UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Živa Djordjević Štebih
Okoljski diskurzi: potenciali deliberativne demokracije za oblikovanje okoljskih politik
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Živa Djordjević Štebih
Mentor: izr. prof. dr. Andrej A. Lukšič
Okoljski diskurzi: potenciali deliberativne demokracije za oblikovanje okoljskih politik
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Okoljski diskurzi: potenciali deliberativne demokracije za oblikovanje okoljskih politik Diplomsko delo naslavlja vprašanja obstoječih diskurzov, ki se navezujejo na okoljsko politiko in z njo povezana vprašanja vpliva države ter državljanov na spremembe le teh. Za lažje izhodiščno razumevanje se omenjene diskurze analizira in umesti v trenutni prostor delovanja sodobne družbe. Slednji predstavljajo podlago za nadaljnje možnosti razvijanja koncepta ekološke države in nenazadnje tudi ekološkega državljanstva, pri katerem skozi analizo spoznamo, da ga je treba reartikulirati in na novo vpeljati v tako javno kot politično sfero.
Razčlenjanje tovrstnih konceptov nam s tem omogoča nadaljnjo postavljanje posameznika, skupnosti in tudi civilne družbe na področje deliberativne demokracije, katera sama na sebi deluje kot potencial za razmišljanje in doseganje sprememb na področju okoljske in zelene politike. Preko omenjene teorije tako bolje razumemo delovanje in pogoje za spremembe sodobnega sistema, ki je kritično analiziran preko pogojev odrasti. S tem pa nam delo podaja vpogled oziroma predstavi pogoje sprememb samih, ki so nujne za obstanek kolektivne prihodnosti.
Ključne besede: Okoljski diskurzi, deliberativna demokracija, odrast, kapitalistična država.
Environmental Discourses: The Potentials of Deliberative Democracy for Environmental Policy Making
The diploma thesis addresses the issues of existing discourses related to environmental policy and related issues of the influence of the state and citizens on changes in them. To facilitate a basic understanding, these discourses are analyzed and placed in the current space of modern society. The latter represents the basis for further possibilities of developing the concept of the ecological state and, last but not least, ecological citizenship, in which we realize through analysis that it needs to be rearticulated and reintroduced into both the public and political spheres. The analysis of such concepts thus enables us to further place the individual, the community and also civil society in the field of deliberative democracy, which in itself acts as a potential for thinking and achieving changes in the field of environmental and green policy.
Through this theory, we better understand the operation and conditions for changes in the modern system, which is critically analyzed through the conditions of degrowth. In this way, the work gives us an insight or rather presents the conditions for changes themselves, which are necessary for the survival of the collective future.
Key words: Environmental discourses, deliberative democracy, degrowth, capitalist state.
4 Kazalo
1 UVOD ... 5
2 METODOLOŠKI OKVIR ... 7
3 IDEOLOŠKI PRISTOP K OBLIKOVANJU DISKURZOV ... 9
3.1 Ekologizem ... 9
3.2 Ekologizem v povezavi z drugimi ideologijami ... 9
3.3 Liberalizem in ekologizem ... 10
3.4 Ekologizem in konzervatizem ... 10
3.5 Ekologizem in Socializem ... 11
4 OKOLJSKI DISKURZI, EKOLOŠKO DRŽAVLJANSTVO IN ZELENA ZAVEST 12 4.1 Diskurz omejitve ... 13
4.2 Diskurz trajnosti ... 13
4.3 Diskurz okoljskih problemov ... 14
4.4 Diskurz zelenega državljanstva ... 16
5 DELIBERATIVNA DEMOKRACIJA KOT PRISTOP K OBLIKOVANJU ZELENIH POLITIK ... 21
5.1 Oris ekosocialističnega pristopa k zeleni politiki ... 24
6 ODRAST, MEJE PLANETA IN KAPITALISTIČNA DRŽAVA V REŠEVANJU OKOLJSKIH PROBLEMOV ... 26
6.1 Odrast in meje rasti ... 26
6.2 Blaginja v odrasti ... 27
6.3. Spremembe na področju zelenih politik ... 29
6.4 Oris zelenih politik na evropskem in slovenskem političnem prostoru ... 30
7 ZAKLJUČEK ... 33
8 VIRI ... 35
5 1 UVOD
Okoljsko vprašanje ter poskusi njegovega reševanja so se pričeli naslavljati v koncu šestdesetih let dvajsetega stoletja. Že takrat se je pojavil problem ekološkega kolapsa ter globalnega prikrajšanja nujno potrebnih surovin za obstoj. Znotraj že omenjenih problemov, se je populacija ljudi le še povečevala, kar je pomenilo več poseganja v okolje ter ustvarjanje oziroma dodajanje novih težav k že obstoječim. Skupaj s pojavom okoljskega vprašanja se posledično vzpostavijo tudi mednarodne organizacije, ki analizirajo in nadzirajo potek podnebnih sprememb in njihovega vpliva na samo okolje in tudi družbo. Kot tak primer lahko izpostavimo Medvladni odbor za podnebne spremembe – IPCC, ki na določeno število let pripravlja poročila o podnebnih spremembah opravljenih na obsežnih analizah in raziskovanjih.
Tovrstno poročilo je bilo objavljeno tudi letos in je ne glede na vedno večje vstopanje tako imenovane ekologije v polje političnega delovanja, slednje vsebovalo zelo nespodbudne rezultate in prihodnja predvidevanja. Človeštvo s svojim vedno večjim posegom v okolje in naravo negativno vpliva na posledice globalnega segrevanja. Način trenutnega gospodarstva se približuje mejam svojih zmožnosti in zaradi tega postaja tudi vedno večja težnja po njegovi spremembi.
Področje ekologije oziroma okoljske politike se mora tako uveljaviti v javni sferi, saj bomo lahko le s korenitimi spremembami omejili naše delovanje in poseganje v naravo. Pomemben koncept vedno bolj postaja tudi koncept odrasti, ki postavlja polje trenutne produkcije v zamejeno časovnico in s tem podaja kritiko na sodobno globalno fiskalno politiko. Za uveljavljanje novih ved in diskurzov, pa je le te treba najprej razčleniti ter hkrati vzpostaviti mehanizme s katerimi jih bomo lahko prenesli na polje javnega. Zato bomo v diplomski nalogi skozi analizo diskurzov in preko deliberativne politike poskušali vzpostaviti okvirje, s katerimi bi lahko bolj vplivali na spremembe in se uveljavili v javnem in političnem okolju.
V odgovor na reševanje nastalih problemov so se že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja pričela ustanavljati nova gibanja in tudi zelene stranke, katere so že pričele z osveščanjem oziroma opozarjanjem javnosti na nastajanje globalnih ekoloških problemov, kateri bi lahko posledično imeli velik vpliv na kakovost življenja in naš obstoj. Posledica nastalih gibanj, pa je sčasoma ekološke diskurze postavila v sfero javnega političnega prostora in s tem prinesla tudi pojem ekološke države. Ekološka država in z njo povezan koncept ekološkega državljanstva tako postaja vse bolj relevantno in nujno področje teoretizacij in analiz. Politična ekologija in
6
zelena politična misel s tem ponujata vstop v novo konceptualnost, ki odpira nove alternative bivanja.
Delo se bo tako ukvarjalo z raziskovalnim vprašanjem, kakšen je pomen posameznih diskurzov in vloga države v reševanju ekoloških problematik ter kako moramo reartikulirati koncept državljanstva, da bo slednji primeren za nadaljnji razvoj v ekološki smeri. Z diskurzivno podlago bomo lahko začeli odpirati novo polje razmišljanja, in sicer kakšne možnosti nam podaja deliberativna demokracija za razmejevanje pojmov in s tem posledično doseganje želenih rezultatov. Nenazadnje bomo orisali tudi okoljske politične zametke na evropskih in slovenskih tleh, ki že nekaj desetletij vstopajo v javni politični prostor ter nanj s svojim delovanjem tudi vplivati.
7 2 METODOLOŠKI OKVIR
Diplomsko delo je sestavljeno štiridelno. V prvem delu se bomo osredotočili predvsem na diskurze samih ideologij, ki jih bomo uporabili za oris pojmov, kateri se pojavljajo na področju zelene politike. Na tem mestu se bomo tako ukvarjali z vprašanjem, kaj ekologizem sploh je in kako ga umestiti v moderne ideologije, da ga bomo lahko bolje razumeli kot samostojno ideologijo. V drugem delu bomo nadaljevali s samim pojmovanjem diskurzov, ki jih bomo najprej zasnovali definicijo preko izbranih avtorjev – Foucault in Fairclough. Z razjasnjevanjem izbranih diskurzov jih bomo tako približali laičnemu javnemu, saj se slednji v le tem pogosto niti ne ločujejo. Z razumevanjem tovrstnim orisom pa si bomo omogočili nadaljnje razmišljanje konceptov ekološke države in državljanstva. Pri tem se bomo soočili z različnimi konceptualizacijami države in državljanstva in se ukvarjali z vprašanji vloge, ki jo ima država v reševanju okoljskih problematik in kako bi morali reartikulirati koncept državljanstva, da bi bil slednji primeren za nadaljnji razvoj v ekološki smeri. V tretjem delu bomo pozornost posvetili predvsem praksam, ki omogočajo vstopanje in artikulacijo na področju ekološke države in sicer preko ideje deliberativne demokracije. Pri slednji bomo preučevali načine predstavništva in s tem vstopanje v polje odločevanja, ki se dotika samih okoljskih politik in s tem tudi doseganje zastavljenih ciljev. Kot primer bomo obravnavali oziroma orisali tako imenovani ekosocializem in njegovo vključevanje v zastavljeno problematiko preko deliberativne oblike demokracije. V zadnjem, torej četrtem delu, pa bomo za lažje razumevanje sodobnih meja modernega globalnega gospodarstva izpostavili odrast kot ključni pojem pri težnji spremembe novih politik pri oblikovanju zelenih, trajnostnih in okoljskih politik. Preko koncepta meje rasti pa bomo poskušali odgovoriti na vprašanje reartikulacije trenutnega pojmovanja blaginje in skupaj z razumevanjem diskurzov v grobem umestili akterje in njihovo delovanje na širšem področju okoljske oziroma zelene politike.
