UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Sara Krulc
Priročniki za osebno rast in njihov vpliv na percepcijo sreče
Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Sara Krulc
Mentor: prof. dr. Aleš Črnič
Priročniki za osebno rast in njihov vpliv na percepcijo sreče Diplomsko delo
Ljubljana, 2021
Priročniki za osebno rast in njihov vpliv na percepcijo sreče
Sreča postaja vedno bolj pomembna, saj dajemo v naši individualistični kulturi velik pomen osebni rasti in dobremu počutju. V delu sem se osredotočila na percepcijo sreče z vidika sodobne zahodne družbe, saj je percepcija sreče kulturno in zgodovinsko specifična družbena konstrukcija. Posamezniki jo iščejo na različne načine, npr. z religijo ali psihoterapijo. Nekateri pa se v iskanju sreče obrnejo kar na priročnike za osebno rast, ki so postali množičen pojav. Ti so večinoma cenovno ugodni, dostopni, razvedrilni in dobra rešitev za zasebno reševanje problema. V njih najdejo tako spiritualne in novodobne nasvete kot tudi nasvete s področja pozitivne psihologije. V delu sem raziskovala različne priročnike za osebno rast, ki obravnavajo temo sreče. Zanimalo me je, na kakšen način srečo prikazujejo bralcem, saj je njihov prikaz sreče tudi odraz percepcije družbe. Raziskala sem tudi, kateri nasveti se najpogosteje pojavljajo in katere so največje razlike in podobnosti med različnimi priročniki za osebno rast.
Ključne besede: sreča, priročniki za osebno rast, novodobništvo, pozitivna psihologija, kultura.
Self-help books and their perception of happiness
Happiness is becoming more and more important because we give great importance to personal growth and well-being in our individualistic culture. In this thesis, I focused on the perception of happiness from the perspective of modern Western society, since the perception of happiness is a culturally and historically specific social construct. Individuals seek it in a variety of ways, such as religion or psychotherapy. In search of happiness, however, some turn to self-help books which have become a mass phenomenon. These are mostly more affordable, cost- effective, entertaining, and a good solution for private problem-solving. In them, they find both spiritual and New Age advice, as well as advice from the field of positive psychology. In this work, I researched various self-help books that address the topic of happiness. I was interested in how they present happiness to readers because their portrayal of happiness is also a reflection of society’s perception. I also researched which tips are most common and what are the biggest differences and similarities between different self-help books.
Keywords: happiness, self-help books, New Age, positive psychology, culture.
4 Kazalo
1. Uvod ... 6
2. Sreča ... 8
2.1. Koncept sreče ... 8
2.2. Sreča in kulturne študije ... 9
2.3. Sreča v pozitivni psihologiji ... 10
2.4. Sreča in novodobništvo ... 11
3. Priročniki za osebno rast ... 13
3.1. Zgodovina priročnikov za osebno rast ... 13
3.2. Značilnosti priročnikov za osebno rast ... 14
3.3. Ali priročniki za osebno rast delujejo? ... 15
4. Analiza najbolj branih priročnikov v slovenščini ... 17
4.1. Metodologija ... 17
4.2. Predstavitev priročnikov ... 17
4.2.1. Gary John Bishop – Vzemi se v roke!: spravi se iz glave in začni živeti ... 17
4.2.2. Brené Brown – Darovi nepopolnosti: vodič do življenja z vsem srcem: sprejmite to, kar ste! ... 18
4.2.3. Rhonda Byrne – Čarobnost ... 18
4.2.4. Richard Carlson – Ne trati moči za malenkosti: Drobni nasveti za umirjeno in ljubezni polno življenje ... 18
4.2.5. Dale Carnegie – Premagajte skrbi in stres... 19
4.2.6. James Clear – Atomske navade: preprost in preizkušen način za pridobivanje dobrih in opuščanje slabih navad: drobne spremembe, izjemni rezultati ... 20
4.2.7. Glennon Doyle – Neukrotljiva ... 20
4.2.8. Carol S. Dweck – Moč miselnosti: kako uresničiti svoje zmožnosti ... 20
4.2.9. Hal Elrod – Čudežno jutro: prikrita skrivnost, ki bo zanesljivo spremenila vaše življenje pred osmo zjutraj ... 21
5
4.2.10. Elizabeth Gilbert – Velika čarovnija: opustimo strah in živimo ustvarjalno . 21
4.2.11. Malcolm Gladwell – Preblisk ... 22
4.2.12. Matt Haig – Zapisi o živčnem planetu: kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč 22 4.2.13. Rachel Hollis – Punca, zbrihtaj se: ne verjemi lažem o tem, kakšna si, in postani prava ti 22 4.2.14. Vex King – Z dobrimi vibracijami do dobrega življenja ... 23
4.2.15. Mark Manson – Dol mi visi: malce drugačen pogled na dobro življenje ... 23
4.2.16. Gretchen Craft Rubin – Načrt za srečo: zakaj sem se leto dni trudila z jutranjim petjem, pospravljanjem omar, pravičnim prepiranjem, branjem Aristotela in uživanjem na splošno 24 4.2.17. Don Miguel Ruiz – Štirje dogovori ... 24
4.2.18. Jay Shetty – Mislite kot menih ... 25
4.2.19. Jen Sincero – Ti si zakon!: nehaj dvomiti o svoji izjemnosti in poskrbi za fantastično življenje ... 25
4.2.20. Eckhart Tolle – ZDAJ!: resnično tvoj je samo ta trenutek ... 26
4.3. Primerjalna analiza ... 26
5. Sklep ... 30
6. Viri ... 32
6 1. Uvod
Sreča je bila predmet poželenja že v zgodovini; dandanes se želja po njej, zavedna ali nezavedna, še povečuje. Že Aristotel je govoril o sreči kot o summum bonum, kar je prevedeno v najvišje dobro. Preučevana je s strani psihologov, filozofov, religiologov, ekonomistov, antropologov, kulturologov … V diplomski nalogi bom raziskovala odnos med priročniki za osebno rast in percepcijo sreče v naši družbi. Čeprav je občutek sreče individualen za vsakega posameznika, imamo člani iste družbe podobno percepcijo o tem, kaj je sreča ali kaj bi nas osrečilo. Ker je zahodna družba zelo individualizirana, pripisuje velik pomen osebni rasti posameznikov. Za to uporabljamo različne stvari. Nekateri dobijo smernice v religiji; drugi uporabljajo psihoterapijo in tretji prebirajo priročnike za osebno rast. Število priročnikov za osebno rast v zadnjih letih hitro narašča. Revija Psychology Today poroča, da je leta 2000 le 50 novih literarnih del imelo naslov, povezan s temo sreče; do leta 2008 je to število naraslo na 4000 (Flora, 20091, v Binkley, 2011, str. 376). Po eni strani nas avtorji, ki tudi sami živijo znotraj družbe, zasnovane na kapitalizmu, odvračajo od kapitala in grabežljivosti, po drugi strani pa je to njihova priložnost za zaslužek. Večina jih obljublja srečo, če bomo upoštevali nekaj na videz lahkih pravil, ali pa ponuja skrivnost, ki nas bo pripeljala do prave sreče. V diplomski nalogi bom poskušala ugotoviti, ali imajo različni priročniki za osebno rast kaj skupnega in kaj so te skupne točke ter ali jih je mogoče kategorizirati.
Glavno raziskovalno vprašanje je: Katere so podobnosti in razlike med različnimi priročniki za osebno rast? Osredotočila se bom na način podajanja nasvetov, vsebino nasvetov in iskala največkrat ponavljajoče se nasvete. Posledično se bom vprašala tudi, ali lahko priročnike za osebno rast kategoriziramo po vsebini in če ja, kako? Prav tako me bo zanimalo, katere so skupne točke različnih individualnih pogledov na srečo v naši kulturi in na kakšen način nam jih oblikujejo priročniki za osebno rast?
Na temo sreče je bilo napisane že veliko literature, zato bom v prvem, teoretičnem delu s pomočjo že obstoječe znanstvene literature opisala glavne pojme, povezane s pojavom.
Uporabila bom predvsem literaturo, ki percepcijo sreče razlaga v sklopu pozitivne psihologije, novodobniškega gibanja in kulturnih študij. Prav tako bom v prvem delu pregledala, kaj je že napisanega o priročnikih za osebno rast in kaj so o njih ugotovili že drugi avtorji. V drugem, empiričnem delu diplomske naloge bom preučila 20 znanih priročnikov za osebno rast.
1 Flora, C. (2009). The pursuit of happiness. Psychology Today.
7
Poznamo veliko vrst priročnikov, kot so na primer priročniki za samopomoč pri duševnih motnjah, priročniki za poslovni uspeh, priročniki za zdravo življenje … V svoj nabor bom vzela zgolj tiste, ki obravnavajo srečo in osebno izpopolnitev. To so predvsem priročniki, napisani s strani avtorjev, ki živijo v zahodni družbi in so prevedeni v slovenščino. Podatke o tem, kateri so najbolj znani in brani, bom našla na seznamu na spletni strani Goodreads. Kot metodo raziskovanja bom uporabila primerjalno analizo. Iskala bom razlike in podobnosti med njimi ter poskusila najti skupne točke pri njihovem pojmovanju sreče in nasvetih, ki jih ponujajo.
Prav tako me bo zanimalo, ali jih lahko kategoriziram po vsebini. V sklepnem delu bom te ugotovitve povezala tudi s pregledano že obstoječo literaturo in poskusila ustvariti sliko sreče, ki nam jo ustvarja ali mogoče celo vsiljuje današnja družba.
