UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
TISA KUČAN LAH
Družbene posledice epidemije koronavirusne bolezni med mladimi v Pomurju
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
TISA KUČAN LAH
Družbene posledice epidemije koronavirusne bolezni med mladimi v Pomurju
Diplomsko delo
Mentorica: izr. prof. dr. Uršula Lipovec Čebron Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija - E
Ljubljana, 2021
Zahvala
V prvi vrsti se želim zahvaliti mentorici izr. prof. dr. Uršuli Čebron Lipovec za vso strokovno pomoč in moralno podporo.
Zahvala gre tudi raziskovalkama v projektu, mag. Anji Kociper in mag. Neži Vodopivec, za vso pomoč in nasvete. Anji Kociper pa se še posebej zahvaljujem za deljene intervjuje.
In seveda, hvala tudi vsem mojim sogovornikom za dobro voljo pri sodelovanju v raziskavi.
Izvleček:
Družbene posledice epidemije koronavirusne bolezni med mladimi v Pomurju
Diplomsko delo je nastalo v sklopu mednarodne raziskave »COVID-19: Ocena ranljivosti in vključevanje skupnosti«, ki jo vodi mednarodni medicinsko-antropološki konzorcij SoNAR- Global (Global Social Sciences Network for Infectious Threats and Antimicrobial Resistance).
Raziskava je bila izvedena med mladimi odraslimi v Pomurju, v njej pa avtorica želi prikazati nekatere izmed stisk, s katerimi so se sogovorniki soočili v času epidemije koronavirusne bolezni. Diplomsko delo se začne s predstavitvijo metodologij, raziskovalnega okolja in sogovornikov. Sledi poglavje posvečeno mladim kot ranljivim osebam, na katere se je sprva med epidemijo nekoliko pozabilo. Stiske sogovornikov so zožene na tri sklope: duševne težave, ukrepi in odnos mladih do same bolezni, cepljenja in vlade. Ugotovitve so prikazane skozi strokovna besedila, medijske tekste in izsledke intervjujev.
Ključne besede: epidemija koronavirusne bolezni, mladi v Pomurju, težave z duševnim zdravjem, ukrepi, nezaupanje.
Abstract:
Social consequences of the coronavirus disease epidemic among young people in Pomurje
This thesis was created as a part of an international research »COVID-19: Vulnerability Assessments and Community Involvement«, led by the SoNAR-Global (Global Social Sciences Network for Infectious Threats and Antimicrobial Resistance) consortium. The research was conducted among young adults in Pomurje. The author wants to present some of the hardships, with which interlocutors were facing during the epidemic of coronavirus disease. The thesis begins with a presentation of the methodology, the research environment and the interlocutors.
This is followed by a chapter on perception of young people as vulnerable individuals, who were initially forgotten during the epidemic. The distress of the interlocutors is narrowed down to three parts: the mental problems, the measures and the attitude of young people towards the disease itself, the vaccination and the government. The findings are presented through professional texts, media texts and the results of the interviews.
Key words: epidemic of coronavirus disease, youth in Pomurje, mental health issues, measures, mistrust.
Vsebina:
1.Uvod ... 11
2.Metodologija in kontekst raziskave ... 15
2.1 Raziskovalno okolje ... 16
2.2 Sogovorniki ... 18
2.3 Terenska raziskava v času epidemije ... 19
3. Mladi kot ranljivi? ... 22
4. Stiske mladih... 27
4.1 Težave v duševnem zdravju ... 27
4.2 Ukrepi ... 33
4.4 Odnosi mladih do koronavirusne bolezni, cepiva in vlade ... 39
5. Zaključek ... 42
6. Summary ... 44
7. Viri in literatura ... 46
8. Seznam slikovnega gradiva ... 50
9. Priloge ... 51
1. Uvod
Prepričana sem, da bo marec leta 2020 v kolektivnem spominu naše družbe ostal še kar nekaj časa. Takrat se je namreč v Sloveniji zgodilo prvo popolno zaprtje zaradi nove koronavirusne bolezni. Tudi sama se lahko brez težav prestavim nazaj v prvi teden zaprtja naše države in podoživim občutke, ki so me takrat prevzemali. Spomnim se tistega ponedeljka, 9. marca 2020, ko so nas med predavanjem iz Etnologije Amerik obvestili, da natančno ob 13.00 uri vrata zapira tudi naša fakulteta. Med mojimi vrstniki se je pojavil strah pred okužbo, saj nas je, bolj kot za nas same, skrbelo za naše starše in stare starše, ob strahu pa je bila prisotna še tesnoba, ki jo je prineslo zaprtje in vse neznano, kar je ovijalo novo koronavirusno bolezen. Ljubljano, kjer študiram, sem zapustila v petek, 13. marca, in se umaknila domov, v Mursko Soboto. Na ljubljanski železniški postaji je bilo vzdušje prav apokaliptično. Za razliko od običajnega petka, polnega vrveža in sproščenih pogovorov med čakajočimi študenti in dijaki, je bilo na postaji le nekaj ljudi, med njimi pa je bilo čutiti neko novo čustvo, nov odnos. Pojavila sta se namreč strah in nezaupanje do sočloveka. Prepričana, da bo vse hitro mimo in bo trajalo le dva do tri tedne, kot so na začetku obveščali mediji, sem bila ob prihodu domov jezna in žalostna, ker sem slutila, da nam virus krade najlepša leta naše mladosti. Kmalu za tem smo predavanja preselili v spletno okolje, začele so se odpovedi terenskih vaj in sprejeti smo morali dejstvo, da se tega virusa ne bomo znebili tako zlahka.
Sprva je kazalo, da bo virus vplival predvsem na fizično zdravstveno stanje naše družbe. Kmalu za tem so nas začele skrbeti gospodarske posledice, ki jih bo pustilo zaprtje. Sedaj pa vemo, da so virus in ukrepi za njegovo zajezitev posegli v praktično vsa področja našega življenja in povsod pustili svoj pečat. Seveda pa posledice niso bile enake za vse ljudi. Razlike so se pojavile že glede na generacijo in življenjsko okolje. Zato se moje diplomsko delo osredotoča na mlade v Pomurju in posledice, ki jih je koronavirusna bolezen prinesla v njihova življenja.
Za razumevanje moje raziskave je pomembno poznati širši kontekst dogajanja in življenja, ki so ga usmerjali ukrepi, uvedeni za zajezitev koronavirusne bolezni.
Prvi ukrepi za zajezitev koronavirusne bolezni so v Sloveniji v veljavo stopili marca 2020 in nekateri od njih so v veljavi še v času pisanja tega diplomskega dela. Epidemija koronavirusne bolezni je bila prvič razglašena 12. marca 2020 in nato preklicana 30. maja 2020. Ponovno je bila uvedena 18. oktobra 2020, ta epidemija se je iztekla 15. junija 2021 (gl. gov.si 2021).
Ukrepe zaradi koronavirusne bolezni, ki smo jih uvedli, lahko v grobem delimo v dve večji popolni zaprtji in eno manjše.
V t.i. prvem valu epidemije smo se prvič srečali z zaprtjem v začetku marca 2020. Zaprtje je trajalo do sredine maja istega leta. V tem obdobju je v veljavo stopilo nekaj ukrepov in priporočil, s katerimi živimo še danes - obvezno nošenje mask v zaprtih prostorih, ohranjanje 1,5 m varnostne razdalje, razkuževanje rok in pogosto prezračevanje prostorov. Kmalu po prvi okužbi v Sloveniji, ki je bila odkrita v Ljubljani, pri osebi, ki se je vrnila iz potovanja v Maroko, se je začelo postopoma sprejemati vedno nove in nove ukrepe. Sprva so se prepovedali obiski v bolnišnicah in domovih za starejše, na meji z Italijo pa je bil odrejen nadzor na meji z Italijo, saj je tam število okužb strmo naraščalo. Prepovedane so bile vse večje prireditve in zbiranja ljudi. Nato so ena za drugo vrata začele zapirati fakultete, naša je to storila 9. marca 2020.
Kmalu za tem, 12. marca 2020, je bilo v Sloveniji razglašeno stanje epidemije. Zaprle so se vse izobraževalne ustanove, ustavljati pa se je začelo tudi javno življenje. Prešli smo v prvo obdobje obsežnega zaprtja. Veljala je prepoved gibanja in zbiranja na javnih površinah, razen za pot do nujnih storitev, kot so na primer lekarne in živilske trgovine. Ostale storitve so morale zapreti svoja vrata – med njimi gostinstvo, turizem, trgovine s tekstilom in drugo neživilsko ponudbo.
Gibanje posameznikov je bilo omejeno na občino stalnega ali začasnega prebivališča.
Prehajanje med občinami je bilo dovoljeno le za dostop do nujnih storitev, dela ali v primeru lastništva nepremičnine, ki je potrebovala vzdrževanje. Ustavil se je javni potniški promet.
Fizično so se lahko družile le osebe iz istega gospodinjstva. Nekaj časa so bili ukinjeni vsi nenujni zdravniški pregledi. Sprejet je bil tudi t.i vladni semafor, ki je določal ukrepe glede na število okuženih in hospitaliziranih, našo deželo pa delil na območja v črni, rdeči, oranžni, rumeni in zeleni fazi. Prvo zaprtje javnega življenja se je zaključilo s preklicem epidemije, 31.
maja 2020. Najprej so postali dovoljeni individualni športi na prostem, oziroma športi, pri katerih ne prihaja do direktnega kontakta, kot so tek, tenis, kolesarstvo in golf. Ponovno je bilo dovoljeno druženje in zbiranje, sprva za do 10 oseb, nato pa se je dovoljeno število oseb višalo.
