost hipoteze, m oč hipoteze, da vzdrži n a m estu realnega, ali drugače, m oč hipoteze, da se vpiše v realno in tako p ostane aksiom. Ko pravim o, da je sama hipoteza brez tem elja in da b rezn o realnega ne daje o p o re n o b e n i hipotezi, ne znanstveni ne analitični, to še n e po m en i, d a j u ni m ogoče ovrednotiti tako, d a ju vrnem o k izhodišču in pot, ki stajo prehodili, zarišemo n a nekem ozadju. Prav to nam reč p o m en i m ožnost, k ijo im a hipoteza, da postane aksiom: hipoteza velja le toliko, kolikor si uspe izkrčiti svoje m esto n a nekem izhodiščnem ozadju realnosti, ozirom a, kolikor uspe pokazati na to mesto realnosti kot mesto, od koder seje izluščila in kot m esto, ob katerem vztraja. Ko nam reč uzre to m esto k ot m esto, to že im plicira, d a ga zre z nekega novega mesta, z nekega novega gledišča, k ije vsaj en ako utem eljeno kot prvo, čeprav se od njega razlikuje. Povedano drugače, h ip oteza po stane aksiom, ko dobi svoje mesto, to m esto p a je lahko glede n a realn ost le m esto realnega, ki realnosti daje poslednjo oporo.
Paralela z jejezikom in znanstvenim diskurzom tako p o m en i, d a tudi za užitek velja enako kot za jejezik ozirom a nediskurzivno. Ne gre torej za to, da bi razlikovali m ed »užitkom D rugega, ki ni znak ljubezni« in vsem, kar p a je znak ljubezni in vzajemnosti, am pak da tudi užitek D rugega, kolikor predstavlja neko ozadje izluščenja, ali dodatek, vrinek k izluščenju, postavimo pred tem eljno vprašanje, ali in kako se lahko sploh vzpostavi radikalna razlika v načinu uživanja. Tu nas zato tudi ne zanim a, ali je ta užitek izhodišče ali iztek, am pak samo, ali je m ogoče o razliki m ed dvem a n ačin o m a uživanja govoriti v istih okvirih kot o razliki m ed realnostjo in realnim . Rekli smo, da lahko o realnem govorimo samo, če in k o lik o rje to točka neim aginarn eg a, se pravi tisti pravi tretji, ki im a moč, da iz hipo teze nared i aksiom in tako v realnost vnese dejansko razliko. V prašanje o užitku se tako glasi: ali se užitek Drugega, karkoli že to pom eni, lahko zariše n a nekem ozadju ali ne. Ce m u ne uspe, se pravi, če tudi z vidika uživanja p ristanem o v nekem dualizm u
faličnega uživanja in užitka Drugega, potem je to samo znak, da sta oba še zapisana im aginarnosti in sta zato ujeta v neko zrcalno razm erje.5
Zdaj lažje razum em o, zakaj zamenjava Saussureja z Bourbakijem , kot jo je izpostavil v svoji knjigi M ilner, ne prinaša pravega odgovora na vprašanje po m oči analitičnega diskurza, saj poteka ta zamenjava izključno na m estu znanstvenega diskurza. Znanstveni diskurzje s Saussurejem , razvija Lacan v sem inarju, zdrsnil ozirom a se zavrtel nazaj v diskurz gospodarja, se pravi v diskurz poljubnosti in arbitriranja m ed dvema opcijama dualizma. Toda tudi m atem atični diskurz se zadržuje v dualističnem okviru, kolikor si umišlja, da lah ko njegova črk a delu je k o t m etagovorica. Zato ne drži, d a j e najbolj k ljučnem u n ih an ju v sem inarju izpostavljen k o ncept črke, kot trdi Milner, o z iro m a status m atem atizacije, kajti celo tn i p ro b lem Lacanove teorije znanstvenosti in form alizacije, kam or spada tudi dvoum no ovrednotenje Saussurejevega posega, se z vidika izluščenja kaže kot drugoten. Če se Lacan v zad n jih pred av an jih sem in arja spet oklene form alizacije, je to le znak skrom nosti glede tega, kako daleč seže analitični diskurz, za katerega se zdi, d a je v je d r u zavezan in teg raln em u prenosu, ki ga om ogoča le črka. Toda, dodaja Lacan, vsako formalizacijo podpira nek diskurz in vsak diskurz izhaja iz vsakdanje govorice, od k o d e r ga izluščimo. Ključno vprašanje v zvezi z znanstvenostjo zato ni črka, am pak: ali je analitično izluščenje ozirom a an alitična hipo teza kaj d ru g ačn a o d drugih hipotez in ali lahko p reten d ira n a status aksioma, ki se vpisuje v bit.ü
Če se osred otočim o zgolj na koncepte iz sem inarja Se, potem bi lahko rekli, d a se ključno nihanje, ki zgošča v sebi vsa nihanja glede statusa črke
5 V tem so si vsi dualizm i enaki: za dualizem je nam reč prav vseeno, ali zoperstavlja dve substanci, em p iričn o in intelegibilno, ali dva registra, im aginarnega kot realnost in sim b o ln eg a k o t označevalno stru k tu ro , ali pa dva načina uživanja.