8 2. Sreča
2.1. Koncept sreče
Koncept sreče lahko definiramo z različnih vidikov, saj je preučevanje sreče lahko zelo interdisciplinarno. Sreča lahko spada v domeno filozofije, psihologije, kulturologije, religiologije, antropologije, ekonomije … Nekateri nanjo gledajo z družbene ali celo nacionalne perspektive, drugi pa verjamejo, da je sreča izbira vsakega posameznika, torej nekaj, čemur se je treba posvetiti individualno in ni stvar nacionalne politike.
Koncept sreče, rojen že v klasični Grčiji, ki ga je nadalje oblikovala judovsko-krščanska tradicija in se je v času razsvetljenstva pojavil kot radikalna nova sila, je predmet preučevanja in iskanja že od prvih znanih zapisov v zgodovini Zahodnega sveta (McMahon, 2006, str. 14).
Preučevanje sreče je bila torej nekoč domena filozofov, terapevtov, duhovnikov, danes pa se je razvila že v univerzitetno disciplino. Obstajajo, na primer, profesorji sreče na univerzah, posebna revija Journal of Happiness Studies in spletna baza člankov in del o sreči (Effing, 2009, str. 126).
Jasno je, da ima beseda sreča danes velik pomen tako za preučevalce sreče kot tudi za posameznike, ki živijo v določeni družbi. Nekateri iskanju sreče posvečajo veliko pozornosti;
drugi jo zasledujejo nezavedno, saj so del kulture, ki neprestano reproducira diskurze o sreči.
Sreča ima torej vlogo predmeta poželenja, končnega cilja in tistega, k čemur so nagnjena vsa človeška bitja ali k čemur se pričakuje, da bodo nagnjena vsa človeška bitja. Gre za neke vrste družbeni pritisk, ki ga ponotranjimo že v otroštvu, kjer besedo sreča začnemo asociirati z dobrim počutjem in pravilnim ravnanjem. S pridevnikom srečna na primer lahko opišemo rastlino, ki hitro raste, s čimer želimo povedati, da je rastlina v pozitivni situaciji in ne da občuti srečo. Ta način pogovora se imenuje metafora in je pogosta tehnika tudi v kasneje opisanih priročnikih za osebno rast. Ker tudi tam govorimo o čustvih, pojmih in bolj abstraktnih delih življenja, avtorji priročnikov pogosto uporabljajo metafore kot orodja, ki nam omogočajo razumevanje bolj abstraktnih pojmov; hkrati so tudi del ideologije in odražajo našo percepcijo realnosti (Askehave, 2004, str. 17, 18). Tako so tudi nekateri dogodki ali prehodi v posameznikovem poteku življenja označeni kot pot do sreče in s tem ustvarjajo pritisk in iluzijo, da bo posameznik srečnejši, če jih doživi. To so v naši kulturi na primer poroka, rojstvo otroka, potovanje, nakup novih materialnih dobrin, dobra služba … Sreča torej ni videna kot zgolj
9
čustveno ali duhovno pozitivno stanje, temveč je povezana z zunanjimi dejavniki, tradicijami in kapitalističnimi vrednotami (Ahmed, 2010, str. 199).
Ali jo lahko torej kako definiramo in vrednotimo? V poročilu o svetovni sreči iz leta 2012 so John Helliwell, Richard Layard in Jeffrey Sachs ljudi vprašali subjektivno vprašanje, kako srečni so in nato primerjali rezultate različnih držav (str. 11). To jim je pokazalo neko splošno sliko zadovoljstva z življenjem znotraj držav, čeprav so si posamezniki lahko subjektivno razlagali vprašanje, na kar vpliva tudi kultura, v kateri živijo. Srečo torej obravnavamo kot kulturno in zgodovinsko specifično družbeno konstrukcijo, vzpostavljeno s pomočjo družbenih pomenov in praks. Nekateri raziskovalci, zato ne podpirajo primerjave stopnje sreče med državami z anketnimi raziskavami, saj anketni vprašalniki niso prilagojeni različnim kulturam in jih označujejo za etnocentrične (Zevnik, 2014, str. 22).
2.2. Sreča in kulturne študije
Kulturne študije zanima predvsem preučevanje vloge moči in posledic, ki jih ima moč v povezavi z družbeno in kulturno konstrukcijo resničnosti. Čeprav se govori tudi o moči v smislu odnosa med raziskovalcem in njegovim predmetom analize (kulturo), se področje kulturnih študij predvsem osredotoča na analizo delovanja moči znotraj predmeta analize, torej znotraj kulture. Kulturologe ne zanima zgolj, kako je sreča prikazana v kulturi, temveč tudi, kako ta prikaz ustvarja našo realnost in percepcijo osebne sreče. Tisto, kar v določeni družbi in kulturi za večino ljudi pomeni sreča, ustreza produktu določenega zgodovinskega odnosa med kulturo in močjo, skozi katero se ta izkušnja sreče vzpostavi kot prevladujoča (Zevnik, 2014, str. 30, 31).
Raziskovanje sreče poteka tudi skozi odkrivanje njene odsotnosti pri posamezniku ali družbeni skupini, ki so označeni za nesrečne zaradi odsotnosti življenjskih prelomnic in praks, ki naj bi prinašale srečo. Primer tega diskurza je, da je postalo samoumevno, da veliko žensk najde srečo v vlogi žene in matere. Feministična kritika tega diskurza in vlog, katerih temelj naj bi bil služnost in skrivno trpljenje, je, da si vse ženske ne želijo biti matere ali žene. Tudi tiste, ki jim materinstvo in družina veliko pomeni, mogoče ta vloga ne izpolnjuje in osrečuje v tolikšni meri, kot jim to narekuje družbeni diskurz o sreči (Binkley, 2011, str. 381).
Vizija o tem, kaj bo posamezniku prineslo srečo, je tudi kulturno specifična. V raziskavah znanstveniki predvsem ločujejo evropsko-ameriške kulture in vzhodnoazijske kulture. Čeprav
10
je vsaka kulturna regija sama po sebi raznolika in zato verjetno obstajajo precejšnje razlike med regijami, si vsaka deli precejšnjo količino skupnih idej, praks in družbenih institucij. Na primer, v evropskih in severnoameriških kulturah je poudarjena individualnost in neodvisnost posameznika. Jaz je središče misli, delovanja in motivacije ter je ločen od drugih. Sreča je torej odvisna od potrditve pozitivnih lastnosti posameznika, tako lastne potrditve kot s strani drugih;
pomembno vlogo pri tem igra samopodoba. Prav tako se sreča pogosto razume kot cilj, ki mu je treba slediti in je viden kot osebni dosežek. Nasprotno v vzhodnoazijskih kulturah obstaja nasprotujoča si predpostavka o povezanosti in soodvisnosti ljudi. Sreča je torej odvisna od uresničitve pozitivnih družbenih odnosov, katerih del je posameznik (Uchida, Norasakkunkit in Kitayama, 2004).
2.3. Sreča v pozitivni psihologiji
Začetki pozitivne psihologije segajo v leto 1997, ko se je Martinu Seligmanu, psihologu na področju depresije in prilagodljivega vedenja, pridružil Mihaly Csikszentmihalyi, prav tako psiholog, ki se je ukvarjal predvsem s preučevanjem flowa2. Odločila sta se preusmeriti fokus od psiholoških patologij v posameznikovo srečo in dobrobit. Po izdaji Seligmanove knjige Aunthentic Happiness: Using the New Positive Psychology to Realize Your Potential for Lasting Fulfillment leta 2000 se je pojavil nov diskurz o sreči, ki se še danes razvija in ima velik vpliv na percepcijo sreče v današnji družbi. Pozitivna psihologija na srečo gleda kot na rezultat pozitivne naravnanosti posameznika. Pomembno je torej ustvariti pogoje ali naučiti ljudi posebne tehnike, s čimer lahko posamezniki namerno vzdržujejo optimizem, hvaležnost in dobro počutje. To se ne izvaja s predhodnimi psihološkimi praksami, kot so različna zdravljenja, svetovanja ali terapevtske prakse, ki vodijo strokovnjaki na tem področju, temveč je to uporabljanje tehnik, pridobljenih iz strokovnega diskurza pozitivne psihologije, ki se izvaja v intimnem vsakdanjem življenju posameznikov. S tem raste industrija trenerjev za osebno rast, svetovalcev in poslovnih vizionarjev. Iskanje sreče in dobrega počutja torej ni več izključno terapevtska naloga, temveč se prenese na družbene odnose in posameznika. Posameznik naj bi se naučil namerno preoblikovati negativne misli in maksimirati srečna čustva z neposredno manipulacijo lastnih misli. Spodbuja se ga, da oportunistično gleda na okolje ter je proaktiven pri iskanju lastne sreče v vseh okoliščinah. Te miselne vaje in tehnike na mikroravni niso
2 Flow je opisan kot zelo pozitivno psihološko stanje, v katerem se posameznik prostovoljno in v celoti osredotoči na izvajano dejavnost (Nakamura in Csikszentmihalyi, 2003, v Beard, 2014, str. 353).
11
izvajane za družbeno dobro, temveč za osebno korist posameznika, saj prinašajo zgolj zadovoljstvo s svojim lastnim življenjem. Če pa gledamo na vpliv z makro perspektive, lahko te spremembe diskurza o sreči in osebnem zadovoljstvu vplivajo na širše dogajanje v družbenem življenju (Binkley, 2011, str. 374-384). Vpliv pozitivne psihologije se pozna v spremembi šolskih sistemov v nekaterih državah, na poslovnem področju in predvsem v popularni kulturi in v medijih (Binkley, 2011, str. 376).