Dovoljena je bila strežba na terasah in vrtovih, ponovno pa je začel delovati tudi javni potniški promet. V šolske klopi so se kot prvi vrnili učenci prve triade osnovne šola in zadnji letniki srednjih šol, nato pa še učenci devetega razreda OŠ. Študentje se v predavalnice do konca študijskega leta 2019/2020 nismo vrnili.
Čez poletje je tako, kljub nekaterim še veljavnim ukrepom, zavladalo nekoliko bolj sproščeno vzdušje. Izvajale so se nekatere javne prireditve, na katerih so obiskovalci obvezno sedeli na predpisani medsebojni razdalji. Za krajše obdobje je bil ukinjen ukrep nošenja mask. Zaživeli
so gostinski lokali, spet so bila omogočena potovanja v tujino. Veliko ljudi je poletje vseeno preživelo v Sloveniji, saj so h temu pripomogli tudi turistični boni, ki so jih prejeli vsi s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Bone v vrednosti 200 € za polnoletne državljane in 80 € za mladoletne državljane smo lahko porabili za plačevanje turističnih nastanitev. Ob koncu koledarskega poletja pa je Slovenija zopet začela izgubljati bitko s koronavirusno boleznijo in se pomikati proti novemu zaprtju.
Drugi val koronavirusne bolezni, oziroma drugo zaprtje, se je v Sloveniji začel konec oktobra 2020. To je pomenilo, da smo študentje prvih nekaj tednov v študijskem letu 2020/2021 študijski proces še lahko spremljali v živo. Pri tem smo se delili v skupine in izmenično en teden predavanja poslušali v živo, drugi teden pa na daljavo. Tako predavalnice niso bile prenatrpane, še vedno se je lahko ohranjala določena varnostna razdalja. Nato so v drugem zaprtju začeli veljati podobni ukrepi kot so v prvem, spomladanskem zaprtju. Gibanje je bilo dovoljeno v okviru regije prebivališča.. Uvedla se je nočna omejitev gibanja izven doma, ki je bila v veljavi med deveto uro zvečer in šesto uro zjutraj. Izjemoma je bilo dovoljeno gibanje, prehajanje regijskih meja in druženje oseb iz dveh gospodinjstev 25. decembra, 31. decembra in 1.
januarja. Marca 2021 so se ukrepi ponovno začeli postopoma sproščati. Do aprila so ostali zaprti gostinski lokali in turistične nastanitve. Še vedno so bile zaprte tudi univerze, nočna omejitev gibanja pa se je skrajšala za 2 uri in je bila v veljavi med deseto uro zvečer in peto uro zjutraj.
Ob upoštevanju ukrepov za varovanje zdravja so se odprla tudi smučišča, kulturne ustanove, javni potniški promet ipd.
Nato pa se je med 1. in 12. aprilom 2021 javno življenje zopet skoraj popolnoma ustavilo.
Takratno izjemo je predstavljalo le praznovanje velike noči, ko je bilo zopet dovoljeno prehajanje regionalnih mej in druženje ljudi iz do dveh gospodinjstev. Po 11. aprilu so se omejitve zopet začele sproščati. V šole so se postopoma začeli vračati šolarji, maja pa smo se jim pridružili tudi študenti. V tem obdobju se je začelo tudi cepljenje proti koronavirusni bolezni za razširjen nabor prebivalcev – starejše osebe in drugi zdravstveno ranljivi prebivalci so imeli pravico do cepljenja že prej. Z uvedbo cepljenja se je začelo uvajati tako imenovano PCT pravilo. PCT oziroma Prebolel, Cepljen ali Testiran določa, da mora oseba v določenih prostorih in za koriščenje določenih storitev izpolnjevati vsaj enega izmed teh pogojev. Tako se dokazovanje PCT začne uporabljati na primer za vstop v notranjost gostinskih obratov, prestop državne meje, obisk javnih prireditev ipd. Pravilo PCT v mojem diplomskem delu še ne igra pomembne vloge, saj v času terenske raziskave še ni bilo v veljavi (gl. tax-fin-lex.s 2021; covid- 19.sledilnik.org 2021, gov.si 2021).
V času priprave in pisanja mojega diplomskega dela se ukrepi, namenjeni zajezitvi koronavirusne bolezni v Sloveniji, spreminjajo praktično iz dneva v dan. Precepljenost je v Sloveniji je nižja od evropskega povprečja, število okužb in hospitaliziranih obolelih narašča, zato strokovnjaki že svarijo javnost pred t. i. četrtim valom.
Vsi našteti ukrepi so močno vplivali na naša življenja. Sama sem se želela osredotočiti predvsem na izkušnje mladih Pomurcev med epidemijo. Zanimale so me posledice omenjenih ukrepov za življenja mladih Pomurcev in ali so zaradi epidemije in ukrepov, namenjenih njenemu zamejevanju, nastale spremembe v njihovi ranljivosti in pri vključevanju v skupnost.
Ker sem bila v obdobju pripravljanja diplomskega dela kot sodelavka vključena v širšo mednarodno raziskavo na tem področju, sem v raziskavi pridobljena dejstva uporabila za podkrepitev s tematiko povezanih objavljenih informacij pri oblikovanju moje naloge.
Diplomsko delo je nastalo pod okriljem širše mednarodne raziskave »COVID-19: Ocena ranljivosti in vključevanje skupnosti«, ki jo vodi konzorcij Sonar-Global. Sonar-Global je mednarodni medicinsko-antropološki konzorcij, katerega cilj je:
/…/ vzpostaviti trajnostno mednarodno mrežo za krepitev aktivnega sodelovanja družboslovnih ved pri preprečevanju in odzivanju na infekcijske grožnje, vključno s tistimi, ki jih povzročata protimikrobna odpornost (AMR) in zadržanost pri cepljenju. Naše dejavnosti bodo spodbujale dopolnjevanje in sinergije med družboslovci in drugimi zainteresiranimi stranmi. (Sonar-Global 2021)
V raziskavi so poleg Slovenije1 sodelovale še štiri evropske države – Italija, Nemčija, Francija in Malta. Cilj slovenskih partnerjev je bil analizirati vpliv epidemije koronavirusne bolezni ter njenih ukrepov na prebivalce Ljubljane in Murske Sobote z okolico. Projekt je bil zasnovan v upanju, da bodo rezultati izpostavili konkretne težave, za katere bomo sodelavci lahko razvili ustrezne rešitve.
Ljubljana in Murska Sobota z okolico sta bili izbrani kot primerni lokalni okolji za raziskavo, ker se med seboj izrazito razlikujeta. Moj del raziskave sem izvedla med mladimi prebivalci Pomurja, torej Murske Sobote in okoliških krajev.
1V Sloveniji je raziskavo vodila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ).
2. Metodologija in kontekst raziskave
Raziskava temelji na uporabi kvalitativne metodologije, hkrati pa jo je zaznamoval tudi njen kvantitativen obseg opravljenih intervjujev. Pomembna prvina raziskave je raba etnografske metode, ki je po Muršiču:
/…/ vsaj v nekem smislu ena od oblik ali celo tehnik kvalitativne ali interpretativne metode.
Etnografija ni ne objektivna ne subjektivna, temveč je interpretativna, ker posreduje med dvema svetovoma ob dejavnosti v tretjem (prim. Agar 1986: 19), znanstvenem. (Muršič 2011: 34)
Ker raziskava hkrati poteka v več mednarodnih okoljih, iz nje pa želimo pridobiti primerljive rezultate, je bila osnovna kvalitativna metoda dela polstrukturiran intervju:
Pri polstrukturiranih intervjujih si v naprej pripravimo seznam vprašanj, pri spraševanju pa potem preskakujemo od teme do teme, dokler jih ne izčrpamo. Pri tem načinu pogovarjanja mi vodimo pogovor in skrbimo za to, da ne zaidemo pretirano iz načrtovane smeri pogovora.
(Muršič 2011: 98)
Intervjuji so temeljili na dveh vprašalnikih. S prvim vprašalnikom smo pridobivali demografske podatke in podatke o sogovornikovem zdravju, drugi vprašalnik pa je bil osredotočen na področja javnih storitev, skupnosti in ranljivosti. Pri slednjem, torej pri ranljivosti, smo ugotavljali, ali na posameznika vplivajo kateri izmed dejavnikov, ki ga ob in zaradi epidemije še dodatno izpostavljajo.
Prvi vprašalnik je bil zaprtega, drugi vprašalnik pa odprtega tipa. Razliko med odprtim in zaprtim vprašalnikom je Muršič v svojem delu pojasnil tako, »[p]ri odprtem tipu vprašanj lahko sogovornice in sogovorniki oblikujejo lastne odgovore, medtem ko pri zaprtem tipu vprašanj izbirajo med vnaprej sugeriranimi možnostmi« (Muršič 2011: 99). Vprašanja odprtega tipa so nam torej omogočila, da sogovornikov nismo vnaprej klasificirali v eno izmed t.i. »ranljivih skupin«, temveč so te ostale odprta kategorija, odvisna od konteksta in posameznikove samoopredelitve (gl. Huber, Lipovec Čebron in Oprešnik 2020: 28).
Projekt se od podobnih predhodnih raziskav razlikuje predvsem v pristopu do sogovornikov.
