UNIVERZA V LJUBLJANI BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA AGRONOMIJO
Simona BLAGOTINŠEK
RAMULARIJSKA PEGAVOST (Ramularia collo-cygni B.
Sutton & J. M. Waller) OD ENDOFITA DO PATOGENA
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
Ljubljana, 2021
BIOTEHNIŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA AGRONOMIJO
Simona BLAGOTINŠEK
RAMULARIJSKA PEGAVOST (Ramularia collo-cygni B. Sutton & J. M.
Waller) OD ENDOFITA DO PATOGENA
DIPLOMSKO DELO Univerzitetni študij - 1. stopnja
RAMULARIA LEAF SPOT (Ramularia collo-cygni B. Sutton & J. M.
Waller) FROM ENDOPHYTE TO PATHOGEN
B. SC. THESIS Academic Study Programmes
Ljubljana, 2021
II
Diplomsko delo je zaključek Univerzitetnega študijskega programa prve stopnje Kmetijstvo – agronomija. Delo je bilo opravljeno na Katedri za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.
Študijska komisija Oddelka za agronomijo je za mentorja diplomskega dela imenovala izr. prof.
dr. Francija Aca CELARJA.
Komisija za oceno in zagovor:
Predsednik: prof. dr. Helena GRČMAN
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: izr. prof. dr. Franci ACO CELAR
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo Član: prof. dr. Dominik VODNIK
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo
Datum zagovora:
III
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA
ŠD Du1
DK UDK 632.4:633.16:632.9:581.1(043.2)
KG ječmenova ramularijska pegavost, Ramularia collo-cygni, ječmen AV BLAGOTINŠEK, Simona
SA CELAR, Franci Aco (mentor) KZ SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
ZA Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za agronomijo, Univerzitetni študijski program prve stopnje Kmetijstvo - agronomija
LI 2021
IN RAMULARIJSKA PEGAVOST (Ramularia collo-cygni B. Sutton & J. M. Waller) OD ENDOFITA DO PATOGENA
TD Diplomsko delo (Univerzitetni študij - 1. stopnja) OP VI, 18 str., 1 pregl., 6 sl., 37 vir.
IJ sl JI sl/en
AI Ječmenova ramularijska pegavost, ki jo povzroča gliva Ramularia collo-cygni, je v zadnjem času ena izmed najpomembnejših bolezni ječmena. Čeprav je bila prvič opisana že leta 1893, največ težav povzroča od 80-tih let 20. stoletja. Bolezen je razširjena po celotni Evropi in nekaterih drugih državah po svetu. Na ječmenu povzroča nekrotične in klorotične pege, ki se jih velikokrat zamenja za simptome abiotičnega stresa in okužbe z drugimi glivičnimi patogeni. Pege zmanjšujejo zeleno površino listov in vplivajo na zmanjšanj pridelek ječmena, bolezen pa vpliva tudi na manjšo velikost semen. Gliva tvori tudi fitotoksine rubeline, ki se aktivirajo pod vplivom sončne svetlobe in povzročajo peroksidacijo maščobnih kislin ter nastanek reaktivnih zvrsti kisika, ki povzročijo propad celične membrane. Posledično pride do odmrtja tkiva in pojava bolezenskih znamenj. Gliva ima dolgo fazo latentne rasti, običajno do cvetenja ječmena, nato pa pod vplivom različnih dejavnikov preide iz endofitnega v nekrotrofno stanje. Zakaj pride do prehoda še danes ni povsem razjasnjeno. Varstvo rastlin pred to boleznijo temelji pretežno na uporabi fitofarmacevtskih sredstev, saj odpornih sort ječmena na trgu še ni na voljo.
IV
KEY WORDS DOCUMENTATION ND Du1
DC UDC 632.4:633.16:632.9:581.1(043.2)
CX ramularia leaf spot, Ramularia collo-cygni, barley AU BLAGOTINŠEK, Simona
AA CELAR, Franci Aco (supervisor) PP SI-1000 Ljubljana, Jamnikarjeva 101
PB University of Ljubljana, Biotechnical Faculty, Department of Agronomy, Academic Study Programme in Agriculture - Agronomy
PY 2021
TI RAMULARIA LEAF SPOT (Ramularia collo-cygni B. Sutton & J. M. Waller) FROM ENDOPHYTE TO PATHOGEN
DT B. Sc. Thesis (Academic Study Programmes) NO VI, 18 p., 1 tab., 6 fig., 37 ref.
LA sl AL sl/en
AB Ramularia leaf spot, caused by the fungus Ramularia collo-cygni, has recently become one of the most important barley diseases. Although it was first described in 1893, it has been causing the most problems since the 1980s. The disease is widespread throughout Europe and some other countries around the world. It causes necrotic and chlorotic spots on barley, which are often confused with symptoms of abiotic stress and infection with other fungal pathogens. The spots reduce the green area of the leaves, resulting in yield loss. The disease may also be reflected in reduced seed size. The fungus also produces host nonspecific phytotoxins (rubellins), that are activated when exposed to sunlight, causing fatty acid peroxidation and the formation of reactive oxygen species that destroy cell membranes. As a result, the tissue dies and signs of disease appear. The fungus has a long latent growth phase, usually until flowering of barley, and then under the influence of various factors, passes from the endophytic to the necrotrophic state. The cause of this transition is not yet well understood. Control of Ramularia leaf spot is mainly based on the use of fungicides, as there are no resistant barley varieties on the market yet.
V
KAZALO VSEBINE
Str.
KLJUČNA DOKUMENTACIJSKA INFORMACIJA ... III KEY WORDS DOCUMENTATION ... IV KAZALO VSEBINE ... V KAZALO PREGLEDNIC ... VI KAZALO SLIK ... VI
1 UVOD ... 1
1.1 NAMEN IN POVOD DELA ... 1
2 JEČMENOVA RAMULARIJSKA PEGAVOST (Ramularia collo-cygni B. Sutton & J. M. Waller) ... 2
2.1 KLASIFIKACIJA ... 2
2.2 PRVI POJAV IN RAZŠIRJENOST ... 2
2.3 RAZVOJNI KROG ... 3
2.4 POJAV OKUŽBE ... 4
2.5 ENDOFITNA FAZA ... 5
2.6 TVORBA RUBELINOV ... 6
3 BOLEZENSKA ZNAMENJA ... 7
3.1 BOLEZNI S PODOBNIMI BOLEZENSKIMI ZNAMENJI ... 10
4 GOSPODARSKA ŠKODA ... 10
5 VARSTVO ... 11
6 ZAKLJUČEK ... 13
7 VIRI ... 14 ZAHVALA
VI
KAZALO PREGLEDNIC
Str.
Preglednica 1: Registrirana fitofarmacevtska sredstva za uporabo proti ječmenovi rumalarijski pegavosti v Sloveniji (Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev na
dan 4.8.2021, 2021) ... 12
KAZALO SLIK
Str.