Mnoge teorije in tehnike je pozitivna psihologija podedovala od že priznane kognitivno vedenjske terapije. Za razliko od Freudove razlage, da so misli izraz globje čustvene dinamike, avtorji kognitivne vedenjske terapije razlagajo, da vsakdanje misli določajo čustvena stanja in je tako z njimi možno tudi manipulirati po lastni volji. Iz tega sledi, da lahko srečo proizvedemo tako, da svoje misli zavestno usmerimo k srečnim subjektom z enako lastno voljo, kot na primer pridobivanje telesne kondicije. Vse to se oblikuje v razširjen diskurz o individualni sreči, ki je duhovna in tehnična hkrati, v nekaterih kontekstih del znanosti in poleg tega sega tudi v najbolj vsakdanje trenutke osebnega življenja. Sreča je torej delno medikalizirana, delno pa videna kot intimni in osebni hobi, ki se izraža v neštetih vajah in zavestnih prilagoditvah ravni naše subjektivne sreče (Binkley, 2011, str. 376, 377).
2.4. Sreča in novodobništvo
Novodobništvo se prvič pojavi v petdesetih letih 20. stoletja kot duhovno gibanje, ki nastane ob menjavi astroloških znamenj iz dobe rib v dobo vodnarja. V nasprotju z dobo rib, ki naj bi bila nasilna, sebična in materialistična, so za dobo vodnarja značilni harmonija, sodelovanje in duhovna rast. Izraz torej označuje velike družbene spremembe in se trenutno uporablja tudi za sodobno življenjsko filozofijo, ki je razvila nekatere značilnosti religije ali duhovnega gibanja (Berg, 2008, str. 361).
Novodobništvo je sklop bolj ali manj povezanih prepričanj in praks, ki bi lahko bile nadomestilo religije in vodilo do odgovorov na ključna vprašanja v našem življenju. Čeprav posamezniki, ki uporabljajo ta prepričanja in prakse ne častijo boga kot tradicionalne monoteistične religije, običajno domnevajo, da obstaja nekaj več in da s svojimi čuti in razumom ne moremo priti do celotne resnice (Berg, 2008, str. 362).
Od uveljavljenih religij se razlikuje po tem, da nima templjev, tradicionalnih duhovnikov in hierarhične organizacije. Gibanje je organizirano kot tržna niša, ki zaobjema skupek spletnih
12
strani, revij, knjig, tečajev, skupin … Za novodobništvo je značilno eklektično zbiranje elementov iz različnih religij, filozofij in tradicij, kot so joga, reinkarnacija, homeopatija, šamanizem, meditacija, zdravljenje s kristali, ajurveda … Vsak posameznik si sam izbere elemente, ki si jih želi vključiti v svoje življenje. Močno je poudarjena duhovnost, ki se lahko kaže tudi kot nadomestilo za upad krščanske religije. Razlika je v tem, da se novodobniška duhovnost osredotoča na posameznika in si jo vsak lahko personalizira ter iz nje vzame elemente, ki mu ustrezajo. Tako se tudi prilagaja današnji individualistični družbi, ki vsakega posameznika vidi kot edinstvenega in odgovornega za svojo srečo (Berg, 2008, str. 363, 364).
Maarten C. Berg je v svojem članku »New age advice: ticket to happiness?« naštel deset glavnih vodil, ki so skupna novodobniškemu gibanju. Ta vodila so: postani duhoven, bodi avtentičen, spoznaj sebe, poveži se s svetom, meditiraj, razmišljaj pozitivno, prevzemi nadzor, živi zdravo, živi preprosto in poslušaj svojo intuicijo. Za sedem od naštetih desetih vodil obstajajo empirične študije ali vsaj posredni dokazi o pozitivnih učinkih, kar pa še ne pomeni, da bodo delovali na vseh posameznikih, ki jih uporabljajo. Prav tako jih posamezniki lahko izvajajo narobe in bi jim lahko to bolj škodilo kot koristilo (Berg, 2008, str. 364-373).
13 3. Priročniki za osebno rast
3.1. Zgodovina priročnikov za osebno rast
Literatura za samopomoč, v katero spadajo priročniki za osebno rast, je vredna preučevanja zaradi njenega kulturnega pomena in hitrega širjenja v sklopu družbene in ekonomske sfere.
Začetek žanra sega v osemnajsto stoletje, ko je Benjamin Franklin objavil svojo avtobiografijo.
Knjiga je pomembna, ker v duhu razsvetljenstva ni pisal z verskega vidika in ljudi delil na slabe in dobre, temveč jih je opisal kot prazne liste, ki imajo potencial za uspeh. S tem je želel navadnim ljudem pomagati, da postanejo uspešni. (Effing, 2009, str. 128)
V dvajsetem stoletju se je začel uspeh priročnikov za osebno rast, ki se je v enaindvajsetem stoletju samo še stopnjeval. Te knjige vsebujejo podobne smernice kot delo Benjamina Franklina več kot dvesto let prej, in sicer govorijo o nadzoru nad samim seboj, določanju ciljev in spremljanju napredka. Žanr v dvajsetem stoletju ni bil poenoten, saj so se mešali vplivi puritanske tradicije in novih družbenih sprememb. V Ameriki je veliko vlogo igrala velika depresija, ki je ljudi prisilila, da so bili od leta 1929 naprej bolj osredotočeni na izogibanje revščini kot na iskanje bogastva. Ljudje so tako potrebovali praktične nasvete in načela, ki naj bi delovala. Tako se je začelo spodbujati upanje, samozavest, voljo in samoiniciativo. Fokus se je torej premaknil s tradicionalnih moralnih kreposti k osebnostnim lastnostim. Po drugi svetovni vojni se razmahne potrošništvo in materialno obilje; povečajo se težave s tesnobo in stresom, zato smo v tem času priča širjenju priročnikov, ki ponujajo hitre in enostavne rešitve za te težave. Večinoma trdijo, da je srečo in uspeh mogoče doseči le, če imamo prej vzpostavljeno tudi fizično, duševno in duhovno ravnovesje. Na voljo nam dajejo različne načine zdravljenja, vzpostavitve ravnovesja in povečanje dobrega počutja. Medtem ko vedno več knjig ponuja hitre rešitve za različne vrste težav, se zlasti od šestdesetih let naprej pojavi tudi na psihologiji utemeljena literatura za samopomoč, polna različnih znanstvenih ali kvazi znanstvenih konceptov, ki pa namesto akademskih krogov začnejo naslavljati širšo javnost z uporabo poenostavljenega jezika (Effing, 2009, str. 129-133).
Prav tako velik premik znotraj literature za samopomoč naredi novodobniško gibanje, ki se na Zahodu pojavi že v petdesetih letih 20. stoletja; opazno začne vplivati na pisanje priročnikov šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Srečo se začne opisovati kot nekaj, kar je treba najti v sebi in ni odvisno od zunanjih okoliščin. Notranji mir torej dosežemo s tišino, meditacijo, vizualizacijo, opazovanjem svojih misli in primerno telesno vadbo. S tem smo priča novemu
14
pojmovanju sreče v zahodnem svetu, ki se ne skriva niti v bogu, niti v dosežku in denarju, temveč v samospoznavanju, obvladovanju misli in zavedanju dragocenosti vsakega trenutka (Effing, 2009, str. 135-137).
Danes so priročniki za samopomoč ali osebno rast postali množičen pojav. Nekateri raziskovalci opozarjajo, da nas osredotočanje na individualni napredek odvrača od prizadevanja za družbene spremembe, medtem ko drugi raziskovalci trdijo, da je prizadevanje za samouresničitev posameznika, ki jo spodbuja literatura za osebno rast, lahko katalizator družbenih sprememb, kar pomeni, da lahko individualna preobrazba in rast spodbujata družbeni in politični napredek (McGee, 20053, v Effing, 2009, str. 137).
3.2. Značilnosti priročnikov za osebno rast
Že od začetkov žanra priročnikov za osebno rast avtorji prevzamejo vlogo psihologa, duhovnika ali svetovalca. Čeprav imajo v primerjavi z bralcem prednost v znanju, se pogosto izražajo s prijaznim in lahko dosegljivim tonom, kot da bi želeli biti bralčevi prijatelji in mu izdati skrivnost. Pisanje v obliki zgodb in razlaganje s primeri je metoda, ki jo avtorji knjig za samopomoč najpogosteje uporabljajo (Effing, 2009, str. 133). Bralca se po eni strani spodbuja, da se konstruira po avtorjevi podobi, ki naj bi bila edinstvena in individualna za vsakega posameznika; po drugi strani je to družbena podoba, ki se pričakuje od nas. Pozitivno razmišljanje je ključ do sreče, saj naj bi se te misli pretvorile v resničnost. Od posameznika se pričakuje, da bo zadovoljen s svojim položajem ali pa naj se sam potrudi izboljšati lastno situacijo, saj so sprijaznjeni posamezniki dobri za družbo in ne iščejo sprememb v sistemu.
Redko se omenja družbene strukture, neenakosti, revščina, rasa, razred, spol kot družbene dejavnike, ki posameznike omejujejo in zaznamujejo. Odgovore na težave naj torej iščejo v svoji notranjosti in intimi in ne v družbenem okolju. Zaradi tega načina razmišljanja si avtorji tudi dovoljujejo pisati svoje lastne zgodbe in s tem dokazujejo, da so vredni svoje vloge. Čeprav prevzemajo vlogo avtoritete, v tekstu pogosto izražajo tudi sočutje in skrb za bralce, saj se jim tako približajo (Woodstock, 2006, str. 325-332).