6 V tej sm eri razmišlja v članku o Lacanovi teoriji p reh o d a in Cantorjevem transfinitnem J.-A. M iller (»N ovem u označevalcu naproti«, Problemi, 3 /4 , 1994, str. 81-95). Ideal analize o zirom a p r e h o d a iz histeričnega v analitični d is k u rz je iznajdba novega označevalca, pravi, kar p o m en i, d a je za p reh o d p o treb n o izhodiščni hipotezi, ki trdi, d a j e označevalec, poiskati d o p o ln ilo tako, d a jo pretvorim o v k o n kretni eksistenčni aksiom : o b staja tak in tak označevalec. V tem pogled u p a ra le la s C antorjevim odkritjem , kakor jo predstavi M iller, zavaja, saj novost n eh o te pripisuje označevalni
»vsebini«, »novi« črki, v resnici p a je novost v tem, d a je označevalec-črka sedaj prip et n a bit, pri čem er j e kaj m alo p om em bno, ali je ta črka stara in je sedaj dobila drugačno prip etje, ali p a j e nova. M atem atična iznajdba neskončne m nožice je nam reč prav v tem , d a nova črka ni sam o označevalec, am pak stvar sama, novo m esto, nova zemlja.
Ali kot Lacan popravlja B ourbakija, črke ne označujejo zbirov, temveč so zbiri sami, nove m n o žice, nove e n itite te ozirom a nova bitja. To e n a če n je ozirom a ta moč form alizacije pa, kot reč en o , izhaja iz izluščenja, ki ga ne m ore pojasniti n o b en a logika označevalcev.
in ki izhaja iz dvoum nega pojm ovanja izluščenja in im aginarnega, n ah aja v konceptu Drugega kot telesa, ki simbolizira užitek (str. 7). Drugi j e seksuirano telo, pravi Lacan, pri čem er je vseeno, ali to telo razum em o k o t m oje telo ali telo, k ije ločeno od m ojega telesa. Telo kot tako, sam a telesnost j e vselej moj Drugi, m oja ekstimnost, v kateri nikoli ne m orem uživati poln o, am pak le prek ovinka govorice. V tem sm islu j e m oje uživanje telesa res užitek Drugega, telesa kot Drugega, k ije hkrati moj in ni moj, kakor j e telo m atere za otroka hkrati zunanje in no tran je, ali kakor j e telo, 1
s katerim im a opravka perverznež, vselej sredstvo D rugega, četud i gre za njeg o v o lastn o telo. Ta D rugi, p rav i n a d a lje L acan , j e z rc a ln i, »a- se k su iran i« , se pravi o b jek tn i p a r tn e r s u b je k ta , D ru g i s a m o ta rsk e g a , idiotskega užitka, Drugi kot Eden, saj p a rtn e rja »pripravi do tega, da dela za Enega«, kakor je tudi cilj vzajemne ljubezni Eno. D rugi k ot telo je torej ves čas vzajemni, im aginarni, zrcalni D rugi, p ri čem er j e vseeno, ali j e ta z rc a ln o st lju b ezen sk a, m a te rin s k o -o tro š k a ali p a ra n o id n o -p e rv e rz n a . Bistveno je , d a je v vseh teh razm erjih o h ra n je n a d u alistična vzajem nost Drugega, četudi je ta Drugi povzdignjen v absolutno Drugega, se pravi Boga.