Slika 1: Trosonosci v obliki labodjih vratov (levo) (Urbančič Zemljič in Žerjav, 2015) in tros na značilnem trosonoscu (desno) (Oxley in sod., 2010: 28) ... 2 Slika 2: Model vključevanja rubelinov v proces izražanja bolezenskih znamenj po okužbi (prirejeno po Heiser in Liebermann, 2006: 61) ... 7 Slika 3: a) Majhne pege in b) značilne pravokotne pege (Oxley in sod., 2010: 9) ... 8 Slika 4: Značilna bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti (Oxley in sod., 2010: 10) ... 8 Slika 5: Bolezenska znamenja na odmrlih listih ječmena (Oxley in sod., 2010: 13-14) ... 8 Slika 6: Bolezenska znamenja na resah in listnih nožnicah (Oxley in sod., 2010: 16) ... 9
1 1 UVOD
Ječmen (Hordeum vulgare L.) je četrta najpomembnejša poljščina na svetu. Pridelek ječmena ogrožajo številni biotski dejavniki, kot so škodljivci in bolezni. Zadnjih nekaj desetletij povzroča veliko škodo ječmenova ramularijska pegavost, ki jo povzroča gliva Ramularia collo- cygni (McGrann in sod., 2015).
Čeprav je bila gliva prvič opisana že leta 1893, pridobiva na pomenu šele od 80-tih let 20.
stoletja. Bolezenska znamenja, ki jih povzroča, so bila v preteklosti mnogokrat zamenjana z nekrotičnimi pegami, ki jih povzročajo abiotski dejavniki ali pa drugi glivični patogeni, kot je npr. ječmenova mrežasta pegavost (Pyrenophora teres) (Walters in sod., 2008).
Gliva je danes razširjena po celotni Evropi in nekaterih drugih držav po svetu, kjer povzroča izgubo pri pridelku (Havis in sod., 2015), ki se giblje med 0,4 in 0,9 t/ha (Assinger in sod., 2021).
V ječmenu gliva Ramularia collo-cygni najprej živi kot endofit. V tej obliki lahko preživi nekaj tednov, nato pa zaradi vpliva različnih dejavnikov preide v nekrotrofno stanje. Prehod iz ene v drugo obliko še danes ni povsem razumljiv (Assinger in sod., 2021).
Odpornih sort ječmena proti ječmenovi ramularijski pegavosti še ni, zato je varstvo odvisno predvsem od uporabe fitofarmacevtskih sredstev (Havis in sod., 2015). V zadnjih letih gliva hitro pridobiva na odpornosti proti različnim fungicidom, kar povzroča še dodatne težave pri obvladovanju bolezni (Kiiker in sod., 2021).
1.1 NAMEN IN POVOD DELA
Namen diplomskega dela je opisati povzročitelja ječmenove ramularijske pegavosti, glivo Ramularia collo-cygni. V diplomskem delu je predstavljena njena biologija, bolezenska znamenja, gospodarska škoda in varstveni ukrepi.
2
2 JEČMENOVA RAMULARIJSKA PEGAVOST (Ramularia collo-cygni B. Sutton &
J. M. Waller) 2.1 KLASIFIKACIJA
Gliva Ramularia collo-cygni se uvršča v:
- kraljestvo: Fungi, - deblo: Ascomycota, - razred: Dothideomycetes, - red: Capnodiales,
- družina: Mycosphaerellaceae,
- rod: Ramularia, (CABI – Invasive Species Compendium, 2021).
2.2 PRVI POJAV IN RAZŠIRJENOST
Glivo je prvič opisal Cavara 1893 kot Ophiocladium hordei, 1946 je bila preimenovana v Ovularia hordei Sprague, nato 1988 v Ramularia hordeicola Braun (Walters in sod., 2008), Sutton in Waller pa sta jo istega leta poimenovala Ramularia collo-cygni, zaradi oblike trosonoscev, ki spominjajo na labodji vrat (lat. collum = vrat, lat. cygnus = labod) (Sachs, 2007).
Značilna oblika trosonoscev je prikaza na sliki 1.
Prvi pojav ječmenove ramularijske pegavosti je opisal Cavara leta 1893 v Severni Italiji (Sachs, 2007). Fountaine in Fraaije (2009) sta v rezultatih svoje raziskave, v katerih sta uporabila tudi vzorce okuženega jarega ječmena iz Rothamsted Hoosfield arhiva, ugotovila, da je bila gliva Ramularia collo-cygni v 19. stoletju prisotna tudi v Angliji. Njena razširjenost je bila takrat izredno majhna, zato še ni predstavljala nevarnosti v pridelavi ječmena. Naslednji pojav bolezni je opazil Jørstad leta 1930 na Norveškem. Nato je sledilo dolgo obdobje brez poročanja o pojavu bolezni. 1980 so pridelovalci ječmena na Norveškem začeli opažati neznane simptome bolezni, katerih povzročitelja niso znali identificirati. O neznanih simptomih so poročali tudi z Nove
Slika 1: Trosonosci v obliki labodjih vratov (levo) (Urbančič Zemljič in Žerjav, 2015) in tros na značilnem trosonoscu (desno) (Oxley in sod., 2010: 28)
3
Zelandije, kjer so bili mnenja, da gre za simptome fizioloških bolezni. Šele leta 1983 so ugotovili, da bolezenska znamenja povzroča okužba z glivo Ovularia hordei (Cavara) Sprague.
Največ pozornosti pa je bila ječmenova ramularijska pegavost deležna leta 1985, ko je Huss na ječmenu v Avstriji začel opažati močno izražanje neznanih listnih peg. Kot povzročitelja bolezenskih znamenj je identificiral glivo, ki jo je opisal Cavara. S tem so se v Avstriji začele intenzivne raziskave na področju ječmenove ramularijske pegavosti, ki potekajo še danes (Sachs, 2007).
Ječmenova ramularijska pegavost je danes močno razširjena po vsej Evropi, pojavlja pa se tudi drugod po svetu. Iz Italije in Norveške se je razširila po Avstriji 1986, Švici 1986, Madžarski 1987, Nemčiji 1993, Češki 1998, Škotski 1998, Irski 1998, Danski 2002, Švedski 2002, Latviji 2002, Poljski 2003, Franciji 2004, Litvi 2004, Belgiji 2005, Hrvaški 2005 (Korić in sod., 2009) in Srbiji 2008 (Jevtić in sod., 2016). V Sloveniji je bolezen prisotna šele v zadnjem desetletju, približno od 2013 naprej (KIS, 2013).
Uporaba molekularne diagnostike je pokazala, da je lahko gliva Ramularia collo-cygni prisotna tudi v semenu ječmena. Transport le-tega omogoča širjenje ječmenove ramularijske pegavosti.