Omejitev priročnikov za osebno rast je pristop, da je njihov nasvet primeren za vse ljudi in ni prilagojen osebnosti in osebnim okoliščinam bralca (Bergsma, 2008, str. 350). S tem knjige pritegnejo kar največje število bralcev, torej vse, ki iščejo rešitve za težave v knjigah ali s tem
3 McGee, M. (2005). Self-Help Inc. Makeover Culture in American Life. Oxford: Oxford UP.
15
želijo izboljšati svoje življenje. Reševanje težav in iskanje sreče tako reducirajo na univerzalno izkušnjo; kot uspešni so označeni le tisti bralci, katerim ta način ustreza in pomaga (Woodstock, 2006, str. 336). Pomembno je tudi, da ne enačimo vseh bralcev. Nekateri posamezniki sprejmejo pomen besedila, kot je bil mišljen s strani avtorja; drugi razberejo kode in jih selektivno sprejmejo; tretji se z besedilom ne strinjajo in ga v celoti zavrnejo (Neville, 2012, str. 368).
Kritičnim teoretikom je rast in donosnost priročnikov za osebno rast bolj dokazilo, da so uspešen produkt trga, ne pa znak resnične potrebe po samoizobraževanju. Nastanek in produkcija sodobnega žanra priročnikov za osebno rast je v skladu z množičnostjo kulturne produkcije, ki je zaznamovala dvajseto stoletje (Neville, 2012, str. 365). Masovna uspešnost avtorjev priročnikov se ne konča pri literaturi. Promovirajo se tudi na spletnih straneh, družbenih omrežjih in preko drugih platform. Visoki dobički sodobnih avtorjev del za samopomoč in osebno rast pogosto izhajajo iz dobrega trženja in ne zgolj iz kvalitetnih nasvetov in pisanja (Effing, 2009, str. 135). Starker omenja še štiri dejavnike, ki pojasnjujejo uspeh priročnikov za osebno rast:
1. stroški (cene knjig za osebno rast so v povprečju nižje kot posvetovanje s psihologom), 2. dostopnost (knjige so enostavno dostopne in lahko berljive),
3. zasebnost (knjige so rešitev za zasebno reševanje problemov brez osebnega pogovora), 4. vznemirjenje (knjige za osebno rast hitro pristanejo na lestvici najbolj prodajanih knjig;
z nakupom in branjem dajejo občutek pripadnosti skupini teh bralcev). (19894, v Bergsma, 2007, str. 342)
3.3. Ali priročniki za osebno rast delujejo?
Eno glavnih vprašanj, ki se porajajo raziskovalcem priročnikov za osebno rast je, ali delujejo?
Bralci, ki se vedno znova vračajo k branju priročnikov, so tako lahko dokaz, da so ti spremenili njihovo življenje na bolje, in dokaz, da srečo še vedno iščejo, zato na vprašanje, ali priročniki delujejo, še nismo dobili zadostnih raziskav in poenotenega odgovora. Eden od pomembnih dejavnikov za delovanje priročnikov je placebo efekt. Že prepričanje, da se posameznik lahko izboljša in da nasveti iz priročnika delujejo nanj, je lahko dovolj, da vidi spremembe pri svojem počutju in sreči. Vidimo torej, da je tako kot na mnogo drugih področjih tudi pri priročnikih za
4 Starker, S. (1989). Oracle at the supermarket; The American preoccupation with self-help books. New Brunswick: Transaction Publishers.
16
srečo pomembna posameznikova samoiniciativa, pripravljenost za spremembo in prepričanje, da se je zmožen spremeniti. Kvaliteten priročnik in dobri nasveti torej niso ključni faktor, saj se način podajanja nasvetov preko knjige razlikuje od psihoterapije ali drugih oblik pomoči strokovnjakov. Tukaj ima posameznik glavno odgovornost pri izbiri pravega priročnika in pri sprejemanju informacij ter vključevanju le-teh v svoje življenje (Bergsma, 2008, str. 355, 356).
Poudarek je torej na moči lastnega uma in samoiniciativi; posledica tega je prepričanje, da je posameznik popolnoma odgovoren za lastno resničnost. Če je uspeh zgolj rezultat lastnih prizadevanj, morajo biti za posameznikov neuspeh krive njegove pomanjkljivosti in slabosti.
Zato bi lahko postavili tezo, da so namesto prispevanja k doseganju sreče in uspeha priročniki za osebno rast nenehni opomniki o naših navideznih pomanjkljivostih, čeprav ponujajo domnevne rešitve (McGee, 20055, v Effing, 2009, str. 135). Aktivno spopadanje s problemi torej lahko povzroči še večje frustracije, saj je v veliko primerih stresor težko ali nemogoče premagati. Včasih so namesto sprememb znotraj posameznika potrebne kulturne in družbene spremembe, ki niso odgovornost zgolj posameznika (Bergsma, 2008, str. 355). Problem se lahko pojavi tudi v preveč pozitivnih sporočilih priročnikov. Če ti priročnik zagotavlja, da imaš moč čutiti in misliti, kar hočeš in nate stresne situacije ne bodo vplivale, je to lahko lažno upanje za stanje, ki je zelo težko ali celo nemogoče izvedljivo (Bergsma, 2008, str. 355).
Poleg različnih življenjskih okoliščin se bralci razlikujejo tudi po načinu sprejemanja nasvetov, kot sem omenila že v prejšnjem poglavju. Wilson in Cash (2000) sta izvedla raziskavo na študentih, v kateri sta želela ugotoviti, kateri posamezniki so bolj naklonjeni priročnikom za osebno rast. V njuni raziskavi so imele ženske na splošno bolj pozitiven odnos do priročnikov za osebno rast. Drugi dejavniki, ki so bili skupni tem bralcem, so splošna ljubezen do branja, zanimanje za psihologijo, večja želja po samokontroli in večje zadovoljstvo z življenjem.
Navadno so tudi bolj sposobni prepoznati razmerje med svojimi mislimi, občutki in dejanji in si želijo z branjem priročnikov za osebno rast to sposobnost še izboljšati (str. 124, 125).
5 McGee, M. (2005). Self-Help Inc. Makeover Culture in American Life. Oxford: Oxford UP.
17
4. Analiza najbolj branih priročnikov v slovenščini
4.1. Metodologija
Raziskovalna metoda, za katero sem se odločila, je primerjalna analiza, s katero sem preučila in primerjala 20 znanih priročnikov za osebno rast. Zanimajo me zgolj tisti, ki obravnavajo srečo in osebno izpopolnitev. Ključ za iskanje izbranih priročnikov je bil seznam Self Help Books na spletni strani Goodreads, dne 3. 5. 2021, s katerega sem izbrala tiste, ki obravnavajo temo sreče ter so prevedeni v slovenščino. Ker pa primernih priročnikov na tem seznamu ni bilo dovolj in sem želela vključiti še bolj sodobne priročnike, sem dodatno našla knjige na seznamu Most Read This Week in Self Help in prav tako na spletni strani Goodreads dne 16. 6. 2021. S primerjalno analizo sem iskala podobnosti in razlike med različnimi priročniki za osebno rast ter preučila sliko sreče, ki nam jo rišejo. Zanimalo me je tudi, koliko različnih nasvetov ponuja določen priročnik in na kakšen način so podani.
4.2. Predstavitev priročnikov
4.2.1. Gary John Bishop – Vzemi se v roke!: spravi se iz glave in začni živeti
Priročnik se osredotoča na to, da naše misli konstruirajo naše življenje in percepcijo dogodkov.
Z zavestnimi spremembami svojih misli preoblikujemo te povezave in naša percepcija življenja postane bolj pozitivna. »Dobra novica je, da raziskave nenehno potrjujejo, da lahko pozitivni pogovor s samim sabo občutno popravi razpoloženje, poveča samozavest, izboljša produktivnost in še več. Veliko več. Kot je pokazal profesor Hart s svojimi raziskavami, je to pravzaprav lahko ena izmed ključnih sestavin za srečno, uspešno življenje.« (Bishop, 2018, str.
16). Naš odnos do težav je torej ključnega pomena za reševanje le-teh. Avtor poudarja tudi našo lastno odgovornost do svojega življenja. Pravi, da naše življenjske okoliščine ne morejo biti izgovor za našo nesrečo, s čimer po eni strani daje ljudem upanje, da lahko tudi v svojem težkem življenju postanejo srečni in po drugi strani zanemarja vpliv družbe in razmerij moči na naš dobrobit (Bishop, 2018, str. 38). Pri danih primerih sprememb v življenju, ki nas bodo osrečile, se osredotoča na služenje večje količine denarja in izgubljanje kilogramov, s čimer bralcu omogoči občutek, da je so to nekatere izmed najpomembnejših stvari v življenju. Aktivno reševanje težav je torej ključnega pomena zanj. »Tako preprosto je to: če hočete izboljšati svoj
18
notranji svet, morate najprej iti v akcijo v zunanjem svetu. Prenehajte razmišljati in se podajte v življenje.« (Bishop, 2018, str. 199).
4.2.2. Brené Brown – Darovi nepopolnosti: vodič do življenja z vsem srcem: sprejmite to, kar ste!
Priročnik Darovi nepopolnosti sestavlja 10 smernic, s katerimi nas avtorica želi voditi do življenja, polnega ljubezni in sreče. Te smernice so: krepiti pristnost, krepiti sočutje do sebe, krepiti prožnega duha, krepiti hvaležnost in veselje, krepiti intuicijo in zaupati v veri, krepiti ustvarjalnost, privoščiti si igro in počitek, gojiti tišino in mirnost, gojiti smiselno delo in gojiti smeh, pesem in ples. Kot največje darove, ki jih moramo vsak dan krepiti, navede pogum, sočutje in povezanost. Avtorica torej srečo opisuje kot pristno, pogumno in radostno življenje;
najpomembnejše je, da smo zase dovolj dobri, čeprav smo nepopolni. Pred pisanjem knjige je raziskovala srečo ljudi skozi intervjuje in svoje ugotovitve navajala v priročniku.
