PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
MOJCA MUZNIK
ODDELEK ZA SPECIALNO IN REHABILITACIJSKO PEDAGOGIKO Smer: SURDOPEDAGOGIKA IN LOGOPEDIJA
FONOLOŠKI RAZVOJ OTROK MED 3. IN 7. LETOM STAROSTI
(TRANSKRIPCIJA GOVORA) DIPLOMSKO DELO
Mentorica: dr. Martina Ozbič Kandidatka: Mojca Muznik
Somentorica: dr. Damjana Kogovšek
Ljubljana, junij 2012
ZAHVALA
Iskrena hvala mentorici dr. Martini Ozbič ter somentorici dr. Damjani Kogovšek za strokovne nasvete, komentarje in pohvale ter optimistične spodbude pri pisanju diplomskega dela.
Hvala ga. Suzani Kavčič za lektoriranje diplomskega dela.
Posebna zahvala gre vsem vzgojiteljicam in otrokom vrtca v Litiji za sodelovanje pri pridobivanju podatkov.
Za podporo, spodbujanje in motivacijo v vseh študijskih letih ter predvsem potrpežljivost pri pisanju diplomskega dela hvala možu Luku, hčerki Zoji ter mami in sestri.
Otrokov razvoj govora poteka po fazah fonološkega razvoja. Pri tem so pomembni fonološki procesi kot so brisanje zapornikov, slabljenje zapornikov, poenostavljanje soglasniških skupin, idiosinkratični procesi, metateza, epenteza, zaustavljanje, afrikacija, frikacija, drsenje, anteriorizacija, posteriorizacija, odzvenevanje, ozvenevanje, nebnenje oz. mehčanje.
V Sloveniji doslej še ni obstajala raziskava o pojavljanju fonoloških procesov in soupadanju le-teh.
V mojem diplomskem delu sem se ukvarjala prav z navedenim. Praktično moje delo temelji na preizkusu, nastalem v mednarodnem projektu Cross-Linguistic study of proctracted phonological (speech) development in children, v katerem smo analizirali govor otrok treh starostnih skupin (mlajša skupina od 3,5 do 4,5 let, srednja skupina od 4,6 do 5,5 let ter starejša skupina od 5,6 do 6,5 let) ter določili prisotnost fonoloških procesov. Za vzorec smo izbrali otroke iz vrtca Litija.
V delu me zanima realizacija fonemov, njihov razvoj ter razlike v številu in obliki fonoloških procesov pri različno starih otrocih. Ugotavljala sem tudi, kateri soglasniški sklopi delajo otrokom največ težav.
KLJUČNE BESEDE: govorni razvoj, fonološki razvoj, fonološki procesi, fonetska transkripcija, analiza govora
Children's speech development goes through stages of phonological development. In the development are important phonological processes like plosive reduction, plosive deterioration, cluster reduction, idiosyncretic processes, metathesis, epenthesis, stopping, affrication, frication, gliding, anteriorization, posteriorization, desonorization, sonorization and palatalization.
Till now, in Slovenia, there was no such research about occurance of phonological processes and their interaction.
In my dissertation I deal with that. My dissertation is based on test, that was made in internation project Cross-Linguistic study of proctracted phonological (speech) development in children. In that project we analised children's speech of three different ages (the youngest from 3,5 to 4,5 years, middle from 4,6 to 5,5 years and the oldest from 5,6 to 6,5 years). We also determined phonological processes at those stages. For the sample we chose children from kindergarten Litija.
I was interested in phonem realization, their development and difference in number and form of all phonological processes at children of different age. I was also determined which consonent clusters are making the biggest problems to children.
KEY WORDS: speech development, phonological development, phonological processes, transcription, speech analysis
1.1 Definicija govora ...3
1.2 Govorno-jezikovni razvoj pri otrocih...4
1.2.1 Razvoj posameznih glasov, sklopov glasov, soglasnikov in samoglasnikov...8
1.3 Motnje in zaostanki v govoru ...10
1.3.1 Fonološki procesi...13
1.3.2 Oblike motenj na področju izreke pri slovenskih otrocih...16
1.4 Fonetika in fonologija...18
1.4.1 Fonetika ...18
1.4.2 Fonologija...19
1.5 Analiza glasov in zlogov v slovenskem jeziku...23
1.5.1 Glasovi...23
1.5.2 Spajanje glasov v zloge ...24
1.6 Transkripcija...28
1.6.1 IPA tabela ...29
1.6.2 Analiza otroške produkcije...34
22 Problem ...37
3 3 Cilji in raziskovalna vprašanja ...38
3.1 Raziskovalna vprašanja ...38
4 4 Raziskovalna metoda...39
4.1 Vzorec...39
4.2 Spremenljivke...39
4.3 Vrednotenje odvisnih spremenljivk...40
4.4 Inštrumentarij ...40
4.5 Postopek zbiranja podatkov...51
4.6 Programi in tehnična oprema za pripravo posnetkov (ureditev zvočnih in vidnih datotek) ...52
4.7 Postopek obdelave podatkov ...52
4.8 Programi za zapis govora ...53
4.9 Način vrednotenja...53
4.9.1 Statistična metoda...54
5.1.1 Zvočniki ... 55
5.1.2 Zaporniki... 61
5.1.3 Priporniki ... 69
5.1.4 Zlitnika ... 79
5.1.5 Soglasniški sklopi ... 84
5.2 Analiza pojavljanja fonoloških procesov... 115
5.2.1 Analiza pojavljanja fonoloških procesov v strukturi ... 115
5.2.2 Analiza pojavljanja fonoloških procesov sistema... 121
5.3 Zaključek... 129
5.3.1 Interpretacija rezultatov fonoloških procesov v strukturi ... 129
5.3.2 Interpretacija rezultatov fonoloških procesov sistema... 130
5.4 Analiza realizacije glede na težavnost besede ... 131
5.5 Analiza pojavljanja glasov glede na starost ... 132
5.6 Primerjava transkripcij... 136
5.7 Primerjava testa Ocena artikulacije govora ter preizkusa... 137
5.7.1 Enakosti in razlike med testoma ... 138
5.8 Težave in reševanje le-teh... 140
6 6 Sklep ... 142
7 7 Literatura in viri ... 145
8 8 Priloge ... 149
Graf 2: Vrstni red razvoja glasov v srbohrvaškem jeziku (Grobler, 1985, 192) ...9
Graf 3: Starostna lestvica za običajen razvoj soglasnikov (Templin, Welman in Sandler, 1972 v: Globačnik, 1999, 17) ...10
Graf 4: Fonološki procesi v strukturi za zvočnike...59
Graf 5: Fonološki procesi sistema za zvočnike ...61
Graf 6: Fonološki procesi v strukturi za zapornike ...66
Graf 7: Fonološki procesi sistema za zapornike...68
Graf 8: Fonološki procesi v strukturi za pripornike ...76
Graf 9: Fonološki procesi sistema za pripornike...79
Graf 10: Fonološki procesi v strukturi za zlitnike ...82
Graf 11: Fonološki procesi sistema za zlitnike...84
Graf 12: Fonološki procesi v strukturi za glasove...117
Graf 13: Fonološki procesi v strukturi za soglasniške sklope ...120
Graf 14: Fonološki procesi sistema za glasove ...124
Graf 15: Fonološki procesi sistema za soglasniške sklope...128
Graf 16: Razvoj glasov za starost 3,5 – 4,5 let ...135
Graf 17: Razvoj glasov za starost 4,6 – 5,5 let ...135
Graf 18: Razvoj glasov za starost 5,6 – 6,5 let ...135
Graf 19: Zaporedje razvoja glasov po raziskavi...136
KAZALO SLIK Slika 1: Primerjalna tabela razvoja govora (Marjanovič Umek in Grobler) ...7
Slika 2: Fonološke napake, ki so prisotne pri vsaj 10% populacije (Dodd, Zhu Hua, 2006/2007)...15
Slika 3: Model optimalnostne teorije (Barlow in Gierut, 1999, 1484)...21
Slika 4: Ponazoritev ravninske členitve (Unuk, 2003, 103)...22
Slika 5: Ponazoritev binarne členitve (Unuk, 2003, 104; Bernhardt, Stemberger, 1999, 4) ....23
Slika 6: Mesto artikulacije (povzeto po: http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za- triletne-sole/jezik-in-besedilne-vrste/glasoslovje/jezikovni-sestav/govorila) ...30
Slika 7: Tabela IPA simbolov (http://www.yorku.ca/earmstro/ipa/consonants.html)...30
Slika 8: Slovenski prevod IPA tabele...31
Slika 9: Tabela dodatnih znakov (http://www.yorku.ca/earmstro/ipa/diacritics.html) ...31
Slika 12: Slovenski prevod ostalih simbolov... 33
Slika 13: Tabela slovenskih fonemov in alofonov (http://en.wikipedia.org/wiki/Slovene_ language)... 34
Slika 14: Otroška govorila (http://www.ling.upenn.edu/courses/ling001/acquisition.html) ... 35
Slika 15: Tabela iskanih besed... 51
Slika 16: Fonološki procesi v strukturi za zvočnike ... 58
Slika 17: Fonološki procesi sistema za zvočnike... 60
Slika 18: Fonološki procesi v strukturi za zapornike... 66
Slika 19: Fonološki procesi sistema za zapornike ... 67
Slika 20: Fonološki procesi v strukturi za pripornike ... 76
Slika 21: Fonološki procesi sistema za pripornike... 77
Slika 22: Fonološki procesi v strukturi za zlitnike... 82
Slika 23: Fonološki procesi sistema za zlitnike ... 83
Slika 24: Fonološki procesi v strukturi za glasove ... 115
Slika 25: Fonološki procesi v strukturi za soglasniške sklope... 118
Slika 26: Fonološki procesi sistema za glasove ... 121
Slika 27: Fonološki procesi sistema za soglasniške sklope ... 125
Slika 28: Tabela primerjave dveh testov... 138
1
1 1 Uvod
Otrok se začne oglašati že takoj po rojstvu; sprva z jokom, temu sledi grgranje ali cmihanje, nato brbljanje in čebljanje, šele za tem začne sestavljati glasove v besede s pomenom.
