UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Vlatka Kolar
FONOLOŠKI RAZVOJ IN GOVORNA RAZUMLJIVOST PREDŠOLSKIH OTROK
Magistrsko delo
Ljubljana, 2017
UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Logopedija in surdopedagogika
Vlatka Kolar
FONOLOŠKI RAZVOJ IN GOVORNA RAZUMLJIVOST PREDŠOLSKIH OTROK
Magistrsko delo
Mentorica: doc. dr. Martina Ozbič
Ljubljana, 2017
4 ZAHVALA
“Die Grenzen meiner Sprache bedeuten die Grenzen meiner Welt.”
Ludwig Wittgenstein
Zahvaljujem se svoji mentorici, prof. Martini Ozbič, ki me je skozi moje potovanje na fakulteti vzpodbujala pri vseh študijskih obveznostih in pri pisanju magistrske naloge. Hvala, da ste verjeli vame. Brez vas magistrskega dela nebi bilo. Hvala, da ste si vedno vzeli čas zame, me vzpodbujali, mi dajali napotke in delili svoje izkušnje z mano. Bilo mi je v zadovoljstvo pisati
magistrsko nalogo.
Zahvaljujem se tudi sošolkam, ki so mi bile v podporo in pomoč skozi težke trenutke na fakulteti. Hvala, da ste me vzpodbujale in pomagale, kadar je bilo težko.
Prav tako se zahvaljujem vsem udeležencem v raziskavi, ravnateljici vrtca in ostalim sodelujočim, ki ste si vzeli čas za nastanek te raziskave.
Največja zahvala pa gre družini, predvsem fantu, ki mi je vedno bil v podporo. Hvala za vse vzpodbudne besede, neprespane noči in podporo v težkih trenutkih. Brez tebe danes ne bi bila
tukaj.
5 POVZETEK
Otroci razvijajo svoj fonološki sistem od rojstva naprej. V predšolskem obdobju opažamo tudi odstopanja. Naš cilj je raziskati pojavnost govornih oz. fonoloških procesov, ki se pojavljajo pri predšolskih otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami. Zanima nas, kateri fonološki procesi se pojavljajo pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami ter kako vplivajo na razumljivost govora. Želimo si pridobiti ocene razumljivosti govora s strani staršev in vzgojiteljic, da bi jih na koncu primerjali z ocenami, ki sem jih pridobila s pomočjo fonološkega testa. Zanima nas tudi, ali so otroci bolj razumljivi znanim osebam kot manj znanim ter kateri so ti fonološki procesi, ki v največji meri zmanjšujejo razumljivost govora.
Otroci, ki sodelujejo v raziskavi, so stari od 4 do 7 let in so usmerjeni v predšolski program z dodatno strokovno pomočjo. V sklopu mednarodnega projekta »Cross-linguistic study of protracted phonological (speech) development in children« sem zato posnela pet otrok iz Osrednje Slovenije, in sicer eno deklico in štiri fantke, pri katerih sem naredila transkripcijo govora. Glede na težavnost govorno-jezikovnih motenj so v raziskavi sodelovali: en otrok z več motnjami (zmerna govorno-jezikovna motnja), dva otroka z zmerno govorno-jezikovno motnjo, en otrok z lažjo govorno-jezikovno motnjo ter ena deklica s težko izgubo sluha. Dva otroka sta bila dvojezična, kar je tudi vplivalo na razumljivost govora, druga dva pa sta imela pogosto vnetje ušes. Da bi ugotovili, kakšna je dejanska razumljivost govora, smo informacije pridobili pri starših in vzgojiteljicah teh otrok s pomočjo vprašalnika ICS – Lestvica razumljivosti govora. Rezultate, ki smo jih pridobili s transkripcijo govora, smo nato primerjali z rezultati vzgojiteljic in staršev o razumljivosti ter tako dobili podatek o razumljivosti govora. Analizirali smo tudi, katere fonološke motnje najbolj vplivajo na razumljivost govora. Rezultati so pokazali, da se je največ različnih oblik fonoloških procesov pojavilo pri otroku z lažjo govorno-jezikovno motnjo ter pri dveh otrocih z zmerno govorno-jezikovno motnjo, ne pa pri otroku z več motnjami in otroku s težko izgubo sluha, kjer smo pričakovali več fonoloških procesov zaradi težje diagnoze. Deklica s težko izgubo sluha uporablja tudi slušni aparat. Prav tako se je pojavilo največ fonoloških procesov sistema, in sicer: drsenje, alveopalatalizacija zlitnikov, alveopalatalizacija pripornikov, sprememba samoglasnika, anteriorizacija pripornikov, sledijo procesi v strukturi: izpuščanje soglasnikov v soglasniški strukturi ter epenteza. Odgovori vzgojiteljic in staršev na vprašalniku ICS o razumljivosti so bili med seboj podobni, kar pomeni, da so vzgojiteljice in starši podali približno enake ocene pri ocenjevanju razumljivosti govora. Lahko zaključimo, da fonološki procesi in drugi razvojni dejavniki zmanjšujejo razumljivost govora. Sklepamo torej, da če se v govoru otroka pojavlja več fonoloških procesov, bo razumljivost govora slabša.
KLJUČNE BESEDE: zapoznel fonološki razvoj, govorno-jezikovne motnje, razumljivost govora, fonološki procesi, predšolski otroci.
6 SUMMARY
Children start to develop phonological system from their birth. In preeschool period there are possible deviations in phonological system.
In my master’s thesis, I will research the frequency of phonological processes which occur in preschool children with speech and language disorders.
Our goal of this thesis was to find out what phonological processes occur in children with speech and language disorders and how they impact speech intelligibility. This thesis will include reviews from parents and teachers in kindergarten so that we could compare them with my results I got from phonological tests. I am also interested in whether there is a difference in comprehension of a child depending on how good person knows the child and what those phonological processes are that minimize speech intelligibility. Children participating in the study were aged between 4.6 and 7 years of age and they are included in preschool programme with additional expert assistance. Within the framework of the international project “Cross-linguistic study of protracted phonological (speech) and development of children”, I interviewed five children in central Slovenia: a girl and four boys and made a speech transcript of each interview. Given the difficulty of speech and language disorders, children participated in the study are a child with multiple disabilities (moderate speech-language disorder), two children with moderate speech and language disorder, a child with mild speech and language disorder and a girl suffering from hard loss of hearing.Two children are bilingual: that also affects the intelligibility of speech and the other two have had frequent ear infections. In order to determine what the actual speech intelligibility is, we acquired information fromthe parents and the teachers of these children. We handed them the questionnaire ICS – Intelligibility in Context Scale. The results obtained in a transcript of speech were compared with the results of the teachers and the parents, and that is how we acquired information on speech intelligibility. I also analyzed which phonological disorders have the greatest impact on speech intelligibility.
The results show that more phonological processes occur in children with mild speech and language disorder and in two children with moderate speech and language disorder, but not in children with multiple disabilities and children with a hearing loss where we would expect more phonological processes due to the difficult diagnosis. More phonological processes occur in the processes of the system, namely: sliding, palatalization of affricates, palatalization of fricatives, vocal changes, anteriorization of fricatives and then some processes in structure: omission of consonants in consonant structure and epenthesis. The results of the teachers and parents were generally similar. We can conclude that phonological processes and other development factors reduce intelligibility.
If there are a lot of phonological processes in speech, the speech intelligibility is lower.
KEYWORDS: delayed phonological development, speech and language disorders, speech intelligibility, phonological processes, preschool children.