Podlago oziroma pogoje za vstopanje na polje artikulacije zelene ozirom okoljske politike bomo analizirali preko različnih teoretičnih izhodišč, kjer bo pomembno uvodno razčlenjevanje posameznih diskurzov in pojmov saj nam bo dalo vpogled za lažje razumevanje preučevanja okoljske problematike in z njo povezanih akterjev. Za podkrepitev raziskovanja bomo uporabili tudi analizo že obstoječih sekundarnih virov, katere bomo preko dela medsebojno primerjali in ovrednotili. Diplomsko delo tako predstavlja študijo kvalitativne narave, ki temelji na branju in interpretaciji posameznih tekstov, ki jih s pomočjo analize želi bolje približati posamezniku, da
8
jo lahko slednji razume. Uvodni izbrani diskurzi bodo s tem predstavljali podlago za nadaljnjo razumevanje in umeščanje določenih praks v prostor, ki se v tem primeru nanaša na polje delovanja okoljskih problematik v širši politični sferi in njenem odzivu na nujno potrebne spremembe. Cilji diplomskega dela predstavljajo razjasnjevanje, razumevanje in razmejevanje obstoječih diskurzov politične ekologije, ki nadaljnjo omogočajo odpirajo polje ekološke države ter ekološkega državljanstva.
9
3 IDEOLOŠKI PRISTOP K OBLIKOVANJU DISKURZOV
V širši javni sferi se pojavljajo različni pojmi, ki se nanašajo na ekologijo oziroma jih lahko uporabljamo pod tako imenovanem terminom zelena politika. Zelena politika se je pričela oblikovati v prejšnjem stoletju, saj se je v družbi pričelo izoblikovati gibanje za samo skrb okolja ter s tem tudi osveščanje širše množice. Za razlago problemov so se izoblikovali termini, ki pa so med seboj dostikrat pomešani oziroma se jih enači med seboj, kar pa le doprinese k nepravilnemu diskurzu njihove uporabe, zato je treba tovrstne pojme najprej razložiti.
3.1 Ekologizem
Politična ekologija oziroma ekologizem se je pričel izoblikovati v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ko je v družbi pričela naraščati osveščenost o skrbi za naravo ter okolje. Ekologizem se je postopoma uveljavil v javni politični sferi in tako prešel v novo ideologijo. Slednja se je sprva oblikovala preko drugih ideologij, ki so bile prisotne v družbenem okolju tistega časa, sčasoma pa je postala samostojna ideologija, katera lahko dopolnjuje druge. Ekologizem se tako dotika razmerja med sodobnimi družbami ter naravo oziroma okoljem ter ga želi z radikalnimi spremembami tudi spremeniti – spremembe v sami družbi, ki bi doprinesle dobrobit za okolje, kar pa bi posledično vplivalo tudi na kakovost življenja. Ekologizem tako želi s pomočjo ekonomije poskrbeti za zdravo biosfero ter se s tem osredotočiti na gospodarstvo ter ekološko dobrobit tako družbe kot narave (Dobson, 2000, str. 2-3).
3.2 Ekologizem v povezavi z drugimi ideologijami
Z vzponom eklogizma kot nove ideologije je prišla tudi potreba po njegovi razlagi, ki pa se je sprva izpeljevala iz drugih ideologij. Da pa bi lahko prepoznali ekologizem kot samostojno ideologijo, ki je povsem ločena od ostalih, je med slednjimi potrebna primerjava, saj se bo ekologizem le tako lahko uveljavil v sodobni družbi. Med ekologizmom ter drugimi ideologijami je tako pomembno izpostaviti tako razlike ko podobnosti, preko katerih se slednji lahko uveljavlja (Dobson, 2000, str. 164).
10 3.3 Liberalizem in ekologizem
Ekologizem se je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja poskušal razumeti oziroma do neke mere celo enačiti z liberalizmom, saj so videli vzporednice med omenjenima ideologijama.
Sčasoma pa se je pokazalo, da se liberalizem lahko bolj povezuje z okoljizmom, saj je liberalizem v svojih pogledih in prepričanjih pričel izpostavljati okoljske probleme, katere pa se izražajo preko okoljizma in ne ekologizma. V tem smislu lahko izpostavimo, da sta okoljizem in liberalizem med semoj kompatibilna oziroma sta v tem smislu povezana, hkrati vidimo, da ekologizem ter liberalizem nista. Prvi res da lahko povzema tudi nekatere vzporednice skozi slednjega, vendar zaradi tega še ne pomeni, da ekologizem ne predstavlja samostojne ideologije. Večje razlike se kažejo tudi v tem, da liberalna demokracija ni kompatibilna z tako imenovanim diktiranjem posameznikovih preferenc, ki pa so sicer eden izmed bolj pomembnih faktorjev za obstoj same ideologije. Ekologizem na tem mestu želi vstopiti v aspekte posameznikovih preferenc ter jih posledično tudi spremeniti oziroma preoblikovati po svojih preferencah. Liberalizem se tako ne vtika oziroma ne narekuje moralnih ciljev katere bi morali doseči posamezniki. Na drugi strani pa ima ekologizem poseben pogleda na tako imenovani ne- človeški svet, oziroma naravni svet, za katerega pa se čutijo dolžne (pogled), da ga prevzamejo tudi ostali posamezniki. Tako se ekologizem želi približati moralnemu razmerju med družbo in naravo (Dobson, 2000, str. 164-172).
3.4 Ekologizem in konzervatizem
Ekologizem se približa konzervatizmu smislu vzdrževanja določenega stanja. Pri tem se ekologizem izraža predvsem s tem, da posameznike nagovarja naj se prilagodijo tako imenovanemu ritmu narave ter se odrečejo želji po njegovi kontroli. Ekologizem v aspektu konzervatizma tako zagovarja tako imenovano mejo rasti, katera pa se nanaša predvsem na fizične stvari, ki jih je bil sposoben zgraditi človek. Tako ekologizem kot konzervatizem vidita nove tehnologije in nove družbene prakse kot možno tveganje, ki bi utegnilo ogroziti obstoj.
Poleg že omenjenih vzporednic, pa se ekologizem ter konzervatizem v svojih temeljih tudi razlikujeta. Medtem ko konzervatizem vidi pomembnost v tradiciji, ki je izražena na podlagi določene družbe in njenih vidikov do določenih stvari (v tem primeru je le ta narava), daje ekologizem prednost tradicije naravi sami, oziroma v njej vidi večjo vrednost – šteje naravna zgodovina in ne človeška, katera je bolje izražena preko konzervatizma ter njegovih vrednot.
Sam razmak med konzervatizmom ter ekologizmom se tako izraža tudi v samem cilju oziroma
11
ciljnih interesih, ki jih zastopata omenjeni ideologiji. Eden izmed glavnih aspektov pa se izraža za ohranjanje stanja generacij in sicer si konzervatizem želi ohranjati stanje katerega smo podedovali od prejšnjih generacij, medtem ko si ekologizem prizadeva izboljšati stanje prihodnjih generacij, kar pa lahko doseže s spremembo družbenega stanja sedaj (Dobson, 2000, str. 172-178).
3.5 Ekologizem in Socializem
Socializem se do ekologizma izraža predvsem preko kritike, katera izpostavlja vir tegob v družbi tistega časa in sicer za socializem le to predstavlja kapitalizem, politični ekologizem pa se pri tem nanaša na tako imenovani industrializem. Tako imenovana zelena gibanja oziroma zelena politika sama zase meni, da je nad tako desnico kot levico. Socializem se sklicuje na kapitalizem kot problemsko stanje za okolje in naravo, kateri s pomočjo industrializacije producira sebi zgolj profit ter ne za ustvarjanje nujnih pogojev za življenje. S tem nasprotujejo misli ekologizma, katera označuje samo industrializacijo kot tako za okoljski problem družbe oziroma narave. Zaradi nezmožnosti prepoznavanja kapitalizma kot temelj problemov, kateri se pojavljajo na področju zelene politike, onemogoča ekologizmu, da le ta sploh prične z reševanjem ekoloških problemov. Po mnenju ekologizma, bi pravična redistribucija bogastva doprinesla k izboljšanju narave. Socialistični aspekt pa izpostavlja večje probleme oziroma le ta poudarja, da problemi današnje družbe niso zasnovani zgolj le preko narave kot take, vendar so problemi zasnovani preko družbe ter njenega kapitalističnega sistema in distribucije bogastva. Socializem izpostavlja pogled ekologizma, kateri se zavzema predvsem za naravo kot tako in ne naravo kot okolje, s tem pa izpostavlja, da so nekatere bolj pomembne okoljske problematike s strani ekologizma tako tudi spregledane. Ekologizem mora po mnenju socializma sprejeti njihovo kritiko in ne sme izključevati razmerja med kapitalizmom ter ekologizmom, ter ponovno opredeliti pojem okolja. V omenjenih ideologijah pa lahko vidimo vzporednice pri odnosu do kapitalizma, katerega obe ideologijo označujeta kot potrata resursov v smislu proizvodnje in porabe (Dobson, 2000, str. 179-189).