Za dosego določenega cilja je otrok pripravljen uporabiti različne komunikacijske strategije, pa naj si bo to jok ali pa pravilno in ustrezno izrečena beseda.
K pravilno izrečeni besedi pot ni enostavna. Otrok mora najprej ustrezno in pravilno zaznati glas in govor okolice, za izvedbo govora mora biti motorično sposoben, poleg tega pa mora znati oblikovati govor oz. doseči določene lastnosti glasu, kot so distinktivna obeležja. To pomeni, da je razvoj glasu in govora odvisen tako od razvoja sluha, govoril in možganov kot tudi povezav med njimi. Če je samo eno od naštetega moteno, pride do težav tako na področju govora kot jezika: izpust glasu, nepopolna ali napačna izgovorjava. Težave so lahko organsko ali pa funkcionalno pogojene (Grobler, 1985, 192).
Razvoj otrokovega govora je torej odvisen tudi od tega, kako sliši svoj lasten govor in kakšen vpliv ima njegov govor na sogovornika. Otrok namreč lahko v začetku svojega govornega razvoja izpušča dele besed (ponavadi je to v večzložnih besedah prvi nenaglašeni zlog). Za sogovornika je to sicer moteče, vendar besedo še vedno razume, saj razume kontekst, v katerem je beseda nastala. Če okolje tako besedo vedno razume, otrok nima povratne informacije, da je izgovoril napačno ali nepopolno. Potrebuje namreč fonetsko informacijo o izgovorjavi.
Otrok v interakciji z okoljem navadno v določenem času sam odpravi pomanjkljivosti v govoru. Če pa se takšen pomanjkljiv govor pojavi v nadaljnjem razvoju ter se ohrani, govorimo o zakasnelem fonološkem razvoju (če so vzorci fonoloških procesov razvojni) ali motnji (če so vzorci fonoloških procesov netipični).
Težave so lahko fonemske ali pa se pojavijo v besedi. Do njih pride zaradi koordinacije govoril med govorom ali zaradi fonoloških procesov. Ko otrok govori, pride do različnih fonoloških procesov (brisanje glasu, slabljenje zapornikov zaradi zmanjšane zmožnosti moči, izpuščanje glasov, zaustavljanje, afrikacija, frikacija, drsenje, palatalizacija, anteorizacija, posteriorizacija, ozvenevanje in odzvenevanje) in prilikovanj med posameznimi glasovi – en glas se prilagaja izgovorjavi drugega glasu.
2
Ko govorimo o fonološkem razvoju, govorimo o zaporedju učenja izreke določenih glasov in ne katerihkoli fonemov.
Pred 2. letom otrokove starosti naj bi bil zaključen razvojni proces za glasove /p/,/b/, /m/, /n/, /j/, /t/, /d/, /k/, /g/ in /v/. Za tem se začnejo razvijati /f/, /h/, /l/, /c/, /s/, /z/, proti koncu 3. leta starosti pa še /č/, /š/, /ž/ in /r/. Do 4. oz. 5 leta starosti naj bi se razvoj izreke glasov končal, čeprav je izreka pri nekaterih morda še nekoliko nestabilna, nepopolna in pri večini nezadostno utrjena (Grobler, 1985, 192).
Vendar samo izreka posameznih glasov še ne omogoča komunikacije. Otrok se skuša v fonološkem razvoju čim bolj približati ter nato doseči izgovor, kot ga ima odrasel. Znati mora spojiti glasove v fonemske verige, ki so različnih oblik. Da otrok poveže izgovorjeno besedo z njenim pomenom, mora te glasove besede zaznati, prepoznati ter jih razlikovati med seboj.
Slišati mora tudi kombinacijo glasov, ki tvorijo besedo in pomen te kombinacije. Najprej obvlada kombinacijo soglasnika s samoglasnikom, temu sledi podvajanje zlogov in šele nato kombinira daljše sklope glasov, ki sprva še niso prave besede.
Za vpogled v fonetsko produkcijo in fonološke procese otroka uporabljamo transkripcijo s fonetskimi znaki (v svetu se ponavadi uporabljajo IPA1 znaki).
V Sloveniji je transkripcija bolj razširjena na področju jezikoslovja, na logopedskem področju pa v manjši meri. Ker uporaba transkripcije omogoča pridobivanje informacij, kako otrok proizvede določen glas oz. kako pride do določene težave na področju produkcije besed in fonemov, omogoča globlji vpogled v samo kvaliteto izgovorjave in omogoča strokovnjakom vpogled v realizacijo določenega glasu ter proces določene glasovne težave. V raziskavi se bomo osredotočili na transkripcijo realizacije govora otrok med 3. in 7. letom starosti in s tem zajeli ter opisali obdobje, ki je na fonološkem področju najbolj burno, razgibano ter pomembno. Nenazadnje, natančna transkripcija omogoča analizo otrokovega govornega izražanja in tako nudi možnost natančnega opisa ter razlikovanja med govornim/fonološkim zaostankom ter konsistentno oz. nekonsistentno fonološko motnjo, saj s transkripcijo zapisujemo, kaj se dogaja v otrokovi izgovorjavi glasov ter skupin glasov.
1 IPA: International Phonetic Association Alphabeth iz leta 2005
3
1.1 Definicija govora
Različni avtorji (Skinner, 1957; Chomsky, 1959; Omerza, 1972; Grobler, 1980; idr.) govor različno definirajo.
Vigotski (Vygotsky, 1930/1978) je v svoji teoriji trdil, da kot so ljudje začeli uporabljati orodje, da bi z njim obvladovali okolje, so ustvarili tudi »psihološko orodje«, da bi z njim obvladovali svoje vedenje. To psihološko orodje, ki ga ljudje uporabljajo kot pripomoček v mišljenju in vedenju, so znaki. Najpomembnejši znakovni sistem je govorjeni jezik, ki služi mnogim funkcijam. Njegova najbolj temeljna funkcija pa je osvobajanje mišljenja in pozornosti od trenutnega položaja – od dražljajev, ki jih posameznik zaznava. Ker besede lahko simbolizirajo stvari in dogodke zunaj trenutne situacije, posamezniku omogočajo, da z njimi odraža preteklost in načrtuje prihodnost (Marjanovič Umek, 2004, 57).
Skinner (1957) je razložil, da je govor motorična reakcija in razlaga učenje govora po modelu dražljaj – odgovor – okrepitev (pri govoru je okrepitev vedno socialne narave).
S tem se ni strinjal Chomsky, ki v svoji kritiki na Skinnerjevo knjigo (1959) le-temu očita, da ni pojasnil, kako se govornik nauči uporabljati in razumeti nove besede, kar je eden izmed najpomembnejših jezikovnih pojavov ter da je zmožnost za jezikovno strukturo prirojena, aktivira pa jo okolje. Od staršev in okolice otrok ne dobi sistemskih jezikovnih navodil – nasprotno, velikokrat sliši nepopolne in slovnično nepravilne stavke, kajti govor ni vedno popolna slika človekovega jezikovnega védenja. Med govorom pogosto delamo napake, zavedajoč se ali ne. Poleg tega so nekateri mnenja, da je potrebno z otrokom drugače govoriti kot z odraslo osebo (krajši stavki, enostavčne povedi). Tak govor je ’prilagojen’ otroku in ima veliko ’dodatkov’ – npr. dviganje glasu, kjer to ni potrebno (Kranjc, 1992, 19-28).
Omerza (1972) izražanje z govorom opredeli na naslednji način: »Izražanje z govorom je zelo zamotan psihofiziološki proces, ki se razvija pod vplivom bioloških in psiholoških činiteljev in socialne sredine. Vodi in nadzira ga živčni sestav, ki je v prvi vrsti organ za vzajemno sodelovanje živega organizma z obdajajočim ga okoljem. Ta živčni sestav je materialna osnova duševnosti in povezuje z živci ves organizem z vsemi njegovimi deli v zaključno enoto, ki se razvija predvsem na podlagi refleksov in pogojnih refleksov.« (Omerza, 1972, 14)
4
Groblerjeva (1980) pa trdi: »Govor otroku ni dan od rojstva. Otrok se ga mora šele naučiti.
Razvoj govora pa je odvisen od celotnega zorenja otroka in tudi od okolja, v katerem živi.
Čeprav je govor nekaj, česar se mora otrok naučiti, to še ne pomeni, da ga moramo govorjenja posebej učiti. Otrok se nauči govoriti že s tem, da govor uporablja, vendar morajo biti za nemoten razvoj govora izpolnjeni določeni pogoji. Govorno izražanje je zapleten psihofiziološki proces, ki ga vodi in nadzira osrednje živčevje, Na razvoj govora torej vplivajo tako biološki kot psihološki in socialni dejavniki.« (Grobler, 1980, 190)
Vsem definicijam je skupno, da je govor za človeka izredno pomemben, saj posameznika oblikuje kot takega (razvoj osebnosti) in nudi vzpostavljanje komunikacije z okolico (socializacija). Govor je namreč sredstvo za navezovanje stikov z drugimi. Je manifestacija dogovorjenih znakov – ti pa se vežejo v dogovorjen sistem simbolov oz. minimalno število znakov, ki omogočajo produkcijo neskončnega števila fonemov – jezik posameznika, naroda, jezikovnih skupnosti, …
1.2 Govorno-jezikovni razvoj pri otrocih
Za pravilen govorni razvoj mora biti izpolnjeno več pogojev: zdrav živčni sistem z nepoškodovanimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njim (za nadzorovanje in usklajevanje delovanja govoril), pravilno in dobro razvita pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnjenje s slušnim spominom, pravilna razvitost čutil (zlasti sluh) ter zdrava govorila.