Projekti, kot je bil na primer Model skupnostnega pristopa za krepitev zdravja in zmanjševanje neenakosti v zdravju v lokalnih skupnostih (MoST), ki sta ga izvedla NIJZ ter Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, po navadi temeljijo na t.i. »metodi lijaka«. Metoda lijaka predvideva trifazno raziskovanje, od splošnega k posamičnemu (gl. Huber, idr. 2020: 29). V prvi fazi se tako osredotoča na javne institucije,
nato na nevladne organizacije, civilna združenja, društva ter v zaključni fazi na posamične osebe z ranljivostmi (gl. Huber, idr. 2020: 30; Kociper 2020: 9). Projekt »COVID-19: Ocena ranljivosti in vključevanje skupnosti«, v sklopu katerega je nastalo to diplomsko delo, pa je prvi dve fazi preskočil in se osredotočil na neposredno izkušnjo posameznika. Skozi intervjuje smo želeli pridobiti informacije o posameznikovem stanju na področjih, ki tako neposredno kot tudi posredno vplivajo na njegovo zdravstveno stanje. Z vprašanji smo tako spraševali po neposrednih vplivih, kot recimo: »Ali živite s kronično boleznijo?«; »Ali imate obvezno zdravstveno zavarovanje?«, hkrati pa tudi o neposrednih vplivih, na primer: »Ali se počutite izolirani ali osamljeni?«; »Kaj navadno jeste doma?«; »Kaj po navadi počnete v prostem času?«
2.1 Raziskovalno okolje
Ena ključnih značilnosti raziskave »COVID-19: Ocena ranljivosti in vključevanje skupnosti« je osredotočenost na primerjavo urbanih in ruralnih okolij ter podobnosti in razlik, ki jih prinašata s sabo. Moje diplomsko delo je kot majhen delček te raziskave sledilo dogajanju v Pomurju, kjer velika večina sogovornikov prihaja iz pretežno ruralnega okolja. Intervjuji so bili izvedeni v mestu Murska Sobota, z izjemo enega, ki je bil izveden v sosednji vasi Rakičan. Ker je pri raziskavi pomemben prostorski kontekst, bom nekaj besed namenila osnovnim informacijam o Pomurju in Murski Soboti.
Pomurje obsega 27 občin in šteje 114.396 prebivalcev (gl. Republika Slovenija statistični urad a2021). V letu 2019 so prebivalci Pomurja predstavljali 5 % celotnega prebivalstva Slovenije (gl. Republika Slovenija statistični urad b2021). Kot pomembni faktor pri razpravah o ranljivosti je vredno omeniti tudi slabšo ekonomsko situiranosti Pomurske regije. »Med slabše razvitimi regijami v Sloveniji je Pomurska regija, ki je po sedanji krizi še bolj na dnu slovenskega povprečja« (Gajšek 2010: 5). Kot posledico slabše razvitosti bi verjetno lahko šteli dejstvo, da je pomurska regija edina z negativnim skupnim prirastom prebivalstva, torej seštevkom naravnega in selitvenega prirasta, ki predstavlja -0,5 na 1.000 prebivalcev (gl.
Republika Slovenija statistični urad b2021). Ker se v diplomskem delu osredotočam na mlado prebivalstvo, je pomemben tudi podatek, da je v Pomurju najmanjši delež mladih prebivalcev (0-14 let) v Sloveniji. Predstavljajo le 13.2 % prebivalstva (gl. Republika Slovenija statistični urad b2021). Po drugi strani pa v Pomurju beležimo najvišjo povprečno starost prebivalstva, in sicer 45,5 let (gl. Republika Slovenija statistični urad b2021).
Gospodarsko, kulturno, prometno in izobraževalno središče Pomurske regije predstavlja mesto Murska Sobota. Posledično je to najsevernejše mesto v Sloveniji postalo tudi točka, kjer sem izvedla večino svojih intervjujev. Na samo mesto so vezani tudi moji sogovorniki, ki se v njem izobražujejo, delajo, ali pa so v njem doma.
Murska Sobota leži na 190 metrov nadmorske višine in je edino slovensko mesto v pravi ravnini. Murska Sobota je del Mestne občine Murska Sobota, ki meri 64 km2(gl. Republika Slovenija statistični urad c2021) in je imela ob zadnjem štetju, leta 2019, 18.740 prebivalcev (gl. Republika Slovenija statistični urad c2021). Na današnjo podobo Murske Sobote sta imeli velik vpliv geografska lega mesta in njegova bogata zgodovina. Murska Sobota je 5 kilometrov oddaljena od reke Mure, ki je imela skozi zgodovino velik vpliv na razvoj naselja, kraju pa je dala tudi ime. Na mesto sta imeli pomemben vpliv njegova ravninska lega, ki je omogočila ugodne razmere za poljedelstvo, in bližina nekaterih pomembnejših prometnih poti, ki so se tu pojavile že za časa Avstro-Ogrske monarhije in so povezovale obe deželi (gl. Fujs 2015: 15).
Danes mimo nje teče avtocesta Lizbona − Kijev. Zaradi svoje ugodne lege je bilo ozemlje današnje Murske Sobote tudi precej zgodaj poseljeno. Murska Sobota se od preostale Slovenije razlikuje predvsem po zgodovini dolgoletne okupacije iz strani Madžarske (gl. Brumen 1995;
Fujs 2015). Zanimiva pa je tudi zaradi strukture prebivalstva. Govorimo lahko o velikem številu germanskih priseljencev, židovski skupnosti, predvsem pa o katoličanih in evangeličanih. Judov je danes precej manj (gl. Brumen 1995). Veliko jih je mesto zapustilo v času Madžarske sovjetske republike leta 1919, zaradi sodelovanja v Tkalčevi Murski republiki med letoma 1919 in 1920 pa jih je preganjala še jugoslovanska oblast (gl. Brumen 1995: 46). Zato pa je veliko bolj množična skupnost Romov. Prebivalci Murske Sobote so vedno živeli v strpnosti in sožitju, kljub temu, da so drug do drugega gojili veliko predsodkov (gl. Brumen 1995). Etnolog Borut Brumen je tako na primer govoril o predsodkih do Romov:
Za večino prebivalcev Murske Sobote so že v zgodovini bili Romi lenuhi, delomrzneži in tatovi, v resnici pa zaradi svojega družbenega položaja in javnega mnenja niti slučajno niso mogli dobiti dela, pa tudi v njihovi kulturi in načinu življenja je bil odnos do dela in nedela, njihov koncept življenja in strategija preživetja v popolnem nasprotju z večinskim sprejemanjem in priznavanjem teh kategorij. (Brumen 1995: 56)
Pomurje in z njim mesto Murska Sobota imata pomemben vpliv tudi na moje sogovornike, ki jih bom predstavila v sledečem poglavju.
2.2 Sogovorniki
Večina mojega diplomskega dela temelji na opažanjih in ugotovitvah, do katerih sem prišla s pomočjo izvedenih intervjujev. Zato se mi zdi, da je za lažje ustvarjanje predstav in razumevanje v nadaljevanju opisanih situacij pomembno, da najprej povem vsaj malo o mojih sogovornikih. Za začetek bom predstavila nekaj demografskih podatkov, nato pa se bom posvetila sogovornikom, ki sem jih razdelila v štiri skupine.
Sogovornike v tej raziskavi predstavlja skupina 23 mladih prebivalcev Pomurja, starih med 18 in 25 let. Njihova povprečna starost je 20,3 let. Sogovornikov mlajših od 18 let v raziskavo nisem vključila zaradi etičnih zadržkov. V raziskavi je sodelovalo 14 žensk in 9 moških. Večina jih je v času raziskave živela v ruralnih predelih Pomurja, v samem mestu Murska Sobota pa jih je živelo 9.
Izsledki raziskave so zaradi občutljivih tematik predstavljeni anonimno. Tako so tudi v tej diplomskem delu imena sogovornikov zamenjana s šiframi, ki omogočajo varovanje identitete sodelujočih posameznikov. Intervjuje označene s šiframi od R01 do R20 sem opravila sama, v analizo pa sem zaobjela še intervjuje R38, R70 in R71, ki jih je v sklopu raziskave izvedla mag.
Anja Kociper, njihove rezultate, pomembne zaradi njihovega doprinosa k analizi in razumevanju vpliva koronavirusne bolezni na mlade v Pomurju, pa je delila z mano.
Sogovornike bi v grobem lahko razdelila na štiri skupine. Največji del sogovornikov prihaja iz vrst programa PUM-O, ki ga bom predstavila v nadaljevanju (13 sogovornikov). Ostale sogovornike sem razdelila v skupino študentov (6 sogovornikov), dijakov (2 sogovornika) in uporabnic organizacije, ki skrbi za ranljivejše dele družbe (2 sogovornika).