12
4 OKOLJSKI DISKURZI, EKOLOŠKO DRŽAVLJANSTVO IN ZELENA ZAVEST
Diskurzi reprezentirajo skupne načine razumevanje trenutnega stanja oziroma pogleda na svet.
Predpostavljeni so na podlagi različnih ugotovitev in trditev, katere predstavljajo tako imenovane osnovne pogoje za analize ter nadaljnje razprave. Na tem mestu je moč reči, da slednji omogočajo širšo komunikacija, a jo hkrati tudi zamejujejo, pri čemer moramo v ospredje postaviti vlogo jezika, katera je pri razumevanju aspekta posameznega diskurza še kako pomembna (Dryzek, 2018, str. 20-33).
Diskurze kot take definira tudi Michel Foucault in sicer jih razume kot prakse, ki sistematično oblikujejo objekte, na katere se navezuje diskurz - kot takšen pa je le ta vedno podrejen trenutnim družbenim odnosom (Chambon, 1999, str. 132). Tako predstavlja zgodovinski način osmišljanja oziroma razumevanja sveta (prav tam, str. 272). Diskurzi na ta način omogočajo razumevanje in interpretiranje posameznih informacij ter znanja, s tem pa predstavljajo pomemben aspekt pri oblikovanju odnosov ter nenazadnje tudi pomenov v družbi (Dryzek, 2018, str. 19).
Fairclough (2003, str. 124-25) vidi diskurze kot različne reprezentacije posameznih aspektov družbenega sveta. Pri tem poudarja, da so le ti lahko predstavljeni na različne načine, kar nas na način prisili osmišljati diskurze preko medsebojnih povezav različnih diskurzov, saj je sama interpretacija slednjih odvisna od perspektive vsakega posameznika in njegove družbeno- politične identitete. V tem smislu jih lahko interpretiramo kot medsebojne odnose, saj se lahko nadvladujejo, dopolnjujejo in konkurirajo med seboj s ciljem, da bi se jih razumelo širše.
Diskurzi lahko tako reprezentirajo ne le trenutno stanje kot tako, vendar je njihov pomen lahko viden tudi preko imaginativne perspektive in sicer v tem smislu, da preko le te interpretira drugačno realnost, kateri so potencialna osnova za spreminjanje sveta v zadano oziroma določeno smer.
Preko imaginativne perspektive diskurzov pa se lahko navezujemo na pojmovanje ekoloških diskurzov, kateri so se pričeli pojavljati v drugi polovici dvajsetega stoletja in sicer v šestdesetih. letih preko koncepta industrijske družbe (Dryzek, 2018, str. 24). Z širjenjem zavedanja ekološkega odtisa, so se v skladu s tem pričeli pojavljati tudi različni diskurzi, ki povzemajo različne aspekte. Okoljski diskurz moramo tako gledati iz perspektive industrializma kar pa pomeni, da je eden izmed bolj pomembnih ciljev materialna blaginja ter
13
rast pridelovanja dobrin. Problemi poskusa reševanja ekološkega vprašanja se pojavijo, ko se le-ta rešuje na način, da služi oziroma se podreja določenemu sistemu, kar je v tem dotičnem primeru industrializmu. Prvi poskusi tako imenovanega ekološkega pritiska, so zgolj le želeli zagotoviti, da bi uporabne naravne surovine uporabljali premišljeno, s tem pa zagotavljali potrebe vedno rastočega ekonomskega trga.
4.1 Diskurz omejitve
Diskurz omejevanja oziroma zamejevanja v smislu kapacitete zmožnosti, se razširi v zgodnjih sedemdesetih letih in sicer s tako imenovanim okoljizmom. Slednji išče rešitve znotraj menedžerske perspektive, katera narekuje izboljšanje brez korenitih sprememb družbe do okolja. Omenjeni pristop tako omogoča družbi industrializma oziroma sami potrošni kulturi, da le ta ostane nespremenjena, saj okoljizem še vedno zagovarja rast oziroma neogrožen ekonomski trg ter obstoječa razmerja moči. Sam diskurz o omejitvah ter samih kapacitetah zmožnosti pa je dosegel, da je razprava o ekoloških problemih ter skrb za okolje postala imanentna družbi, stroki ter politiki (Dobson, 2000, str. 2).
Diskurz o omejevanju ter kapacitetah zmožnosti stopi bolj v ospredje ob prelomu tisočletja, ko je Organizacija združenih narodov opravila poročilo z naslovom Ocena ekosistemov ob tisočletju. Ena izmed bolj pomembnih ugotovitev pa je bila ta, da je človeštvo s sedanjim načinom globalne potrošnje naravnih surovin, močno obremenilo delovanje obstoječih ekosistemov ter s tem posledično ogrozilo obstoj prihodnjih generacij (Dryzek, 2018, str. 46).
Diskurz omejitvah zmožnosti planeta ter naravnih virov se kasneje le še okrepi ter se razširi v iskanje alternativnih rešitev, katere lahko postanejo potencial za prihodnje generacije.
4.2 Diskurz trajnosti
Diskurz trajnosti in sam pojav pojma trajnostnega razvoja, se pojavi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in sicer je postavljen v kontekst tako imenovanega tretjega sveta oziroma njegovega razvoja. Trajnostni razvoj je tako predstavljal alternativno idejo, ki je stala nasproti prevladujoče ideje ekonomske rasti. Brundtland (v Dryzek, 2018, str. 176) trajnostni razvoj opiše kot procese, ki usklajujejo samo usmerjenost investicij, izkoriščanje naravnih dobrin, tehnološki napredek in nenazadnje tudi institucionalne premike. S tem naj bi se zagotavljalo
14
tako trenutne kot prihodnje zmogljivosti za zadovoljitev vseh potreb, ki jih potrebuje človeštvo za svoj obstoj. Diskurz trajnosti je dosegel spremembo v družbeni vlogi tako politike kot znanosti, saj se je v družbeno-ekološka vprašanja pričelo vključevati tudi civilno družbo oziroma državljane, da bi se s tem izognili subjektivnim vidikom strokovnjakov in znanstvenikom. Diskurz trajnostnega razvoja je spodbudil predvsem nov vpogled v družbeno- ekološke probleme, saj je postopoma združeval oziroma spreminjal znanost v smeri družbenega, od katere je le ta vse bolj odvisna kot novega vira informacij iz drugih družbenih aspektov (Kirn, 2012, str. 150-151). Ključno za razumevanje trajnostnega razvoja pa je, kot pravi Dryzek (Dryzek, 2018, str. 189), da je le ta neposredno vezan na samo idejo napredka oziroma idejo modernizacije v sodobnem svetu. V tovrstnem kontekstu se izoblikuje tudi tako imenovana retorika zagotavljanja, katera dovoljuje in omogoča življenje kot medsebojni odnos med družbenim in naravnim v tem smislu, da ohranja modernizacijo družbenih tehnologij ter s tem tudi skrb za naravo na dolgi rok. V tem procesu se modernizacija dotično povezuje z ekološko modernizacijo, s pomočjo katere bi bilo moč prekonstruirati ekonomsko in politično življenje in ne zgolj industrijskih panog.
4.3 Diskurz okoljskih problemov
V šestdesetih letih, ko se je začela oblikovati zavest o ekologiji, se je reševanje ekoloških problemov povezovalo predvsem s tradicijo javne politike (v smislu policy). Na tem mestu se torej začne oblikovati tako imenovani administrativni racionalizem, ki je kot že omenjeno diskurz reševanja problemov in pri tem poudarja vlogo strokovnjakov pred vlogo državljanov oziroma potrošnikov, hkrati pa se poudarja še hierarhijo družbenih odnosov (in neenakosti ali kompetitivnosti). Primeri držav, kjer je administrativni racionalizem najbolj tipičen način reševanja problemov, so Francija, Nemčija in Kitajska (Dryzek, 2018, str. 75). Administrativni racionalizem se torej manifestira preko institucij in njihovih praks, politik, pri čemer organizira znanstveno in tehnično vedenje v birokratično hierarhijo, ki služi državi. Pomembno je izpostaviti, da gre za diskurz, ki zavzema status quo v liberalnem kapitalizmu. Ključni akterji oziroma enitete, ki jih priznava administrativni racionalizem so torej administrativna država, strokovnjaki in menedžerji, izrisujejo pa se razmerje do narave, ki je legitimno podrejena človeškemu delovanju (reševanju problemov), ljudje pa so podrejeni državi, katero vodijo menedžerji (Dryzek, 2018, str. 76-98).
15
Administrativni racionalizem prevzema vlogo legitimne funkcije pri tematikah reševanja okoljskih problemov, saj izhaja iz ekspertiz okoljskih znanosti, s pomočjo katerih uveljavljajo oziroma opravičujejo svoj poseg v naravno okolje pod pretvezo družbenoekološke modernizacije. Dryzek kot neizogibno silo pri reševanju problemov poimenuje tudi demokratični pragmatizem1, ki se izkazuje kot interaktiven način delovanja znotraj institucionalne liberalno-kapitalistične demokracije (Dryzek, 2018, str. 120). Pristop k samemu reševanju problemov je z aspekta pragmatizma in okoljizma najbolje dosežen s pomočjo znanosti, vendar mora le ta hkrati vključevati tudi tako imenovano učenje z eksperimentiranjem.
Slednje opozarja na nujno decentralizacijo problemov, saj mora biti reševanje problemov proces, ki je prilagodljiv do te mere, da je vanj vključen širok nabor perspektiv oziroma različnih pogledov. William Shutkin (v Dryzek, 2018, str. 121) tako pravi, da sta demokracija in okolje neizogibno medsebojno povezana. Tovrstno povezavo izraža na način, kjer bi skupnosti pod določenimi pogoji lahko svoj naravni in družbeni kapital razvijale v praksi javnega preko načina participacije širše družbe.