Pomemben je tudi pravilen in zgleden govorni vzor v prvih letih otrokovega življenja (Grobler, 1990, 190 – 192).
Otrok že v materinem trebuhu posluša dogajanje v okolici. Nekako v 30. tednu se poleg vseh ostalih čutov dokončno razvije tudi sluh. Takrat se lahko s plodom na nek način poigramo – če rahlo pobobnamo na trebuh, se bo plod mogoče odzval, da bo na isto mesto brcnil ali pa dregnil s svojim telesom (Marjanovič Umek, 2004).
Ena prvih reakcij novorojenčka je lokacija zvoka, kar zna že nekaj dni po rojstvu. Nekako 2 tedna star pa že zna ločiti med govornimi glasovi in ostalimi zvoki okolice. Pri približno 2
5
mesecih starosti se otrok različno odziva na čustveno kvaliteto človeškega glasu, pri nekako 4-ih mesecih že loči med moškim in žensko, pri 6-ih mesecih pa postaja vse bolj pozoren na ton in ritem tistega, ki mu govori. Otrok, mlajši od enega meseca, že razlikuje med različnimi soglasniškimi pari in samoglasniškimi kontrasti (Marjanovič Umek, 2004, 215).
Najprej pa je za otroka zelo pomembno, da zna ločiti med ostalimi zvoki in govorom in kasneje, da zna razlikovati med različnimi človeškimi glasovi od drugih zvokov. Otrok se namreč že rodi z izrednimi sposobnostmi za ločevanje med glasovi različne intenzivnosti, frekvence, hitrosti, smeri izvora ter razlikovanje med govornimi glasovi različnih jezikov (Marjanovič Umek, 2004, 215-216).
Temu sledijo prvi glasovi oz. t.i. pripravljalno predfonematično obdobje oz. obdobje do 1.
leta starosti.
Ob rojstvu in v prvem mesecu življenja so otrokove značilnosti vokalizacije omejene le na jok, gruljenje (predvsem samoglasniki), cmihanje, cmokanje in vzdihovanje. Obdobje ima več stopenj, ki pa si vedno sledijo po določenem zaporedju (Omerza, 1972, 22-29):
• vokalizacija: v prvih 6. – 8. tednih življenja so različne oblike joka edino otrokovo vzpostavljanje komunikacije z ostalimi, ti glasovi so neopredeljeni, vendar podobni samoglasnikom in predstavljajo neke vrste pripravo na kasnejšo izvedbo samoglasnikov;
• gruljenje: začne ob koncu 1. in začetku 2. meseca starosti in je zelo podobno joku, še ni govor v pravem pomenu besede, gre pa za posebno obliko komunikacije med otrokom in okolico; s tem otrok sporoča, da je zadovoljen, srečen ali pa razburjen;
• brbljanje: med 4. in 6. mesecem starosti dojenčki vse pogosteje rabijo različne povezave samoglasnikov in soglasnikov v različnih zaporedjih (soglasnik – samoglasnik – soglasnik, soglasnik – soglasnik – samoglasnik), zgodnje faze bebljanja so običajno povezane z otrokovim vzburjenjem ali telesno aktivnostjo;
• čebljanje: druga polovica prvega leta, otrok ritmično ponavlja zloge, ko pa je star 10 oz. 11 mesecev, je to ponavljanje zlogov še pogosteje in različno »opremljeno« (ali je to potrjevanje in strinjanje, ali zanikanje, ali vprašalnica);
• eholalija: otrokovo posnemanje govora odraslih, pomaga si z mimiko in sogibi, posnemanje je sprva instinktivno, nato pa vedno bolj prihaja v zavest.
6
Tako so na podlagi značilnosti v govoru določenega starostnega obdobja različni avtorji oblikovali mejnike govornega razvoja.
Razvoj govora in jezika ter posledično tudi mišljenja je v zgodnjem obdobju izredno hiter. Pri novorojenčku sta namreč jok in smeh glavna načina govornega izražanja, približno 2 leti star otrok pa se je že sposoben pogovarjati se z ostalimi. Temu sledijo še ostali pomembni mejniki v govornem razvoju po različnih avtorjih:
Obdobje oz. starost Marjanovič Umek (2004, 217 – 219) Grobler (1985, 190 – 192)
1 mesec
Jok (izražanje jeze, lakota, bolečina), cviljenje, nasmeh, produkcija nekaj samoglasnikov;
3 meseci
različen jok, odvisen od situacije, nekaj ponavljajočih glasov, gruljenje, govorni obrat;
prvo obdobje, ko otrok komunicira z materjo; jok in kričanje z različnimi pomeni;
5 mesecev
bebljanje, vokalne igre, mnogo ponavljajočih se glasov, osvojeni so vsi samoglasniki ter nekateri soglasniki (m, k, g, p, b), glasen nasmeh;
7 mesecev različnost v bebljanju, glasu in ritmu, soglasnikom doda še glasove d, t, n in v;
brbljanje: sprva refleksno delovanje in zgolj izražanje počutja ter igra govornih organov, tvorijo se glasovi, podobni glasovom materinega jezika, kmalu opazimo samoglasnike (e, a, o, u, i) ter nekatere soglasnike (p, b, m, t, d, k, g);
9 mesecev
jok za pridobivanje pozornosti, zlogi
»baba«, »mama«, »dada« so del vokalnih iger;
obdobje čebljanja: povezovanje posameznih glasov v zloge (ma, ta, ma- ma, ta-ta in podobno), izražena je tudi želja po ritmičnem ponavljanju;
11 mesecev
posnemanje glasov in pravilno število zlogov, manj joka, odgovarja z ustreznimi kretnjami;
13 mesecev
začenja razumeti, da imajo stvari imena – izgovori prvo besedo (vezano na znane predmete, preproste prošnje, rutinske dejavnosti);
povezovanje besed s predmeti:
oblikovanje zveze med vidnim opazovanjem, slušnimi in motoričnimi dražljaji, proti koncu 1. leta se zelo razvije slušno dojemanje in s tem izboljšanje razumevanja govora, razumevanje govora in napraviti gibe temu primerno je veliko boljše kot izgovorjava;
7
1 – 2 leti
»žlobudranje« - nerazumljiv žargon, napredek v artikulaciji, že zna poimenovati več predmetov, veliko je eholalije;
otrokove prve besede, ki imajo lahko več pomenov, prve besede so večinoma samostalniki;
2 – 3 leta
poskuša z novimi glasovi, vendar artikulacija zaostaja za besednjakom, 50 – 57% besed je že razumljivih, pogosto izpuščanje zadnjih soglasnikov,
»žlobudranje« upada;
dojemanje, da ima vsaka beseda natančno določen pomen, govor dvobesednega stavka (ob samostalniku tudi glagol), izboljšuje se izreka in razvijajo se novi glasovi;
3 – 4 leta
razumljivost povedanega se počasi približuje 100%, pogosto pomanjkljiva artikulacija glasov l in r;
proti koncu 3. leta otrok obvlada že vse glasove materinega jezika, izgovorjava še vedno ni avtomatizirana, večina otrok ima težavo z izgovorjavo najtežavnejših glasov (c, z, s, č, ž, š, r) še po 3. letu.
4 – 6 let tekoč govor, sintaksa ustrezna pri 6 letih.
Slika 1: Primerjalna tabela razvoja govora (Marjanovič Umek in Grobler)
Vzporedno z razvojem govora in jezika se razvija tudi prva beseda.
Še preden pa začne otrok izgovarjati prve besede, uporablja kretnje in geste, da bi usmeril pozornost na predmete in dejanja ter vzpostavil stik in povezanost. Pri komunikaciji uporablja protoimperativne geste, s katerimi želi usmeriti pozornost na predmete in dejanja ter protodeklarativne geste, s katerimi želi vzbuditi pozornost drugega, da bi vzpostavil stik, povezanost (Karmiloff in Karmiloff – Smith, 2001, v: Marjanovič Umek, 2004, 217).
O prvi besedi govorimo takrat, ko je zveza beseda – oseba/predmet smiselna. Je skupina glasov, ki jih otrok izgovori in imajo nek pomen. Prve besede pomenijo misli oz. stavke in jim pravimo »monoreme« (enobesedni stavki). Večina otrok izgovori svojo prvo besedo med 12. in 20. mesecem. Rast besednjaka nato strmo narašča, tudi po 500 besed na leto. Med otroki obstaja velika podobnost, če jih primerjamo po prvih 50 besedah. Te so namreč omejene na ljudi (mama, ata), vozila (avto, vlak), hrano, obleke in predmete v ožjem okolju (v hiši ali stanovanju) in so naučene kot celota. Otroci namreč šele po izgovorjenih 50. besedah pokažejo razumevanje fonoloških kontrastov oz. pravil (Karmiloff in Karmiloff – Smith, 2001, v: Marjanovič Umek, 2004, 218 – 219). Torej, do 50 besed se otrok uči besede take, kot
8
so, ko pa izgovarja nad 50 besed, pa že začenja razumevati in uporabljati fonotaktična pravila.
Marjanovič Umek (2004) trdi, da otrok najprej razlikuje med različnimi glasovi na začetku besede kot pa na koncu besede. Bolj razlikuje tudi med tistimi besedami, ki so si različne v več glasovih, kot pa samo v enem glasu, pa besede, ki so si različne po samoglasnikih, kot pa tiste, ki se razlikujejo po soglasnikih.