7 KAZALO
1 UVOD ... 12
2 GOVOR IN GOVORNO-JEZIKOVNI RAZVOJ PRI OTROCIH ... 15
2.1 Razvoj govora ... 19
2.1.1 Predjezikovno obdobje ... 19
2.1.2 Jezikovno obdobje ... 19
2.1.3 Učenje glasov ... 20
2.2 Teorije govorno-jezikovnega razvoja ... 23
2.2.1 Vedenjska teorija ... 23
2.2.2 Biološke teorije ... 23
2.2.3 Generativno-transformacijske teorije ... 23
2.2.4 Kognitivne teorije ... 24
2.3.1 Kakovost družinskega okolja ... 25
2.3.2 Socialno-ekonomski dejavniki družine ... 26
2.4 RAZUMLJIVOST GOVORA ... 27
2.5 GOVORNO-JEZIKOVNE MOTNJE ... 33
2.5.1 Artikulacijske motnje ali motnje izgovorjave ... 34
2.5.1.1 Vzroki motenj izgovorjave ... 37
2.5.2 Pogosta vnetja ušes ... 40
2.5.3 Apraksija govora ... 41
2.5.4 Dizartrija ... 43
2.5.5 Jezikovni zaostanek v razvoju ... 45
2.5.6 Jecljanje ... 45
2.5.7 Motnje glasu ali glasovne motnje ... 47
2.5.8 Okvare sluha ... 47
3 FONETSKI IN FONOLOŠKI RAZVOJ ... 49
8
3.1 Zgodnje teorije fonološkega razvoja ... 50
3.2 Sodobnejše teorije fonološkega razvoja ... 51
3.2.1 Biološki determinizem... 51
3.2.2 Behavioristični determinizem ... 52
3.2.3 Strukturalistična teorija ... 52
3.3 Fonološke teorije ... 53
3.3.1 Generativna fonologija ... 53
3.3.2 Linearna fonologija ... 54
3.3.3 Nelinearna fonologija ... 54
3.3.3.1 Metrična fonologija ... 56
3.3.3.2 Značilnostna fonologija ... 57
3.3.4 Optimalnostna teorija (OT) ... 58
4 ZNAČILNOSTI GLASOV V SLOVENSKEM JEZIKU ... 59
5 STRUKTURA ZLOGA V SLOVENSKEM JEZIKU ... 60
5.1 Artikulacijska stran ... 61
5.2 Akustična stran ... 62
5.3 Perceptivna stran zloga ... 62
5.4 Stranski zlog ... 62
5.5 Inherentne distinktivne lastnosti ... 63
5.6 Fonološke prvine ... 64
5.7 Večdimenzionalna struktura zloga ... 65
6 ZGODNJI FONOLOŠKI RAZVOJ ... 67
6.1 Modeli fonološkega razvoja ... 68
1) Otrok kot aktivni učenec ... 68
2) Behavioralni model ... 68
3) Strukturalistični model ... 68
5) Spoznavni model ali model “reševanja problema” ... 68
9
6) Biološki modeli ... 69
6.2 Otrokovo učenje fonemov ... 69
6.3 Fonološki procesi ... 70
8 PROBLEM IN CILJI RAZISKAVE ... 78
8.1 Problem raziskave ... 78
8.2 Cilji in raziskovalna vprašanja ... 78
8.3 Raziskovalna vprašanja ... 79
8.4 RAZISKOVALNE METODE ... 79
8.4.1 Vzorec ... 79
8.4 Spremenljivke ... 79
8.5 Način vrednotenja ... 80
8.7 Inštrumentarija ... 81
8.8 Postopek zbiranja podatkov ... 89
8.9 Postopek obdelave podatkov ... 90
8.10 Statistične metode ... 91
9 ANALIZA IN INTERPRETACIJA REZULTATOV ... 91
9.1 Razumljivost govora ... 91
9.2 Transkripcija vseh otrok ... 99
9.3 Ujemanje celotne besede in prisotnost fonoloških procesov ... 127
10 ANALIZA IN OPISI POSAMEZNIH OTROK ... 136
10.1 Otrok z več motnjami: lažja motnja v duševnem razvoju, zmerna govorno-jezikovna motnja in lažja gibalna oviranost ... 136
10.2 Otroci z zmerno govorno-jezikovno motnjo ... 141
Otrok 1 ... 141
Otrok 2 ... 146
10.3 Otrok z lažjo govorno-jezikovno motnjo ... 151
10.4 Otrok s težko izgubo sluha ... 157
10
10.5 Analiza raziskovalnih vprašanj ... 162
11 SKLEP ... 169
12 LITERATURA IN VIRI ... 171
13 PRILOGE ... 178
KAZALO TABEL Tabela 1: Govorno-jezikovni razvoj otrok od drugega do šestega leta starosti ... 18
Tabela 2: Stopnja razumljivosti otroka med 18 in 36 mesecem starosti ... 28
Tabela 3: Stopnja razumljivosti govora v obdobju od 18 do 36 mesecev... 29
Tabela 4: Razlikovalne značilnosti dizartrije in apraksije (Shipley in McAfee, 2004, v Trček Kavčič, 2017) ... 45
Tabela 5: Klasifikacija oseb z izgubo sluha ... 48
Tabela 6: Delitev glasov glede na zvočnost ... 59
Tabela 7: Zlogovni tip CV (Unuk, 2003) ... 65
Tabela 8: Procesi zlogovne strukture (Bauman-Waengler (2011), Merkel-Piccini (2011), Peña-Brooks in Hedge (2007) in Williamson (2008) (v Marin, 2013) ... 72
Tabela 9: Procesi zamenjave ((Bauman-Waengler (2011), Merkel-Piccini (2011), Peña- Brooks in Hedge (2007) in Williamson (2008) (v Marin, 2013) ... 73
Tabela 10: Procesi asimilacije/prilikovanja ((Bauman-Waengler (2011), Merkel-Piccini (2011), Peña-Brooks in Hedge (2007) in Williamson (2008) (v Marin, 2013) ... 74
Tabela 11: Opis besed, uporabljenih v testu fonološkega razvoja ... 89
Tabela 12: Povprečne ocene razumljivosti govora (starši, vzgojiteljica in raziskovalka) ... 91
Tabela 13: Povprečne ocene med različnimi ocenjevalci ... 92
Tabela 14: Transkripcija vseh otrok ... 101
Tabela 15:Ujemanje celotne besede s ciljno izgovorjavo odrasle osebe ... 127
Tabela 16: Ujemanje celotne besede ... 129
Tabela 17: Prisotnost fonoloških procesov vseh otrok ... 133
Tabela 18: Povprečje fonoloških procesov celotne skupine otrok ... 135
Tabela 19: Pogostost pojavljanja fonoloških procesov v % pri otroku z več motnjami ... 137
11
Tabela 20: Transkripcija govora otroka z več motnjami ... 140
Tabela 21: Transkripcija govora otrok z zmerno GJM (otrok 1) ... 145
Tabela 22: Transkripcija govora otrok z zmerno GJM (otrok 2) ... 151
Tabela 23: Transkripcija govora otroka z lažjo govorno-jezikovno motnjo ... 156
Tabela 24: Transkripcija govora otroka s težko izgubo sluha ... 161
Tabela 25: Povprečje najpogostejših fonoloških procesov pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami ... 163
Tabela 26: Pojavnost fonoloških procesov in povprečne ocene razumljivosti govora ... 164
Tabela 27: Delitev fonoloških procesov glede na rezultate, pridobljene v raziskavi ... 165
Tabela 28: Primerjava razumljivosti govora staršev in vzgojiteljic z razumljivostjo otroku bližjih oseb in daljnih sorodnikov/neznancev ... 165
Tabela 29: Povprečne ocene staršev, vzgojiteljic in raziskovalke ... 166
Tabela 30: Odstopanja v govorni razumljivosti otrok ... 166
Tabela 31: Najpogostejši fonološki procesi, ki so se pojavili ob izgovorjavi otrok ... 168
KAZALO GRAFOV Graf 1: Zaporedje razvoja glasov (Mojca Muznik, 2012) ... 21
Graf 2: Zaporedje razvoja glasov (Alja Marin, 2013) ... 22
Graf 3: Primerjava med ocenami razumljivosti staršev in vzgojiteljic ... 97
Graf 4: Ocene staršev in vzgojiteljic ter pojavnost vseh fonoloških procesov skupaj ... 97
Tabela 5: Pogostost pojavljanja fonoloških procesov v % pri otroku z zmerno govorno- jezikovno motnjo (otrok 1) ... 141
Tabela 6: Pogostost pojavljanja fonoloških procesov v % pri otroku z zmerno govorno- jezikovno motnjo (otrok 2) ... 146
Tabela 7: Pogostost pojavljanja fonoloških procesov v % pri otroku z lažjo govorno- jezikovno motnjo ... 152
Tabela 8: Pogostost pojavljanja fonoloških procesov v % pri otroku s težko izgubo sluha ... 157
12 1 UVOD
Razvoj in razumljivost govora pomembno vplivata na oblikovanje človeka, še posebej v zgodnjem otroštvu, ko se zelo hitro razvijata. Otrok v zgodnjem obdobju potrebuje veliko spodbud, tako govornih kot tudi motoričnih, socialnih ipd. Otrok mora biti deležen komunikacijskih izkušenj, da bi se tako naučil komunicirati. V zgodnjem obdobju moramo biti tako pozorni na vsa področja razvoja, saj se otrok neverjetno hitro razvija. Pri tem je pomembna zgodnja diagnostika.
V današnjem času lahko namreč opazimo porast govornih težav, ki so prisotne že v otrokovem zgodnjem obdobju, največkrat opazne in opažene pa šele v predšolskem obdobju.
Tako zaradi fizioloških, okoljskih ali drugih dejavnikov, ki so prisotni v otrokovem življenju, pogosto pride do govornih težav, kar vpliva na razumljivost. Najpogosteje se pojavljajo zamenjave, popačenja in izpuščanja posameznih glasov, kot so sičniki in šumniki, včasih pa se pojavijo tudi druge težave, kot so jecljanje, glasovne motnje, motnje jezikovnega razumevanja in izražanja ipd.
Takoj, ko se otrok rodi, začne komunicirati. Sporazumeva se najprej z neverbalno komunikacijo, kar vključuje gibe telesa, mimiko obraza, in potem preide na verbalno komunikacijo. Otrok s pomočjo poslušanja razvija občutek o zvokih, glasovih in besedah.
Uči se tudi neverbalne komunikacije, ki mora biti usklajena z verbalno. Otrok mora v zgodnjem otroštvu pridobiti komunikacijske izkušnje. Tako se nauči, da je komunikacija nujna človekova potreba, saj otrok preko komunikacije oz. sporazumevanja izrazi svoje osnovne biološke potrebe (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
C. Rowland (2013), sicer avtorica komunikacijske matrike1 za ocenjevanje komunikacije v zgodnjem obdobju, navaja različne zgodnje komunikacijske spretnosti, ki jih otrok razvija od rojstva do 24 mesecev starosti. Lestvica zajema kakršnakoli komunikacijska vedenja, vključno alternativne oblike komunikacije in predsimbolno komunikacijo (geste, mimika obraza, gibi telesa ipd.).
1. stopnja: nenamerno vedenje (Pre-Intentional Behavior)
Vedenje ni pod lastnim nadzorom posameznika, temveč je refleksno. Izraža posameznikovo splošno stanje, kot so udobje, neudobje, zaspanost, utrujenost, lakota. Posameznikovo potrebo prepoznamo po njegovem vedenju (gibanje telesa, obrazna mimika, oglašanje z različnimi zvoki). Ta stopnja pri normalnem razvoju otroka predstavlja obdobje od rojstva do 3 mesecev.