Kot tretji aspekt diskurza okoljskih problemov pa se izraža preko ekonomskega racionalizma, ki zagovarja, da je treba naravno okolje privatizirati oziroma v kolikor je to nemogoče, ga postaviti na trg. Ekonomski racionalizem predpostavlja, da je privatizacija način, kako ohranjati naravno okolje na dolgi rok, saj slednje zagovarja s tem, da se privatizirane oziroma zasebne površine redno vzdržujejo in ne pride do degradacije kot v primeru nelastninjenja naravnih virov, dostopnih za prosto uporabo. Problem se pojavi, ko nekatere javne lastnine ne moramo privatizirati, oziroma se je ne da tržiti na način, da bi zadovoljila tovrstni način ohranjanja narave in naravnega okolja (Kirn, 2012, str. 102-107). Ekonomski racionalizem torej zagovarja tržne mehanizme pri doseganju javnih ciljev, pri tem pa se najbolj poudarja sprememba naravnih virov v privatno lastnino. Posameznika se razume kot homo economicusa, razmerja pa so tekmovalna, hierarhična, narava pa je pri tem v podrejenem odnosu (Dryzek, 2018, str. 121-143). Gre torej za tri ekološke diskurze, ki se pojavljajo znotraj konteksta neoliberalizma in obstoječe forme države.
1 Pragmatizem se v dotičnem primeru navezuje po Dryzeku in sicer opisuje dva pomena le tega. V prvem izhaja pragmatično kot prozaično ter označuje realističen svetovni nazor. Drugi pomen pa se navezuje na filozofsko šolo v kateri naslavlja ideje Williama Jamesa, Charlesa Peirca in Johna Deweya, kateri pragmatizem opisujejo kot razreševanje problemov (Dryzek 2018, str. 121).
16 4.4 Diskurz zelenega državljanstva
Diskurz zelenega državljanstva naslavlja predvsem močno vpeto misel industrializma, ki je spremenila način mišljenja delovanja oziroma samega posredovanja v naravno okolje. Tako imenovana zelena misel spremlja diskurz, ki pa je nastal v sklopu gibanj in se najbolj razširil z vzponom globalizacije. Diskurz zelenega državljanstva izhaja iz nujne spremembe percepcije sveta in sicer v tem smislu, da se ljudje zavedajo občutljivosti ekološke tematike. V sklopu tega so se izoblikovale različne misli, katere dopolnjujejo diskurz zelenega državljanstva ter ga želijo razširiti v zavest širše javnosti oziroma v družbeno kolektivno zavest. Diskurz zelenega državljanstva oziroma zelenega radikalizma vstopa v politično javno sfero drugače kot že zgoraj opisani diskurzi in sicer je za razliko od le teh, odvisen od ljudi in ne določenih političnih in ekonomskih sistemov. Za postopoma spreminjanje odnosa ljudi do narave je v zadnjih nekaj desetletjih močno pripomogel okoljizem, ki s svojo prisotnostjo posega v vsakdanje življenje posameznika. Vpliv zelene misli oziroma diskurza zelenega državljanstva moramo tako iskati v omenjeni kulturni domeni, saj je znotraj omenjenega treba spodbujati nove načine bivanja, ki lahko z na videz nepomembnimi spremembami na pozitiven način spreobrnejo mišljenje potrošnika v industrializmu ter s tem pripomorejo k ekološki modernizaciji za dobrobit tako naravnega okolja kot človeštva (Dryzek, 2018, str. 219-237).
Razvoj ekoloških problemov ima za svojo direktno posledico tudi prestrukturiranje vloge in strukture države v sodobni družbi. V grobem orisu ekoloških diskurzov, ki analizirajo oziroma konceptualizirajo vlogo države v reševanju teh problemov, je moč izpostaviti dve skrajnosti pristopa, in sicer da država pridobi na moči (centralizacija) ter intitucionalna decentralizacija.
Pogosto pa se je v javnih diskurzih izraža, da je za reševanje ekoloških problemov potrebna predvsem vzpostavitev “absolutne” države, ki naj bi bila kot takšna sposobna rešitve človeštva (de Geus, 1996, str. 188).
Ekološke diskusije o vlogi države se mnogokrat zaključijo s trditvijo, da je za rešitev ekoloških problemov potrebna absolutna država. Narava oziroma okolje se namreč smatra kot skupno dobro, od katerega bo posameznik poskušal profitirati, ni pa zanj pripravljen plačati. Čeprav imajo torej vsi interes npr. do čiste vode, ne bo noben pripravljen za to prostovoljno prispevati v meri, ki bo naredila razliko, razen v primeru, ko bodo pridobitve delovanja v tej smeri večje od cene. Prav takšno razmišljanje rezultira v potrebi po državi, ki lahko prelomi takšen odnos in prisili vse posameznike, da prispevajo k zmanjšanju onesnaževanja vode. Podoben argument je moč najti v Hobbsovem Leviathanu, da samo vzpostavitev centralizirane moči, tj. države,
17
lahko preseže delovanje posameznikov (de Geus, 1996, str. 190). Država kot organizacija ključnega pomena pri reševanju okoljskih izzivov se kaže tudi v dejstvu, da industrija formira močni center moči v moderni liberalni demokraciji. Industrija sama ne bo prostovoljno prispevala k zmanjševanju onasneževanja, zatorej je potrebna močna država, ki bo industriji in njeni moči kontradiktirala. De Geus (1996, str. 190-191) takšnim teorijam, ki zagovarjajo močnejšo državo v kontekstu ekologije, pravi ekodiktatura.
Druga skrajnost konceptualizacije vloge države v ekološkem kontekstu pa je decentralizacija, pri čemer je ključni avtor anarhistični politični filozof Murray Bookchin. Decentralizacija je torej skozi ta diskurz nujno potrebna, da se lahko oblikujejo politične entitete. Samo manjše skupnosti ponujajo možnost posameznikom, da se osebno poznajo in skupaj participirajo v procesih skupnega odločanja. Poleg tega pa so lahko samo manjše, decentralizirane skupnosti prilagojene naravnim ekosistemom. Manjše skupnosti namreč ne uničujejo narave in lahko živijo v harmoniji z naravo oziroma okoljem. Bookchin pa med razlogi za decentralizacijo navede še energijo in transport, pri čemer trajnostne oblike energije v večini primerov lahko generirajo dovolj zgolj v manjših skupnostih in zato niso primerne za večja mesta (de Geus, 1996, str. 194-196). Gre torej za alternativno anarhistično organizacijo, pri čemer radikalni zeleni poudarjajo radikalno decentralizacijo, skupno lastnino (tudi skupno lastnino nad načini produkcije), za katero bi skrbela majhna samo-vladajoča skupnost (de Geus, 1996, str. 209).
Obe skrajnosti imata svoje pomanjkljivosti, zato de Geus predlaga vzpostavitev tako imenovane teleskopske ekodržave. Ekološka kriza se po njegovem mnenju lahko reši zgolj prek fleksibilne države, ki se kot teleskop prilagaja glede na dano situacijo, torej deluje bodisi centralizirano bodisi decentralizirano glede na situacijo. Avtor tako za oblikovanje ekološke države in družbe predlaga reforme, ki bi počasi spreminjale ekološko strukturo družbe, katera p bo nadalje vodila v novo radikalno smer zelene tržne ekonomije. Slednja bi se, v kombinaciji z teleskopsko ekodržavo, orientirani k svobodi, spopadala z okoljskimi problemi na ravni pojavljanja. Avtor na tem mestu poudari še, da so koraki k oblikovanju teleskopske ekodržave sicer reformni, a je sama smer sprememb revolucionarna (de Geus, 1996, str. 209-210).
Različni ekološki diskurzi torej ponujajo različne konceptualizacije ekoloških izzivov ter njihovo reševanje. Soočajo se z vprašanji, kako najbolje organizirati reševanje ekoloških problemov, ki so trenutno tudi najbolj tipični načini organiziranja tovrstnih politik v posameznih državah (in naddržavnih strukturah). Tri variacije, ki k reševanju ekoloških
18
problemov preko diskurzov pristopajo na način birokracije, demokracije ali trga, imenujemo administrativni racionalizem, demokratični pragmentizem ter ekonomski racionalizem.
John S. Dryzek pa predstavi koncept ekološke demokracije, ki je rezultat obnovljene (tj.
ponovno napolnjene s pomenom) demokratične politike. Gre za obliko deliberativne demokracije, osnovane na ideji, da je legitimno vladanje odvisno od pravice, priložnosti in sposobnosti subjektov za kolektivno odločanje. Deliberacija vključutev doseg odločitve in refleksijo preferenc v kontekstu dialoga. Deliberativna demokracija v ekološkem kontekstu ima namreč več prednosti kot oblika države oziroma vladanja. Deberacija je namreč način integracije različnih perspektiv, njen rezultat pa so pogosto kreativne, alternativne rešitve ekoloških problematik (Dryzek, 2018, str. 235-236).
Ekološka demokracija mora preseči mejo med človeškimi družbenimi ter naravnimi sistemi - gre torej za obliko demokracije, ki sega preko meja, kar reflektira tudi stanje ekoloških problemov, ki se ne omejujejo na obstoječe državne (ali kakršnekoli druge) meje. Osnovne ideje ekološke demokracije je tako moč aplicirati tudi na globalno raven (Dryzek, 2013, str. 238- 239).