O popolnem glasovnem zaznavanju lahko govorimo pri 2-letnem otroku, o produkciji pa pri 5-ih oz. 6-ih letih starosti (Marjanovič Umek, 2004, 220).
Pomembno obdobje za otroka je, ko začne sestavljati besede v stavke (od začetka samo po dve besedi). To se zgodi v starosti med 18. in 20. mesecem. Od začetka otrok uporablja le vsebinske besede – temu pravimo telegrafski govor. Najprej otrok gradi stavke okoli posamezne oz. ključne besede ter s tem želijo povedati glavni pomen. Nadaljuje se s frazami ali besednimi zvezami, ki so sestavljene iz kombinacije treh ali več besed (Marjanovič Umek, 2004, 315 - 317).
1.2.1 Razvoj posameznih glasov, sklopov glasov, soglasnikov in samoglasnikov
Kot že prej omenjeno, je oblikovanje otrokovega glasu nemogoče brez obvladanja dveh sistemov: procesa razvoja otrokovega fonematičnega sluha in procesa motorike glasov.
Najprej se razvijajo glasovi, ki so lažje izgovorljivi in lažje razumljivi že pri manj točni legi govoril, zato se kot prvi pojavljajo nenapeti samoglasniki, kot je /ε/ in /a/. Nato se pojavita /ɔ/
in /u/, nazadnje pa še /i/. Omenjen vrstni red ni nujno pri vseh enak, drži pa se pravilo, da se kot prvi oblikuje /ε/ in kot zadnji samoglasnik /i/. Različni avtorji (Kolarič, 1959;
Vladisavljević, 1965; Vlahović, 1965) poročajo o enakem razvoju soglasnikov – najprej so se oblikovali zaporniki, nato sledijo priporniki in nazadnje zlitniki.
Omerza (1972) je raziskal ter navedel podatke za srbohrvaški jezik, v katerem drži, da glasovi v dobi od 2 do 3 let še niso tako ustaljeni, kakor pri odraslih. Večina jih je še v neprestanem procesu oblikovanja in se pogosto spreminjajo, zato je to izrazito prehodna doba, vendar so od vseh glasov najbolj trdni v izreki vokali in zaporniki, najbolj spremenljivi pa šumniki in zlitniki.
9
Na osnovi svojih raziskovanj je Vladisavljevićeva izdelala grafikon o kvaliteti soglasnikov v tej dobi. Naredila je tabelo za srbohrvaški jezik, Omerza pa je iz te tabele vzel samo glasove, ki jih ima slovenski jezik (Omerza, 1972, 34).
100% /p/, /b/, /m/, /n/, /j/ 50% /h/
96,6% /t/ 46,6% /z/
93,3% /d/, /k/, /g/, /v/ 20% /nj/
90% /l/ 16,6% /r/
86,6% /f/ 10% /š/
83,3% /c/ 6,4% /ž/, /č/
63,3% /s/ 3% /lj/
Graf 1: Grafikon o kvaliteti izreke soglasnikov (Vladisavljević, 1965 v: Omerza, 1972, 34)
Po raziskavi v srbohrvaškem jeziku si potek glasov pri otrocih sledi po določenem zaporedju – najprej otrok obvlada soglasnike in nekatere samoglasnike. Razvojni proces za glasove /p/, /b/, /m/, /n/, /j/, /t/, /d/, /k/, /g/ in /v/ je končan še pred 2. letom starosti. Po 2. letu se začnejo razvijati /f/, /h/, /l/, /c/, /z/ in /s/ ter proti koncu 3. leta še /r/, /č/, /ž/ in /š/. Do nekako 4. (pa tudi 5.) leta naj bi bil razvoj izreke glasov končan (Grobler, 1985, 192).
0% 20% 40% 60% 80% 100% 120%
p, b, m, n, j, t, d k, g v, l, f, c s h z r š ž č
Graf 2: Vrstni red razvoja glasov v srbohrvaškem jeziku (Grobler, 1985, 192)
10
Globačnikova (1999) v svojem delu predstavlja podoben razpored soglasnikov, ki jih v posameznih obdobjih po Templinu, Welmanu in Sandlerju usvoji 90% otrok.
Graf 3: Starostna lestvica za običajen razvoj soglasnikov (Templin, Welman in Sandler, 1972 v:
Globačnik, 1999, 17)
1.3 Motnje in zaostanki v govoru
Najpogostejši vzrok, ki izvira iz okolja, je slab govorni vzorec osebe, ki je otroku blizu in preživi večino svojega časa z njim. To so lahko starši, sorojenci, vzgojiteljica v vrtcu ali učiteljica v šoli ali pa kakšna medijska osebnost, s katero se otrok identificira (Globačnik, 1999, 19).
Naslednja skupina so organski vzroki, ki se delijo na (Vladisavljevič, 1981, v: Globačnik, 1999, 19):
• anatomski: nepravilnosti perifernih govornih organov (nepravilna lega spodnje in
11
zgornje čeljusti – nepravilna postavitev zob, shize, zaraščena podjezična vez ali visoko in gotsko trdo nebo;
• nevrološki: so pogosti in so različni glede na čas in mesto nastanka. So posledica obolenja kortikalnih območij, ki so pomembna za percepcijo in omisijo govora, subkortikalnih delov in inervacijskih poti. Med nevrološke težave lahko štejemo tudi resnejše težave pri zaznavanju akustičnega razlikovanja posameznih glasov oz. motnje celotnega slušnega procesiranja (ang. ACPD – Auditory Complete Processing Disorders) kot tudi počasnejši govorni razvoj.
Poznamo tudi psihološke vzroke, ki pa so čustvene narave. Zgodi se, da tudi otrok sam noče odrasti, za čemer se pogosto skriva potreba po večji pozornosti, razen če nimamo pred seboj otroka s posebnimi potrebami. Tak način govora je Van Riper (1938) označil za »baby talk«
(Globačnik, 1999, 19).
Številni avtorji poudarjajo, da se način govora in govorne sposobnosti tudi podeduje. Ob podrobnejšem pregledu družinske anamneze bi pri takšnem otroku lahko opazili, da je imel ali pa ima v družini nekoga, ki je že imel govorne težave.
Vladisavljevičeva pa razmišlja tudi o vprašanju, kaj bolj vpliva na otroka – ali je to sama dednost ali, glede na to, da otrok večino svojega časa preživi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, nanj bolj vpliva okolje, v katerem se giblje (Globačnik, 1999, 19).
Dodd (2006/2007) predlaga klasifikacijo na 4 skupine motenj govora:
• artikulacijske motnje: otrok ima težave pri fizični produkciji glasov (težave nastanejo v gibu in namestitvi govoril) v vseh kontekstih govora in se navezuje na posamezen glas;
• fonološki zaostanek: značilno je predvsem za mlajše otroke, ki imajo le nekaj kontrastov v fonološkem sistemu in tipične vzorce govora – npr. uporabijo glas /t/ tako za /t/ kot tudi za /k/; ti vzorci so pogosto prisotni pri otrocih, pri katerih se bo kasneje razvil normalen govor, tisti otroci pa, ki ohranijo tak govorni vzorec, so kasneje obravnavani kot otroci s fonološkim zaostankom z razvojnimi vzorci;
• konsistentna fonološka motnja: govor otroka vsebuje nenavadne vzorce, ki jih ni
12
mogoče najti pri mlajših otrocih v fonološkem razvoju; ti vzorci so konsistentni in se ne spreminjajo iz produkcije v produkcijo (npr: tla kla – otrok vedno uporablja izgovorjavo zadnjega zapornika v tej besedi);
• nekonsistentna fonološka motnja: vzorci niso različni in ne konsistentni; variabilnost je 40% (to pomeni, da pri poimenovanju isto besedo različno izreče) (npr: koš goš/hoš/oš/… vedno izreče drugače).
Ločevanje med artikulacijsko motnjo in fonološkim zaostankom se določi, ko otroka prosimo, naj nam ponovi posamezen glas. Če otrok izoliranega glasu ne izreče, je to artikulacijska motnja, če pa otrok izoliran glas izreče, ne izreče pa ga v besedi, potem gre za fonološki zaostanek. Možno pa je, da ima otrok tako artikulacijsko motnjo kot tudi fonološki zaostanek (Dodd, 2006/2007).
Dodd (1992) za pomembno motnjo govora pri otrocih omenja tudi razvojno dispraksijo (ang.
CAS – Childhood Apraxia of Speech). To je motnja motorike govoril. Otroci z OAG2 imajo težave pri izgovorjavi glasov, zlogov in besed. Težava ni v mišični šibkosti ali paralizi, ampak v načrtovanju gibanja delov telesa oz. v tem primeru govoril. Otrok ve, kaj želi povedati, vendar njegovi možgani ne znajo skoordinirati vseh gibov za izgovorjavo glasu, zloga ali besede3.
Za razvojno verbalno dispraksijo (DVD – Developmental Verbal Dyspraxia) je značilno, da je specifična za določen govor. Z njo se srečuje otrok, ki ima hudo govorno motnjo in se na terapije ne odzove, kot bi pričakovali. Dispraksijo in nekonsistentno fonološko motnjo se pogosto zamenjuje. Zdi se namreč, da je dispraksija sorazmerno redka motnja, glede na ostale diagnoze motenega govora (Stackhouse, 1992).
Apraksija definiramo kot motnjo izgovorjave, ki je posledica poškodbe kapacitete programiranja pozicioniranja govorne muskulature in zaporedja mišičnih gibov za hoteno produkcijo fonemov.
Apraksija se od dizartrije razlikuje, ker je posledica motenih vzorcev fonemskih izgovorjav in ne posledica šibkosti, upočasnjenosti in nekoordinacije artikulatorjev (Kirshner, 2002, 20).