4.2.3. Rhonda Byrne – Čarobnost
Priročnik govori o zakonu vesolja, ki je zakon privlačnosti. Ta je tesno povezan s hvaležnostjo, s katero v svoje življenje privlačimo še več pozitivnih stvari. Če se torej osredotočamo na negativne stvari v našem življenju, bomo priklicali še več teh. Če pa pripisujemo pozornost pozitivnim stvarem, ki jih že imamo, in verjamemo v to, da bomo dobili, kar si želimo, bomo to manifestirali v vesolje in naše želje se bodo uresničile. Temu avtorica pravi čarobnost. V priročniku je opisanih osemindvajset vaj, s katerimi naj bi se naučili živeti čim bolj hvaležno in izkusili čarobnost. Vaje moramo izvajati vsakodnevno, da nam hvaležnost postane rutina, in sicer do predvsem različnih načinov čutenja in izkazovanja hvaležnosti na različnih področjih življenja.
4.2.4. Richard Carlson – Ne trati moči za malenkosti: Drobni nasveti za umirjeno in ljubezni polno življenje
Carlsonov priročnik se razlikuje od drugih po številu nasvetov, ki jih ponuja, saj jih je v priročniku naštetih in obrazloženih kar sto. Primeri nasvetov so: sprejmite svojo nepopolnost, razvijajte sočutje, največkrat dajte drugim »prav«, postanite potrpežljivi, modro izbirajte svoje
19
bitke, vadite skromnost, začnite z vadbo joge, spoznajte moč svojih misli, iščite izjemnost v običajnih stvareh, zaupajte svojemu intuitivnemu srcu in še mnogo drugih. Vsak nasvet tudi obrazloži in nekaterim doda primere iz resničnega življenja ter svoje mnenje. Njegov cilj je, da bi za bralca težave, ki se zdijo nepremagljive, postale premagljive. Pravi, da smo v življenju pogosto osredotočeni na negativne stvari in življenje živimo skozi reševanje težav, ki so v večini primerov nepomembne in si jih še povečamo s svojim odzivom na njih. Kot sam pravi, moramo »svoje stare življenjske navade in odzive nadomestiti s povem novimi, svežimi. Nove življenjske navade nam pomagajo zaživeti bogatejše in bolj srečno življenje.« (Carlson, 1998, str. 2). Njegova dva glavna napotka za življenje, ki zaobjemata vse nasvete, sta:
1. Ne trati moči za nepotrebne skrbi.
2. Vse skrbi so nepotrebne. (Carlson, 1998, str. 4).
To je znanje, vzeto iz zenovske filozofije, ki uči, da življenje začne teči, ko se nehamo upirati svojim težavam, ampak jih sprejmemo in spustimo. Priročnik je torej mešanica novodobniškega znanja, pozitivne psihologije in vsakdanjih življenjskih nasvetov, kot so enkrat na teden napišite ljubeznivo pismo ali vzgojite rastlino.
4.2.5. Dale Carnegie – Premagajte skrbi in stres
Priročnik se osredotoča predvsem na to, kako postati srečni ob tem, da zmanjšamo vpliv stresa in skrbi na svoje življenje in zdravje. Če pomislimo na neko težavo po tem, ko je že minilo nekaj časa, v večini primerov vidimo, da je bila veliko manjša, kot se nam je zdela takrat. Prav tako nam prevelika skrb ne pomaga pri reševanju težav, temveč to zgolj otežuje, saj nismo zmožni tako produktivno razmišljati o rešitvah. »Skrbi niso rešile še nobene težave. Če bi energijo, ki jo porabimo (skrbi so velik porabnik energije) usmerili v konstruktivne pristope k reševanju svoje negotovosti, namesto da tuhtamo o njej, bi premagali strah in bojazni ter bi bili srečnejši in bolj zdravi.« (Carnegie, 2012, str. 9). Dale Carnegie v priročniku podaja nekaj miselnih vaj za zmanjšanje teh skrbi. Prav tako so njegovi predlogi za zmanjšanje zaskrbljenosti: brigajte se zase, ne kuhajte zamere, verjemite vase, izogibajte se zavisti, ne bojte se sprememb, naučite se sprejeti neizogibno, naj zalogaj ne bo prevelik, naj bo um zaposlen, ne odlašajte in učite se iz svojih napak. Priporoča tudi molitev in meditacijo, skrb zase, sprostitev, telovadbo in pomoč drugih za premagovanje stresa.
20
4.2.6. James Clear – Atomske navade: preprost in preizkušen način za pridobivanje dobrih in opuščanje slabih navad: drobne spremembe, izjemni rezultati Avtor je priročnik poimenoval atomske navade, ker govori o drobnih spremembah vsakdanjega življenja, ki lahko zelo pozitivno vplivajo na nas. Navade je poimenoval atomske, ker so majhne kot atomi in del večjega sistema, ki ga primerja z molekulami. Če vztrajamo s temi drobnimi vsakodnevnimi navadami, naj bi se naše življenje vsak dan izboljševalo. Med pisanjem navaja različne psihološke eksperimente in teorije, ki so teoretska podlaga priročnika. Njegovi nasveti za navade so: navada naj bo opazna, navada naj bo privlačna, navada naj bo lahka in navada naj me zadovolji. Do sreče torej pridemo z napredovanjem in izboljšanjem življenja prek drobnih sprememb, ki jih moramo izvajati aktivno in vztrajno. »Vaša dejanja razkrivajo, kako močno si nečesa želite.« (Clear, 2019, str. 240).
4.2.7. Glennon Doyle – Neukrotljiva
Neukrotljiva je eden od priročnikov, ki je najbolj podoben biografskemu romanu, saj avtorica skozi knjigo govori o svojem življenju, spoznanjih in prelomnih dogodkih. Nagovarja predvsem ženske, ki so ujete v kletke, saj se uklanjajo družbenim standardom in pričakovanjem. Pravi, da morajo iz svojega uma izbrisati te stereotipe in nehati stremeti k družbeno konstruiranemu idealu ženske, saj so le tako lahko svobodne in srečne. Čeprav je poudarek na ženskah, si osvobojenosti od družbenih standardov in »kletk« želi tudi za moške. Govori tudi o notranjem občutku o tem, kaj je prav, do katerega je prišla z meditacijo in mu pravi védenje. Z usvojitvijo te spretnosti naj bi se znali odločati po svojem notranjem občutku in tako odkrili svojo pravo srečo.
4.2.8. Carol S. Dweck – Moč miselnosti: kako uresničiti svoje zmožnosti
Avtorica govori o dveh miselnostih, in sicer o togi in prožni miselnosti. Togo miselnost imajo posamezniki, ki mislijo, da so njihova inteligenca, lastnosti in zmožnosti nekaj prirojenega in v večini nespremenljivega; za prožno miselnost velja, da posamezniki verjamejo, da se lahko spreminjajo in v vsem napredujejo. »Moje raziskave že dvajset let vztrajno kažejo, da prepričanje, ki si ga oblikujete o sebi, globoko vpliva na način, kako ravnate v svojem življenju.« (Dweck, 2016, str. 16). Miselnost torej igra veliko vlogo tako pri uspehu kot tudi pri neuspehu. Prožno miselnost torej lahko izurimo in s tem naj bi živeli bolj uspešno in srečno. To
21
avtorica ponazori s primeri na različnih področjih, kot so šport, starševstvo, posel in medsebojni odnosi; na koncu ponudi tudi vaje urjenja miselnosti. Zraven vključuje svoje zgodbe ter zgodbe drugih uspešnih ljudi. Zanjo sreča torej pomeni samozavest, zaupanje vase in v svoje zmožnosti za napredovanje ter osebni uspeh.
4.2.9. Hal Elrod – Čudežno jutro: prikrita skrivnost, ki bo zanesljivo spremenila vaše življenje pred osmo zjutraj
Hal Elrod v svojem priročniku razkriva njegovo skrivnost uspešnega in srečnega življenja, in sicer njegovo jutranjo rutino. Pravi, da ta metoda izboljšanja življenja deluje za vse življenjske sloge in vse ljudi, a kljub temu navaja, da »petindevetdeset odstotkov ljudi v naši družbi ne bo nikoli ustvarilo in živelo življenja, ki si ga resnično želijo.« (Elrod, 2019, str. 73). Izpostavlja ljudi, ki jim je ta metoda že pomagala, in v priročniku opisuje njihove zgodbe. Njegova jutranja rutina je sestavljena iz različnih vaj, kot so tišina, branje, afirmacije, vizualizacija, pisanje dnevnika in telesna vadba. Čeprav opiše vse svoje dele jutranje rutine in jih priporoča bralcem, vzpodbuja vsakega posameznika, da v svojo jutranjo rutino vključi dejavnosti, ki mu najbolj ustrezajo in si tako nasvete prilagodi.
4.2.10. Elizabeth Gilbert – Velika čarovnija: opustimo strah in živimo ustvarjalno Elizabeth Gilbert je v priročniku poudarila pomen srečnega življenja v smislu osebne izpopolnjenosti in uporabe svoje ustvarjalnosti, ki ji pravi skriti zaklad. Pravi, da je vsak človek ustvarjalen in nadarjen na nekem področju in v tekstu daje nasvete, kako priti do svojega še neizkoriščenega potenciala. Predvsem je pomemben pogum za sledenje svojim idejam ne glede na to, kaj misijo drugi. Čeprav se osredotoča na ustvarjalnost, avtorica pravi, da priročnik ni namenjen zgolj poklicni ustvarjalnosti ali umetnosti, temveč se nasveti nanašajo tudi na vsakdanje življenje. Kot pravi: »Ko govorim o »ustvarjalnem življenju«, imam v mislih življenje, ki ga živimo tako, da nas radovednost poganja močneje kot strah.« (Gilbert, 2016, str.