To vztrajanje vzajem nosti j e z vidika naše izh o d išč n e teze lo g ič n a posledica vztrajanja im aginarnega, ki se konča šele z ra z p rte m zevi realnega;
šele realno onem ogoča, da bi se to vztrajanje podaljšalo v realnost. Če bi nam reč im aginarno vztrajalo vse do pon ov n e vrnitve k realnosti, potem bi m ed h ip o tezo in realnostjo n asto p il kratki stik in h ip o te z a bi izginila v m noštvu hipotez. Realno, pravi Lacan, »je o d p rtin a m ed dozdevkom , k ije re z u lta t sim b o ln eg a in rea ln o stjo , k a k ršn a se vzdržuje v k o n k re tn o s ti človeškega življenja« (str.79). Če n e bi b ilo re a ln e g a , bi se v ztra ja n je im aginarnega izteklo v krožno vrnitev k izhodišču, to je k realnosti, ki se vzdržuje sam a in ki bi jo izluščenje sim bolnega brez realnega sp rem en ilo v kaotično dualistično realnost, kjer so vse hipo teze m ed seboj enak ov red ne in kjer prav zato delovanja posam ezne h ip o te z e ni m o go če razločiti od realnosti same. Samo realno, k o lik o rje ločeno od im aginarn ega in kolikor se dozdevek opira nanj, »ne da bi govoreči subjekt im el kaj pri tem«, lahko preseže dualizem konkretne človeške realnosti, ki še ne ve za stru ktu ro , in izluščene stru k tu re nezavednega. V tem p o g l e d u j e sam o re a ln o pravi pojmovni partner realnosti, kajti samo realno zm ore razliko, k ijo je v realnost vnesla hipoteza, narediti za dejansko razliko; za razliko torej, ki se spričo te realnosti, v kateri se ohranjam o kot k o n k retn i posam ezniki, o h ran ja v biti.
O d tod postane jasn o, da na vprašanje, kaj j e realn o, kako se izlušči realno, kako realn o n aredi hipotezo za aksiom, ni n o b e n e g a odgovora, ki ne bi bil relativen glede n a sam o p o t izluščenja re a ln e g a iz realn o sti. R ealno o d realnosti loči samo pot, po kateri j e bilo izluščeno in n a koncu katere se bo
n e m a ra izkazalo kot realno, se pravi kot nekaj, kar se lahko zariše na ozadje realnosti, k er s ije v realnosti izkrčilo svoje mesto.
S tem p a sm o se že približali drugi plati k oncepta D rugega kot telesa, ki sim b o liz ira u žitek , k o lik o r n a m re č ta k o n c e p t v se m in a rju Se po leg dualistične vzajem nosti, ki, če sm em o tako reči, spada še n a pot, vstopa tudi v p ro sto r realnega n a koncu poti. Najbolj očitno kar v sami trikotniški shemi.
Zdaj je torej še kako p o m em bn o , kako razum em o tega Drugega, ki v shemi v obliki črke J, se pravi kot Užitek, vstopa na mesto realnega. Tega vdora sedaj ne m orem o več razum eti prek ekstimnosti, saj je to razmerje v jedru zapisano vztrajajoči im aginarnosti. Prav tako m oram o zavrniti rešitve, ki to ekstimnost razp letejo tako, d a užitek D rugega vržejo, projecirajo v zunanjost, saj je p rojekcija im a g in a rn a relacija par excellence. Ključno Lacanovo n ihan je v sem inarju Seje torej prav v tem , da vzajemni Drugi zaniha prek odprtin e in se postavi tudi n a m esto realnega. Za to pa seveda ni n o benega razloga, saj nas tako n ih an je po krožni poti vrne na izhodišče. Drugi n a mestu realnega j e lahko sam o povsem nezrcalni, neprojekcijski Drugi, se pravi nek Drugi, o k aterem lahko, kolikor vztrajamo n a p o ti izluščenja vse do o d p rla realnega, re č e m o sam o to, d a j e d ru g a č e n o d izh o d iščn e re a ln o s ti o z iro m a od vzajem nega D rugega, k ije v bistvu služenje Enem u. O sami drugačnosti tega D rugega pa n e m orem o reči ničesar, ne da bi na mesto realnega vnesli nekaj vzajemno zrcalnega. V tem pogledu vsa nihanja v tekstu seminarja res izražajo e n o sam o n ih a n je , e n o sam o dvoum nost, dvoum nost m ed enostavnim pro jeciran jem k ot najosnovnejšo relacijo im aginarnega in izluščenjem kot dvodelno, dvostopenjsko razgradnjo im aginarnega, ki o d pira m ožnost neke nove relacije.