2 OAG – Otroška Apraksija Govora
3 http://www.asha.org/public/speech/disorders/childhoodapraxia/
13 1.3.1 Fonološki procesi
Na splošno govorimo o treh oblikah različne izgovorjave (Globačnik, 1999, 13):
• omisija: izpuščanje posameznega glasu, ki v večji meri vpliva na razumljivost govora;
• substitucija: zamenjavanje glasu s fonemom iz istega jezika, ki v manjši meri vpliva na razumljivost govora kot celote;
• distorzija: izkrivljena izgovorjava glasu, ki v primerjavi z omisijo poslušalca najmanj odvrača od vsebine na obliko govornega sporočila.
Zgoraj naštete napake pa se ne dogajajo izolirano, razen ko gre za otrokovo govorno težavo posameznega glasu.
Otroci, ki so mlajši od štirih let in pol, še ne v popolnosti uspešno koordinirajo premikanja govornih organov. Kot posledica se nekateri glasovi, glasovne kombinacije, pa tudi prehodi iz enega glasu v drugega moteni. Besedam, ki vsebujejo takšne glasove oz. soglasniške sklope, lahko rečemo težje izgovorljive. Tako otrok uporabi enega izmed fonoloških procesov in produkcijo težjih besed poenostavi. V normalnem razvoju govora otroka tako nekateri procesi niso naključni, ampak jih lahko predvidevamo (Williamson, 2008).
Tako lahko rečemo, da so fonološki procesi procesi, s katerimi si otrok pomaga pri težje izrečenih glasovih in kombinacijah glasov, jih racionalizira, ekonomizira oz. poenostavi.
Ob podrobnejšem pogledu na problem, o katerem pišem v diplomskem delu, govorimo o fonoloških procesih, med katere spadajo4:
• procesi v strukturi: gre za zlogovno strukturo, spreminja se količina fonemov, pojavljanje soglasnikov in samoglasnikov:
o zapornik je v besedi izpuščen (npr: ['sto:u] ['so:u]) brisanje zapornikov;
o zapornik se zamenja s pripornikom (npr: [ba'lo:n] [va'lo:n]) slabljenje zapornikov;
o izpuščanje soglasnika/ov v soglasniški skupini, še zlasti nepoudarjenih (npr:
[zdɾɾɾɾau̯'ni:tsa] [zdau̯'ni:tsa]) poenostavljanje soglasniških skupin;
o idiosinkratični procesi (npr: ['so:ntse] ['tso:ntse]);
4 http://www.speech-therapy-information-and-resources.com/phonological-processes.html, http://www.ccsd66.org/Montes%20Website/23_phonological_processes.pdf
14
o zamenjava bližnjih ali sosednjih glasov (npr.: [ʃʃʃʃpa'ge:ti] [paʃʃʃʃ'ge:ti]) metateze;
o vstavljanje glasu (ponavadi samoglasnika) v besedo (npr. [bla'ga:i ̯na]
[bala'ga:i ̯na]) epenteze;
• procesi sistema: gre za substitucije enega fonema z drugim, zlogovna struktura pa ostaja ista:
o zamenjava trajnika z zapornikom, ponavadi gre za menjavo pripornik-zapornik ali zlitnik-zapornik (npr: [fa'za:n] [ba'za:n]) zaustavljanje /stopping/;
o pripornik se zamenja z zlitnikom (npr: ['so:ntse] ['tso:nce]) afrikacija /affrication/;
o zlitnik se zamenja s pripornikom (npr: ['bu:ʧʧʧʧa] ['bu:ʃʃʃʃa]) frikacija /frication/;
o zamenjava soglasnika z drsnikom (npr: ['vo:lja] ['vo:ja]) drsenje /gliding/;
o zamenjava zadnjega zapornika s prednjim zapornikom (npr: [,ko:ka'ko:la]
[,to:ta'to:la]) anteriorizacija /anteriorization/;
o zamenjava prednjega zapornika z zadnjim (npr: ['tam] ['kam]) posteriorizacija /posteriorization/;
o zamenjava zvenečega fonema z nezvenečim (npr: ['bo:ben] ['po:pen]) odzvenevanje /desonorization/;
o zamenjava nezvenečega fonema z zvenečim (npr: ['koš] ['goš]) ozvenevanje /sonorization/;
o glas K se zamenja s Č, glas G z Ž in glas H s Š nebnenje oz. mehčanje /palatalization/.
Pri govoru lahko pride tudi do (Dodd, 2006/2007):
• odprtega nosljanja: pri slabo razviti velofaringealni zapori pride do uhajanja zraka skozi nos – sliši se dodatno frekvenco;
• zaprtega nosljanja: težave pri prehodu zraka skozi nos – tudi pri nosnikih gre zrak samo skozi usta;
• lateralizacije oz. stranskosti: oseba tudi pri ostalih glasovih (in ne samo glasu L)
15 dvigne konico jezika in glas izgovori pri strani.
Dodd (2006/2007) opisuje normalne procese, ki so se pojavili pri petih otrocih, starih med 20 in 36 mesecev:
• brisanje nenaglašenega zloga (npr. [ba'na:na] ['na:na]);
• redukcija soglasniških skupin (npr. [zdɾɾɾɾau̯'ni:tsa] [zdau̯'ni:tsa]);
• metateze (npr. [ʃʃʃʃpa'ge:ti] [paʃʃʃʃ'ge:ti]);
• soglasniška asimilacija5 - največkrat končnih zvenečih glasov v nezveneče (npr.
['grad] ['grat], ['gumb] ['gump]).
Torej, ti procesi so zgoraj omejeni in če se pojavijo po 3. letu starosti, so nekako kazalniki fonoloških motenj.
Ti fonološki procesi naj se po 7. letu starosti ne bi več pojavljali. Najpogostejši fonološki procesi so: zaustavljanje oz. stopping, drsenje oz. gliding in izpuščanje soglasnika oz.
soglasniškega zloga (Merkel-Piccini, 2001).
Starostna skupina 3,0 – 3,5 3,6 – 3,11 4,0 – 4,5 4,6 – 4,11 5,0 – 5,5 5,6 – 5,11 6,0 – 6,5 Drsenje
Frikacija
Izpuščanje sogl. sklopov Spr. izg. zadnjih glasov Izpuščanje nenagl. zlogov Zaustavljanje
Ozvenevanje
Slika 2: Fonološke napake, ki so prisotne pri vsaj 10% populacije (Dodd, Zhu Hua, 2006/2007)
Glede na tabelo (slika 2) se vidi, kateri so najpogostejši fonološki procesi, ki se pojavijo pri vsaj 10% otrok določene starosti.
5 asimilacija: glasovna enakost enega od obeh različnih glasov – nasprotje disimilacije
16
Nekako do 6. leta starosti naj bi drsenje (ang. gliding) izzvenelo, do 5. leta naj bi izzvenela tudi frikacija (ang. frication) in izpuščanje soglasniških sklopov (ang. cluster reduction), do 4.
leta naj bi izzvenela še sprednja izgovorjava zadnjih glasov (ang. fronting) in brisanje nenaglašenega zloga (ang. weak syllable deletion), zaustavljanje oz. da postane zapornik (ang.
stopping) naj bi se pojavilo samo še v starosti do 3 let in 6 mesecev, ozvenevanje (ang.
voicing) pa naj bi do te starosti že izzvenelo (Dodd, 2006/2007, 36).
Dodd s pomočjo tabele klasificira tri skupine fonoloških napak (Dodd, 2006/2007, 36):
• fonološke napake primerne starosti: napake se pojavljajo pri vsaj 10% otrok v isti starostni skupini v normativnem vzorcu;
• zapoznele fonološke napake: napake se pojavijo pri manj kot 10% otrok iste starosti normativnega vzorca, a pri več kot 10% mlajših otrok;
• nenavadne fonološke napake: napake se pojavijo pri manj kot 10% otrok katerekoli starosti.
1.3.2 Oblike motenj na področju izreke pri slovenskih otrocih
Za slovenščino imamo na področju motenj izreke pri slovenskih otrocih dve raziskavi avtoric Globačnik (1999) in Grobler (1985).
Odstopanja na področju izreke od 3. do 4. leta starosti so (Globačnik, 1999, 13):
• substitucije glasov /s/, /z/, /c/, /š/, /ž/, /č/, tako da otrok nadomešča sičnike s šumniki in obratno; substitucija se pojavi pri samo enem glasu ali pa pri celotni glasovni skupini;
• distorzije posameznega glasu ali pa celotne skupine glasov (sičniki, šumniki) kot posledica razvade pri otroku ali prve denticije (dude, sesanje prsta);
• omisija glasov /k/ in /h/ ter glasov /r/ in /l/ kot posledica razvojnih anomalij govornih organov ali slabše razvite govorne motorike;
• omisija, distorzija ali substitucija glasu /r/.
Odstopanja na področju izreke od 4. do 5. leta starosti (Globačnik, 1999, 13):
• distorzije glasovne skupine sičnikov /s/, /c/ in /z/ ter šumnikov /š/, /č/ in /ž/;
• substitucije sičnikov in šumnikov;
17
• distorzije glasu /r/.
Odstopanja na področju izreke od 5. do 6. leta starosti (Globačnik, 1999, 13):
• distorzije glasov /s/, /z/ in /c/;
• distorzije glasov /š/, /č/ in /ž/;
• distorzija in substitucija glasu /r/.
Groblerjeva (1985) trdi, da je osvajanje sistema glasov materinega jezika temelj jezika. Že v fazi brbljanja se pojavljajo različni glasovi, po katerih so si dojenčki podobni, ne glede na to, v katerem jezikovnem prostoru živijo. Šele postopoma izoblikujejo glasove, ki so značilni za določen jezik – določene glasove prej osvojijo, za nekatere pa potrebujejo več let.