14). Priročnik je napisan zelo pripovedno, saj avtorica vključuje svoje in tuje zgodbe uspehov in padcev. Bralce spodbuja, naj vztrajajo pri tem, kar jih veseli in naj življenje živijo igrivo.
22 4.2.11. Malcolm Gladwell – Preblisk
Priročnik se osredotoča na sprejemanje pravih odločitev v življenju. Poudarja, da moramo zaupati svoji prvotni intuiciji, saj je v večini primerov odločitev boljša na podlagi prvotnega šestega čuta, kot pa bi bila, če bi jo sprejeli po pridobitvi obširnih informacij glede situacije.
Gladwell v celotnem priročnik opisuje resnične primere, ki dokazujejo njegovo teorijo. Prav tako jih pogosto podkrepi z dokazi, ki so jih našli psihologi z različnimi psihološkimi eksperimenti. Priročnik vsebuje veliko psiholoških obrazložitev, da intuicija ni zgolj naključen ali spontan občutek, temveč je produkt zapletenih miselnih procesov in dosedanjih izkušenj, ki so shranjene v podzavesti. Avtor pravi, da hoče s knjigo bralca prepričati, da je mogoče intuicijo in prve vtise tudi bolje izuriti in obvladati. »Moč spoznanja v prvih dveh sekundah ni dar, ki ga imajo le nekateri srečneži. Je sposobnost, ki si jo lahko privzgojimo prav vsi.« (Gladwell, 2008, str. 15).
4.2.12. Matt Haig – Zapisi o živčnem planetu: kako preživeti v svetu, ki od nas zahteva preveč
Avtor priročnika za našo nesrečo in stres krivi sodobni svet. Onesnažen zrak, sedenje za računalnikom zaradi dela ali zabave, nezdrava hrana in alkohol ter še mnogo drugih dejavnikov, ki so del vsakdanjega življenja. Tako življenje je nevarno tako za dušo kot tudi za telo, saj sta duševno in telesno zdravje zelo povezana. Krivi tudi vrednote, zaradi katerih si vedno želimo imeti več in se primerjamo z drugimi. Zato bralcem svetuje postavljanje mej tehnologiji in ohranjanje svoje človečnosti. Srečo v sodobnem svetu pogosto iščemo v naši okolici, v odnosih, potrditvah drugih na družbenih omrežjih, materialnih dobrinah … Sam pravi, da posameznik srečo najde samo znotraj samega sebe, zato je treba najprej priti v stik s samim seboj z meditacijo, zdravim življenjem, sprejetjem svojih čustev, očiščenjem uma … Njegov cilj:
»Občutiti vsak trenutek, se ne meniti za jutri, odpraviti vse skrbi, obžalovanje in strah, ki ga povzroča koncept časa.« (Haig, 2020, str. 211).
4.2.13. Rachel Hollis – Punca, zbrihtaj se: ne verjemi lažem o tem, kakšna si, in postani prava ti
Priročnik Punca, zbrihtaj se spada med novejše priročnike (napisan je bil leta 2019). To se pozna tudi po načinu pisanja in nasvetih, ki jih ponuja. Svoje nasvete tudi Rachel Hollis
23
ponazarja z zgodbami, ki so vse zelo osebne, kot na primer težave z inkontinenco, težave s intimo z možem, bratov samomor, slaba samopodoba … S tem se bralcu lažje približa, saj mu nudi občutek, da razume, čez kaj gre. Čeprav se priročnik dotika težkih tem, avtorica pogosto uporablja humor, da s tem pritegne bralca. Najbolj izstopajoča značilnost priročnika je, da je napisan predvsem za ženske, saj avtorica v celi knjigo naslavlja bralke in bralce z ženskimi zaimki. Kliče jih tudi z ljubkovalnimi imeni, kot so moja ljuba draga prijateljica in sestrica.
Tudi težave, ki se jih dotakne, in nasvete, ki jih daje, lahko opišemo kot ženske stereotipe. To ponazorijo že naslovi poglavij, kot so Začela bom jutri, Slaba sem v postelji, Nisem dobra mama, Moram biti manjša, Določa me moja teža, Potrebujem pijačo, Potrebujem junaka … Vse te trditve označuje za laži, ki si jih govorimo same ali jih slišimo iz okolice. Po vsakem poglavju našteje in opiše še nekaj nasvetov, ki so njej pomagali pri borbi s posamezno lažjo, kot so:
nehati se primerjati, obdati se s pozitivnim, postati pošten do sebe, iti na psihoterapijo, imeti cilj jasno pred očmi, pogovarjanje o čustvih, izogibanje Instagramu, iskanje navdiha v podcastih, knjigah ali predavanjih in še mnogo drugih. Srečo torej ponazarja kot sprejemanje lastnih pomanjkljivosti in iskanje pozitivnega v vsem. Poudarja predvsem, da smo sami odgovorni za svojo srečo.
4.2.14. Vex King – Z dobrimi vibracijami do dobrega življenja
Kingov priročnik prav tako kot priročnik Čarobnost govori o zakonu privlačnosti: »Zakon privlačnosti predpostavlja, da povzročamo to, o čemer razmišljamo. Z drugimi besedami, želene stvari lahko pritegnemo v svoje življenje tako, da se jim miselno posvečamo. To velja za stvari, ki si jih ne želite, in tudi za tiste, ki si jih.« (King, 2019, str. 26). Pomembno je, da se v tem procesu tudi obdamo s pozitivnimi ljudmi, spremenimo svojo govorico telesa, najdemo nekaj, kar nas navdihuje, poskrbimo za zdravo prehrano, izražamo hvaležnost, preučujemo svoja čustva, se zavedamo sedanjosti, meditiramo … Tudi on nasvete podaja iz lastnih izkušenj in s tem želi dokazati, da je zakon privlačnosti deloval v njegovem življenju.
4.2.15. Mark Manson – Dol mi visi: malce drugačen pogled na dobro življenje
Avtor priročnika Dol mi visi pravi, da se pri nasvetih za srečo preveč osredotočamo na to, kaj naj manjka v življenju. Knjige, revije, filmi, družbena omrežja in drugi viri informacij nam svetujejo, kako biti bolj uspešen, bolj povezan s partnerjem, bolj kreativen, bolj zadovoljen s svojim videzom in vse to osredotočanje na to, kaj bi lahko bili, samo poudarja vse, česar
24
nimamo. Sam je mnenja, da je slabo za duševno zdravje, če nam je mar za preveč stvari, zato svetuje bralcem, naj se sprijaznijo z negativnostmi, s katerimi morajo živeti in naj jim bo mar samo za stvari, ki so res pomembne v njihovem življenju. Ključ je v reševanju težav, saj so te v življenju stalnica. Kot pravi Mark Manson: »Prava sreča pride samo, ko najdete težave, v katerih uživate in jih z veseljem odpravljate.« (2017, str. 39). Priročnik je sestavljen iz zgodb o resničnih dogodkih, ki jih avtor začini s humorjem in kletvicami.
4.2.16. Gretchen Craft Rubin – Načrt za srečo: zakaj sem se leto dni trudila z jutranjim petjem, pospravljanjem omar, pravičnim prepiranjem, branjem Aristotela in uživanjem na splošno
Avtorica v uvodnem poglavju pravi, da je v tej knjigi opisala svoj projekt za srečo v upanju, da bodo bralci dobili motivacijo in ideje za lasten projekt za srečo. Projekt je sestavljen iz dvanajstih področjih izboljšanja življenja v vsakem od dvanajstih mesecev v letu. Januarja je delala na svoji vitalnosti in dvigu energije, februarja na odnosih z drugimi in ljubezni, marca na svojih ciljih in osebnih uspehih, aprila na razvedritvi in ustvarjanju lepih spominov s svojimi otroki, maja na zabavi in radovednosti, junija na prijateljstvu, julija na ravnotežju med tem, da si nekaj privoščiš in da ne hraniš materialnih dobrin po nepotrebnem; avgusta je razmišljala o večnosti in duhovnih vprašanjih; septembra se je predala svojim strastem; oktobra je urila um in pozornost; novembra je bil njen cilj ohraniti zadovoljstvo v srcu; decembra se je odločila uriti vse te spremembe življenjskega sloga in razmišljanja do popolnosti in trajne sreče.
Avtorica se je torej dotaknila vseh pomembnih področjih v svojem življenju in jih uredila, izboljšala in izpopolnila. Stalnica v vseh mesecih sprememb je, da je začela živeti bolj polno in aktivno in prisotno. Pravi, da najtežji del ni bil najti spremembe, ki ji mora narediti, ampak te spremembe upoštevati.
4.2.17. Don Miguel Ruiz – Štirje dogovori
Don Miguel Ruiz (2002) v knjigi Štirje dogovori piše o ezoterični tolteški modrosti, ki se je prenašala iz roda v rod in s katero bi rad ljudem pokazal »način življenja, ki na široko odpira vrata sreči in ljubezni« (str. 12). Ta način življenja je opisan v štirih vodilih za življenje, ki so ponazorjeni z zgodbami in primeri. Ta vodila ali dogovori so: bodi brezgrajen v besedah, ničesar ne jemlji osebno, ničesar ne domnevaj in vselej daj vse od sebe. Pravi, da moramo svojo energijo usmerjati v pozitivnost in ljubezen. Sreča je zanj izbira vsakega posameznika: »V
25
resnici ni prav nobenega razloga za trpljenje. Trpite samo zato, ker ste si sami izbrali trpljenje.