Prva skupina sogovornikovso udeleženci programa PUM-O na Ljudski univerzi Murska Sobota. PUM-O oziroma Projektno Učenje Mlajših Odraslih je program, katerega temeljni namen je »/…/ razvijati potenciale ranljivih mlajših odraslih za uspešno vključevanje v izobraževanje za pridobitev izobrazbe, razvijanje poklicne identitete in tako uspešno vključevanje na trg dela ter uspešno socialno integracijo« (Ljudska univerza Murska Sobota 2021). Spodbujanje vključenosti na trg dela in višanje ravni izobrazbe lahko štejemo med aktivnosti, ki vzpodbujajo in krepijo enakosti v družbi ter zdravju (gl. Bentley in drugi 2010: 4). Udeleženci PUM-O so mlajši odrasli med 15 in 26 letom, ki imajo status brezposelne osebe, status iskalca prve zaposlitve, niso vključeni v izobraževanje, se pri izobraževanju srečujejo s težavami, ki lahko vodijo v prekinitev šolanja ali pa niso vključeni v delovno razmerje (gl. lums.si 2021). Moji sogovorniki
iz programa PUM-O so stari med 18 in 23 let in prihajajo iz najrazličnejših okolij, imajo pa nekaj skupnih značilnosti. Gre za brezposelne mlade osebe, ki imajo nizko stopnjo izobrazbe (med njimi ima le ena udeleženka končano poklicno srednješolsko izobrazbo). Nizka stopnja izobrazbe je sicer značilna za celotno Pomurje, saj ima skoraj tretjina prebivalcev dokončano največ osnovnošolsko izobrazbo (gl. Republika Slovenija statistični urad b2021). Kar nekaj udeležencev PUM-O programa pa izpostavlja željo po pridobitvi srednješolske izobrazbe.
Med sogovorniki je šest predstavnikov romske etnične skupine. Čeprav je pripadnost romski etnični skupini pogosto lahko dejavnik ranljivosti, se v tej raziskavi to ni posebej izrazilo.
Kljub nekaterim podobnostim je pomembno poudariti, da so sogovorniki med seboj izjemno raznoliki, kot so raznolike tudi njihove življenjske zgodbe in ovire, pred katere jih je postavila koronavirusna bolezen.
2.3 Terenska raziskava v času epidemije
Terenska izkušnja se mi je zdela nekaj posebnega iz več vidikov, ki jih želim predstaviti v nadaljevanju. Opisala bom časovni okvir terenskega dela, nekaj težav, s katerimi sem se soočala ob vprašalniku, terensko izkušnjo na Ljudski univerzi Murska Sobota, ter samo izkušnjo terenske raziskave v času epidemije.
Teren sem opravila med 5. marcem in 9. majem 2021. Na srečanju z ostalimi raziskovalkami smo poudarile dejstvo, da časovni okvir raziskave vpliva na sliko, ki jo rišejo opravljeni intervjuji. Ker smo raziskavo začele šele po tako imenovanem drugem valu epidemije, smo zamudile začetne vtise in reakcije ljudi na koronavirusno bolezen. Kot primer zamujenega je v pogovoru raziskovalka Neža Vodopivec delila mnenje psihiatra, ki ga je intervjuvala. Le-ta je povedal, da se je v prvem valu koronavirusne bolezni in z njo povezanega zaprtja pojavilo veliko število posameznikov, ki so čutili osebno odgovornost za nastalo situacijo, ali pa so situacijo dojemali kot apokaliptično stanje. Število tako mislečih se je nato hitro manjšalo. Po drugi stani pa se nam časovni okvir zdi primeren zaradi možnost primerjave prvega in drugega vala, ki je – če bi raziskavo opravljale prej – ne bi imele. Ena izmed interpretacij, ki smo jih dobile na to temo, je različno dojemanje obeh večjih zaprtij. V drugem valu so ljudje poznali sicer že več okuženih oseb, prvi val pa so zaradi mnogih neznank dojemali kot »resnejši«.
Zaradi zelo osebne narave vprašalnika, ki se je na več točkah nanašal na neprijetne, težke teme, je bila zame to zelo zahtevna terenska izkušnja. V času študija sem na terenu namreč ljudi največkrat izpraševala o njihovih interesih, poklicni dejavnosti, običajih, navadah in drugih bolj
»sproščenih« temah, o katerih sogovornikom ni težko razpravljati ali pa so vprašanj celo veseli.
Ta raziskava pa me je postavila izven cone udobja in me prisilila, da se spopadem tudi s težjimi, a še kako pomembnimi tematikami. Moja negotovost se izraža predvsem v začetnih intervjujih, kjer se čuti, da se poskušam od vprašalnika nekoliko distancirati. Tako sem na primer bolj osebna vprašanja začela z besedami »Tukaj jih zanima …« in s tem »krivdo« za vprašanja zvalila na avtorje vprašalnika. Vendar sem hitro pridobila potrebno samozavest in vprašanja začela zastavljati brez izmikanja.
Posebna in vredna poudarka se mi zdi terenska izkušnja z udeleženci programa PUM-O. Pri intervjujih sogovornikov iz te skupine sem se soočila z dvema težavama. Ker sem intervjuje izvajala v učilnici na Ljudski univerzi Murska Sobota, v času izvajanja njihovega dnevnega programa, so me nekateri sogovorniki dojemali kot uradno osebo. Zato sem se morala še posebej truditi, da je vzdušje intervjuja ostalo sproščeno in da so se sogovorniki znebili občutka, da preverjam njihovo znanje. Kot odraz tega sem na primer med intervjujem preoblikovala nekatera vprašanja. Tako sem na primer vprašanja: »Poznate kakšno nalezljivo bolezen? Pa ne- nalezljivo?« raje preoblikovala v: »Na katere nalezljive in nenalezljive bolezni najprej pomisliš?«. Druga zagata se je pojavila, ko so se v skupini začeli pogovarjati o vprašanjih. Zato sem pri nekaterih sogovornikih dobila občutek, da so nekatera vprašanja že pričakovali oziroma so na njih že pripravili odgovore. To je oviralo sproščen tok pogovora oziroma je lahko vplivalo tudi na realnost izbranih odgovorov. Zanimivo se mi zdi tudi omeniti, da smo sogovornike v začetku nekoliko podcenjevali. Po pilotnih intervjujih se je namreč tako nam, raziskovalkam projekta Sonar-Global, kot njihovim učiteljem, zdelo, da je vprašalnik precej zahteven in bo terjal veliko prilagoditev vprašanj, da bi bila za sogovornike bolj razumljiva. Na samem terenu se zahtevnost vprašalnika sploh ni pokazala kot težava in sogovorniki so v veliki večini brez težav odgovorili na vsa vprašanja.
Na mojo terensko izkušnjo je seveda vplivala tudi sama koronavirusna bolezen. V prvi vrsti sem tako za svoje sogovornike kot zase želela zagotoviti čim varnejše pogoje, da ne bi prišlo do okužbe. Pri intervjujih, izvedenih v učilnici na Ljudski univerzi Murska Sobota, smo tako vsi nosili maske, zagotavljali medsebojno razdaljo vsaj 1,5 metra, si razkuževali roke in prezračevali prostor. Večino ostalih intervjujev sem opravila zunaj in pri tem še vedno ohranjala medsebojno razdaljo. Tudi iskanje prostora za izvedbo intervjujev je bilo nekoliko oteženo. Ob
običajnem terenskem delu bi namreč želela intervjuje s sogovorniki opravljati pri njih doma, če bi to le bilo mogoče. Tako bi zbrala še nekaj več informacij in občutkov o tem, kako živijo. V danih okoliščinah pa nisem želela siliti v njihove osebne prostore. Ker tudi sami niso izrazili želje o opravljanju intervjujev pri njih doma, jih tako v to nisem niti prepričevala.
Koronavirusna bolezen in zaprtja za njeno zajezitev so narekovala tudi časovno razporeditev mojega diplomskega dela. Intervjuje sem lahko na Ljudski univerzi začela izvajati komaj marca, ko so se stvari dejansko začele odpirati. Nato pa sem bila primorana terensko delo zaradi krajšega aprilskega zaprtja za nekaj časa ustaviti, . Z delom sem tako nadaljevala konec aprila, ko so se že odprle tudi terase lokalov, na katerih sem izvedla nekaj intervjujev. Zaradi takšnih pogojev sem na terenskem delu čutila nekoliko več pritiska kot po navadi. Skrbela me je tako razporeditev dela, ki si je tako nisem mogla prilagoditi čisto tako kot bi si želela, kot sama okužba s koronavirusno boleznijo. Pri tem me je bilo najbolj strah, da bi nevede okužila svoje sogovornike. Na srečo, ob spoštovanju vseh ukrepov, do tega ni prišlo.
Na splošno se mi je zdela terenska izkušnja izredno zanimiva in uporabna tudi za moj nadaljnji študij in delo. Veselijo me količina zbranega gradiva in novi pogledi na problematike, ki mi jih je odprla.
3. Mladi kot ranljivi?
O ranljivosti mladih ne moremo govoriti brez, da bi se sprva ustavili pri medicinski antropologiji in terminoma neenakost in ranljivost.
Tematike vpliva koronavirusne bolezni na mlade v Pomurju sem se lotila iz vidika medicinske antropologije, ki je »/…/ poddisciplina socialne in kulturne antropologije, ki holistično, komparativno in kritično v najširšem pomenu obravnava zdravje in bolezni pri posameznikih in družbah« (Šimenc 2014: 14). Medicinska antropologija v obravnavo vnese mnogo novih terminov, nekatere že znane termine javnozdravstvenega diskurza pa predebatira in jim skuša dodati bolj holistične konotacije. Med slednje spadata tudi termina neenakosti in ranljivosti, ki sta »/…/ precej neulovljiva pojma, saj se prekrivata z mnogimi drugimi koncepti, ki jih avtorji uporabljajo za opis družbeni in/ali individualnih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje« (Lipovec Čebron, idr. 2020: 15). Oba termina sta pomembna pri medicinsko-antropoloških raziskavah, zato je pomembno njuno razumevanje.