Razvoj glasov poteka po stopnjah. Med otroki so velike razlike, kot tudi sama odstopanja od normale. Nekateri otroci obvladajo glasove našega jezika že pri treh letih, drugi pa to osvojijo šele pri sedmih. Glasovi, ki še niso avtomatizirani do šestega (sedmega) leta, se začnejo utrjevati kot nepravilni in kažejo na težave pri govoru (Grobler, 1985, 191).
Groblerjeva še na drugačen način opredeli najpogostejše govorne motnje in razvojne težave pri otrocih (Grobler, 1985, 191 – 196):
• bebljanje (dislalija): nezmožnost oz. nepravilnost v izreki posameznih glasov – zamenjava glasu s tistim, ki obstaja ali pa izgovorjava glasu, čigar kvaliteta ne zadostuje (najbolj kritični so glasovi /c/, /č/, /z/, /ž/, /s/, /š/, /r/ in /l/);
• jecljanje: nepravilen ritem in hitrost govora;
• brbotanje (tahifemija): nepravilen ritem in hitrost govora – otrokove misli so hitrejše od govora, tako da druga misel preseka prvo misel, še preden jo je otrok uspel izgovoriti.
18
1.4 Fonetika in fonologija
Z govorom se ukvarjata tako fonetika kot tudi fonologija.
1.4.1 Fonetika
Fonetika je definirana kot: veda o tvorjenju in značilnostih glasov (SSKJ, 1994, 220); nauk o jezikovnih glasovih (Leksikon, 1987, 258); veda o glasovih, imenovana tudi glasoslovje, ki se tradicionalno deli na 3 veje: artikulacijska, akustična in avditivna. Lahko je jezikoslovna veda ali pomožna veda drugih metaved (medicine, govorništva, računalništva, akustike, itd).6
»Glasoslovje je jezikovni nauk o izrazni slušni podobi jezika (mednarodni izraz za glasoslovje je fonetika). Predmet fonetičnega raziskovanja je torej izrazna podoba glasov (z vsemi njihovimi značilnostmi), glasovnih zvez, besed, besednih zvez, stavkov in povedi – v širšem smislu pa tudi odstavkov in celotnega besedila. Pri izrazni podobi jezika glasoslovje razlikuje dvoje: njeno razločevalno oblikovnost (t.i. fonologija) in njeno tvarnost, tj. od človeka z izgovarjalnimi gibi povzročeno valovanje zraka (poki, šumi, toni), v novejšem času pa tudi umetne ponaredke takih valovanj (sintetizirani govor).« (Toporišič, 2000, 41).
Tvarno stran izrazne podobe jezika fonetika preučuje predvsem kot akustično uresničitev, nastalo zaradi delovanja človekovih t.i. govornih organov. To je akustična fonetika: za analizo govora ji služijo ali tehnične naprave (tj. instrumentalna fonetika) ali pa uho (tj.
ušesna/sluhovna/zaznavna fonetika). T.i. artikulacijska fonetika pa preučuje tvorjenje akustičnih značilnosti jezika (Toporišič, 2000, 41).
Za prikaz govora v fonetiki uporabljamo dogovorjene simbole – npr. IPA simbole7.
Uporabljenim glasovom v govoru in jeziku rečemo fonemi. Velja, da ni vsak glas fonem, fonem določa pomen in je najmanjša pomensko razlikovalna enota govora. Fonemi so tisti glasovi, ki smo jih sposobni razlikovati med seboj, izolirano, kot tudi v sami besedi.
Najmanjša razlika med besedama je skrita v enem samem fonemu. Sprememba fonema v besedi pomeni tudi spremembo pomena besede.
Omeniti je potrebno še alofone. To so izgovorna različica fonema. Alofoni istega fonema so v dopolnjujoči razvrstitvi – to pomeni, da je v določenem okolju dovoljen le en alofon
6 http://sl.wikipedia.org/wiki/Fonetika
7 http://www.yorku.ca/earmstro/ipa/
19
določenega fonema, alofoni se ne prekrivajo, saj tako ne bi vedeli, kdaj se kateri uporablja.
(Marušič, 2008)
1.4.2 Fonologija
Fonologija je definirana kot: nauk o fonemih. (SKKJ, 1994, 220); jezikoslovna veda o glasovih, njihovi vlogi (v jeziku oz. njegovi slovnici), razvrstitvi (distribuciji), omejitvah ipd.8 Fonologija je tako veda o pravilih sistema, ki urejajo enote govora (foneme) v pomenske enote. Raziskuje tudi organizacijo glasov v določenem jeziku.
Enote govora so organizirane v 3 kategorije: fonemi, ki se združujejo v zloge na osnovi fonotaktičnih pravil, ti pa nato v besede9.
Fonologija preučuje predvsem, kako naši možgani glasove dojemajo, jih razlikujejo in uporabljajo ter kako se držijo jezikovnih fonotaktičnih pravil razlikovanja in sekvencioniranja.
Za prikaz govora v fonologiji uporabljamo tudi t.i. segmentalne in suprasegmentalne lastnosti jezika. Segmentalne lastnosti zajemajo foneme in njihova razlikovalna oz. distinktivna obeležja, suprasegmentalne značilnosti pa zajemajo naglas, ritem, hitrost, intonacijo, itd.
Poleg IPA simbolov tako uporabimo še znake, ki nam natančneje določajo segmentalne in suprasegmentalne lastnosti.
Beseda fonem se je pojavila že v antični Indiji ter se skozi razvoj pojavila in razvijala skozi več vej oz. teorij fonologije: strukturalna, naravna, naravna generativna (v katero spada metrična teorija), autosegmentalna (v katero spada optimalnostna teorija), vezalna, linearna in nelinearna.
Bolj pomembno vlogo je fonologiji dal N. S. Trubeckoj s svojim delom Osnove fonologije (1939). Raziskoval in utrdil je teorijo o fonemih, fonološki distribuciji ter fonoloških opozicijah. Oblikoval je strukturalno fonologijo, na kateri je osnovana moderna fonologija.
Naslednja pomembna jezikoslovca, ki sta vplivala na razvoj fonologije, sta bila Noam Chomsky in Morris Halle z delom The Sound Pattern of English (1968). Predvsem
8 Pridobljeno s strani: http://sl.wikipedia.org/wiki/Fonologija
9 Pridobljeni s strani: http://www.speech-therapy-information-and-resources.com/phonology.html
20
pomembno sta vplivala z nadgradnjo razlikovalnih lastnosti (distinktivnih obeležij) ter pojmom fonološko pravilo.
Novejše fonološke teorije pa so nastajale od 70. let 20. stoletja. Te so:
• naravna fonologija: teorija, osnovana na publikaciji Davida Stampea 1969 in 1979 in je temeljila na univerzalnih fonoloških procesih, ki vplivajo eden na drugega.
Namesto, da bi delovali na sklopih, fonološki procesi delujejo na razlikovalnih lastnostih v prozodičnih skupinah (te so lahko majhne kot zlogi ali pa velike kot celotna izjava). Fonološki procesi so neurejeni med seboj in so vzporedno v uporabi (pri izključitvi enega procesa se lahko pojavi nek drugi). Pomembna jezikoslovca v naravni fonologiji sta še Patricia Donegan in Geoffrey Pullum. Načela naravne fonologije so bila z Wolfgangom U. Dresslerjem razširjena na morfologijo10;
• naravna generativna fonologija (NGP) se je pojavila z Vannemanom okoli leta 1970 in je najbolj izčrpno opisana v knjigi Introduction to Natural Generative Phonology avtorja Hooperja iz leta 1976. Ta fonologija je podobna generativni, ki je opisana v The Sound Pattern of English (SPE). Glavna značilnost NGP je generalizacija fonoloških procesov (zmanjševanje soglasniških skupin na soglasnike, izpuščanje nenaglašenih zlogov, odzvenevanje, prednja izgovorjava zadnjih glasov), ki jih otroci uporabljajo. Hooper predlaga NGP kot bolj konkretno in realno od SPE.
V okviru generativne fonologije fonologi usmerijo raziskave tudi na t.i. metrično podobo zloga: zlogi so uvrščeni v metrične hierarhične strukture, s čimer se podajajo naglasne in intonacijske značilnosti jezika. Zlog je obravnavan kot pojav prozodijske strukture; predstavlja se v obliki metričnega drevesnika in metričnih mrež. Podrobno se s tem ukvarja avtosegmentalna fonologija. Tako recimo velja, da so zaporedja [d+
ʒ] v slovenščini možna kot enoten glas /dž/, pa vendar ta ni mogoč v besedi deževati, kakor bi pričakovali (dževati ni mogoča oblika) (Clark in Yallop, 2007, 410-412).
Posamezna pravila se vrstijo v točno določenem zaporedju, ki je enako za neki jezik.
To zaporedje je slovnica jezika. Pravilo se v konkretni besedi lahko realizira ali pa ne.
Zaporedje pravil lahko fonolog ugotovi s preučevanjem premen v jeziku, ki tvorijo jedro generativne fonologije. Primerjava različnih besed, pri katerih je določeno pravilo uporabljeno ali pa ne, razkrije zaporedje pravil (Jurgec, 2007, 4);
10 Prevedeno s strani: http://en.wikipedia.org/wiki/Phonology
21
• autosegmentalno fonologijo je leta 1976 predstavil John Goldsmith. V tej fonologiji so fonemi s kombinacijami predstavljeni kot paralelni in ne kot linearni segmenti.
Autosegmentalna fonologija se je nato razvila v optimalnostno teorijo (OT), s katero sta se največ ukvarjala Alan Prince in Paul Smolensky. OT v slovnici jezika daje ključno vlogo omejitvam (ang. constraints), ki so univerzalne, jeziki pa se razlikujejo glede na to, kako jih rangirajo. Optimalni kandidat je tisti par vnosa (input) rezultata (output-a), ki ne krši visoko rangirane omejitve (v primerjavi z drugimi kandidati).