Ravno to je verjetno razlog, da se je bolezen iz Evrope razširila drugod po svetu, saj je prisotna v Čilu, Mehiki, Kolumbiji, Združenih državah Amerike, Novi Zelandiji, v vzorcih semen pa so jo zasledili tudi v Izraelu in Namibiji (Havis in sod., 2015). Leta 2015 so prvi primer ječmenove ramularijske pegavosti zasledili tudi v Južni Afriki (Beukes in sod., 2016).
2.3 RAZVOJNI KROG
Tako kot večina patogenih gliv tudi Ramularia collo-cygni za razvoj trosov in njihovo kalitev potrebuje vlago. Huss (2004) je ugotovil, da je za kalitev trosov zadostovala že rosa na površju listov (Walters in sod., 2008).
Patogeneza se začne s prispetjem in adhezijo trosov na liste. Ti so ovoidne do elipsaste oblike z bradavičastim površjem, v dolžino merijo 7 – 11 µm, v širino pa 3 – 6 µm (Stabentheiner in sod., 2009). Po njihovi kalitvi pride najprej do hitrega tvorjenja micelijske mreže (Kaczmarek in sod., 2017), nato pa gliva v roku 24 ur vstopi v list skozi odprte listne reže. V listu raste medcelično in tvori razvejane hife, ki kolonizirajo mezofil (Walters in sod., 2008). Prodor skozi listno režo lahko olajša struktura imenovana stomatopodium. Kaczmarek in sod. (2017) so stomatopodium opredelili kot odebelitev invazivne hife, ki nastane nad porami listnih rež med vstopom v list. Nadaljnja opazovanja so pokazala, da stomatopodium nastane na konici vodilne hife ali pa iz stranskih vej le te (Kaczmarek in sod., 2017).
Kaczmarek in sod. (2017) so v svoji raziskavi izmerili premer medceličnih hif, ki je bil v razponu med 3 in 5 µm, medtem ko je bil povprečni diameter epifitskih hif 1,2 µm. Opazili so tudi ponavljajočo se medcelično rast hif, katere vzorec je bil podoben vzorcu opeke. Rastni
4
vzorec je bil močno reguliran, z dolgimi hifami, ki so se običajno raztezale vzporedno z osjo listov in so bile povezane s stranskimi hifami vsako drugo do tretjo vrsto celic mezofila. Glivne hife niso prešle čez listne žile, prav tako niso vdrle v rastlinske celice (Kaczmarek in sod., 2017).
Po kolonizaciji mezofila prihaja okoli okuženih listnih rež do poškodb. Nastanek poškodb je povezan z izgubo fluorescentnega signala klorofila, kar nakazuje na propad celic na prizadetih območjih (Kaczmarek in sod., 2017). Povezane so tudi z razpadom antioksidacijskega zaščitnega sistema v starejših listih, na katerega ima velik vpliv sinteza rubelinov. Rubelini se aktivirajo s svetlobo, reaktivni intermedianti pa povzročijo razpad pigmentov in peroksidacijo maščobnih kislin, kar vodi do končnega propada membrane, kloroz in nekroz (Stabentheiner in sod., 2009). Novo nastale pege so zelo majhne (angl. pepper spots) in so na listih jasno vidne (Kaczmarek in sod., 2017). So rjave do črne barve, velike 1 – 2 mm, običajno omejene z listnimi žilami in predstavljajo prve simptome okužbe z ječmenovo ramularijsko pegavostjo (Walters in sod., 2008). Poškodbe se nato po tkivu širijo. Gliva začne razvijati dolge, a manj razvejane hife, ki aktivno rastejo od nekrotiziranega območja. Na listnem tkivu se takšna rast glive odraža kot značilen klorotični halo, ki obdaja nekrotično pego Kaczmarek in sod. (2017).
Na odmrlem tkivu se tvorijo značilni trosonosci podobni labodjemu vratu (Stabentheiner in sod., 2009). Kacmzamrek in sod. (2017) so razvoj trosonoscev opazili 14 dni po inokulaciji listov ječmena s patogenom. Največ trosonoscev se tvori na spodnji strani lista (Stabentheiner in sod., 2009).
Na apikalni regiji enega trosonosca se lahko tvori do 5 nespolnih trosov (konidijev), gliva pa jih lahko na močno okuženem listu tvori tudi do 50.000 (Walters in sod., 2008). Trosi se najprej pojavijo na spodnji strani lista in so vidni kot majhni belkasti grozdi razporejeni v vrstah (Heiser, 2003). Na starejših listih lahko pride do tvorbe trosov blizu listnih rež, tvorijo pa se lahko tudi v krajši oddaljenosti od listnih rež (Stabentheiner in sod., 2009). V času tvorjenja trosov pride do izrazitega izražanja bolezenskih znamenj (Kaczmarek in sod., 2017).
Do danes spolnega stadija, teleomorfa glive Ramularia collo-cygni še niso našli (Stam in sod., 2019). Hjortshøj in sod. (2013) so sicer pri proučevanju populacij glive na Škotskem in Danskem zaznali visoko genotipsko raznolikost, kar nakazuje, da je spolna rekombinacija v naravi prisotna. Prav tako sta na obstoj teleomorfa, imenovanega Asteromella (rod Mycosphaerella), nakazala Salamati in Reitan (2006), vendar potrjenega obstoja le tega v naravi še ni.
2.4 POJAV OKUŽBE
Običajno se prva okužba izvrši na listih zimskega ječmena v toplih jesenskih dneh, kjer patogen prezimi v najstarejših listih (Stabentheiner in sod., 2009). Huss (2004) je poročal, da lahko gliva
5
tvori trose tudi pod snegom (Leisova-Svobodova in sod., 2012). Nizke temperature pozimi ne predstavljajo težav za kalitev trosov, saj jih lahko pri temperaturi 4 °C uspešno kali več kot 70
% (Stabentheiner in sod., 2009).
Na ozimnem ječmenu začne patogen spomladi masovno tvoriti trose, ki so eden izmed glavnih virov okužbe jarega ječmena. V veliko primerih je bila okužba na jarem ječmenu zaznana samo v primeru, ko je bil prej okužen tudi ozimni ječmen (Stabentheiner in sod., 2009). Trosi se v takem primeru pretežno prenašajo z dežjem in vetrom (Leisova-Svobodova, 2012). V času podaljševanja stebla ječmena lahko gliva preživi tudi kot saprofit na odmrlih spodnjih listih (Walters in sod., 2008).
Poleg ječmena lahko gliva Ramularia collo-cygni okužuje tudi druga žita kot so navadna pšenica (Triticum aestivum), trda pšenica (Triticum durum), oves (Avena sativa) (Havis in sod., 2015), rž (Secale cereale), koruza (Zea mays), mišji ječmen (Hordeum murinum) (Kaczmarek in sod., 2017) in tritikala (Triticum x Secale) (Hoheneder in sod., 2021).