Za razumevanje termina neenakosti v zdravju je potrebno pojasniti, da se nanašajo na socialno- ekonomske neenakosti, ki so »tiste razlike v zdravstvenih stanjih med družbenimi skupinami z različnim socialno-ekonomskim statusom, ki jih lahko preprečimo in so nepravične« (Buzeti in drugi 2011:10). Na neenakosti v zdravju tako vplivajo socialno-ekonomske determinante zdravja, »to so dejavniki, na katere lahko vplivamo s političnimi, z gospodarskimi in tudi z osebnimi odločitvami« (Buzeti in drugi 2011: 13). Seveda pa na zdravje vplivajo tudi druge determinante zdravja, kot so starost, spol in genetske lastnosti, na katere ne moremo vplivati (gl. Buzeti in drugi 2011: 13). Neenakost tako lahko razumemo kot relacijski družbeni koncept, ki križa zdravje in neenakosti pri zdravstvenih kazalnikih s socioekonomskimi spremenljivkami (gl. Lipovec Čebron 2020: 17).
Na podlagi neenakosti v zdravju lahko razumemo tudi ranljivost, ki je po definiciji »/…/
stopnja, do katere so populacije, posamezniki ali organizacije nezmožni predvideti, se soočiti ali kljubovati dejavnikom tveganja oziroma si opomoči po njihovih škodljivih učinkih«
(Svetovna zdravstvena organizacija po Kociper 2020: 38). V javnem zdravstvu je tako večkrat govora o ranljivih skupinah prebivalstva, katerih značilnost bi naj bila, »da so zaradi svojih osebnostnih značilnosti, lahko pa tudi zaradi socialnih in ekonomskih pogojev, v katerih živijo, bolj dovzetni za določene bolezni« (Zaletel-Kragelj po Kociper 2020: 38). Ko govorimo o ranljivih skupinah po navadi pomislimo na starostnike, migrante, zapornike, žrtve nasilja,
priseljence, kronične bolnike, manjšine, brezposelne … Nekateri avtorji delitev na ranljive skupine označujejo za problematične (gl. Gabrijelčič Blenkuš 2017; Grabovschi, Logion in Fortin 2013; Zlatel-Kragelj, idr. 2011 po Lipovec Čebron, idr. 2020: 15). Raje kot o ranljivih skupinah naj bi se govorilo o posameznikih z ranljivostmi ali posameznikih z ovirami v zdravju.
Izraz ranljiva skupina namreč posameznika ukalupi v točno določeno skupino ranljivosti, medtem ko so ranljivosti v praksi veliko bolj fluidne. Večkrat se zato uporabljajo tudi alternativni izrazi, kot sta ogroženost in krhkost (gl. Gabrijelčič Blenkuš po Lipovec Čebron, idr. 2020: 15). Posameznik je lahko hkrati ranljiv na več področjih, njegove ranljivosti pa se lahko čez čas tudi spreminjajo.
Če neenakosti in ranljivosti pogledamo na primeru mojih sogovornikov iz programa PUM-O, hitro opazimo, da en sam sogovornik nase veže več dejavnikov, ki niso nujno skupni vsem.
Tako tudi med njimi ne moremo govoriti o homogeni skupini ranljivih oseb. Raziskovalka Neža Vodopivec je te dejavnike prikazovala s pomočjo mehurčkov, zato sem se za lažji prikaz, tudi sama odločila, da uporabim njeno metodo (gl. slika 1).
Slika 1: Mehurčki dejavnikov ranljivosti. Vsak skupek mehurčkov prikazuje enega udeleženca programa PUM-O.
Avtor in datum nastanka: Tisa Kučan Lah; 9.9.2021.
Ker se posamezniki sami v večini primerov ne definirajo kot ranljivi, je še toliko bolj pomembno izvajanje ocen ranljivosti na terenu. Pravilno prepoznavanje ranljivih posameznikov je izredno pomembno tudi v času koronavirusne bolezni, saj kot navaja Napier:
Če ranljive skupine niso ustrezno identificirane, bodo posledice te pandemije še bolj uničujoče.
Čeprav naj bi sledili vodilom SZO2, en model, ki naj bi veljal za vse (one-size-fits-all model, op.) ne bo primeren. (The Lancet po Napier 2020: 2)
Hitro in ustrezno identificiranje ranljivih posameznikov nam omogoča hitrejše ukrepanje pri zmanjševanju njihovih ranljivosti ter učinkovito razporeditev resursov (Napier 2014: 2). K zagotavljanju boljših razmer je v času pandemije pozvala tudi SZO:
Med pandemijo covida-19 je po njihovih besedah postalo še bolj očitno, v kako različnih razmerah živimo. Nekatere skupine prebivalstva po svetu komaj pridejo skozi mesec, nimajo denimo dostopa do čiste pitne vode in do zdravstvenih storitev, zaradi česar po nepotrebnem trpijo, obolevajo za boleznimi, ki jih je mogoče preprečiti, in prezgodaj umrejo. Organizacija poziva, naj voditelji zagotovijo, da bodo imeli vsi prebivalci na voljo kakovostne zdravstvene storitve, ko jih potrebujejo. Pandemija je zelo prizadela vse države, vendar so jo najbolj občutili tam, kjer so že sicer bolj ranljivi in izpostavljeni boleznim ter imajo slabši dostop do kakovostnih zdravstvenih storitev, je spomnil SZO. (M.Z. 2021)
Pri iskanju rešitev za ljudi, ki se soočajo z neenakostmi in ranljivostmi v zdravstvu, je medicinsko-antropološki pristop še posebej pomemben, saj se osredotoča na korelacije med zdravstvenimi kazalniki in družbenimi procesi (gl. Lipovec Čebron 2020: 15). Te so za nas pomembne, saj nam omogočajo bolj poglobljeno razumevanje dogajanja in s tem iskanje primernih rešitev. Poglobljeno razumevanje procesov nam omogoča, da v svoje raziskave in ukrepe zajamemo ljudi, ki bi drugače morda iz njih izostali. Do tega je prišlo tudi med epidemijo koronavirusne bolezni.
Med obdobjem epidemije koronavirusne bolezni so, pričakovano, trpeli posamezniki, ki so imeli že prej obstoječe ranljivosti. Kriza, ki jo doživljamo trenutno, pa je dodatno izpostavila tudi posameznike, ki jih še pred dobrim letom ne bi prištevali med ranljive. Med takimi so se znašli zaposleni v gostinstvu in turizmu, trgovci, zdravstveni delavci, zaposleni v kulturi, samostojni podjetniki itd (gl. Napier 2020: 1).
Med ranljive smo začeli prištevati v začetku spregledane mlade. Ti so sprva ostali skriti, ker se je osredotočalo na samo fizično zdravje in zaplete, ki jih pri tem prinese okužba s koronavirusno
2 Svetovna zdravstvena organizacija
boleznijo. Tako je v javnem diskurzu prevladovalo mišljenje, da so mladi zdravi in bolj odporni, zato jim ni potrebno namenjati posebne pozornosti. Ko so v diskurz vstopile tudi druge posledice koronavirusne bolezni in njenih ukrepov – na primer gospodarske in duševne − se je pozornost preusmerila na delavce, osnovnošolce, itd. Mladi odrasli so bili opaženi precej kasneje, ko so v medijih nase začeli opozarjati sami, ali pa so na njihove stiske opozarjali razni psihologi in drugi strokovni delavci. Na njihovo ranljivost je vplivalo več različnih sprememb, ki so bile posledica epidemije oziroma ukrepov za njeno zajezitev. Psihologinja Andreja Mikluž je na to tematiko povedala, da so:
/…/ sodeč po raziskavah iz tujine, otroci in mladi odrasli bolj ranljivi za posledice omejevalnih ukrepov kot odrasli. Razlog za to naj bi bile značilnosti njihovega razvoja, saj mladi potrebujejo svoje rutine, socialna okolja in vključenost. (Mikluž po L.Š 2021)
Na samem terenu se je tudi pri mladih, kot pri večini ostalih ranljivih posameznikov, pokazalo, da sami sebe ne dojemajo kot ranljive. Moji sogovorniki so kot ranljive izpostavljali delavce za tekočim trakom, ljudi s pridruženimi boleznimi, starejše, ljudi, ki se zdravijo v bolnišnicah (in se okužijo od zdravnikov), zaposlene v zdravstvu, oskrbovance domov za ostarele, nosečnice, dojenčke itd. Izpostavljali pa so tudi ljudi, ki se ne držijo ukrepov, tiste, ki jih je preveč strah, ali pa kar vse ljudi, ker so se začeli sproščati ukrepi. Le ena sogovornica je kot ranljivo navedla sebe in svoje bližnje:
Jaz in ati. /…/ Ne vem, ker ati je pač veliko dal čez v Nemčiji in ne vem, veliko slabih spominov ima. Jaz sem pa tudi bolj, ne vem. Riba pa depresivna neka zadnja leta. Tako da ne vem. Je pa na primer babica, ki je tudi z atijem dala veliko čez. Pa niti cigareta pa nič ne kadi. Same odvisnike je imela okoli. Sin ji je umrl odvisnik. Prvi, drugi mož odvisniki. Ženska je močna lahko tako povem. Isto kot moja mama. Saj ati tudi, samo (Op. Nekaj trenutkov tišine, op.TKL).