Odnos med vnosom in rezultatom se pokaže z razumevanjem med dvema osebama:
GEN (generator) in EVAL (evalvator). GEN poda možne kadidate vnosa, EVAL pa izbere oz. določi, kateri kandidat najbolj ustreza trenutnemu pogovoru in slovnici (Barlow in Gierut, 1999, 1482 - 1498).
/kæt/ INPUT
GEN
kæt kætə kæ tæ æt bɔb mu etc. KANDIDATI
EVAL
(omejitve)
/kæt/ OUTPUT
Slika 3: Model optimalnostne teorije (Barlow in Gierut, 1999, 1484)
Glede na model OT so po McCarthy in Prince (1993) in Prince in Smolensky (1993) osnovne lastnosti (Jurgec, 2007, 5-6): univerzalnost, ko so omejitve univerzalne (enake v vseh jezikih); kršljivost, ko so omejitve kršljive, kršitve pa so minimalne - kandidat, ki bi zadovoljil vse omejitve, ni mogoč; rangiranje, ko so omejitve rangirane, rangiranje pa je različno v različnih jezikih, minimalna kršitev je določena z rangiranjem; vsebovanost, ko je analiza kandidatov, ki jih vrednoti hierarhija omejitev, določena z ustrezanjem strukturi in ni posebnih pravil ali strategij popravkov glede na
22
celotno hierarhijo ali posamezno omejitev ter vzporednost, ko je zadovoljevanje hierarhije omejitev določeno za vso hierarhijo in za vse kandidate;
• za začetek vezalne fonologije velja razprava Kaye, Lowenstamma in Vergnauda (1985), v kateri je predlagana prva različica teorije o notranji zgradbi fonoloških segmentov. S teorijo so poskušali poenotiti teoretične pojme sintaktičnih in fonoloških struktur. Fonologija temelji na ideji, da vsi jeziki nujno sledijo določenemu sklopu načel, med seboj pa se razlikujejo v izbiri binarnih parametrov. To pomeni, da so fonološke strukture vseh jezikov enake, razlikujejo pa se v realizaciji le-teh11. Predstavniki te fonologije so: Jonathan Kaye, Jean Lowenstamm, Jean-Roger Vergnaund, Monik Charette, John Harris, itd (Kaye s sod., 1985, 305-328);
• v linearni fonologiji (ravninska členitev, ravninski model, površinska, ravna, enodimenzionalna struktura) so sestavine zloga podane nehierarhično, samo v linearni odvisnosti, kot niz segmentov. Tako je zlog v predstavitvi nizanje glasov v večje enote, torej niz posameznih glasov (segmentov). Ponazoritev zloga je sledeč (Unuk, 2003, 103):
Slika 4: Ponazoritev ravninske členitve (Unuk, 2003, 103)
• v nelinearni fonologiji pa je zlog predstavljen kot hierarhično zgrajena enota, v kateri vladajo hierarhični odnosi med členi zloga. Kot fonološka enota je zlog ponazorjen z obliko drevesnika: medsebojni soodvisni odnosi so vzpostavljeni neposredno – skozi odnose v sami strukturi zloga.
11 http://en.wikipedia.org/wiki/Phonology#Development_of_the_field
zlog
C C V C C
23 Ponazoritev zloga je sledeč (Unuk, 2003, 104):
Z zlog
O onset (začetek) R rima
N nukleus (vrh) K koda
Slika 5: Ponazoritev binarne členitve (Unuk, 2003, 104; Bernhardt, Stemberger, 1999, 4)
Najmanjša enota segmentov je zlog, ki je sestavljen iz naglašenega (t.i. vrh oz.
nukleus) in nenaglašenega dela. Vrh je ponavadi samoglasnik ali pa tudi zvočnik /n/, /m/, /l/, /r/. Nenaglašeni deli besede lahko nastopijo pred vrhom (t.i. onset) ali pa za vrhom (t.i. koda). Zlogi brez kode se imenujejo odprti zlogi (brez soglasnika za samoglasnikom), zlogi s kodo pa zaprti (s soglasnikom za samoglasnikom). Odprti zlogi so v jeziku pogostejši kot zaprti. Koda in vrh/nukleus skupaj sestavljata rimo (Bernhardt, Stemberger, 1999, 3-6).
Zlog največkrat sestoji iz 2 dejavnikov (Unuk, 2003, 104):
o prvi z leve je t.i. onset ali začetek zloga in je neobvezni člen;
o sledi mu t.i. rima, ki je v zlogu obvezni člen strukture. Rimo sestavljata t.i.
nukleus ali jedro in koda ali končni del zloga.
Po svetu se je tako oblikovalo več vej fonologije, na našem področju pa so se avtorji usmerili v linearno in nelinearno fonologijo. Ti dve fonologiji je najbolje opisal Unuk v knjigi Zlog v slovenskem jeziku (2003).
Tudi inštrumentarij, omenjen v diplomskem delu, je osnovan na nelinearni fonologiji.
1.5 Analiza glasov in zlogov v slovenskem jeziku
1.5.1 Glasovi
Glasove slovenskega jezika zapisujemo z dogovorjenimi IPA simboli.
Kot že napisano, ima vsak jezik v govoru foneme ter nekatere alofone. Slovenščina pozna 29
Z
O
R
N K
24
fonemov (od tega 21 soglasnikov in 8 samoglasnikov) ter alofone (za vsak fonem ima najmanj dva alofona – zveneči in nezveneči).
1.5.2 Spajanje glasov v zloge
Zlog je tvorjena veriga segmentov, urejenih po glasovnem principu. Funkcionalno je osnovna enota nepretrgane besede in njena najmanjša enota. Pomen zloga je v tem, da je kot enota neprekinjene besede s svojim jedrom nosilec prozodičnih lastnosti v jeziku (Palkova, 1994, v:
Unuk, 2003).
V sklopu konsonant-vokal oz. soglasnik-samoglasnik (tudi CV kot okrajšava iz ang.
Consonant - Vocal) se vseh 21 soglasniških fonemov veže z vsemi 8 samoglasniškimi fonemi (a, e, ə, ε, i, o, , u). Težave so le pri vezavi polglasnika /ə/ s prednjim /dž/, /r/ in /j/ (Srebot Rejec, 1975, 305-307).
Pri soglasnikih velja, da se zvočniki združujejo v parih (SS12) ali trojicah (SSS13), nezvočniki pa se lahko združujejo v parih (NN14), trojicah (NNN15) in četvericah (NNNN16). Pri tem upoštevamo, da trojica vsebuje dva para, četverica pa dve trojici in tri pare (Unuk, 2003, 221).
Začetni dvodelni sklopi N+N (nezvočnik, nezvočnik) so naslednji (Srebot Rejec, 1975, 295- 299):
• dva zapornika: /bd/ (bdeti) /pt/ (ptica), /tk/ (tkanje), /kt/ (k teti), /gd/ (kdaj);
• zapornik + pripornik ali pripornik + zapornik: /ps/ (psovka), /pš/ (pšenica), /ph/
(phati), /ks/ (Ksenija), /sp/ (spanje), /st/ (stol), /sk/ (skok), /šp/ (špageti), /št/ (število), /šk/ (škaf), /zb/ (zbor), /zd/ (zdaj), /zg/ (zguba), /žb/ (žbica), /žd/ (ždeti), /žg/ (žgati);
• zlitnik + zapornik: /čt/ (čtivo);
• pripornik + zlitnik ali zlitnik + pripornik: /sc/ (scena), /sč/ (sčasom), /šč/ (ščene), /hč/
(hči);
• dva pripornika: /sf/ (sfinga), /sh/ (shirati).
Končni dvodelni sklopi pa so (Srebot Rejec, 1975, 308-312):
12 SS – okrajšava para zvočnikov (Sonoren-Sonoren)
13 SSS – okrajšava trojice zvočnikov (Sonoren-Sonoren-Sonoren)
14 NN – okrajšava para nezvočnikov (Nesonoren-Nesonoren )
15 NNN – okrajšava trojice nezvočnikov (Nesonoren-Nesonoren-Nesonoren)
16 NNNN – okrajšava četverice nezvočnikov (Nesonoren-Nesonoren-Nesonoren-Nesonoren)
25
• dva zapornika: /tp/ (sodb), /kp/ (prerokb), /pt/ (recept), /pk/ (sklopk), /tk/ (tetk), /kt/
(fakt);
• zapornik + pripornik ali pripornik + zapornik: /ps/ (mops), /kš/ (rikš), /sp/ (risb), /šp/
(lišp), /ft/ (lift), /st/ (list), /št/ (mošt), /ht/ (neviht), /fk/ (filozofk), /sk/ (prask), /šk/
(mišk), /hk/ (grahk), /ks/ (koks);
• zlitnik + zapornik ali zapornik + zlitnik: /čp/ (enačb), /ct/ (lect), /ck/ (pack), /čk/
(mačk), /pc/ (klopc), /tc/ (vratc);
• pripornik + zlitnik ali zlitnik + pripornik: /sc/ (drevesc), /šc/ (prešc), /šč/ (svišč).
Po raziskavi Unuka pa je v slovenskem jeziku najpogostejših naslednjih deset kombinacij v nizu N+N: /sp/ (spona), /st/ (strelja), /sk/ (skakati), /št/ (štorklja), /šk/ (škarje), /šč/ (ščemeti), /kt/ (k teti), /tk/ (tkanje), /zd/ (zdoma) in /ks/ (ksilofon) (Unuk, 2003, 226).