Okužbo s to glivo so potrdili tudi na plazeči pirnici (Elymus repens), navadni kostrebi (Echinochloa crus-galli), navadnemu srakopercu (Apera spica-venti), vrstah iz rodu šopulj (Agrostis spp.), čistilni stoklasi (Bromus catharticus), plavajoči sladki travi (Glyceria fluitansi) (Kaczmarek in sod., 2017), pisani čužki (Phalaris arundinacea), mnogocvetni ljuljki (Lolium multiflorum), trpežni ljuljki (Lolium perenne) (Taylor in sod., 2010), navadni konoplji (Cannabis sativa) (Stabentheiner in sod., 2009) in travniški latovki (Poa pratensis) (Frei in sod., 2007).
Vse naštete rastline imajo pri pojavu bolezni pomembno vlogo, saj predstavljajo potencialen vir okužbe (Kaczmarek in sod., 2017). Med ječmenom in ostalimi gostiteljskimi rastlinami se tvori 'zeleni most', ki omogoča preživetje glive od ene do druge rastne dobe ječmena (Frei in sod., 2007).
2.5 ENDOFITNA FAZA
Gliva Ramularia collo-cygni ima v gostitelju dolgo fazo latentne rasti, medtem ko se bolezenska znamenja običajno pojavijo šele po cvetenju ječmena. V nekaterih letih je mogoče, da se simptomi sploh ne izrazijo. Slednje skupaj s horizontalnim prenosom glive prek semena in ostalimi razvojnimi značilnosti glive nakazuje, da je Ramularila collo-cygni endofit, ki povzroči bolezen samo v določenih okoliščinah (McGrann in Brown, 2018). Dejavniki, ki sprožijo prehod glive iz endofita v patogena še niso povsem razjasnjeni (Kaczmarek in sod., 2017).
McGrann in Brown (2018) sta ugotovila, da je bil pojav bolezni obsežnejši pri rastlinah, ki so bile pred okužbo izpostavljene abiotičnemu stresu (močna svetloba ali poplavljeno zemljišče).
6
Poleg abiotskega stresa je bil pojav bolezni do zdaj povezan tudi s prehodom rastline iz vegetativno v generativno stanje in poslabšanja gostiteljevega antioksidativnega sistema. Na prehod iz endofitnega stanja naj bi vplivale tudi mutacije v genih mlo, ror1, ror2, nec1 in bst1, ki vplivajo na nepravilno regulacijo reaktivnih kisikovih zvrsti (McGrann in Brown, 2018).
McGrann in Brown (2018) sta svojo raziskavo zaključila z ugotovitvijo, da abiotski stres, staranje rastline in povišane ravni reaktivnih kisikovih zvrsti niso neposredni vzrok za prehod glive Ramularia collo-cygni iz endofitne v nekrotrofno fazo. Navajata, da imajo veliko večjo vlogo pri prehodu postopna razgradnja kloroplastov in posledične spremembe v ravni reaktivnih kisikovih zvrsti, ki se zgodijo zaradi staranja rastline.
2.6 TVORBA RUBELINOV
Gliva Ramularia collo-cygni tvori tudi fotodinamično aktivne fitotoksine (Heiser in sod., 2003).
Glavna komponenta je derivat antrakinona, rubelin D. Gliva pa lahko tvori tudi rubeline A, B, C in E (Miethbauer in sod., 2003). Heiser in sod. (2004) menijo, da je tvorba rubelinov vzrok za nastanek nekrotičnih in klorotičnih območij, ki predstavljajo tipična bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti. Rubelini namreč povzročijo motnje v celični membrani, kar vodi v razgradnjo kloroplastov in odmrtje tkiva. Gliva nato kolonizira odmrlo tkivo, na katerem tvori trosonosce. Nadaljnja tvorba toksinov odmiranje okuženih listov le še pospešuje (Heiser in sod., 2004).
Rubelini, predvsem rubelin D, imajo fotodinamično aktivnost in se aktivirajo s svetlobo (Heiser in sod., 2004). Aktivirani rubelini prenesejo svojo energijo vzbujanja v fotosistem II na kisik, kjer se tvori superoksid ali pa v fotosistem I, kjer iz kisika nastane superoksid, nato vodikov peroksid in na koncu hidroksilni radikal. Pri procesu nastanejo reaktivne zvrsti kisika, kot so superoksid (O2-), vodikov peroksid (H2O2) in hidroksilni radikali (·OH). Reaktivne kisikove zvrsti nato inducirajo oksidativne procese kot so peroksidacija membranskih maščobnih kislin in bledenje pigmentov, kar povzroči nastanek nekrotičnih peg z rumenim halojem (Heiser in sod., 2003). Zaradi fotodinamične aktivnosti rubelinov je na zgornjih listih ječmena, ki prejmejo več svetlobe, pojav bolezenskih znamenj bolj izrazit (Taylor in sod., 2010).
Pri peroksidaciji nenasičenih maščobnih kislin je najbolj pogosta peroksidacija α-linolenske kisline, katere končni produkt je etan (Heiser in sod., 2003). Superoksid neposredno reagira z delci fosfolipidov maščobnih kislin, produkt reakcije so hidroperoksidi. Prosti radikali, kot je hidroksilni radikal, odvzame alilni vodik iz nenasičene maščobne kisline, tvori se lipidni radikal, ki reagira z molekularnim kisikom, končni produkt je lipidni peroksilni radikal (Heiser in sod., 2004). Produkti reakcij nato reagirajo s pigmenti, kar vodi v njihovo bledenje in klorozo.
Do bledenja pigmentov lahko pride tudi z neposredno oksidacijo klorofila (Heiser in sod., 2003). Nekrotične in klorotične simptome po okužbi lahko tako povežemo z delovanjem rubelinov (Heiser in Liebermann, 2006).
7
Slika 2 prikazuje model vključevanja rubelinov v proces izražanja bolezenskih znamenj po okužbi z glivo Ramularia collo-cygni (Heiser in Liebermann, 2006).
Slika 2: Model vključevanja rubelinov v proces izražanja bolezenskih znamenj po okužbi (prirejeno po Heiser in Liebermann, 2006: 61)
3 BOLEZENSKA ZNAMENJA
Prva bolezenska znamenja so običajno vidna šele po cvetenju ječmena, BBCH 61 (začetek cvetenja, vidni prvi prašniki) – 69 (konec cvetenja, vsi klaski cvetijo, posamezni suhi prašniki lahko že odpadajo) (Stabentheiner in sod., 2009) kot majhne rjave nepravilne pege (angl.