2. stopnja: namerno vedenje (Intentional Behavior)
Vedenje je pod nadzorom posameznika, vendar se še ne uporablja za namerno komunikacijo.
Potrebe in želje posameznika v tem obdobju prepoznamo iz vedenja, po gibih telesa, obrazni mimiki, oglašanju oz. vokalizaciji in očesnem stiku. Pri normalno razvijajočem se otroku se ta stopnja pojavi v starosti od 3 do 8 mesecev.
1Komunikacijska matrika zajema štiri glavne vidike komunikacije, in sicer razloge za vstop v komunikacijo, 24 tipičnih sporočil, ki jih določen posameznik izraža (kot je “Jaz si želim…”), sedem ravni oz. stopenj komunikacije in 9 kategorij vedenja, ki jih posameznik uporablja za komunikacijo (kot so preproste geste).
13
3. stopnja: nekonvencionalna komunikacija (Unconventional Communication-Pre-symbolic communication)
Na tej stopnji se začne namerna komunikacija. Nekonvencionalno predsimbolno vedenje posameznik uporablja za namerno komuniciranje. Načini komunikacijskega vedenja so
“predsimbolni” in ne vključujejo nikakršnih simbolov ter “nekonvencionalni”, ki niso družbeno sprejemljivi za nas, ko odrastemo. Komunikacijsko vedenje vključuje gibanje telesa, vokalizacijo, obrazno mimiko in enostavne kretnje. Ta stopnja se pri otroku z normalnim razvojem pojavi med 6. in 12. mesecem starosti.
4. stopnja: konvencionalna komunikacija (Conventional Communication)
Konvencionalno predsimbolno vedenje se uporablja za namerno komuniciranje. Načini komunikacijskega vedenja so “predsimbolni”, saj ne vključujejo nikakršnih simbolov, in
“nekonvencionalni”, ker so družbeno sprejemljivi za nas, ko odrastemo. Pomen posameznih kretenj je lahko unikaten za neko kulturno jezikovno okolje. Komunikacijsko vedenje vključuje kretnje, kot so kazanje, odkimavanje, premikanje in stresanje z glavo, mahanje, objemanje in iskanje želenega objekta. Veliko kretenj na tej stopnji zahteva dobre vizualne sposobnosti, ki pa niso koristne za posameznike s težkimi okvarami vida. Na tej stopnji lahko opazimo tudi vokalno intonacijo. Ta stopnja se pri normalnem razvoju pojavi v starosti od 12 do 18 mesecev.
5. stopnja: konkretni simboli (Concrete Symbols)
Na tej stopnji se začne simbolna komunikacija. Za komunikacijo se uporabljajo “konkretni”
simboli (npr. izgleda kot, občuti kot, se giba kot ipd.), ki fizično označujejo tisto, kar dejansko predstavljajo. Konkretni simboli vključujejo slike, predmete (npr. vezalke, ki predstavljajo čevelj), ikonične kretnje (npr. dotikanje stola, da osebi sporočimo, naj se usede) in zvoke (npr. oponašanje brenčanja za pomen čebele). Veliko posameznikov to stopnjo preskoči in gre direktno na stopnjo 6. Za nekatere posameznike so konkretni simboli edini tip simbolov, ki jih lahko uporabljajo in predstavljajo smisel, za druge pa lahko ti simboli služijo kot most za prehod na abstraktne simbole. Normalno razvijajoči se otroci te simbole večinoma uporabljajo v povezavi s kretnjami in besedami, in sicer v obdobju od 12 in 24 mesecev, ne pa kot ločeno stopnjo komunikacije.
6. stopnja: abstraktni simboli (Abstract Symbols)
Za komuniciranje se uporabljajo abstraktni simboli, kot so govor, znakovni jezik, Braillova pisava ali tiskane besede. Gre za abstraktne simbole, ki fizično niso podobni temu, kar predstavljajo. Ta stopnja se pojavi med 12. in 24. mesecem starosti.
7. stopnja: jezik (Language)
Simboli (konkretni ali abstraktni) so združeni v dvo- ali trosimbolne kombinacije (“hočem sok”, “jaz ven”) v skladu z gramatikalnimi pravili. Posameznik razume, da se lahko pomen kombinacij simbolov razlikuje v odvisnosti od tega, kako si simboli sledijo. Ta stopnja se prične približno pri starosti 24 mesecev (Rowland, 2013).
14
Na razvoj govora in jezika vplivajo številni dejavniki, med katerimi so kakovost otrokovega družinskega okolja, socio-demografske značilnosti družine in kakovost vrtca. Poleg dejavnikov okolja na otrokov govorni razvoj vplivajo tudi genetski dejavniki (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
V predšolskem obdobju se med razvojem govora pogosto pojavljajo artikulacijske motnje, ki so najbolj pogoste v splošni populaciji otrok, še posebej pa pri otrocih s posebnimi potrebami oz. s težavami v razvoju (Grilc, 2014). Takrat se namreč govor zelo intenzivno razvija, zaradi česar lahko pride do določenih težav, kot so zamenjave, popačenja ali izpuščanja posameznih glasov.
N.Grilc (2014) meni, da govorimo o govorni motnji tedaj, ko govor otroka toliko odstopa od drugih, da pozornost poslušalca privlači sam način govorjenja ne pa vsebina, vendar je tudi dostop do vsebine moten.
Vse vzroke za motnje izgovorjave lahko grobo razdelimo na biološke in socialne, čeprav je ta delitev dokaj umetna, saj se obe vrsti vzrokov pogosto prepletata. Eden od vzrokov odstopanj izgovorjave so manjše ali večje nepravilnosti v anatomski zgradbi govornih organov, ki nastanejo med embrionalnim obdobjem ali zgodnjim otroštvom. Sem sodijo anomalije ugriza, ustnic (debele, prekratke, slabo gibljive, travmatske poškodbe), jezika (prekratka podjezična vez, nespreten, premajhen ali prevelik in ozek jezik), nepravilnost trdega in mehkega neba (preozek, previsok, razcepljen). Najpogostejša vzroka nepravilne izgovarjave sta nezadostna gibljivost in splošna nespretnost govornih organov, npr. če otrok ne zmore zadržati jezika v potrebnem položaju ali če otrok prehitro preide na novi gib (Posokhova, 2008).
Drugi vzroki so jezikovne in zaznavne narave, ko otrok ne uredi svojega fonološkega sistema v skladu z jezikom okolice oz. družine.
Bernstein (1964) navaja tudi različne socialne dejavnike, ki prav tako vplivajo na razvoj govora in jezika.
Različni socialni dejavniki lahko ustvarjajo različne sisteme govora ali jezikovne kode. Otrok se v svojem okolju uči jezika z uporabo specifičnih kod, ki urejajo njegova verbalna dejanja.
Tako se otrok uči zahtev lastnega socialnega okolja. Družbena struktura postane temelj njegove izkušnje, predvsem zaradi učinkov jezikovnega procesa. Identiteta družbene strukture je misel, ki se prenaša na otroka skozi posledice jezikovnega koda, ki ga družbena struktura ustvari sama.
Če povzamemo – vsakič, ko otrok govori ali posluša, se njegova družbena struktura, v kateri živi, ojača, identiteta pa je nekoliko omejena.
Otroci imajo dostop do različnih govornih in jezikovnih kod ter zaradi njihovega položaja v strukturi lahko sprejmejo različne intelektualne in socialne postopke, ki so lahko tesno povezani z njihovimi psihološkimi sposobnostmi (Bernstein, 1961 v Bernstein, 1964).
Pri otroku je pomembna tudi stopnja razumljivosti, saj je to najbolj neposreden kriterij, po katerem lahko ocenjujemo otrokovo zmožnost komunikacije. Razumljivost govora je torej zelo pomembno merilo, ki ga težko ocenimo, še posebej pri otrocih z govorno-jezikovno motnjo. Znano je, da se stopnja razumljivosti govora povečuje z otrokovo kronološko
15
starostjo. M. Pascoe (2013) je ugotovila, da bi moral biti otrokov govor pri starosti 3 let vsaj v 50% razumljiv neznanim odraslim, čeprav so lahko prisotne tudi nekatere artikulacijske in fonološke težave.
D. Kogovšek in M. Ozbič (2009) omenjata, da je otrok v različnih starostnih obdobjih različno razumljiv; razumljivost se spreminja tudi glede na kontekst, subjektivna ocena pa glede na sogovornika; ne nazadnje se razumljivost spreminja tudi glede na kompleksnost jezikovnega dejanja, ki se z odraščanjem otroka vsekakor veča.
2 GOVOR IN GOVORNO-JEZIKOVNI RAZVOJ PRI OTROCIH
ASHA2 opredeljuje govor kot besedni način komuniciranja. Poudarja, da se govor in jezik močno razlikujeta. Jezik se ukvarja s strukturo besed, pomenom besed in ustvarjanjem smiselnih povedi, medtem ko je govor sestavljen iz različnih elementov, in sicer artikulacije, glasu in fluentnosti oz. tekočnosti govora.
L. Marjanovič Umek (1990) poudarja, da je govor v razvoju posameznika zelo pomemben, saj gre za oblikovanje človeka kot osebe in za vzpostavljanje njegove komunikacije z okolico.
Omerza (1959) opredeljuje govor kot zamotan psihofizičen proces, ki se razvija pod vplivom bioloških dejavnikov in socialnega okolja. Vodi in nadzira ga živčni sistem.
Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders V(v nadaljevanju DSM) (2013) definira govor kot ekspresivno obliko proizvajanja glasov, ki vključuje artikulacijo, glas in kakovost zvočnosti.
Govorni razvoj je zapleten, dinamičen in, zlasti v obdobju dojenčka, malčka in zgodnjega otroštva, zelo intenziven proces, ki se začne z jokom, neverbalnim sporazumevanjem, oblikovanjem in povezovanjem prvih glasov. Poteka preko izgovorjene besede, hitrega skoka v besednjaku, oblikovanja enostavnih in sestavljenih stavkov, poznavanja slovničnih pravil, razumevanja različnih besedil, rabe govora v različnih govornih položajih, razvoja komunikacijskih spretnosti, metajezikovnega razvoja, še posebej pa pri prehodu v obdobje srednjega otroštva. Takrat se močno preplete z otrokovim mišljenjem, pismenostjo. Kasneje, v obdobju srednjega otroštva, mladostništva in odraslosti, pa govor postane način posameznikovega mišljenja in delovanja (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Otrok razvija govor in jezik od dneva, ko se rodi. To je dolgotrajen, večleten proces. Govor in jezik se razvijeta zato, da nam omogočita učinkovito, hitro in bogato komunikacijo. Tudi razvoj mišljenja je povezan z govorom (Hernja, 2010).
Levandovski in Teodorovič (1991) poudarjata, da ima komunikacija večji pomen kot govor, saj se nanaša na različne oblike prenosa informacij od ene osebe do druge. Te oblike se spreminjajo glede na stopnjo otrokovega razvoja, od najpreprostejšega krika, joka, gest ipd.
do kompleksnih, sestavljenih oblik – uporabe besed oz. govora, ki vsebuje elemente zgodnjih govornih faz.
Od rojstva naprej otrok s svojimi odzivi, kot so jok, izraz obraza, geste in kretnje vsega telesa (neverbalna komunikacija), obrača pozornost nase. Mati daje tem otrokovim odzivom
2 ASHA: American speech-language-hearing association – Ameriško društvo za govor, jezik in sluh.
16
določen pomen: otrok je lačen, moker, utrujen ipd. in s tem usmerja svoje dejavnosti.
Postopoma se pojavi povezovanje otrokove dejavnosti in materinih postopkov. Otrok vidi, da ima njegova dejavnost za posledico določen materin odziv, npr. če joka, ga mati vzame v naročje ipd. ali ko otrok slučajno reče “mama”, mama pride k otroku, ga poboža, vzame v naročje, torej sproži pri otroku občutek ugodja in otrok bo ponavljal “mama, mama” (Grilc, 2014). Lahko rečemo, da otrok poveže nek dogodek/osebo z besedo/pomenom, torej beseda dobi pomen.
Že med sedmim in osmim mesecem starosti začne otrok uporabljati gesto, s katero hoteno izrazi zahtevo ali željo. Vzpostavi neposreden očesni stik z osebo, ki ji je gesta namenjena, izvede gesto, postopoma pa dodaja tudi različne oblike vokalizacije (Hernja, 2010).
Proti koncu prvega leta otrok ob določenem dražljaju izgovori besedo. Kasneje bo to besedo ponavljal vedno, ko bo prisoten prvotni dražljaj. Z načelom okrepitve pa ne moremo v celoti razložiti otrokovega govornega razvoja, predvsem ne sintakse govora. Govora tudi ne moremo zožiti v določene naučene sheme in zanikati njegove ustvarjalne komponente (Marjanovič Umek, 1990).
Odzivi okolice na otrokovo dejavnost se ne odražajo samo takrat, ko otrok joka – tudi kadar otrok izvaja različne motorične gibe in proizvaja zvoke, mi tem gibom damo nek pomen in s tem pomagamo otroku dojeti, da njegova določena dejavnosti privede do določenih posledic.
Da bi otrok uspešno vokaliziral, mora imeti dobro razvit nadzor in usklajenost govornega mehanizma in poslušanja. Tako jok, sesanje, požiranje, žvečenje, gibi ustnic in jezika vplivajo na oralno motoriko ter pomagajo razvoju mišic in vsega mehanizma, ki je potreben za izvajanje glasov (Grilc, 2014). V četrtem mesecu starosti otrok spremlja zvok z gibi in očmi ter se odziva na glas. Njegovo vokaliziranje obsega ritem. S pomočjo obrazne mimike lahko ugotovimo, kako se otrok počuti. Otrok na podlagi intonacije staršev oceni, ali je mati jezna, dobro razpoložena, žalostna ipd., čeprav še ne razume besede. Od sedmega meseca naprej otrok povezuje dva glasova v celoto in ju zavestno uporablja tudi v komunikaciji. Takšno postopno povezovanje glasov dobi pomen besede; prva takšna beseda se pojavi približno v starosti dvanajstih mesecev. V drugem letu otrokovega življenja pride do hitrejšega govornega razvoja, ki je sestavljen iz več besed. Najpogosteje so to samostalniki, ki označujejo osebe ali objekte ter preprosti glagoli (piti, jesti). Ko je otrok star tri leta, se pojavljajo prve povedi, sestavljene iz dveh do treh besed. Bolj razume govor, kot pa se izrazi s besedami (Grilc, 2014). Levandovski in Teodorović (1989, v Grilc, 2014) poudarjata, da je otrokov izgovor glasov v dobi od drugega do šestega leta bolj jasen, razločen, razumljiv, slovnično pravilen jezik, medtem ko je tudi otrokov besedni zaklad širši oz. bogatejši.
N. Hernja (2010) navaja, da se otroku v starosti od treh do šestih let govor slovnično ter pragmatično oz. sporazumevalno razvija zelo hitro in v medsebojni povezavi, hkrati pa v kontekstu drugih psihičnih funkcij, kot so razvoj čustev, socialne kognicije, mišljenje ipd.
N. Hernja (2010) meni, da se otrokov govor razvija na treh področjih:
• zaznavanje govora oz. poslušanje, pri čemer gre za procesiranje posameznih glasov jezika;
• področje razumevanja govora, ki vključuje razumevanje pomena besed, slovnice in komunikacije;
17
• področje govornega izražanja, pri čemer gre za izražanje želja, zahtev, dogodkov, izkušenj, misli.
C. Bowen (2011) navaja, da je razvoj govora večleten proces, ki pa obsega štiri glavna področja:
• razumljivost govora,
• fonološki razvoj (organizacija glasov),
• fonetični razvoj (sposobnost produciranja glasov) in
• fonotaktični razvoj (sposobnost produciranja in oblikovanja zlogov v besede v različnih oblikah – VC, CVC, CCV, VCC, CCVCC ipd).
Vse te ravni se razlikujejo od jezika do jezika.
Na razvoj govora torej vplivajo tako biološki kot psihološki in socialni dejavniki. Za pravilen govorni razvoj je potrebno ustrezno razvito in zrelo osrednje živčevje, pravilno razviti čuti (sluh kot najpomembnejši čut), pravilno razviti govorni organi, dovolj razvite intelektualne sposobnosti in ustrezen vpliv okolja v prvih letih odraščanja. Če je otrok zdrav in vpliv okolja ustrezen, poteka govorni razvoj v določenih fazah, ki imajo svoje značilnosti (Grobler, 1985).
Podobno razmišlja tudi Omerza (1959), ki meni, da je za razvoj pravilnega govora nujno naslednje:
a) ustrezno razvite psihične funkcije, kot so pozornost, volja, mišljenje, spomin itd., posebej pa dobro razvit slušni spomin;
b) zdrav živčni sestav, posebej še sestav govornih središč v možganski skorji in živčnih zvez med njimi, ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje raznih delov govornega mehanizma;
c) zdravi in pravilno razviti govorni organi;
d) pravilno razviti čuti, posebej sluh, ki je najpomembnejši za sprejemanje in razlikovanje različnih glasov ter
e) pravilen govor okolice, v kateri otrok živi.
Učenje maternega jezika in pogoji, v katerih se otrok jezika uči, ustvarjajo določen sistem posameznika, ki se vključuje v širši sistem – narečje, jezik. Naučeni jezikovni sistem tako omogoča sprejemanje in prenos govora – razumevanje tujega ter razumljivost lastnega govora (Vuletić, 1987).
Da bi lažje sledili otrokovim razvojnim značilnostim, prilagam še lestvico, ki podrobneje opisuje govorne in jezikovne značilnosti otroka v posameznem obdobju življenja:
GOVORNO - JEZIKOVNI RAZVOJ OTROK OD DRUGEGA DO ŠESTEGA LETA STAROSTI
POVZETO PO : www.pbs.org
• Otrok razume od 2500 do 3000 besed. V povprečju pridobi še 2000 besed v tem letu.
• Povprečni otrok ima sposobnost pridobivanja 4 do 6 besed na dan, če ima dostop do novih besed v vsakdanjih situacijah.
• Pozorno posluša starše in tako povečuje sposobnost sklepanja pomena iz konteksta.
• Uči se več časovnih besed (včeraj, danes, jutri, naslednji teden, vikend, dopoldne, popoldne, ponoč); navaja glagole (vedeti, ne vem, pozabiti, čudno) in kompleksne čustvene besede (razočaran, zmeden, presenečen, radoveden).
• Pri 24ih mesecih razume od 500 do 700 besed; pri 30ih mesecih pa od 800 do 900.
• Otrok se nauči veliko besed, ko odrasli poimenujejo različne stvari in predmete. Začne sklepati pomen besed iz konteksta pri odraslih govorcih.