Okoljevarstveni izzivi, kot so na primer podnebne spremembe, za svoje reševanje potrebujejo globalno zavest o transplanetnem državljanstvu in odgovornosti vsakega posameznika, kar presega tradicionalne politične meje in prostore. Zato se zdi, da globalna razsežnost okoljevarstvene krize presega zmožnost lokalne deliberacije in aktivnega participativnega državljana kot agenta spremembe, posledično pa se takšen način organizacije kaže kot nepraktičen oziroma skoraj nemogoč. Vendar pa republikanska teorija na tem mestu ponuja drugačen pogled. Kar se tiče stopnje centraliziranosti, se republikanizem obrača k razpršeni suverenosti, ki v praksi okoljevarstvenih problematik omogoča lokalne implementacije.
Namreč le te so tiste, ki lahko vodijo v radikalno spremembo in strmenje k skupnem dobrem, saj so fleksibilne in eksperimentalne glede na vsako posamezno lokalnost (Cannovo, 2002, str.
83).
Drugačno in nekoliko nasprotno konceptualizacijo državljana v politični ekologiji pa ponuja liberalni pristop, ki se od do sedaj predstavljenega republikanskega pristopa razlikuje v sami definiciji narave ter v ravnovesju med državljanskimi pravicami in dolžnostmi. Liberalni državljan svojo okoljevarstvenost institucionalizira preko reforme obstoječe zakonodaje v smislu, da se tej doda nova, okoljevarstvena dimenzija, ter preko reforme političnega procesa, ki temelji na pravici do participacije. Na takšen način se potem okoljevarstvene politike izražajo
19
skozi pravice (Lukšič in Bahor, 2017, str. 14-15). Vendar pa takšen pristop k okoljevarskim problemom in izzivom prinaša pomanjkljivosti, saj zgolj dodajanje okoljevarstvenih pravic k obstoječim liberalnim pravicam samo poveča obseg obstoječih pravic posameznika, polje pa se ne razširi na pravice ne-človeške narave - ta ostane brez okoljevarstvenih pravic, kar vsebuje moment diskriminacije ne-človeške narave (Lukšič in Bahor, 2017, str. 15). Hkrati pa takšen pristop poudarja vlogo posameznika kot individualnega agenta, kar rezultira v zanemarjanju širše slike v smislu kolektivnega delovanja posameznikov (Lukšič in Bahor, 2017, str. 16).
A. Dobson (2003, str. 33-34) pa identificira nov, tretji tip državljanstva, kateremu pravi post- kozmopolitansko državljanstvo. Gre torej za koncept, ki se obstoječim artikulacijam doda aspekt političnih in strukturnih sprememb, katere je povzročil proces globalizacije. Po mnenju Dobsona je bila v zadnjih letih prav globalizacija tisti fenomen, ki je prisilil v premislek prostorskih okvirjev državljanstva. Globalizacijo v prvi vrsti vidi kot asimetrijo moči in njenih efektov, ki vodijo v pojav novih (državljanskih) obligacij, le te pa formirajo nov post- kozmopolitanski prostor reartikulacije državljanstva, kateremu pravi tudi ekološko državljanstvo (Dobson, 2003, str. 208).
Obe konceptualizaciji, republikanska in liberalna, delovanje državljana (in s tem njegovo vlogo do okolja) tako omejita na tradicionalen prostor države, kjer se državljanova aktivnost manifestira v domenu javnosti. Rekonceptualziacijo prostora in s tem prakse delovanja aktivnega državljana pa ponudi zelena politična misel, ki preizprašuje tradicionalne prostore delovanja. S tem se rodi tako imenovano ekološko državljanstvo, ki preraste okvire država, hkrati pa pokriva tako javno kot zasebno sfero posameznika. Le ta tako tudi v svojem zasebnem prostoru deluje kot državljan, saj se odnosi med posamezniki in ne-človeško naravo transformirajo na način, da postanejo javne institucije. Ko pride do takšne reartikulacije, se posledično dejanja posameznika doma (na primer ločevanje) ne smatra več kot stvar zasebnosti in izbire, saj ekološki izzivi zahtevajo, da so vsi akti smatrani kot akti državljana, tako v javnem in zasebnem življenju. V obeh primerih gre namreč za njegovo delovanje, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na skupno dobro (Lukšič in Bahor, 2017, str. 17).
Kot pišeta Lukšič in Bahor (2017, str. 19-20) gre takšna razširitev percepcijskega polja sfere političnih odnosov v dve smeri, in sicer na eni strani v smislu vključevanja ne-človeške narave, po drugi strani pa v smislu vključevanja prihodnjih generacij. Ne misli se torej zgolj za človeka in za trenutno populacijo, temveč se misli za celotno naravo ter za naprej, za prihodnost.
20
Prispevek republikanske teorije za globalno vladnost se na primeru okoljskih problematik kaže v potencialu za reartikulacijo delovanja tako na mikro ravni, ki predstavlja delovanje vsakega posameznega državljana, kot tudi na makro ravni delovanja globalne družbe. Od te teorije se lahko v prakso prenese predvsem koncept aktivnega državljana, ki deluje za skupno dobro okolja in drugih soljudi. Vendar je pri tem potreben premislek oziroma nadgradnja v smislu respacializacije, torej premišljavanja prostora delovanj, hkrati pa je potrebno misliti tudi drugo časovno dimenzijo oziroma jo spremeniti. Na primeru okoljskih problematik se tako lahko misli aktivnega državljana kot agenta širše družbene (in s tem okoljske) spremembe, ki deluje za skupno dobro, torej za okolje in naravo, svoje delovanje pa usmeri za dobro generacij, ki bodo prišle za njim. Gre torej za nove časovne in prostorske dimenzije premišljevanja aktivnosti posameznikov in družbe nasploh, ki posledično preraste tradicionalne prostorske okvirje države, prostore zasebnosti pretvarja v javno, samo delovanje pa se manifestira tako (trans)lokalno kot tudi globalno. Samo takšno delovanje lahko posledično tudi zagotovi tisto trajnost, ki bo zagotavljala skupno dobro tudi v prihodnosti.
21
5 DELIBERATIVNA DEMOKRACIJA KOT PRISTOP K OBLIKOVANJU ZELENIH POLITIK
Eckersley opisuje pomembno vlogo predstavništva v smislu vključevanja in odločevalskih posledic, ki se bodo dotikale prihodnjih generacij. V omenjeni vlogi vključevanja pa postavi tezo, da je treba gledati na tovrstne okoljske probleme izven okvira svojih lastnih držav oziroma kot jih poimenuje fiktivnih meja, saj je nemogoče vplivati samo na določeno prostorsko perspektivo brez da je vanjo vključena tudi časovna. Tako postane samo zamejena zahteva, epistemološki izziv, kateri pričakuje demokratično in politične participacijo od tistih, ki so sposobni, da najdejo varčne, praktične in smiselne načine zastopanja posameznih interesov in jih tudi znati vključevati v polje političnosti. V polje politične reprezentacija tako vpelje koncept političnega zaupništva. Tako samo zamejena ekološka demokracija predstavlja institucionalno oviro saj meje posameznih držav ne uvidi hkrati z njenimi skupnostmi. Slednje predstavlja oviro občanskega republikanizma in liberalnega nacionalizma, kjer bi moral biti center demokratičnih odločitvah v nacionalni skupnosti na katero se posredno navezujejo teritorialne meje posameznih nacionalnih držav in njihovih kultur. Le to pa dokazuje potrebo po bolj raznolikih demokratičnih procesov, kateri so sposobni orisati kompleksnost samih ekoloških problemov, človeških in nečloveških skupnosti, na katere bi imeli omenjeni procesi neposredni vpliv (Eckersley 2019, str. 157-158).
Deliberativna demokracija predstavlja pogoj oziroma temelje nemotene komunikacije na področju okoljskih diskurzov in problemov, saj je z le to dosežena in zavarovanje javnih lastnin – v tem primeru okolja samega. Na nasprotni strani pa tovrstne komunikacije preprečujejo strateške oziroma strateške politične komunikacije, katera je glavni aspekt liberalne demokracije. Politično deliberacijo tako predstavlja proces, kjer se učimo naše neodvisnosti od okolja in odvisnosti od drugih, hkrati pa se naučimo tudi prepoznave različno postavljenih drugih – kot na primer nečloveški drugi ali pa časovno bodoče generacije. S slednjih posamezniki ustvarjajo skupno sedaj in hkrati tudi skupno prihodnost, kamor se vključuje tudi pomemben aspekt ekosistema oziroma okolja v katerem bivamo (Eckersley 2019, str. 159).
Deliberativni model zajema tri perspektive oziroma ideale, ki so namenjeni ekološkim tveganjem oziroma poskusu reševanja le teh. Prvi predstavlja tako svoboden dialog kjer zahteva, da morajo biti udeležencem dovoljeni le utemeljeni argumenti kar pomeni, da slednji svoje predloge, ugovore ali zadržke podkrepijo z utemeljenimi argumenti, da se lahko
22
posledično omogoči javno vrednotenje in razmišljanje zahtev, ki so le tem nasprotne. V sami uporabi diskurza je vnaprej predpostavljena zahteva po nemotenem in svobodnem dialogu, kjer je posamezne trditve mogoče razumeti iz racionalne perspektive glede na njihovo normativno pravilnost in propozicijsko resnico. Diskurz vzajemnega razumevanja se tako lahko doseže na osnovi tako imenovane ne-prisilne sile boljšega argumenta (Habermas v Eckersley, 2019, str.
160). Sama zahteva svoboden oziroma nezamejen dialog pa je zahteva po javnosti, saj je dialog lahko zamejev v kolikor se informacije zadržujejo ali pa se širijo napačne (Eckersley, 2019, str.
160).