'pepper spots'). V tej zgodnji fazi razvoja bolezni se lahko bolezenska znamenja hitro zamenjajo s simptomi fiziološke pegavosti. Pege, ki so posledica delovanja glive, so vidne na obeh straneh lista, medtem ko so simptomi fiziološke pegavosti bolj površinski in vidni le na strani lista, ki je izpostavljen svetlobi (Oxley in sod., 2010).
Majhne rjave pege se hitro razvijejo v značilna bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti, temno rjave pege, ki merijo v dolžino 0,8 – 1,4 mm in v širino 0,5 – 0,7 mm (Oxley in sod., 2010; Stabentheiner in sod., 2009). Pege so pravokotne oblike in omejene z listnimi žilami. V središču pege je temnejša rjava točka, ki predstavlja mesto nastanka prvotne majhne rjave pege. Celotna pega je obdana z rumenim oziroma klorotičnim halojem, ki ga obdaja zelena listna površina (Oxley in sod., 2010). Bolezenska znamenja so prikazana na sliki 3 in sliki 4.
8
Slika 4: Značilna bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti (Oxley in sod., 2010: 10)
Sčasoma začne odmirati tudi celoten list, ki sprva hitro porumeni, nato pa popolnoma odmre.
Rumenenje in odmiranje se običajno začne na konicah listov. Na spodnji strani odmrlega lista se začnejo pojavljati trosi, ki jih je moč videti s povečevalno lupo in občasno s prostim očesom.
Okrog peg se lahko tkivo tudi rdeče obarva (Oxley in sod., 2010). Slika 5 prikazuje simptome na odmrlih listih ječmena.
Slika 5: Bolezenska znamenja na odmrlih listih ječmena (Oxley in sod., 2010: 13-14)
a
a b b
Slika 3: a) Majhne pege in b) značilne pravokotne pege (Oxley in sod., 2010: 9)
9
Bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti se pojavijo tudi na resah in listnih nožnicah, kar je prikazano na sliki 6. Pege so v primerjavi s tistimi na listnih ploskvah
manjše, so pa prav tako temno rjave barve in obdane z rumenim oziroma klorotičnim halojem.
Pege so vidne tudi po tem, ko rese in listne nožnice odmrejo (Oxley in sod., 2010).
Slika 6: Bolezenska znamenja na resah in listnih nožnicah (Oxley in sod., 2010: 16)
Bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti se lahko v fenofazi BBCH 25 – 30 (razraščanje) pojavijo na spodnjih listih, ki odmirajo naravno ali kot posledica pomanjkanja hranil (npr. dušika), vremenskih razmer (npr. zmrzali) ter listnih ožigov (Oxley in sod., 2010).
Običajno se bolezenska znamenja pojavijo po cvetenju ječmena (BBCH 61 – 69) na listih, ki se nahajajo višje na rastlini. Izpostavljenost sončni svetlobi je eden izmed ključnih stresnih dejavnikov, ki vplivajo na izražanje bolezenskih znamenj in zaradi tega je njihov pojav obsežnejši na zgornjih dveh listih rastline. Izrazitejši pojav simptomov je tudi na sortah s pokončno rastjo in pri redkejših posevkih zaradi povečanega sončnega obsevanja. Tudi na posevkih, ki jih manj gnojimo (npr. ječmen, ki se uporablja za pridobivanje ječmenovega slada) in bolj zgodnjih sortah se bolezenska znamenja pojavijo prej (Oxley in sod., 2010). Prav tako lahko k večjemu izražanju bolezenskih znamenj pripomore počasnejši razvoj drugih bolezni ječmena, če so le-te prisotne v posevku ječmena (Leistrumaite in Liatukas, 2006).
Zaradi tega, ker gliva Ramularia collo-cygni tvori toksine rubeline, katerih aktivnost je odvisna od svetlobe in povzročajo peroksidacijo maščobnih kislin ter posledično poškodujejo rastlinske celice (Heiser in sod., 2013), lahko sklepamo na povezavo med sončnim obsevanjem in izražanjem simptomov (Leistrumaite in Liatukas, 2006). Leistrumaite in Liatukas (2006) sklepata, da lahko večja jakost sončnega obsevanja pripomore k večjemu izražanju bolezenskih znamenj.
McGrann in sod. (2015) so ugotovili, da prekomerna ekspresija gena NAC1, ki pri ječmenu zavira staranje, vpliva tudi na zmanjšano rast glive Ramularia collo-cygni in izražanje
10
bolezenskih znamenj. NAC geni se pri transgenih pristopih uporabljajo za povečanje odpornosti žit na abiotski stres. Tako npr. prekomerna ekspresija gena HvSNAC1 pri ječmenu povečuje njegovo toleranco na sušo.
Nasproten, pozitiven vpliv na ječmenovo ramularijsko pegavost pa ima gen za odpornost proti žitni pepelovki ječmena, mlo, ki je povezan s pospešenim staranjem listov ter odmiranjem celic in je tako posledično glavni genetski dejavnik za večjo občutljivost rastlin (Kiiker in sod., 2021). Rezultati raziskave, ki so jo opravili Hofer in sod. (2015) so sicer pokazali, da mlo gen ne vpliva na okužbo zrn z glivo Ramularia collo-cygni, vendar pa navajajo, da je interakcija med mlo genom in glivo odvisna tudi od vplivov okolja.
Pri prepoznavanju bolezenskih znamenj ječmenove ramularijske pegavosti si lahko pomagamo z načelom '5Rs': rectangular shape – pravokotna oblika, reddish-brown coloration – rdečkastorjava obarvanost, restricted by the veins – omejen z listnimi žilami, right through the leaf – naravnost skozi list, ringed with yellow margin of chlorosis – obročast z rumenim robom kloroze (Assinger in sod., 2021) ali načelom '4Rs': rectangular – pravokoten, ring – obroč, reddish – rdečkast, right (through) – naravnost skozi (Havis, 2017).
3.1 BOLEZNI S PODOBNIMI BOLEZENSKIMI ZNAMENJI
Bolezenska znamenja ječmenove ramularijske pegavosti se pogosto zamenjujejo z drugimi boleznimi ječmena, kot so (Urbančič Zemljič in Žerjav, 2015):
- fiziološke pegavosti; povzročitelji niso patogeni, pege niso omejene z listnimi žilami in niso obdane s svetlim halojem,
- ječmenova mrežasta pegavost; povzročitelj je gliva Pyrenophora teres, pege na listih so temnorjave, podolgovate ali mrežaste,
- nekroze; posledica obrambnih reakcij pri sortah ječmena, odpornih proti žitni pepelovki, so temno rjave do črne barve, različnih velikosti, meja med zdravim in nekrotičnim tkivom ni jasna,
- nekroze zaradi peloda; prisotne so predvsem na zgornjih listih, na katera se pelod lahko prenese.