• Besednjak vključuje veliko samostalnikov ( imena stvari, kot so skupni predmeti in znane osebe); povečuje se tudi število opisnih besed, zaimkov in lokacijskih besed. Otroci se po navadi naučijo tudi vprašanjskih besed ( na primer, zakaj, kje, kdo, kdaj?).
• Razumejo pomen nasprotnih besed (vroče/mrzlo, malo/veliko).
• Otrok razume veliko skupnih besednih zvez , ki se uporabljajo v rutinskih situacijah .
• Sledi eno- in dvo- stopenjski smeri, ko gre za zelo znane predmete in dejanja (na primer : » Vzemi klobuk” , “Daj knjigo nazaj na polico”, “Sleci rokavice in jih pospravi v omaro” , “Poberi knjigo in jo prinesi sem . ")
• Razume enostavne razlage v rutinskih kontekstih ( npr. » Preden gremo jest, si moraš umit roke.«)
• Kaže večjo sposobnost poslušanja in razumevanja pogovora, zgodb in pesmic.
• Sledi kompleksnim navodilom, ki vključujejo znane predmete in rutine, vključno s tistimi zaporednimi, vendar ne povezanimi ( Na primer: “ Jaka, daj Špeli roko in pojdita do vrat, vzemita plašča, ki jih imata obešena na obešalnikih. ” )
• Otroci, ki so izpostavljeni drugem ali tretjem jeziku, imajo širši spekter glasov, kar jim pomaga pri učenju jezikov.
• Otroci začnejo posnemat govorjeni jezik znanih odraslih oseb.
• Otroci prepoznajo različne zvoke ( zvok telefona, zvonca, ipd.)
• Pri 30. ih mesecih povprečni otrok uporablja okrog 570 besed
• Otroci nadaljujejo s komunikacijo v stavkih, kjer manjka del pogovora. Do konca tega leta pa bodo otroci pobrali še ostale dele govora, kako bi izgovarjali polne in slovnično pravilne povedi ( na primer: “ Mama je dobila torbo”, namesto “ Mama torbo”. )
• Redko sproži pogovor
• Odgovarja na vprašanja odraslih, vendar morajo starši še vedno sami odgovoriti na nekatera vprašanja.
• Zmožen je identifikacije delov telesa, tudi tistih, manj znanih ( brada, čelo., ipd).
• Pri 36ih mesecih otrok razume 1 000 ali več besed. V povprečju pridobi 1 500 do 2 000 besed tekom leta.
• Veliko besed se otrok nauči skozi različne izkušnje in s poslušanjem različnih pravljic.
• Prav tako se kaže porast besednjaka pri povezovalnih besedah ( ker je, ampak je, če je…)
• Povečuje se uporaba besed v drugih kategorijah: čustva ( žalosten, srečen, jezen), skupna imena ( igrače, pohištvo, oblačila, sadje, živali) in imena skupnih družinskih članov (mama, oče, babica, brat, sestra, ipd).
• Razume negacije znotraj vprašanj ( “Kdo nima barvic ?”)
• Otrok opazi glasovne spremembe, ko nekdo bere in se pogovarja (na primer: otrok lahko ugotovi oz. prepozna ali oseba bere besedilo ali govori o slikah v knjigi).
• V tej starosti se lahko opazijo težave s sluhom.
• Od tretjega leta najprej je težko izmeriti dejansko besedišče, ki ga otrok uporablja, vendar je število besed, ki jih otroci razumejo, večjo od števila besed, ki ga otroci uporabljajo.
• Komunicira s preprostimi slovničnimi stavki. Nekateri otroci govorijo v monologu, kot da bi vadili jezik. V prvem delu leta otroci tudi sami tvorijo vprašanja in negativne povedi. Lahko imajo težave pri pravilni uporabi množine in dvojine.
• Otrok sam inicira pogovor. Uporablja » Veš, kaj je bilo?«
• Običajno ne prekinja sogovornika, ampak ima težave pri čakanju na govor pri skupinskem pogovoru. Ne zmore počakati da pride na vrsto. Bolj uporablja informacije povezane z osebnim interesom, ne glede na temo, o kateri se trenutno pogovarjajo vrstniki ali odrasli. Lahko ima težave v pogovoru z nekom po telefonu, ker teme vprašanj niso pogosto povezane na » tukaj« in » zdaj«.
• Počasi razume metaforične povedi.
• Sledi kompleksnim navodilom v novi situaciji.
• Poveča se sposobnost razumevanja razlag konkretnih predmetov in dejavnosti, ki podpirajo verbalno razlago (» Ko pomešamo barve, dobimo novo barvo. Poglej kakšno barvo dobiš, če pomešaš rumeno z modro.«).
• Zelo rad posluša krajše pravljice in je zmožen odgovoriti na preprosta vprašanja o teh pravljicah.
• Otrok uporablja ustrezno glasnost, ritem in melodijo.
• Otroci razumejo vse več in več besed, pojavljajo se tudi spremembe v besednem zakladu, ki jih otroci uporabljajo za govorjenje in pisanje. Če otrokom zmanjka besed, začnejo uporabljati bolj splošne besede ali opise. Na primer: otrok imenuje jedilni pribor: » tisto, s čemer jemo«.
• Začne komunicirati v zapletenih in kompleksnih stavkih ter obvlada večino pravil v zvezi s strukturo stavka.
• Pogosto sproži pogovor.
• Otroku se lažje vključi v skupinski pogovor.
• Ima boljšo sposobnost pogovarjanja ter se zato lahko pogovarja po telefonu; pogovarja pa se o preteklih dogodkih in dogodkih/situacijah v bližnji prihodnosti.
• Pri 60ih mesecih ima od 4 000 – 5 000 besed. V tem letu otrok pridobi še okrog 3 000 besed, nekateri otroci pa tudi več.
• Povprečni otrok ima sposobnost pridobivanja 6 do 9 besed na dan, če ima dostop do novih besed v vsakdanjih situacijah.
• Pozorno posluša starše in tako povečuje sposobnost razumevanja in sklepanja pomena iz konteksta. Zelo pomembne postanejo knjige, ki jih otroci berejo (npr. bralni projekti v vrtcu).
• Širi razumevanje besedne fraze, hkrati pa začne razumeti tudi druge besedne fraze, kot so idiomi (večbesedne fraze).
• V učni situaciji sledi večstopenjskem navodilu.
• Poveča se sposobnost za razumevanje pojavov/dogodkov, ki jih otroci sami niso direktno doživeli, vendar so pa bili deležni podobnih izkušenj.
• Otroci razumejo kompleksno sestavljene povedi, vendar imajo lahko težave pri razumevanju abstraktnih besed.
• Otrok spretno posnema nekoga; spretno spreminja različne glasovne ravni, parafrazira ter hitrost govora prilagodi situaciji.
• Usvaja slušno sintezo in analizo na zloge;
• Po petem letu določi prvi in zadnji glas v besedi.
• Otrok ima zelo bogato besedišče.
• Zapolni vrzeli v besednjaku s pravilnimi bedami ( beseda ustreza pomenu in kontekstu).
• Otrokova izgovorjava se izboljšuje. Starši morajo “ prevesti”
govor otroka drugim osebam. Otroci uživajo v petju, ponavljanju zlogov; vse to pa povežejo v neko pesmico, da raziskujujo zven jezika.
• Pojavlja se velik napredek v izgovorjavi. Pri nekaterih otrocih se še vedno pojavljajo težave, vendar je večina otrok razumljiva staršem in tudi odraslim osebam, ki otroka ne poznajo.
• Otrok lahko ima težave pri izgovorjavi daljših besed (sladoled, sladkarije..)
• Pri otroku se pojavlja zelo malo artikulacijskih napak ( napak izgovorjave - otrok lahko ima težave pri izgovoru naslednjih glasov: (/r/, /s/, /š/, /z/, /ž/, /c/, /č/. Pogosto so omehčani ali niso še razviti.
• Otrok govori brez napak, njegov govor je razumljiv vsem osebam.
• V govoru so prisotni vsi glasovi.
• Govori v zapletenih in sestavljenih stavkih, uporablja pogojne izjave ( “Če boš priden, lahko greš na igrišče.”)
• Občasno še napačno uporabi dvojino in množino.
• Pogosto sproži pogovor.
• Vzdržuje in sledi temi pogovora (ne prekinja sogovornika, počaka da pride na vrsto).
• Sposoben se je pogovarjati po telefonu z odraslimi osebami ( lahko govori o dogodkih v bližnji preteklosti in sedanjosti).
2 - 3 leta 3 - 4 leta 4- 5 leta 5 - 6 leta
Komunikacijske spretnostiReceptivni besednjakJezikovno razumevanjeSlušna percepcijaArtikulacijaSlovnični razvojEkspresivni jezik
Tabela 1: Govorno-jezikovni razvoj otrok od drugega do šestega leta starosti 18
19 2.1 Razvoj govora
2.1.1 Predjezikovno obdobje
Prvo obdobje v govornem razvoju, ki poleg zgodnjega zaznavanja in razumevanja govora vključuje jok, vokalizacijo, bebljanje in naključna posnemanja glasov brez razumevanja njihovega pomena, je predjezikovno obdobje. Dojenčki v prvem letu starosti vedno natančneje posnemajo izgovarjavo glasov, ki jo slišijo med ljudmi okoli sebe (Marjanovič Umek idr., 2006). Bates in Goodman, (2001);, Marjanovič Umek in Fekonja (2004a): Siegler, 1998, v Umek, Kranj in Fekonja (2006) menijo, da je za to obdobje značilna raba glasov, pri katerih ne gre za dogovorjene oz. standardne besede.