Druga perspektiva se osredotoča na inkluzivnost oziroma nepristransko vključenost v ključne zahteve prej omenjenega dialoga. Ker je namen posredne deliberacije izriniti vse argumente, ki temeljijo na lastnih interesih oziroma so pristranski, da so lahko zagovarjani s pozicije, ki je v prid vsem, ne pa le določenim posameznikom. Zaradi skepticizma do nezmožnosti vključevanja oziroma načina razmišljanja, ki bi vključeval vse, pa lahko uporabimo pojem razširjenega mišljenja, ki ga vpelje Hannah Arendt. Slednji predpostavlja način zmožnosti imaginacije do nasprotnih položajev, ko ugovarjamo, branimo ali pa oblikujemo kolektivne norme. Omenjena ideja je izpeljana iz moralne norme, ki se navezuje na spoštovanje avtonomije drugih. Tako je pomembno, da se predlagane norme zagovarjajo na način, da imajo potencial postati sprejemljive tudi za ostale, ne pa zgolj za določene posameznike (z internimi interesi). Ravno to pa deliberacijo usmerja stran od sebičnih argumentov in jih neposredno spreminja v argumente, ki jih je moč generalizirati in tako približati širši javni sferi kot taki (Eckersley, 2019, str. 161).
Zadnja, tretja perspektiva pa je tako imenovano družbeno učenje, katero vključuje zahtevo po fleksibilnosti v mišljenju posameznika in so s tem pripravljeni svoje lastne preference v javnem dialogu pripravljeni opustiti, v kolikor so nasprotni argumenti razumni in utemeljeni. Opustitev lastnega stališča zaradi nasprotnih argumentov pa predstavlja največjo moč deliberativne demokracije in s tem tudi njen največji potencial – družbeno učenje. Fleksibilnost posameznikov vključenih v tovrstne procese tako omogoča sprejemanje odločitev na podlagi novih informacij in podkrepljenimi argumenti, kar postavlja deliberativno demokracijo v ospredje kot vodilno v ekološki modernizaciji – v nasprotju z tako imenovanimi agregatnimi modeli demokracije, kjer prihaja do malo komunikacije med posameznimi nosilci določenih preferenc. Slednje tako onemogoča oziroma zmanjša potencial za refleksivno učenje (prav tam).
23
Zaradi omenjenih perspektiv je deliberativna demokracija pomembna za odločevalske procese, saj v svoji kompleksnosti predstavlja najbolj primeren način za kakršnokoli napredovanje pri ekoloških vprašanjih, okoljski zaščiti in trajnostnim razvojem. Tovrstni model priviligira privatne interese zaradi katerih postane okoljsko zagovorništvo vrednota v splošnem interesu javnosti. Deliberativna demokracija zagotavlja enakopraven proces, kateri potiska družbo proti vedno bolj refleksivni ekološki modernizaciji. Ker pa se tovrstna demokracija ne omejuje na določeno ozemlje oziroma državljane s svojo politiko, je lahko razumljena kot transnacionalna forma demokracije, katera pripomore k spreminjanju obstoječih meja. V tem aspektu se je možna soočiti tudi z negotovostmi oziroma kompleksnosti, ki so povezane z ekološkimi izzivi, ovrednotiti in vključevati tako laična razumevanja ekoloških problemom kot strokovno- znanstvena, in z družbeno-ekološkimi načini prepoznati njihovo tveganje. Slednja je tudi najboljša za doseganje skupnih norm in uvidena kot poskus, kjer je glavni cilj vzpostaviti trajnostno oziroma ekološko družbo (Eckersley, 2019, str. 163-164).
Družbe in države povezuje javna sfera, kjer se oblikujejo javna mnenja. Kot eden izmed ciljev zelenega konstitucionalnega dizajna pa bi moralo postati tudi oblikovanje oziroma vzpostavljanje prostora za zeleno javno sfero, kjer bi bile zagotovljene okoljske informacije in mehanizmi, s katerimi bi lahko ugotavljali dostop na sploh in participacijo do okoljske pravičnosti. Tovrstni mehanizmi pa so posledično tudi sredstvo za spodbujanje refleksivega učenja državne in nenazadnje tudi civilne družbe (Eckersley, 2019, str. 191). Pomemben okvir vključevanja javnega lahko vidimo preko Habermasa, kateri je poudarjal pomembno vlogo oziroma potencial javne sfere, ki deluje kot kritičen premislek. Vloga države je bila s tem zgolj vzpostavljati javne legitimne prostore, kateri bi omogočali legitimiranje samega diskurza v javni in civilni družbi. Sam politični sistem mora tako ostati dovzeten oziroma občutljiv za javno sfero v primeru, da slednji želi ohraniti svojo legitimnost. Tako so države in njene odločitve pogojene s strani civilne družbe, ki se izraža v javni sferi. Slednja je razumljena kot posredniška struktura, ki povezuje politični sistem, privatne sektorje in funkcionalne sisteme (Eckersley, 2019, str. 196-202).
Deliberativna demokracija je tako ena izmed strategij, s pomočjo katere se lahko vključuje civilna družba preko javne sfere. Slednje omogoča posredovanje pri odločitvah, katere se v teh primerih vežejo na posredovanje o okoljskih in trajnostnih politikah. Tovrstni pristop podaja možnost mnenja ne samo zasebne sfere, ki vpliva da delovanje politike ampak dopušča možnost ljudstvu, da se opredeli glede sprejetih ali načrtovanih konvenciolanlih pravil s strani
24
odločevalske politike in na njih tudi reagira, s tem pa poskuša posredno ali pa neposredno vplivati na nadaljnje izide omenjenih političnih odločitev.
5.1 Oris ekosocialističnega pristopa k zeleni politiki
Ekosocializem vključuje aspekte sodobnega kapitalizma kot povzročitelja sodobnih ekoloških kriz. Iz tega lahko izhajamo, da je tako imenovana družbena pravičnost največji ekološki problem, saj se le ta transformira na način, da ustreza določenim vprašanjem s katerimi se sooča oziroma z njimi povezanimi političnimi cilji. Ekosocializem naslavlja artikulacijo zelene politične ekonomije, ki bi nam pomagala transformirati obstoječe percepcije ekologije in jih tako vključevati v sodobne politike. Tako bi moral historično poimenovan materialistični pristop do družbenih sprememb, v svojem jedru začeti naslavljati zelene strategije. Tovrstne strategije bi morale vključevati kompleksnost trenutnih političnih ekonomij in se preko njih osredotočati na družbene in ekološke perspektive posledic procesa trenutne ekonomske globalizacije. Pri tem se pojavlja predvsem problem nedorazvitosti, ki je vpeta v trenutni proces ekonomske globalizacije in se navezuje predvsem na revščino in okoljsko degredacijo. Kot alternativa trenutni ekonomski globalizaciji oziroma kapitalizmu predstavlja tako imenovali zeleni kapitalizem, ki bi združeval tako družbene in okoljske neenakosti in s tem posledično pripomogel k zeleni transformaciji. Pri tem pa je pomembno opozoriti na dvome, ki jih prinaša družbeno ekonomska redistribucija dobrin, in sicer da slednja sama o sebi ne more preprečiti okoljske degredacije (Low in Gleeson, 2021, str. 234-239).
Ekosocializem tako ovekoveči spremembe, ki so nujne tako na politično institucionalnih kot politično ekonomskih aspektih trenutne ekonomske globalizacije. Posledice, ki bi izhajale iz depolitizacije tehnologije in znanosti, bi lahko prispevale k demokratizaciji samih produkcijskih sistemov in nenazadnje trga kot takega. Spremembe, ki bi jih terjali prej omenjeni preobrati, pa bi doprinesle močnejše oziroma bolj regulirane ekološke mehanizme na različnih političnih ravneh, redistribucijo bogastva, zamejitve avtonomnosti trenutnega transnacionalnega materialnega kapitala ter demokratizacijo nadzora nad tehnološkimi in produkcijskimi spremembami. Slednje pa se mora spremeniti v osrednjih institucijah oziroma le te spremeniti in predrugačiti, da bi sledile načelu ekološke modernizacije. S tem bi dosegli večji pregled nad tem, da so posamezniki res vključeni v ekološko blaginjo, socialno in ekonomsko varnost ter svobodo pred kakršnimkoli zatiranjem – političnim ali drugim. Tovrstna
25
reformacija bi doprinesla tako imenovano naddružbo, ki bi bila pristojna za delovanje na področju okoljske pravičnosti (Low in Gleeson, 2021, str. 241).
Spekter mednarodnega političnega delovanja je že močno vzpostavljen kar doprinaša pozitivne aspekte v tem, da se medsebojna odvisnost posameznih držav in skupnosti na tem mestu povečuje. Le to pa pomeni, da bodo nacionalni igralci še naprej iskali oziroma vzdrževali možnosti za sodelovanje, hkrati s tem pa se bo na določenih političnih področij prenašala tudi državna suverenost, katera se bo preoblikovala na transnacionalno raven. Saj kombinacija lokalne avtonomije in univerzalnosti predstavlja problem transnacionalnemu oblikovanju politik, ker je zaradi pomanjkanja nacionalne avtonomije in obstojem nacionalne suverenosti država oziroma skupnost postavljena v konstanten proces tekmovanja v dobi trenutnega gospodarstva in njegovih razmerij. Pri želji tako vzpostavljanja že prej omenjene naddružbe katera bi skrbela za enakopravnost oziroma okoljsko pravičnost, se moramo posvetiti nevarnostim, katere lahko ob nepravilnih implementacijah privedejo do tako imenovanega ekološkega imperializma. Le ta lahko določene družbe v procesu izgradnje okoljske pravičnosti tako izloči oziroma s tem odstrani raznovrstnost, ki bi lahko pravičnost okrepila. Pri tem lahko izpostavimo načelo avtonomije in znotraj tega tako imenovano formo kolektivne reprezentacije, ki se je oblikovala znotraj različnih nacionalnih kultur. Za enakopravno doseganje pravičnosti mora biti tako vsak sistem biti osnovan na koncepciji sebstva kot takega. Slednje pa mora vključevati razširjen pogled na le tega in sicer mora poleg osebnega, vključevati tudi okolje drugih ljudi in narave same (Low in Gleeson, 2021, str. 267-280).