4 GOSPODARSKA ŠKODA
Izgube pridelka ječmenove ramularijske pegavosti se pri zmernem pojavu te bolezni gibljejo med 15 – 25 % oziroma 0,4 – 0,9 t/ha (Assinger in sod., 2021). Bolezen vpliva tudi na velikost ječmenovih zrn, saj se lahko njihova velikost zmanjša do 4 % (Dussart in sod., 2018). V letih, ko je bil izbruh bolezni zelo velik, je pri bolj občutljivih sortah prišlo tudi do 70 % zmanjšanja pridelka, prav tako pa se je za 90 % zmanjšal delež zrn večjih od 2,5 mm (podatki se nanašajo na Južno Ameriko) (Havis in sod., 2015). Korelacija med stopnjo pojava bolezni in pridelkom
11
žita nakazuje na nelinearno povezavo; nizka stopnja pojava bolezni ima lahko velik vpliv na pridelek (Harvey, 2002).
5 VARSTVO
Odpornih sort ječmena proti ječmenovi ramularijski pegavosti še ni na voljo, zato je varstvo rastlin odvisno predvsem od uporabe fitofarmacevtskih sredstev (Havis in sod., 2015).
Qoi fungicidi – kinonski zunanji zaviralci (angl. quinone outside inhibitors) so bili nekaj časa izredno uspešni zaviralci te bolezni, vendar se je občutljivost glive zanje zelo hitro zmanjšala in razširila v mnogih državah (Havis in sod., 2015). Fountaine in Fraaije (2009) sta ugotovila, da je do hitre zmanjšanje učinkovitosti Qoi fungicidov prišlo leta 2002. Razlog je točkovna mutacija na kodonu 143, ki povzroči zamenjavo glicina (ggt) z alaninom (gct) (Fountaine in Fraaije, 2009).
Bolezen lahko uspešno zatiramo s skupino fungicidov SDHI - zaviralci sukcinat dehidrogenaze (angl. succinate dehydrogenase inhibitor) in skupino DMI (zaviralci demetilacije) ter klorotaloninom. Uporabo fungicidov na podlagi klorotalonila je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) kljub visoki učinkovitosti prepovedala od leta 2020 naprej, zaradi pomislekov glede okoljske varnosti in velikega tveganja za dvoživke ter ribe (Kiiker in sod., 2021).
SDHI fungicidi so se začeli uporabljati v 60. letih 20. stoletja (Piotrowska in sod., 2017), danes pa skupina obsega 22 aktivnih snovi: adepidin, benodanil, benzovindiflupir, biksafen, boskalid, karboksin, fenfuram, fluindapir, fluopiram, flutolanil, fluksapiroksad, furametpir, inpirfluksam, izofetami, izopirazam, mepronil, oksikarboksin, penflufen, pentiopirad, pidiflumetofen, sedaksan in tifluzamid. Med DMI spadajo različne kemične skupine: piperazini, piridini, pirimidini, imidazoli, triazoli in triazolintioni (FRAC, 2021).
Na tem mestu se pojavi vprašanje, kako dolgo bodo ti fungicidi proti ječmenovi ramularijski pegavosti še delovali, saj se je tudi proti SDHI in DMI že začela pojavljati odpornost glive (Hoheneder, 2021). Razlog naj bi bila mutacija na C-H146R ali C-H153R. Prve vzorce z zmanjšano občutljivosti za SDHI v Evropi so našli leta 2015 v Nemčiji, Irskem in Sloveniji (Kiiker in sod., 2021).
Leta 2019 so proti različnim sevom glive Ramularia collo-cygni uspešno testirali metiltetraprol, aktivno snov nove generacije QoI fungicidov. Sevi so bili izolirani iz listov ječmena na poljih držav zahodne Evrope (Matsuzaki in sod., 2020). Vsi testirani izolati so bili odporni proti QoI fungicidom, vsebovali so mutacijo G143A, vendar pa so za metiltetraprol pokazali zelo visoko občutljivost. Zaradi uspešnega delovanja se v prihodnosti pričakuje, da bo metiltetraprol nadomestil nekatere trenutno razpoložljive QoI fungicide (Kiiker in sod., 2021).
12
V preglednici 1 so zapisana v Sloveniji registrirana fitofarmacevtska sredstva proti ječmenovi rumalarijski pegavosti (Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev …, 2021).
Preglednica 1: Registrirana fitofarmacevtska sredstva za uporabo proti ječmenovi rumalarijski pegavosti v Sloveniji (Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev …, 2021)
Ime sredstva Aktivna snov in delež (%)
ASCRA XPRO
biksafen (6,5) fluopiram (6,5) protiokonazol (13)
ELATUS ERA benzovindiflupir (7,5)
protiokonazol (15)
ELATUS PLUS benzovindiflupir (10)
IMTREX XE fluksapiroksad (6,25)
LIBRAX fluksapiroksad (6,25)
metkonazol (4,5)
PRIAXOR EC fluksapiroksad (7,5)
piraklostrobin (15)
REVYCARE mefentriflukonazol (10)
piraklostrobin (10)
REVYSTAR mefentriflukonazol (10)
REVYSTAR XL fluksapiroksad (5)
mefentriflukonazol (10)
REVYTREX fluksapiroksad (6,67)
mefentriflukonazol (6,67) SEGURIS XTRA
azoksistrobin (10) ciprokonazol (8) izopirazam (10)
SILTRA XPRO biksafen (6)
protiokonazol (20)
ZANTARA biksafen (5)
tebukonazol (16,6)
Čas uporabe fungicidov je izredno pomemben. Optimalen čas za nanašanje je v času razvojne stopnje ječmena BBCH 37 (viden zgornji list, zastavičar, vendar je še zvit) – BBCH 55 (sredina klasenja, polovica klasa je že zunaj) (Assinger in sod., 2021). Ker se v tem času zatirajo tudi druge bolezni ječmena je zelo priporočljivo, da se uporabi fungicid s širokim spektrom delovanja (Urbančič Zemljič in Žerjav, 2015). Assinger in sod. (2021) navajajo, da je najprimernejši čas uporabe fungicidov še vedno predmet razprav, zaradi prepovedi uporabe klorotalonila pa bo v nadaljnje optimalen čas aplikacije postal še pomembnejši.
Transport semena predstavlja enega izmed glavnih vzrokov za prenos glive Ramularia collo- cygni. Priporočljivo je sejati seme z nizko stopnjo okuženosti z glivo, še posebej na območjih, kjer bolezen še ne povzroča velikih izgub (1 pg DNA glive/100 ng skupne DNA glive). Najti zdravo seme je zelo težko, trenutni postopki obdelave semena s fungicidi pa imajo na glivo zelo majhen vpliv (Oxley in sod., 2010).