Ati ne vem, pač mama pa babica ne škodita tako zelo. Ati pa sam sebi škodi. (R10 2021) 3 Mladi so v ocenah ranljivosti izpostavljeni kot specifična skupina. Raziskovanje te skupine je povezano z nekaterimi metodološkimi dilemami, s katerimi se sooči raziskovalec. Doktorica socialne pedagogike Helena Jeriček Klanšček pri tem izpostavlja predvsem socialno-
3 Ge, pa ati. /…/ Ne ven, ker pač ati je dosta v Nemčiji skaus dau in ne ven, dosti slabih spominov ma. Ge san pa
tuj nekak bole, ne ven. Riba pa depresivna takšna nekšna zadnja lejta. Tak ka ne ven. Je pa na primer babica, ka je tuj se z atijon se skos dala. Pa niti cigareta pa nič ne kadi. Same odvisnike je mela okoli. Sin ji je mrau odvisnik.
Prvi, drugi mož odvisniki. Ženska je močna lejko samo poven. Isto kak moja mama. Saj ati tuj, samo (Op. Nekaj trenutkov tišine, Op.TKL). Ati ne ven, pač mama pa babica ne škodita tak fejst. Ati pa kar san sebi škodi. (R10
ekonomske faktorje. Mladi se namreč znajdejo v neke vrste prehodnem obdobju, kjer so v veliki meri še vedno odvisni od staršev in tako o socialno-ekonomskem položaju družine ne vedo prav veliko, ali pa so ravno na začetku osamosvajanja (gl. Jeriček Klanšček 2011: 12). Kot pomembnejši vpliv izpostavlja vrstnike ter druge socialne in psihološke dejavnike (gl. Jeriček Klanšček 2011: 13).
V času terenskega dela sem opazila, da se na področju vpliva koronavirusne bolezni na mlade v Pomurju odpirajo predvsem tri problematike: težave v duševnem zdravju, vpliv ukrepov in odnos do bolezni same, do cepiva in do vlade. Seveda se vse tri med seboj močno prepletajo in vplivajo ena na drugo. V nadaljevanju jih želim predstaviti kot odprta, fluidna vprašanja in nikakor ne kot zaključena dejstva. Kaj takega niti ne bi bilo mogoče, saj še ne moremo govoriti o koncu pandemije koronavirusne bolezni.
4. Stiske mladih
V tem delu diplomskega dela se bom dotaknila treh, že izpostavljenih, kategorij stisk, s katerimi so se mladi soočili med epidemijo koronavirusne bolezni. Govorila bom torej o težavah v duševnem zdravju, vplivu ukrepov in odnosu mladih do koronavirusne bolezni, cepiva in vlade.
4.1 Težave v duševnem zdravju
Aja pač zaradi različnih stvari, če je bilo kaj v šoli. No, stresnega. Ali pa, če je pač slab dan psihično. /…/. Ves sem bil tako brezvoljen, mislim len. Ni se mi veliko dalo narediti, pa nisem se pač potrudil tisto kar bi se moral, oziroma kot po navadi. /…/ . Šola oziroma vse skupaj dejansko, kar se je dogajalo (Op. Epidemija, op.TKL). (R17 2021) 4
Če v spletni brskalnik ali katero izmed strani s strokovnimi članki vneseš ključnik na temo:
»koronavirusna bolezen in mladi odrasli« se težko izogneš prispevkom, vezanim na duševno zdravje. Psihiatrinja dr. Hojka Kumpreščak Gregorčič je za Delo povedala, da v razvitem zahodnem svetu v zadnjega četrt stoletja beležimo 64 % rast duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih, epidemija pa je to le še stopnjevala (gl. Malovrh 2021). Tako me tudi na terenu ni presenetila pogostost govora o duševnih stiskah. O teh je namreč spregovorilo 12 od 23 sogovornikov, kar se sklada z navedbami, da za duševnimi stiskami trpi vsaj eden od štirih ali petih mladih (gl. Patel in drugi 2007: 1303).
V splošnem zdravstvene krize vedno dolgotrajno vplivajo na duševno zdravje ljudi (gl. Parola in drugi 2020:2). Vpliv koronavirusne bolezni na duševno zdravje je že bil raziskan v mnogih državah, med drugim tudi na Kitajskem, kjer so » /…/ poročali o visokih stopnjah anksioznosti, depresije in s travmo povezanih simptomov, tako med vrhom epidemije kot 1 mesec kasneje«
(Qui in drugi, ter Wang in drugi po Parola in drugi 2020: 2). Dokazali pa so tudi povezavo med večjim vplivom na duševno zdravje in strožjimi ukrepi, predvsem karanteno (gl. Parola in drugi 2020: 2). Povezavo med koronavirusno epidemijo in duševnim zdravjem so raziskovali tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje v Sloveniji. Tam so raziskavo s pomočjo spletne ankete
4Aja pač zaradi različnih stvari, če je v šoli blau kaj. No stresnoga. Ali pa če je kaj pač slab den psihično. /…/
Cejli san biu tak tja njane, mislin leni. Nejse mi je puno dalau naprafte, pa nejsan se pač počuto tisto kak bi se mogo, oziroma kak po navade. /…/ Šola oziroma vse vkuper dejansko tudi kak se vse dogaja nej (Op. epidemija,
opravili med 7,154 študenti (gl. Cesar in drugi 2021: 14). Rezultati so pokazali, da se je med epidemijo povečal odstotek študentov, ki so poiskali pomoč zaradi duševnih težav. Tako pred epidemijo pomoči ni nikoli poiskalo 68,5 % anketirancev, med epidemijo pa so ti padli na 44
%. Redko je pomoč pred epidemijo poiskalo 13,9 % anketirancev med epidemijo pa se je ta številka povzpela na 17,1 %. Občasno je pred epidemijo poiskalo pomoč 11,3 % anketirancev, med epidemijo pa kar 22 %. Pogosto je pomoč pred epidemijo iskalo 6,4 % anketirancev, med epidemijo pa kar 16,9 % (gl. Cesar in drugi 2021: 37). Pomoč so anketiranci največ iskali pri bližnjih (gl. Cesar in drugi 2021: 37). Težave, ki so bile pri mladih zaznane med epidemijo, lahko posledice nosijo tudi v kasnejših letih.
Študije v Združenih državah Amerike so pokazale, da 75 % vseh ljudi, ki trpijo za duševnimi težavami, začne težave opažati že pred 24 letom (gl. Patel in drugi 2007: 1306). V mladosti tako lahko duševne težave vplivajo na opustitev šolanja, vstop na trg dela, tkanje prijateljstev in romantičnih odnosov ipd. Tako se duševne težave skozi ekonomske in družbene posledice prenašajo v odraslost (gl. Patel in drugi 2007: 1306). Velikokrat se duševne težave povezujejo tudi z rabo in odvisnostjo od različnih substanc, kot so na primer alkohol, cigarete in prepovedane droge. Moji sogovorniki imajo na tem področju težave predvsem s cigaretami.
Alkohol so omenjali kot substanco, ki jo uživajo v družbi in ob posebnih priložnostih, nikomur izmed njih pa se ne zdi, da bi po njem posegal prepogosto. Ena izmed sogovornic je omenjala tudi uživanje marihuane. Večje težave z uživanjem drog je izrazila le ena sogovornica, vendar je sedaj že dve leti brez njih:
/…/ droge sem pa jemala. Sem pa jih jemala, ker sem bila tako na kolenih že, ker nisem vedela kje je moj dom, kaj sem. Ampak zdaj sem že dve leti brez. /…/ (Op. Kakšne droge pa so to bile?, op.TKL). Težke. Heroin, kokain, ekstazi /…/ Prijateljica me je odvadila. Ona ne mara drog, mene pa je imela zelo rada in mi je, prvo mi je razlagala, mi stala ob strani, pa tudi po tem nekega dne mi je celo želela dati. Se mi ni več dalo to jemati, pa sem rekla po tem ne, ker sem videla v kakšnem živi tu. Pač ker me je ona povabila v svojo hiško, ker sem videla da je lahko čisto drugačna hiša, ker jaz prej takšne hiše nisem poznala kot je imela ona. In je mi bilo čisto drugače in sem rekla, jaz bi tudi rada v takšni hiši živela. In sem rekla, pa mi je rekla samo da se moram drog znebiti. Da bom lahko lažje zaslužila, pa lažje bom dobila denar, kot pa da bom jemala droge. (R71 2021)5
5 /…/ droge sem pa jemala. Sem pa jih jemala, ker sem bla tok na kolenih že, ker nisem vedla kje je moj dom, ka sem. Ampak zdaj sem že dve leti brez. /…/ (Op. Kakšne droge pa so tau ble?, op.TKL) Težke. Heroin, kokain, ekstazi /…/ Prijatelca me je odvadila. Ona ne mara drog pa mene je pa imela ful rada in mi je, prvo mi je razlagala, mi je
V času moje raziskave je težave z duševnim zdravjem, posebej v obdobju epidemije, omenjala večina sogovornikov. Pri tem so najpogosteje omenjali depresijo in anksioznost. Te navedbe se skladajo s podatki, ki so jih pridobili v že omenjenih raziskavah. Raziskave drugih organizacij kažejo tudi na povečanje samomorilskih mislih pri mladih (gl. Gregorčič in Kajzer 2021: 206), te težave pa moji sogovorniki, na srečo, niso izrazili. O samomorilnih mislih pri otrocih in mladostnikih med epidemijo je govora tudi v kontekstu klicev na TOM6 telefon. Teh klicev naj bi bilo v času epidemije celo nekoliko manj, so pa večkrat poročali o klicih, povezanih s samomorilnimi mislimi. Razlogi so bili predvsem težave s šolo, osebne težave, razhod s fantom, dekletom ali omejevanje svobode, ker so jim starši prepovedali uporabo svetovnega spleta (gl.