26
6 ODRAST, MEJE PLANETA IN KAPITALISTIČNA DRŽAVA V REŠEVANJU OKOLJSKIH PROBLEMOV
6.1 Odrast in meje rasti
S postavljanjem ekoloških oziroma okoljskih tematik v ospredje, se je na znanstvenih področjih pričel pojavljati izraz odrasti, ki je temeljila na obstoječem razvoju kapitalistične produkcije v odnosu z mejami rasti. Sam izraz se prvič pojavi v prvi polovici sedemdesetih let, ko se je začelo razpravljati o mejnih zmožnostih planeta v korelaciji s proizvodnjo materialne dobrine – torej ali lahko odsotnost rasti združimo z nadaljnjim obstojem kapitalističnega sistema. Konec naftne krize v osemdesetih letih dvajsetega stoletja in pojav neoliberalne misli je sicer za kratek čas prekinil uporabo izraza o odrasti ter mejah proizvodnje, saj je razmere tistega časa niso potrebovale. Odrast kot izraz in ena izmed glavnih tematik se ponovno prične uporabljati na prelomu tisočletja, ko jo prevzamejo različna protiglobalistična okoljska gibanja. Sam izraz odrasti se tako prične močno povezovati s področjem politične ekologije ter okoljske pravičnosti (Kallis, Demaria in D'Alisa, 2019, str. 31-32).
Danes se odrast povezuje predvsem s kritiko rasti ter hkrati zavrača načelo ekonomske rasti kot edinega cilja posamezne družbe. Vzpostavlja nove smernice in želi družbi prikazati nove cilje, s katerimi bi strmela k zmanjšanju uporabe naravnih virov oziroma bi z reorganizacijo le teh doprinesla blaginjo države, brez da bi posegala v kvaliteto dosedanjega življenja. Odrast kot taka želi rekonceptualizirati kapitalistično družbo, katera nujno potrebuje oziroma ohranja rast za svoj lasten obstoj. Pogosta kritika odrasti pa je, da je slednjo mogoče aplicirati le v državah razvitega gospodarstva, z argumenti, da revnejše države še vedno potrebujejo razvoj, da bi zadovoljile vse svoje osnovne potrebe. Realno stanje pa izraža, da bi odrast na predelih razvitega gospodarstva posledično sprostila rast na območjih še nerazvitega gospodarstva, saj je slednji velikokrat posledica izkoriščanja tako človeški kot naravnih virov s strani bolj razvitih držav. Z odpravo le tega pa bi še nerazvitim državam omogočili, da bi same opredelile kaj pomeni kakovost življenja, ki bi naposled odražala alternativne načine družbeno-ekonomskih sistemov in s tem tudi potrebo po okoljski pravičnosti (Kallis, Demaria in D'Alisa, 2019, str.
35-36).
27 6.2 Blaginja v odrasti
Gospodarska rast je neizogiben del kapitalističnega sistema, kateri pa s svojim povečevanjem proizvodnje negativno vpliva na celotno biosfero oziroma naravno okolje. Doseganje državne blaginje je bila vedno pogojena z ekonomsko rastjo, tako je slednja še vedno zavedena kot nujna za obstoj državne blaginje. Sprememba logike, katera stoji za idejo kapitalizma, pomeni spremembo družbene logike, kjer pa prevladuje potrošništvo. Blaginja ne sme biti sinonim zgolj za materialne dobrine, hkrati pa morajo pogoji za doseganje le te iti preko materialnih meja, saj bi v nasprotnem primeru potrebovali vedno več materialnih stvari, da bi slednje zadovoljevale nas in naš način življenja, kar pa posledično doprinese k temu, da strmimo k vedno večji rasti brez obzira na posledice, ki jih ta prinese na dolgi rok. Ključna sprememba prid doseganju tovrstne blaginje bila sama struktura plač, katera trenutno favorizira materialistične dobrine, čeprav so se le te med dosedanjimi ekonomskimi krizami izkazale kot družbeno škodljive.
Zmanjševanje tovrstnih vrzeli, bi tako lahko v družbo lahko doprineslo vrednote, katere bi pripomogle k spreobrnitvi v bolj altruistično in kooperativno družbo. Povečanje investicij v družbene in javne infrastrukture, bi bile ključni dejavnik, ki bi posledično doprinesel k večji trajnosti. Trenutno ekonomsko strukturo, ki nam zagotavlja omejen razvoj in blaginjo znotraj materialnih dobrin, je treba spremeniti na način, da bo kompatibilna tako z sodobnimi ekosocialnimi pogoji. Za tem je tako ideja, kjer bi ekonomija ustvarjala podlago za doseganje blaginje znotraj ekoloških meja, vendar se slednje lahko doseže le v primeru spremembe ideoloških družbenih vrednot znotraj posamezne družbe – v tem primeru preobrat iz kapitalistične oziroma materialistične družbe k družbi blaginje. (Jackson, 2009, str. 143-165).
Dosedanje ekonomske krize nam ponujajo priložnost, da lahko spremenimo sistem, ki nas je privedel do njih. Tako bi bila sprememba odločevalske politike ključna pri naslavljanju področij podnebnih sprememb, saj bi podala temelje za novo družbeno blaginjo. Za tovrstni preobrat bi bila potrebna popolno preoblikovanje družbe ali pa revolucija. Slednja se vedno bolj kaže kot neizogibna posledica zanemarjanja družbenega in ekološkega aspekta v trenutni dobi kapitalizma in potrošnje. Obseg tovrstne spremembe pa se ne more zgoditi, če se vanjo ne vključi politika oziroma vlada ter dotični posamezniki, ki bi lahko vplivali na omenjen premik v ideološki perspektivi in jo s tem tudi spremenili. Politične spremembe bi se tako morale odvijati na treh področjih, da bi zagotovile prehod v bolj tako imenovano ekološko družbo ter dvig blaginje znotraj omenjenih zmožnosti.
28
Prvi izmed teh se nanaša na ponovni pregled doseganja meja ne samo zmanjševanje ogljičnega odtisa, vendar razširitev le tega na druga podobna področja neobnovljivih virov energije. Za zagotovitev doseganja omenjenih meja, pa bi morali hkrati biti predstavljeni tudi mehanizmi, ki bi omogočali regulacijo in napredek zastavljenega končnega cilja. Pomemben aspekt doseganja meja se nanaša tudi na oblikovanje blaginje v tako imenovanih nerazvitih državah, kjer bi lahko z alternativnim gospodarstvom priskrbeli nujno potrebno rast, katera bi bila skladna z ekološkimi mejami. S tem pa že preidemo na drugo področje, in sicer obstoječi gospodarski model, ki ga imamo sedaj, je treba v celoti spremeniti in prilagoditi ekološki perspektivi oziroma njenim zmožnostim (Jackson, 2009, 172-175).
Gospodarstvo, ki je predpostavljeno na materialni potrošnji in katerega cilj predpostavlja vedno večjo širitev za zagotavljanje globalnega razcveta, je na dolgi rok nevzdržen v ekološkem aspektu in predstavlja vedno večjo problematiko tudi na družbenem kot takem. Alternativni pristop ne bi smel sloneti na vedno večjem širjenju in rasti s ciljem, da bi zagotovil družbeno blaginjo. Sprememba le tega pa pomeni prakticirati in razumeti gospodarstvo, ko slednji predstavlja subjekt znotraj zmožnosti obstoječi virov ter njihovih zamejitev. Ključnega pomena je tako transformirati našo dosedanjo percepcijo kapitala in dela, saj je ta trenutno pogojena z rastjo zgolj zaradi tega, da ohrani tudi polno stopnjo zaposljivosti. Vendar se tudi slednji vedno težje ohranja, saj sama delovna produktivno upada. Zato je eden izmed predlogov v iskanju rešitve tako imenovani strukturni prehod dela na produktivne, nizko ogljične sektorje, ki bi hkrati zagotovil delovna mesta in tako tudi zvišal produktivnost ter poskrbel za prehod k zeleni ekonomiji. Poleg spremembe gospodarstva pa je treba spremeniti tudi pogoje za merjenje uspešnosti posameznih držav, saj trenutni kazalnik bruto domačega proizvoda ne ovekoveči dejanskega stanja ampak slednji le ponazarja razmerje med potrošnjo in varčevanjem, kar pa z trenutnimi vrzeli ne odraža dejanskega stanja države, ker zajema zgolj en aspekt zapostavlja pa ostale kazalnike uspešnosti (Jackson, 2009, str. 176-179).