V predjezikovni fazi razvoja govora otrok začne uporabljati tudi prve jezikovne elemente in geste, kot so intonacija, geste in ritem materinega jezika (Golubović, 2006).
N. Hernja (2010) omenja, da otrok v predjezikovnem obdobju razvije: poslušanje (zaznavanje, prepoznavanje ter razlikovanje med zvoki in razumevanje teh), oglašanje in razumevanje govora.
Veliko psihologov, ki so se ukvarjali s študijem jezika, se sprašuje, kakšne so perceptualne spretnosti, ki se kažejo v zgodnjem obdobju; kako dojenčki začnejo uporabljati spretnosti govorne produkcije pri pridobivanju jezika; kakšno vlogo ima zgodnja govorna produkcija pri igri in kako to vpliva na jezik kasneje.
F.M. Tsao, H. M. Liu, in P. Kuhl (2004) so raziskovale povezavo med dojenčkovo zgodnjo govorno produkcijo in njihove sposobnosti oz. možnosti, da razvijejo jezik. Avtorice je zanimalo, kako lahko zgodnje slušno zaznavanje vpliva na jezikovni razvoj. Obstaja vse več dokazov, da dojenčki v prvem letu življenja pridobivajo ogromno informacij o jeziku s poslušanjem in analiziranjem jezikovnih dražljajev (Jusczyk, 1997; Kuhl, 2000: Werker in Tees, 1999, v Tsao, Liu in Kuhl, (2004).
Študije so pokazale, da se otroci, ki so v svoji okolici bolj izpostavljeni jeziku ter na tak način pridobivajo jezikovne izkušnje, hitro naučijo govora (Tsao, Liu in Kuhl, 2004).
Crystal (1996, v Golubović, 2006) poudarja, da so zvoki glasovne igre bolj stabilni in daljši od zvokov čebljanja, kar pomeni, da se razvijajo. Večina segmentov traja dlje od ene sekunde, sestavlja pa več sekvenc soglasnikov in samoglasnikov, ki se pogosto pojavljajo. Sčasoma se uvularni in labialni glasovi kombinirajo v daljše sekvence in tako proizvajajo daljše izjave.
2.1.2 Jezikovno obdobje
Jezikovni razvoj je eden izmed večjih dosežkov v otrokovem zgodnjem obdobju. Mejniki različnih jezikovnih dosežkov so bili dokumentirani v različnih kulturah in kažejo, da mora otrok slediti univerzalnim pravilom v govorni produkciji in govorni percepciji glasov (Tsao, Liu in Kuhl, 2004).
Ko otrok uporabi prvo besedo, preide v lingvistično fazo obvladovanja govora. Običajno so otrokove prve besede samostalniki, toda istočasno ali kmalu zatem se pojavijo tudi glagoli (Grobler, 1985), kot so medmeti, deiksisi ipd.
20
V starosti od 6 mesecev je dojenček sposoben opravljati podrobno analizo distribucijskih lastnosti glasov, vsebovanih v jeziku, ki ga slišimo (Kuhl, Wiliams, Lacerda, Stevens in Lindblom, 1992; Maye, Werker in Gerken, 2002).
Sposobnost zaznavanja slišnih razlik v vključevanju v jezik je bistvenega pomena za vse vrste distribucijske analize, ki naj bi jo dojenčki izvajali. Otroci, pri katerih so fonetične spretnosti bolj v ospredju, obstaja možnost zgodnjega razvoja k naravnemu jezikovnemu procesiranju. Procesiranje v naravnem jeziku namreč omogoča dojenčku, da razvije sposobnosti – z uporabo fonetične značilnosti – ki so pomembne za njegov materni jezik.
Reševanje fonetičnih razlik je nujno za odkrivanje fonetičnih vzorcev, ki opisujejo različne kombinacije fonemov, saj se ti različno pojavljajo v otrokovem maternem jeziku (Tsao, Liu in Kuhl, 2004).
S. Golubović (2006) navaja, da otrok v obdobju od 6 do12 mesecev začne posnemati govor.
Takrat uporablja že od tri do pet besed s pomenom. Razume in se odziva na svoje ime.
Njegov govor je na stopnji nerazumljivega bebljanja. V obdobju od 12 do 17 mesecev otrok že razume preprosta vprašanja. Na zahtevo pokaže nos, oko, uho ipd. Njegov aktivni besednjak vsebuje od pet do šest besed. Uporablja dvobesedne fraze. V obdobju od 18 do 23 mesecev je otrok sposoben poimenovati enega ali več predmetov (realnih, iz vsakdanjega življenja ali na sliki). Izgovarja enostavne, preproste fraze in povedi ter odgovarja na preprosta vprašanja. Pri drugem letu starosti otrok uporablja okrog 300 besed. Izgovarja okrog 25% konzonantov. Običajno še nima usvojenih glasov: /r/, /č/, /š/, /ž/, /s/, /z/, občasno pa tudi /k/ in /h/. Otrok najprej razvije intonacijsko kvaliteto govora, njegovo trajanje, šele kasneje pa govorne fonemske karakteristike. Od drugega do četrtega leta starosti otrok obvlada tehniko govora ter svojo pozornost usmerja na vsebino govora, pomen besed ter povedi. V tem obdobju imajo zelo velik pomen naravne sposobnosti otroka ter spodbude bližnjih oseb, ki jih je otrok deležen v tem času. Takrat otrok uporablja že pravilno oblikovane povedi oz. ima dobro razvito stavčno strukturo, uporablja samostalnike, pridevnike, predloge in podobno. V tem obdobju lahko večina otrok pravilno izgovori vse glasove jezika. Občasno se lahko pojavijo težave pri artikulaciji govora, ki pa ne zahtevajo dodatne intervencije strokovnjakov. Po petem letu starosti se pri otroku začnejo razvijati tudi druge jezikovne spretnosti, kot so razumevanje metafor, šal, ugank in podobno. Takrat so otroci zelo ustvarjalni (Golubović, 2006).
2.1.3 Učenje glasov
Učenje sistema glasov maternega jezika je temelj, na katerem sloni obvladovanje jezika. Že v fazi brbljanja se pojavlja širok razpon različnih glasov, po katerem so si podobni vsi dojenčki, ne glede na to, v katerem jezikovnem prostoru živijo. Postopoma – predvsem zato, ker se sluh in poslušanje izboljšujeta – dojenček vadi in avtomatizira gibe govoril, izboljšuje se slušna slika glasov; izreka glasov otroka se postopoma približuje izreki odraslih. Za posamezne glasove bodo potrebovali manj časa, da jih obvladajo, za težje glasove pa tudi nekaj let.
Razvoj izgovorjave glasov poteka v stopnjah. Med otroki so velike razlike in tudi odstopanja od povprečja so velika. Nekateri otroci že s tremi leti izgovarjajo vse glasove našega jezika, nekateri pa jih obvladajo šele pri sedmih letih. Nedvomno je, da glasovi, ki še niso avtomatizirani, do šestega ali sedmega leta kažejo na artikulacijske težave (Grobler, 1985).
21
Potek izgovorjave glasov pri otrocih ni slučajen. Najprej otrok obvlada nekatere samoglasnike. Razvojni proces za glasove /p/, /b/, /m/, /n/, /j/ ter za /t/, /d/, /k/, /g/, /v/ je končan še pred drugim letom. Po drugem letu se začnejo razvijati /f/, /h/, /i/, /c/, /z/, /s/ in proti koncu tretjega leta se začnejo razvijati /r/, /č/, /ž/, /š/. Do četrtega (petega) leta naj bi bil razvoj izgovorjave glasov končan. Pri posameznem otroku poteka razvoj glasov nekoliko drugače. Veliko je izjem. Pri treh (štirih) letih je artikulacija glasov /r/, /ž/, /š/ še nestabilna, nepopolna in pri večini otrok predvsem nezadostno utrjena. Pri petih letih naj bi se razvoj izgovorjave glasov končal, čeprav je razvidno, da sičniki in šumniki /č/, /z/, /š/ delajo mnogim otrokom težave predvsem v soglasniških skupinah. Ker pa je samo razvoj glasov odvisen od okolja, v katerem otrok živi, ne moremo posplošiti povprečnega razvoja vrstnega reda pri posameznem otroku (Grobler, 1985).
M. Muznik (2012) je v svoji raziskavi ugotovila, da se pri slovenski populaciji predšolskih otrok, starih med 3 in 6 let, pojavlja enako zaporedje glasov kot pri Groblerjevi.
Najprej se razvijejo glasovi /m/, /n/, /j/, /p/, /l/, /h/, sledijo /k/, /v/, /b/, /f/, nato pa se razvijejo še /k/, /g/, kasneje tudi /d/, na koncu pa /s/, /z/, /c/, /š/, /ž/, /č/ ter vibrant /r/ (graf 1).
Graf 1: Zaporedje razvoja glasov (Mojca Muznik, 2012)
A. Marin (2013) je v svojem diplomskem delu (graf 2) ugotovila, da se prvi razvijejo zvočniki (drsnik, likvid, nosnika), sledijo zaporniki, priporniki, vibrant /r/ in zlitniki, vendarle pa obstajajo tudi drugi otroci, pri katerih glasovi še niso popolnoma razviti. Starc (2004, v Marin, 2013) med drugimi navaja več različnih vzrokov. Zaradi izpadlih sprednjih zob lahko prihaja do distorzije posameznih glasov, možne pa so tudi blage nepravilnosti pri artikulaciji glasov /s/, /ts/, /z/, / ʃ/, /tʃ/ in /ʒ/. B. Globačnik (1999, v Marin, 2013) navaja, da se glasovi, ki še niso avtomatizirani do šestega leta starosti, začnejo utrjevati kot nepravilni (izpuščeni, popačeni, zamenjani). Avtorica prav tako poudarja, da na pozen razvoj glasu /r/ ter sičnikov in šumnikov vplivata sposobnost slušnega zaznavanja in razlikovanja podobnih glasov ter motorika govoril.