Malovrh 2021).
Ena izmed sogovornic je omenila tudi povečan stres, saj je v času epidemije koronavirusne bolezni ostala brez zaposlitve (gl. MS-TKL-R09). Druga sogovornica je govorila o motnji hranjenja, natančneje anoreksiji, za katero je zbolela njena mlajša sestra. Prav anoreksija je bila po poročanjih Nacionalnega inštituta za javno zdravje med epidemijo v močnem porastu. O tem je spregovorila tudi psihiatrinja Hojka Kumperščak Gregorčič.
Med epidemijo opažajo večanje družinskih stisk, prepirov in disfunkcionalnosti. Med mladimi pa opažajo porast motenj hranjenja, predvsem anoreksije. Prav tako so zaznali več kriznih razmer, v katere je bilo treba vključiti multidisciplinarne ekipe. (L.Š. 2021)
Večina sogovornikov za svoje težave ni poiskala strokovne pomoči, temveč so se največkrat obrnili na bližnje ali pa so svoje težave zadržali za sebe. Pri tem je vredno omeniti, da so omenjeni sogovorniki imeli na nek način srečo. Za njimi je namreč vedno stal nek podporni sistem, največkrat družina, lahko pa tudi prijatelji ali strokovni delavci, zaposleni v institucijah, kjer sogovorniki bivajo oziroma se izobražujejo. Na tej točki smo se z ostalimi raziskovalkami pogovarjale tudi o pogostosti medikalizacije oziroma samooskrbe (self-care). Gre za pojav,
»[k]o novo diagnosticiran pacient poišče informacije in postane del z boleznijo poveznega znanja, ki ne izhaja iz zdravniške ordinacije /…/« (Alfetberg in Hansson 2012: 416). Proces lahko povezujemo tudi s neoliberalizmom, saj prenaša odgovornost zdravljenja na pacienta
stala ob strani, pa tudi pol nekega dne mi je celo hotla dat. Se mi ni več dalo to jemati, pa sem rekla pol ne ker sem vidla v kakšnem žive tu. Pač ker me je ona povabla v svojo hišo, ker sem vidla da je lahko čist drugačna hiša, ker jaz prej takšne hiše nisem poznala kot je mela ona. In je mi blo čist drugače in sem rekla, jaz bi tudi rada v taki hiši živela. In sem rekla, mi je pa rekla samo da se moram drog znebiti. Da bom lahko lažje zaslužila, pa lažje bom dobila denar, kot pa da bom jemala droge. (R71 2021)
oziroma njegove bližnje (gl. Alfetberg in Hansson 2012). Mladi namreč vedno pogosteje za opisovanje svojih težav uporabljajo biomedicinske termine, brez da bi kdaj poiskali takšno vrsto pomoči. Morda lahko tukaj govorimo o procesu legitimacije, kjer mladi skozi uradne termine želijo opravičiti in razložiti svoje počutje.
O tem zakaj ljudje ob duševni stiski ne poiščejo pomoči so nedavno bile izvedene tudi raziskave, kjer »/…/ so raziskovalci in raziskovalke kot ključna dejavnika poudarili prav pomanjkanje znanja o težavah v duševnem zdravju in stigmo kot spremljajočo okoliščino« (Gulliver idr. po Cukut Krilić in Knežević Hočevar 2021: 54).
Med koronavirusno boleznijo je temu potrebno dodati še aspekt nedostopnosti strokovnjakov v duševnem zdravju. Tako je ena od sogovornic opisovala izkušnjo s svojo sestro
Po tem po tistem breakdownu (Op. zlomu, op.TKL), ko je bila tista točka trčenja, ko smo res ne vem, histerični napadi, ko je želel pojesti tablete, pač se je dogajalo vse v roku 5 ur. Po tem se je umirila pa je rekla, da ne more več. Da pač rabi pomoč. In tu se je po tem v bistvu pa opazilo s tem kovidom, da so bile bolnice pa to zaprte, pa v bistvu nisi mogel tisto čisto, če res ni bilo čisto, čisto, čisto nujno, da bi človek malo da ne umiral. Seveda nisi imel prioritete. Kar pa tudi razumem, ker je pač bilo zdravstvo dejansko pač (Op. AK: Okrnjeno, op.TKL). So, so, postavili prioritete na kovid bolnikih, kar je bilo edino pravilno. Tako, da ja. Ampak nekako je po tem vseeno, mislim je vseeno dobila pomoč. Tako da pač je vse malo dalj trajalo ne. Pa občine so bile zaprte, tako da si rabil posebna potrdila, da si se lahko peljal v Maribor, pa zakaj se zdaj v Maribor pelješ ne. (R38 2021)7
Nedostopnost pomoči za težave v duševnem zdravju lahko pripišemo več dejavnikom. Nekatere organizacije, ki delujejo na področju duševnega zdravja, so poročale o preobremenjenosti.
Raziskovalke projekta Sonar-Global, ki so intervjuje opravile tudi z nekaterimi nevladnimi organizacijami ali posamezniki, ki so zaposleni na položajih, kjer se srečujejo z osebami s težavami v duševnem zdravju, pa so poročale tudi o dejstvu, da je veliko ljudi mislilo, da so te
7Te po tiston breakdowni (Op. zlomu, op.TKL), kda je bila tista točka trčenja, ka smo resno ne ven, histerični napadi, ka je ščela tablete pojesti, pač se je se dogajalo v roki 5ur. Je te se umirila pa te je pravla ka nemre več.
Ka pač nuca pomoč. In tu se je te v bistve pa opazilo s ten kovidon, ka so ble bolnice pa tau zaprejte, pa v bistvi si nej mogo tisto čist, če resno je nej blau čist, čist, čist nujno ka človek nej, malo nej mero. Si seveda nej meu prioritete. Ka tudi razmin, ker je pač blau zdravstvo dejasnko pač (Op. AK: Okrnjeno, op.TKL). So, so postavili prioritete na kovid bolniki, ka je blau tudi samo praf. Tak, da ja. Ampak nekak je te, mislin je te vseeno dobila pomauč. Tak pač vse je malo nekaj druže trajalo nej... Pa občine so ble zaprejte tak ka si nuco ekstra potrdila, ka si se lejko v Maribor pelo, pa zakoj se zdaj v Maribor pelaš nej. (R38 2021)
organizacije v času koronavirusne bolezni nedostopne oziroma zaprte. Ker so ljudje preživljali večino časa v samoizolaciji doma z družino oziroma drugimi člani gospodinjstva, so na primer organizacije, ki nudijo pomoč preko telefona, morale prilagoditi svoje delovanje in omogočati nove načine dostopa, saj za telefonski klic nekateri njihovi uporabniki znotraj svojega doma niso imeli omogočene zadostne mere zasebnosti. O tej problematiki je spregovorila tudi dr.
Hojka Kupreščak Gregorčič:
Po njenem mnenju v Sloveniji niti pred epidemijo nismo zadostili potrebam otrok in mladostnikov, ki so potrebovali pomoč na področju otroške in mladostniške psihiatrije. V prvi fazi epidemije pa smo sploh zatajili: ambulante na primarni ravni so zaprle vrata, krizni centri, mladinski domovi, vzgojni zavodi niso jemali novih varovancev. (Malovrh 2021)
V istem članku je kasneje podan še primer UKC Maribor, kjer so med epidemijo koronavirusne bolezni za petino zmanjšali oddelke za otroško in mladinsko psihiatrijo, s čimer so uporabniki, ki bi jih morali nujno sprejeti, pristali na čakalni listi (gl. Malovrh 2021). Da so skrbi dr. Hojke Kupreščak Gregorčič o zadostnosti dostopne strokovne pomoči otrokom in mladostnikom z duševnimi težavami upravičene, kaže tudi podatek da smo imeli v Sloveniji leta 2015 v javnem sektorju zaposlenih 15 psihologov na 100.000 prebivalcev, v zahodnoevropskih državah Evropske unije pa te številke segajo med 100 in 150 psihologov na 100.000 prebivalcev (gl.
GROW/E5 po Gregorčič in Kajzer 2021: 206). V skladu s temi ugotovitvami je bila leta 2018 sprejeta Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028, odraz katere je vzpostavitev centrov za duševno zdravje (gl. Gregorčič in Kajzer 2021: 206). V letu 2020 je delovalo že 30 takšnih timov (gl. Gregorčič in Kajzer 2021: 206), te številke pa so še vedno znatno premajhne.
Posebej zanimiv se mi je zdel primer zdravstvenega delavca, s katerim je govorila ena izmed raziskovalk v našem projektu. Ta je omenil, da med koronavirusno epidemijo krizni klicni center, v katerem je zaposlen v okviru zdravstvenega doma, v prvem valu sploh ni deloval. Vse zaposlene so namreč preusmerili na kovidni oddelek, na duševne stiske pa nekoliko pozabili.
Vendar pa te nikakor niso izginile. Kasneje v epidemiji, predvsem leta 2021, so se ta stanja že nekoliko izboljšala. Na podlagi svaril strokovnega kolegija za otroško in mladostniško psihiatrijo, je Ministrstvo za zdravje RS aprila 2021 uredilo dodatne time in kapacitete za soočenje s težavami otrok in mladih (gl. Gregorčič in Kajzer 2021: 206).