Če se ozrete na svoje življenje, boste brž našli nešteto vzrokov za trpljenje, a med njimi ne bo nobenega dobrega. Isto velja za srečo. Edini razlog, zakaj je nekdo srečen, je ta, da si je srečo sam izbral. Sreča je namreč izbira, kakor je izbira tudi trpljenje.« (Ruiz, 2002, str. 119).
4.2.18. Jay Shetty – Mislite kot menih
Jay Shetty v priročniku razkriva, kaj se je naučil v času, ko je bil menih. Pravi, da tako življenje vodi do pravega miru in sreče. Za razliko od nekaterih drugih avtorjev priročnikov za srečo ne verjame v moč manifestacije, saj pravi, da moramo narediti neko delo, da dobimo, kar si želimo.
Verjame pa v to, da pozitivnost vodi še v več pozitivnosti in nas svari, naj se ne obkrožamo z negativnimi ljudmi. Poudarja meditacijo in dihalne vaje, ki jih tudi natančno opiše. Govori tudi o pomenu dharme, rutine, ega, hvaležnosti in ponižnosti. Za pomanjkanje stika s samim sabo krivi digitalizirano kapitalistično družbo, ki se ji menihi izogibajo z namenom, da najdejo sebe in svoj mir. »Navzven se zdi, da biti menih predvsem pomeni odrekati se: obrita glava, halja, odstranjevanje motenj. Toda v resnici asketski način življenja ni cilj, temveč pot do njega.
Izpuščanje nam odpre um.« (Shetty, 2020, str. 87).
4.2.19. Jen Sincero – Ti si zakon!: nehaj dvomiti o svoji izjemnosti in poskrbi za fantastično življenje
Priročnik se začne z razlago možnih razlogov in dejavnikov, zakaj smo nesrečni, pasivni in iščemo načine za izboljšanje svojega življenja. Govori o podzavesti, ki se oblikuje v skladu z našo okolico in družbo, v kateri smo odraščali, ter z njo povezanim egom. Kasneje piše o tem, kako sprejeti samega sebe in priti v stik s svojo notranjostjo s pomočjo afirmacij, meditacije, hvaležnosti, vizualizacijske table, odpuščanja in s spreminjanjem miselnih vzorcev. Opiše tudi, kako premagati lasten ego in izboljšati svoj vsakdan in svoje življenje. V vsakem poglavju se pojavi nasvet: imejte se radi. S tem avtorica pokaže, da je ta nasvet najpomembnejši in skuša s ponavljanjem doseči, da si ga ljudje zapomnijo. Prav tako je pomembno, da se obdamo z ljudmi, ki razmišljajo tako, kot si želimo razmišljati mi, in se aktivno lotimo naših sprememb. Vse nasvete avtorica podaja s humorjem, opisom lastnih izkušenj in citiranjem izjav znanih ljudi ter nje same: »Če hočeš zgrabiti bika za roge, moraš najprej vzeti roke iz žepov.« (Sincero, 2021, str. 177).
26
4.2.20. Eckhart Tolle – ZDAJ!: resnično tvoj je samo ta trenutek
Knjiga že v naslovu izda njen glavni nasvet za srečo, in sicer da je pomembno biti prisoten v vsakem trenutku. Od drugih priročnikov se razlikuje v tem, da jo je težje brati in vključuje več strokovnih izrazov in pojasnitev, ki so večinoma s področja psihologije. Da bi živeli srečno življenje moramo dojeti, da si sami povzročamo težave in bolečine, ter preoblikovati svoj um.
To naredimo tako, da pridemo v stik s svojim Bitjem oziroma resnično naravo. Podobno kot Jay Shetty za izgubljen stik s samim sabo med drugim krivi današnjo družbo: »Upiranje zdajšnjemu trenutku kot kolektivna hiba je neločljivo povezano z izgubo zavesti o Bitju in je temelj naše razčlovečene industrijske civilizacije.« (Tolle, 2002, str. 69).
4.3. Primerjalna analiza
Ob prebiranju vseh dvajsetih priročnikov za srečo sem občasno imela občutek, da prebiram isti priročnik znova in znova. Imajo torej veliko podobnosti, od načina pisanja do nasvetov za srečo.
Nekateri so si zelo podobni; njihova vsebina je skoraj povezana z isto rdečo nitjo, drugi pa se med sabo precej razlikujejo. Na primer, Kingov priročnik Z dobrimi vibracijami do dobrega življenja, izdan leta 2019, je po nasvetih za srečo zelo podoben priročniku Čarobnost, ki ga je leta 2012 izdala Rhonda Byrne. Glavna tema obeh je zakon privlačnosti, za katerega pravita:
»Vesolje se odziva na vaše vibracije. Vrnilo bo takšno energijo, kakršno oddajate.«
(King, 2019, str. 35).
»Karkoli razmišljate in čutite, privlačite k sebi.« (Byrne, 2012, str. 6).
Zakon privlačnosti in manifestacija želj v vesolje je pogosta tema priročnikov za srečo, saj naj bi s temi metodami in vajami dobili, kar si želimo, in to naj bi nas osrečilo. Nasvete, povezane z zakonom privlačnosti, vključujejo v svoj priročnik tudi Sincero, Elrod in Bishop. »Vesolje bo odgovorilo s prav takšnimi vibracijami, kakršne boste oddajali. Vesolja pa ne morete prelisičiti.« (Sincero, 2021, str. 37).
V večini izmed obravnavanih priročnikov za srečo je opisovanje želja in doseganje ciljev opisano na področjih denarja ali kariere, zdravja oziroma izgleda telesa ter na področju odnosov. S tem bralcem nezavedno ali zavedno sporočajo, da so ta področja najpomembnejša v življenju in se morajo na poti do sreče osredotočiti na izboljšanje le-teh. Elrod pravi:
»Postanete lahko eden redkih, ki so izjemno uspešni na VSEH področjih svojega življenja hkrati. Sreča. Zdravje. Denar. Svoboda. Ljubezen. Resnično lahko imate vse.« (2019, str. 45).
27
S to trditvijo tudi prepričuje bralca, da ima lahko, vse kar si želi, in da je lahko uspešen na vseh področjih. To je ena izmed tehnik, ki sem jo omenila že v teoretičnem delu in ki se ponavlja v različnih obravnavanih priročnikih, s katero pisatelji pogosto zanemarjajo vpliv družbe in osebnih okoliščin na potek življenja posameznikov. Tudi najtežje stvari v življenju opišejo kot dogodek, iz katerega se moramo nekaj naučiti in iti naprej. To bralcu lahko vzbudi občutek, da ni dovolj dober ali močen, da bi reševal težave, kot jih rešujejo avtorji priročnikov. »Ta knjiga govori o celi kopici laži in o eni boleči resnici. Resnici? Ti, in samo ti si konec koncev odgovorna za to, kaj bo iz tebe nastalo in kako srečna boš. Toliko.« (Hollis, 2019, str. 9). Prav tako nekateri avtorji podajajo nasvete in oblikujejo besedilo s trditvami, da je njihovo znanje preverjeno, da so napisana zgolj dejstva in da bo knjiga pomagala vsem bralcem, če se bodo le dovolj potrudili. V to miselnost spadajo tudi trditve, da so nasveti univerzalni in bodo pomagali vsem ljudem, s čimer posplošujejo delovanje in težave najrazličnejši ljudi. Kar pomaga enemu, naj bi pomagalo torej vsem.
Po drugi strani imamo priročnike, ki bralcu dajo okvirna navodila in nasvete, ki si jih posameznik lahko prilagodi. Tak primer je načrt za srečo, ki ga je opisala Gretchen Craft Rubin, v katerem je naredila spremembe v svojem življenju, ki so jo pripeljale do sreče in knjigo napisala v upanju, da pomaga drugim pri njihovem lastnem načrtu za srečo. Prav tako si lahko po svojih željah in potrebah priredimo tudi nasvet Hala Elroda o čudežni jutranji rutini. Avtor vključi v besedilo tudi zgodbe ljudi, ki jim je njegova metoda pomagala najti srečo, in s tem bralcem pričara občutek legitimnosti priročnika.
Zgodbe avtorjev in drugih ljudi so velik del priročnikov za srečo, saj sem jih zasledila v vseh obravnavanih priročnikih. Veliko avtorjev začne knjigo s svojo osebno zgodbo ali težkimi dogodki v lastnem življenju, ki so jih premagali na način, ki ga kasneje opišejo. S tem se približajo bralcu in mu dajo občutek, da vedo, kaj doživlja, in da mu prav ta knjiga lahko pomaga. Nekatere so tako opisne, da jih v knjižnici najdemo pod avtobiografijami. Eden takšnih je priročnik Neukrotljiva, ki ga je napisala Glennon Doyle. V njem opisuje svoje vsakdanje življenje, težave in prelomne trenutke. Posebnost tega priročnika je tudi, da je napisan pretežno za ženske, saj bralke naslavlja z ženskimi zaimki in govori o emancipaciji žensk in njihovi sreči oziroma nesreči znotraj patriarhalne družbe. Ženske poziva, naj se rešijo okov družbe in živijo svoje avtentično življenje. »In zdaj ko nam ni treba biti pridne, smo lahko svobodne.« (Doyle, 2021, str. 112). Svobodo povezuje s srečo, saj je to izkusila na lastni koži in svoje doživljanje deli v priročniku. Tudi nekaj ostalih avtorjev omenja pomembnost pobega iz kletk družbe. Ob
28
tem bralce lahko zmede, saj jim po eni strani govori, naj se osvobodi okvirjev družbe, po drugi strani pa jim daje nove okvirje, znotraj katerih naj bi prišli do srečnega življenja.