22
Graf 2: Zaporedje razvoja glasov (Alja Marin, 2013)
Tudi M. Ozbič, D. Kogovšek in J. Novšak Brce (2015) poudarjajo, da so zlitniki /c/, /č/, dž/, šumniki /š/, /ž/ in sičniki /s/, /z/ še posebej težavni, ker zahtevajo visoko stopnjo natančnosti izgovorjave in koordinacije (otrok mora narediti žlebiček, prisotna mora biti določena napetost itd.), vendar pa se morajo vsi pojaviti do sedmega leta starosti. Prav tako so visokofrekvenčni, zaradi negativnih dejavnikov (kot so pogosta vnetja srednjega ušesa, udarci na področju slušnega organa, zvočni udari preglasnega zvoka), ki se pojavljajo v zgodnjem obdobju, pa lahko postanejo nepravilni oz. popačeni. Otroci za ta namen uporabljajo različne fonološke procese, da bi se na poti do celostnega razvoja fonološkega sistema čim bolj približali govoru odraslega govorca.
A.Marin (2013) je pri opisu mariborskega govora ugotovila, da prav tako jezikovno okolje, v katerem otrok živi, in jezik, ki ga otrok usvaja, vplivata na pravilno realizacijo besed v danem okolju.
Da bi omogočili pravilno artikulacijo govora, je nujno – poleg želje in potrebe po govoru – poznavati kod oz. sistem znakov nekega jezika.
23 2.2 Teorije govorno-jezikovnega razvoja
Otroci povsod na svetu približno pri enem letu spregovorijo, nekaj mesecev kasneje pa tudi govorijo. Zakaj, kaj se dogaja v tem času in tudi kasneje? L. Marjanovič Umek (1990) se sprašuje: “Ali je otrok nemočno bitje, odvisno od odraslih, njihove vzgoje in učenja, ali ima prirojeno sposobnost komunikacije?”. Odgovori niso enostavni, vendar pa nam tudi nobena od teorij govora ne daje ustreznega oz. dokončnega odgovora na zastavljena vprašanja. Otroci se razvijajo in odraščajo v različnih okoljih. Lahko rečemo, da je vsak otrok individuum zase, saj se vsak razvija pod različnimi pogoji. Na ta vprašanja je skušalo odgovoriti več teorij.
Naslednje tri teorije se nanašajo na jezik, medtem ko se zadnja, kognitivna teorija, ukvarja le z govorom.
2.2.1 Vedenjska teorija
Predstavniki vedenjske teorije, Skinner in sodelavci, uvrščajo govor med motorične reakcije in razlagajo učenje govora po modelu: dražljaj – odgovor – okrepitev (pri govoru je okrepitev vedno socialne narave) – posplošitev (Marjanovič Umek, 1990). Chomsky (1959) je kritiziral to trditev. Meni, da učenje po vedenjski teoriji ni možno.
Harris in Coltheart (1989: str. 30–31, v Kranjc, 1999) ugotavljata, da Skinnerju ni uspelo ustvariti primernega modela za preučevanje naravnega jezikovnega znanja, ker je premalo pozornosti posvetil njegovim produktivnim in kreativnim značilnostim. Neuspešen je bil tudi zato, ker ni zadostno razložil otrokovega hitrega učenja jezikovnih pravil, ki so potrebna za tvorbo in razumevanje.
2.2.2 Biološke teorije
Biološke teorije so popolno nasprotje vedenjskim teorijam, saj avtorji menijo, da so govorno- jezikovne strukture prirojene.
Biološka osnova je tista, ki določa razvojne oblike spoznavanja in govora (Marjanovič Umek, 1990).
2.2.3 Generativno-transformacijske teorije
Chomsky in njegovi sodelavci, predstavniki generativno-transformacijske teorije, menijo, da je zmožnost za jezikovno strukturo prirojena, aktivira pa jo okolje. Po mnenju Chomskega je jezik v svojem najglobljem bistvu prirojena struktura, ki jo okolje samo aktivira. Otrok mora le slišati govor, ki ga uporabljajo v njegovem okolju, in se bo tako naučil govoriti (Marjanovič Umek, 1990). Otrok je v tem procesu aktiven, po Skinnerju pa ima pasivno vlogo. Otrok v tem obdobju od staršev in okolice ne dobi sistemskih jezikoslovnih pravil, sliši pa nepopolne in slovnično nepravilne stavke, kajti govor ni vedno popolna slika človekovega jezikovnega vedenja. Otrok si mora torej svoje védenje o jeziku skupaj s celotnim jezikovnim sistemom pridobiti na podlagi nepopolnih in nenatančnih informacij.
24
Stališče Noama Chomskega predstavlja napredek v teoriji razvoja jezika, saj so pred njim trdili, da je otroški govor v zgodnjem obdobju le nepravilen posnetek govora odraslih.
Pokazal je, da je učenje jezika aktiven proces učenja določenih pravil (Kranjc, 1992).
2.2.4 Kognitivne teorije
Kognitivne teorije razlagajo govorni razvoj v kontekstu razvoja pojmov. Njihovi avtorji menijo, da govorni razvoj temelji na spoznavnem razvoju oz. razvoju mišljenja. V starostnem obdobju od enega do štirih let in pol otroci aktivno oblikujejo svoj govor, vendar na posameznih razvojnih stopnjah razumejo in izražajo le tiste pojme, ki so se jih že naučili z miselnimi predstavami (Marjanovič Umek, 1990).
S. Kranjc (1999) navaja, da je glavni predstavnik kognitivne teorije Jean Piaget. Piaget pravi, da je razvoj mišljenja pogoj za razvoj govora in ne nasprotno. O govoru razpravlja le z vidika razvoja miselnih procesov. Govor se pojavi sorazmerno pozno, okoli drugega leta, ker je nujno, da razum zanj ustvari možnost. Po njegovem mnenju otroci na posameznih razvojnih stopnjah razumejo in izražajo le tiste pojme, ki so se jih naučili z miselnimi predstavami.
I. Reić-Ercegovac(2012/2013) poudarja Piagetovo mnenje, da jezik predstavlja refleksijo kognitivnega razvoja ter, da egocentrični govor predstavlja vodenje komentarjev o lastnem obnašanju. Šele v sedmem letu starosti pa se zamenjuje s socialnim govorom. Piaget navaja več različnih faz kognitivnega razvoja, in sicer senzomotorično stopnjo (od rojstva do 2 let), predoperativno stopnjo (od 2 do 7 let), stopnjo konkretno logičnega mišljenja (od 7 do 11 let) in stopnjo formalno logičnega mišljenja (od 12 let naprej).
Našteti štirje pristopi niso edini, ki so se izoblikovali v stoletjih raziskovanja učenja jezika, nakazujejo pa na različne stopnje upoštevanja obeh sestavin, torej vzgoje in prirojenega čuta (Kranjc, 1999). Zato lahko rečemo, da nobena teorija ne pove vsega o govoru, zagotovo pa vsaka prispeva nekaj h komplementarni razlagi različnih vidikov govornega razvoja. Seveda pa to ni presenetljivo, saj je prav govor tisti, ki nam ponazarja zapleten in neomejen potencial človekovega funkcioniranja (Marjanovič Umek, 1990).
Veliko kritikov se je tudi danes odzvalo na mnenje Chomskega, med njimi tudi ameriški psiholog Steven Pinker, ki je v okviru eksperimentalne psihologije raziskoval vse vidike jezika in misli. Avtor kritizira teorijo Chomskega, ki nikoli ni bila blizu jezikovne znanosti.
Pinker meni, da je trditev Chomskega bila “prevrnjena”(kot da je bil kdaj sprejet, kar pa ni res) ter da ni jasno, na kaj se ta trditev nanaša. Pinkler je namreč predlagal, kakšno bi moralo biti zaporedje različnih tehničnih teorij v sintakso; hkrati je s temi trditvami opozoril na neuradne pripombe, ki se spreminjajo skozi desetletja, nikoli pa niso bile tako natančne, da bi jih lahko potrdili ali zavrnili. Pinker poudarja, da so vsi, ki so mislili, da so našli nek dokaz, da se jezika ali nekaterih gramatični fenomenov, ki se razlikujejo od jezika od jezika, naučimo, trdili, da znajo vse.
Pinker meni, da moramo sami ustvariti natančne računalniške modele procesa pridobivanja jezika – v stavkih, slovnici – in videti, ali jim uspe obvladovati strukturo kateregakoli jezika glede na stavke jezika, ki so že vnesene.
25
L. Marjanovič-Umenk (1990) poudarja, da je v bioloških teorijah potrebna določena stopnja zrelosti živčnega sistema, ki je nujen, vendar ne zadosten pogoj za govorni razvoj. Otrok od rojstva naprej živi v socialnem okolju in posnema govorni model okolja, ki mora biti ustrezno. Največ zgodnjih besed se nauči s posnemanjem, vendar to še ne pomeni, da se je naučil govoriti. Če bi se otrok učil govoriti le s posnemanjem, bi se naučil zgolj pogovornega jezika, ker v vsakdanjem življenju odrasli med seboj in z otrokom praviloma ne govorimo v knjižnem jeziku.