Nekateri izmed mojih sogovornikov so izražali željo po pomoči, vendar niso vedeli, kje jo iskati.
To je zdaj prvo kar grem. Ja sem pa res za take skupine mislila tudi v Maribor nekam iti. Če tu nimajo nič pametnega, kaj bom po tem. Neke skupine, da malo ljudi spoznam s podobnimi problemi. Da me ne bodo tukaj vsi samo (Op. Trenutek tišine, op.TKL), začudeno gledali. (R10 2021) 8
Po zgoraj citiranem intervjuju sem spoznala, da mladi sicer dobijo pomoč v bolnišnicah, manjka pa jim dolgotrajnejše vključenosti v skupine, kjer bi sodelovali z ljudmi, ki se soočajo z enakimi ali podobnimi duševnimi stiskami. V Murski Soboti takšne organizacije in skupine sicer obstajajo, vendar jih moji sogovorniki niso omenjali oziroma jih niso poznali. Med njimi naj omenim na primer enoto združenja Ozara, zdravniško pomoč pa nudijo tudi v zdravstvenem domu Murska Sobota v Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer lahko uporabniki znotraj delovnega časa pomoč dobijo tudi brez napotnice. Zdi se mi vredno izpostaviti tudi dejstvo, da se v primeru nujne potrebe po pomoči izven rednega delovnega časa otroke in mladostnike na pregled napoti v dežurno službo, ki deluje v okviru Enote za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo Ljubljana (gl. Zdravstveni dom Murska Sobota 2021). Torej se pojavi še vprašanje mobilnosti. Ta je bila še posebej velik problem v času, ko je veljala omejitev gibanja na občine/regije. V času opravljanja intervjujev nisem ugotovila, zakaj prihaja do preslabe informiranost mladih o organizacijah, posameznikih in institucijah, ki bi jim lahko nudile pomoč.
Duševne stiske so pri mladih težava že nekaj časa, nova koronavirusna bolezen pa je to le še potencirala. Pri tem se je dodatno izpostavila tudi problematika pomanjkanja pomoči. Duševne stiske so nedvoumno poglobili ukrepi sprejeti za zajezitev epidemije koronavirusne bolezni, o katerih bom govorila v nadaljevanju.
8 Tau je zdaj prvo ka iden. Ja san pa resno, za takše skupine san misla tuj v Maribor nekan iti. Če tu nemajo nika pametnoga, ka mo te zdaj. Nekše skupine ka malo lidi spoznan s podobnimi problemami. Ka me nedo tu vsi samo (Op. Trenutek tišine, op.TKL) začudeno gledali. (R10 2021)
4.2 Ukrepi
Policijska ura je brez veze, prehajanje med občinami je brez veze, ker tisti, ki misli iti, bo šel.
Pa brez veze je, da so za nas ukrepi za tiste, ki pa imajo malo več denarja pa malo tako, tisti pa nimajo ukrepov. Lahko gre preko meje, lahko gre tja, lahko gre, kamor hoče ne. Mene bodo pa terjali, če bom želela iti v Soboto k staršem. Niso se dobro s temi ukrepi zraven spravili. Pa prepozno. Ko so videli, prvi val so vedli, ko je v Italiji bi že takrat morali vse zaprti. Ko so Madžari zaprli. (R01 2021)9
Že v prejšnjem poglavju so bili ukrepi, sprejeti za obvladovanje koronavirusne bolezni, označeni kot velik povzročitelj duševnih stisk. Zato bi odnosu mladih do ukrepov rada posvetila nekaj več besed. V Sloveniji so ukrepi za zajezitev epidemije v veljavo stopili marca 2020 in so v času pisanja diplomskega dela spet aktivni. Vlada Republike Slovenje je v tem času ukrepe spreminjala in prilagajala, nekateri pa so v veljavi že od začetka prvega vala epidemije. Ko sem o ukrepih povprašala sogovornike, so pomislili predvsem na nošenje mask, razkuževanje rok, ohranjanje distance, prepoved druženja, zaprtje nekaterih ustanov (predvsem gostinskih obratov, izobraževalnih ustanov ter trgovin), prepoved prehajanja občinskih/regionalnih/državnih meja in nočno omejitev gibanja. Po večini so se sogovornikom ukrepi zdeli primerni in upravičeni, do nekaterih pa so izražali zadržke in nestrinjanje. Med slednje spadata predvsem prepoved prehajanja občinskih/regionalnih/državnih mej in nočna omejitev gibanja.
Do podobnih izsledkov je v svojem poročilu prišel tudi Mladinski svet Slovenije. Po prvem valu so ocenili, da »[m]ladi ocenjujejo ukrepe vlade kot delno dobre delno slabe, pri čemer je pozitivnih ocen je nekoliko več kot negativnih – povprečna ocena na lestvici od 1 do 5 znaša 3,3« (Baumkirher 2020: 9). Med najbolj negativno ocenjenimi pa so izpostavili ukrep prepovedi gibanja med občinami ter v nekoliko manjši meri druge omejitve gibanja (gl. Baumkirher 2020:
10).
V pogovorih s sogovorniki sem opazila, da pri pogovoru o ukrepih prihaja do kontradiktornosti.
Dogajalo se je na primer, da mi je oseba pri vprašanju »Kaj, če sploh kaj, bi lahko naredili, da
9 Policijska vra je brez veze, prehajanje med občinami je brez veze, tisti ka misli iti de šau. Pa brez veze je ka so
za nas ukrepi, za tiste ka pa majo malo več pejnez pa malo tak, tisti pa nemajo ukrepov. Lejko ide prek meje, lejko ide ta, lejko ide kama šče nej. Mene do pa terali če bon ščela iti v Soboto k staršon. Nejso se dobro s temi ukrepami cuj spravili. Pa prekesno. Ka so, prvi val so znali kda je v Italiji, bi te že mogli vse zaprti. Tak kak so Madžari
preprečimo prenos [te bolezni]/COVID-a?« navedla, da se moremo držati trenutnih ukrepov ali pa da bi bilo potrebno popolno zaprtje, nato pa v nadaljevanju govorila o tem, da sama krši ukrepe. Pri kršitvah so sogovorniki največkrat omenili ravno prepoved gibanja med občinami/regijami ter prepoved druženja, navajali pa so tudi druge kršitve, na primer obiskovanje na črno odprtih gostiln. Ukrepi, predvsem zapiranja, pa so za seboj potegnili še vrsto drugih težav.
Predvsem pri sogovornikih, ki obiskujejo srednjo šolo ali univerzo, je na vsakdanje življenje pomembno vplivalo zaprtje izobraževalnih ustanov. Slovenija je imela v času prvega vala epidemije covida-19 eno od daljših zaprtij šol, glede na druge države Evropske unije (daljše je bilo le še v Italiji, Latviji in Avstriji) (gl. OECD po Gregorčič in Kajzer 2021: 37). Nekaterim je to pomenilo predvsem izgubo rutine, pomanjkanje motivacije, pomanjkanje socialnih stikov in podobno. V moji raziskavi se sicer ni pokazala problematika neprimernega domačega okolja za šolanje ali problem izseljevanja študentov, vendar so se ti problemi v veliki meri kazali v javnem diskurzu. Raziskave opravljene v prvem valu epidemije so na primer pokazale, da je šolanje na daljavo negativno vplivalo na: » /…/ (i) čas, ki ga je učenec namenil učenju, (ii) stres, (iii) stike z vrstniki in (iv) motivacijo za učenje« (Di Pietro idr.; Gregorčič in Kajzer 2021: 37).
Pa tudi na manjši občutek varnosti (gl. Lobe idr. po Gregorčič in Kajzer 2021: 37). Študentje so poročali tudi o anksioznosti in zaskrbljenosti glede zdravja in opravljanja študijskih obveznosti, na kar je kazala raziskava Študentske organizacije Slovenije (gl. Gregorčič in Kajzer 2021: 38). Pomemben vpliv na študente je imelo tudi okrnjeno delovanje knjižnic in s tem težji dostop do študijskega gradiva.
Primer težav pri šolanju sta v moji raziskavi predstavljala dijaka, ki ju je letos čakala matura.
Pri njiju so se v povezavi z maturo kazale tudi duševne stiske, predvsem negotovost v prihodnosti in anksioznost. Za primer lahko vzamem dijakinjo, ki je poročala o tem, da ji na gimnaziji, ki jo obiskuje, niso nudili zadostnih priprav na zaključni izpit. Profesorji pri nekaterih (maturitetnih) predmetih niso želeli izvajati predavanj po spletu, zato nekaterih snovi in predmetov niti niso podajali. Za mojo sogovornico je to predstavljalo izjemen stres, saj se je bala za svojo uspešnost na maturi ter posledično konkurenčnost pri vpisu na univerzo.
Neenakosti v šolanju so se na ta način le še poglobile. Težave so se pokazale predvsem pri učencih iz socialno revnejših družin, ki so imeli slabše pogoje za učenje od doma, slabši dostop do interneta, pogosto niso imeli osebnega računalnika in primernega prostora za učenje, kazala se je tudi stanovanjska prikrajšanost, pomanjkanje toplega obroka in šolske malice in podobno (gl. OECD; Di Pietro idr.; EAPN po Gregorčič in Kajzer 2021: 37). Takšni in podobni razlogi