Če D rugi res sim bolizira Užitek, to pom eni, d a je tudi vdor užitka na m estu n e sim b o liz a b iln e g a p o g o jen s sim bolnim . Seveda p a j e tre b a to sim bolno sedaj razum eti kot sim bolno, k ije bilo izluščeno iz realnosti, nato p a je bilo še sam o p re d m e t izluščenja, k ije od p rlo realn o kot neko drugo m esto, ozirom a k o t razrediščenje realnosti v njej sami. Užitek, ki vdre v sim bolno m režo, tako da se ga ne m orem o znebiti in se nam lepi na pete, nikakor ni kak prvotni užitek, denim o užitek simbioze z m aterjo, niti kak nostalgični užitek, k i je govorečem u bitju prepovedan in ki ga slutim o v p sih o tičn e m solipsizm u. U žitek se prikliče, pravi L acan, izzove, izsledi, proizvede le n a podlagi dozdevka; zato je tudi užitek samo znak, da se objekt a u p ira razločitvi o d tega, kar ga obdaja, ozirom a znak tega, da se realno še n i ločilo od im a g in a rn e g a (str. 77). Ekstim ni, sim bolizirani užitek nim a n o b e n e n e p o sre d n e zveze z načini uživanja v simbiozi, psihozi ali perverziji, zveza m ed n jim a je vzpostavljena n a sami poti simboliziranja-izluščenja tega užitka iz realnosti. Kratki stik m ed načinom uživanja v konkretni vsakdanjosti,
kakor se vzdržuje v tekočem diskurzu, in tem nesim bolizabilnim užitkom je zgolj znak tega, d a j e bila sim bolizacija, - n je n o izluščenje in n ad a ljn je izluščenje realnega kot zagate te simbolizacije - sterilna, koliko rje om ogočila ta stik. Se več, n jen a pot, ki tu seveda ne p o m en i nič drugeg a k ot ovinek v analitični diskurz, se tedaj izkaže za golo podvojitev tekočega diskurza, za sterilno simulacijo polja, od koder, kot rečen o , vznikajo diskurzi in se spet pogrezajo vanj. Vznik takega diskurza v tem polju n e m ore pustiti n o b e n e sledi. Iz tega izhaja, d a je takrat, ko m ed sim ulakrom in izvirnikom ni no b ene dejanske razlike, prehajanje m ed njim a povsem poljubno: tedaj ni večjasno, kdo projecirasvoj način uživanja v drugega, analitični diskurz v realnost, ali p a re a ln o s t v diskurz. D rugi, ki sim b o liz ira u žitek , tedaj n i več D rug i sim bolizacije, am pak sam o še simbol b rezm ejn eg a užitka, k o lik o r je tudi realnost brezm ejna in kolikor, tako vsaj pravijo, n e n u d i pravega užitka.
Užitek Drugega, pravijo, se bodisi izmika bodisi vsiljuje, toda ta izjavaje sama del realnosti, k ije p aranoidno, perverzno dualistična.
III. Z vidika ženskega telesa
Poglejm o ta kratki stik še z vidika telesa. Lacan d efin ira uživanje in spolno razm erje kot uživanje dveh teles: »T em eljna lastnost uživanja je , na kratko, v tem , da telo nekoga uživa v nekem delu telesa Drugega« (str. 23).
Ta definicija je nadalje p o d p rta s tem , d a j e človekov ab so lu tn i, prvi in tem eljni Drugi razum ljen kot m ati, m ati, ki z deli svojega telesa, pa tudi pogledom in glasom kot telesnim a delom a daje o tro k u poleg ugodja tudi besede in s tem od p re neko polje posebn e zadovoljitve, zadovoljitve želje.
To seveda n e pom eni, da bi bil incest o trok a z m aterjo tisto pravo spolno razmerje, am pak d a je uživanje dveh teles vselej postavljeno p red oviro besed ozirom a govorice. Največ, n a kar lahko u p a govoreče bitje, j e ekstim ni stisk o k o li d e la telesa D ru g eg a, k a r p a n e p r e p r e č u je , d a n e g re za čisto m asturbacijo ozirom a idiotski falični užitek. V tem pogled u se ekstim nost izkaže za relacijo, ki nam ne dovoljuje, d a bi izpostavili razliko m ed otrokovim uživanjem v telesu m atere in uživanjem v lastnem telesu. O b akrat gre za isti način uživanja, za isto nebogljeno in n eu sp ešn o stiskanje okoli dela telesa, iz katerega ne bom o nikoli iztisnili tega, za kar gre - užitek D rugega. Tega idiotskega užitka, ki kakor stiskalnica izžema, ovija tisto m alo užitka, ki m u ga daje telo ozirom a tisti del telesa, ki g a je uspel trd n o zagrabiti, se torej še n e bom o rešili, če m ed eno in d rugo telesnost vpeljem o besede. Besede se pač vedno lahko o b rn e tako, da m erijo n a m olk, n a priznanje D rugega o njegovem užitku, in se tudi končajo z m olkom , ko liko r D rugi o svojem
uživanju ne ve ničesar. Šele besede zares evocirajo molčeči Užitek. Tu lahko d o b ro vidim o, kako se v obravnavi užitka kot užitka telesa D rugega pri L acanu funkcija besed sprem inja; n a eni stra n ije beseda povsem odveč, saj j e uživanje v telesu D rugega lahko tudi nem o, enigm atično noro, avtistično, na drugi strani pa šele besede to uživanje naredijo za nezadostno in prikličejo n a plan neki drugi, molčeči Užitek. Nem o uživanje seveda ni isto kot molčeče uživanje, ko n e k d o uživa, p a o tem noče ničesar reči. Vse njegove, ali bolje, vse njene besede samo potrjujejo, da v resnici govoriči in ne pove bistvenega.