13
Za preprečevanje razširjanja bolezni je pomembno tudi zatiranje plevelnih gostiteljskih vrst, prisotnih v posevku ječmena, s čimer zmanjšamo prenos trosov. Pomembno je tudi upoštevanje kolobarja in skrb, da so rastline ječmena preko rastne dobe v čim manjšem stresu. Prav tako se ne priporoča shranjevanje ter nadaljnjo sejanje semena iz predhodno močno okuženih posevkov. Čeprav odpornih sort še ne poznamo, so nekatere za okužbo manj dovzetne ter tako bolj priporočljive za sejanje (Assinger in sod., 2021).
6 ZAKLJUČEK
Ječmenova ramularijska pegavost predstavlja v današnjem času eno izmed najpomembnejših boleznih ječmena. Bolezen se po svetu dokaj hitro širi, predvsem zaradi sposobnosti glive Ramularia collo-cygni, da okuži seme in preko njega povzroči okužbe na novi populaciji ječmena. Gliva okužuje več različnih gostiteljskih rastlinskih vrst, od drugih žit pa vse do samoniklih trav, kar še dodatno pripomore k razširjanju bolezni.
Bolezenska znamenja je včasih težko ločiti od tistih, ki jih povzročajo drugi povzročitelji, še posebej v začetni fazi razvoja bolezni. Varstvo pred boleznijo otežuje tudi dolga endofitna faza glive, saj na njen prehod v patogena, ki povzroča bolezenska znamenja, vpliva mnogo dejavnikov. Povezave med temi dejavniki pa raziskovalcem še danes niso povsem znane.
Pomembno vlogo imajo abiotični stresni dejavniki, ki jim je rastlina med rastno dobo izpostavljena. To so spremembe v rastlini, ko preide iz vegetativne v generativno fazo ter procesi, ki so povezani s staranjem rastline (razpad klorofilnih zrn in spremembe v ravni reaktivnih kisikovih zvrsti). Zelo pomembna je tudi zmožnost glive, da tvori toksine, rubeline, ki prispevajo k nastanku reaktivnih zvrsti kisika ter tako vplivajo na propad celične membrane in na koncu celotnega tkiva.
Bolezen povzroča škodo zadnjih nekaj desetletij, zato odpornih sort ječmena še ni na voljo.
Varstvo rastlin je tako v pretežni meri odvisno od uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Velik problem v prihodnosti pa bo predstavljala hitro se razvijajoča odpornost glive proti večini fitofarmacevtskih sredstev, ki so trenutno v uporabi. K uspešnemu obvladovanju bolezni pa ne pripomore dejstvo, da je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) od leta 2020 prepovedala uporabo fitofarmacevtskih sredstev, ki vsebujejo klorotalonil. Ta je bil pri zatiranju te bolezni zelo učinkovit. Kot navajajo Assinger in sod. (2021) bo v prihodnje potrebno vložiti več dela v razvoj nekemičnih strategij varstva.
Zaradi klimatskih sprememb se lahko v prihodnje razširjenost in pomen glive Ramularia collo- cygni še poveča, predvsem zaradi toplotnega stresa in povečanja ugodnih razmer za razvoj bolezni. Ječmenova ramularijska pegavost zna tako tudi v prihodnje predstavljati težavo pri pridelovanju ječmena, zato bo za uspešno obvladovanje le-te potrebnih več raziskav na področju biologije glive ter dejavnikov, ki vplivajo na prehod iz endofitnega v nekrotrofno stanje.
14 7 VIRI
Assinger T., Torriani S. F. F., Accardo S., Fountaine J., Steinkellner S. 2021. Fungicide strategies and resistance of Ramularia collo-cygni to demethylation and succinate dehydrogenase inhibitors in Austrian winter barley (Hordeum vulgare). Journal of Plant Diseases and Protection, 128, 3: 735-748
Beukes I., Jensen T., Coertze S. 2016. First report of Ramularia collo-cygni infecting barley in South Africa. Journal of Plant Pathology, 98, 2: 376-376
CABI – Invasive Species Compendium.
https://www.cabi.org/isc/ (3. avg. 2021)
Dussart F., Douglas R., Sjokvist E., Hoebe P. N., Spoel S. H., McGrann G. R. 2018. Genome- based discovery of polyketide-derived secondary metabolism pathways in the barley pathogen Ramularia collo-cygni. Molecular Plant-Microbe Interactions, 31, 9: 962-975 Fountaine J. M., Fraaije B. A. 2009. Development of QoI resistant alleles in populations of
Ramularia collo-cygni. V: A New Disease and Challenge in Barley Production. The second European Ramularia Workshop, Edinburgh, 7. – 8. april 2009. The University of Edinburgh:
123-126
FRAC, Fungicide Resistance Action Committee.
https://www.frac.info/ (5. avg. 2021)
Frei P., Gindro K., Richter H., Schürch S. 2007. Direct-PCR detection and epidemiology of Ramularia collo-cygni associated with barley necrotic leaf spots. Journal of Phytopathology, 155, 5: 281-288
Harvey I. C. 2002. Epidemiology and control of leaf and awn spot of barley caused by Ramularia collo-cygni. New Zealand Plant Protection, 55: 331-335
Havis N. 2017. Ramularia. Farmers Weekly, 167, 8: 53
Havis N. D., Brown J. K. M., Clemente G., Frei P., Jedryczka M., Kaczmarek J., Kaczmarek M., Matusinsky P., McGrann G. R. D., Pereyra S., Piotrowska M., Sghyer H., Tellier A., Hess M. 2015. Ramularia collo-cygni – An emerging pathogen of barley crops.
Phytopathology, 105, 7: 895-904
15
Heiser I., Heß M., Schmidtke K., Vogler U., Miethbauer S., Liebermann B. 2004. Fatty acid peroxidation by rubellin B, C and D, phytotoxins produced by Ramularia collo-cygni (Sutton et Waller). Physiological and Molecular Plant Pathology, 64, 3: 135-143
Heiser I., Liebermann B. 2006. Phytotoxins from Ramularia collo-cygni: mode of action and contribution to pathogenicity. V: Ramularia collo-cygni: A New Disease and Challenge in Barley Production. First European Ramularia Workshop, Göttingen, 12. – 14. marec 2006.