2.3 Dejavniki govorno-jezikovnega razvoja
Na otrokov govor vplivajo številni dejavniki, med katerimi so najpogostejši kakovost otrokovega družinskega okolja, socio-demografske značilnosti družine ter kakovost vrtca.
Poleg dejavnikov okolja pa na otrokov govorni razvoj vplivajo tudi genetski dejavniki (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
2.3.1 Kakovost družinskega okolja
Starši z oblikovanjem družinskega okolja pomembno vplivajo na razvoj otrokovih govornih kompetentnosti skozi celotni govorni razvoj otroka. Sami se bolj ali manj ukvarjajo z otrokom in na ta način tudi prispevajo k njegovem razvoju. Kakovost družinskega okolja je celovit in večplasten kontekst, ki vključuje priložnosti in možnosti, ki jih okolje nudi otroku za razvoj njegove govorne kompetence in tudi značilnost govornih interakcij med otrokom in njegovi starši (Foy in Mann, 2013, v Marjanovič Umek, 2006). Pogostost govornih interakcij med otrokom in njegovo mamo ima zelo pozitiven učinek na obseg otrokovega besednjaka (Hoff in Naigles, 2002, v Marjanovič Umek, 2006). Slovenske avtorice (Marjanovič Umek, Fekonja, Kranjc in Lešnik Musek, 2003, v 2006, Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) so v svoji študiji razlikovale med dvema vidikoma kakovosti družinskega okolja, in sicer so na eni strani opredelile materialne možnosti, ki jih otroku nudi družinsko okolje, na drugi pa dejavnosti v družini, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj. Med kazalce materialnih možnosti družinskega okolja so uvrstile število vseh knjig ter število in vrsto otroških knjig, ki so prisotne v otrokovem domu. Dejavnosti, med katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj, so vključevale pogostost glasnega branja otroku, otrokovega obiskovanja knjižnice ter gledanja otroških televizijskih programov. Rezultati študije so pokazali, da se tako materialni pogoji družinskega okolja kot tudi dejavnosti, s katerimi starši spodbujajo otrokov govorni razvoj, pozitivno povezujejo z dosežki otrok na lestvici govornega razvoja, kar pomeni, da otrok napreduje na govornem področju (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Pozitiven čustveni odnos do otroka, pogostost in kakovost govornih interakcij, spodbujanje govornih situacij, branje knjig, ustrezna vzgoja in nega otroka spodbudno vplivajo na otrokov govorno-jezikovni razvoj (Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
26 2.3.2 Socialno-ekonomski dejavniki družine
Na različne vidike otrokovega razvoja imajo prav tako pomemben učinek tudi socio- demografske značilnosti družine, kot so ugodnejši ekonomski status, višja stopnja izobrazbe staršev in število članov družine. Če so te značilnosti ugodne, se povečuje komunikacijska interakcija med starši in otrokom, kar pozitivno vpliva na njegov nadaljnji govorno-jezikovni razvoj.
Starši z višjo stopnjo izobrazbe in ugodnejšim ekonomskim stanjem, ki otrokom pogosto in lažje v večji meri nudijo različno gradivo in material, otrokom omogočajo priložnosti za pridobivanje izkušenj o pisani in govorjeni besedi (Browne, 1996, v Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006).
Optimalno družinsko okolje vzpostavlja interaktivne odnose, v katerih se otrok nauči, kdaj je kdo na vrsti za komunikacijsko dejanje, in se ustrezno odziva na otrokove komunikacijske poskuse (gibi, vokalizacija, obrazna ekspresija, geste, besede) (Andrejc, 2011).
Bernstein (1971) navaja, da obstajajo različne oblike socioloških odnosov, ki ustvarjajo različne govorne sisteme ali jezikovne kode. Slednje zahtevajo individualna specifična načela izbire, ki urejajo izbire nekega jezika. Načela izbire najprej izzovejo, postopoma krepijo, na koncu pa utrdijo postopke načrtovanja, ki jih posameznik uporabi pri pripravi govora ter vodi oz. usmerja govor proti drugim. Z razvojne plati ga spremeni v dejanje govorjenja. Tako kot se otrok uči govora, se uči specifičnih kod, ki urejajo njegova verbalna dejanja, hkrati pa se uči zahtev socialne strukture. Socialna struktura postane osnova njegovih izkušenj skozi učinke jezikovnega procesa.
Bernstein (1997; nav. po Marjanovič-Umek, Kranjc in Fekonja, 2006, v Praček, 2016) je v svojih raziskavah prišel do ugotovitev, da starši iz družin z manj ugodnimi demografskimi dejavniki v pogovoru s svojimi otroki uporabljajo omejen jezikovni kod, za katerega je značilno omejeno upoštevanje slovničnih pravil, raba enostavnih in nepovezanih izjav, s katerimi starši pogosto posredujejo pomen.
2.3.3 Otrokov spol
Eden izmed dejavnikov otrokovega govornega razvoja, ki ga izpostavlja več avtorjev, je tudi otrokov spol (Browne, 1996;Whitehead, 1999, v Marjanovič Umek, Kranjc in Fekonja, 2006). Različne raziskave glede vpliva otrokovega spola na govorni razvoj menijo različno.
Rezultati več raziskav (npr. Bornstein in Haynes, 1998; D'Odorico, Carubbi, Salerni in Calvo, 2001, v: Apostolos in Napoleon, 2001; Macaulay, 1977, v Umek, Kranjc in Fekonja, 2006), v katerih so avtorji preučevali razlike v govornem razvoju deklic in dečkov, kažejo, da se govor deklic razvija hitreje od govora dečkov.
Deklice tako hitreje spregovorijo, prej usvojijo slovnico jezika, dosegajo višje rezultate pri preizkusih pravilne izgovorjave besed, imajo večji besedni zaklad, oblikujejo daljše izjave ter dosegajo višje rezultate na lestvicah govornega razvoja.
Pellegrini in Jones (1994, v Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) navajata, da se deklice pogosteje kot dečki vključujejo v simbolno igro ter tako tudi pogosteje uporabljajo govor v simbolni funkciji.
27
Golombokova in Fivusheva (1994, v Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) povzemata rezultate prejšnjih raziskav in ugotavljata, da začnejo deklice prej brati kot dečki. Pri branju imajo manj težav in se hitreje odzivajo na navodila preizkuševalca v zvezi s branjem.
Deklice prav tako pogosteje pravilno črkujejo besede in tudi prepoznajo več pravilno črkovanih besed kot dečki (Allerd, 1990; Hyde in Linn, 1988, v Umek, Kranjc in Fekonja, 2006).
Slovenske avtorice (Fekonja in dr., 2005 v Umek, Kranjc in Fekonja, 2006) so v raziskavi, ki je bila opravljena leta 2005, ugotovile, da ima otrokov spol pomemben učinek na rezultate na podlestvici govornega izražanja pri treh in štirih letih starosti. Rezultati deklic na podlestvici govornega izražanja so bili pomembno višji od rezultatov dečkov. Prav tako so govor štiriletnih deklic s pomembno višjimi ocenami kot govor dečkov ocenile vzgojiteljice.
Deklice in dečki pa se tako pri treh kot pri štirih letih med seboj niso pomembno razlikovali v rezultatih, ki so jih dosegali na celotni lestvici govornega izražanja, prav tako tudi ne v koherentnosti in slovnični strukturi zgodb, iz česar sklepamo, da med spoloma ni bistvenih razlik, kar potrjujejo tudi druge raziskave.
2.4 RAZUMLJIVOST GOVORA
Otrok je v različnih starostnih obdobjih različno razumljiv; razumljivost se spreminja tudi glede na kontekst, subjektivna ocena pa glede na sogovornika (Kogovšek, Ozbič, 2009).
Ruben (2000, v McLeod, Harrison in McCromack, 2012) poudarja, da je razumljivost govora bistvenega pomena za vključevanje v družbo.
Različni faktorji vplivajo na razumljivost govora, kot so naprimer kompetence sogovornikov in narava govornega materiala (Gordon-Brannan in Hodson, 200; McGarr, 1983, v McLeod, Harrison in McCromack, 2012). Dodatno na razumljivost govora vplivajo tudi kontekstualni faktorji, ki vplivajo na percepcijo govora, kot so naprimer: količina hrupa v okolju, prisotnost vizualnih pokazateljev, poslušalčevo poznavanje jezika, dialekta in govorca (Baudonock, Bukers, Gillebert in Lierde, 2009; Flipsen, 1995; Rhebergen in Versfeld, 2005 v McLeod, Harrison in McCromack, 2012).
Razumljivost govora se nanaša na povezavo med namenom govorca in odgovorom poslušalca ter na zmožnost uporabe govora v vsakdanjih življenjskih situacijah. To je najbolj neposreden kriterij, po katerem lahko ocenjujemo otrokovo zmožnost komunikacije. Jasno je, da je razumljivost govora zelo pomembna značilnost, ki jo težko izmerimo oz. ocenimo, še posebej pri otrocih z govorno–jezikovno motnjo. Znano je, da se stopnja razumljivosti govora povečuje z otrokovo kronološko starostjo, kar pomeni, da bi pri starosti 3 let otrokov spontani govor moral biti vsaj 50% razumljiv neznanim odraslim, čeprav so lahko prisotne nekatere artikulacijske in fonološke težave (Pascoe, 2013).
M. Pascoe (2013) navaja tri pristope za ocenjevanje razumljivosti govora:
1) Naloga identifikacije besede: Naloga od poslušalca ali poslušalcev zahteva, da napišejo, kar otrok pravi. V večini primerov se uporablja naloga odprtega tipa odgovorov, kjer poslušalec napiše to, kar se mu zdi, da je slišal.