Vse n jen e besede so tedaj le simbol Užitka.
T o d a t u j e ven darle p o tre b n o vpeljati neko novo razlikovanje, saj je bistvena razlika m ed tem , da nekdo uživa in noče o tem ničesar reči, in tem, da o tem ne more ničesar reči. Slednje nas vrača h konceptu realnega kot n e m o ž n o sti, ki se raz p re v osrčju Enega, m edtem k o j e prvo le zrcalna projekcija lastne nem oči. Ce j e nam reč izhodiščna pozicija narcističnega ug odja ta, da o nezavednem noče nič vedeti, čeprav o njem ves čas govori, p otem nism o prišli daleč, če sedaj trdim o enako za drugi spol, ki da o svojem uživanju noče ničesar povedati, čeprav ga n en eh n o evocira. Tu se znajdem o n a spolzkih tleh, saj bi m orali uvesti jasn o razlikovanje m ed evokacijo in spodrsljaji: toda m ar ni tudi spodrsljaj, kolikor ni samo vdor nesmiselne igre označevalca, evokacija neke poslednje reference, uživanja, falosa? Zdi se, da Lacan ni im un p red skušnjavo projekcije, saj nekje vsem inaiju, kjer p re v e la učinkovanje izraza ne-vse n a moški in ženski strani, pravi, da »v vprašanju ženske seksualnosti analitičarke niso napredovale niti za korak« (str. 49), in n ad alje, d a »se jih že nekaj časa prosi n a kolen ih (...), naj nam v end ar poskusijo povedati, v čem je stvar, toda vse, kar dobim o v odgovor, je molk.
Nikoli se ni dalo ničesar izvleči iz njih« (str. 61). Gotovo obstaja razlika, kot p o u d arja Lacan na prvi strani sem inarja, m ed »o tem nočem ničesar vedeti«
pri analitiku in analizantovim »o tem nočem ničesar vedeti«. Slednji lahko povsem n o rm a ln o p retrg a z analizo, ko m u zadošča njegov »o tem nočem nič vedeti«, m edtem ko lahko sam Lacan v poziciji analizanta nadaljuje svoje delo analitika, d o k ler tudi sam ne potegne enakega sklepa (str. 5). T oda kadar svoj »o tem nočem nič vedeti« projecira v žensko pozicijo, tedaj pač sam o ponavlja znani Freudov zdrs iz analitičnega v histeričarkin diskurz, kakor g aje sam form uliral v znam enitem vprašanju: Kaj hoče ženska?. Kaj hoče ženska, o tem pač lahko nekaj pove samo ženska, čeprav ne ve, kaj govori.
T u analitični diskurz ne po zna popuščanja; bržko se sam analitik sprašuje o želji D rugega, ali ugotavlja, da D rugi očitno ve več, kot hoče povedati, pade nazaj v diskurz histerije, prek katerega se sam vzdržuje. Povedano drugače, to, d a sre č a n je m oške in ženske pozicije spodleti, tega pač ni m ogoče razdelati z o b eh strani analitskega kavča, ne da bi padli v past projeciranja.
T o d a m ar to k o n ec koncev p o m e n i, d a j e po zdrsu z n a n stv e n e g a diskurza v gospodarjevega enaka u soda d o letela tudi analitični diskurz, ki drsi v histeričarkinega? Sta tudi histerični in analitični diskurz ujeta v dualno, im aginarno razmerje, kjer se edino pravilo glasi le: kdo bo koga? Kdo bo ujel koga v past histerizacije, kdo bo kom u analizant, ženska m oškem u ali pa moški ženski? Mar se ena pozicija res lahko vzdržuje sam o n a rač u n dru ge, tako da svoj neuspeh projecira na d ru g o stran? Tu p rihajam o d o sam ega j e d r a L a can o v eg a se m in a rja , saj težav z im a g in a rn im ni m o g o č e več prem eščati; ženska oziro m a ženska p o zicija p red sta v lja p o sle d n ji kraj prem eščanja, kjer se iskanje m ožnosti neke nove relacije skrajno približa relaciji p ro je c ira n ja . T o d a m ed o b e m a j e b istv e n a razlika, saj re la c ija projeciranja ne vsebuje izluščenja nekega novega m esta, da bi nato m ed tem m estom in realnostjo vzpostavila novo relacijo, am p ak se u m ešča n a že pripravljen o m esto. V tem j e tudi težava relacije ekstim nosti, k o lik o r se govoreče biÿe ekstim nega dela telesa oklepa n a istem m estu, zaradi česar je vseeno, ali je ta del v drugem posam ezniku, v drug em telesu, ali p a v istem.