Koopmann B., Oxley S., Schützendübel A., von Tiedemann A. (ur.). Göttingen, Georg- August-Universität: 57-62
Heiser I., Sachs E., Liebermann B. 2003. Photodynamic oxygen activation by rubellin D, a phytotoxin produced by Ramularia collo-cygni (Sutton et Waller). Physiological and Molecular Plant Pathology, 62, 1: 29-36
Hjortshøj R. L., Ravnshøj A. R., Nyman M., Orabi J., Backes G., Pinnschmidt H., Havis N., Stougaard J., Stukenbrock E. H. 2013. High levels of genetic and genotypic diversity in field populations of the barley pathogen Ramularia collo-cygni. European Journal of Plant Pathology, 136, 1: 51-60
Hofer K., Linkmeyer A., Textor K., Hückelhoven R., Hess M. 2015. MILDEW LOCUS O mutation does not affect resistance to grain infections with Fusarium spp. and Ramularia collo-cygni. Phytopathology, 105, 9: 1214-1219
Hoheneder F., Hofer K., Groth J., Herz M., Hess M., Hueckelhoven R. 2021. Ramularia leaf spot disease of barley is highly host genotype-dependent and suppressed by continuous drought stress in the field. Journal of Plant Diseases and Protection, 128, 3: 749-767
Jevtić R., Župunski V., Živanov Tančić S., Lalošević M. 2016. Pojava ramulariozne pegavosti ječma (Ramularia collo-cygni) u Srbiji. Biljni lekar, 44: 140-147
Kaczmarek M., Piotrowska M. J., Fountaine J. M., Gorniak K., McGrann G. R. D., Armstrong A., Wright K. M., Newton A. C., Havis N. D. 2017. Infection strategy of Ramularia collo- cygni and development of ramularia leaf spot on barley and alternative graminaceous hosts.
Plant Pathology, 66, 1: 45-55
Kiiker R., Juurik M., Mäe A. 2021. Fungicide resistance evolving in Ramularia collo-cygni population in Estonia. Microorganisms, 9, 7: 1514, doi: 10.3390/microorganisms9071514:
15 str.
16
Korić B., Tomić Ž., Šimala M., Masten Milek T. 2009. Ramularijska pjegavost na ječmu u republici Hrvatskoj. V: Zbornik predavanj in referatov 9. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udeležbo, Nova Gorica, 4. – 5. marec 2009. Ljubljana, Plant Protection Society of Slovenia; Chamber of Agriculture and Forestry of Slovenia: 273-279 Leisova-Svobodova L., Matusinsky P., Kucera L. 2012. Variability of the Ramularia collo-
cygni Population in Central Europe. Journal of Phytopathology, 160, 11-12: 701-709
Leistrumaite A., Liatukas Ž. 2006. Resistance of spring barley cultivars to the new disease Ramularia leaf spot, caused by Ramularia collo-cygni. Agronomy Research, 4: 251-255 Matsuzaki Y., Kiguchi S., Suemoto H., Iwahashi F. 2020. Antifungal activity of metyltetraprole
against the existing QoI-resistant isolates of various plant pathogenic fungi: Metyltetraprole against QoI-R isolates. Pest Management Science, 76, 5: 1743-1750
McGrann G. R. D., Brown J. K. M. 2018. The role of reactive oxygen in the development of Ramularia leaf spot disease in barley seedlings. Annals of Botany, 121, 3: 415-430
McGrann G. R. D., Steed A., Burt C., Goddard R., Lachaux C., Bansal A., Corbitt M., Gorniak K., Nicholson P., Brown J. K. M. 2015. Contribution of the drought tolerance-related Stress- responsive NAC1 transcription factor to resistance of barley to Ramularia leaf spot.
Molecular Plant Pathology, 16, 2: 201-209
Miethbauer S., Heiser I., Liebermann B. 2003. The phytopathogenic fungus Ramularia collo- cygni produces biologically active rubellins on infected barley leaves. Journal of Phytopathology, 151, 11-12: 665-668
KIS, Kmetijski inštitut Slovenije. 2013. Obvestila za varstvo rastlin 2013 – ozimna žita.
https://www.kis.si/Obvestila_za_varstvo_rastlin_2013/Poljscine_in_vrtnine_2013/ (10.
avg. 2021)
Oxley S. J. P., Havis N., Evans A. 2010. A guide to the recognition and understanding of Ramularia and other leaf spots of barley. HGCA: 60 str.
https://www.agricentre.basf.co.uk/Documents/marketing_pages_files/cereal_fungicides_fil es/4965_basf_ramularia_lr.pdf (4. avg. 2021)
Piotrowska M. J., Fountaine J. M., Ennos R. A., Kaczmarek M., Burnett F. J. 2017.
Characterisation of Ramularia collo‐cygni laboratory mutants resistant to succinate dehydrogenase inhibitors. Pest Management Science, 73, 6: 1187-1196
17
Sachs E. 2007. The history of research into Ramularia leaf spot an barley. V: Ramularia collo- cygni: A New Disease and Challenge in Barley Production. First European Ramularia Workshop, Göttingen, 12. – 14. marec 2006. Koopmann B., Oxley S., Schützendübel A., von Tiedemann A. (ur.). Göttingen, Georg-August-Universität: 9-15
Salamati S., Reitan L. 2007. Ramularia collo-cygni on spring barley, an overview of its biology and epidemiology. V: Ramularia collo-cygni: A New Disease and Challenge in Barley Production. First European Ramularia Workshop, Göttingen, 12. – 14. marec 2006.
Koopmann B., Oxley S., Schützendübel A., von Tiedemann A. (ur.). Göttingen, Georg- August-Universität: 19-35
Seznam registriranih fitofarmacevtskih sredstev na dan 4.8.2021. FURS.
https://spletni2.furs.gov.si/FFS/REGSR/ (4. avg. 2021)
Stabentheiner E., Minihofer T., Huss H. 2009. Infection of barley by Ramularia collo-cygni:
scanning electron microscopic investigations. Mycopathologia, 168, 3: 135-143
Stam R., Sghyer H., Tellier A., Hess M., Hückelhoven R. 2019. The current epidemic of the barley pathogen Ramularia collo-cygni derives from a population expansion and shows global admixture. Phytopathology, 109, 12: 2161-2168
Taylor J. M. G., Paterson L. J., Havis N. D. 2010. A quantitative real-time PCR assay fort he detection of Ramularia collo-cygni from barley (Hordeum vulgare). Letters in Applied Microbiology, 50: 493-499
Urbančič Zemljič M., Žerjav M. 2015. Ramularijska pegavost ječmena. Zdravje rastlin, 2: 4 str.
https://www.kis.si/f/docs/Informacije_o_boleznih_in_skodljivcih/Ramularijska_pegavost_j ecmena.pdf (3. avg. 2021)
Walters D. R., Havis N., Oxley S. J. P. 2008. Ramularia collo-cygni: the biology of an emerging pathogen of barley. FEMS Microbiology Letters, 279, 1: 1-7
18 ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju izr. prof. dr. Franciju Acu Celarju za vso pomoč in napotke pri izdelavi diplomske naloge.
Zahvaljujem se tudi recenzentu prof. dr. Dominiku Vodniku za pregled in predlagane popravke.
Prav tako pa se zahvaljujem družini in prijateljem, ki so mi v času študija, še posebej ob zaključku, pomagali ter mi stali ob strani.