Začetni parni zlogi N+Z (nezvočnik, zvočnik) so naslednji (Unuk, 2003, 234-235):
• zapornik + zvočnik: /km/ (kmetija), /gm/ (gmajna), /pn/ (pnevmatika), /tn/ (tnalo), /kn/
(knez), /gn/ (gnezdo), /dn/ (dnina), /pr/ (preveč), /tr/ (trot), /kr/ (kralj), /br/ (brat), /dr/
(drog), /gr/ (gristi), /pl/ (pladenj), /bl/ (blato), /tl/ (tleti), /dl/ (dlan), /kl/ (klop), /gl/
(glava), /pj/ (pijanec), /tj/ (tja), /kj/ (kje), /dj/ (Djekše), /tv/ (tvoj), /dv/ (dva), /kv/
(kvas), /gv/ (gverila);
• pripornik + zvočnik: /sm/ (smeti), /šm/ (šmorn), /hm/ (hmelj), /zm/ (zmaj), /žm/
(žmikati), /sn/ (snop), /zn/ (znati), /fr/ (frača), /sr/ (sreča), /šr/ (šrapnel), /hr/ (hren), /zr/
(zrak), /žr/ (žreti), /fl/ (flota), /sl/ (slon), /šl/ (šleva), /hl/ (hlev), /zl/ (zlitek), /žl/ (žlica), /fj/ (fjord), /sj/ (sejati17), /hj/ (hja!), /zj/ (zjutraj), /sv/ (svit), /šv/ (švigati), /hv/ (hvala), /zv/ (zviti), /žv/ (žvečiti);
• zlitnik + zvočnik: /cm/ (cmok), /čm/ (čmrlj), /cr/ (crkljati), /čr/ (črevo), /čl/ (človek), /cv/ (cviljenje), /čv/ (čvrst).
.
Začetni dvodelni sklopi v nizu Z+Z (zvočnik, zvočnik) pa so: /vm/ (vmes), /mn/ (mnog), /vn/
(vnaprej), /mr/ (mravlja), /nr/ (nrav), /vr/ (vrat), /ml/ (mlad), /vl/ (vlak), /mj/ (mjavkati), /nj/
(njiva), /lj/ (ljub), /vj/ (vjesti). Končni dvodelni sklopi pa so: /mm/ (himn), /rm/ (farm), /lm/
17 sejati – splošno pogovorno [sjati]
26
(film), /jm/ (ujm), /vm/ (revm), /mn/ (himn), /rn/ (tovarn), /ln/ (gostiln), /vn/ (poln), /jn/ (ujn), /jl/ (emajl), /rl/ (vrl), /rv/ (brv) ter /lv/ (vrl) (Srebot Rejec, 1975, 302-303).
Po raziskavi Unuka je v slovenskem jeziku naslednjih deset najpogostejših kombinacij v nizu Z+Z: /nj/ (njen), /lj/ (ljubi), /rn/ (Erna), /ln/ (normalnost), /vn/ (vnemanj), /rj/ (rjast), /vl/
(vlak), /rm/ (rman), /vr/ (vreča) in /rv/ (rvati) (Unuk, 2003, 224).
Začetni dvodelni sklopi v kombinaciji Z+N (zvočnik, nezvočnik) so (Srebot Rejec, 1975, 295- 299):
• zvočnik + zapornik: /vp/ (vpiti), /vt/ (vtakniti), /vk/ (vkop), /vb/ (vbod), /vd/ (vdati), /vg/ (vgozditi);
• zvočnik + pripornik: /vs/ (vse), /vš/ (všiti), /vh/ (vhod), /vz/ (vzeti), /vž/ (vživeti);
• zvočnik + zlitnik: /vc/ (vcepiti), /vč/ (včasih).
Končni dvodelni sklopi pa (Srebot Rejec, 1975, 308-312):
• zvočnik + zapornik: /mp/ (vamp), /mk/ (mamk), /nt/ (fant), /nk/ (sank), /rp/ (borb), /rk/
(novinark), /lp/ (Alp), /lt/ (alt), /lk/ (alg), /jp/ (gajb), /jt/ (ajd), /jk/ (zajk), /rt/ (grd), /vp/
(stavb), /vt/ (pravd), /vk/ (pevk);
• zvočnik + pripornik: /mf/ (triumf), /ms/ (gams), /mš/ (čemž), /ns/ (nians), /nš/ (revanš), /rf/ (harf), /rs/ (prs), /rš/ (rž), /rh/ (vrh), /lf/ (golf), /ls/ (puls), /lš/ (jelš), /jf/ (fajf), /js/
(kokodajs), /jš/ (kajž), /vs/ (ravs), /vš/ (mevž), /vh/ (bolh);
• zvočnik + zlitnik: /nc/ (princ), /nč/ (punč), /rc/ (src), /rč/ (grč), /lc/ (krilc), /lč/ (Poljč), /jc/ (jajc), /jč/ (Majč), /vc/ (ovc), /vč/ (žolč).
Po zgradbi so tridelni sklopi sestavljeni takole (Srebot Rejec, 1975, 299-305, 312-314):
• N+N+N: za začetni sklop je edini /stk/ (stkati), za končni pa so trije /pst/ (zagrebst), /kst/ (tekst), /stk/ (čistk);
• Z+N+N: za začetni sklop so naslednji: /vtk/ (vtkati), /vsp/ (vzpeti), /vst/ (vstati), /vsk/
(vskočiti), /vsh/ (vzhajati), /všt/ (vštuliti), /vzb/ (vzbuditi), /vzd/ (vzdigniti), /vzg/
(vzgib) in /vžg/ (vžgati), za končni pa so /mps/ (mumps), /ntk/ (študentk), /nkt/
(instinkt), /nks/ (larinks), /nck/ (Franck), /nčk/ (Tončk), /nsk/ (žensk), /rpt/ (ekscerpt), /rtk/ (leopardk), /rkt/ (infarkt), /rčk/ (jarčk), /rst/ (prst), /rsk/ (kozoprsk), /ršp/ (izvržb), /ršk/ (Uršk), /ršč/ (bršč), /lčk/ (palčk), /jtp/ (najdb), /jtk/ (Majdk), /jčk/ (srajčk), /jst/
27
(enajst), /jsk/ (kokodajsk), /vtk/ (kozmonavtk), /včk/ (jabolčk), /vst/ (tolst), /vsk/
(bevsk), /všč/ (tolšč);
• N+N+Z: za začetni so predstavniki /scm/ (scmariti), /spr/ (spraviti), /str/ (stran), /skr/
(skriti), /sfr/ (sfrizirati), /shr/ (shraniti), /spl/ (splav), /stl/ (stlačiti), /skl/ (sklad), /sfl/
(sflafotati), /shl/ (shladiti), /stv/ (stvar), /skv/ (skvariti), /scv/ (scveteti), /sčv/
(sčvekati), /zgn/ (zgniti), /zbr/ (zbrati), /zdr/ (zdraviti), /zgr/ (zgrabiti), /zbl/ (zbledeti), /zgl/ (zgled), /zdv/ (zdvomiti), /špr/ (špranja), /štr/ (štruca), /škr/ (škrat), /škl/
(šklepetati), /hkr/ (hkrati);
• Z+N+Z so samo na začetku: /vzm/ (vzmet), /vzn/ (vznak), /vgn/ (vgnezditi), /vpr/
(vprašati), /vtr/ (vtreti), /vkr/ (vkraj), /vbr/ (vbrizgniti), /vdr/ (vdreti), /vgr/ (vgravirati), /vzr/ (vzrok), /vpl/ (vpliv), /vtl/ (vtlačiti), /vkl/ (vklad), /vgl/ (vglobiti), /včl/ (včlaniti), /vsl/ (vsled), /vzl/ (vzlet), /vzv/ (vzvod);
• N+Z+Z so samo na začetku: /plj/ (pljuča), /klj/ (ključ), /knj/ (knjiga), /blj/ (bljuvati), /dlj/ (dlje), /dnj/ (dnjača), /gnj/ (gnjat), /slj/ (sljuda), /smr/ (smreka), /sml/ (Smlednik), /zmn/ (zmnožiti), /zmr/ (zmračiti), /zml/ (zmlatiti), /zvr/ (zvreči), /zvl/ (zvleči), /zlj/
(zljubiti), /cvr/ (cvreti);
• Z+Z+Z: za začetni sklop je samo /vlj/ (vljuden);
• Z+Z+N pa je samo na koncu besede, in sicer v obliki /rnk/ (trnek) ter /rvc/ (drvc).
Po Unuku je deset najpogostejših kombinacij v nizu SSS: /vlj/ (vljuden), /mlj/ (zemlja), /rlj/
(čmrlj), /rnj/ (srnjak), /nlj/ (ranljiv), /lnj/ (dolnji), /vnj/ (levnjak), /rvn/ (krvnik), /jlj/ (vzgojljiv) in /mnj/ (dimnjak). Deset najpogostejših kombinacij v nizu NNN pa je: /pst/ (hropsti), /stk/
(stkati), /psk/ (alpski), /ksp/ (ekspert), /kst/ (ekstaza), /fsk/ (demografski), /ksk/ (ekskurzija), /ksc/ (ekscentričnost), /pšč/ (skupščina) in /sšt/ (s številom) (Unuk, 2003, 225 in 229).
Štiridelni sklopi pa so po svoji sestavi lahko naslednji (Srebot Rejec, 1975, 304-305, 314- 316):
• N+N+Z+Z: /splj/ (izpljuvati), /sklj/ (izkljuvati), /sknj/ (izknjižiti), /zblj/ (izbljuvati) ter /scvr/ (scvreti);
• Z+N+N+Z: /vspl/ (vzplameneti), /vstr/ (vztrajati), /vskr/ (vzkriž), /vskl/ (vzklik), /vscv/ (vzcveteti), /vštr/ (vštric), /vzdr/ (vzdražiti) ter /vzgl/ (vzglasje);