Razlika m ed projekcijo in novo relacijo j e zato prav v tem , d a prva telo D rugega projekcijsko razkosa, razreže, m ed tem ko m o ra nova relacija, da bi lahko sploh obstajala, proizvesti n ek o dvojnost teles, n e k o razločitev, ozirom a odpreti prostor svojega telesa za vsaj še en o od njega razločeno telo.
O d to d d o b ijo L acanovi k o m e n ta rji A risto te la in to p o lo g ije pov sem drugačno težo in dosti strožjo povezavo: individuacija teles j e lahko sam o rezultat izkrčenja nekega novega p rostora, kjer telesa ne b o d o razkosana, am pak razločena, d rugo dru g em u zun an ja, partes extra partes. T o d a tu d i im aginarna nevarnost, v katero drsi Lacanov s e m in a rje zelo jasn a in grozeča:
pom islim o samo na redukcijo, ki se o p ira n a spis o logičnem času, se pravi na spis, k ije ves prežet z zrcalnim i, torej im aginarnim i relacijam i, in gre od treh k dvema: »Drugače povedano, trije so, v resnici pa dva in a. T a dva in a se iz točke a reducira ne na ostala dva, am pak n a neki Eden in a. Sicer pa veste, d a sem se že poslužil teh funk cij, ko sem vam skušal p red sta v iti neustreznost razm erja Enega in D rugega, in da sem k ot o p o ro tega m alega
a postavil iracionalno število, število, ki m u pravim o zlato« (str. 42).
Prav zgornji citat lepo kaže, kako blizu sta si pri L acanu staro in novo pojmovanje im aginarnega, ki se oba op irata n a isti zapis, zapis m ale črke a.
Iz citata lahko razberem o tudi, da Lacan očitno ne opazi, da neu strezn o st razm erja E nega in D rugega še v ed n o m eri p o n e m o č i im a g in a rn e g a v enostavnem pom enu, se pravi po nem oči, k ijo sim bolni zapis razblini. Zato ne p rese n e č a, d a Lacan n eobsto j sp o ln e g a ra z m e rja postavlja v tek oči diskurz, ozirom a ga razum e kot d an o dejstvo realnosti, in da to razm erje h krati predstavi k ot rez u lta t po sega a n a litič n e g a diskurza. In v čem je
nem o žno st spolnega razm erja, ki ga izpostavi analitični diskurz, drugačna od nem ožnosti, o kateri govori tekoči diskurz? Samo v tem, da uspe analitični diskurz k o t podaljšek znanstvenega diskurza to nem ožnost zapisati s črko?
Če je n em o žn o st takorekoč d an a v realnosti k o nkretnega življenja, čem u p otem ovinek v analitični ali katerikoli diskurz, ki to nem ožnost samo potrdi?
O zrim o se znova n a novi status im aginarnega. Če n am reč im aginarno ni enak o realnosti, am pak vztraja v diskurzu izluščenja kot tisto, o čem er se bo o dločalo šele n a koncu, se pravi takrat, ko se bo m orala hipoteza začrtati na ozadje užitkovne ureditve ali načina uživanja, potem iz tega sledi povsem d ru gačen p o m en vzajemnosti kot im aginarnega razm erja m ed subjektom in objektom . T a vztrajajoča im aginarnost ozirom a vzajemnost, ki kulm inira v vzajem ni ljubezni, je n am reč definirana izključno s tem , kar jo zaradi posega hipoteze loči od realnosti. V sem inarju Lacan pravi, d a užitek ne p red h o d i realn osti in d a k realnosti pristopam o z aparati užitka, kar pom eni, d a je realnost že p rep o je n a z nekim ustaljenim načinom uživanja, ki ga im plicira n arcističn o ugodje v obvladovanju sveta. Toda ta realnost pred posegom hipoteze ni niti m alo vzajem na ali im aginarna, pa tudi nevzajemna ne, kakor tudi ni nediskurzivna niti diskurzivna. To tudi pom eni, da realnost sama na sebi ni dualistična, niti perverzna, psihotična ali paranoidna, ampak da lahko taka šele po stane vnazaj po intervenciji hipoteze. Lacan daje o tej realnosti, za k a te ro lah k o reč e m o , d a v sem in arju skupaj z im ag in arn im doživlja p o p o ln o r e h a b ilita c ijo , d v o u m n e fo rm u la c ije , k o lik o r n a e n i stra n i izpostavlja delo hipoteze in ga na drugi strani preprosto preskoči, kar seveda predstavlja korak nazaj h koncep tu diskurza, ki p a je prekratek prav zato, k er ne uspe ovrednotiti lastnega izluščenja iz neke realnosti. O d tod ni težko razum eti in hkrati relativizirati znane Lacanove izjave, češ da m u je žal, ker psihoanalizi ni uspelo sprem eniti načina uživanja in ni uspela postaviti nove oblike perverzije. Kajti to konec koncev pom eni samo, da psihoanalizi ni uspelo najti poti ven iz lastne vzajemnosti, se pravi vzajemnosti, k ije nastala p o posegu n jen e hipoteze v realnost, in da so seji zato n a obzorju kot ideal prikazale pošasti perverzije, paranoje in psihoze.