Poleg Glennon Doyle je priročnik namenila predvsem ženskam tudi Rachel Hollis, ki obravnava teme, kot so odvečni kilogrami, starševstvo, pomanjkanje samozavesti, diete, težave v postelji, iskanje rešitelja … Čeprav so njeni nasveti usmerjeni k pomirjanju bralk in zmanjšanju pomembnosti nekaterih težav, ne moremo mimo dejstva, da so opisane ženske težave spolno stereotipne. Posledično naj bi bili tudi nasveti za srečo, ki delujejo za ženske, drugačni od tistih, ki delujejo za moške, pri čemer gre spet za stereotipe in družbena pričakovanja. Poleg naslavljanja žensk je Rachel Hollis znana tudi po humorju, ki je prisoten tudi pri Marku Mansonu in Jen Sincero. Humor je opaziti predvsem v novejših priročnikih, ki skušajo poleg nasvetov bralcu nuditi tudi zabavo.
Med novejšimi priročniki sem opazila tudi zavedanje pomembnosti vpliva tehnologije in potrošništva na naše počutje in srečo. Tehnologijo avtorji pogosto opišejo kot sredstvo, ki nas oddaljuje od svojega bistva in posledično tudi od sreče. Tudi kapitalistična družba in potrošnja naj bi bili slabi za dobro počutje, saj si ves čas želimo več denarja ali materialnih dobrin, ki pa nas ne bodo osrečili in nam prinesli miru. Doyle (2021, str. 65) pravi:
Potrošniška kultura nam obljublja, da si lahko kupimo pot iz bolečine – jezni in žalostni smo zato, ker nas vsi tisti izdelki ne potolažijo, ne pa zato, ker smo ljudje. Pametna poteza za ekonomijo, a obupno življenjsko vodilo. Konzumiranje nas zavaja in preusmerja našo pozornost, zaposli nas in zato postanemo otopeli. Biti človek pomeni sprejeti bolečino. Če smo otopeli, se ne moremo razvijati; ne moremo postati to, kar v resnici smo.
Te vrednote, ki jih opisujejo v priročnikih, so lahko kontradiktorne z njihovim življenjem, saj se veliko avtorjev promovira s pogostim objavljanjem na družbenih omrežjih ter služijo velike vsote denarja s prodajo priročnikov, v katerih trdijo, da je manj več. Jay Shetty spodbuja bralce naj poskusijo nekaj meniških praks odrekanja, James Clear (2019) pa srečo vidi kot odsotnost želja: »Pri sreči ne gre za doseganje užitka (ki je veselje oziroma zadovoljstvo), temveč za odsotnost želja. Nastopi takrat, ko ne čutite potrebe, da bi se drugače počutili. Sreča je stanje, ki nastopi, ko si nič več ne želite spreminjati stanja.« (str. 237).
Po eni strani torej večina avtorjev obravnavanih priročnikov pravi, da bomo srečo našli, če bomo zadovoljni s tem, kar imamo; po drugi strani nam podajajo nasvete, kako spremeniti različna področja svojega življenja ali sebe. Vex King pa oboje kar združi: »Ljubezen do samega sebe je ravnotežje med sprejemanjem samega sebe takšnega, kakršni ste (čeprav se obenem zavedate, da si zaslužite nekaj boljšega), in prizadevanjem za nekaj boljšega.« (King,
29
2019, str. 19). Predvsem poudarjajo pomen spremembe mišljenja, saj naj bi nas pozitivno naravnane misli pripeljale do srečnega življenja. »Prežemimo svoj um z mislimi miru, poguma, zdravja in upanja, saj naše življenje določajo misli.« (Carnegie, 2012, str. 67). Pri vseh spremembah moramo biti aktivni in vztrajni. Eden izmed najpogostejših nasvetov za srečo je priti v stik sam s sabo in priti do zavedanja. Shetty pravi: »Ko nehamo poslušati mnenja, pričakovanja in zahteve sveta okrog sebe, začnemo slišati sebe.« (Shetty, 2020, str. 11). Prav tako v priročniku opiše vaje meditacije, ki jo priporoča tudi mnogo drugih obravnavanih avtorjev. Opisanih in priporočenih je torej kar nekaj praks, ki so značilne za novodobništvo, kot so meditacija, izvajanje joge, mantre in povezovanje z naravo na različne načine. Sprva sem priročnike želela kategorizirati po vsebini in izvoru, saj njihovi nasveti v veliki meri izvirajo iz novodobništva, pozitivne psihologije ali popularne kulture. Toda po raziskovanju sem prišla do zaključka, da taka vrsta kategorizacije v mojem naboru priročnikov ni mogoča, saj je večina njih mešanic različnih vplivov. Če na primer v novodobništvo in spiritualnost prištevamo meditacijo ali jogo, bi v to kategorijo spadali skoraj vsi obravnavani priročniki.
Ločili bi jih lahko po številu nasvetov, ki jih ponujajo. Nekateri so osredotočeni okoli enega nasveta ali rdeče niti, ki teče skozi celoten priročnik. Taki avtorji so Gladwell, Dweck, Manson in King. Drugi avtorji pa ponujajo več različnih nasvetov. Richard Carlson jih našteje celo sto.
Takšne priročnike so napisali Hollis, Carlson, Gilbert, Craft, Rubin, Haig, Brown, Carnegie in Sincero.
Nasveti, ki se najpogosteje pojavljajo v obravnavanih priročnikih, so povezani s skrbjo za psihično in fizično zdravje ter z aktivnostjo pri reševanju težav in ustvarjanjem pozitivnih vsakdanjih navad. Carol S. Dweck srečo vidi kot osebno napredovanje na različnih področjih, za kar sta potrebna trud in pravilna miselna naravnanost. Kot že omenjeno, sta pogosta nasveta tudi izvajanje joge in meditacija, ki naj bi bralce pomirila in pripeljala v stik s samim seboj.
Pomembno je tudi biti prisoten v tem trenutku in ne dovoliti, da te preteklost ali okolica omejujeta, ter se izogibati preživljanju prostega časa na družbenih omrežjih. Največkrat ponovljen nasvet je vaditi hvaležnost za vse, kar imamo.
30 5. Sklep
Po opravljeni primerjalni analizi torej vidimo, da na vprašanje, kako priročniki prikazujejo srečo, ni kratkega odgovora. Nekateri avtorji priročnikov srečo vidijo kot sprejemanje pravih odločitev; drugi jo vidijo kot napredovanje na različnih področjih posameznikovem življenju;
tretji jo vidijo v sprejetju tega, kar že imamo. Njihov prikaz sreče je v vseh primerih odraz družbe, v kateri živimo, in hkrati s svojim kulturnim doprinosom tudi sami reproducirajo te diskurze in ustvarjajo nove, ki se še naprej razvijajo v času. Kot sem že napisala v svojih ugotovitvah, so najpogostejši nasveti, ki sem jih opazila v obravnavanih priročnikih: najdite stik sami s seboj preko meditacije, čuječnosti ali psihoterapije; poskrbite za fizično zdravje ali izvajajte jogo; ne dovolite, da vas družba in mnenje drugih omejuje; omejite čas, ki ga preživite na družbenih omrežjih in se ne primerjajte z drugimi; bodite hvaležni.
Skozi družbene in kulturne spremembe se je razvila tudi miselnost, da smo sami odgovorni za našo srečo. Sreča ni več povezana z usodo ali okoliščinami, temveč je videna kot miselnost, ki jo je mogoče ustvariti in oblikovati z močjo volje. K temu so pripomogli tudi priročniki za osebno rast, ki odgovornost za lastno počutje prelagajo zgolj na posameznika samega in ga s tem odvračajo od problematiziranja družbenih neenakosti, za kar si prizadeva sodobni neoliberalni kapitalizem, ki s tem ohranja status quo.
Dandanes se vedno več ljudi ukvarja s svojo srečo in dobrim počutjem, zato se mi zdi to tema, ki jo je pomembno raziskovati. Da bi vedeli, kaj moramo spremeniti in kje poiskati informacije, se moramo najprej vprašati, kaj sreča sploh pomeni nam, saj je naša percepcija sreče ali pomanjkanja le-te ključna. Kot pravi Gary John Bishop (2018) v svojem priročniku: »Kako v resničnem vsakdanjem življenju govorimo s sabo in drugimi, v hipu oblikuje našo percepcijo življenja; ta percepcija neposredno vpliva na naše vedenje prav v tistem hipu. Če se ne boste zmenili za svoje percepcije, se vam bo to hudo maščevalo! Še slabše pa je, da živite v utvari, da nimate percepcij!« (str. 21)
Ker je sreča tako subjektivna in kulturno pogojena tema, ostane odprtih še veliko vprašanj in s tem tudi prostora za prihodnja raziskovanja. V diplomski nalogi sem obravnavala zgolj dvajset priročnikov za srečo, kar je majhen vzorec za ustvarjanje zaključkov, ampak dovolj velik za risanje slike o percepcijah sreče. Vsako leto izidejo tudi novi priročniki, ki jih bi bilo smiselno preučevati in jih časovno primerjati. Na vsebino priročnikov in povpraševanje po njih bi lahko vplivala tudi epidemija covida-19, zaradi katere je mnogo ljudi zaradi različnih okoliščin
31
postalo nesrečnih in nezadovoljnih s svojim življenjem. Ker pa večina raziskovalcev industrije sreče govori o percepcijah sreče predvsem v Združenih državah Amerike, Evropi in Avstraliji, so ostale kulturne regije spregledane, zato bi bilo na srečo potrebno pogledati tudi z vidika teh kultur.