Tretji aspekt spremembe predstavlja družbena logika, ki je trenutno vpeta v kapitalistično mišljenje, ki predstavlja potrošnjo kot podlago za posameznikovo udejanjanje v vsakodnevnem življenju, hkrati pa posredno škoduje tako psihološkemu kot ekološkemu na dolgi rok posameznika in planeta. Omenjeno logiko oziroma ideologijo bi bilo tako treba zamenjati z novo dinamiko med posameznikom in blaginjo, katera bi posledično dosegla tudi večje dobrobit na državni in globalni ravni. Tovrstni premik v kolektivnem mišljenju predstavljajo tudi kazalniki merjenja tako imenovane uspešnosti, kateri so že omenjeni v prejšnjem odstavku in sicer bruto domači proizvod. Slednji se neposredno veže tudi na družbeni aspekt in sicer v
29
smislu, da bi bilo treba nadomestiti z drugimi indeksi merjenja, kateri bi bili prilagojeni ne na državne gospodarske zmožnosti vendar na tako imenovani družbeni kapital. Razumevanje, da blaginja pomeni tudi zmožnost vključevanje posameznika v vsakodnevno življenje, ki ga narekuje sodobna družba, bi moralo vključevati tudi osnovne življenjske vire in posledično temu postopoma prilagoditi tudi gospodarsko logiko (Jackson, 2009, str. 80-83).
6.3 Spremembe na področju zelenih politik
Dognanje, da je poseganje v okolje z namenom industrijskega napredka pričelo puščati močne posledice na našem ozračju so ovekovečili v drugi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je okoljsko vprašanje postal javni problem ne samo dotične stroke ampak tudi širše javnosti in politike. Postopoma so pričeli z različnimi podnebnimi sporazumi, ki so omejevali izpuste ogljikovega dioksida v ozračje in s katerimi bi povrnili družbi okolje, in tako ponovno izboljšali kakovost življenja. Vendar pa so tovrstni sporazumi vedno ostali podrejeni novonastalim trgovinskim sporazumom, kateri so omogočali širjenje kapitalističnega trga in s tem še dodatno omogočali onesnaževanje v državah proizvodnje samih produktov, medtem ko države z največjo potrošnjo lahko rečejo, da sledijo sprejetim podnebnim sporazumom – zmanjševanje emisij vendar le zaradi premeščanja tovarn v države z nižjimi proizvodnimi mezdami (Klein, 2015, str. 101-104).
Sporazum NAFTA2 je tako leta 1993 odprl nove možnosti za internacionalne gospodarske podvige, hkrati pa zanemaril ekološki odtis, ki ga bo povzročil s povečano proizvodnjo oziroma predvsem povečan odtis pri prevozu posameznega blaga. Sporazum so predstavili kot velik napredek pri oblikovanju svetovnega trga ter zagotavljali, da je bil le ta sprejet tudi z mislijo, da bo svetu doprinesel manjši ogljični odtis. Da bi sporazum izpolnjeval tovrstne pogoje bi moral biti oblikovan na načelu boja proti revščini ter posledično zmanjševal tudi emisije. Moral bi strmeti k vzpodbujanju rabe obnovljivih virov ter jih posledično tudi nagrajevati. Tako bi več proizvodnih podjetij posredno res zmanjšalo svojo porabo in s tem tudi negativen vpliv na okolje. Za boj proti podnebnim spremembam bi morali uvesti drastične ukrepe. Eden izmed teh je ponovna lokalizacija gospodarstva in s tem posledično zmanjšanje uvoženih dobrin, korak proti čisti energiji in s tem hkrati tudi zagotovitev delovnih mest lokalnih kmetom, ki so bili
2 NAFTA, the North American Free Trade Agreement: a Guide to Customs Procedures. Washington, DC: Dept.
of the Treasury, U.S. Customs Service: [Supt. of Docs., U.S. G.P.O., distributor], 1994.
30
prisiljeni svoje pridelke izvažati, saj so jih iz države izrinile velika korporacijska podjetja, ki služijo z uvozom (Klein, 2015, str. 107-108).
Za doseganje zmanjšanja emisij bi morali popolnoma spremeniti tudi naš vpogled na trenutno gospodarsko logiko oziroma premisliti, ali je vedno večja gospodarska rast res tisto, s čimer merimo uspeh in bogastvo posameznih držav (predvsem tistih, katere se označuje kot najbolj razvite države), če slednje doprinaša vedno večji ogljični odtis in posredno ter tudi neposredno povzroča segrevanje našega planeta. Za dosego omenjenega znižanja pa bi morali poleg preureditve gospodarstva v obzir vzeti tudi razmak med revnimi in bogatimi državami ter temu primerno določiti tudi kvote zniževanja. Tako naj bi morale bolj razvite države svoje emisije zniževati osem oziroma deset odstotkov na leto, kar pa je s trenutnim modelom nemogoče oziroma bi tovrstni cilj pripeljal le do popolne zaustavitve gospodarstva in s tem novo dobo gospodarske krize. Vsa dosedanja ekstremna znižanja so nastala v povezavi z gospodarskimi krizami, tako je bil največji upad ogljičnih emisij zabeležen med krizo leta 1929 po zlomu borze, (kjer so se emisije zmanjšale kar za deset odstotkov) po razpadu Sovjetske zveze, leta 2008 in nenazadnje tudi leta 2020 med epidemijo, zaradi katere so bila velika podjetja prisiljena zaustaviti svojo proizvodnjo. V povprečju se je med omenjenimi krizami ogljični odtis zmanjšal za približno pet odstotkov. Iz tega lahko sklepamo, da je omenjeni cilj osem do deset odstotno zmanjšanje nedosegljiv, če ne pričnemo s korenitimi spremembami sistema. Slednji pa se trenutno osredotoča samo na rast bruto domačega proizvoda, kar pa ne vključuje okolja ter vpliva na posameznikovo življenje v smislu varne prihodnosti in spodobnega življenja.
Podnebno krizo, o kateri se govori že več desetletij, tako ne moremo začeti omejevati, če ne spremenimo obstoječe režime gospodarstva, ki je zakopano pod logiko sodobnega kapitalizma ter njegovih pravil. Tako imenovani prostotržni kapitalizem je poudarjal trgovino in posledično potrošnjo. Pri preoblikovanju le tega pa bi bilo potrebno zmanjšati predvsem porabo in zasebne investicije, ki so prisotne pri njej. V nasprotnem primeru se le še bolj oddaljujemo od zadanega cilja zmanjševanja ogljikovega dioksida. Zmanjševanje na zasebni ravni bi tako spodbudilo državne investicije v nujno potrebne alternativne infrastrukture, ki bi nam omogočile izničiti oziroma zmanjšati emisije (Klein, 2015, str. 112-115).
6.4 Oris zelenih politik na evropskem in slovenskem političnem prostoru
V sklopu evropskega konteksta lahko govorimo o inovacijah, ki so se v javnosti pojavile v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. Takrat so namreč v razpravah pričeli omenjati vedno
31
bolj vidne okoljske probleme, katerih pa ni bilo mogoče zamejiti oziroma reševati zgolj znotraj posameznih teritorialnih političnih meja, ampak je bilo treba pričeti oblikovati javne politike, ki bi segale čez državne meje in posledično zahtevale tudi čezkontinentalno sodelovanje, ki je postopoma postalo norma za razpravljanje o tovrstnih okoljskih problemih. Pomembno pot so utrla tudi novonastala okoljska gibanja, ki so s svojim zastopanjem nove politične paradigme v polje javne sfere doprinesla inovacije na samem področju politike. Slednja so posredno vplivala na novo oblikovanje politične organizacije in poudarjanje avtonomije posameznika v smislu političnih in drugih manjšin, ki so bile pogosto zanemarjene v sklopu okoljskih vprašanj. Po kratkotrajni hitri inovaciji posameznih strank in gibanj v sklopu zelene politike, je ta sčasoma ponovno postala bolj odmaknjena, saj ključni zagovorniki niso doprinesli javno obsežnih sprememb, ki bi lahko zagotovile potrebe na dolgi rok. Tako imenovano ozelenjevanje mednarodnih vladnih politik je postalo predvsem odvisno od ekonomskih interesov ter pritiskov s strani civilnodružbenih združenj oziroma organizacij. Prepletanje raznovrstnih javnopolitičnih igralcev na različnih ravneh odločevanja (na primer nacionalne, nadnacionalne in regionalne politike), pa lahko po eni strani utrdijo delovanje okoljskih prizadevanj (sprejete politike na nadnacionalnih ravneh izvajajo na regionalnih in podobno), po drugi strani pa lahko zaradi istega razloga privedejo do odtujitve okoljskih vprašanj. Eksperimentiranje zelene politike v evropski politični sferi je pogosto zamejeno na izbrana politično omrežja – dotični politični igralci, strokovnjaki in podobno. Zaradi odsotnosti mehanizmov nadzorovanja vpletenih političnih igralcev pa posledično ni prišlo do nujno potrebnih sprememb, saj je polje samega delovanja še vedno preveč zamejeno, da bi lahko doseglo vpliv v širši javni sferi (Knep in Fink Hafner, 2011, str. 95-104).
Posledica pospešene globalizacije glede izvajanja in oblikovanja javnih politik je doprinesla hitre spremembe tudi na slovenskem. Pričeli so se oblikovati procesi, ki so presegali monotone oziroma hierarhične oblike političnega delovanja in tako v tem smislu postali bolj fluidni – mešanje regionalnega , nacionalnega in nadnacionalnega odločevanja. Na politični prostor tako vstopajo civilno družbene organizacije, katere so s svojo vlogo močno pripomogle k oblikovanju in nenazadnje tudi institucionalizaciji slovenskega okoljevarstva. Tako imenovana zelena politika se je posledično oblikovala tudi znotraj že institucionaliziranih akterjih in političnih strukturah. K modernizaciji okoljskih vprašanj so nadaljnjo prispevali tudi nastanek novih okoljskih družbenih gibanj, podpora javnosti okoljevarstvu in prav tako podpora politike k politični modernizaciji. Slovenski razvoj okoljskih politik je tako sledil razvoju prej omenjenih evropskih, pa čeprav s časovnim zamikom. Vendar pa Slovenija kljub omenjenemu