V sm eri, ki kaže n ap rej k novem u pojm ovanju im aginarnega, se mi zdi p o m em b n o , d a p ro b lem atiziram o samo vzajem nost kot razm erje, k ije v a n a litič n e m d isk u rz u h k ra ti izlu ščen o iz re a ln o sti in tudi p o d v rže n o preizkusu prav s to realnostjo. Im aginarno je »žlindra« izluščenja, ki se bo izluščeneg a d ržala vse do tlej, d okler se h ipo teza ne vpiše v realn o st kot aksiom. Z drugim i besedam i, vzajemnost ni d ana niti ni izluščena enkrat za vselej, kajti to bi bilo v skladu z enostavnim pojm ovanjem im aginarnega, am pak j e — kak o r celo tn i p o tek analitičnega diskurza - vse do konca na p reiz k u šn ji, ki o d lo č a p rav o tem , ali j e šlo v a n a litič n em razm erju za
vzajemno pohabljajoče razmerje, ki D rugega n aredi za Enega, ali pa n em a ra za kaj drugega, pri čem er to drugo ne m o re biti niti perverzija niti p aran o ja niti psihoza. Tu se znova izkaže, da razkol m ed Enim vzajemnosti in užitkom D rugega sploh ni prava dilem a, saj preizkus vzajem nosti ni v n a sp ro tju z izmikajočim užitkom Drugega spola, torej s soočenjem z ekstim nim m estom lastnega užitka; vzajemna dom ačnost uživanja v ljubezni ali ekstim na tujost užitka D rugega, obe sta v je d ru zavezani zrcalni relaciji, ki j o je vzpostavil poseg hipoteze. Iz tega sledi, d a je seveda povsem m ogoče, da se realn o st nekom u kaže kot realnost perverznega užitka, ali m aterinsko-otroškega sveta, to d a prav m ožnost, ki m u j o daje h ip o te z a o z n ačev alca v a n a litič n e m diskurzu, nakazuje, da ta realnost sam a n a sebi ni bila perverzna, a m p a k je to postala prav zaradi posega analize. Te oznake so p o p o ln o m a relativne in o b rn ljiv e, to rej zrcalne: prav lah k o bi tu d i za sam p o se g d e ja li, d a j e perverzen, kolikor vodi v p erverzn o rea ln o st. Bistvena p ri tem j e sam o napetost dveh načinov uživanja, napetost dveh ravni, ali še drugače, bistvena je m ožnost, k ijo ima hipoteza, da se vpiše n a ozadje realnosti in iz nje izkrči
nov način uživanja.
IV. Z vidika formul seksuacije
Težave z im aginarnim sežejo torej k ar najdlje: odpraviti, razg rad iti im aginarno ne pom eni nič manj kot odpraviti dualizem in odpreti, nakazati m ožnost nove, nedualistične relacije. Sele v tem je d o k o n č n a in nep o v ratn a sprevrnitev želje, ki zdaj lahko zapusti polje vzajem nosti m ed subjektom in objektom in vstopi v prostor realnega, kjer bo lahko zaradi zvestobe svojemu vzroku-razlogu, karkoli to žeje, zavrgla svojo staro ureditev in krenila nap ro ti pravi drugačnosti. Sledi tega n a p o ra se v okviru sem in arja Se po m ojem kažejo šele v form ulah seksuacije. Pogoj za to p a je , d a form ul ne b e re m o k o t zapis - kajti to bi p o m e n ilo , d a sm o u je ti v m e ta g o v o rič n o p a st m atem atike - niti kot dram o v n eskončnem p ro sto ru seksuacije, kjer se eni poziciji dom nevno toži po drugi - to bi n am reč pom enilo, da sta postali žrtvi naše zrcalne projekcije - , am pak kot vstop v topologijo n eskončnega, vstop v novi prostor. A bsurdno nam reč je , d a uspe Lacan žensko pozicijo, ki naj bi izhajala iz neskončnega prostora, in te rp re tirati sam o tako, d a ji pripiše nostalgijo po končnem , kakor moški, k ončni poziciji p rip ad a strem ljenje po neskon čn em . Gotovo je m ogoče z vidika n e sk o n čn e g a sestopiti nazaj h končnem u, toda za to ni nobenega razloga. Se več, če vzamemo m atem atično analogijo resno, potem predstavlja novi prostor topologije glede n a običajni, vsakdanji p ro sto r, v katerem se prep o zn av am o k o t telesa, prav m ožnost
n ek eg a novega m esta in s tem tudi m ožnost neke nove relacije m ed telesi.
O d p rtje k o m p aktn ega, nesko n čn eg a pro sto ra topologije pom eni odprtje ozirom a razrešitev sam otarske, vzajemnostne ekstimnosti v smeri nedualisti- čnega razm erja m ed dvema telesoma. D om ačnost in nedom ačnost Drugega se z gledišča tega novega p ro sto ra topologije kažeta le še kot dve plati istega n ih an ja in iste nem oči, ki in tim o vzajemnega zgolj zam enja z ekstimnostjo vzajemnega. O d p retje novega prostora pa nasprotno terja skok v prazno, tja, kjer še ni nobeneg a telesa, n o b en e varnosti oziroma vzajemnosti. Tu gre torej za novo vzajem nost, vzajem nost čistega dogodka, vzajemnost m ed skokom, tveganjem , zevjo in novim m estom .7
V tem smislu je interp retacija ženske pozicije z D on Ju an o m (»ženski m it o D on Ju a n u « ) čista projekcija moških fantazij. To, da lahko ženske iz n e sk o n čn eg a p ro sto ra pristopajo do m oškega en a po ena, en a za drugo, n a m re č ne p o m en i, da jih kakorkoli zavezuje bodisi štetje bodisi negacija preštev an ja k o t nek e k o n č n e operacije, četudi si to negacijo zamišljamo nelogiško, am p a k d a bi jih m oška pozicija, kolikor bi se uspela o d p re ti n ovem u p ro storu, lahko dojela kot singularnosti, saj je v novem prostoru vsaka točka p o te n c ia ln o sin g u larn a, e n k ra tn a točka. Nizanje, štetje, ali ko n stru iran je zaporedij je z moške strani vselej samo kopičenje, analnost, m edtem k o je z ženske strani štetje čista iznajdba. Vsaka točka začenja znova in terja, d a j o vzam em o resno, kar v Lacanovi besedni igri resno-seriozno pom eni, da vsaka točka lahko začenja novo serijo, ki potem takem predstavlja nek o m in im alno relacijo m ed to točko in neko drugo. V odprtini realnega, v so o čen ju z nezm ožn ostjo , z im p o ten co idiotskega užitka in ob n o rem p o g u m u tveganja se torej šele vzpostavlja mesto neke nove relacije, novega razm erja m ed spolom a. Serijalnost sedaj ne pom eni več označevalne serije, a m p a k je znak realnega, znak neskončnih vrzeli, ki zijajo m ed členi serij in kjer je treba, da bi prišli do enega izmed njih, preskočiti iz končnega, se pravi idiotsko sam otarskega m išljenja v neskončno mišljenje. Kom paktni prostor je v n a sp ro tju z o b ičajn o predstavo o kom paktnem nesk on čno red e k in luknjičav, njegove serije so kakor lestve p o ln e p razneg a in kakor zanke povezujejo skupaj le votle členi ali praznine. Nam esto o ekstim nem telesu D rugega, ki nas p rek kratkega stika vrača nazaj k realnosti ter tako sterilizira an alitičn o hipo tezo , bi m orali, če hočem o ubežati dualizm om , govoriti o k o m p ak tn em telesu D rugega.
7 M oja kritika fo rm u l seksuacije torej ne m eri n a same form ule, p a tudi ne n a tisti del in te rp re tac ije , ki povsem k o rek tn o upošteva idejo neskončnega. N apačen je samo tisti del in te rp re tac ije , ki en o pozicijo zrcali v drugo in ne vidi, da sta poziciji že zgrajeni nezrcalno.
Če se torej sklicujem o na m ate m a tič n o an alo g ijo m ed k o n č n im in n e sk o n č n im p ro sto ro m , d a bi n a k a za li m o ž n o st iz n a jd b e n e k e nove, n eim aginarne relacije v analitičnem diskurzu, p a to še ne p om eni, da taka relacija sam a po sebi že prinaša tudi m ožnost spolnega razm erja. M ožnost nove relacije je tu še povsem abstraktna, saj le razrešuje dualizem , k ije lasten vsaki h ip o te z i, ki p o se g a v n e k o re a ln o s t. V p ra š a n je , a li p r e h o d o d vzajemnega D rugega h kom paktnem u D rugem u om ogoča ali onem o go ča neko novo razm erje m ed spolom a, j e še povsem o d p rto . Vse je n a m re č odvisno od tega, kaj trdi hipoteza ozirom a, k a rje enako, kaj naj bi bilo s tem razm erjem v realnosti.
